------ 424 ------ 1 ' Narodno blago. m. Oblica, zaoblica. Spisuje Davorin Trstenjak. Pri štirskih Slovencih, kateri stanujejo kraj hrvatske meje, dalje pri Hrvatih in Srbih, je navada na božični ali koledni praznik jesti oblico — z a oblico. (Vuk. rječ. sv. zaoblica.) Zakoljejo na badnjak, to je, sveti večer, enoletno prase ali jarca, in cela spečejo v oblici, to je, v veliki okrogli skledi ali pekvi. Nekateri si dajo od lončarjev napraviti prščeni vozunček, ki ima v sredi oblo skledo, v katero denejo prase ali jarea in tako vozunček porinejo v peč. Na dnu sklede ali pekve je izdelana zvezda ali solnčno lice. Na božični praznik se k obedu prinese prase ali jarček v oblici ali vozun-čeku, postavi na mizo, v gobec vtakne se lorbek ali pa rožmarin. To je še star ostanek paganskega povčrja. O božiču so paganeki Slovani praznovali rojstvo solnčnega deteta, in ujegov simbol je bil prasček ali jarček, zato se sedaj pri Cehih (Sumlork I, 299—300,) lužičkih. Srbih in Polacib (Pauli, Pol. 10) pravijo, da na sveti večer zlato prase iz temnih oblakov poluka, in pri Slovencih uganjka: „Zlato prase se po nebu pase, Ima kela dva debela" znači solnee. Oblica je dobila ime po obli obliki posode, ker oblo po Belosfencu pomenja: orbicalatim, globatim, circulatim , rotuode , solace pa si misliti ko, oblo skledo, pa ni samo biio navadno pri Slovaniht nego tudi druzih arijanskih narodih. Tudi na kolah se vozi soinčni bog, in tako tudi vozunček ima svoj mi-tologični pomen. Pozneje je poznamenovanje posode, v kateri se je prase ali jarček pekel, obveljalo za pečenka samo, zato pri Srbih pomenja zaoblica celo: bravče (ovicula vel aper) in pri Hrvatih oblica, prase od godine, enoletoo prase, godovno prase. Srbi to prase, ki se zakolje v čast novorojenemu solncu — božiču, imenujejo tudi: bo ž u na ali božu-rica. Enake nazore nahajamo tudi pri severnih Slovanih (Potebnja, o mitič. značenj. 28). Navada je tudi, o božiču na vrata narisati „soln-6ec", to je, križec v solnci. Na Koroškem pa na vrata ženinove hiše pribijejo o poroki meden takosen križec, da novoporočencem prinese blagoslov. Soločni bog je bil bog blagoslova, zato srbska prislovica: „Hoče ----- 425 ----- sunce sinut i pred naša vrata'*. Primeri se srbsko narodno pesmico: ?,Božič, božič bata Na oboja vrata, Nosi kitu zlata, Da pozlati brata, I oboja podvoja.u (Vuk, srb. pjes. I, 117.) Navada je tudi, na božič postaviti na mizo i z dobljeni sir, iz katerega vino pijejo. Sir streže gotovo na češeenje meseca, ker v glarnski dolini na Švicarskem ae sedaj pol ni mesec imenujejo ,,K a s laib", (Rochholz, Naturmvth. pag. 252 seq.), in pri Litovcih, kakor tudi pri Rusih ugaojka: ,,kolač — pogača sirnata" znači: mesec. V čeških zagadkah se mesec veli: „kozji sireček". (Erben, peš. 13.) Poseben kolač ali pogač o spečejo Slovaci in Slovenci kraj Mure, kot darilo ženinu in nevesti. Na kolaču so iz testa napravljene vse domače živali, na primer: konjiček, junček, kra-vica, koklja, piščeta. Temu kolaču — šlruci, pravijo: basman, bosm&n. Dalj ima to besedo za mongolsko-tatarako. Nazori ženitve solnca z mesecem ali zemljo so imeli tudi svoje vpl vanje na ženitvo, zato je bosman spečen v j bbajanje soinčne ženitve, prišel v godovanje ljudskih ženitev , ker sta nebeški ženin in nebeška nevesta bila varuha ljudskih ženinov in ljudskih nevest. Rusini božični kolač imenujejo korovaj, Sla-vooci pa hleb, ki ga jed6 na božič, zovejo kravi ca, od besede srbsk. krav i t, dampfen , auftbauen , slov. krevat, okrevat, torej „Darapfbrot", kipijen kruh. Božestvo solnca pa je bilo delitelj blagoslova, zato se pri Cehih božični kruh veli: štedrovka, ste-drovnice, od štedri, faustus, srečen, in Rusini bad-njak imenujejo ščedrik — vedri k. Pri Poljacih temu kruhu pravijo „strnela", brž ko ne pečen s prošnjo, da bi str ni na obrodila, — pri štirskih Slovencih pa: močen kruh, ali p om nožni k, in se še dan današnji peče in blagoslavlja od duhovnikov, kedar hodijo po trpljenji od Rožiča do sv. treh kraljev. Vuk imenuje božično pogačo: česnica. Mesi jo domačin in metne v njo kakov novac; kedar začnejo kositi razčesne eden pogačo in vsakemu da kos, v čigar koscu je novac, on, pravijo, bode najsrečneje celo leto. Tudi na Francoskem in po Nemškem je navada, o Božiču peči poseben kruh sadjem nadevan, tako imenovani „K. lotzenbro d", pa jeli je to izvirno germanskega početka, dvomim. Na Štirskem tudi pečejo kruh iz boba, in veli se ta kruh: bobov ded. Dajo ga z pomnožnikom vred blagoslovit, posebno nerodovitne žene, da bi postale rodovitne. Bcb je bil, ker iz obilo semenja obstoji, tudi pri Rimljanih erotičen simbol, rimske žene so ga jedle o prazniku: ,,Matr o nal i&", pri katerem so žene jalovice prosile Juno Lucino (boginjo lune) za rodovitnost. Tudi pri Srbih se peče kruh iz boba o „babi-nahu, to je obredih po rojstvu naših „k rs ti tki h", ki se obhajajo po vpeljovanji porodnice, in sosedje jej za-pojejo: „0j na delu na golemu — bob se zeleni, A tko ga je posejao te se zeleni? Mirko (oče novorojenega deteta) gaje posejao, te se zeleni, Ruža mati deteta gasenazobala, — srce je bolf." (Vuk, rječ. s. v. babine.) Tudi Nemci pečejo na praznik sv. treh kraljev: „Bohnenkuchen", in si izvolijo bobovega kralja „Bohnenkdnig" (Nork, Festkal. 62); vendar ker je edino ta navada znana na gorenjem Bavarskem, kjer so nekdaj Slovani stanovali, se je ta navada gotovo iz slovanske dobe ohranila. Staritrg pri Slovenjem gradcu meseca grudna 1879.