234
Zdraviteljske pisma
od kolere.
3, pismo.
Še marsikaj imamo svojim bravcem od kolere povedati, kar lastnosti in zdravila te bolezni zadeva, da dobijo prave zapopadke o nji in se varujejo nevarnih mazarij in mnozih tistih zdravil, ktere jim priporočajo moj str i-s kazi ali za odvračbo kolere ali za ozdravljanje.
Kolera $}, ktera se kakor kuga po sveta vleče, je p tuj a bolezen, in se zatega voljo imenuje azijatiška ali indiska kolera. Tudi v Europi in sicer po vsih deželah našega dela sveta imamo, dokler svet stoji, kolero, to je, drisko z bljuvanjem ob enem, — al ta naša domača zlasti ob hudi vročini poleti navadna kolera ni tista hudobna kuga, ktera se je k nam pritepla izjutrovih dežel — iz Azije, kjer je gnjezdo mnozih kužnih bolezin, kakor koz (osepnic), ošpic ali oder (Masern), škerlatnice in mnogih druzih, ki so se že zdavnej pri nas vselile ali se še bojo, preden bo konec sveta.
Od te poslednje pritepenke, ktera gotovo 4nikdar več ne bo iz Europe popolnoma pobegnila, kakor tudi ravno omenjene niso, je toliko znano, da, čeravno je v izho-dnji Indii ob južnih primorskih krajih od nekdaj doma, je vendar še le leta 1817 se kot strašna morivka prikazala v Jesori, tistem ovinku reke Gauges-a, ki se G a n-ges-Delta imenuje* Od tistega kota se je razširila po vsi Indii, se je vlekla čez vso Azijo in se leta 1830 per-vikrat pritepla v Europo in sicer na Kosovsko, od kodar *-e je širila dalje čez Poljsko, da že leta 1831 se je prikazala pervikrat na Duoaji, kjer smo mi pervikrat imeli priložnost ž njo se seznaniti. Takrat se je vlekla tudi po Nemškem, Augležkem, Francozkem in je celo se razširila v severno Ameriko. Leta 1831 je od našega cesarstva slovo vzela in ni bilo ne duha ne sluha po tem od nje do leta 1836. V letu 1836 se pa spet prikrade v mnoge dežele in tudi v naše cesarstvo; takrat smo jo imeli tudi na Krajnskem, Štajarskem itd. Potem je zginila. Leta 1849 pa spet obišče Dunaj itd., pa je bila precej krotka. Potem spet miue. Lani pride četertikrat na Dunaj — pa tam je ostala in ni segla deleč okrog, čeravno je na Dunaji huda bila. Na Krajnako je nismo nikoli dobili od dunajske strani, ampak vselej le iz laške.
Kakor je čudno nje prikazovanja, tako čudna je tudi rje natore. Po sledu te poti bi smeli misliti, da kolera je čisto kužna bolezen, ktera se razširja le po nalezbi. Al če pomislimo, da nobena kontumacij a (Quarantaine} ji ni mogla še poti zapreti, kakor se gotovo zapera tako imenovani „černi smerti" ali „turški kugia^Orient-Pest),— če daljo pomislimo, da se prikaže včasih na krajih, kamor ni po nobeni očitni viži zanesena bila,— in če posled-njič še porajtamo, da zdravnikov, duhovnov in strežoikov ne ume rje več kakor druzih ljudi, ki nikoli niso opraviti imeli z bolnimi, pa spet ne moremo reči, da je kolera tako nalezljiva kuga, kakor so prave kužne bolezni. Čeravno tedaj kolera že več let obiskuje Europo, kjer so si naj slavniši zdravniki prizadevali spoznat nje vzrok in natoro, je
*) Beseda „cholera" (kolera)  je  gerška.    So  nekteri,  ki jo izpeljujejo od chole ^xoXe), kar pomeni žolč, in pa od reof/)L<»)
teci. Bolj pa pridejo tisti do resnice, ki terdijo, da kolera izvira od „cholera" {xoXeQa}9  kar pomeni žleb  (Dachrinne), po
kterem iz strehe dežnica, kadar dež gre, s posebnim glasom hu-blja, kteremu je enak tisti glas, ki se v trebuhu sliši, kadar za kolero bolnega driska žene.
vendar ta čudna bolezen še zmiraj ostala zastavica, ktere še nihče ni tako uganil, da bi mogli reči: „ta je prava46. Tisto misel, da je kolera zio enaka v svojih vzrokih k o-zem ali o se p niča m (Blattern), bi mi še naj bolj poter-dili. Tudi koze se začenjajo tu in tam, ker ni duha ne sluha od koz, same po sebi, mnogokrat se pa tudi nalezejo. Preiskovali so zdravniki in naravoslovci vode in mnoge zeliša, ki so ljudem živež, pa nič niso mogli najti v njih; — vpraševali so zrakomer in gorkomer, pa nič jim nista povedala; — tudi preiskave električnosti zračne in magnetna iglica niso nič razodele. To pa so uterdile po mnozih skušnjah, da kolera v severnih in južnih, v izhod-njih in zapadnih deželah je že bila, — ob hudi zimi in vročem poletji, spomladi in v jeseni; nji je vse eno: ali je vreme lepo ali gerdo, mirno ali viharno, tudi po gromu in bliska ni zginila. Prederla je kitajsko zidovje, čez Himalajo in Kavkaz je šla, v Azii, Europi, Ameriki in Afriki je bila. Napada ljudi mnogotere starosti in obojega spola, maiokteri-krat vendar otroke pod 3 leti, naj raji pa spravlja stare« Med revnimi jih več zboli in umerje kakor druzih, ker ti se ne v jedi, ne v obleki, ne v stanovanji ne morejo tako skerbno ravnati in škodljivih reči varovati, kakor uai. Pijance brez milosti mori; maiokteri jo prestane. V Krajnu vendar pomnimo v letu 1836, da eden naj hujih žganjar-jev H. ji je, čeravno hudo zbolel, srečno pete odnesel, pa — kar nikdar sicer ne pomnimo — od tistihmal se je tudi tako spokoril, da se ni ne kapljice žganja več dotaknil in potem še več let živel.
Vse to, kar smo v tem pismu, od kolere povedali, naj bode našim bravcem v nauk, da naj nikar ne verjamejo ma-začem, ki jim priporočajo to ali uno zdravilo, da jih bo varovalo kolere, če počnejo sicer tudi, kar se jim poljubi. Če zdravniki po večletnem trudu okoli bolnikov še niso mogii do pravega spoznanja priti, kaj se sme še le od nevednih ljudi pričakovati. Iz tega pa so bravci tudi lahko nadalje spoznali, da za kolero nimamo zdravila, ki bi ga smeli rabiti v vsakoršnih okoljšinah, ampak da zdravila se spreminjajo po različnostih, ki jih ima bolezen po vzroku, i z začetka ali pozneje itd. Tudi se ni zanašati, če se je vreme po vetru, gromu in blisku shladilo in sčistilo, da bo zdaj konec kuge in da zdaj še smemo manj skerbno ali celo razujzdano živeti, pa tudi se ni ravno bati, če je kolera blizo, da bi mogla v naš kraj priti.
V 4. pismu bomo v sklep tega podučenja še nekaj povedali od prikazkov te belezni in zdraviiske pomoči.