ČEBELARJENJE ENKRAT DRUGAČE
Na povabilo društva za biološko dinamično gospodarjenje »AJDA« se je 15. do 19. decembra v Sloveniji mudil gospod Matthias Thun, mednarodno priznan strokovnjak za alternativno čebelarjenje. O čebeli, kot jo vidi on, in o svojem čebelarjenju je govoril čebelarjem v Sežani, Ribnici, Grosupljem in Ljubljani. Zdaj želimo z njegovimi drugačnimi pogledi in pristopi na kratko seznaniti tudi bralce našega časopisa.
Z alternativnim čebelarjenjem, nekateri ga imenujejo kar »bio« čebelarjenje, razumemo čebelarjenje brez uporabe zdravil ali drugih kemikalij, to je čebelarjenje, ki želi zares spoznati čebelo, njene potrebe in sposobnosti ter njeno poslanstvo in vlogo v naravi. Delo s čebelami želi prilagoditi potrebam čebel in ga dopolniti z ukrepi za njihovo okrepitev. Takšno čebelarjenje želi čebele ohraniti za prihodnje generacije, zavarovati njihovo zdravje in pridelati med najboljše kakovosti, med kot zdravilo, pri tem pa je količina pridelanega medu drugotnega pomena.
Kot pravi predavatelj, uporabniki, posebej še farmacevtska industrija, tak način čebelarjenja vsak dan bolje plačujejo. Gospod Thun prodaja svoj med, mimogrede, nikoli ga ne pridela dovolj za vse kupce, po 8 DEM za pol kilograma, v Nemčiji pa je cena običajno pridelanega medu približno 6 DEM za kilogram.
Današnje razmere v čebelarstvu utemeljuje tudi dejstvo, da čebele ne živijo več v avtohtonih pokrajinah, da človek z umetno vzrejo matic, usmerjanjem rojenja in graditve satja, celo z umetnim osemenjevanjem, krmljenjem, preseljevanjem čebel s paše na pašo, graditvijo panjev po merilih pridobitnosti, pretapljanjem voska in vlivanjem satnic... odločilno posega v življenje čebel. Pri tem čebelar praviloma sledi želji po višjih donosih in večji gospodarnosti dela s čebelami. S čebeljimi boleznimi se sodobno čebelarstvo ukvarja preveč enostransko, saj preučuje predvsem povzročitelje bolezni, premalo pa upošteva in zdravi razmere, ki spodbujajo razvoj bolezni. Ob vseh naštetih posegih v življenje čebel je človek računal, da bo čebela brez ugovora sprejela vsak njegov poseg. Stalno slabljenje zdravja čebel oziroma vse pogostejše obolevanje čebel, pa kaže na to, da je človek pri tem očitno naredil račun brez krčmarja.
Kot pravi čebelarski mojster Matthias Thun (čebele ima od svojega 16. leta, z njimi pa živi od prvih mesecev svojega življenja), je ob natančnem opazovanju vsake od naštetih človekovih sprememb prvotnega življenja čebel mogoče najti tehtne razloge za domnevo, da te spremembe čebelam ne godijo, ampak jih slabijo, podobno kot bi slabe življenjske razmere in psihični stresi slabili človeka.
Tako npr. po besedah gospoda Thuna na zdravje čebel vpliva tudi dejstvo, da danes čebe-larijo s kranjsko čebelo v severni Nemčiji in z italijanko v Skandinaviji, da v Evropi čebelarijo celo z južnoameriškimi čebelami... Čebela pa je bitje, ki je pri organizaciji svojega življenja zelo povezana s kozmičnimi ritmi. Pri enakih kozmičnih ritmih pa v tujih, svoji prvotni domovini oddaljenih predelih, v naravi ne najde tistega, kar tedaj potrebuje. Tako čebela v Skandinaviji februarja v naravi gotovo ne najde tistih cvetov, nektarja in cvetnega prahu, kot bi jih našla na primer na Siciliji, kjer je doma. Preusmeritev na nove razmere, na ritme, ki jih ni vajena, jemlje čebelam veliko energije, zaradi tega pa so tudi manj odporne. Dodatno vprašanje, pomembno za zdravje čebel, je, ali bo čebela v naravi ob pravem času našla prave cvetlice, kajti sodobno kmetijstvo s svojimi monokulturami siromaši cele pokrajine, ker iz njih iztrebi prvotno pestrost rastlin in cvetlic. Čebela mora za svoje zdravje v naravi ob pravem času najti prave cvetlice, in ker teh ni, njeno zdravje vse bolj slabi.
Tudi pri umetni vzreji matic najdemo razloge za trditev, da umetna vzreja matic ne prispeva h krepitvi zdravja čebel. Kot pravi gospod Matthias Thun, so raziskave pokazale, da je pri jajčecu, iz katerega čebele same vzredijo svojo matico, s Kirianovim fotografiranjem opaziti nekakšno sevanje, nekakšen sij, ki ga pri drugih jajčecih ni. Kot pravi, čebele celico, v kateri vzrejajo svojo matico, tedaj, ko je kot ličinka najmehkejša, za nekaj ur predelajo in iz šestero-kotne oblike naredijo kroglo, v kateri je le čisto majhna odprtina za krmljenje. Kot je znano, da telesa v obliki piramide izžarevajo določeno energijo, in da marsikateri zvezdnik pod piramido tudi spi, da se ne bi hitro staral, tako je tudi znano, da izžareva določeno energijo, ki stimulira življe-
nje, tudi oblika šesterokotnika, spet drugačno energijo pa izžareva oblika krogle. Te energije so izbrane, kajti v določenem smislu so energije, sorodne Soncu samemu. Čebelja matica mora biti kot bitje Sonca tedaj, ko je v obliki najmehkejše ličinke, nekaj ur izpostavljena silam, ki jih izžareva oblika krogle. Po nekaj urah čebele to obliko spet predelajo v šesterokotno obliko in nadaljujejo krmljenje. Umetno vzrejena matica tem silam ni bila izpostavljena, zato je zanje prikrajšana oziroma nima tistih moči, ki bi jih kot matica morala imeti. Razen tega je zelo problematično, če so matice vzrejene prepozno in družinam dodane morda šele avgusta. Statistično je ugotovljeno, da prepozno dodajanje matic povzroča slabljenje čebeljih družin, posledica tega pa je okužba z nosemo v prihodnjem letu.
Kritični točki v čebelarjenju sta po besedah gospoda Thuna očitno tudi pretapljanje voska in vlivanje satnic. Razlogov za to je več. Pretopljen vosek je vosek druge kakovosti. Njegovo kakovost zmanjšuje pregrevanje, zaradi katerega postane vosek temno obarvan. Vosku škoduje
zlasti pregrevanje na več kot 100 stopinj Celzija, žal pa to počne marsikateri čebelar, da bi uničil morebitne škodljivce. Predvsem pa je vosek druge kakovosti škodljiv zaradi ostankov zdravil in drugih kemičnih sredstev, ki jih čebelarji uporabljajo pri svojem delu in ki jih iz voska ni mogoče filtrirati. Takšne satnice čebele predelujejo, odvzemajo jim vosek in ga znova pridelujejo. Tako prihajajo v neposreden stik tudi s škodljivci. In ker za zdaj ni takšnih zdravil ali kemičnih sredstev, ki bi škodovale samo določenim povzročiteljem bolezni, čebelam pa ne, posredno slabijo organizem čebel. Pri vlivanju satnic je zelo pomemben tudi način izdelave le-teh. Da bi se satnice lepo odlepile iz kalupa ali valja, kalup ali valj mažejo, pogosto z raztopinami pralnih praškov, kot to počne celo podjetje Graze, ki smo ga slovenski čebelarji obiskali maja 1994. Znano je že, da so poglavitni povzročitelji poap-nele zalege prav ostanki pralnih praškov in mehčalcev. Torej s satnicami, izdelanimi na tak način, slabimo zdravje čebel, saj z njimi spodbujamo razvoj poapnele zalege.
(nadaljevanje prihodnjič)
ČEBELARJENJE ENKRAT DRUGAČE
META VRHUNC (nadaljevanje)
Kot pravi gospod Matthias Thun, je skoraj pri vseh čebeljih boleznih zanimivo to, da ne gre za bolezni, temveč za parazitoze. Zajedavci, ki ogrožajo obstoj čebel in jih že dolgo poznamo, najdejo nenadoma pri čebelah ugodne razmere za razvoj, zlasti zaradi oslabljenega organizma oziroma slabega imunskega sistema čebel.
Zanimivo je, da je dr. Rudolf Steiner, oče biološko-dinamičnega dela z zemljo in živalmi, že leta 1921 v svojih znanih berlinskih predavanjih obravnaval pomen čebele za človeka in naravo. 2e tedaj je napovedoval, da bo umetna vzreja matic povzročila velik razcvet čebelarstva, vendar se ga človek ne bo mogel dolgo veseliti,
Neokrnjena narava je pogoj za obstanek čebel in tudi človeka. Foto: F. Šivic
saj bo povzročila tudi »slabitev krvi« čebel, to pa bo razlog za hude čebelje bolezni. Vsekakor je res, da se paraziti vedno pojavijo takrat, kadar so tako pri rastlinah kot pri živalih moteni njihovi »sokovi«. Gospod Matthias Thun je tudi prikazal, kako je vlogo čebele in pomen medu za človeka pojmoval dr. Steiner. Znanstvenik in filozof dr. Rudolf Steiner je bil rojen sredi prejšnjega stoletja v nekdanji Avstro-Ogrski. Bil je človek izjemnih sposobnosti in po svoji miselnosti daleč pred ljudmi svojega časa. Njegova odkritja na področjih medicine in poljedelstva - in tako tudi v čebelarstvu - znamo vrednotiti šele danes, ko se vse bolj jasno kažejo meje doslej uveljavljenih pristopov. V zvezi s čebelo je dr. Steiner omenjal velik pomen medu za človekovo zdravje, tako za fizično kot za »zdravje človekove osebnosti«. Navajal je, da je čebela eno od redkih bitij, ki je sposobno obvladovati »sile šesterokotnika«. Po besedah dr. Steinerja obstaja v naravi kristal, imenovan gorska strela, ki kristalizira šestero-kotno in ima včasih eno, včasih pa tudi dve konici. Po njegovem mnenju kristal z eno konico seva sile, ki življenje ohranjajo, podobno pa deluje tudi med, ker je nekaj časa skladiščen v nepokriti šesterokotni celici. Kristal z dvema konicama po njegovem mnenju seva sile, ki življenje gradijo. Nosilec kvalitet, ki življenje ne
le ohranjajo, temveč tudi gradijo, je med, saj je bil določen čas skladiščen v šesterokotni pokriti celici. Med iz pokritega satovja zato ni hrana, temveč zdravilo.
Ker se čebele ne morejo izogniti slabim vplivom sodobnega življenja (čebele npr. nikjer več ne morejo najti čiste vode, povsod so izpostavljene strupom, ki jih uporablja sodobno poljedelstvo), se mora čebelar za ohranjanje njihovega zdravja in krepitev njihove odpornosti ne samo ravnati po potrebah čebel, temveč mora tudi primerno ukrepati.
Po napotkih dr. Steinerja ima čebelar za to več možnosti: čebele naj naseli v čim bolj zdrave panje, delo pri čebelah naj opravlja tedaj, kadar je to zanje primerno, hrani naj jih s čaji iz tistih zdravilnih zelišč, ki so prav tako posrednice sil, ki pritekajo na Zemljo iz vesolja. Tok le-teh je zadnja desetletja sicer oslabljen, ker smo Zemljo obdali s plaščem umazanije.
Glede panjev gospod Thun priporoča zaboje, obdane s 6 cm ržene slame. Po napotkih dr. Steinerja jih uporablja tudi sam. Ta slama je idealen prevodnik kozmičnih ritmov. Gospod Thun omenjene panje od znotraj premaže s premazom kravjeka, sirotke, ilovice in pepela. Tak premaz je gladek in prijetno diši. Poleg tega, da deluje zdravilno, ga lahko tudi ožgemo s plinskim gorilnikom, to pa sicer ne bi bilo mogoče.
Gospod Thun je skupaj z materjo, tudi ona že več kot 40 let preučuje vpliv kozmičnega sevanja na rast rastlin - ugotovil, da se čebele zelo tenkočutno odzivajo na različne vrste kozmičnega sevanja. Pri kozmičnem sevanju ločimo globalne velike ritme, na primer ritme Sonca, in za delo s čebelami posebej pomembne ritme Venere, poleg teh pa še manjše ritme, ki se ponavljajo glede na krožno pot Lune okoli Zemlje. Pri manjših ritmih ločimo štiri vrste. Omenjene vrste kozmičnega sevanja so za čebele nekakšna spodbuda za njihovo vedenje in delo. Omenjene ritme navaja tudi Setveni koledar Marije in Matthiasa Thuna, ta pa od leta 1987 izhaja tudi v slovenščini. Matthias Thun priporoča delo s čebelami: v času, označenem kot svetloba/cvet, takrat, kadar želimo povečati skrb za zalego in krepitev družin; v času, označenem kot toplota' plod, takrat, kadar želimo spodbuditi nabiranje medu (ker čebele pri tem zanemarijo zalego, ne smemo vse leto vztrajati pri tej spodbudi, sicer bodo družine v drugi polovici leta oslabele); v času, označenem kot zemlja/korenina, takrat, kadar naj bi čebele gradile več satovja. Dnevi, ki so v setvenem koledarju označeni kot voda / list, naj bodo po nasvetu gospoda Matthiasa Thuna čebelarjevi prosti dnevi. Ti dnevi čebelam ne ustrezajo, jih vznemirjajo, in če tedaj večkrat
delamo z njimi, rade pikajo, ne ostanejo na satnicah, ko jih izvlečemo, in so nasploh nemirne. Delo s čebelami je seveda vsako odpiranje panja in prekinjanje sloja propolisa, ki panj zapira od znotraj. Pri vsakem odpiranju panja so namreč čebele posebno izpostavljene takratnemu sevanju, saj odpiranje panja čebele »kaotizira«, vrsto sevanja, ki priteka iz vesolja, pa razumejo kot določeno spodbudo za svoje delo.
Zdravje čebel lahko občutno okrepimo s krmljenjem čajev iz zdravilnih zelišč rmana, koprive, hrastovega lubja, baldrijana, regrata, njivske preslice in kamilice. Predvsem je pomembno čaje dodati zimski krmi čebel, zlasti če so imele čebele za zadnjo pašo mano. S temi dodatki bo raztopina sladkorja dobila nekatere značilnosti nektarja. Pri dodajanju omenjenih čajev velja tole pravilo: na 100 litrov pripravljene zimske krme dodamo skupaj 3 litre čaja, vsakega približno 4 del.
Za vsak čaj vzamemo približno 3 grame posušenega zelišča. Kamilične, regratove, baldrija-nove in rmanove cvetove prelijemo z vročo vodo in jih čez 15 minut odcedimo, hrastovo lubje, njivsko preslico in koprivo pa pristavimo v hladno vodo, pustimo, da ta zavre, in jih po 10 minutah odcedimo. Caje pripravljamo vsakega posebej.
Na predavanjih je bilo zanimivo slišati, kako se gospod Thun bojuje proti boleznim. Po njego-
vem mnenju je čebelarjeva prva naloga narediti vse za krepitev zdravja čebel. Ravnati mora po potrebah čebel, čebelam pa ne sme vsiljevati drugačnosti zaradi svojega udobja ali zato, da bi pridobil več medu. Če se kljub temu pojavi npr. varoza, g. Thun predlaga, da upepelimo žličko nabranih varoj - to priporoča dr. Steiner - ko sta Sonce in Luna pred ozvezdjem Bika, to pa je maja. Ta čas je označen tudi v Setvenem koledarju, leta 1995 pa bo to 28., 29. in 30. maja. Takrat torej pršice na lesu v žlici sežgemo. Pepel nato neprekinjeno eno uro z lesom ali porcelanom tremo v keramični posodici, potem pa s tem »dinamiziranim« pepelom napolnimo solnico in ga nekaj potrosimo v panje, v katerih je varoa. Gospod Thun pravi, da so rezultati zelo spodbudni, še boljši, kot jih je imel s škropivom iz dinamiziranega pepela v osmi homeopatski decimalni potenci. Vsem čebelarjem, ki bi radi izvedeli kaj več o alternativnem čebelarjenju, kakršnega uporablja gospod Thun, priporočamo, naj se letos jeseni udeležijo predavanja ali preberejo knjigo gospoda Thuna »Die Biene«. Dobite jo pri društvu »Ajda«.
In še to: Društvo »Ajda« za leto 96 razpisuje štipendijo za enotedenski seminar o alternativnem čebelarjenju. Seminar bo v Fischermühlerju v Nemčiji. Podrobnejše informacije dobite na naslovu društva »Ajda«, 61354 Horjul - Vrzde-nec.