NA ASFALTU France  Onič
OB OKNU NA ULICO
V valovih gre tu mimo šum,
ko vodomet praši se v njem bežeči svet,
ljudje, vozila in ljudje,
in med prepadi šuma jaz,
zdaj, zdaj bo groza me podrla.
In med prepadi šuma, glej,
sem vrvohodec, čarovnik,
ki z njim igrajo se vrvi in mreže,
sveta posoda v meni vre, kipi in vre,
ves dan se izfcipeti noče.
Izza zidov ob ulici gre zid, v dvostope urejeni kameniti val, omamljenega k njemu me zanaša — Le kam, le kam me to tako nenehoma ves dan odnaša?
A vendarle, kdo znova vabi
me tiho, strastno še iznad hitenja,
da moram z njim le dalje itd,
da moram v njem le s srcem biti,
ker bom resničnejši še jaz?
Mar ni on z ulice?  Je nekdo drug? Pa dalje grem kot z mesečino, v hitenju iščem še tišino, o, človek v meni je vzdrhteL Ze čutim zemljo, k njej bom šel.
554
NA ASFALTNI CESTI
Razgrnjen skladno,
zdaj vroč, zdaj hladen,
asfalt na cesti,
a cesta gre tolikokrat
boleče s kom narazen.
Ob cesti so orjaki sivi,
v zobeh držijo žice,
na žicah ptice ne gnezdijo,
le lastovke na njih
o južnih krajih
drobeče govorijo.
Tedaj asfalt zašije mi
v globoki mesečini
in bajka neizrekljiva
nasmeje meni se in vsemu
in vsej ugašeni tišini.
In vsej tišini.
Ker smrt vsak dan
čez tlak drdra furgone,
asfalt vsak dan hiti
za živimi v pogone.
In jaz udiram se v brzine,
na stolpe babilonske zrem,
a v srčiko asfalta pišem
si stihe vseh blodnjav
pa pojem čisto majhen v srcu
si čudežne tišine.
In sam asfalt
ob cesti razdiši
mi vrtnice razkošno,
ki so in bodo zmerom.
In glej, potem je prav,
da se, spremenjeni sanjač,
nevedno izgubljen pobratim
s človekom ceste sam.
555
ASFALTNO DVORIŠČE
V  dvorišču je asfalt pogrizel vso tišino. a svet nad njim je kakoT trd pečat, popilo meni v srcu je sinji no
in tu ječe šuštim ko suhi lat.
Vetrovi dobri, kod ste se poskrili,
da ste me tu tako brezmočnega pustili?
Vse do lupin izpraznjeni obrazi
nalepili so se mi na dušo v grozi,
da globlje ko pošast skoz mene rije
in me boleče prav do srca razi.
Požar praskeče v meni, gluhi loži;
na smeh otroški mislim — mi še kdaj zašije?
O ve, otrok ročice, le vzemite nevidne statve, z njimi razpredite omame srca, prej ko gluh ugasnem! Med tabo, jok otroški, naj si bom na jasnem, kam se nekoč bom moral sam podati, ko mi popokajo še zadnji zreli lati.
In glej! Med pisanimi žogami otrok priplaval nad dvorišče je oblak, dišeč in rosen, le otroški smeh je tak, in nad. asfaltom, tam razpet ko bel obok, se sam je nad dvoriščem razcvetel1 in v gaj nevidni s ptički oživel.
In tu smo mi, nebogljeni veliki, mali, ki nori beganju smo se razdali. — Otrpli jezik naj se mi razveže, da bo poslej mi lažje, kar je bilo težje, eonov vzgon naj bo dobrotni meč, zatre požar naj, vsepovsod besneč!
V  minevanju prehitrem znova naj začnem preprosto pesem trav in polj, kjerkoli grem, kot jo otroci, naj med njimi zvem,
kako me bo njih bitje drobno, milo še v gostem nočnem mraku pomirilo, vrnilo v džungli besov me samo k ljudem.
556