Letnik XXIII, številka 1, Ljubljana 2021 DRUŠTVO ZA ANTICNE IN HUMANISTICNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Vsebina RAZPRAVE Krzysztof Tomasz Witczak: Rodilniške oblike na -erum in -us v arhaicni latinšcini............................................................................................5 Milan Lovenjak: Lex Irnitana – flavijski municipalni zakoni............................19 Ana Bembic: Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina..........................................................................................97 Blaž Božic: Dioniz in Nil v varstvu Boga: o dveh problemskih iztocnicah zarazmišljanje o pesništvu Flavija Dioskora, »najslabšega pesnika antike«....137 Marko Marincic: Latinska res publica litterarum pod avspiciji božanskega Homerja: Enij, Petrarka in druge pesniške investiture................................155 PREVODI Gaj Julij Cezar: Zapiski o državljanski vojni. Prva knjiga. Prevedel Yoshinaka Jošt Gerl.......................................................................179 Karel Veliki: Admonitio generalis. Prevedel Matic Kristan..............................211 Ovidij: Ojnonino pismo Parisu (Heroides 5). Prevedla Polonca Zupancic....223 Contents ARTICLES Krzysztof Tomasz Witczak: Old Latin Genitives in -erum and -us.....................5 Milan Lovenjak: Lex Irnitana - The Flavian Municipal Law............................19 Ana Bembic: The Image of Julian the Apostate in the Historiography of Ammianus Marcellinus....................................................................................97 Blaž Božic: Dionysus and Nilus under Divine Protection: Two Cues for Reflection on the Poetry Composed by Flavius Dioscorus, ‘Antiquity’s Worst Poet’...........................................................................................................137 Marko Marincic: The Latin res publica litterarum under the Auspices of Divine Homer: Ennius, Petrarch, and Some Other Poetic Investitures........155 TRANSLATIONS Gaius Julius Caesar: Commentaries on the Civil War. Book I. Translated by Yoshinaka Jošt Gerl...............................................................179 Charlemagne: Admonitio generalis. Translated by Matic Kristan..................211 Ovid: Oenone to Paris (Heroides 5). Translated by Polonca Zupancic..........223 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.5-18 Krzysztof Tomasz Witczak Rodilniške oblike na -erum in -us v arhaicni latinšcini V indoevropskem prajeziku je bila dvojina produktivna slovnicna kategori­ja, kot taka pa se je ohranila tudi v številnih mlajših indoevropskih jezikih. V latinšcini in (verjetno) v drugih italskih jezikih se je po drugi strani izgu­bila razmeroma zgodaj. Vsaj klasicna latinšcina izkazuje razmeroma nepo­membne ostanke dvojine.11 Sihler, New Comparative Grammar, 195. Leksema ambo, ambae, ambo »oba« in duo, duae, duo »dva« imata razmeroma nenavadno sklanjatev, ki izhaja iz korenitega preoblikovanja prvotne dvojinske sklanjatve in njene vkljucitve v latinsko 1. in 2. deklinacijo. Ohranjata sicer nekatere arhaicne oblike, znacilne za prvotno dvojinsko sklanjatev, denimo v imenovalniku; a v drugih sklonih so koncnice množinske (rod. mn. amborum, ambarum, amborum; daj./loc. mn. ambobus, ambabus, ambobus). Ocitno imamo torej opraviti s procesom oblikoslovne prilagoditve in nadomešcanja nekdanje dvojinske sklanjatve z množinskim oblikoslovjem. V splošnem so si dandanes jezikoslovci enotni v stališcu, da je latinšcina Avgustovega in Ciceronovega casa poznala le nekaj obrobnih ostankov dvo­jine, omejenih na tri števnike, in sicer duo, octo in viginti, pa tudi na leksem ambo.22 Weiss, Outline of the Historical and Comparative Grammar of Latin, 195. Povsem drugacno pa je vprašanje obstoja imenskega dvojinskega obli­koslovja v zgodnejših obdobjih latinšcine.33 Witczak, »Konsekwencje zaniku liczby podwójnej w jezyku lacinskim«, 101–120; Id., »Po­zostalosci liczby podwójnej«, 37–58; Id., »Liczba podwójna w archaicznej poezji rzymskiej«, 107–123. V pricujocem delu bom torej sku­šal odgovoriti na vprašanje, ali v stari latinski književnosti in v epigrafskih vi­rih naletimo na še kak ostanek dvojine. 1 ALTERNATIVNE OBLIKE RODILNIKA MNOŽINE NA -ERUM V 74. poglavju 8. knjige dela De lingua Latina znameniti latinski pisec, filolog in ucenjak Mark Terencij Varon iz Reata (116–27 pr. Kr.) opazi, da starejša be­sedila izpricujejo nekatere netipicne oblike v rodilniku množine: Neque oportebat consuetudinem natare alios dicere boum greges, alios boverum, et signa alios Ioum, alios Ioverum, cum esset ut Iovis, bovis, struis et Iovem bovem struem Iovi bovi strui. (Varro, De Lingua Latina 8.74) Ne bi se smelo dogajati, da raba niha in da eni recejo boum greges in drugi boverum in da eni recejo Ioum in drugi Ioverum, moralo bi biti kot Iovis, bovis, struis, tako kot Iovem, bovem, struem in Iovi, bovi, strui. Raba koncnice -erum v rod. mn. 3. deklinacije je seveda nenavadna. Varon na žalost ne navaja vira v odlomku navedenih oblik. A vsaj kar se tice oblike boverum, jezikoslovci ponavadi opozarjajo na 62. poglavje Katonovega dela De agri cultura, v katerem naletimo na naslednji odlomek: Quot iuga boverum, mulorum, asinorum habebis, totidem plostra esse oportet. (Cato Maior, De agri cultura 62) Kolikor parov volov, mul in oslov boš imel, toliko vozov bo moralo biti. Nepricakovana oblika v rodilniku množine boverum je brez dvoma osta­nek dvojinskega imenovalnika *bove »vola«; opozoriti velja, da so vecje vozove (plostra maiora) vedno vlekli pari/vprege volov, obicajne vozove (plostra) pa pari/vprege mul ali oslov.44 White, Farm Equipment of the Roman World, 80. V tem kontekstu je treba dodati, da sta se pri­cakovani dvojinski obliki *mulo »muli« and *asino »osla« zlahka reinterpretirali kot množinski. Razume se, da v Katonovih casih (234-149 pr. Kr.) ne bi bila raba dvojine kot sinhrone kategorije nic drugega kot anahronizem; kljub temu pa so osamljene jezikovne oblike, podedovane iz starejše latinšcine – kjer pa dvojinske oblike niso bile neobicajne in še manj nemogoce - ocitno vztrajale v nekaterih stalnih frazah. Tovrstna jezikovna raba je torej Katona privedla do rable oblike boverum (rod. mn. na podlagi im. dv. *bove) – name­sto obicajne boum ali bovum –, ko je bilo govora o paru volov, ki za sabo vlece voz (plostrum). Rimski slovnicar Flavij Sosipater Harizij ohranja še eno obliko samostal­nika 3. deklinacije z rod. mn. na -erum, na katero je naletel v besedilih arha­icnih piscev:55 Reichardt, Sprachlich-stilistische Untersuchungen, 173, 204. Cum vero e vel i vel u terminetur ablativus singularis, um accipit et facit geneti­vum pluralem [...] invenimus tamen apud auctores etiam his contraria. Nucerum enim Coelius dixit, Lucilius naverum, Gellius vero regerum et lapiderum. (Keil, »Flavii Sosipatri Charisii Artis grammaticae libri V«, 54) Medtem ko se locilnik ednine koncuje na e ali i ali u, dobi rodilnik množine um. A pri piscih naletimo tudi na nasprotne primere. Kojlij namrec rece nucerum, Lukilij naverum, Gelij pa regerum in lapiderum. Ocitno je torej, da vzporedne oblike za rod. mn. 3. dekl. na -erum ni upo­rabljal le Mark Porcij Kato, ampak tudi trije drugi rimski pisci iz 2. st. pr. Kr., in sicer Lukij Kojlij Antipater, Gaj Lukilij in Gnaj Gelij (in to v primerih lapis m., redko ž. »kamen«, navis ž. »ladja«, nux ž. »oreh«, rex m. »kralj«). Kot receno, bi takšna koncnica zlahka nastala v procesu reinterpretacije izvorno dvojinskih oblik na -e (im./tož. dv. sogl. osnov) kot množinskih. Posledicno je mogoce na podlagi rodilniških oblik na -erum rekonstruirati naslednje dvojinske oblike: 1.1 Arh. lat. *bove m. »vola« (rod. dv. *bovous »dveh volov«), od tod – po prevzemu množinskega pomena – rod. mn. boverum »volov«.66 Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74. 1.2 Arh. lat. *Djove, kasneje *Iove m. »(dva) Jupitra« (v elipticnem pomenu »Ju­piter in njegova božanska družica Junona«), rod. dv. *Djovous (ki se posto­poma razvije v Diovo.s > Iovo.s > *Iovus),77 Prim. arh. lat. Diovos castud (CIL I2 360; Norba, današnja Norma, okr. 80 km J od Rima), Diovo[s] filea (CIL I2 60; Praeneste, današnja Palestrina), Iovos (D 772). od tod – po prevzemu množinskega pomena – Ioverum, rod. mn. »Jupitrov«.88 Varro, Ling. 8.74. 1.3 Arh. lat. *lapide m. (ali ž.) »kamna«, od tod sekundarni rod. mn. lapiderum »kamnov«, ki ga je po Harizijevem pricevanju uporabljal Gelij.99 Reichardt, Sprachlich-stilistische Untersuchungen, 173, 204. 1.4 Arh. lat. *nave ž. »ladji«, odtod rod. mn. naverum »ladij« (po Hariziju je obliko uporabljal Lukilij). 1.5 Arh. lat. *nuce f. »oreha« (ali »ladjici, podobni orehovi lupini«), odtod rod. mn. nucerum »orehov/ladjic)«, po Harizijevem pricevanju pri Kojliju.1010 Ibid., 204. 1.6 Arh. lat. *rege m. »kralja« (rod. dv. *regous > arh. lat. regus »(dveh) kraljev),1111 CIL I2 730. odtod novi rod. mn. regerum »kraljev«, po Harizijevm pricevanju pri Geliju.1212 Reichardt, Sprachlich-stilistische Untersuchungen, 173, 204. Kot je bilo bežno že omenjeno, je vsaj dve od navedenih dvojinskih oblik (tocki 1.2 in 1.6) mogoce potrditi na podlagi epigrafskega gradiva iz arhaicne dobe. Temu je posveceno nadaljevanje prispevka.1313 Gl. še posebej 2.4, 2.5 in 2.11, kjer so obravnavane prej omenjene oblike. 2 OSTANKI OBLIK RODILNIKA DVOJINE V STARIH EPIGRAFSKIH VIRIH V korpusu epigrafskih besedil iz 2. st. pr. Kr. naletimo na razmeroma števil­ne oblike samostalnikov 3. deklinacije z rodilniško koncnico -us. Obicajno se razlagajo kot edinske.1414 Blümel, Untersuchungen zu Lautsystem und Morphologie, 63–64; Leumann, Lateinische Laut- und Formenlehre, 435; Campanile, »Il latino dialettale«, 17–18; Baldi, The Foundations of Latin, 324; Adams, The Regional Diversification of Latin, 40-43; Weiss, Outline of the Historical and Comparative Grammar, 202. Poudariti pa velja, da je vecino teh primerov možno razlagati tudi kot dvojinske – cetudi v jezikoslovni literaturi ta možnost do se­daj še ni bila obravnavana. Kot je znano, je imel staroindijski rod. dv. soglasniških osnov koncnico -os. (< indo-iran. *-aus < IE. *-ous), npr. Ved. da´tarau im. dv. »dajalca«, rod./mest. dv. da´tros. »dajalcev« (. Ved. da´ta im. edn.); Ved. pitára dv. »starši«, rod./mest. dv. pitrós. »staršev« (. Ved. pita´ im. edn. »oce«). Ce bi se ta koncnica rod. dv. ohranila v latinšcini, bi pricakovali, da bo ohranila obliko *-ous vse do latino­-faliskiške faze; po poenostavitvi dvoglasnikov bi nato nastala vmesna oblika *-o.s,1515 To vmesno stanje se je ohranilo za ustnicniškimi soglasniki, prim. arh. lat. Diovos, Iovos. ki bi slednjic dala koncnico *-us. Skladno s tem je možno, da v epigraf­skih virih izpricane oblike samostalnikov 3. deklinacije z rodilniškimi konc­nicami -us (ali -os) dejansko odražajo dvojinske oblike, ceprav slednje sinhro­nega vidika niti v arhaicni dobi niso vec samostojne koncnice (in se vcasih dejansko uporabljajo kot edninske).1616 Relevantna literatura poudarja, da je dvojina v bistvu izražala enotnost parnih stvari oziroma enotnost stvari, ki so parne po naravi; prim. Kurylowicz, »Linguistics of To-day«, 496. Razume se torej, da je proces singularizacije doletel tudi dualia tantum; gl. Witczak, »O kilku moz­liwych sladach duale tantum, 47–58. Na arhaicnih latinskih napisih je ohranjeno skupno 23 primerov rodilni­ških oblik na -us, ki povecini segajo v cas 2. st. pr. Kr.1717 Adams, The Regional Diversification of Latin, 41. V nadaljevanju obrav­navam najpomembnejše med njimi in razložim, zakaj jih lahko razlagamo kot dvojinske koncnice. 2.1 Arh. lat. Kastorus (rod. dv.) Na napisu iz Tiburja preberemo: sub aede Kastorus »v svetišcu (dveh) Kastorjev«.1818 CIL I2 586; okr.150 BCE, Tibur, današnji Tivoli, okr. 20 km zahodno od Rima. Besedna zveza se nanaša na slovito rimsko svetišce, znano tudi kot aedes Castorum, aedes Castoris ali aedes Castoris et Pollucis.1919 Gl. Richardson, A New Topographical Dictionary, 75–76; Platner in Ashby, A Topographical Dic­tionary, 102–105.  Obliko na -us bi le stežka razložili kot rod. edn., saj sta bila v svetišcu cašcena božanska dvojc­ka (Kastor in Poluks) in ne zgolj eno božanstvo po imenu Kastor. Posledicno je – po mojem mnenju – edina sprejemljiva domneva ta, da gre pri omenjeni obliki za okameneli rod. dv. Kastorus (in tako za obliko z dolgim [u:] v konc­nem zlogu). 2.2 Arh. lat. Castorus (rod. dv.) Besedna zveza je [pro ae]de Castorus »pred svetišcem (dveh) Kastorjev, t.j. Ka­storja in Poluksa).2020 CIL I2 582; 133–118 BCE, Bantia. Tako kot v prejšnjem primeru je razlaga, da gre za (elip­ticno razumljeni) rodilnik Castorus, bistveno bolj verjetna od domneve, da gre za ednino. 2.3 Arh. lat. partus (rod. dv.) V primeru Lex Latina tabulae Bantinae je povsem smiselna interpretacija, po kateri ima državni uradnik pravico dolžniku odvzeti eno od dveh polovic (de­lov) družinskega imetja (partus familias).2121 CIL I2 582; 133–118 BCE, Bantia. Ohranjeno besedilo se glasi : sei quis mag. multam irrogare volet, | [quei volet, dum minoris] partus familias taxsat, liceto. Loebova izdaja predlaga naslednji pre­vod: »If any magistrate shall be minded to inflict a greater fine, let it be allowed him who shall be so minded, provided only that the same comes to less than a half part of the defendant’s es­tate« (Warmington, Remains of Old Latin, 299). Brez dvoma gre za manjši poseg, ce se namesto tega besedilo rekonstruira kot [unam] partus »eden od dveh delov (polovic) imetja«. Na tej podlagi se sama po sebi po­nuja razlaga, da gre pri obliki partus »od dveh delov« (od lat. pars, rod. edn.. partis ž. »del«) za rodilnik dvojine. 2.4 Arh. lat. Diovos (rod. dv.) Na napisu se prebere: P. Rutilius M. f. | Iunonei Loucina | dedit meritod | Diovos castud (»Publij Rutilij, Markov sin, je [to] poklonil Junoni Lukini v zahvalo po pravilih Jupitra/ov«).2222 CIL I2 360; 2 st. pr. Kr., Norba. Zadnji del – Diovos castud – bi bilo v resnici treba dobesedno prevesti kot »v skladu z ritualom dveh Jupitrov (t.j. Jupitra in Ju­none)«. Ceprav napis omenja zgolj posvetitev Junoni Lukini (daj. edn. Iunonei Loucina[i]), pa se je treba zavedati, da je boginja tvorila božanski par z Jupi­trom. Zato smemo postaviti domnevo, da oblika Diovos predstavlja rod. dv. imenovalniške dvojinske oblike *Djove v elipticnem pomenu »Jupiter in dru­žica Junona« (dobesedno »dva Jupitra«), ki se lahko vzporeja s staroindijsko dvojino dyava »nebo in zemlja« (dobesedno »dve nebesi«). Dvojinska oblika Diovos (kasneje Iovos) je bila nato nadomešcena z novim rod. mn. Ioverum, ki ga nakazuje Varon.2323 Ling. 8.74. 2.5 Arh. lat. nationu(s) in Diovo(s) (oboje rod. dv.) Naslednji dve dvojinski obliki se najdeta na arhaicnem napisem iz kraja Pre­neste.2424 CIL I2 60; 3. st. pr. Kr., Praeneste. Na prvi primer naletimo v besedni zvezi nationu(s) gratia(d) »iz hva­ležnosti zaradi (dvojnega) rojstva«, drugi pa je oblika Diovo(s) rod. dv. »(dveh) Jupitrov, t.j. Jupitra in Junone« in je identicen s prej obravnavanim. Celotno besedilo se glasi: Orcevia · Numeri […] | nationu · cratia | Fortuna · Diovo · file. | primo·cenia | d.nom · dedi »Jaz, Orgevija, [žena] Numerija, sem iz hvaležnosti zaradi (dvojnega) rojstva, [to] kot dar poklonila Fortuni, prvo­rojenki Jupitra in Junone.« Zveza Fortuna(i) Diovo(s) Filea(i) Primogenia(i) ne potrebuje posebne razlage. Obenem se za povsem sprejemljivo izkaže do­mneva, da gre pri Diovo(s) za dvojinsko obliko: 2525 Izpust koncnega -s na arhaicnih latinskih napisih je dobro izprican, a slabo razumljen pojav; prim. Coleman, »Dialectal variation in Republican Latin«, 16. navsezadnje je Fortuna imela dva božanska roditelja (Jupitra in Junono), ki se pravilno omenjata kot *Diove, *Iove (im. dv.) »(dva) Jupitra«. Na doloceni tocki je bilo možno obliko za rod. dv. (Diovos, later Iovos) zlahka – cetudi zmotno – interpretirati kot rod. edn. (Diovis, kasneje Iovis). Razlog za to je, da je bila v anticnem Rimu ocetova vlo­ga dominantna, medtem ko po drugi strani ni bilo nobene potrebe posebej poudarjati vloge Junone kot matere boginje Fortune. Enako prepricljiva je dvojinska interpretacija oblike nationu(s). Ce upo­števamo, da je Numerijeva žena Orgevija votivni dar Fortuni prinesla zato, da bi se ji zahvalila za rojstvo otrok, je obenem možno sklepati, da se izraz nationu(s) gratia nanaša na srecno rojstvo dvojckov, t.j. na dvojno rojstvo: to je bil redek dogodek, ki je sam po sebi klical po primerni zahvali boginji. 2.6 Arh. lat. nominus (rod. dv.) Napis se brez dvoma nanaša na dve latinski imeni (t.j. na praenomen in na no­men gentilicium).2626 CIL I2 58; 186 BCE, Tiriolo; Senatus consultum de Bacchanalibus. Odlomek, o katerem je govora, je naslednji: Bacas vir nequis adiese velet ceivis Romanus neve nominus Latini neve socium quisquam;2727 Baldi, The Foundations of Latin, 29. pra­vilni prevod pa se glasi: »Noben mož, niti Rimski državljan niti nekdo z dvema latinskima imenoma niti kdo izmed zaveznikov, naj si ne dovoli približati se Bahkantkam.« Rimljani so v resnici imeli dve imeni – osebno ime (praeno­men) in podedovani priimek (nomen gentile vel gentilicium). Dodatno ime (co­gnomen) ni bilo nikoli obvezno, ceprav je scasoma pridobivalo na pomenu. Po vsej verjetnosti imamo torej opraviti s staro obliko za rod. dv. nominus »(mož) dveh imen«, ki je kasneje doživela reinterpretacijo kot rod. edn. nominus Lati­ni »latinskega imena« (nam. podedovane fraze v rod. dv. nominus *Latinus, po prvotni analizi »dveh latinskih imen«). 2.7 Arh. lat. hominus (rod. dv.) Na obliko naletimo dvakrat v arhaicnem pravnem dokumentu, znanem kot Lex agraria.2828 CIL I2 585. Deloma izgubljeno besedilo govori o dveh osebah, in sicer o prodajalcu in o kupcu. Po vsej verjetnosti se oblika hominus nanaša na stranki v postopku in gre za rod. dv. »dveh ljudi« (in ne za rod. edn. hominus = ho­minis, kot se obicajno domneva); torej, besedno zvezo unius hominus bi bilo treba prevesti kot »enega izmed obeh (ki sodelujeta v postopku)«. Stara dvo­jinska oblika – ki je okamenela ohranjena v arhaicnem pravnem besedilu – je bila kasneje deležna »napacne« edninske reinterpretacije.   2.8 Arh. lat. Salutus (rod. dv.) Verjetna se zdi domneva, da se napis nanaša na »oltar (dveh) boginj zdravja« (ara Salutus).2929 CIL I2 82; 2 st. pr. Kr., Praeneste. Spomnimo se, da se je latinska boginja Salus (»Zdravje«) casti­la skupaj s še eno, t.j. z boginjo Spes Bona (»Dobro upanje«). Zato je razlaga, da gre pri obliki Salutus za rod. dv., tudi v tem primeru povsem sprejemljiva. 2.9 Arh. lat. Cererus (rod./daj. dv.) Oblika Cererus v besedni zvezi Cererus murum et pluteum se lahko razlaga kot daj. dv. »Cererama, t.j. Cereri in hceri Proserpini« (daj. dv. je namrec imel enako obliko kot rod dv.) in ne kot rod. edn.3030 CIL I2 104; CIL I2 677, 2. St. pr. Kr., Capua. Zveza sacerdos Cererum (CIL X 1585) »svecenica Ce­rere in Proserpine« je izpricana tudi v klasicni latinšcini; prim. Pugliese Carratelli, »Cereres«, 367–372. »Zlitje« Cerere in njene hcere v božanski par je izpricano tudi na nelatinskem itali­janskem podrocju, gl. npr. pelign. cerfum sacaracirix »svecenica (dveh) Cerer« (pelign. cerfum rod. mn. = lat. Cererum), marruc. [s]acracrix cerria »cererska svecenica«; prim. Untermann, Wörterbuch des Oskisch-Umbrischen, 387, 644. V sorodnem besedilu tako pre­beremo: Castori et Polluci murum et pluteum »Kastorju in Poluksu kot zid in zašcita« (brez dvoma dajalniško).3131 CIL I2 678, 2. st. pr. Kr., prav tako Capua. Oblika Cererus torej ni rod. edn. oblike Cererus (= kasneje Cereris), temvec prej rod./daj. dv. Cererus v elipticnem po­menu »Cererama«. 2.10 Arh. lat. Venerus (rod./daj.dv.) Arhaicni latinski napisi izpricujejo pet primerov oblike Venerus.3232 CIL I2 565; CIL I2 675, Capua; CIL I2 1183, Casinium, današnji Cassino, okr. 130 km J od Rima; CIL I2 1541, Casinium. Napis CIL I2 1495 se glasi: Agria Subia N. f. | sacerdos |Cerer(us) et Venerus. Iz tega sledi, da je bila Agria Subia svecenica tako Cerere kot Venere. Tudi v teh primerih je smiselna domneva, da gre za rod./daj. dv. »(dveh) Vener/Venera­ma«, s cimer sta mišljeni Venera in Libitina. 2.11 Arh. lat. regus (rod. dv.) Besedilo sega v 2. st. pr. Kr. in je fragmentarno ohranjeno v latinšcini in v gr­škem prevodu.3333 CIL 730; Rim. Fragmentarno latinsko besedilo ne omogoca enoznacne interpretacije: [… Phil]adelphus regus Metradati f. | [… e]t societatis ergo quasi iam | […]et legati coiraverunt | [… Ma]hes Mahei f. |. Grško besedilo, ki spremlja latinskega in se s slednjim domnevno ujema po pomenu in vsebini, je prav tako mocno poškodovano: [… ....ad.t.. F..].p.t.. .a. F...de.f.. | […].. t.. d.µ.. t.. | […] s.µµa... a.t.. | […] ..e.e. t.. e.. a.t.. | [… .a.µ]..... t.. .a.µ..... | […]|. Ta dvojezicni napis bi bilo mogoce dopolniti in rekonstruirati na najrazlicnejše nacine. Fraza regus Metradati f. se po tradiciji razlaga kot »sin kralja Mitridata«. Grško besedilo omenja Mitridata IV Filopatorja Filadelfa, ki je Pontu vladal med letoma 159 in 150 pr. Kr. in je bil prvi v vrsti tamkajšnjih vla­darjev deležen uglednega naziva »zaveznik in prijatelj rimskega ljudstva« (so­cius et amicus populi Romani).3434 Grško besedilo se zlahka dopolni z imenom Mitridata IV Filopatorja Filadelfa ([… ....ad.t.. F..].p.t.. .a. F...de.f..), kar se vsaj teoreticno ujema tudi z ohranjenim delom latinskega besedila: [... Phil]adelphus. Potem ko je vladavino prevzel od svojega dra­gega brata Farnaka I, je necaka (kasnejšega Mitridata V Evergeta) nemudoma dolocil za posinovljenca in dedica. Tako ni mogoce izkljuciti možnosti, da se napis nanaša na dva pontska vladarja, po vsej verjetnosti oceta in sina; oba bi bila lahko (rodna ali posvojena) sinova kraljev po imenu Mitridat. Spomnimo se, da je pontska dinastija imela kar šest vladarjev s tem imenom: Mitridat III je bil oce Mitridata IV, cigar posvojenec Mitridat V je postal oce Mitridata VI Evpatorja (ta zadnji pontski kralj, ki je vladal med letoma 120 in 63 pr. Kr., pa je prav tako imel brata in dva odrasla sinova z istim imenom). Zato sem mnenja, da je mogoca interpretacija oblike regus kot rod. dv. (namesto rod. edn. regus = regis): arhaicna latinska besedna zveza regus Metradati f. se zlahka razloži kot »sinovi (dveh) kraljev, imenovanih Mitridat«. Ob tem pa nikakor ne gre pozabiti, da je napis, o katerem je govora na tem mestu, slabo ohra­njen, zato je treba biti pri kakršnih koli zakljuckih nadvse previden. Edninske razlage oblike regus (s koncnico -us kot dedicem ide. rod. edn. na *-os) v tem primeru nikakor ni mogoce izkljuciti. Prav tako je treba upoštevati možnost, da bi lahko šlo za grški vpliv – ponovimo, da imamo opraviti z dvojezicnim napisom (prim. sp. 3.12). 2.12 Arh. lat. patrus (rod. ed. ali rod. dv.?) Napis s to obliko je bil najden izven Italije, besedilo pa se glasi: P. Annaeus Q. l. Epicadus aedem Leiberi patrus faciund(am) coir(avit) lub(ens) mer(eto).3535 CIL I2 324; Naro, današnji Vid na Hrvaškem. Njegov avtor – osvobojenec Epikad – je bil ocitno Grk, zato je morda upora­bil grško obliko za rod. edn. pat... in jo polatinil kot patrus »patris«. V tem primeru torej ni mogoce z gotovostjo trditi, ali imamo opraviti s helenizirano obliko fraze »svetišce oceta Libra« ali gre v resnici za omembo »svetišca Li­bra in Libre« ali celo »Librovih staršev« ali »Libra in staršev«. Naj bo tako ali drugace, gotovo je v obliki mogoce razbrati tudi okamenel arhaicni latinski rodilnik dvojine patrus (prim. staroind. pitrós., rod./mest. dv. »staršev«), v tem primeru rabljen namesto rod. mn. patrum. 3 ELIPTICNA RABA DVOJINE V INDOEVROPSKIH JEZIKIH IN V LATINŠCINI V inodeovropskih jezikih se je dvojina uporabljala zlasti za naravne pare (npr. hom. gr. .sse dv. »oci«, staroind. áks.i dv. »oci«, Av. aši dv., toh. A as, toh. B es dv. »oci«, lit. akě dv., stcsl. oci dv. »oci«; hom. gr. .e..e dv. »roke«; toh. A tsaräm. dv. »roke«; stir. di lám »dve roki«; lit. rankě dv. »roke«, pol. rece, ceš. ruce mn. [. dv.] »roke« < balto-slov. *rankai dv. »dve roki«). Vcasih so se temu pridru­žili tudi poljubni ali umetno tvorjeni pari (prim. mik. gr. po-ro [po´lo] dv. »žre­beti« = p..., hom. gr. ..d.e m. dv. »moža«, .pp. m. dv. »konja [v skupini]«, gr. nar. .[a]µe..pa.d... ž. dv. »žirafi« [napis pod upodobitvijo dveh žiraf s sredine 1. st. pr. Kr., mozaik iz kraja Preneste]; slov. (dva) volka; stir. di mnaí »ženski«; toh. B oksaine dv. »volova [v vpregi]«). Podoben primer so dvojin­ske oblike za dve istovrstni stvari (prim. mik. gr. ti-ri-po-de [trípode] dv. »tro­nožnika«; hom. gr. d...e dv. »pušcici«, toc. B pwari dv. »ognja«, lit. dví líepi »dve lipi«). Slika 1: Afriški žirafi na rimskem mozaiku iz Prenest (danes Palestrina) z grškim napi­som .[.]........... (im. dv., »žirafi«). Vir: Nacionalni arheološki muzej Pale­strina in svetišce Fortuna Primigenia (z dovoljenjem Lacijskih muzejev). Toda vcasih se dvojina uporablja elipticno, obicajno za poimenovanje he­terogenih parov.3636 Oliphant, »The Vedic Dual«, 33–57. Opušcanje (elipsa) enega od clenov je dobro izpricana v številnih indoevropskih jezikih, npr. staroind. áhani dv. »dan in noc« (dob. »dneva«); dya´va dv. »nebo in zemlja«, tudi »dan in noc« (dob. »nebesi« ali »dneva«); ródasi dv. »nebo in zemlja« (dob. »zemlji«); matára dv. »mati in oce; starši« (dob. »materi«); pitára dv. »oce in mati; starši« (dob. »oceta«); Mitra´ dv. »Mitra in Varuna«;3737 Kent, The Forms of Latin, 16; Campanile, »Zum idg. Dual«, 121. Omeniti velja, da stara indijšci­na pozna tudi priredne zloženke (znane tudi kot dvandva zloženke), v katerih sta oba sestavna dela v dvojini in naglašena: npr. staroind.. matárapitára dv. »mati in oce; starši« (dobesedno »materi-sinova«); dya´vaks.a´ma, tudi dya´vapr.thivyaú dv. »nebo in zemlja« (dobesedno »nebe­si – zemlji«); Mitra´váruna(u) dv. »Mitra in Varuna«. Prav tako so izpricane zloženke s prvim clenom v ednini in z drugim v dvojini: npr Indravayu´ dv. »Indar in Vayu«, Indragni´ dv. »Indra in Agni«. Zloženke tega tipa imajo samo en naglas in se ponavadi nanašajo na božanske pare; prim. Wackernagel, Altindische Grammatik, 149–151; Fritz, Der Dual im Indogermanischen, 74. Av. pitar. dv. (= stind. pitára) »oce in mati; starši«; hom. gr. ..a.te »Ajant in brat Tevker«, dob. »Ajanta«;3838 Campanile, »Zum idg. Dual«, 121; Clackson, Indo-European Linguistics, 101. toh. B ńaktene dv. »bog in njegov božanski par«, dob. »bogova«.3939 Campanile, »Zum idg. Dual«, 122; Malzahn, »Toch. B ńaktene “Gotterpaar”«, 45–52. Zdi se, da je bila elipticna raba dvojine v indoevropskih jezikih precej raz­širjena, in tako se je ohranila tudi v latinšcini. Utemeljiti rabo dvojine v literar­nih in epigrafskih virih arhaicne latinšcine ni vselej lahka naloga, a ta razlaga se izkaže za povsem sprejemljivo, kadar je govora o dobro znanih parih rim­skih božanstev. Na podlagi zgornjih poglavij (drugega in tretjega) se zdi, da arhaicni literarni in epigrafski viri dopušcajo identifikacijo naslednjih eliptic­nih dvojinskih oblik, ki se uporabljajo za poimenovanje parov božanskih bitij: 3.1 Arh. lat. *Castore im. dv. »Kastorja« (t.j. Kastor in Poluks); v epigrafskih virih izpricano kot rod. dv. Castorus ali Kastorus.4040 CIL I2 582; 586. Skladno s tem v razpravi o pojavu elipticne dvojine Clackson pripomni: »[L]anguages which have lost the dual can use the plural as an associative to denote pairs: in Latin Castores, the plural of the name ‘Castor’, is used to denote the semi-god Castor and his twin Pollux« (Clackson, Indo-European Linguistics, 101). 3.2 Arh. lat. *Cereze, kasneje *Cerere im. dv. »Cereri« (t.j. Cerera in hci Proser­pina), prim. rod./daj. dv. Cererus.4141 CIL I2 566, 568, 1183. Proces, v katerem so se stare elipticne dvojinske oblike reinterpretirale kot množinske, se poudarja tudi v strokovni literaturi: »aus diesem Dual entwickelten sich in einigen Sprachen auch Pluralformen wie lat. Cereres (= osk. cerfum) ‘Ceres und ihre Tochter Proserpina’, Castores ‘Castor und sein Bruder Polluces, got. berusjos ‘Eltern’ (eig. ‘diejenige, die schwanger war und ihr Partner’; ähnliche Bildungen auch bei lat. parentes …« (Campanile, »Zum idg. Dual«, 121). 3.3 Arh. lat. *Djove, kasneje *Iove im. dv. »Jupitra« (t.j. Jupiter in Junona), prim. rod. dv. Diovos, kasneje Iovos.4242 CIL I2 60, 360; D 772. Im. dv. je bil osnova za tvorbo novega rod. mn. Iouerum »Jupitrov«.4343 Varro, Ling. 8.74. 3.4 Arh. lat. *Salute im. dv. »boginji zdravja« (t.j. Salus in Spes Bona), prim. rod. dv. Salutus.4444 CIL I282. 3.5 Arh. lat. *Tempestate im. dv. »boginji vremena«, prim. arhaicno latinsko ob­liko Tempestatebus, daj. mn. na nagrobnem napisu L. Kornelija Scipiona.4545 CIL I2 9. Glej Witczak, »Liczba podwójna w archaicznej poezji rzymskiej«, 110–113. 3.6 Arh. lat. *Veneze, kasneje *Venere im. dv. »Veneri« (t.j. Venera in Libitina), prim. rod. dv. Venerus.4646 CIL I2 565, 1183, 1495. Ker se je dvojina kot produktivna kategorija izgubila razmeroma zgodaj, je to povzrocilo, da je v arhaicnih latinskih verskih in pravnih besedilih ohranje­nih približno ducat okamenelih oblik. Te nimajo vrednosti samostojnih konc­nic in so se v koncni fazi reinterpretirale ali preoblikovale tako, da so prevzele vlogo edninskih ali množinskih oblik.4747 Primer, ko se stara dvojinska oblika reinterpretira kot edninska: arh. lat. aede(s) Castorus . lat. aedes Castoris (Suet., Caes. 10: ut enim geminis fratribus aedes in foro constituta tantum Cas­toris vocaretur). Ta proces lahko namerno ostane nedokoncan, pri cemer se božanska dvojcka navedeta eksplicitno in poimensko: aedes Castoris et Pollucis (Suet., Tib. 20). Primer, ko se stara dvojinska oblika reinterpretira kot množinska: arh. lat. aede(s) Castorus . lat. aedes Castorum (Plin., NH 10.121; 34.23; Hist. Aug. Max. 16.1; Valer. 5.4; Not. Reg. 8; Chron. 146). V primeru elipticnih dvojinskih poimenovanj je bila »napacna« rein­terpretacija teh oblik kot edninskih najbolj obicajna rešitev; na primer, ara Salutus »oltar boginje Salus in boginje Spes Bona« se je reinterpretirala kot ara Salutis »boginja zdravja«, kot je tudi najbolj pricakovano. V tem procesu je prevladal pomen dominantnejšega od obeh božanstev, medtem ko se je stari rodilnik dvojine zlahka nadomestil z rodilnikom ednine. ZAKLJUCKI Analiza arhaicnih latinskih rodilniških oblik na -erum in na -us, izpricanih v literarnih in epigrafskih virih, pripelje do naslednjih zakljuckov: 1. Stari latinski napisi iz 2. st. pr. Kr. še izpricujejo arhaicno rodilniško obli­ko na -us (skupno 23 primerov), kar je z etimološkega vidika dvojina, s sinhronega vidika pa gre za redko, okamenelo obliko; prim. arh. lat. hominus (rod. dv. samostalnika homo), nationus (rod. dv. samostalnika natio), nominus (rod. dv. samostalnika nomen), partus (rod. dv. samo­stalnika pars), regus (rod. dv. samostalnika rex). 2. Do 2. st. pr. Kr. so se stare dvojinske oblike z znacilno koncnico -e (< pie.*-eh1) že reinterpretirale kot množinske, odtod rod. mn. na -erum. V latinskih be­sedilih 2. st. pr. Kr. naletimo na naslednje novotvorbe: arh. lat. boverum (rod. mn. . *bove rod. dv. »vola« . bos im. edn.), Ioverum, lapiderum, naverum, nucerum, regerum (rod. mn. . *rege im. dv. »kralja« . rex im. edn.). 3. Izguba kategorije dvojine v latinšcini je povzrocila, da so se stare dvojinske oblike reinterpretirale kot množinske, edninske ali kot nomina collectiva, t.j. koncnice so se izenacile z edninskim ali množinskim oblikoslovjem. 4. Množinska reinterpretacija starih dvojinskih oblik kot boves, boverum (. *bove) je povzrocila nastanek vecjega števila samostalnikov 3. deklinacije, za katere je bila znacilna prvina -e-. Razumljeni kot edninski kolektivni sa­mostalniki so ti slednjic tvorili osnovo za nastanek latinske 5. deklinacije, za katero je znacilno prav veliko število samostalnikov, ki se uporabljajo samo v ednini (singularia tantum). Ta položaj je bil posledica »napacne« intepre­tacije, po kateri so se prvotne dvojinske oblike, še posebej dualia tantum, ki so se uporabljale za poimenovanje parnih stvari, razumele kot edninske. 5. Arhaicna latinšcina je gotovo uporabljala elipticno dvojino, npr. *Castore im. dv. »Kastorja, t.j. Kastor in njegov brat Poluks«; *Cereze im. dv. »Ce­reri, t.j. Cerera in hci Proserpina«, *Diove im. dv. »Jupitra, t.j. Jupiter in žena Junona« itd. Krzysztof Tomasz Witczak Univerza v Lódzu krzysztof.tomasz.witczak@gmail.com Prevod Jerneja Kavcic BIBLIOGRAFIJA Adams, James N. The Regional Diversification of Latin 200 BC–AD 600. Cambridge: Cam­bridge University Press, 2007. Allen, Frederic De Forest. Remnants of Early Latin. Arx Publishing: Bristol, 2005. Baldi, Philip. The Foundations of Latin. Berlin: Mouton de Gruyter, 2002. Blümel, Wolfgang. Untersuchungen zu Lautsystem und Morphologie des vorklassischen La­teins. München: Kitzinger, 1972. Campanile, Enrico. »Zum idg. Dual.« Tocharian and Indo-European Studies 3 (1989): 121–124. Campanile, Enrico. »Il latino dialettale.« V: Caratteri e diffusione del latino in etŕ arcaica, ur. Enrico Campanile, 13–23. Pisa: Giardini, 1993. Clackson, James. Indo-European Linguistics. An Introduction. Cambridge: Cambridge Uni­versity Press, 2007. Coleman, Robert G. G. »Dialectal variation in Republican Latin, with special reference to Praenestine.« Proceedings of the Cambridge Philological Society 36 (1990): 1–25. CIL: Corpus Inscriptionum Latinarum. Vol. 1: Inscriptiones Latinae antiquissimae ad C. Cae­saris mortem. Ed. Theodorus Mommsen. Berolini: G. Reimer, 1863; Editio altera. Ed. Ernestus Lommatzsch. Berolini: de Gruyter. Fasc. I2 1918, II 1931, III 1943, IV 1986. D: Altlateinische Inschriften. Ed. Ernst Diehl. 3. izd. Berlin: De Gruyter, 1930. Fritz, Matthias. Der Dual im Indogermanischen. Heidelberg: Universitätsverlag Winter, 2011. Keil, Heinrich. »Flavii Sosipatri Charisii Artis grammaticae libri V.« V: Grammatici Latini. Ed. Heinrich Keil. Vol. 1. Lipsiae: B. G. Teubner, 1857. Kent, Roland Grubb. The Forms of Latin. A Descriptive and Historical Morphology. Baltimo­re (MA): Linguistic Society of America, 1946. Kurylowicz, Jerzy. »Linguistics of To-day.« Scientia 105, št. 7-8 (1970): 483–503. Leumann, Manu. Lateinische Laut- und Formenlehre. München: Beck, 1977. Malzahn, Melanie. »Toch. B ńaktene “Gotterpaar” und Verwandtes.« V: Tocharian and In­do-European Studies 9 (2000): 45–52. Oliphant, Samuel Grant. »The Vedic Dual: Part VI, The Elliptic Dual; Part VII, The Dual Dvandva.« Journal of the American Oriental Society 32 (1912): 33–57. Platner, Samuel Ball in Thomas Ashby. A Topographical Dictionary of Ancient Rome. Cam­bridge: Cambridge University Press, 2015. Pugliese Carratelli, Giovanni. »Cereres.« La Parola del Passato 36 (1981): 367–372. Reichardt, Christoph. Sprachlich-stilistische Untersuchungen zu den frühen römischen Histo­rikern. Bamberg: University of Bamberg Press, 2008. Richardson Lawrence, jr. A New Topographical Dictionary of Ancient Rome. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 1992. Sihler, Andrew L. New Comparative Grammar of Greek and Latin. Oxford: Oxford Univer­sity Press, 1995. Untermann, Jürgen. Wörterbuch des Oskisch-Umbrischen. Heidelberg: C. Winter, 2000. Wackernagel, Jacob. Altindische Grammatik. Bd. 2.1. 2. izd. Göttingen: Vandenhoeck und Ruprecht, 1957. Warmington, Eric Herbert. Remains of Old Latin. Vol. 4: Archaic Inscriptions. London: Wil­liam Heinemann, Cambridge (MA): Harvard University Press, 1959. Weiss, Michael. Outline of the Historical and Comparative Grammar of Latin. Ann Arbor: Beech Stave Press, 2009. White, Kenneth D. Farm Equipment of the Roman World. 2. izd. Cambridge: Cambridge University Press, 2010. Witczak, Krzysztof Tomasz. »Konsekwencje zaniku liczby podwójnej w jezyku lacinskim. Glos w sprawie dualnej genezy piatej deklinacji lacinskiej.« [The Consequences of the Loss of Latin Dual Number. Concerning the Dual Genesis of the Fifth Declension in Latin]. Roczniki Humanistyczne 53, št. 6 (2015): 101–120. . Witczak, Krzysztof Tomasz. »Pozostalosci liczby podwójnej w jezyku lacinskim epoki ar­chaicznej.« [Remains of Dual Number Forms in Archaic Latin]. Roczniki Humanistyc­zne 65, No. 3 (2017): 37–58. . Witczak, Krzysztof Tomasz. »O kilku mozliwych sladach duale tantum w jezykach indoeu­ropejskich.« [On Some Possible Traces of duale tantum in Indo-European Languages]. LingVaria 13, št. 2 (2018): 47–58. . Witczak, Krzysztof Tomasz. »Liczba podwójna w archaicznej poezji rzymskiej.« [Dual Number in the Archaic Latin Poetry]. Roczniki Humanistyczne 67, št. 3 (2019): 107–123. . IZVLECEK V clanku skušam pojasniti nekatere nepravilne tvorbe rodilnika ednine in množine v arhaicni latinšcini. V nasprotju s prevladujocim mnenjem predlagam razlago, po kateri oblike na *-us, ki se najdejo v vlogi omenjenih sklonov, nadaljujejo stari rodilnik dvojine na -us (< *-ous). Slednji je ohranjen v stalnih frazah, pa tudi v besedilih religiozne in pravne narave; primer je pro aede Castorus (CIL I2 582) »pred svetišcem Kastorjev«. Tudi za nepravilni rodilnik množi­ne kot boverum »volov« (Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74) predlagam podobno razlago, in sicer da izhaja iz umikajocih se dvojinskih oblik, pri cemer je novi rodilnik množine na -erum na­stal z dodajanjem množinske koncnice na starinsko obliko imenovalnika in tožilnika dvojine; prim. *bove im./tož. dv. »vola«, rod. mn. boverum »volov« (prvotno »dveh volov«). Kljucne besede: dvojina, elipticne oblike, rodilnik, latinski napisi, arhaicna latinšcina ABSTRACT Old Latin Genitives in -erum and -us In this article, I shall attempt to explain certain anomalous genitive singular and plural forms in the Latin language of the pre-Classical era. Contrary to the opinion prevalent in current scholarship, I shall contend that forms ending in *-us found in this role continue the old genitive dual in -us (< *-ous), preserved in fixed phrases as well as in texts of a reli­gious and legal character; cf. pro aede Castorus (CIL I2 582) ‘in front of the temple of the two Castores’. Similarly, aberrant gen. pl. forms like boverum ‘boum’ (Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74) will be analyzed as ultimately rooted in the obsolescent dual number. The innovative genitive plural in -erum, I will argue, was created by fitting out old nominative and accusa­tive dual forms with additional plural morphology, cf. *bove nom.-acc. du. ‘two oxen’, gen. pl. boverum ‘of oxen’ (originally ‘of two oxen’). Keywords: dual number, elliptic forms, genitive case, Latin epigraphy, Old Latin DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.19-95 Milan Lovenjak Lex Irnitana – flavijski municipalni zakon UVOD Na hribu Molino del Postero, okrog 5 km jugozahodno od El Sauceja, na jugu španske province Sevilla, so spomladi leta 1981 iskalci starin z detektorji kovi­ne odkrili šest bronastih plošc z besedilom zakona o podelitvi mestnih pravic dotlej neznanemu municipiju Irni.11 O najdišcu, plošcah in arheoloških najdbah z izkopavanj leta 1982 podrobno porocata Fernández Gómez in Del Amo, La lex Irnitana. Druge temeljne objave lex Irnitana: González, »The Lex lr­nitana« (z angleškim prevodom M. W. Crawforda); Lamberti, Tabulae lrnitanae (z italijanskim prevodom); González, Epigrafía Jurídica, 11–123; Wolf, Die Lex Irnitana (z nemškim prevodom). Na isti lokaciji je bila leta 1992 odkrita tudi bronasta plošca s sklepom senata o procesu proti Gneju Pizonu St. (gl. Lovenjak, »Senatus consultum«). O zakonih avtonomnih mest na splošno Crawford, »Roman Towns«, Rowe, »The Roman State«, 301–304, Eck, »The leges municipales«, o dokumentih pravne vsebine Bruun, »Roman Government« in Caballos Rufino, »Publicación de documentos públicos« (s seznamom za rimsko provinco Betiko). Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenska zgodovina (P6-0235), ki ga sofi­nancira ARRS. Plošce so bile prodane na crnem trgu, ven­dar so jih kmalu izsledili in jih danes hrani Arheološki muzej v Sevilli (Museo Arqueológico Provincial de Sevilla). Zakon lex Irnitana je bil zapisan na deset bronastih plošc, od katerih so bile leta 1981 najdene plošce III, V, VII, VIII, IX in X, ob arheoloških izkopa­vanjih leto kasneje pa vec manjših fragmentov, ki so vecinoma pripisani plošci II (stolpca B in C).22 Fernández Gómez in Del Amo, La lex Irnitana (1990), 35–38, s fot. plošce II na str. 34. Plošce debeline med 0,5 in 0,6 cm merijo v višino ok. 57 cm, v širino 91 cm, skupna dolžina vseh je znašala nekaj cez 9 metrov. Zgoraj in spodaj ima vsaka po tri luknje za pritrditev. Na vsaki plošci so vklesani po trije stolpci besedila z ok. 50 vrsticami, celotno besedilo je bilo razporejeno v 30 stolpcev z ok. 1500 vrsticami. Crke so velike med 0,4 in 0,8 cm. Zakon je obsegal 97 neoštevilcenih poglavij oz. rubrik, od katerih v celoti manjkajo po­glavja 1–17 (plošci I in II), 32-38 (plošca IV) in 51–59 (plošca VI). Po zaslugi municipalnega zakona Malake (Malaca, dan. Malaga), t.i. lex Malacitana – ena plošca z oštevilcenimi poglavji 51–69 je bila odkrita tam že leta 1851 – poznamo tudi besedilo izgubljene plošce VI s poglavji 51–59. V Malagi je bila istega leta najdena tudi plošca z delom zakona o podelitvi municipalnih pravic sosednjemu mestu Salpenzi (dan. Facialzar pri Utreri), z prav tako oštevilce­nimi poglavji 22–29 (lex Salpensana), zato poznamo ne le število poglavij lex Irnitana, ampak tudi koliko prvotnega besedila na zacetku (pogl. 1–17 v celoti in del pogl. 18) in v sredini (pogl. 32–38) manjka.33 Za lex Malacitana in lex Salpensana gl. Mommsen, »Die Stadtrechte« in Spitzl, Lex municipii Malacitani. Najdišce obeh plošc, ki jih hrani Narodni arheološki muzej v Madridu (Museo Arqueológico National de Madrid) je Los Tejares del Ejido de Malaga (Caballos Rufino, »Publi­cación de documentos públicos«, 149–150). Ohranjeni deli zakonov lex Malacitana in lex Salpensana, pa tudi fragmenti lex Villonensis (z deli poglavij 27, 28 in 64 do 71), odkriti na rancu La Estaca ok. 7 km južno od La pueble de Cazalla (Sevilla),44 Za lex Villonensis gl. Lamberti, Tabulae lrnitanae, 379–382, in González, Epigrafía Jurídica, 145–158. Za nove fragmente t.i. flavijskega municipalnega zakona gl. González, Epigrafía Jurídica, 159-165. ki se skoraj popolnoma ujemajo z besedilom lex Irnitana, kažejo, da je bila pri vseh uporabljena ista predloga. Besedilo poglavij 22 do 29 na plošci III lex Irnitana se tako skoraj popolnoma ujema z ohranjenimi poglavji lex Salpensana, besedilo s plošce VII in prve vrsti­ce plošce VIII lex Irnitana pa z besedilom poglavij 60 do 69 lex Malacitana. Odstopanja med njimi so omejena predvsem na kvantitativne predpise, na pri­mer glede zgornje meje vrednosti spora, za katero je bilo še pristojno lokalno sodstvo, pri cemer je bila merodajna velikost in pomen posameznega mesta. Na ta nacin poznamo zakone ne samo navedenih municipijev, ampak tudi ostalih avtonomnih mest v Španiji, ki so na podlagi Vespazijanovega edikta v casu fla­vijskih cesarjev prejela mestne pravice.55 Mestne pravice naj bi takrat prejelo 39 mest (Caballo Rufino, »Publicación de documen­tos públicos«, 143 in op. 38). Kot piše Plinij St., je Vespazijan celotni Španiji podelil latinske državljanske pravice (ius Latii): Universae Hispaniae Vespasianus imperator Augustus iactatum procellis rei publicae Latium tribuit (Hist. nat. 3.30; k temu gl. Zecchini, »Plinio il Vecchio«). To naj bi se zgodilo leta 73 ali 74 (Spitzl, Lex municipii Malacitani, 1–2). V kolikšnem obsegu in na kakšen nacin je potekal ta proces, ni znano. A ocitno je potekal precej casa, saj so nekatera mesta postala municipiji že pred letom 78, npr. Salpensa in Hispalis, nekatera na zacetku osemdesetih let, druga pa še pozneje. Kot lahko sklepamo iz zakljucne­ga besedila lex Irnitana, je mesto Irni prejelo municipalne pravice v prvi polovici devetdesetih let, nekje po 10. oktobru 91, ko je bilo tam prebrano Domicijanovo pismo (lex Irnitana, za pogl. 97), in pred 18. septembrom l. 96, ko je Domicijan umrl, saj je v zakonu naveden še kot vladajoci cesar. VSEBINA LEX IRNITANA Zakon lex Irnitana je urejen zelo sistematicno, predmet posameznih poglavij so ljudska skupšcina (komiciji), magistrature, mestni svet oz. dekurioni, razlicne vrste volitev, uprava, osvobajanje sužnjev, poslanstva (pogl. 45–47), imenovanje patrona (pogl. 61), komunalne in financne zadeve, sodstvo, izbira sodnikov in civilni sodni procesi kot najvidnejši odraz lokalne avtonomije. Znot­raj posamez­nih podrocij so predpisi in pravila urejeni po vsebinski sorodnosti in sledijo jasne­mu konceptu. Tako kot vsi znani zakoni o mestnih pravicah je bil tudi fla­vijski narejen po vzoru na starorimsko ustavo s skupšcino, svetom in magis­trati z enoletnim mandatom.66 Za republikansko ureditev in magistrature gl. Kunkel, Staatsordnung. O pomenu lex Irnitana za poznavanje flavijskega municipalnega zakona in drugih mestnih zakonov Wieacker, Römische Rechtsgeschichte, 83. Podrobno clenitev lex Irnitana prinaša Wolf, Die Lex Irnitana, 23–29. Skupšcina državljanov tako ustreza komicijem77 Kranjc, Rimsko pravo, 53–56. v Rimu in se po njih tudi imenuje, mestni svet (ordo decurionum)88 Zanj gl. Langhammer, Magistratus Municipales, 188–278. oz. dekurioni (senatores ali decuriones conscriptive) rimskemu senatu, mestni magistrati (du­umviri, edili in kvestorji) pa razlicnim magistraturam v Rimu.99 Kranjc, Rimsko pravo, 48–53. Skupšcina mešcanov (komiciji) je bila najverjetneje predmet prvih pogla­vij zakona, ki niso ohranjena, vendar lahko iz predpisov v poznejših povzame­mo, da so bili mešcani, tako kot v najstarejših rimskih komicijih (comitia cen­turiata), razdeljeni po kurijah in da so v njih volili in odlocali. Za vzpostavitev kurij so morali poskrbeti duumviri v predpisanem roku devetdesetih dni od uveljavitve zakona, kurij pa ni smelo biti vec kot enajst (lex Irnitana, pogl. 50). Komiciji so bili pristojni za redne in nadomestne volitve magistratov. Volil­ne komicije je sklical in vodil po letih starejši duumvir (lex Malacitana, pogl. 52), izvoljeni pa so bili lahko samo tisti kandidati,1010 V dobi republike so kandidati za magistrature v Rimu javno naznanili (professio) svojo kan­didaturo tako, da so na forumu v togi, pobeljeni s kredo (toga candida), po kateri so bili tudi poimenovani (candidatus), mimoidoce nagovarjali k izvolitvi (gl. Kunkel, Die Magistratur, 65). ki jih je predlagal sam, potem ko je preveril njihovo primernost, se pravi ali izpolnjujejo vse formalne pogoje. Na njegov poziv so se kurije zbrale v svojem okrožju, istocasno glasovale in sporo­cile rezultate vodji volitev. Vrstni red javne objave rezultatov volitev po kurijah je bil dolocen z žrebom. Takoj ko je kak kandidat dosegel potrebno vecino kurij, je bilo štetje prekinjeno in je bila javno objavljena njegova izvolitev (lex Mala­citana, pogl. 57). Volilni upravicenci so volili pisno z volilnimi plošcicami – per tabellam (lex Malacitana, pogl. 52 in 55) –, kar je pomenilo, da so bile volitve dejansko tajne, duumvir pa je moral skupšcini predstaviti vsaj toliko kandidatov, kolikor je bilo na voljo služb; za najvišjo službo, t. j. duumvirat, torej vsaj dva kandidata. Ce je bil samo en kandidat ali ce ni bilo nobenega, je moral duumvir sam dolociti enega ali dva državljana, ki sta izpolnjevala zahtevane pogoje. Kan­didati, ki jih je imenoval duumvir, so lahko sami predlagali novega kandidata in ta spet drugega. V casu volitev je vse te kandidate duumvir predstavil, kot bi se bili prijavili v roku za prijavo in po svoji volji (sua sponte), pri cemer ni bilo pomembno, ali je bila kandidatura prostovoljna ali izsiljena. Prisilni kandida­turi se kandidat ni mogel izogniti, prav tako kot ne prevzemu službe, ce je bil izvoljen. Opravljanje služb je namrec sodilo med dolžnosti (munera) mešcanov municipija, po katerih so bili tudi poimenovani kot municipes (od munus capio). Možnost prisilne kandidature kaže na to, da magistrature niso bile vedno zaželjene, ceprav so posamezniku zagotavljale nekatere trajne privilegije. Kdor je opravil kako službo, je namrec lahko pricakoval, da bo ob naslednji prilož­nosti izvoljen v mestni svet; ce pa je njegov clan že bil, pa je pridobil polno rimsko državljanstvo (civitas Romana) ne le zase, ampak tudi za svoje starše, ženo, zakonske otroke in otroke svojih sinov (lex Irnitana, pogl. 21). To rimsko državljanstvo ni izrinilo municipalnega (latinskega) prava, ki so ga kandida­ti imeli že kot mešcani municipija, niti ni pomenilo oprostitve municipalnih dolžnosti (munera); povecalo pa je družbeni ugled. Namen take ureditve je bilo oblikovanje mestnega sloja patricijev. Za mestni svet (lex Irnitana, pogl. 30–31 in 39–43) je bilo v lex Irnitana predvidenih 63 clanov. To število ni bilo nova, s tem zakonom uvedena pravica, temvec je veljalo v Irni že prej iure more (lex Irnitana, pogl. 31). O konstituiranju mestnega sveta iz ohranjenih poglavij lex Irnitana ne izvemo nicesar, verjetno so bile te dolocbe nekje v izgubljenem zacetnem delu zakona, clanstvo pa se je po potrebi dopolnjevalo letno z kooptacijo. Clan sveta je lahko postal vsak svo­bodno rojeni mešcan, ki je dosegel starost 25 let in je razpolagal s premoženjem najmanj 5.000 sestercijev (lex Irnitana pogl. 86).1111 Kot piše Plinij Ml., je bil v njegovem domacem mestu Komum, ki je bilo enakega ranga (Comum municipium; dan. Como med Torinom in Brescio), cenzus za dekurionat 100.000 sestercijev (Ep. 1.19.2): esse autem tibi centum milium censum satis indicat, quod apud nos decurio es. Seje sveta so sklicevali in vodi­li duumviri po pravilih, ki jih je predvideval zakon. Pristojnosti sveta so bile zelo raznolike, med drugim je moral na zacetku uradnega leta odobriti sredstva za kultne zadeve, igre in javne pojedine, dolociti dneve, ko se niso izvajale uradne in sodne zadeve, javnim sužnjem glede na njihove sposobnosti oz. vešcine dode­liti delo, izpeljati oddajo zemljišc v najem idr. Le z dovoljenjem sveta se je sme­lo v mestu porušiti hišo, ki je potem morala biti obnovljena najpozneje v roku enega leta (lex Irnitana, pogl. 62). Tudi o gradnji in urejanju cest, poti, grobov in kloak se je moral posvetovati in sprejeti sklepe svet. Svet je odlocal tudi o nasta­vitvi magistratovih pismenih pomocnikov oz. pisarjev (scribae ali apparitores), ki so urejali listinske posle, arhiv in racunovodske knjige in o njihovem placilu. V pristojnost sveta je sodila tudi morebitna osvoboditev javnih sužnjev (lex Irni­tana, pogl. 72), izjemoma pa je deloval tudi kot sodišce, ce je mešcan (municeps) ali prebivalec (incola),1212 Incolae - prebivalci mesta z drugimi državljanskimi pravicami, tujci, peregrini ipd., ki so imeli v mestu domicil (Langhammer, Magistratus Municipales, 29–33). ki ga je mesto tožilo, izrazil tako željo. Za vecino odlo­citev mestnega sveta je bila zahtevana prisotnost dveh tretjin njegovih clanov, za številne odlocitve pa dvetretjinska vecina oddanih glasov. Glasovanje sveta je potekalo z glasovalnimi plošcicami (per tabellam) in pod zaprisego dekurionov neposredno pred oddajo glasov, ce je svet izvajal sodne zadeve. O magistraturah, pristojnostih in dolžnostih posameznih magistratov1313 Za municipalne magistrature gl. Langhammer, Magistratus Municipales, 42–188, in Roselaar, »Local Administration«. poleg poglavij 18, 19 in 20, ki so posebej posvecena njim, govorijo tudi dru­ga poglavja zakona. To še posebej velja za duumvire, ki so imeli tudi sodne pris­tojnosti. Ena od njihov nalog je bila pridobiti odlocitve (sklepe) mestnega sveta in jih uresniciti, pripadla pa je lahko tudi nižjim magistratom, edilom in kvestorjem, ce jih je duumvir zanjo zadolžil. Po rangu drugi najvišji magistrati so bili edili (lex Irnitana, pogl. 19),1414 Lamberti, Tabulae Irnitanae, 64–67, in Sánchez Collado, »La cura urbis edilicia«. ki so bili odgovorni za preskrbo z žitom, za stanje kopališc in kloak, za red in mir, nadzorovali so templje, kultne kraje in trge, izvajali nadzor nad merami in utežmi, izrekali denarne kazni in v manjših zadevah izvajali sodstvo.1515 Sodno pristojnost edilov omenja tudi zakon kolonije Genetive, t.i. lex Coloniae Genetivae ali lex Ursonensis iz Osune (pogl. 94), ki ga je izdal že Julij Cezar leta 44 pr. Kr., v bronaste plošce pa je bil zapisan šele v dobi flavijskih cesarjev: ne quis in hac colon(ia) ius dicito neve cuius ea colon(ia) iuris dictio esto nisi IIvir(i) aut quem IIvir praef(ectum) reliquerit aut aedil(is), uti h(ac) l(ege) o(portebit) (gl. Crawford, Roman Statutes, 393–454, pos. 406 in Caballos Rufino. El nuevo bronce). Z napisov poznamo tudi aediles iure dicundo (CIL XI 1646 in 1656 iz Beneventa). Kvestorji so upravljali z javno blagajno mešcanov municipija, imeli pa so tudi pravico do izterjave denarja od posameznikov in do izplacil javnega denarja, na primer za igre, verske in kultne zadeve (lex Irnitana, pogl. 20).1616 Lamberti, Tabulae Irnitanae, 67–69. Duumvirom namenjeno poglavje je ohranjeno le deloma (pogl. 18), ven­dar veliko podatkov o njihovih pravicah in dolžnostih najdemo tudi v drugih poglavjih zakona.1717 Lamberti, Tabulae Irnitanae, 51–64. Zadolženi so bili med drugim za sklic ljudskih skupšcin in mestnega sveta, za njihovo vodenje, za predstavitev kandidatov za magistra­ture, za dodeljevanje nalog mestnemu svetu v obravnavo in za razne druge zadeve. Kot najvišja oblast v mestu je lahko vsak izmed njih – z manjšimi omejit­vami – ukrep svojega kolega ali podrejenega magistrata oviral z interce­sijo oz. vetom,1818 Za intercesijsko pravico magistratov v Rimu gl. Kranjc, Rimsko pravo, 49 in op. 26. lahko pa je tudi kako nalogo prevzel nase, ne glede na to, ali je sodila v pristojnost nižjih uradnikov ali ne. Po zgledu konzulov v Rimu so bili duumviri tako rekoc pristojni za vse zadeve, samo zanje pa sta bili pridržani med drugim skrb za sodstvo in oddaja poslov, javnih zemljišc, davkov in dru­gih dajatev (lex Irnitana, pogl. 63: vectigalia et ultro tributa, sive quid aliut … locari oportebit) v zakup posameznikom, ki so bili pogosto organizirani v združen­ja.1919 Društva oz. združenja obrtnikov, davcnih zakupnikov, pogrebcev idr., ki so izkazovala tudi prav­no sposobnost, so državljani lahko ustanavljali že po Zakoniku XII plošc, ce s tem niso kršili zakonov. Od Avgustovega zakona lex Iulia de collegiis naprej pa je bilo potrebno za to pridobi­ti posebno dovoljenje (Kranjc, Rimsko pravo, 286). Publicani, ki so od države najeli pobiranje davkov, so za dolocen pavšalni znesek pridobili pravico izterjave dolgov državi in jih zadržati. Naloga duumvirov je bila tudi javna objava vseh najemnih po­godb in vsot za najem (lex Irnitana, pogl. 63), njim samim, pa tudi njihovim sinovom, vnukom, bratom in sestram, ocetom in starim ocetom pa je bilo iz­recno prepovedano, da bi postali najemniki ali clani takih združenj (lex Irnita­na, pogl. 48). Ce je kdo ravnal v nasprotju s tem, je mesto jamcilo za dvojnost interesa in je lahko kršitelja obtožil katerikoli mešcan. Najpomembnejša pristojnost duumvirov je bila pravosodna oblast, po njej so se tudi imenovali duumviri, qui iuri praesunt ali duumviri iure di­cundo.2020 O sodni fukciji municipalnih magistratov gl. Kaser in Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, 177–180, in Metzger, »Agree to Disagree«. Sodstvo je veljalo za pravi kriterij mestne avtonomije in z deve­timi poglavji (84 do 92) oz. 217 vrsticami v štirih od 30 stolpcev zavzema vec prostora kot katerokoli drugo podrocje.2121 O procesih pred civilnimi sodišci gl. Rodger, »The Lex Irnitana«, in Wolf, Die Lex Irnitana, 28. V pristojnosti duumvirov je bilo civilno sodstvo, za kazensko je bil namrec odgovoren provincialni na­mestnik (praeses provinciae). Njegov album z edikti, tožbenimi formulami, stipulacijami, jamstvi in interdikti je moral duumvir javno objaviti za ves cas svoje magistrature in v skladu z njimi tudi soditi (lex Irnitana, pogl. 85). Ce je vrednost spora presegala predpisano mejno vrednost, ki je bila v Irni dokaj nizka, namrec le 1.000 sestercijev (lex Irnitana, pogl. 84), je bil tudi za te pravde pristojen provincialni namestnik. Sodni proces se je glede na kraj in cas delil na postopek pred magistratom (in iure),2222 Za t.i. formularni sodni postopek v Rimu, ki je služil kot zgled, gl. Kaser in Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, 151-432, in Kranjc, Rimsko pravo, 96–99. v Irni pred duumvirom ali edilom, in na postopek pred sodnikom (apud iudicem), privatno osebo, ki jo je imenoval magistrat in ji dodelil nada­ljevanje pravde in izrek koncne razsodbe (iudicium).2323 Za zacetek procesa pred sodnikom (iudex, arbiter, recuperatores) v sodnih postopkih v Rimu gl. Kaser in Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, 285–289. Po zakonu lex Iulia iudiciaria je moral sodnik pravdo zakljuciti z razglasitvijo sodbe v 18-mesecnem roku, sicer bi jo, ce je ne bi pravocasno prestavil, naredil za svojo (gl. Kranjc, Rimsko pravo, 741). Listo teh sodnikov so morali duumviri pripraviti v petih dneh od nastopa službe in jo javno objaviti pred svojim tribunalom (lex Irnitana, pogl. 86). V treh poglavjih, ki govorijo o postopku pred sodnikom (pogl. 90–92), je v povezavi s terminom obravnave veckrat uporabljen izraz intertium (oz. in tertium),2424 Gl. Lamberti, Tabula Irnitanae, 185–191. Za uvod v diskusijo gl. Rodger, »The Lex Irnitana«. Izraz intertium srecamo tudi na dveh vošcenih tablicah iz Murecine (Tabulae Pompeianae 9 in 24; gl. Wolf, »Intertium – und kein Ende?«, 67–69, z lit. v op. 2). ki naj bi po mnenju ne­katerih oznaceval dan razprave apud iudicem najmanj tri dni pred zakljuckom postopka,2525 Kranjc, Rimsko pravo, 741. po drugi razlagi pa dan, ko bi moral sodnik v pravdi razsoditi in razglasiti sodbo, sicer bi ta zapadla njemu v škodo.2626 Podrobneje o tem Wolf, »Intertium – und kein Ende?«. Ta dan naj bi dodelil magistrat s poseb­nim dekretom (in tertium dare), izdanim na zahtevo tožnika, ki naj bi o tem v roku dveh nasled­njih dni (in biduo proximo) obvestil toženega in sodnika. Kljub temu, da so omenjena poglavja lex Irnitana ohranjena v celoti in branje ni problematicno, vprašanje ostaja odprto. V zakljucnih poglavjih zakona je še nekaj splošnih dolocb, na primer da je pravo, po katerem naj se ravnajo mešcani municipija, ius civile (pogl. 93), civilno pravo, ki je v Rimu veljalo (samo) za rimske državljane, da zakon velja tudi za druge prebivalce mesta – incolae (pogl. 94), da naj duumvir poskrbi za zapis zakona v bronaste plošce in postavitev na najbolj obiskanem delu mesta (pogl. 95), o sankcijah za tiste, ki bi ravnali v nasprotju z zakonom – zagrožena kazen je bila 100.000 sestercijev – (pogl. 96), in o pravicah patronov nad osvo­bojenci ob prejemu državljanstva (pogl. 97). V dodatku (za pogl. 97) sledi najprej besedilo Domicijanovega pisma, od­danega 9. aprila 91 v Circejih, ki je bilo prebrano (v Irni) 10. oktobra. V njem cesar oprošca tiste zakonske zveze, ki so bile v preteklosti sklenjene nezako­nito, za v prihodnje pa zahteva dosledno upoštevanje zakona.2727 Ni jasno, za katera dva zakona gre (gl. González, »The Lex lrnitana«, 238). Pismu sledi še pripis, da sta za zapis zakona v bronaste plošce poskrbela duumvir Kamil Optat in poslanec Kajkilij Montan. TEME POSAMEZNIH POGLAVIJ LEX IRNITANA (DOPOLNJENO S POGLAVJI 51-59 LEX MALACITANA) Plošca I (ni ohranjena) Plošca II (ohranjena le deloma) Pogl. 18: O mandatu in pristojnostih duumvirov. Plošca III Pogl. 19: O mandatu in pristojnostih edilov. Pogl. 20: O mandatu in pristojnostih kvestorjev. Pogl. 21: O pridobitvi rimskega državljanstva z opravljanjem magistratur ob izteku mandata. Pogl. 22: Kdor pridobi rimsko državljanstvo, ostane pod oblastjo istih oseb kot prej. Pogl. 23: Kdor pridobi rimsko državljanstvo, ohrani pravice nad osvobojenci. Pogl. 24: O duumviratu cesarja Cezarja Domicijana Avgusta in namestništvu preko prefekta. Pogl. 25: O pravicah in oblasti prefekta, ki ga postavi duumvir ali njegov namestnik. Pogl. 26: O zaprisegi duumvirov, edilov in kvestorjev. Pogl. 27: O intercesiji duumvirov, edilov in kvestorjev. Pogl. 28: O osvoboditvi sužnjev pred duumviri. Pogl. 29: O dodelitvi varuhov za polnoletne s strani duumvira in s soglasjem njegovega kolega, za nepolnoletne na podlagi dekreta dekurionov. Pogl. 30: Pravni položaj dekurionov ali konskriptov. Pogl. 31: O sklicu dekurionov z ediktom k naknadnim volitvam dekurionov, ce njihovo število pade pod 63, in o volilnem postopku. Plošca IV (ni ohranjena) Plošca V Pogl. 39: O postopku glasovanja na zboru dekurionov. Pogl. 40: Po kakšnem vrstnem redu se naj dekurione vpraša o glasovanju. Pogl. 41: O branju dekretov, ki so jih sprejeli dekurioni, in njihovem vpisu v arhiv municipija. Pogl. 42: Na kakšen nacin se razveljavi dekrete dekurionov na zboru dekurionov. Pogl. 43: Zbora dekurionov, ki ga sklice duumvir v skladu z zakonom, njegov kolega ne sme razpustiti ali sklicati na drugem kraju. Pogl. 44: O razporeditvi dekurionov v tri dekurije in žrebanju vrstnega reda, po katerem morajo dekurije in njihovi clani sprejeti naloge poslanstev. Pogl. 45: O pošiljanju poslancev, postopku njihove izvolitve, sprejetju opravi­cil in placilu kazni pri odklonitvi poslanstva. Pogl. 46: Koliko se lahko izplaca poslancem za njihove stroške. Pogl. 47: O poslancu, ki poslanstva ni izpeljal v skladu z navodili dekurionov in njegovi zavezi do nadomestitve povzrocene škode. Pogl. 48: O izkljucitvi magistratov, njihovih sorodnikov in pomocnikov iz pos­topkov zakupa in nakupa, ko se daje v zakup ali prodaja skupno javno zemljišce, davki ali drugo premoženje v flavijskem municipiju Irni. Pogl. 49: O preložitvi javnih poslov zaradi žetve in trgatve po sklepu dekurionov. Pogl. 50: Da duumvira lahko vzpostavita najvec 11 kurij. Plošca VI (ni ohranjena; vsebina po lex Malacitana) Lex Malacitana (pogl. 51–58): Pogl. 51: O imenovanju in javni objavi imen kandidatov za javne službe. Pogl. 52: O pristojnostih duumvirov glede komicijev pri volitvah edilov in kvestorjev in o postopku izvolitve. Pogl. 53: O dolocitvi kurije (z žrebom) v kateri glasujejo drugi prebivalci mes­ta (incolae) pri volitvah duumvirov, edilov in kvestorjev. Pogl. 54: Kdo je lahko izvoljen na komicijih za magistrata. Pogl. 55: O postopku glasovanja na komicijih, o nadzoru in štetju glasov s strani nadzornikov, ki jih imenuje vodja volitev, in o nadzornikih, ki jih imenujejo kandidati. Pogl. 56: O volitvah v kurijah in postopku pri enakem številu glasov pri dveh ali vec kandidatih. Pogl. 57: O žrebu vrstnega reda, po katerem so v posameznih kurijah navede­ni kandidati za magistrature; o prekinitvi volitev, kadar en kandidat dobi soglasje vecine kurij; o nadaljevanju volitev, dokler niso izvol­jeni vsi magistrati; o postopku ob istem številu glasov. Pogl. 58: O prepovedi, da bi kdo z intercesijo ali na drug nacin oviral komici­je, in o placilu kazni ob kršitvi tega predpisa. Plošca VII Pogl. 59: O zaprisegi izvoljenih kandidatov, preden je njihova izvolitev javno objavljena. Pogl. 60: O jamstvih kandidatov za duumvirat ali kvesturo pred volitvami v komicijih z namenom zašcite skupnega premoženja mešcanov v de­narju ali zemljišcih. Pogl. 61: O kooptaciji patrona v imenu skupnosti izkljucno na podlagi dekre­ta dekurionov. Pogl. 62: O prepovedi rušenja stavbe, ki ne bi bila obnovljena v roku enega leta, tudi v primeru, ce je bil o rušenju sprejet sklep dekurionov. Pogl. 63: O prepustitvi v zakup v imenu skupnosti s strani duumvira, o jav­ni objavi zakupnih pogodb, zakupnih vsot in sprejetih jamstev in o vpisu teh v arhiv skupnosti. Pogl. 64: O odgovornosti porokov skupnega premoženja mešcanov tega mu­nicipija, o zemljišcih, ki so bila sprejeta kot jamstvo, in o njihovi prodaji in pogojih prodaje. Pogl. 65: O pravici kupcev zastavljenih zemljišc in posesti porokov in kogni­torjev (zastopnikov), da bodo lahko vložili tožbo in terjali kupljene posesti, enako kot poroki, deležniki in njihovi dedici. Pogl. 66: O zapisu denarnih kazni, ki jih izrecejo magistrati in prefekti v arhiv mešcanov tega municipija, in o možnosti pritožbe tistega, ki mu je naložena kazen, dekurionom ali konskriptom. Pogl. 67: O javnem denarju mešcanov tega muncipija, o predložitvi racunov o poslih, ki so bili opravljeni z javnim denarjem, in o placilu kazni ob kršitvah. Plošca VIII Pogl. 68: O imenovanju zastopnikov v pravdi o predložitvi racunov, ki jih na predlog duumvira izberejo dekurioni. Pogl. 69: O pravdi glede javnega denarja proti mešcanom ali prebivalcem tega municipija pred sodišcem ali, na željo toženega, pred dekuri­oni in pri vrednostih 500 sestercijev ali manj pred komisijo petih dekurionov. Pogl. 70: O imenovanju, placilu in nagradi tožnika v procesih v korist mešca­nov tega municipija, ki je upravicen v njihovem imenu tožiti (kot prokurator), terjati in sodelovati v njihovih tožbah. Pogl. 71: Kdor bo v imenu mešcanov tega municipija tožil mešcana ali prebi­valca municipija, naj ima pravico imenovanja do desetih pric izmed mešcanov ali prebivalcev, katerih nastop in zaprisego mora odrediti duumvir z ediktom. Pogl. 72: O osvoboditvi javnega sužnja s strani duumvira, o dolocitvi vsote, ki se jo vplaca v skupno blagajno mešcanov municipija na podlagi sklepa dekurionov, o statusu osvobojenega in o pravici skupnosti do zahteve posesti zapušcine osvobojenega in do njegovega dela, darov in uslug. Pogl. 73: O pisarjih, njihovi zaprisegi, da bodo vestno izpolnjevali svoje dolž­nosti in o njihovem placilu. Pogl. 74: O prepovedi srecanj in ustanavljanja združenj ali društev v ta na­men in o placilu kazni pri kršitvi tega predpisa. Pogl. 75: O prepovedi nakupa in zadrževanja blaga z namenom, da bi se pro­dajalo dražje, in o placilu kazni pri kršitvi tega predpisa. Pogl. 76: O dolžnosti duumvirov, da naj v svojem uradnem letu vprašajo de­kurione, ali je potrebno preveriti meje zemljišc in višino davkov, in o njihovi dolžnosti pridobiti glede tega dekret dekurionov. Pogl. 77: O dolžnosti duumvirov, da naj, brž ko je mogoce, vprašajo dekurio­ne, koliko sredstev se lahko izda za verske praznike, za javne igre in pogostitve mešcanov in dekurionov. Pogl. 78: O dolžnosti duumvirov, da naj vprašajo dekurione, katere posle naj se preda kateremu izmed javnih sužnjev. Plošca IX Pogl. 79: O tem, koliko dekurionov mora biti prisotnih, ko se sprejema sklep o porabi in izdaji javnega denarja mešcanov, in kako naj glasujejo. Pogl. 80: Denar, ki ga municipij po sklepu dekurionov najame v obliki poso­jila in je zaveden v korist mešcanov, naj placajo mešcani. Pogl. 81: O razporeditvi mest za gledalce v gledališcu, ki mora po sklepu de­kurionov ostati enaka, kot je bila pred uvedbo zakona. Pogl. 82: Duumviri lahko gradijo ali popravljajo ceste, poti, recne struge, jar­ke in kloake le na podlagi dekreta dekurionov in ce se to opravi brez škode privatnim osebam. Pogl. 83: Ce dekurioni sklenejo zgraditi stavbo ali obrambne naprave, potem so moški, starejši od 15 let ali mlajši od 60 let, vsako leto dolžni opra­viti pet dni dela v ta namen, k cemur jih lahko pozovejo edili; škoda, ki jo pri tem utrpijo, mora biti nadomešcena iz skupne blagajne. Pogl. 84: O sodnih pristojnostih duumvirov in edilov: meja za spore, v kate­rih imajo jurisdikcijo, pristojnosti nastavitve in pooblastitve sod­nika, arbitra ali rekuperatorjev, je 1.000 (za duumvire) oz. 200 (za edile) sestercijev. Pogl. 85: O dolžnosti duumvirov in edilov, da javno izpostavijo album tiste­ga, ki upravlja provinco, in da naj v skladu z njim sodijo, zacenjajo pravde, jih izvajajo in opravljajo. Pogl. 86: Duumviri morajo imenovati za sodnike v privatnih sporih toliko de­kurionov in svobodnorojenih mešcanov, kot to doloci provincialni namestnik, jih razvrstiti v tri dekurije in javno objaviti njihova imena. Pogl. 87: Stranki v privatnem sporu, ki se ne moreta uskladiti glede osebe, ki bi bila postavljena za sodnika, lahko zavrneta dve od treh dekurij in od tretje, po dolocenem postopku, izmenoma vse predlagane osebe, dokler ne ostane samo ena, ki je potem imenovana za sodnika. Plošca X Pogl. 88: Ce morajo biti v kakem sporu imenovani rekuperatorji (recupera­tores) in se stranki o njih ne uskladita, potem jih lahko zavrneta toliko, da jih ostane še sedem, ki morajo potem biti imenovani za rekuperatorje. Pogl. 89: Kadar vrednost predmeta spora znaša 1.000 sestercijev ali manj, morajo duumviri imenovati sodnika ali arbitra, rekuperatorje pa v sporih, v katerih so v Rimu, neodvisno od vrednosti spora, imeno­vani rekuperatorji. Pogl. 90: Na katere dni mora duumvir dodeliti intertium, da bi se izognil pla­cilu kazni, in na katere dni ne sme zaradi pocastitve cesarske hiše odrediti naroka, kot tudi o njegovi dolžnosti, da mora javno objaviti to uredbo, da bi se izognil kazni. Pogl. 91: Kako naznaniti intertium sodniku in nasprotniku v procesu; pre­stavitev dneva naroka in prisega, da je preložen; izrek sodbe; kdaj pravda preide v škodo sodnika in spor ni vec predmet sodnega pos­topka: ti postopki sledijo, tako kot v Rimu, predpisom zakona lex Iulia in sklepom senata, ki se nanašajo nanj. Pogl. 92: Na katere dni duumviri ne smejo dovoliti obravnave pravde pred sodiš­cem, tudi ce sodnik, arbiter, rekuperatorji ali stranke v sporu to želijo. Pogl. 93: Pravo, ki velja za mešcane flavijskega municipija Irni, je ius civile rimskih državljanov. Pogl. 94: Tako kot velja ta zakon za mešcane, tako velja tudi za (druge) prebi­valce municipija. Pogl. 95: Duumvir, ki bo predsedoval sodstvu, naj poskrbi za zapis zakona v bronaste plošce in za njegovo postavitev na najbolj obiskanem mes­tu tega municipija. Pogl. 96: Kršitev zakona in izogibanje predpisom se kaznuje s placilom kazni 100.000 sestercijev. Pogl. 97: Nad osvobojenci, ki so po tem zakonu prejeli rimsko državljanstvo, ohranijo patroni, ki niso prejeli rimskega državljanstva, iste pravice kot prej; patroni, ki so prejeli rimske državljanske pravice, naj imajo nad osvobojenci iste pravice, kot bi jih imeli, ce bi bili osvobojeni s strani rimskih državljanov. Besedilo pisma cesarja Domicijana: poziv, da se v prihodnosti upoš­teva samo po zakonu predvidene oblike sklepanja zakonske zveze. Za pripravo zapisa v bronaste plošce (inscriptio) odgovorne osebe. REKONSTRUKCIJA IN PREVOD LEX IRNITANA2828 Pri transkripciji in preverjanju latinskega besedila so bile v veliko pomoc odlicne celostranske fotografije posameznih stolpcev v publikaciji Fernández Gómez in Del Amo, La lex Irnitana. Pri slovenjenju pravnih terminov sledimo delu J. Kranjca, Rimsko pravo, ki je po izvirnosti uporabljenih formulacij za prevajanje rimskih pravnih besedil neprecenljiv in nepogrešljiv pripomocek. Zelo koristen slovar rimske pravne terminologije v angleškem jeziku je Berger, »Encyclopedic Dictionary«. Plošca II, stolpec B-C (?) [-,--]itutae / [---]me ac / [---] fili ne / [---]genui e / [--- i]ngenuus [---] / --- [---] is qui co / minu[---] / det[---] / --- Plošca II, stolpec C (?) [R(ubrica). De iure et potestate IIvirum. / IIviri, qui in eo municipio ex edicto imp(eratoris) Vespasiani Caesaris / Aug(usti) imp(eratoris)ve T(iti) Ca­esaris Vespasiani Aug(usti) aut imp(eratoris) Caesaris Domiti/-ani Aug(usti) ante hanc legem creati sunt, et in eo IIviratu nunc sunt, /5 ii IIviri, ad eam diem, in quam creati sunt, quique ibi postea h(ac) l(ege) / IIviri creati erunt, ad eam diem, in quam creati erunt, IIviri municipii Flavi Irnitani / sunto. --- / --- habe]ndi consulen[di --- / --- habe]ndi consulendi co[--- /10 --- decurionum con]scriptorumve con[--- / ---]es municipum [ --- / --- ] municipii t+ne[ --- / --- decurionum conscr]iptorumve [--- / --- muni]cipii sacram [religiosam --- /15 --- exigendi] erogandi vec[tigalia --- / --- municipes eius mu]nicipii eru[nt --- / -- municipes eius mu]nicipii erunt tu[nc --- / --- ] tributa operav[e --- / --- muni]cipum eius mun[icipii --- /20 --- r]ebus ita ut h(ac) l(ege) opor[tet --- / --- rerum] prolationem proin[de] / in [--- diebu]s praestituen[dis---]o / [--- comm]une municipum / [ --- comm]une[s] tabulas /25 [ --- scr]ibas [u]nos / [ --- / --- ]nes / [ --- s]ervos /30 [--- ]sum[ --- / --- ] ab isdem / [ --- q]uod non / [ ---]di dam-/[num dandi --- hi numm]os ius /35 [potestasque ---] + le+++m ha-/[bere liceto eisque IIviris servos communes] municipum eius / [municipii in eo municipio secum habere liceto dum] ne quit eorum om-/[nium quae s(upra) s(cripta) s(unt) adversus leges plebis scita s]enatus con­sulta / [edicta decreta constitutiones divi Aug(usti) Ti(beri)v]e Iuli Caesaris Aug(usti)-/40 ve Claudi Caesaris Aug(usti), imp(eratoris)ve Galbae Ca]esaris Aug(usti) imp(eratoris)ve / [Vespasiani Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve Titi Cae]saris Vespasiani Aug(usti) / [imp(eratoris)ve Caesaris Domitiani Aug(usti) pontif(icis) m]ax(imi) p(atris) p(atriae) fiat ius potestas-/[que esto]. Pogl. 18 (Rubrika. O pravici in oblasti duumvirov. Duumvira, ki sta bila v tem mu­nicipiju imenovana po ediktu cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta in sedaj opravljata ta duumvirat, naj bosta duumvira do tistega dne, do katerega sta bila imenovana; in tisti, ki bodo tukaj pozneje po tem zakonu imenovani za duumvire, naj bodo duumviri flavijskega municipija Irni do tistega dne, do katerega bodo imenovani.) Imajo naj pravico in oblast sklicati dekurione ali konskripte, se z njimi posvetovati … sveto, versko … izterjati in zahtevati … zahtevati in terjati od mešcanov municipija … davcne dajatve in opravljanje javnih del od mešcanov tega municipija … o stvareh, tako kot je to potrebno storiti po tem zakonu … predložiti … prestaviti … skupno dobro mešcanov … arhiv … pisarje … enega … dovoljeno imeti sužnje, ki so skupna last mešca­nov tega municipija … V kolikor nic od omenjenega, kar je zgoraj zapisano, ni v nasprotju z zakoni, sklepi ljudske skupšcine, sklepi senata, edikti, dekreti in konstitucijami Božanskega Avgusta, Tiberija Julija Cezarja Avgusta, cesarja Galbe Cezarja Avgusta, Tiberija Klavdija Cezarja Avgusta, cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta, cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta in cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, najvišjega svecenika, oceta domovine, potem naj imajo za to pravico in oblast. [R(ubrica). De iure et potestate aedilium.] / // Plošca III, stolpec A // Aedi­les, qui in eo municipio ex edicto [i]mp(eratoris) Vespasiani Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve / T(iti) Caesaris Vespasiani Aug(usti) aut imp(eratoris) Caesa­ris Domitiani Aug(usti) creati sunt / et in ea aedilitate nunc sunt, ii aediles, ad eam diem, {i}in quam creati sunt, / quique ibi postea h(ac) l(ege) aediles creati erunt, ad eam diem, in quam creati erunt /5 aediles municipii Flavii Irn[i]tani sunto, annonam aedes sacras loca / sacra religiosa oppidum vias vicos cloaca balinea macellum pondera / mensuras exigendi aequandi, vigilias cum res desiderabit exigendi, / et si quit praeter ea decuriones conscriptive aedilibus faciendum esse / censuerint eas res omnes curandi f[a]ciendi, item pignus capiendi a /10 municipibus incolisque in homines diesque singulos quod sit non plu-/ris quam HS (sestertium) X (milia) nummorum, item mul­tam dicendi, damnum dandi eisdem / dumtaxat in homines diesque singu­los HS (sestertium) V (milia) nummos ius potestatemque / habento. Eisque aedilibus, quique postea hac lege creati erunt, de is rebus / et inter eos, de quibus et inter quos dumvirorum iurisdictio erit, at /15 [H]S (sestertium) CC iurisdictio iudicis reciperatorumque datio addictio, [it]a ut h(ac) l(ege) / [l]icebit, esto. Eisque aedilibus servos communes municipum eius mu-/nici­pii, qui is appareant, limocinctos habere liceto. Dum ne quit eorum / omnium, quae supra scripta sunt, adversus leges plebiscita senatusve / consulta edicta decreta constitutiones divi Aug(usti), [Ti(beri) I]uli Caesa-/20 ris Aug(usti), imp(eratoris) Galbae Caesaris Aug(usti), Ti(beri) Claudi Caesaris Aug(usti), imp(eratoris) Vespasia-/ni Caesaris Aug(usti), imp(eratoris) Titi Caesaris Ves­pasiani Aug(usti), imp(eratoris) Caes(aris) Domitiani / Aug(usti), pontif(icis) max(imi), p(atris) p(atriae) fiat, [i]us potestasque esto. Pogl. 19 (Rubrika. O pravici in oblasti edilov.) Edili, ki so bili v tem municipiju po ediktu cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazija­na Avgusta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta imenovani za edile in sedaj opravljajo to ediliteto, naj bodo edili do tistega dne, do katerega so bili ime­novani, in tisti, ki bodo tukaj pozneje po tem zakonu imenovani za edile, naj bodo do tistega dne, do katerega bodo imenovani, edili flavijskega municipija Irni; imajo naj pravico in oblast za zagotavljanje preskrbe z žitom, za nadzor nad templji in posvecenimi kraji, za skrb za mesto, ceste, mestne okraje, kloa­ke, kopališca in trge, za nadzor nad utežmi in merami, za vzpostavitev nocnih straž, kadar bo to potrebno, in ce bodo dekurioni ali konskripti sklenili, da morajo edili narediti še karkoli poleg navedenega, potem naj imajo, da bi za vse te stvari lahko poskrbeli in jih naredili, pravico in oblast; prav tako za zaseg zastavljenih stvari pri mešcanih in drugih prebivalcih, kadar njihova vrednost po osebi in na dan ne presega 10.000 sestercijev, prav tako naj imajo pravico proti njim izreci denarno kazen in jim naložiti placilo globe, po osebi in na dan 5.000 sestercijev. Edili, ki bodo po tem zakonu imenovani pozneje, naj imajo pri teh zadevah in glede strank v sporu – kar bo sodilo pod jurisdikcijo duumvirov –, sodno oblast do vrednosti spora 200 sestercijev in pristojnosti imenovanja in potrditve sodnika in rekuperatorjev, tako kot bo to dovoljeno po tem zakonu. Edilom naj bo dovoljeno imeti s škrlatnim trakom opasane sužnje, ki so skupna last mešcanov tega municipija, ki naj jim služijo. V koli­kor nic od omenjenega, kar je zgoraj zapisano, ni v nasprotju z zakoni, sklepi ljudske skupšcine, sklepi senata, edikti, dekreti in konstitucijami božanskega Avgusta, Tiberija Julija Cezarja Avgusta, cesarja Galbe Cezarja Avgusta, Ti­berija Klavdija Cezarja Avgusta, cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta, cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta in cesarja Cezarja Domicijana Avgusta naj­višjega svecenika, oceta domovine, potem naj imajo za to pravico in oblast. R(ubrica). De iure et potestate quaestorum. / Quaestores, qui ex edicto dec­reto iussue imp(eratoris) Caesaris Vespasiani Aug(usti) /25 imp(eratoris)ve Ti[ti C]aesaris Vespasiani Aug(usti) aut imp(eratoris) Caesaris Domitia­ni Aug(usti) an-/te hanc legem creati sunt {erunt} in ea quaestura sunt{o}, at eam diem, / at quam creati sunt quaestores, item qui h(ac) l(ege) creati erunt, at eam diem, / at quam creati erunt, quaestores sunto. Eisque pecunim communem / municipum ei[u]s municipii exigendi erogandi custodien­di atminis-/30 trandi dispensandi arbitratu{m} IIvirorum ius potestasque esto. Eis-/que servos communes municipum eius municipi, qui is appareant, / in eo municipio secum habere liceto. dum ne quit eorum omni­um, / quae s(upra) s(cripta) s(unt), adversus leges plebis scita [se]natus con­sulta edicta decre-/ta constitutiones divi Aug(usti) Ti(beri)ve Iu[li Caesaris Au]g(usti) Ti(beri)ve Claudi Caesaris /35 Aug(usti) imp(eratoris)ve Galbae Cae­saris Aug(usti) im[p(eratoris)ve Vespasia]ni Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)-/ve Titi Caesaris Vespasiani Aug(usti) imp(eratoris)[ve Caes(aris) Domi]tiani Aug(usti), pontif(icis) / max(imi), p(atris) p(atriae) fiat, ius potestasque esto. R(ubrica). Quae ad modum civitatem Romanam in eo municipio con­sequantur. / Qui ex senatoribus decurionibus conscriptisve municipii Flavi Irnita-/40 ni magistratus, uti h(ac) l(ege) conprehensum est, creati sunt erunt, ii, cum eo / honore abierint, cum parentibus coniugibusque ac liberis, qui le­giti-/mis nuptis quaesiti in potestate parentium fuerunt, item nepotibus / ac neptibus filio natis, qui quaeve in potestate parentium fuerunt, / cives Romani sunto, dum ne plures cives Romani sint, quam quod /45 ex h(ac) l(ege) magi­stratus creare oportet. R(ubrica). Vt, qui civitatem Romanam consequentur, maneant in eorum-/dem manu mancupio potestate. / Qui quaeve ex h(ac) l(ege) exve ed[i]cto imp(eratoris) Caesaris Vespa[s]iani Aug(usti) imp(eratoris)ve T(iti) Caes(aris) / Vespasiani Aug(usti) aut imp(eratoris) [C]aesaris Domitiani Aug(usti), p(atris) p(atriae), civitatem Roma-/50 nam consecutus consecuta erit, is ea in eius, qui civis Romanus / h(ac) l(ege) factus erit, potestate manu mancupio, cuius esse deberet, si / civitate mutatus mutata non esset, esto itaque ius tutoris op-/tandi habeto, quod haberet si a cive Romano ortus orta neque ci-/54 vitate mutatus mutata esset. Pogl. 20 Rubrika. O pravici in oblasti kvestorjev. Kvestorji, ki so bili po ediktu, de­kretu ali ukazu cesarja Cezarja Vespazijana Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta imenovani pred tem zakonom in sedaj opravljajo to kvesturo, naj bodo kvestorji do tistega dne, do katerega so bili imenovani, prav tako naj bodo tisti, ki bodo po tem zakonu imenovani za kvestorje, kvestorji do tistega dne, do katerega bodo imenovani. Po presoji duumvirov naj imajo pravico in oblast za izterjavo, izplacila, varo­vanje, upravljanje in izdajanje skupnega denarja mešcanov tega municipija. Dovoljeno naj jim bo imeti s sabo v tem municipiju sužnje, ki so skupna last mešcanov tega municipija, ki naj jim služijo. V kolikor nic od tega, kar je zgo­raj zapisano, ni v nasprotju z zakoni, sklepi ljudske skupšcine, sklepi senata, edikti, dekreti in konstitucijami božanskega Avgusta, Tiberija Julija Cezarja Avgusta, Tiberija Klavdija Cezarja Avgusta ali cesarja Galbe Cezarja Avgusta ali cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, najvišjega svecenika, oceta domovine, potem naj imajo za to pravico in oblast. Pogl. 21 Rubrika. Na kakšen nacin lahko pridobijo rimsko državljanstvo v tem mu­nicipiju. Tisti izmed senatorjev, dekurionov ali konskriptov v flavijskem muni­cipiju Irni, ki so bili ali bodo imenovani za magistrate, kot je (bilo) doloceno s tem zakonom, naj takrat, ko bodo to službo (cast) opravili, prejmejo rimsko državljanstvo skupaj s starši, ženami in otroci, ki so bili rojeni v polnopravni zakonski zvezi in bodo pod oblastjo staršev, prav tako tudi vnuki in vnukinje, ki bodo rojeni sinu in bodo pod oblastjo staršev, dokler ne bo vec oseb rimskih državljanov, kot mora biti po tem zakonu imenovanih magistratov. Pogl. 22 Rubrika. Da naj tisti, ki bodo pridobili rimsko državljanstvo, ostanejo pod oblastjo istih oseb kot prej. Tisti ali tista, ki bo po tem zakonu ali po ediktu ce­sarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgu­sta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, oceta domovine, prejel ali prejela rimsko državljanstvo, naj ostane pod oblastjo, manus ali mancipium tistega, ki bo postal rimski državljan po tem zakonu in v katerega oblasti, manus ali mancipium, bi on ali ona morala biti, ce se njemu ali njej državljanstvo ne bi spremenilo, in naj imata pravico izbire varuha, ki bi jo imela, ce bi bila rojena rimskemu državljanu in se jima državljanstvo ne bi spremenilo. R(ubrica). Ut, qui civitatem Romanam /55 conseque{re}ntur, iura liberto­rum retineant. // Plošca III, stolpec B // Qui quaeve ex h(ac) l(ege) exve edicto imp(eratoris) Caesaris Vespasiani Aug(usti) imp(eratoris)ve Titi Cae-/saris Vespasiani Aug(usti) aut imp(eratoris) Caesaris Domitiani Aug(usti) civita­tem Roma-/nam consecutus consecuta erit, eis in libertos libertas suos suas / paternos paternasque, qui quaeve in civitatem Romanam non ve-/5 nerint, deque bonis eorum earum et is, quae libertatis causa impo-/sita sunt, idem ius eademque condicio esto, quae esset, si civitate / mutati mutatae non essent. R(ubrica). De praefecto imp(eratoris) Caesaris Domitiani Aug(usti). / Si ei{i}us municipi decuriones conscriptive municipesve imp(eratori) Caes(ari) /10 Domitiano Aug(usto), p(atri) p(atriae), dumviratum communi nomi­ne municipum / eius municipi detulerint, imp(erator)que Caesar Domitianus Aug(ustus), p(ater) p(atriae), eum / duoviratum receperit et loco suo praefec­tum quem esse iusserit, / {i}is praefectus eo iure esto, quo esset, si eum IIvirum ex h(ac) l(ege) solum / creari oportuisset isque ex h(ac) l(ege) solus duumvir iure dicundo cre-/15 atus esset. R(ubrica). De iure praefecti qui a IIviro relictus sit. / Ex IIviris qui in eo mu­nicipio iure dicundo praerunt, uter pos[t]-/ea ex eo municipio proficisce{re}tur neque eo die in it municipi-/um esse se re{d}diturum arbitrabitur, quem pra­efectum muni-/20 cipi{um} non minorem quam annorum XXXV ex decuri­onibus / conscriptisve relinquere volet, facito ut is iuret per / Iovem et di­vom Aug(ustum) et divom Claudium et divom Vespasia-/num Aug(ustum) e[t] divom Titum Augustum et genium imp(eratoris) Caesaris / Domitiani Au[g(usti)] deosque Penates, quae IIvirum qui iure dicundo prae-/25 erit hac lege [f]acere oporteat, se, dum praefectus erit, d(um) t(axat) qua[e] eo [t]empo-/re fieri possint, facturum neque adversus ea facturum scientem d(olo) m(alo); / et cum ita iur[a]verit, praefectum um eius municipii re­linquito. Et qui {qui} / ita praef(ectus) relictu[s] erit, donec in it municipi­um alteruter ex IIvir[is] redieri[t], / in omnibus rebus id ius ea{e}que potestas esto, praeter quam de praefecto re-/30 linquendo et de c[i]vitate Romana con­sequenda, quod ius quaeque potes-/tas h(ac) l(ege) IIviris, qui iuri dicundo praesint, datur. Isque dum praefectus eri[t] / quotiensqu{a}e municipio egres­sus erit, ne plus quam singulis diebus / abesto. Pogl. 23 Rubrika. Da naj tisti, ki bodo pridobili rimsko državljanstvo, ohranijo pra­vice nad osvobojenci. Tisti ali tista, ki bo po tem zakonu ali po ediktu cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta ali cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, oceta domovine, prejel ali prejela rims­ko državljanstvo, naj ohrani nad svojimi osvobojenci in osvobojenkami, prav tako nad osvobojenci in osvobojenkami svojega oceta in svoje matere, ki ne bodo prejeli rimskega državljanstva, prav tako nad premoženjem osvobojen­cev in glede dolžnosti, ki so nastale ob osvoboditvi, isto pravico in oblast, kot bi ju imel, ce ne bi spremenil državljanstva. Pogl. 24 Rubrika. O prefetku cesarja Cezarja Domicijana Avgusta. Ce bodo deku­rioni ali konskripti ali mešcani tega municipija v imenu mešcanov tega muni­cipija predali duumvirat cesarju Cezarju Domicijanu Avgustu, ocetu domovi­ne, in bo cesar Cezar Domicijan Avgust, oce domovine, ta duumvirat sprejel in nekomu ukazal, da naj bo prefekt namesto njega, potem naj ima ta prefekt isto pravico, kot bi jo imel, ce bi bil po tem zakonu kot edini imenovan za du­umvira, ki predseduje sodstvu. Pogl. 25 Rubrika. O pravicah prefekta, ki naj ga nastavi duumvir (za cas svoje odsot­nosti). Tisti od obeh duumvirov, ki bosta v tem municipiju predsedovala sodstvu, ki bo pozneje odpotoval iz municipija, naj takrat, ko bo presodil, da se isti dan še ne bo vrnil, poskrbi za to, da bo tisti, ki ga bo izmed dekurio­nov ali konskriptov, ki ne sme biti mlajši od 35 let, želel pustiti kot prefekta municipija, prisegel pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju, božanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu, pri geniju cesarja Cezarja Domicijana, pri bogovih in Penatih, da bo takrat, ko bo prefekt, ravnal tako, kot mora ravnati duumvir, ki predseduje sodstvu, po tem zakonu, in da bo delal samo tisto, kar mora biti narejeno v tistem casu in da ne bo s hudob­nim naklepom ravnal proti temu zakonu. Ko bo tako prisegel, naj ga pusti kot prefekta tega municipija. Tisti, ki bo na tak nacin ostal v funkciji prefekta, naj ima, dokler se v ta municipij ne vrne en ali drugi duumvir, v vseh stvareh enake pravice in enako oblast, razen za nastavitev prefekta in podeljevanje rimskega državljanstva, za kar se po tem zakonu dodelijo pravice in oblast du­umvirom, ki predsedujejo sodstvu. Dokler bo prefekt, naj nikoli, ko bo odšel iz municipija, ne izostane vec kot en dan. R(ubrica). De iure iurando IIvirorum et aedilium et quaestorum. /35 IIviri qui in eo municipio iuri dicundo praerunt, item aediles qui in eo / municipio sunt, item quaestores qui in eo municipio sunt, eorum quis-/que in diebus quinque proximis post hanc legem datam; quique IIviri / aediles quaestores{q}ve postea ex h(ac) l(ege) creati erunt, eorum quisque in / diebus quinque proximis, ex quo IIvir aedilis quaestor esse coepe-/40 rit, priusquam decuriones conscriptive habe­antur, iurato in con-/tione per Iovem et divom Aug(ustum) et divom Claudium et divom Vespasi-/anum Aug(ustum) et divom Titum Aug(ustum) et genium imp(eratoris) Caesaris Domitiani / Aug(usti) deosque Penates se, quodcumque ex h(ac) l(ege) exque re communi mu-/nicipum municipi Flavii Irnitani censeat, recte esse facturum, ne-/45 que adversus h(anc) l(egem) remve communem muni­cipum eius municipi fac-/[turum scientem] d(olo) m(alo), quo[s]que prohibere possit prohibiturum, neque / aliter consilium initurum neque aliter datum neque sententiam / dicturum, quam ut ex h(ac) l(ege) exque re communi munici­pum eius municipi / censeat fore. Qui ita non iuraverit, is HS (sestertium) X (mi­lia) municipibus ei{i}us muni-/50 cipi dare damnas esto, ei{i}us pecuniae deque ea pecunia municipum / ei{i}us municipi qui volet, [c]uique per h(anc) l(egem) licebit, actio petitio persecutio / esto. R(ubrica). De intercessione IIvirorum et aedilium et quaestorum. / Qui IIviri aut aediles aut quaestores ei{i}us municipi erunt, ii IIviris / inter se et cum aliquis alterutrum eorum aut utrumque ab ae-/55 dile aedilibus aut quaestore quaestoribus appellait, item aedi-/libus inter se intercedendi, in triduo proximo quam appellatio / // Plošca III, stolpec C // facta erit poteritque intercedi, quod adversus h(anc) l(egem) non fiat, et dum ne / amplius quam semel quique eorum in eadem re appelletur, ius potestas-/que esto, neve quis adversus ea quit, quam intercessum erit, facito. R(ubrica). De ser{v}vis aput IIviros manumittendis. /5 Si quis munics municipi Flavi Irnitani, qui Latinus erit, aput IIvirum / iuri dicundo ei{i}us municipi, servum suum servamve suam ex servi-/tute{m} in libertatem ma­numiserit, liberum liberamve esse iusserit, / dum ne quis pupillus neve quae virgo mulierve sine tutoris auctoritate / quem quamve manumittt, liberum liberamve esse iubeat, qui /10 ita manumissus liber{um}ve esse iussus erit, liber est[o], quaeque ita ma-/numissa liberave esse ius[s]a erit, libera esto, uti qui optum iure La-/tini libertini liberi sunt erunt, dum {i}is qui minor XX an­norum / erit ita manumittat, si causam manumittendi iustam esse is / numerus decurionum, per quem decreta h(ac) l(ege) facta rata sunt, censue-/15 rit. Pogl. 26 Rubrika. O zaprisegi duumvirov, edilov in kvestorjev. Duumvira, ki v tem municipiju predsedujeta sodstvu, edili, ki so v službi v tem municipiju, prav tako kvestorji, ki so v službi v tem municipiju, vsak izmed njih (naj priseže) v petih dneh po izdaji tega zakona; prav tako tudi tisti, ki bodo za duumvire, edile ali kvestorje po tem zakonu imenovani pozneje; vsak izmed njih naj priseže na zbo­ru (contio) v petih dneh od takrat, ko bo imenovan za duumvira, edila ali kves­torja, še preden se sestanejo dekurioni ali konskripti, pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju, božanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu in pri geniju cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, pri bogovih in Penatih, da bo delal tisto, za kar bo ocenil, da je prav, v skladu s tem zakonom in v dobro mešcanov flavijskega municipija Irni, da ne bo zaradi hudobnega nakle­pa ravnal proti temu zakonu in proti blaginji tega municipija, da bo zašcitil tiste, ki jih lahko zašciti, in da ne bo ravnal drugace ali izdal kakega predloga, kakor tiste, za katere bo menil, da so v skladu s tem zakonom in v blaginjo mešcanov tega municipija. Tisti, ki ne bo prisegel na tak nacin, naj bo obsojen s kaznijo 10.000 sestercijev v korist mešcanov tega municipija; za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. Pogl. 27 Rubrika. O intercesiji duumvirov, edilov in kvestorjev. Tisti, ki bodo du­umviri, edili ali kvestorji tega municipija: ti duumviri naj imajo pravico in oblast do intercesije eden zoper drugega in prav tako, ce se bo kdo pritožil pri enem od njiju ali pri obeh zoper enega ali vec edilov, zoper kvestorja ali vec kvestorjev; prav tako naj imajo edili pravico in oblast do intercesije eden proti drugemu znotraj naslednjih treh dni od dneva, ko bo uveljavljena pritožba; intercedirati bo možno proti temu, kar ni v nasprotju s tem zakonom, in v kolikor se nekdo pri katerem od njiju ne bo pritožil v isti zadevi vec kot enkrat. Nihce naj ne stori nicesar proti temu potem, ko bo že uveljavljena intercesija. Pogl. 28 Rubrika. O osvoboditvi sužnjev pred duumviri. Ce bo kak mešcan flavijs­kega municipija Irni, ki bo imel latinsko državljanstvo, pred duumvirom tega municipija, ki predseduje sodstvu, osvobodil svojega sužnja ali sužnjo ali ukazal, da naj bo svoboden ali svobodna, razen ce je nedorasel ali ce gre za neporoceno žensko ali poroceno žensko, ki nima soglasja svojega varuha, potem naj bo tisti, ki bo osvobojen ali bo ukazano, da naj bo osvobojen, svoboden in tista, ki bo osvobojena ali bo ukazano, da naj bo osvobojena, svobodna, tako kot so ali bodo polnopravno svobodni latinski osvobojenci. Tisti, ki bo star manj kot dvajset let, bo lahko osvobodil nekoga, ce bo tisto število dekurionov, ki je po tem zakonu potrebno za potrditev dekretov, odlocilo, da je razlog za osvoboditev zakonit. R(ubrica). De tutorum datione. / Quoi tutor non erit incertusve erit, si is eave municeps munici-/pi Flavi Irnitani erit, et pupillus pupillave non erit, et a IIviro iure / dicundo ei{i}us municipi postulaverit, uti sibi tutorem det, eum quem / dari velit nominaverit, tum is, a quo ita postulatum erit, sive unum /20 sive plures collegas habebit, de omnium collegarum sententia, qui / tum in eo municipio intrave fines ei{i}us municipi erit, causa cognita, / si ei videbitur, eum qui nominatus erit tutorem dato. Sive is eave, cui- / ius nomine ita postu­labitur, pupillus pupillave erit, sive is, a quo pos-/tulatum erit, collegam non habebit, collegave eius in eo municipio /25 intrave fines ei{i}us municipi nemo erit, tum is, a quo ita postulatum / erit, causa cognita, in diebus X proximis, ex decreto decurionum, quod / cum duae partes decurionum non minus adfue­rint, factum erit, eum, / qui nominatus erit, quo ne a iusto tutore tutela abeat, ei tuto-/rem dato. Qui tutor h(ac) l(ege) datus erit, is ei, cui datus erit, quo ne a iusto /30 tutore tutela {h}abeat, tam iustus tutor esto, quam si is civis Romanus / et adgnatus proximus civi Romano tutor esset. R(ubrica). Decurionum conscriptorumve constitutio. / Qui senatores prove senatoribus, decuriones conscriptive prove de-/curionibus conscriptis­ve fuerunt in municipio Flavio Irnitan, /35 quique postea ex h(ac) l(ege) lecti sublective erunt in numero decurionum / conscriptorumve, qui eorum omnium ex hac lege decuriones con-/scriptive esse debebunt, decuriones con­scriptive municipi Flavi Irni-/tani sunto, uti qui optimo iure optumaque lege cuiusque municipi / Latini decuriones conscripti{s}ve sunt. Pogl. 29 Rubrika. O dodelitvi varuhov. Kdor ne bo imel varuha ali ce bo negotovo, ali ga ima, ce bo mešcan flavijskega muncipija Irni in ne bo nedorasel ali ne­dorasla in bo od duumvira tega municipija, ki predseduje sodstvu, zahteval, da naj mu dodeli varuha in bo imenoval tistega, katerega bo želel, da se mu ga dodeli, potem naj mu tisti, od katerega se bo to zahtevalo, ki bo imel enega ali vec kolegov, s soglasjem vseh, ki bodo takrat v tem municipiju in znotraj meja tega municipija, po preucitvi primera, tistega, ki bo imenovan, ce se mu bo zdel primeren, dodeli za varuha. Ce je tisti ali tista, ki bo imenovan, nedorasel ali nedorasla ali ce tisti, od katerega se bo zahtevala dodelitev, takrat v mestu ne bo imel nobenega kolega ali ce ne bo nobeden znotraj meja municipija, potem naj ta, od katerega se bo to zahtevalo, po preucitvi primera, v roku de­setih naslednjih dni po dekretu dekurionov, pri cemer jih mora ob glasovanju biti prisotnih vsaj dve tretjini ne manj, tistega, ki bo imenovan, zato da ne bo zakonsko upraviceni varuh prikrajšan varuštva, njemu dodeli za varuha. Kdor bo dodeljen za varuha po tem zakonu, naj bo tistemu, kateremu bo dodeljen za varuha, zato da ne bo zakonsko upraviceni varuh prikrajšan varuštva, na tak nacin zakonsko upraviceni varuh, tako kot ce bi bil rimski državljan ali najbližji agnatski sorodnik2929 Sorodnik po moški liniji. varuh rimskega državljana. Pogl. 30 Rubrika. Pravni položaj dekurionov ali konskriptov. Tisti, ki so bili sena­torji ali namesto senatorjev, ali dekurioni ali konskripti ali namesto dekurio­nov ali konskriptov v flavijskem municipiju Irni, kot tudi tisti, ki bodo pozneje po tem zakonu izvoljeni ali naknadno izvoljeni za dekurione ali konskripte: tisti izmed njih, ki bodo morali biti po tem zakonu dekurioni ali konskripti, naj bodo dekurioni ali konskripti v flavijskem municipiju Irni, tako kot tisti, ki so dekurioni ali konskripti po najboljšem pravu in po najboljšem zakonu kakega latinskega municipija. /40 R(ubrica). De convocandis edicto decurionibus at sublegendos decurio­nes. / Quo anno pauciores in eo municipio decuriones conscriptive quam / LXIII, quod ante h(anc) l(egem) rogatam iure more ei{i}us municipi fuerunt, nisi si eo / anno iam erit facta decurionum conscriptorumve lectio sublec-/45 tio, qui eo anno duumviri i(ure) d(icundo) praerunt{i}, ambo alterve eorum pri-/mo quoque tempore, uti quod recte factum esse velint, ad decuri-/ones conscriptosve, cum eorum partes non minus quam duae ter-/tiae aderunt, re­ferto, quo die placeat legi sublegi substituive eos, / quibus allectis ad numerum decurionum conscriptorumve /50 in eo municipio decuriones conscriptive fu­turi sint LXIII, quod an-/te h(anc) l(egem) rogatam iure more ei{i}us municipi fuerunt. Quique, cum ad / eos de ea re relatum erit primo quoque tempore diem ei rei, dum ne / ex his diebus, per quos,·ut res in eo municipio prolatae sint, futurum / erit quive dies propter venerationem domus Augustae festi fe­ria-/55 rumve numero erunt, neve eum quicquam XXX (triginta) dies ab eo die, quo de / e(a) r(e) decernetur, futurum erit, proximum quemque, quo die ius fie-/ri poterit, ab eo XXX (trigesimo) die destina{n}to, de quo die ­maiior pars eorum / censuerit. IIviri ambo alterve eorum primo quoque tempore fito / [ita] uti eo die decuriones conscriptive quicumque per aetatem … (Plošca IV ni ohranjena) Plošca V, stolpec A … adversus h(anc) l(egem) non fiat, referto. Eisque qui, ut de ea re referetur, postu-/laverint, priusquam sententiam interrogare incipiat, di­cendi, item, si / quis contra dicere volet, dicendi ei de ea re potestatem facito; utique h(ac) l(ege) / oportebit, sententias interrogato. Quodque maior pars decurionum /5 conscriptorumve de ea re censuerit, pronuntiato, idque uti fiat facito / curatoque. Si qua praeter ea erunt, de quibus ad decuriones referen­dum / esse pro re publica IIviro eius municipii videbitur, quominus de / is, uti h(ac) l(ege) licebit, at decuriones referat, h(ac) l(ege) nihilum rogatur. Pogl. 31 Rubrika. O sklicu dekurionov z ediktom k nadomestnim volitvam deku­rionov. V letu, v katerem bo v tem municipiju manj kot 63 dekurionov ali konskriptov, kar je bilo v skladu s pravom in obicaji tega municipija že pred potrditvijo tega zakona,3030 Na komicijih. razen ce bodo v tistem letu volitve ali nadomestne volitve dekurionov ali konskriptov, naj duumvira, ki bosta tisto leto predse­dovala sodstvu, oba ali eden izmed njiju, ob prvi priložnosti, ki se jima zdi primerna, dekurionom ali konskriptom, ce jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini, postavita vprašanje, na kateri dan se jim zdi primerno, da bi izvedli volitve ali nadomestne volitve, da bo število dekurionov ali konskriptov tega municipija spet 63, kot je to bilo že pred potrditvijo tega zakona v skladu s pra­vom in obicaji tega municipija. In ko se bo o tej zadevi njim postavilo vprašan­je, potem mora v najzgodnejšem možnem terminu dolociti dan za to zadevo, s tem da to ne sme biti eden tistih dni, ko ni dovoljeno izvajati javnih poslov v tem municipiju ali eden tistih dni, ki se zaradi pocastitve cesarske hiše štejejo k praznikom ali k prostim dnevom in tudi ne znotraj 30 dni od dne, ko je bil sprejet sklep o tej zadevi, in naj doloci najbližji dan, ko se lahko opravlja javne posle, po tridesetih dneh od tistega dne, za katerega se je odlocila vecina de­kurionov. Duumvira, oba ali eden izmed njiju, morata na prvi možen termin izvesti volitve, s tem da na ta dan dekurioni ali konskripti ali kdorkoli z ozirom na starost … Pogl. 39 … naj, da se to ne bi zgodilo v nasprotju s tem zakonom, predloži v preso­jo. Tistim, ki bodo zahtevali, da naj se o tej zadevi sprejme sklep, mora, preden se bo zacelo spraševati o glasovih, tudi ce bo kdo želel temu nasprotovati, dati priložnost govoriti o tej zadevi; kot je to potrebno po tem zakonu, naj vpraša glede glasov. Kar bo sklenila vecina dekurionov ali konskriptov v tej zadevi, naj javno objavi, tako stori in poskrbi, da se to izpelje. Ce bo razen tega kaj, o cemer bi se duumviru tega municipija zdelo potrebno vprašati dekurione, v korist skupnosti, potem ta zakon ne bo prepovedoval, da bi se o tem, ce bo to v skladu s tem zakonom, vprašalo dekurione. R(ubrica). Quo ordine sententiae interrogentur. /10 Qui decuriones con­scriptosve hac lege habebit, is, dum ne quit in / ea re faciat adversus leges senatus consulta edicta decretave divi / Augusti Ti(beri)ve Iulii Caesaris Au­gusti Ti(beri)ve Claudi Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve / Galbae Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve Vespasiani Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve Titi Cae-/saris Vespasiani Aug(usti) imp(eratoris)ve Caesaris Domitiani Aug(usti) pontificis max(imi) /15 p(atris) p(atriae) adversusve h(anc) l(egem), licebit, {at} decuriones primos sententiam interro-/gato, ut quisque in suo ordine plurimos liberos iustis nuptis quae-/sitos habebit, aut in ea causa erit, essetve si civis Romanus esset, ut / proinde sit ac si tum liberos habeat. Si duo pluresve in eadem cau-/sa erunt, liberosve non habebunt neque ius libe­rorum, ut supra /20 scriptum est, tum eos primos sententiam interrogato, qui IIviri fuerint, / uti quisque prior fuerit, tum ex ceteris uti quisque primus in / decuriones conscriptosve lectus erit. R(ubrica). De decurionum decretis recitandis et in tabulas municipii re­ferendis. / 25 Quod decurionum conscriptorumve decretum in eo municipio fac-/tum erit, it is, qui fecerit, collegave eius quive eorum alteri­us utri-/us vice fungitur palam in decurionibus conscriptisve eo die, quo / factum erit, recitato. Si eo die recitatum non erit, cum proxime de-/curiones conscriptive habebuntur, priusquam de ulla re agatur, /30 recitato, aut si is, quo referente it decretum factum erit, desierit esse / IIvir, is tum qui tum IIvir erit recitato. Itque tum in tabulas com-/munes municipum eius municipii, ita uti recitatum atprobatum-/que erit, referto in diebus X proximis. R(ubrica). Si qua decreta decurionum tolli oportebit, quae ad modum /35 tollantur. Quod decurionum conscriptorumve decretum in eo municipio hac / lege factum erit, de eo decreto tollendo perducendo inritove facien-/do ne quis at decuriones conscriptosve referto, nisi cum eorum non / minus quam duae tertiae partes aterunt. Cum ita relatum erit, si ex / 40 is, qui ita fuerint, non minus quam tres quartae partes it tolli / perduci inritumve fieri oportere censuerint, it inritum esto. Is-/que, qui de e(a) re rettulerit, collegave eius prae­fectusve hac lege no-/minatus relictusve, coram decurionibus conscriptisve, ut perduca-/tur inritum sit fiat, facito. Pogl. 40 Rubrika. Po kakšnem vrstnem redu naj se vpraša o glasovih. Kdor sklice skupšcino dekurionov ali konskriptov po tem zakonu, naj, dokler ne dela pri tem nicesar proti zakonom, sklepom senata, ediktom in dekretom božanskega Avgusta, Tiberija Julija Cezarja Avgusta, Tiberija Klavdija Cezarja Avgusta, ce­sarja Galbe Cezarja Avgusta, cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta, cesarja Tita Cezarja Vespazijana Avgusta in cesarja Cezarja Domicijana Avgusta, najvišjega svecenika, oceta domovine, ali proti temu zakonu, kot bo to s tem zakonom dovoljeno, vpraša glede glasovanja dekurione, in sicer kot prvega tistega znotraj njegovega reda, ki bo imel najvec otrok v veljavni zakonski zvezi ali bo v takem položaju ali bi bil, ce bi bil rimski državljan in ce bi potem imel otroke. Ce sta dva ali jih je vec v istem položaju ali ce nimajo nobenih otrok in tudi ne ius libe­rorum, kot prej omenjeno, potem naj kot prve vpraša glede glasov tiste, ki so že bili duumviri, (in sicer) najprej tistega, ki je to bil prej, potem pa izmed ostalih tistega, ki je kot prvi bil izvoljen med dekurione ali konskripte. Pogl. 41 Rubrika. O branju dekretov dekurionov in o njihovem zapisu v arhiv mu­nicipija. Vsak dekret dekurionov ali konskriptov, ki bo sprejet v tem munici­piju po tem zakonu, naj tisti (duumvir), ki ga je predlagal, ali njegov kolega ali tisti, ki nastopa namesto katerega od njiju, javno prebere pred dekurioni ali konskripti na tisti dan, ko bo sprejet. Ce ne bo prebran na tisti dan, naj ga prebere naslednjic, ko se zberejo dekurioni ali konskripti in preden se bo obravnavala katerakoli druga zadeva, in ce bo tisti, na katerega predlog bo dekret sprejet, prenehal opravljati službo duumvira, potem naj ga prebere tisti, ki bo takrat duumvir. V naslednjih desetih dneh naj se dekret zapiše v arhiv mešcanov tega municipija v taki obliki, kot bo prebran in potrjen. Pogl. 42 Rubrika. Ce je potrebno razveljaviti dekrete dekurionov, na kakšen nacin naj se jih razveljavi. Dekreta dekurionov ali konskriptov, ki bo sprejet v tem municipiju po tem zakonu, naj nihce ne predloži dekurionom ali konskriptom v odpravo, izbris ali razveljavitev, razen ce jih je prisotnih ne manj kot dve tretjini. Ce bo na tak nacin predložen preklic in ce jih od prisotnih ne manj kot tri cetrtine sklene, da mora biti dekret odpravljen, izbrisan in razveljavljen, potem naj bo razveljaven. Tisti, ki bo o tej zadevi predložil zahtevek ali njegov kolega ali prefekt, ki je bil imenovan in nastavljen po tem zakonu, naj vprico dekurionov ali konskriptov poskrbi za to, da se ta dekret izbriše, odpravi in razveljavi ali da se bo to zgodilo. /45 R(ubrica). Ne dimittantur aut avocentur decuriones. / Cum IIvir de­curiones conscriptos{q}ve in eo municipio habebit h(ac) l(ege) / convocatos, conlega eius eos ne dimittito neve in alium locum / vocato nisi dimissos ab eo qui prior convocaverit. R(ubrica). De decurionibus distribuendis in tres decurias quae legationi- /50 bus invicem fungantur. / IIviri, qui in eo municipio post hac lege primi erunt, item qui quo-/que anno, quo novam distributionem eorum, qui ex hac lege / // Plošca V, stolpec B // munere legationum obeu{a}ndarum fun­gantur, fieri oportebit, / iure dicundo praerunt, ambo alterve primo quoque tempore decu-/riones conscriptosve, qui minores quam LX annorum erunt, / quam maxime aequaliter in tres decurias distribuito, earumq(ue) /5 decuria­rum quique in is erunt sortitionem facito, quo ordine / quaeque decuria et quo ordine ii qui in quaque decuria erunt mu-/nere legationis fungantur. Quoque ordine sorte exierunt decu-/riae quique in is erunt, eo ordine deinde in or­bem, donec alia dis-/tributio ex h(ac) l(ege) fiat, munus legationis obeunto. /10 R(ubrica). De legatis mittendis excusationibusque accipiendis. / Cum legatum unum pluresve rei communis municipum municipi / Flavi Irnitani causa aliquo mitti opus erit, tum IIvir qui iure dicun-/do praeerit de legatis mittendis at decuriones conscriptosve refer-/to. Cum ita relatum erit, quod legatos quoque quamque in re mit-/15 tendos decuriones conscriptive censuerint, tot legatos eo in eamq(ue) / rem mittito legato{s}que eos, qui tum munere legationis vice sua / fungi debebunt, dum ne quem mittat legat{um}ve, qui tum aut proxi-/mo anno in eo municipio IIvir aedilis quaestorve sit fu­erit, neque / IIviratus acti aedilitatis quaesturaeve actae rationem reddiderit /20 et adprobaverit decurionibus conscriptisve eius municipii, qui-/ve pecu­niam, quae communis municipum eius municipii esset, penes / se habuerit, quive rationes negotiave communia municipum eius / municipi gesserit trac­taverit, neque dum eam pecuniam rettule-/rit in commune municipum eius municipi, rationesve reddiderit /25 adprobaverit decurionibus conscrip­tisve, cui quibusve de iis / rebus accipiendis cognoscendis ex d(ecreto) d(ecurionum) conscriptorumve, quod decre-/tum factum erit cum eorum partes non minus quam duae tertiae ad-/essent, negotium datum erit, nisi uter eorum quis mittatur lege-/tur omnium decurionum conscriptorumve non mi­nus quam duae /30 tertiae partes censuerint. Pogl. 43 Rubrika. Da dekurioni ne smejo biti razpušceni. Ce duumvir sklice sejo dekurionov ali konskriptov v tem municipiju v skladu s tem zakonom, potem naj jih njegov kolega ne razpusti ali sklicuje na drugem kraju, razen ce jih raz­pusti tisti, ki jih je sklical prvi. Pogl. 44 Rubrika. O razdelitvi dekurionov v tri dekurije, ki naj izmenoma prevze­majo odposlanstva. Duumvira, ki bosta v tem municipiju po tem zakonu prva in tista dva, ki bosta v tistem letu, v katerem mora biti opravljena nova razde­litev tistih, ki po tem zakonu morajo prevzeti breme odposlanstva, predsedo­vala sodstvu, naj oba ali eden izmed njiju, takoj ko bo to mogoce, dekurione ali konskripte, ki so mlajši od 60 let, cimbolj enakomerno porazdelita v tri dekurije in izvedeta žreb teh dekurij in tistih, ki bodo v teh dekurijah, in tako dolocita, po kakšnem vrstnem redu morajo dekurije in tisti, ki bodo v njih, prevzemati breme odposlanstev. Dekurije in tisti, ki bodo v njih, morajo krož­no prevzeti breme odposlanstev po takšnem vrstnem redu, kot bodo izžreba­ne, dokler se po tem zakonu ne bo izvedla nova razdelitev. Pogl. 45 Rubrika. O pošiljanju poslancev in sprejemanju opravicil. Ko bo potrebno zaradi javnega dobra mešcanov flavijskega municipija Irni poslati nekam ene­ga ali vec poslancev, takrat naj duumvir, ki bo predsedoval sodstvu, predloži zadevo o pošiljanju poslancev dekurionom v odlocanje. Ko bo tako postavljen zahtevek in ko bodo dekurioni ali konskripti odlocili, da se mora poslati po­slance, kam in koliko, naj potem v tej zadevi tja pošlje poslance, ki izmenoma nosijo cast odposlanstva, s predpostavko, da (duumvir) ne bo poslal in ime­noval za poslanca nekoga, ki je takrat ali v preteklem letu bil v tem municipiju duumvir, edil ali kvestor in ni predložil porocila o opravljenem duumviratu, ediliteti ali kvesturi, ki bi ga dekurioni ali konskripti tega municipija lahko potrdili, ali nekoga, ki nima pri sebi denarja iz skupne blagajne mešcanov tega municipija, ali nekoga, ki je skrbel za denar ali skupne posle mešcanov tega municipija in denarja ni oddal v skupno blagajno mešcanov tega municipi­ja ali ni predložil obracuna, ki bi ga dekurioni ali konskripti tega municipija lahko potrdili, ali nekoga, ki ni predlagal ene ali vec oseb, ki bi jim bila lahko zaupana naloga te stvari prevzeti in preveriti. Z dekretom dekurionov ali kon­skriptov bo to sklenjeno, ce jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini in ce jih bo izmed vseh dekurionov ali konskriptov ne manj kot dve tretjini odlocilo, koga se pošlje kot poslanca. Qui hac lege legatus erit, is, nisi ei{i}us excu-/sationem decuriones conscrip­tive acceperint, aut iuraverit coram / decurionibus conscriptisve per Iovem et divom Aug(ustum) et divom Clau-/ dium {Augustum et divum Claudium} et divum Vespasianum Aug(ustum) / et divum Titum Aug(ustum) et genium imp(eratoris) Caesaris Domitiani Aug(usti) deosq[ue] /35 Penatis se annorum LX maiorve esse aut sibi morbum causam esse quo-/minus eam legatio­nem obire possit, eam legationem obito, aut vi-/carium arbitratu decurionum conscriptorumve ex eo ordine / dato qui eam legationem obeat, dum ne eum det qui eius le-/gationis munus suo nomine obire debeat. Qui ita neque lega­tio-/ 40 onem obierit sciens d(olo) m(alo) neque vicarium ex hac lege dede­rit, qui pro / se eam legationem obeat, neque iuraverit, ut s(upra) s(criptum) est, neque excusatio-/nem suam decurionibus conscriptisve atprobaverit, HS (sestertium) XX m(ilia) nummorum / municipibus eius municipii d(are) d(amnas) esto, eiusque pecuniae de-/que ea pecunia municipi{i} eius municipii qui volet, cuique per /45 hanc legem licebit, actio petitio persecutio esto. R(ubrica). Quantum legatis detur. / Legatis singulis diariorum nomi­ne IIvir tantum dato, quantum / dandum esse decurion{es} conscripti{s}ve censuerint. R(ubrica). De eo qui non ex decreto decurionum legatione func-/50 tus erit. / Ne quis legatus adversus mandata decurionum conscriptorumve / // Plo­šca V, stolpec C // facito neve dicito neve d(olum) m(alum) adhibeto, quo quit adversus man-/data decurionum conscriptorumve fiat, quove tardius per-/agetur renuntietur legatio. Qui adversus ea fecerit sciens d(olo) m(alo), / quanti ea res erit in qua adversus ea quid factum erit, tantum /5 d(amnas) esto dare, eiusque pecuniae deque ea pecunia municipi ei- /{i}us municipi qui volet, cui per h(anc) l(egem) licebit, actio petitio perse-/cutio esto. Kdor bo po tem zakonu poslanec, mora, ce njegovega opravicila dekurioni ali konskripti ne bodo sprejeli ali ce on pred dekurioni ali konskripti ne bo prisegel pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju Avgustu, bo­žanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu, geniju cesarja Do­micijana Avgusta in pri penatih, da je starejši od 60 let ali da je neka bolezen vzrok, da ne more prevzeti odposlanstva, prevzeti odposlanstvo ali dolociti po presoji dekurionov ali konskriptov primernega namestnika iz njihovih vrst, ki bo prevzel odposlanstvo, s predpostavko, da ne bo izbral nekoga, ki mora od­poslanstvo prevzeti v svojem imenu. Kdor v teh okolišcinah zaradi hudobnega naklepa ne bo prevzel poslanstva, ne bo dolocil namestnika v skladu s tem zakonom, ki bi zanj prevzel to poslanstvo, ne bo prisegel tako, kot je zapisano zgoraj, in tudi ne bo dostavil opravicila, ki bi ga dekurioni ali konskripti lahko sprejeli, naj placa 20.000 sestercijev mešcanom tega municipija. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, terjatve in zasledovanja. Pogl. 46 Rubrika. Koliko naj se placa poslancem. Posamicnim poslancem naj du­umvir za dnevne stroške placa toliko, kolikor bodo sklenili dekurioni ali kon­skripti, da je potrebno placati. Pogl. 47 Rubrika. O nekom, ki ni opravil poslanstva v skladu z dekretom dekuri­onov. Noben poslanec naj ne stori, govori ali z zvijacno prevaro ukrene nice­sar v nasprotju z narocili (mandata) dekurionov ali konskriptov, zaradi cesar bi bilo kaj storjeno v nasprotju z narocili dekurionov ali konskriptov, in nic takega, zaradi cesar bi bilo poslanstvo opravljeno ali porocilo predstavljeno kasneje. Kdor bo zaradi hudobnega naklepa ravnal v nasprotju s tem, naj bo kaznovan s placilom tolikšne kazni, kolikor znaša škoda v tej zadevi, v kateri se je tako ravnalo. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, terjatve in zasledovanja. R(ubrica). Qui ne conducant emantve neve socii sint cum publi-/ca lo­cabuntur venibunt. /10 Quaecumque publica ultroque tributa aliaeve quae res in mu-/nicipio Flavio Irnitano locabuntur venibunve, ne quis II-/vir neve aedilis neve quaestor neve cui{i}us eorum filius nepos / neve pater av{v}os neve frater neve scriba neve apparitor ea-/rum quam rem conducito emitove, neve in earum qua re soci-/15 us esto, neve ex earum qua re ob earum quam rem eove no-/mine partem capito, neve aliut quit facito sc(iens) d(olo) m(alo), quo quid ex / earum qua re ob earumve quam rem eove nomine postea at eum / perveniat. Si quis adversus ea quit fecerit, is, quanti quaeque / earum res erit, quam adversus ea fecerit, quanti ea res erit, t(antam) p(ecuniam) /20 et alterum tantum in publicum municipibus munici­pii / Flavi Irnitani d(are) d(amnas) esto, ei{i}usque pecuniae deque ea pecu-/nia municipi Flavi Irnitani qui volet, cuique per h(anc) l(egem) / licebit, actio petitio persecutio esto. R(ubrica). De rebus proferendis. /25 Duumviri qui in eo municipio nunc sunt quive postea / erunt ad decuriones conscriptosve primo quoque tempore ambo / alterve referunto, per quos dies res prolatas intra suum honorem / messis vindemiae causa placeat esse. Per quos dies decuriones con-/scriptive decreverint res prolatas placere esse, dum ne amplius /30 quam bis neve plu­ribus quam bis XXX diebus uno anno res prola-/tas {sunto} placere esse dec­reverant, per eos dies de quibus it decre-/verint, res prolatae sunto. Duumviri ambo alterve, cum de ea re / decurionum conscriptorumve decretum factum erit, primo / quoque tempore res prolatas per eos dies fore edicito. Perque eos /35 dies duumviri decuriones conscriptosve ne cogunto, comitia / ne habento, ius ne dicunto nisi si de is rebus, de quibus Romae / messis vindemiaeve causa rebus prolatis ius dici solet; res iu-/dicari per eos dies, nisi inter omnes, quos inter it iudicium er-/it, et iudicem reciperatoresve eorum conveniet, ne si­nun-/40 to; itque eos dies vadimonia fieri nisi de iis rebus de qui-/bus Romae messis vindemiaeve causa rebus prolatis ius di-/ci solet, ne sinunto; item de ceteris, nisi in eos dies qui prox-/sumi futuri erunt post eos dies qui tum re­rum prolatarum / erunt, fieri ne sinunto; neve quis iudex reciperatorve ali-/45 ter per eos dies ca[us]am cognoscito iudicato. Pogl. 48 Rubrika. Kdo ne sme najemati, kupiti ali biti udeležen v združenjih, ko se javna lastnina oddaja v zakup ali prodaja. Ko se bo neko javno zemljišce, davki ali drugo skupno premoženje v flavijskem municipiju Irni oddajalo v zakup ali prodajalo, naj ne bo pri tem udeležen nobeden izmed duumvirov, edilov ali kvestorjev niti kateri od njihovih sinov, vnukov, ocetov, starih ocetov, bratov, pisarjev ali pomocnikov, da bi kaj od tega najel ali kupil niti da bi bil udele­žen kot družbenik niti naj ne pridobi deleža iz kakega posla te vrste ali zaradi kakega posla te vrste ali z ozirom na posel te vrste niti naj zaradi hudobnega naklepa ne stori karkoli drugega, s cemer bi iz posla te vrste ali zaradi posla te vrste ali z ozirom na posel te vrste pozneje kaj pripadlo njemu. Ce bo kdo rav­nal v nasprotju s tem, potem naj toliko in kar bo ta posel, ki se ga je proti tem pravilom lotil, navrgel in še enkrat toliko, vplaca v skupno blagajno mešca­nov flavijskega muncipija Irni. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, terjatve in zasledovanja. Pogl. 49 Rubrika. O preložitvi javnih poslov. Duumvira, ki sta v tej službi v tem municipiju sedaj ali bosta pozneje, oba ali eden izmed njiju, naj v najkrajšem možnem casu predložita v odlocitev dekurionom ali konskriptom, za katere dneve med njuno magistraturo želita, da se bo preložilo javne posle zaradi žetve in trgatve. Za dneve, za katere bodo dekurioni ali konskripti sklenili, da se bo preložilo javne posle, za te dneve, za katere se bodo odlocili, naj bodo javni posli preloženi, s tem, da ne sme biti sklenjeno, da bi v enem letu vec kot dvakrat za 30 dni preložili javne posle. Duumvira, oba ali eden izmed njiju, morata, ce bo v tej zadevi sprejet dekret dekurionov ali konskriptov, v naj­krajšem možnem casu javno objaviti: da naj se za te dni, ki so bili sprejeti, preloži javne posle, da naj na te dni duumvira ne sklicujeta dekurionov ali konskriptov, da naj ne sklicujeta komicijev, da naj ne sodita, tudi ce gre za take zadeve, o katerih se ponavadi v Rimu sodi, ceprav so zaradi žetve ali trgatve javni posli prestavljeni, da naj duumvira ne dopustita, da bi se izrekale sodbe v sporih na te dni, tudi ce o tem pri tistih, med katerimi se sodi, in sodnikom ali rekuperatorji obstaja soglasje, (dalje) da naj ne dopustita, da bi se na te dni sklepale varšcine (vadimonia), tudi ce gre za take spore, v katerih se v Rimu ponavadi sodi, ceprav so zaradi žetve ali trgatve javni posli prestavljeni, da naj ne dopustita, da bi se v drugih zadevah sklepale varšcine, tudi ce bo šlo za dneve, ki bodo sledili dnevom dolocenim za preložene javne posle, in da naj se noben sodnik ali rekuperator na drugacen nacin na te dneve ne seznanja s kako zadevo in ne izreka sodbe. R(ubrica). Ut IIvir(i) iuri dicundo curias d(um) t(axat) XI constituant. / IIviri iuri dicundo, qui primum in municipio Flavio Irni-/tano e[run]t, in die­bus LXXXX proximis, quibus hac lege in / it municipium perlata erit, curan­to uti arbitratu maiio-/50 ris partis decurionum, cum duae partes non minus decu-/rionum ad[er]unt, curiae constituantur, dum ne amplius… (Plošca VI ni ohranjena; sledijo poglavja lex Malacitana) (Lex Malacitana; stolpec A)
  • [R(ubrica). De nominatione candidatorum. / Si ad quem diem professi­onem] fieri oportebit, nullius nomine aut / pauciorum, quam tot quod creari opor-/tebit, professio facta erit, sive ex his, / quorum nomine pr[o]fessio facta erit, /5 pauciores erunt quorum h(ac) l(ege) comitiis ra-/tionem habere opor­teat, quam tot cre-/ari oportebit, tum is qui comitia ha-/bere debebit proscribito, ita u(t) d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint), / tot nomina eorum, quibus per h(anc) l(egem) /10 eum honorem petere licebit, quod de-/ runt ad eum numerum, ad quem crea-/ri ex h(ac) l(ege) oportebit. Qui ita proscripti / erunt ii, si volent, aput eum, qui ea co-/mitia habiturus erit, singuli singu-/15 los ei{i}usdem condicions nominato, / ique item, qui tum ab is nominati erunt, si / volent, singuli singulos aput eun-/dem ea{n}demque condicione nomina-/to; isque, aput quem ea nominatio fac-/20 ta erit, eorum omnium nomina pro-/ponito, ita {ut} u(t) d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint) deque is om-/nibus item comitia habeto, perinde /ac si eorum quoque nomine ex h(ac) l(ege) de / pe­tendo honore professio facta esset /25 intra praestitutum diem petereque eum honorem sua sponte cepissent ne-/que eo proposito destitissent. (Lex Malacitana) LII R(ubrica). De comitiis habendis. / Ex IIviris qui nunc sunt, item ex is, qui /30 deinceps in eo municipio IIviri erunt, / uter maior natu erit, aut si ei causa qu-/ae inciderit q(uo) m(inus) comitia habere pos-/sit, tum alter ex his comi­tia IIvir(is), item / aedilibus, item quaestoribus rogandis /35 subrogandis h(ac) l(ege) habeto; utique ea dis-/tributione curiarum, de qua supra con-/prehen­sum est, suffragia ferri debe-/bunt, ita per tabellam ferantur facito. / Quique ita creati erunt, ii annum unum /40 aut, si in alterius locum creati erunt, / re­liqua parte ei{i}us anni in eo honore / sunto, quem suffragis erunt consecuti. (Lex Malacitana) LIII R(ubrica). In qua curia incolae suffragia / ferant. /45 Quicumque in eo mu­nicipio comitia IIviris, / item aedilibus, item quaestoribus rogan/dis habebit, ex curiis sorte ducito unam, / in qua incolae, qui cives R(omani) Latinive cives / erunt, suffragio ferant, eisque in ea cu-/50 ria suffragi latio est. Pogl. 50 Rubrika. Da duumvira, ki predsedujeta sodstvu, lahko vzpostavita najvec 11 kurij. Duumvira, ki predsedujeta sodstvu, ki bosta prva v flavijskem mu­nicipiju Irni opravljala to službo, naj v prvih 90 dneh po uvedbi tega zakona v tem municipiju poskrbita za to, da po razsodbi vecine dekurionov, ce jih ni prisotnih manj kot dve tretjini, vzpostavita kurije, dokler jih ni vec kot… (Lex Malacitana) Pogl. 51 Rubrika. O imenovanju (designaciji) kandidatov. Ce bo potrebno do do­locenega dne imenovati kandidate in ne bo imenovan nobeden ali jih bo ime­novanih manj, kot bi bilo potrebno, ali jih bo med tistimi, ki so bili imenovani, manj, kot bi se jih po tem zakonu lahko upoštevalo na komicijih in kot bi jih bilo potrebno izvoliti, takrat naj tisti, ki bo moral izvesti komicije, javno objavi imena tistih, tako da se jih bo dalo s tal pravilno prebrati, katerim bo po tem zakonu dovoljeno potegovati se za javne službe, in sicer toliko, kolikor jih bo manjkalo do tistega števila, kolikor jih bo moralo biti imenovanih po tem zakonu. Tisti, katerih imena bodo na tak nacin javno objavljena, naj, ce to želijo, pri tistem, ki bo izvedel komicije, imenujejo druge posameznike pod enakimi pogoji. Prav tako naj tisti, ki bodo imenovani z njihove strani, ce to želijo, imenujejo vsak po enega pri istem pod enakimi pogoji; tisti, pri katerem bo izvedeno to imenovan­je, naj javno objavi imena vseh teh tako, da se jih bo dalo s tal pravilno prebrati in za njih naj izvede komicije, kot ce bi bilo njihovo imenovanje po tem zakonu za potegovanje za javno službo izvedeno v predvidenem roku in bi se za to služ­bo zaceli potegovati po lastni volji in ne bi bili za to doloceni. (Lex Malacitana) Pogl. 52 Rubrika. O izvedbi komicijev. Izmed duumvirov, ki sta sedaj, in izmed tistih, ki bodo v tem municipiju duumviri pozneje, naj tisti, ki bo starejši, ali, ce kateremu okolišcine preprecujejo izvesti komicije, potem tisti drugi, izvede komicije za izvolitev in naknadno izvolitev edilov in kvestorjev po tem zako­nu; glasovi naj bodo oddani po tisti razdelitvi kurij, o kateri je zapisano zgoraj; poskrbi naj za to, da bodo glasovi oddani z glasovalnimi plošcicami. Tisti, ki bodo na tak nacin izvoljeni, naj ostanejo v tej službi, ki so jo dobili z izvolitvijo, eno leto, ali, ce so izvoljeni namesto drugega, za preostali del tistega leta. (Lex Malacitana) Pogl. 53 Rubrika. V kateri kuriji morajo glasovati drugi prebivalci mesta (incolae). Kdorkoli bo v tem municipiju izvedel volitve duumvirov, edilov in kvestorjev, naj izmed kurij z žrebom izbere eno, v kateri bodo glasovali prebivalci, ki so rimski ali latinski državljani; glasovanje naj se izpelje v tej kuriji. (Lex Malacitana) LIV R(ubrica). Quorum comitis rationem habe-/ri oporteat. / Qui comitia ha­bere debebit, is primum IIvir(os) / qui iure dicundo praesit ex eo genere in-/55genuorum hominum, de quo h(ac) l(ege) cau-/tum conprehensumque est, deinde proxi-/mo quoque tempore aediles, item quaesto-/res ex eo genere ingenuorum hominum, / de quo h(ac) l(ege) cautum conprehensumque est, /60 creando curato; dum ne cui{i}us comi-/tis rationem habeat, qui IIvira­tum pe-/tet {et}, qui minor annorum XXV erit quive / intra quinquennium in eo honore / fueri{n}t; item qui aedilitatem quaesturam-/65 ve petet, qui minor quam annor(um) XXV erit; / quive in earum qua causa erit, propter / // lex Malacitana, stolpec B // quam, si c(ivis) R(omanus) esset, in numero decurio-/ num conscriptorumve eum esse non lice-/ret. (Lex Malacitana) LV R(ubrica). De suffragio ferendo. / Qui comitia ex h(ac) l(ege) habebit, is municipes cu-/5 riatim ad suffragium ferendum voca-/to ita ut uno vocatu omnes curias in / suffragium vocet, eaeque singulae in / singulis consaeptis suffragium per ta-/bellam ferant. Itemque curato, ut ad cis-/10 tam cui{i}usque curiae ex municipibus / ei{i}us municipi terni sint, qui ei{i}us cu-/riae non sint, qui suffragia custodiant, / diribeant, et uti ante quam id faciant qu-/isque eorum iurent se rationem suffra-/15 giorum fide bona habiturum relaturum-/que. Neve prohibito, q(uo) m(inus) et qui hono-/rem petent singulos custodes ad singu-/las cistas ponant. Iique custodes ab eo / qui comitia habebit, item ab his positi / 20 qui honorem petent, in ea curia quis-/que eorum suffragium fer­to, ad cui{i}us cu-/riae cistam custos positus erit, eorumque / suffragia perinde iusta rataque sun-/to ac si in sua quisque curia suffragium /25 tulisset. (Lex Malacitana) LVI R(ubrica). Quid de his fieri oporteat, qui / suffragiorum numero pares erunt. / Is qui ea comitia habebit, uti quisque curiae / cui{i}us plura quam alii suffragia habuerit, / ita priorem ceteris eum pro ea curia /30 factum crea­tumque esse renuntiat[o], / donec is numerus, ad quem creari opor-/tebit, expletus sit. Qua{m} in curia totidem / suffragia duo pluresve habuerint, ma-/ritum quive maritorum numero erit /35 caelibi liberos non habenti, qui mari-/torum numero non erit; habentem libe-/ros non habenti; plures liberos ha­ben-/tem pauiores habenti praeferto priorem-/que nuntiato ita, ut bini liberi post no-/40 men inpositum aut singuli puberes amis-/si rive potentes amissae pro singulis / sospitibus numerentur. Si duo pluresve to-/tidem suffragia habebunt et ei{i}usdem / condicionis erunt, nomina eo­rum in /45 sortem coicito, et uti ui{i}usque nomen sor-/ti ductum erit, ita eum priorem alis renunti-/at. (Lex Malacitana) Pogl. 54 Rubrika. Kdo je lahko izvoljen na komicijih. Tisti, ki bo moral izvesti ko­micije, naj poskrbi za to, da bosta najprej izbrana duumvira, ki predsedujeta sodstvu, izmed tistih svobodno rojenih, kot je to doloceno in zapisano v tem zakonu, potem, takoj ko bo mogoce, edili, potem kvestorji izmed tistih svo­bodno rojenih, kot je to doloceno in zapisano v tem zakonu, s tem da naj na komicijih ne bo upoštevan tisti, ki se poteguje za duumvirat in je mlajši od 25 let ali je v zadnjih petih letih opravljal to službo; prav tako ne tisti, ki se poteguje za ediliteto ali kvesturo in je mlajši od 25 let, in tisti, ki bi bil v takem položaju, da mu, ce bil bil rimski državljan, ne bi bilo dovoljeno biti eden od dekurionov ali konskriptov. (Lex Malacitana) Pogl. 55 Rubrika. O glasovanju. Kdor bo po tem zakonu izvedel komicije, naj po ku­rijah pozove mešcane k oddaji glasov, tako da bo z enim pozivom pozval vse ku­rije hkrati in tako, da naj v posameznih ograjenih volilnih prostorih posamezne kurije glasujejo z volilnimi plošcicami. Poleg tega naj poskrbi, da bodo pri volilni posodi katerekoli od teh kurij prisotni po trije mešcani, ki ne pripadajo tej kuriji, ki bodo nadzorovali oddajo glasov in jih prešteli; vsak izmed njih naj pred tem priseže, da bo skrbno nadzoroval izvedbo glasovanja in o njem porocal. Ta (ki bo izvedel komicije) naj ne prepreci, da bi tisti, ki se bodo potegovali za javno službo, postavili svojega nadzornika (kustoda) pri vsaki volilni posodi. Nadzorniki, ki bodo postavljeni s strani tistega, ki bo izvedel glasovanje, in s strani tistih, ki se bodo potegovali za kako službo, vsak od njih naj odda glas v tisti kuriji, v kateri bo postavljen kot nadzornik pri volilni posodi. Tudi njihovi glasovi naj se štejejo za upravicene in veljavne, kot ce bi vsak glasoval v svoji kuriji. (Lex Malacitana) Pogl. 56 Rubrika. Kaj je treba storiti glede tistih, ki so izenaceni po številu glasov. Tisti, ki bo izvajal komicije, naj takrat, ko dobi nekdo vec glasov svoje kurije kot drugi, javno razglasi, da je bil ta pred drugimi izbran v svoji kuriji in da je izvoljen, dokler ne bo izpolnjeno tisto število, kolikor jih bo potrebno izvoliti. Ko bosta imela dva ali vec v neki kuriji isto število glasov, naj da prednost po­rocenemu ali tistemu, ki se prišteva k porocenim, pred neporocenim, kot tudi tistemu, ki ima otroke, pred tistim, ki jih nima, in tistemu, ki ima vec otrok, pred tistim, ki jih ima manj, in ga mora razglasiti kot prvega; s tem da naj se po dva otroka, ki sta umrla potem, ko jima je že bilo dodeljeno ime, ali da se vsak mladoletni ali odrasli sin ali vsaka odrasla hcerka, ki so umrli, štejejo kot posamezni zdrav otrok. Ce bosta imela dva ali ce jih bo imelo vec isto število glasov in bodo v istem položaju, naj njihova imena preda žrebu in ko je ime nekoga izbrano z žrebom, naj ga razglasi kot prvega pred ostalimi. (Lex Malacitana) LVII R(ubrica). De sortitione curiarum et is qui cu-/riarum numero par{t}es erunt. / Qui comitia h(ac) l(ege) habebit, is relatis omnium /50 curiarum tabu­lis nomina curiarum in sortem / coicito, singularumque curiarum no-/mina sorte ducito, et ut cui{i}usque curiae / nomen sorte exierit, quos ea curia fe­cerit, / pronuntiari iubeto; et uti quisque prior /55 maiorem partem numeri curiarum con-/fecerit, eum, cum h(ac) l(ege) iuraverit caverit-/que de pecunia communi, factum crea-/tumque renuntiato, donec tot magistra-/tus sint quod h(ac) l(ege) creari oportebit. Si toti-/60 dem curias duo pluresve habebunt, / uti supra conprehensum est de is qui / suffragiorum numero pares essent, ita / de is qui totidem curias habebunt fa-/cito, eademque ratione priorem quem-/65 que creatum esse renuntiato. (Lex Malacitana) LVIII R(ubrica). Ne quid fiat, quo minus comitia ha-/beantur. / Ne quis inter­cedito neve quit aliut fa- / cito, quo minus in eo muncipio h(ac) l(ege) /70 comitia habeantur perficiantur. / Qui aliter adversus ea fecerit sciens / // lex Malacitana, stolpec C // d(olo) m(alo), is in res singulas HS (sestertium) X(milia) mu-/nicipibus munic[i]pii Flavi Malacitani / d(are) d(amnas) e(sto), ei{i}usque pecuniae deque ea pecun(ia) / municipi eius municipii qui volet, cuique /5 per h(anc) l(egem) licebit, actio petitio persecutio esto. (Lex Malacitana / Lex Irnitana) LIX R(ubrica). De iure iurando eorum, qui maiorem / partem numeri curiarum expleverit. / Qui ea comitia habebit, uti quisque eorum, / qui IIviratum / // sledi besedilo lex Irnitana, plošca VII, stolpec A // aedilitatem quaesturam­ve petet, maiorem partem numeri cu-/riarum expleverit, priusquam [eu]m factum creatumque renun-/tiet, ius iurandum adigito in contione palam per Iovem et div-/om Augustum et divom Claudium et divom Vesp(asianum) Aug(ustum) et divom T(itum) Aug(ustum) et ge-/5 nium imp(eratoris) Cae­saris Domitiani Aug(usti) [de]osque Penates eum quae / ex h(ac) l(ege) facere oportebit facturum, neque adversus h(anc) l(egem) fecis-/se aut facturum esse scien d(olo) malo. (Lex Malacitana) Pogl. 57 Rubrika. O žrebu kurij in tistih, ki so po številu kurij izenaceni. Tisti, ki bo po tem zakonu izvedel komicije, naj potem, ko bodo oddane volilne plošcice vseh kurij, preda imena žrebu in naj izžreba imena posameznih kurij in ko bo ena kurija izžrebana, naj odredi, da bodo javno razglašeni tisti, ki so bili izvo­ljeni v tej kuriji. Ko bo nekdo izmed njih prvi dobil vecji delež števila kurij, naj tisti, ki izvaja komicije, potem ko bo ta, ki se poteguje, prisegel po tem zakonu in glede javnega denarja izkazal verodostojnost, javno objavi, da je bil imeno­van in izvoljen, dokler ne bo izbrano toliko magistratov, kolikor jih mora biti po tem zakonu. Ce bosta imela dva ali ce jih bo imelo vec isto število kurij, naj on, kot je zgoraj zapisano, glede tistih, ki imajo isto število glasov, ravna enako in naj objavi, da je bil kot prvi izvoljen ta, katerega ime je bilo izžrebano. (Lex Malacitana) Pogl. 58 Rubrika. Da naj se ne stori nicesar, da ne bi bili izvedeni komiciji. Nihce ne sme ugovarjati ali storiti karkoli drugega, zaradi cesar v tem municipiju po tem zakonu ne bi bili sklicani in izpeljani komiciji. Kdor bo zaradi hudobnega naklepa ravnal drugace ali proti temu, naj bo v vsakem posamicnem primeru obsojen na placilo kazni 10.000 sestercijev mešcanom flavijskega muncipija Malake. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega muni­cipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. (Lex Malacitana / Lex Irnitana) Pogl. 59 Rubrika. O prisegi tistih, ki dosežejo vecje število kurij. Tisti, ki bo izvajal komicije, naj takrat, ko bo eden izmed tistih, ki se potegujejo za duumvirat, (sledi besedilo lex Irnitana) ediliteto ali kvesturo, dosegel vecje število kurij, in preden bo javno objavil, da je zmagal in bil izvoljen, poskrbi za to, da bo na zboru (contio) prisegel pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju, božanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu, pri geniju cesarja Domicijana Avgusta in pri Penatih, da bo delal tisto, kar mora po tem zakonu in da ne bo ravnal v nasprotju s tem zakonom ali s hudobnim naklepom. R(ubrica). Ut de pecunia communi municipum caveatur ab his, qui / dumviratum quaesturamve petet. /10 Qui in eo municipio dumviratum quaesturamve petent / qui{s}que propter ea, quod pau­ciorum nomine quam oporte-/ret professio facta esset, nominatim in eam condicionem re-/diguntur, ut de is quoque suffragium ex h(ac) l(ege) ferri oporte/at, quisquis eorum, quo die comitia habebuntur, ante qu-/15 am suffragium feratur arbitratu eius qui ea comitia ha-/bebit praedes in com­mune municipum dato pecuniam com-/munem eorum, quam in honore suo tractaveri{n}t, salvam /is fore. Si de e(a) r(e) is praedibus minus cautum esse videbitur, / praedia subsignato arbitratu eiusdem. Isque ab is praedes prae-/20 diaque s(ine) d(olo) m(alo) accipito, quoad recte cautum sit, uti quod rec­te / factum esse volet. Per quem eorum, de quibus dumvirorum qu-/aestorum{q}ve comitiis suffragium ferri oportebit, steterit, / quo minus recte caveatur, eius is qui comitia habebit ra-/tionem ne habeto. /25 R(ubrica). De patrono [co]optando. / Ne quis patronum public{a}e mu­nicipibus municipi Flavi Irnitani / cooptato patrociniumve c{i}ui deferto, nisi ex maioris par-/tis decurionum decreto, quod decretum factum erit, cum / duae partes non minus decurionum adfuerint et iurati /30 per tabellam senten­tiam tulerint. Qui aliter adversusve / ea patronum public{a}e municipibus mu­nicipi Flavi Irni-/tani cooptaveri{n}t patrociniumve cui detulerit, is HS (ses­tertium) X (milia) in pub-/licum municipibus municipi Flavi Irnitani d(are) d(amnas) e(sto), isque, qui / adversus h(anc) l(egem) patronus cooptatus cuive patrocinium dela-/35 tum erit, ne magis ob eam rem patronus munici­pum mu-/nicipi Flavi Irnitani esto. R(ubrica). Ne quis aedificia, quae restituturus non erit, de-/struat. / Ne quis in oppido municipi Flavi Irnitani quaeque ei oppido /40 continentia ae­dificia erunt, aedificium deegito destrui-/to demoliundumve curato, nisi decurionum conscriptorum-/ve sententia{m}, cum maior pars eorum adfuerit, quod res-/tituturus intra proximum annum non erit. Qui adversus / ea fecerit, is quanti ea res erit, t(antam) p(ecuniam) municipibus municipi Flavi /45 Irnitani 3131 decreto decurionum na plošci je ocitno napacna dopolnitev okrajšave (DD) na predlogi. esto, eiusque pecuniae deque / ea pecu­nia municipi eius municipi qui volet, cuique per h(anc) l(egem) li-/cebit, actio petitio persecutio esto. Pogl. 60 Rubrika. Da naj tisti, ki se potegujejo za duumvirat ali kvesturo, skrbijo za skupno blagajno mešcanov municipija. Tisti, ki se bodo v tem mucipiju potegovali za duumvirat ali kvesturo, in tisti, ki bodo v ta položaj imenovani zato, ker jih bo manj, kot bi bilo potrebno in bodo z imenovanjem prišli v ta položaj (tistih, ki se potegujejo), tako da je o njih prav tako potrebno glasovati po tem zakonu, vsak izmed njih naj na dan, ko bodo izvedeni komiciji, preden se bo glasovalo, po presoji tistega, ki bo izvajal te komicije, za skupno dobro mešcanov da jamstvo v denarju, zato da bo skupna blagajna mešcanov, ki jo bo upravljal v casu službe, varna. Ce se bo izkazalo, da je v tej zadevi z jamstvom zagotovljeno premalo varnosti, naj ta (ki se poteguje) po presoji iste osebe da v najem zemljišca. Tisti, ki izvaja komicije, naj od njih prejme jamstvo in v najem zemljišca brez zvijacne prevare, tako da bo skupna blagajna primerno zavarovana. Ce se bo za katerega izmed tistih, o katerih se bo na komicijih mo­ralo glasovati pri volitvah duumvirov ali kvestorjev, izkazalo, da ni zagotovil dovolj varstva, naj ga tisti, ki izvaja komicije, pri volitvah ne upošteva. Pogl. 61 Rubrika. O kooptaciji patrona. Nihce naj v imenu skupnosti mešcanov flavijskega municipija Irni ne kooptira patrona ali prenese patronat na nekoga, razen ce je bil sprejet dekret z vecino dekurionov, ko sta bili prisotni ne manj kot dve tretjini dekurionov in so, potem ko so zaprisegli, glasovali z glasoval­nimi plošcicami. Kdor bo ravnal drugace ali v nasprotju s tem in bo kooptiral patrona v imenu mešcanov flavijskega municipija Irni ali patronat v imenu skupnosti prenesel na nekoga drugega, naj bo obsojen na placilo 10.000 sester­cijev v javno blagajno flavijskega municipija Irni. Tisti, ki bo v nasprotju s tem zakonom kooptiran za patrona ali mu bo predan patronat, naj zaradi tega ne bo patron mešcanov flavijskega municipija Irni. Pogl. 62 Rubrika. Da naj nihce ne podre stavbe, ki je ne bo imel namena obnoviti. Nihce naj v flavijskem municipiju Irni in tam, kjer stavbe mejijo na mesto, ne odstrani strehe, podre ali poskrbi za rušenje kake stavbe, razen po sklepu dekurionov ali konskriptov, ki bo sprejet takrat, ko jih bo prisotnih vecina, ce ne bo imel namena, da bi jo ponovno zgradil v roku enega leta. Kdor ravna v nasprotju s tem, naj bo obsojen na placilo tolikšne vsote, kolikor ta zadeva znaša, mešcanom flavijskega municipija Irni. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. Plošca VII, stolpec B R( ubrica). De locationibus legibusque locationum pro-/ponendis et in tabulas municipi referendis. Qui IIvir iure dicundo praerit, vectigalia ultroque / tributa, sive quid aliut communi nomine munici-/5 pum eius municipi locari oportebit, locato. Quasque lo-/cationes fecerit quasque leges dixerit, et quanti quit / locatum sit et qui praedes accepti sint quaeque praedia / subdita subsig­nata obligatave sint quique praedi-/orum cognitores accepti sint, in tabulas communes mu-/10 nicipum eius municipi referantur facito et proposita / ha­beto per omne reliquum tempus honoris sui, ita ut / d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint), quo loco decuriones conscriptive proponenda / esse censuerint. R(ubrica). De obligatione praedum et praediorum cognito- /15rumque. / Qui{s}cumque in municipio Flavio Irnitan in commu-/ ne municipum eius municipi praedes facti sunt erunt, / quaeque praedia accepta sunt erunt, quisque eorum / praediorum cognitores facti sunt erunt, ii omnes /20 et quae cuique eorum tum erunt, cum praes cogni-/torve factus es{se}t erit, quaeque postea esse, cum ii ob-/ligati essent, coeperunt coeperint, qui eorum soluti li-/beratique non sunt non erunt aut non s(ine) d(olo) m(alo) sunt / erunt, eaque omnia, quae eorum soluta liberataq(ue) /25 non sunt non erunt aut non s(ine) d(olo) m(alo) sunt erunt, in com-/mune municipum eius municipi item obligati ob-/ligataque sunto, ut ii eave populo R(omano) obligati obliga-/tae essent, si aput eos, qui Romae aerario praessent, ii / praedes iique cognitores facti eaque praedia subdi-/30 ta subsignata obli­gatave essent. Eosque praedes eaq(ue) / praedia eosque cognitores, si quit eorum, in que /cognitores facti erunt, ita non erit, qui quaeve so-/luti liberati soluta liberataque non sunt non / erunt aut non sine d(olo) m(alo) sunt erunt, duumviris, qui ibi /35 i(ure) d(icundo) praeerunt, ambo­bus alterive eorum, ex decurionum / conscriptorumve decreto, quod decre­tum cum eo-/ rum partes tertiae non minus quam duae adessent / factum erit, vendere legemque eis vendendis dicere / ius potestasque esto; dum eam legem is rebus venden-/40dis dicat, quam legem eos, qui Romae aera­rio prae-/erunt, e lege praediatoria praedibus praedisque ven-/dendis dicere oportet, aut si lege praediatoria empto-/rem non invenerint, quam legem in vauum ven-/ dendis dicere oporteret; et dum ita legem dicant, uti /45 pecunia{m} in foro municipi Flav{v}i Irnitani suffera-/tur luatur solvatur. Quaeque lex ita dicta erit, iusta / rataque esto. Pogl. 63 Rubrika. O prepustitvi v zakup, o javni objavi zakupnih pogodb in o nji­hovem vpisu v arhiv municipija. Tisti, ki bo kot duumvir predsedoval sodstvu, naj prepusti v zakup dajatve, davke in vse ostalo, kar bo v imenu skupnosti potrebno prepustiti v zakup. Zakupne pogodbe, ki jih bo sklenil, dolocbe v pogodbah, ki jih bo sklenil, za koliko je kaj bilo prepušceno v zakup, kakšna jamstva so bila sprejeta, katera zemljišca so bila dodana, sprejeta kot jamstvo in obremenjena, kateri kognitorji za zemljišca so bili sprejeti, vse to naj da zapisati v javni arhiv mešcanov municipija in naj za celotno preostalo obdobje svoje službe javno izobesi tako, da se bo dalo s tal pravilno prebrati, na tistem mestu, ki so ga za javno objavo dolocili dekurioni ali konskripti. Pogl. 64 Rubrika. O odgovornosti porokov, o zastavljenih zemljišcih in o kognitor­jih (zastopnikih). Tisti, ki so bili ali bodo v flavijskem municipiju Irni nastav­ljeni za poroke skupnega premoženja mešcanov tega municipija in zemljišca, ki so bila sprejeta kot jamstvo ali bodo sprejeta, in tisti, ki so bili nastavljeni za kognitorje nad temi zemljišci ali bodo: vsi ti in tisto, kar je vsakemu izmed njih lastno ali bo lastno, ko bodo nastavljeni za poroka ali kognitorja, in zemljišca, ki so potem, ko so bile te osebe že zadolžene, že pripadala ali bodo pripadala njim pozneje in tistim izmed njih, ki niso ali ne bodo razrešeni poroštva in osvobojeni ali niso zaradi zvijacne prevare razrešeni poroštva ali ne bodo, ti (poroki in kognitorji) naj bodo zadolženi za skupno premoženje mešcanov tega municipija in vsa zemljišca naj bodo primerna za jamstvo, tako kot so tudi te osebe bile zadolžene in ta zemljišca primerna za jamstvo rimskemu ljudstvu, ce so bili pri tistih, ki v Rimu naceljujejo državni blagajni, zadolženi kot poroki in kognitorji in so bila zemljišca podvržena jamstvu, zastavljena ali obremenjena. Kar zadeva te poroke, ta zemljišca in te kognitorje: ce kaj od tega, za kar so bili doloceni kognitorji, ne ustreza uredbi in ti (poroki in kog­nitorji) niso bili razrešeni poroštva in prosti in ne bodo prosti ali so ali bodo z zvijacno prevaro razrešeni poroštva in prosti, potem naj imata duumvira, ki predsedujeta sodstvu, oba ali eden izmed njiju, po dekretu dekurionov ali konskriptov, ki je bil sprejet, ko jih je bilo prisotnih ne manj kot dve tretjini, pravico in oblast prodati in dolociti pogoje za prodajo teh dobrin; pogoje za prodajo naj dolocita na enak nacin kot tisti, ki v Rimu nadzorujejo držav­no blagajno; po zakonu o prodaji zemljišc naj dolocita pogoje porokom in za prodajo zemljišc, ki so bila sprejeta kot jamstvo, ali ce po zakonu o prodaji zemljišc, ki so bila zastavljena državi, ne bosta našla kupca, naj dolocita pro­dajo zemljišca brez teh pogojev, tako da dolocita samo, da naj bo denar zbran, izrocen in placan na forumu flavijskega muncipija Irni. Tako doloceni pogoji naj bodo utemeljeni in naj veljajo. Plošca VII, stolpec C R(ubrica). Ut ius dicatur e lege dicta praedibus et praedis ven-/dendis. / Quos praedes quaeque praedia quosque cognitores IIviri / municipi Flavi Irnitani hac lege vendiderint, de iis /5 quicumque i(ure) d(icundo) praerit, ad quem d(e) e(a) r(e) in ius aditum erit, ita ius / dicito iudiciaque dato, uti eius, qui eos praedes cognitores ea / praedia mercati erunt, praedesque socii here­desque eorum / iique, ad eos eae res pertinebit, de is rebus agere easque res pete-/re persequi recte possint. R(ubrica). De multa, quae dicta erit. /10 Multas in eo municipio ab duumvi­ris praefectove dictas, / item ab aedilibus quas aediles dixisse se aput duumvi-/ros ambo alterumve ex his professi erunt, dumvir(i), qui i(ure) d(icundo) / praerunt, in tabulas communes municipum eius munici- / pi referri iubeto. S[i] is, cui ea multa dicta erit, aut nomine /15 eius alius postulabit, ut de ea ad decuriones conscriptos-/ve referatur, de ea decurionum conscriptorumve iudi- /cium esto. Quaeque multae non erunt iniustae a decu-/rionibus conscriptisve iudicatae, eas multas IIviri in / publicum municipum eius municipi redigunto. R(ubrica). De pecunia communi municipum deque rationibus / eorun­dem. / At quem pecunia communis municipum eius municipi / pervenerit, heresve eius isve at quem ea res pertine-/bit, in diebus XXX proximis, quibus ea pecunia ad eum /25 pervenerit, in publicum municipum eius muni­cipi eam / referto. Quique rationes communes negotiumve quot / commune municipum eius municipi gesserit trac-/taverit, is heresve eius isve ad quem ea res pertinebit, / in diebus XXX proximis, quibus ea negotia easve rati-/30 ones gerere tractare desierit quibusque decuriones / conscriptive habebuntur, rationes edito reddito-/que decurionibus conscriptisve cuive de is accipien-/dis cognoscendis ex decreto decurionum conscripto-/rumve, quod decretum factum erit cum eorum partes /35 non minus quam duae tertiae adessent, ne­gotium da-/tum erit. Per quem steterit, quo minus ita pecunia{m} redigere-/tur ref{f}erretur quove minus ita rationes redderentur, / is {per quem steterit quo minus rationes redderentur quo-/ve minus pecunia redigeretur, referre­tur} heresque eius /40 isque ad quem ea res q(ua) d(e) a(gitur) pertinebit, quan­ti ea res erit, tan-/tum et alterum tantum municipibus eius municipi d(are) d(amnas) e(sto), ei-/{i}usque pecuniae deque ea pecunia municipi municipi Flavi / Irnitani qui volet cuique per hac lege licebit, ac-/tio petitio persecutio esto. Pogl. 65 Rubrika. Da se bo odlocalo o pravici po tistem zakonu, ki je bil izdan za prodajo posestev porokov in zemljišc. Kar zadeva posesti porokov, zemljišca in posesti kognitorjev, ki jih bodo duumviri flavijskega municipija Irni prodali po tem zakonu: kdor izmed njih bo predsedoval sodstvu in se bo v tej zadevi pri­stopilo k njemu na sodišcu, naj odloca o pravici in razsodi tako, da bodo tisti, ki bodo kupili posestva porokov in kognitorjev in tista zemljišca, enako kot poroki, deležniki in njihovi dedici in tisti, ki jih bodo ti posli zadevali, o teh zadevah lahko vložili tožbo in te kupljene posesti sodno terjali nazaj in zasledovali. Pogl. 66 Rubrika. O denarni kazni, ki bo izrecena. Denarne kazni, ki bodo v tem municipiju izrecene s strani duumvirov ali prefekta, prav tako s strani edilov, ki so te kazni izrekli v funkciji edilov pred duumviroma, pred obema ali pred enim izmed njiju: te kazni naj da duumvir, ki predseduje sodstvu, zapisati v arhiv mešcanov tega municipija. Ce tisti, ki mu bo naložena kazen, ali v nje­govem imenu nekdo drug zahteva, da se o tej zadevi poroca pred dekurioni ali konskripti, potem naj v tej zadevi velja razsodba dekurionov ali konskrip­tov. Tiste denarne kazni, ki po razsodbi dekurionov ali konskriptov ne bodo krivicne, naj duumviri izterjajo v skupno blagajno mešcanov tega municipija. Pogl. 67 Rubrika. O javnem denarju mešcanov municipija in o predložitvi racunov. Tisti, na katerega bo prešla skrb za javni denar mešcanov tega municipija, ali nje­gov dedic ali tisti, na katerega se ta zadeva nanaša: ta naj v tridesetih dneh, odkar je skrb za ta denar prešla nanj, ta denar preda v skupno blagajno mešcanov tega municipija. Tisti, ki bo skrbel za denarne zadeve ali druge posle mešcanov tega municipija in jih bo prenehal izvajati, ali njegov dedic ali tisti, na katerega se ta zadeva nanaša, ta naj znotraj tridesetih dni, odkar bo prenehal izvajati te posle ali skrbeti za denarne posle in jih izvajati, ce se v teh dneh zberejo dekurioni ali konskripti, pripravi racune in jih predloži dekurionom ali konskriptom ali tistemu, ki mu bo predana naloga se z njimi seznaniti po dekretu dekurionov ali konskriptov, ki bo sprejet, ko jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini. Za kogar bo ugotovljeno, da po teh predpisih ni prinesel nazaj in vrnil denarja ali da ni predložil racunov (tisti, za katerega bo ugotovljeno, da po teh predpisih ni predložil racunov ali da ni prinesel denarja),3232 Stavek je pomotoma zapisan dvakrat. on sam, njegov dedic in tisti, na katerega se ta zadeva nanaša, naj bo obsojen na placilo tolikšne vsote, kolikor bo ta zadeva znašala, in še enkrat toliko mešcanom tega municipija. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, terjatve in zasledovanja. R(ubrica). De constituendis patronis causae, cum rationes red-/den­tur. / Cum ita rationes reddentur, dumvir, qui decuriones conscrip-/ // Plošca VIII, stolpec A // tosve habebit, ad decuriones conscriptosve refer­to, quos pla-/ceat publicam causam agere, quique decuriones conscriptive / per tabellam iurati d(e) e(a) r(e) decernunto, tum cum eorum partes non mi-/nus quam duae tertiae aderunt, ita ut tres, quos plurumi per tabel-/5 lam legerint, cau­sam publicam agant; iique qui ita lecti erunt tem-/pus ab decuri­onibus conscriptiue, quo [caus]am cognoscant actionemque / suam ordi­nent, postulanto; eoq[ue t]empore quod is datum / erit transacto, eam causam uti quod recte factum esse volet a{u}guto. R(ubrica). De iudicio pecuniae communis. /10 Quod municip{i}um munici­pi Flavi Irnitani nomine petetur ab eo, qui / eius municipi municeps incola{e}ve erit, quodve cum eo agetur, quod / pluris HS (sestertium) D (quingentorum) sit neque tanti sit ut de eo, si privatim ageretur, ibi invito / alterutro actio non esset, et iis, quocum agetur, ibi agi nolet, de / eo decurionum conscriptorum­ve cognitio iudicatio litisque aestu-/15 matio esto, ita ut, cum d(e) e(a) r(e) agetur, non minus quam duae tertiae / partes decurionum conscriptorumve adsint et per tabellam sententiae / ab iis ferantur, iique qui sententias laturi erunt, priusquam / sententiam ferant, quisque eorum iuret per Iovem et di­vom / Aug(ustum) et divom Claudium et divom Vesp(asianum) Aug(ustum) et divom Titum /20 Augustum et genium imp(eratoris) Domitiani Aug(usti) deosque Penates se, quod / aequum bonumque et maxime e re communi eius municipi esse cen-/seat, iudicaturum. Vti eorum maior pars iudicaverit utique litem / aestumaverit, ita ea iudicatio eaque litis aestumatio iusta ra-/taque esto. Quod HS (sestertium) D (quingentorum) minorisve , de eo, reiectis alternis decuri-/25 onibus conscriptisve qui tum aderunt, ita ut ex imparibus {i}is, / qui aget petetve, prior reiciat, ex paribus quocum agetur aut / a quo quit petetur, donec quinque reliqui sint, eorum quinque, / qui reliqui erunt, cognitio iudicatio litisque aestumatio / esto, quae esset decurionum conscrip­torumve, si maior pecu-/30 nia quam HS (sestertia) D (quingenta) esset, quae peteretur deve qua ageretur. Utique / eorum maior pars iudicaverit litem aes­tumaverit ita / ea iudicati litisque aestimatio iusta rataque esto. Pogl. 68 Rubrika. O imenovanju zastopnikov v pravdi o predložitvi racunov. Ko se bo na tak nacin, kot je predvideno, predložilo racune, naj duumvir zbra­ne dekurione ali konskripte vpraša, koga smatrajo za primernega, da bi vodil pravdo, ki zadeva javni interes. Dekurioni ali konskripti naj po zaprisegi v tej zadevi odlocijo z glasovalnimi plošcicami takrat, ko jih ne bo manj kot dve tretjini, in tako, da tisti trije, ki bodo dobili najvec glasov z glasovalnimi ploš­cicami, vodijo pravni spor, ki zadeva javni interes. Tisti, ki bodo na tak nacin izvoljeni, naj od dekurionov ali konskriptov zahtevajo cas za seznanitev z za­devo in za pripravo postopka; ko bo pretekel ta rok, ki jim bo dan, naj vodijo to zadevo tako, kot menijo, da je prav. Pogl. 69 Rubrika. O pravdi glede javnega denarja. Kar se bo v imenu mešcanov flavijskega municipija Irni zahtevalo pred sodišcem od nekoga, ki bo mešcan ali prebivalec tega municipija, ali kar se bo od njega tožilo in kar znaša vec kot 500 sestercijev,3333 V lex Malacitana znaša ta vsota 1.000 sestercijev. vendar ni toliko vredno, da bi se o tem, ce bi se tožilo v zasebni pravdi, tam proti volji enega ali drugega ne izvedlo procesa; in ce tisti, proti kateremu bo vložena tožba, tam (v rednem sodnem postopku) ne bo že­lel nastopiti kot tožen, potem naj pripade preiskava, izrek sodbe in ocena vred­nosti spora dekurionom ali konskriptom, s tem da jih mora biti takrat, ko se bo zadeva obravnavala, prisotnih ne manj kot dve tretjini, da morajo glasovati z glasovalnimi plošcicami in da morajo tisti, ki bodo pripravljeni glasovati, pred glasovanjem priseci pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klav­diju, božanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu in pri geniju cesarja Domicijana, pri bogovih in Penatih, da bodo po svoji presoji razsodili pravicno, dobro in v najvecjo korist tega municipija. Kakor razsodi vecina iz­med njih in kolikršno vsoto dolocijo, taka razsodba in tako dolocena vsota naj veljata in ucinkujeta. Ce bo šlo za vsote 500 sestercijev ali manj, potem naj vel­ja naslednje: potem ko bodo prisotni dekurioni ali konskripti eden za drugim zavrnjeni, in sicer tako, da bo pri neparnem številu dekurionov ali konskriptov tisti, ki bo tožil ali terjal, odklonil prvi, pri parnem številu pa tisti, proti kate­remu se bo tožilo ali od katerega se bo terjalo, dokler jih ne bo preostalo pet: potem naj tem petim, ki bodo preostali, pripade sodna preiskava, razsodba in ocena vrednosti spora, kar bi bila naloga dekurionov ali konskriptov, ce bi šlo za vrednost vec kot 500 sestercijev, ki se jo bo terjalo ali bo zaradi nje prišlo do tožbe. Kot bo razsodila vecina med njimi in kot bodo ocenili vrednost spora, tako naj bosta ta razsodba in ocena vrednosti spora upraviceni in naj veljata. R(ubrica). De actore municipum constituendo praemio merce­de-/ve eius. /35 Quoi quibusque mandetur permittaturve ut nomine munici-/ p{i}um municipi Flavi Irnitani agant petantve quit is, aut, / si cum iis agetur petetur quit ab , nomine eorum iudicium / accipiat, decurionum conscriptorumve cognitio const-/itutioque esto, cum eorum non minus quam duae tertiae /40 partes ader[u]nt dum eum eligant, cui per edictum eius qui provin-/ciae praerit [p]rocu[ra]tori aut cognitori esse licebit, idemque con­sti-/tunto quantu[m ei e]iusve, qui municipibus municipi Flavi Irni-/tani petet pet[ent] petiturus petiturive erunt petierit iudicium-/ve eorum nom[i]ne acceperit acceperint accepturus erit accep-/45 turive erunt, p[r]aem[i] opereve nomine dari oporte{b}at. R(ubrica). Acturis de pecunia communi testibus denuntiandi / ut ius [si]t. / Quicumque mun[icip]um municipi Flavi Irnitani nomine in / eo municipio e[x h]ac lege exve decurionum conscriptorum- /50 ve decreto aget c[um] municipe incola{e}ve eius municipi petet- /ve quid ab eo, ei test[i]bus denuntiandi muni­cipibus incolis-/que eius municipi dumtaxsat decem ius potestasque esto. IIvi-/ri a quo postulatum erit, eos, quibus denuntiatum esse editum / // Plošca VIII, stolpec B // ei erit, edicto adesse iubeto testimoniumque iuratos di-/cere cogito, multa pignoribusque coerceto dum ne quem / cogat, neve quoi multam dicat, pignusve ob eam rem a quo / capiat, qui in eum, a quo petetur cumve quo agetur, Romae in /5 iudicio publico testimonium dicere cogi non deberet. R(ubrica). De servis publicis manumittendis. / Si quis duovir i(ure) d(icundo) servum publicum servamve publicam ma-/numittere volet, is de eo deve ea ad decuriones conscrip-/tosve, cum duae partes non minus decurio­num conscripto-/10 rumve aderunt, referto censeantne eum eamve manumit-/ti. Si eum qui aderunt non minus duae partes manumitti / censuerint et si is eave eam pecuniam, quam decuriones / ab eo eave accipi censuerint, in publicum municipibus mu-/nicipi Flavi Irnitani dederit solverit satisve fecerit, tum /15 {i}is IIvir{is} i(ure) d(icundo) eum servom eamve servam manumittito, / liberum liberamve esse iubeto. Qui ita manumissus li-/berve esse iussus erit liber et Latinus esto, quaeve ita / manumissa liberave esse iussa erit libera et Latina esto, / Pogl. 70 Rubrika. O imenovanju tožnika v korist mešcanov municipija, njegovem placilu in nagradi. Presoja in odlocitev, kateri osebi ali katerim osebam naj bo naroceno ali dovoljeno, da bodo v imenu mešcanov flavijskega muncipija Irni vložili tožbo ali terjali, ali ce se bo tožilo z njihovo pomocjo in terjalo v njihovem imenu in koliko naj od njih prejmejo, naj pripada dekurionom ali konskriptom takrat, ko jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini, s tem da bodo izbrali nekoga, ki mu bo po ediktu tistega, ki naceljuje provinci, dovoljeno nastopiti kot tožnik ali kognitor, prav tako naj dolocijo tudi, koliko se bo njemu ali tistemu, ki terja v imenu mešcanov flavijskega muncipija Irni, bo zahteval ali bodo zahtevali ali vložil tožbo v njihovem imenu ali bodo vložili, potrebno dati kot placilo. Pogl. 71 Rubrika. Da naj imajo tisti, ki bodo tožili glede skupnega denarja, pravi­co imenovati price. Kdor bo v imenu mešcanov flavijskega muncipija Irni v tem municipiju po tem zakonu ali po dekretu dekurionov ali konskriptov tožil mešcana ali prebivalca tega municipija ali kaj od njega terjal, naj ima pravico in oblast, da kot price imenuje do deset mešcanov ali prebivalcev tega munici­pija. Duumvir, ki predseduje sodstvu, od katerega se bo zahtevalo, da jih pri­vede, naj jim z ediktom ukaže, da naj pridejo in naj jih po zaprisegi z grožnjo denarne kazni in zasega zastavljenih stvari prisili k pricanju, s tem da ne sme z grožnjo denarne kazni ali zasega zastavljenih stvari prisiliti k pricanju tistega, ki se ga v Rimu v javni pravdi ne sme prisiliti k pricanju. Pogl. 72 Rubrika. O osvobajanju javnih sužnjev. Ce bo kak duumvir, ki predseduje sodstvu, želel osvoboditi javnega sužnja ali javno sužnjo, potem mora o njem ali o njej dekurionom ali konskriptom, ko jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini, predložiti vprašanje, ali menijo, da se njega ali njo lahko osvobodi. Ce bosta od tistih, ki bodo prisotni, ne manj kot dve tretjini sklenili, da se njega ali njo lahko osvobodi, in ce bosta on ali ona vsoto, ki so jo dolocili dekurioni, da se jo prejme od njega ali nje, vplacala v skupno blagajno mešcanov flavijskega municipija Irni kot placilo njegovega ali njenega dolga; ali ce se bo namesto tega zagotovilo varst­vo, potem naj duumvir, ki predseduje sodstvu, sužnja ali sužnjo osvobodi ali ukaže, da naj bo svoboden ali svobodna. Suženj, ki bo na tak nacin osvobojen ali razglašen za svobodnega, naj bo svoboden ali Latinec, sužnja, ki bo na tak nacin osvobojena ali razglašena za svobodno, naj bo svobodna ali Latinka; eiusque municipes municipi Flavi Irnitani sunto, neve /20 quis ab is amplius quam quod decuriones censuerint ob / libertatem capito, neve facito quo quis ob eam rem eove / nomine quid capiat, inque eius, qui ita manumissus ma-/numissave erit, hereditate{m} bonorum possessione pe-/tenda operis dono munere idem iu{ri}s municipi Flavi Irni-/25 tani esto, quod esset, si municipi Italiae libertus liberta / esset. Qui adversus ea quid fecerit sciens d(olo) m(alo), is, quanti / ea res erit, tantum in publicum municipibus muni-/cipi Flavi Irni­tani d(are) d(amnas) esto, eiusque pecuniae deque / ea pecunia municipi eius municipi qui volet, cuique /30 per h(anc) l(egem) licebit, actio petitio persecu­tio esto. R(ubrica). De scribis et iure iurando eorum et aere appartorio. / Scribae, qui tabulas lib{e}ros rationes communes in eo mu-/nicipio scripturi ordinatu­ri erunt, duumviri apparen-/to, quos decurion conscriptve municipi eius pars ma-/35 ior probaverit, ique, antequam tabulas com­munes munici-/pum suorum inspiciat aut quit in eas referant, quisque eo-/rum iurato per Iovem et divom Aug(ustum) et divom Vespasianum Aug(ustum) / et divom Titum Aug(ustum) et genium imp(eratoris) Caesaris Domitiani Aug(usti) de-/osque Penates se tabulas communes municipum suorum fi-/40 de bona scripturum, neque se scientem d(olo) m(alo) falsum in eas ta-/bulas relaturum, dolove malo, quod in eas re­ferri oporte-/at, praetermissurum.3434 Koncni M je vklesan nad crkama U in Q. Qui ita non iuraverit is scriba ne esto. / Quantum cuiusque generis apparitoribus aeris apparito-/ri dari oporteat, de­curiones conscriptive constituunto. /45 Quod ita constitutum erit, it IIviris ex communi pecunia / {eius} municipum eius municipi erogare iisque apparito­ribus / ita capere sine fraude sua liceto. R(ubrica). De coetu sodalicio collegio. Ne quis in eo municipio coetum fa­cito, neve sodalicium conle-/50 giumve eius rei causa{m} habeto, neve habeatur coniurato, / neve facito quo quid earum rerum fiat. Qui adversus ea fe-/cerit, municipum municipi Flavi Irnitani HS (sestertium) X (milia) d(are) d(amnas) esto, eius-/que pecuniae deque ea pecunia municipi eius municipi // Plošca VIII, stolpec C // qui volet, uique per hac lege licebit, actio petitio persecutio /2 esto. postaneta naj mešcana flavijskega municipija Irni. Nihce naj od njiju ne prejme vec, kot bodo sklenili dekurioni, za odškodnino za osvoboditev ali ne stori ni­cesar, da bi nekdo zaradi tega ali v tem imenu karkoli prejel. Pravica flavijskega municipija Irni zahtevati posest zapušcine3535 T.i. bonorum posessionem petere. osvobojenega ali osvobojene, ki je na tak nacin svoboden ali svobodna, do njegovega dela, darov in uslug, naj bo enaka, kot bi bila, ce bi on ali ona bila osvobojenec ali osvobojenka v italskem municipiju. Kdor bo proti tem predpisom storil kaj s hudobnim naklepom, naj bo obsojen v skupno blagajno mešcanov flavijskega municipija Irni placati toliko, kolikor ta zadeva znaša. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. Pogl. 73 Rubrika. O pisarjih, njihovi prisegi in placilu pomocnikov. Pisarji, ki bodo zapisovali in urejali skupni arhiv in racune v tem municipiju in jih bo vecina dekurionov ali konskriptov ocenila kot primerne, naj bodo na razpolago du­umvirom. Preden bodo pregledali ali zapisovali v skupni arhiv, naj vsak izmed njih priseže pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju, božanskem Vespazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu in pri geniju cesarja Domici­jana, pri bogovih in Penatih, da bo v skupni arhiv mešcanov tega municipija zapisoval v dobri veri, da ne bo s hudobnim naklepom zapisal kaj napacnega in da se z zvijacno prevaro ne bo izogibal vpisati, kar bo potrebno vpisati. Kdor na tak nacin ne bo prisegel, naj ne postane pisar. Kolikor denarja bo potrebno placati kateremukoli pomocniku, naj dolocijo dekurioni ali konskripti. Kar bo na tak nacin doloceno, naj bo dovoljeno duumvirom placati iz skupne blagaj­ne mešcanov tega municipija in pomocnikom prejeti brez nevarnosti, da bi bili v prekršku. Pogl. 74 Rubrika. O srecanjih, združenjih in društvih. Nihce naj v tem municipiju ne organizira (nedovoljenih) srecanj, ustanavlja združenj ali društev v ta na­men ali naj se ne zaroti, da bi se na ta nacin izvedlo zborovanje, niti ne sme storiti cesarkoli, kar bi povzrocilo katero od teh stvari. Tisti, ki bo ravnal v nas­protju s tem, naj bo kaznovan s placilom kazni 10.000 sestercijev. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. R(ubrica). Ne quit coematur supprimatur. / Ne quis in eo municipio quid coemito supprimito neve coito con-/venito societatemve facito quo quit carius veneat quove /5 quit ne veneat setiusve veneat. Qui adversus ea fecerit, is / in res singulas municip Flavi Irnitani / HS (sestertium) X (milia) d(are) d(amnas) esto, eiusque pecuniae deque ea pecunia munici-/pi eius municipi qui volet, cuique per h(anc) l(egem) licebit, actio petiti-/o persecutio esto. /10 R(ubrica). De finibus vectigalibus circumeundis recognos-/cendis vi­deatur oportere necne et si ea circumiri recognosci placebit / per quos et quae admodum circumiri et recognosci placeat hinc +++++. / Duumvir municipi Flavi lrnitani suo quisque anno ad / decuriones conscriptosve eius municipi, cum eorum par-/ tes non minus quam duae tertiae aderunt, referto fines ag-/15 ros vectigalia eius municipi{o} eo anno circumiri recognos-/ci3636 Pred tema crkama je z nekoliko manjšimi crkami zapisano: hic suso. Verjetno gre za zaznamek za graverja (Lamberti, Tabulae Irnitanae, 338, op. 16). placeat {refer­to}, deque ea re facito uti decurionum con-/scriptorumve decretum hac lege fiat. Quod ita cuique decu-/riones conscriptive negotium dederint decreve­rint, it, ita uti /20 it quem eorum ex decurionum conscriptorumve decreto fi-/eri oportebit, facito curatoque uti fiat sine d(olo) m(alo). R(ubrica). De inpensis in sacra ludos cenasque faciendas. / Duumviri, qui in eo municipio iure dicundo praerunt, / primo quoque tempore ad decu­riones conscriptosve / referunto quantum in inpensas sacrorum et quantum /25 in cenas, quae municipibus aut decurionibus conscriptis-/ve communibus dentur, eroge{n}tur, quantumque mai-/ior pars eorum censue­rit, tantum eroganto uti quod / recte factum esse volent. R(ubrica). Ut decuriones consulantur cui negotio quis-/30que servus pub­licus praeponatur. / Dumvir, quicumque erit, in diebus quinque {erit in die­bus quin-/que} quibus primum in municipio Flavio Irnitan erit, ad / de­curiones conscriptosve, quam frequentissimos poterit, re-/ferto, quos ser{v}vos publicos cuiqu(e) negotio prae(e)sse placeat, /35 facitoque uti de ea re decuriones conscriptive decernant {de-/cernant}, quodque maior pars eo(r]um decreverit, it fiat sine d(olo) m(alo). Pogl. 75 Rubrika. Da nic ne sme biti odkupljeno in zadržano. Nihce v tem muni­cipiju naj nicesar ne odkupuje, ne zadržuje niti naj se ne združuje ali sklepa povezav in dogovorov ali ustanavlja družb z namenom, da bi se kaj prodajalo dražje ali da se kaj ne bi prodajalo ali da bi se necesa prodajalo manj. Kdor bo ravnal v nasprotju s tem, naj v vsakem posameznem primeru mešcanom flavijskega municipija Irni placa kazen 10.000 sestercijev. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, zahtevka in zasledovanja. Pogl. 76 Rubrika. O pregledu meja zemljišc in preverjanju višine dajatev in, ce je to potrebno, nad katerimi zadevami in na kakšen nacin se bo pregledovalo in preverjalo. Duumvir flavijskega muncipija Irni naj v svojem uradnem letu predloži dekurionom, ko jih bo prisotnih ne manj kot dve tretjini, v odloci­tev vprašanje, ali bo potrebno pregledati meje zemljišc in preveriti davke tega municipija v tistem letu. Glede te zadeve naj stori tisto, kar naj se po dekretu dekurionov ali konskriptov stori po tem zakonu. Kar bodo dekurioni ali kon­skripti o tem sklenili in komur bodo to nalogo dodelili, naj to stori, kot ce bi to bilo potrebno storiti po dekretu dekurionov ali konskriptov, in naj poskrbi za to, da bo storjeno brez zvijacne prevare. Pogl. 77 Rubrika. O stroških za verska praznovanja, igre in pojedine. Duumviri, ki bodo v tem municipiju predsedovali sodstvu, naj cim prej dekurionom ali kon­skriptom predložijo vprašanje, koliko sredstev se bo izdalo za verska praznova­nja, koliko za igre in koliko za javne pojedine, ki bodo pripravljene za mešcane in dekurione ali konskripte. Kolikor bo dolocila vecina dekurionov ali konskrip­tov, od tega naj duumviri izdajo toliko, kot mislijo, da je prav. Pogl. 78. Rubrika. Da naj se dekurione vpraša, katere posle naj se preda kateremu izmed javnih sužnjev. Duumvir, kdorkoli bo (v tej funkciji), naj v roku prvih petih dni, odkar bo v službi v flavijskem municipiju Irni, dekurionom ali kon­skriptom, kolikorkolim bo lahko, predloži v odlocanje, kateri javni sužnji naj po njihovem mnenju prevzamejo posamezne javne posle; poskrbi naj za to, da bodo o tej zadevi odlocili dekurioni ali konskripti; kar bo sklenila vecina izmed njih, naj bo storjeno brez zvijacne prevare. R(ubrica). Ad quem numerum decurionum conscriptorumve refer-/ri oporteat de pecunia communi municipum eroganda. / Ne quis dumvir eius municipi decuriones conscriptosve consulito, /40 neve ad eos referto de pecu­nia, quae communis municipum eius mu-/nicipi erit, distribuenda dividen[d]a discribenda inter munici-/pes interve decuriones conscriptos[v]e, {neve ad municipes ferto} neve / ad municipes eius municipi ferto, [n]eve pecuniam communem eoru-/ndem inter colonos interve decur[i]ones conscriptosve di­vidito3737 DIVIDITO je vklesano nad VE DISTRIB. distribuo /45 discribito, item de pecunia, quae communis munici­pum erit, prae-/ terquam ex his causis quae hoc capite exceptae{ae} sunt {h}aut alia / parte huius legis nominatim coprehensae sunt, alienanda / diminu­enda eroganda muta{nda} danda municipum nomine / deve remission[e] facienda ei, quem municipibus eius municipi /50 quid dare facere praestare oportebit, ne referto ad decuriones / conscriptosve, cum pauciores quam, qui tres quartas partis totius / numeri decurionum conscriptorumve explere pos­sint, aderunt, /{it aut}3838 Nad crkami M in NE je vklesano: IT AVT. et tum ne aliter decretum fiat quam ut [p]er tabellam decuriones con-/scriptive sententiam ferant et ante quam ferant iurent per Io­vem /55 et divom Aug(ustum) et divom Vesp(asianum) Aug(ustum) et divom Titum Aug(ustum) et genium imp(eratoris) / Caesaris Domitiani Aug(usti) deosque Penates se eam sententiam laturos / quam maxi­me e re communi municipum esse censeant. Quod aliter // Plošca IX, stolpec A // relatum decre[t]um erit, it neque iustum neque ratum esto. Qu[o mi]-/nus quantae pecuniae in sacra ludos cenas, quibus decuriones cons[c]r-/ipti municipesv[e vo]cantur, aera apparitoria legations opera ei[us] / munici­pi facianda reficienda, aedium sacrarum monumentorum-/5 que custodiam tunam, cibaria vestitum emptionesque eorum qu[i] / municipibus [s]erviant, item in eas res quae IIviris aedilibus quaesto-/ribus sacrorum faci­endorum municipum nomine, item officiorum, / quae honoris eius nomine qu quis inierit expugnari debebunt, / explicandorum causa{m}, praeberi oportebit, erogari debebunt, de is /10 ad decuriones conscriptosve referatur, dum ne ad minorem partem / eorum referatur, quantasque pecunias in eas­dem res decuriones con-/scriptive post hanc legem datam erogandas, etiam si neque iurati / neque per tabellam sententis latis, censuerint, erogentur, h(ac) l(ege) nihi-/14 lum minus [r(ogatur)]. Pogl. 79 Rubrika. O tem, kolikšnemu številu dekurionov ali konskriptov naj se pred­loži vprašanje o porabi javnega denarja mešcanov. Noben duumvir tega mu­nicipija naj ne sprašuje dekurionov ali konskriptov ali jim predloži v odlocitev vprašanja o razdelitvi, delitvi ali dodelitvi denarja, ki bo skupno premoženje mešcanov tega municipija, med mešcane ali med dekurione ali konskripte; prav tako naj tega ne predloži mešcanom tega municipija ali izda, deli ali raz­deli njihov skupni denar med kolone ali med dekurione ali konskripte; prav tako naj denarja, ki bo skupno premoženje mešcanov – razen iz razlogov, ki so v tem poglavju izvzeti ali so na kakšnem drugem mestu tega zakona iz­recno navedeni – v imenu mešcanov ne izroca v tuje roke, ne zmanjšuje, ne izdaja in ne odobri kot posojilo ali prepusti tistemu, ki je v imenu mešcanov tega municipija dolžan kaj dati, narediti ali opraviti kako storitev, prav tako naj ne pripravi predloga v odlocitev dekurionom ali konskriptom, ce je pri­sotnih manj kot dve tretjini celotnega števila dekurionov ali konskriptov in ce je dekret sprejet na drug nacin kot tako, da bodo dekurioni ali konskripti svoj glas oddali z glasovalnimi plošcicami in ce pred oddajo svojega glasu ne bodo prisegli pri Jupitru, božanskem Avgustu, božanskem Klavdiju, božanskem Ve­spazijanu Avgustu, božanskem Titu Avgustu in pri geniju cesarja Domicijana, pri bogovih in Penatih, da bodo svoj glas oddali tako, kot bodo menili, da je najbolje za skupno dobro mešcanov. Kar bo predlagano ali sklenjeno na drug nacin, naj ne bo veljavno in naj ne ucinkuje. Koliko in kolikšen denar naj se izda za verske praznike, za igre in javne pojedine, h katerim so povab­ljeni dekurioni, konskripti ali mešcani, za placilo pomocnikov, poslanstev in javne zgradbe tega municipija, ki morajo biti zgrajene ali obnovljene, za vzdrževanje templjev in spomenikov; za hrano, oblacila in nakup tistih, ki naj služijo mešcanom, prav tako za tiste stvari, ki pripadajo duumvirom, edilom in kvestorjem za praznicna žrtvovanja v imenu mešcanov, za izvedbo poslov, ki bodo izvedeni na pobudo službe, ki jo bo nekdo nastopil: o vsem tem naj dekurionom ali konskriptom predloži v odlocitev, v kolikor vprašanje ne bo predloženo samo manjšini, koliko denarja bodo za te namene potrdili po tem zakonu. Ce bodo sklenili, da se denar izda, ne da bi prisegli in ne da bi oddali glas z glasovalnimi plošcicami, naj se denar po tem zakonu ne izda. R(ubrica). De pecunia public{a}e mutua sumenda. /15 Si quas pecunias mutuas in usus rei publicae municipi Flavi Irnitani su-/mendas esse decurio­nes conscriptive eius municipi, cum eorum / non minus tres partes adfuerint, iurati per tabellam decreverint, ea-/eque pecuniae expensae municipibus la­tae erunt, dum ne plura in an-/nos singulos quam HS (sestertium) L (milia) expensa{s} ferantur, nisi si ex auctoritate eius qui /20 ei provinciae praerit, eas pecunias, quae ita expensae latae{que} erunt, muni-/21 cipes municipi Flavi lrnitani d(ari) debeto. R(ubrica). De ordine specta[cul(orum)]. / Quae spectacula in eo muni­cipio edentur, ea spectacula, quibus locis quae-/que genera hominum ante hac lege spectare solita sunt, isdem spectan-/to utique ex decurio­num conscriptorumve decreto, utique ex legibus /25 plebisve scitis senatusve consultis edictis decretisve divi Aug(usti) Ti(beri)ve Iu-/li Caesaris Aug(usti) Ti(beri)ve Claudi Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve Galbae Caesar(is) Aug(usti) / imp(eratoris)ve Vespasiani Caesaris Aug(usti) imp(eratoris)ve Titi Caesaris {T(iti) Caesar(is)} Vesp(asiani) / Aug(usti) imp(eratoris)ve Domitia­ni Caesaris Aug(usti) ibi licet licebit. R(ubrica). De viis itineribus fluminibus fossis cloacis. /30 Quas vias itinera flumina fossas cloacas inmittere commutare eius / municipi IIviri ambo al­terve volet, dum ea ex decurionum conscrip-/torumve decreto et intra fines eius municipi et sine iniuria priva-/torum fiant, IIviris ambobus alterive facere ius potestasque esto. S[i] / quaeque ita inmissa commutata erunt, ea ita esse haber ius esto. /35 R(ubrica). De munitione. / Quod opus quamque munitionem decuri­ones conscriptive eius municipi / fieri opertere decreverint, ita uti non minus quam tres quartae par-/tes decurionum conscriptorumve adessent, exque iis qui adessent non / minus quam duae tertiae partes consentirent, et ut ne amplius in /40 annos singulos homines et iuga singula iumentorum, qui homi-/nes quaeque iumenta intra fines eius municipi erunt, quam ope-/rae quinae exi­gantur decerna[n]tur, et dum si quit in eo opere eav[e] / munitione damni cui factum erit [ex re] communi [it] aesti[mav]e[rit], / dum ne cui invit{i}o operae indicantur exi[g]antu[r]v[e ab e]o qui natus /45 annos pauciores quam XV aut plures qu[am] LX erit, q[ui]cumque [mu]-/nicipes incolaeve eius municipi erunt a[u]t [i]ntr[a fines] munici-/pi eius habitabunt agrum agrosve habebun[t, ii omn]es ea[s] o[peras] / dare facere praestareque debento. Pogl. 80 Rubrika. O najemu posojila javnega denarja. Ce bodo dekurioni ali kon­skripti flavijskega muncipija Irni takrat, ko jih bo prisotnih ne manj kot tri cetrtine in potem ko bodo zaprisegli in glasovali z glasovalnimi plošcicami, sklenili, da bo potrebno najeti posojilo in bo ta denar zaveden v korist mešca­nov, potem naj ta denar, ki bo prejet na tak nacin, ce na leto ni v tej vsoti vec kot 50.000 sestercijev, tudi ce je pridobljen s pooblastilom tistega, ki bo nace­loval tej provinci, placajo mešcani flavijskega municipija Irni. Pogl. 81 Rubrika. O razporeditvi mest za gledalce (v gledališcu). Predstave, ki bodo izvedene v tem municipiju: s tistih mest, s katerih so bili posamezni stano­vi mešcanov in prebivalcev vajeni gledati predstave pred tem zakonom, s teh naj si tudi sedaj ogledajo te predstave, v skaldu z dekretom dekurionov ali konskriptov, kot je to dovoljeno ali bo dovoljeno po zakonih, sklepih ljudske skupšcine, sklepih senata, ediktih in dekretih božanskega Avgusta ali Tiberija Julija Cezarja Avgusta ali Tiberija Klavdija Cezarja Avgusta ali Galbe Cezarja Avgusta ali cesarja Vespazijana Cezarja Avgusta ali cesarja Tita Cezarja Vespa­zijana Avgusta ali cesarja Domicijana Cezarja Avgusta. Pogl. 82 Rubrika. O cestah, poteh, recnih strugah, jarkih in kloakah. Ce bosta ho­tela duumvira, oba ali eden izmed njiju, graditi ali popravljati ceste, poti, recne struge, jarke ali kloake, v kolikor se bo to izvajalo po dekretu dekurionov ali konskriptov, znotraj meja tega municipija in brez škode privatnim osebam, potem naj imata oba ali eden izmed njiju pravico in oblast, da to naredita. Karkoli se bo na ta nacin gradilo ali popravljalo, naj bo tako prav in naj velja. Pogl. 83 Rubrika. Glede gradenj. Ce bodo dekurioni ali konskripti tega municipija sklenili, da bo potrebno zgraditi neko stavbo ali neko obrambno napravo, ta­krat ko jih bo prisotnih ne manj kot tri cetrtine in jih bo od tega ne manj kot dve tretjini sklenilo, da se za posamezno leto zahteva može in po eno vprego vlecnih živali - može in vlecne živali, ki se nahajajo znotraj meja tega muni­cipija -, za ne vec kot pet delovnih dni, naj se to zahteva in odobri; da naj se takrat, ko bo pri teh delih ali obrambnih napravah nekdo utrpel škodo, ta na­domesti iz skupne blagajne; da naj se nikomur proti njegovi volji ne naloži dela ali se to od njega zahteva, niti od tistega, ki je bil rojen pred manj kot 15 leti ali pred vec kot 60 leti. Kdor bo mešcan ali prebivalec tega municipija ali bo prebival znotraj meja tega municipija in bo imel v lasti zemljišce ali zemljišca; vsi ti naj bodo zavezani ta dela opraviti, delati in zagotoviti. Aedilibus, isve qui ei ope[ri si]v[e] [mu]-/nitioni praerunt ex d(ecreto) d(ecurionum) conscriptorumve, earum operaru[m ……]en-/50 darum exiendarum et pignus capiendi multam di[c]endi, ut [aliis] ca-/

    itibus cautum conprehensumque est, ius potestasque [e]sto. R(ubrica). Quarum rerum et ad quantam pecuniam in eo municipio i(uris) d(ictio) sit. / // Plošca IX, stolpec B // Qui eius municipi municipes incolaeve erunt, q(ua) d(e) r(e) ii inter se suo alte-/riusve nomn qui municeps incolave sit privatim intra fines eius / municipi agere petere persequi volent, quae res HS (sestertium) 8 (mille) minoresve / erit, neque ea res dividua quo fraus huic legi fieret facta sit fiatve /5 aut de capite libero deve maiore pecunia quam HS (sestertiis) 8(mille) praeiudicium / futurum erit sponsiove {spon­sioneve} facta futurave erit, neque / ea res agetur qua in re vis factum sit quod eius non ex interdicto / decretove iussuve eius qui iure dicundo praerit factum sit, ne-/que de libertate, neque pro socio aut fiduciae aut mandati qu-/10 od d(olo) m(alo) factum esse dicatur, aut depositi, aut tutelae cum quo / qui{s} suo nomine quid earum rerum fecisse dicatur, aut lege / Laetoria, aut de spon­sione quae in probrum facta esse dice-/tur, aut d(e) d(olo) m(alo) et fraude, aut furto cum homine libero libera{m}-/ve, aut cum ser[vo] q[uo]d ad dominum dominamve perti-/15 nebit, aut iniur[iaru]m cum homine libero libera{m}ve / agetur, eave de re [aliquid] praeiudicium futurum sit de ca-/pite libero, de is re[bus etia]m, si uterque inter quos ambig{er}etur / volet, de ceteris quo[que o]mnibus de quibus privatim age-/tur neque in iis prae[iudici]um de capite libero futurum /20 erit, et omnium rerum [---] de vadimonio promittendo in eum / locum in quo is erit qui ei provinciae praerit futurusve esse vi-/debi­tur eo die in quem ut vadimonium promittatur postula-/bitur IIvir(i), qui ibi i(ure) d(icundo) praeerit, iuris dictio, iudicis arbitri / recuperatorum, ex is qui ibi propositi erunt, iudici datio /25 addictio, item eadem condicione, de eo quod HS (sestertium) 8 (mille) minoris-/ve erit, aedilis qui ibi erit iuris dictio iudicis arbitri reciperatorum / ex eodem genere iudicique datio addictioq(ue) / 28 esto. Edili ali tisti, ki bodo po dekretu dekurionov ali konskriptov vodili gradnjo stavb ali obrambnih naprav, naj imajo pravico in oblast za poziv posamezni­kov k tem delom in da od njih zahtevajo, da opravijo predpisano kvoto dni, za zaseg zastavljenih stvari in za izrek denarne kazni tistim, ki to zavracajo, tako kot je zapisano in doloceno v drugih poglavjih (tega zakona). Pogl. 84 Rubrika. V katerih pravdah in do katere vrednosti spora naj se v tem mu­nicipiju sodi. V zasebnem sporu, v katerem bodo mešcani ali prebivalci tega municipija eden proti drugemu, v svojem imenu ali v imenu koga drugega, ki bo prav tako mešcan ali prebivalec znotraj meja tega municipija, želeli tožiti, terjati ali zasledovati, ce bo vrednost spora 1.000 sestercijev ali manj in ni bila razdelje­na zato, da bi se zaobšlo zakon, ali ne bo razdeljena ali zadeva svobodno osebo ali bo za spor, katerega vrednost znaša vec kot 1.000 sestercijev, nastal prejudic ali je bila ali bo uporabljena sponzija (poroštvo), da se ne bo tožilo v zadevi, v kateri bo uporabljeno nasilje, ki se ni zgodilo po interdiktu ali dekretu ali ukazu tistega, ki predseduje sodstvu, in ki ne bo zadevala svobode neke osebe in v kate­ri ne bo šlo za tožbo iz družbene pogodbe (actio pro socio)3939 Dobesedno »tožbo kot družbenik« (Kranjc, Rimsko pravo, 669). ali za tožbo fiduciar­ne odsvojitve (actio fiduciae) ali za tožbo iz mandata (actio mandati), ker je bila tožba storjena z zvijacno prevaro,4040 Za formulacijo neque pro socio aut fiduciae aut mandati quod d(olo) m(alo) factum esse dicatur gl. Nörr, »Lex Irnitana c. 84 IXB 9-10«. ali za tožbo iz shranjevalne pogodbe (actio depositi) ali za tožbo zaradi varuštva za nedorasle (actio tutelae), kar bo kdo sto­ril v svojem imenu ali za tožbo po zakonu lex Laetoria ali o poroštvu (sponsio),4141 Za poroštvo zaradi sramotitve gl. Peluso, »Die sponsio in probrum facta«. ki je bilo sklenjeno zaradi sramotitve ali tožbe zaradi zvijacne prevare (actio de dolo malo), tatvine (actio furti), proti svobodnemu cloveku ali proti svobodni ženski ali proti sužnju za nekaj, kar pripada gospodarju ali gospodarici, ali s tožbo zaradi injurije (actio iniuriarum) proti svobodnemu ali proti svobodni ali v primeru, ce bo nastal prejudic za spor, ki zadeva svobodnega coveka, in v vseh teh primerih tudi takrat ne, ce obe stranki v sporu to želita, v vseh drugih prime­rih, v katerih se toži v privatnem sporu in ne obstaja prejudic za pravdo o statusu svobodnega cloveka in tudi v vseh zadevah, ce je obljubljena varšcina (vadimo­nium) na tistem kraju, kjer bo tisti, ki bo naceloval provinci, in se bo zdelo, da bo dana na tisti dan, ko se (lahko) da in zahteva varšcina: v vseh teh pravdah naj ima duumvir, ki tam predseduje sodstvu, jurisdikcijo, pristojnost nastavitve in pooblastitve sodnika, arbitra ali rekuperatorjev izmed tistih, ki bodo javno navedeni, enako naj pod isto predpostavko v stvareh, katerih vrednost spora znaša 200 sestercijev4242 Na tem mestu je pomotoma zapisan znak za 1000 (8), namesto za 200 (gl. pogl. 19, v. 15). ali manj, pripada edilu, ki bo tam, jurisdikcija, pristojnost imenovanja in pooblastitve sodnika, arbitra ali rekuperatorjev izmed istih oseb. R(ubrica). Magistratus ut in publico habeant album eius / qui provinciam optinebit exque eo ius dicant. /30 Quaecumque edicta, quasque formulas iudi­ciorum, quasque spon-/siones stipulationes satis acceptiones {praescriptiones} ex-/ceptiones praescriptiones quaeque interdicta {i}is qui ei pro-/vinciae praerit in ea provincia proposita habebit, quae eo-/rum ad iuris dictionem eius ma­gistratus qui municipio Fla-/35 vio Irnitan i(ure) d(icundo) p(raerit) pertinebunt, ea omnia is in eo munici-/pio, in suo magistratu, quotidie maiorem partem cuiusque di-/ei proposita proscriptaque habeto, ut d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint), et ad ea inter-/dicta edicta easque formulas sponsiones stipula­tiones satis ac-/ceptiones exceptiones {exceptiones} praescriptiones in eo mu-/40 nicipio ius dicatur iudicia dentur fiant exerceanturve, et / id quod adversus h(anc) l(egem) non fiat, utique hac lege licebit, /42 [fiat sin]e d(olo) m(alo). R(ubrica). De iudicibus legendis proponendis. Qui IIviri in eo municipio i(ure) d(icundo) praerunt de communi sententia / aut, si uter eorum aberit, aliave quae causa ei inciderit quo /45 minus [ea]m rem agere possit, alter, in diebus quinque proxi-/mi[s qui]bus iure dicundo praesse coeperit poteritque, iudi-/[ces legi]to ex decurionibus conscriptisve tot quot ei videbi-/[tur qui ei] provinciae praerit, qui eo anno non debebunt / [munere a]lio [simul fu]ngi, ex reliquis municipibus qui praeter /50 [dec]urion[es conscriptosv]e ingenui erunt tot quot ei videbitur / qui ei provinciae praerit, non minores quam XXV annorum, / quibus ipsis quorumve cuius patri avove paterno proavove / // Plošca IX, stolpec C // patern aut patri cuius in potestate erit non minor quam HS(sestertium) V (milia) / res sit, quos maxime idoneos arbitrabitur legiqu[e] iudices pro [com-]/muni municipum eius municipi esse iuraverit coram decurioni-/bus conscriptisve non paucioribus quam decem, dum [non ali-]/5 quem legat cui morbus causa erit quo minus rebus iudicandis / eo anno operam dare possit, quive LXV annorum maiorve erit, qui- /ve aedilis quaest[or]v[e er]it, quive rei publicae causa aberit, quive / rei communis [m]unicipum eius municipi causa aberit, quive / in ea regione sine d(olo) m(alo) non erit et ob eam rem eo anno rebus /10 iudicandis operam dare non poterit, quive in earum qua cau-/sa erit ex qua eum in [nu]merum decurionum conscriptorumve / legi inve eo numero esse non oportebit, nisi ob eam rem / esse legive [n]on oportebit quot minor ei patri avo paterno / proavov[e patern] aut patri in cuius potestate sit res erit, /15 ut quam eum in numerum decurionum con­scriptorumve / leg[i] esseve in eo numero oporteat. Eosque quam aequalis / summae [i]n d[e]cu[rias] tres discribito. Pogl. 85 Rubrika. Da naj magistrati javno izpostavijo album tistega, ki bo upravljal provinco in naj sodijo po njem.4343 O povezavi med pretorskim ediktom v Rimu in ediktom provincialnega namestnika (praeses provinciae) gl. Torrent Ruiz, »La conexión«. Vsi edikti ali tožbene formule, kot tudi poroštva (sponsiones), stipulacije (stipulationes), jamstva (satis acceptiones), ugovori (prae­scriptiones, exceptiones) in interdikti, ki jih bo tisti, ki bo upravljal to provinco, v tej provinci javno izpostavil; kar bo od tega zadevalo sodstvo magistrata, ki bo v flavijskem municipiju Irni predsedoval sodstvu: vse to naj on (magistrat) v tem municipiju za cas svoje magistrature za vse dni in za vecidel dneva javno objavi, tako da se bo dalo s tal pravilno prebrati, in naj po teh interdiktih, ediktih, tožbe­nih formulah, poroštvih (sponsiones), stipulacijah (stipulationes), jamstvih (satis acceptiones) in ugovorih (exceptiones in praescriptiones) v tem municipiju sodi, zacenja pravde, jih izvaja in opravlja; in naj bo to, kar ne bo storjeno proti temu zakonu in kar bo po tem zakonu dovoljeno, storjeno brez zvijacne prevare. Pogl. 86 Rubrika. O izbiri sodnikov in objavi njihovih imen.4444 Glede nastavitve sodnikov gl. Birks, »New light«. Duumvira, ki bosta v tem municipiju na podlagi javnega glasovanja predsedovala sodstvu, ce bo eden od njiju odsoten ali se bo zgodilo kaj drugega, da te naloge ne bo mogel opraviti, potem naj drugi znotraj prvih petih dni, odkar bo zacel predsedovati sodstvu, izbe­re izmed dekurionov ali konskriptov toliko sodnikov, kot se bo zdelo prav tis­temu, ki bo upravljal to provinco, ki jim v tistem letu ne bo potrebno opravljati dru­gih dolžnosti; (in) izmed drugih mešcanov – razen dekurionov ali konskriptov –, ki bodo svobodno rojeni, (toliko sodnikov), kot se bo zdelo prav tistemu, ki upra­vlja to provinco, ki ne bodo mlajši od 25 let in katerih premoženje ali premoženje njihovega oceta ali deda ali pradeda po ocetovi strani ali oceta, v katerega hišni oblasti bodo, ni manjše od 5.000 sestercijev, ki jih bo ocenil kot najprimernejše in ki jih bo zaprisegel pred ne manj kot desetimi dekurioni ali konskripti, da bodo kot izbrani sodniki služili skupni blaginji mešcanov, s tem da naj ne izbere nikogar, ki zaradi bolezni v tistem letu ne bo mogel opravljati sodniških dolžnosti ali je star 65 let ali vec ali nekoga, ki bo edil ali kvestor, ali nekoga, ki bo odsoten zaradi dr­žavniških zadev, ali nekoga, ki bo odsoten zaradi javnih zadev tega municipija, ali nekoga, ki se v tej regiji zadržuje zaradi zvijacne prevare in zato v tistem letu ne bo mogel opravljati sodniškega dela, ali nekoga, ki bo v takem položaju, zaradi kate­rega ne bo mogel biti izvoljen med predpisano število dekurionov ali konskriptov ali biti eden izmed njih ali ce ne bo v takem položaju in ne bo mogel biti izvoljen, ker ima sam, njegov oce, stari oce po ocetovi strani ali praded po ocetovi strani ali oce, v katerega hišni oblasti se bo nahajal, manj premoženja, kot je zahtevano, da bi bil izvoljen ali da bi lahko bil v predpisanem številu dekurionov ali konskriptov. Te (sodnike) naj duumvir po številu enakomerno razvrsti v tri dekurije. Qui ita iudices lecti / discriptive erunt, ii eo anno iudices rerum privatarum / in eo municipio h(ac) l(ege) sunto, eorumque omnium is qui i(ure) d(icundo) p(raerit) /20 praenomina nomina item patrum praenomina et ipso-/rum tri­bus cognomina in tabulis scripta aput tribunal / suum per omnes reliquos eius anni dies maiorem partem / cuiusque diei proposita habeto, ita uti d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint). Deque iis iu-/dicibus in eas res, [de] quibus re­bus [r]ecuperatores dari non /25 oportebit, iudicem arbitrum dato quem ex h(ac) l(ege) oportebit da-/ri addicto iudicare iubeto; neve quem alium iudi­cem neve / arbitrum dato neve iudi[ca]re iubeto invito alterutro aut, / si plures erunt, aliquo eorum inter quos quid ambigetur. R(ubrica). De iudicibus reiciendis dandis. /30 Si inter duos quos inter de re privata lis controversiave erit / et de qua iudicem arbitrumve dari h(ac) l(ege) oporteb[i]t non conveni-/et quem iudicem arbitrumve habeant, is q[ui] iure dicundo pr-/aerit facito uti, reiectione{m} decuriarum facta, uti is qui ag[et] / petetve aut, si uterque aget petetve, is qui de maiiore re aget mai-/35 io­remve rem petet prior r[ei]ciat, ex ea decuria quae reliqua e-/rit alternos inter se reiciant, dum is qui aget petetve aut, si / uterque aget petetve, uter de maiiore re aget maioremve rem / petet, prior ex imparibus quocum agetur aut a quo petetur / aut, si uterque aget petetve, qui de minore re aget minoremve /40 rem petet, ex paribus prior reiciat, adeo dum ex iis unus relinqua-/{n}tur; aut, si uter eorum reicere decurias iudicesve nol{l}et, / quem adversarius eius ex propositis iudicibus iudicem arbi-/trumve habere volet; aut, si de aliquo municipe, qui proposi-/tus non sit neque IIvir aut aedilis aut quaestor sit, inter eos /45 conveniet, ut eum iudicem arbitrumve habeant, nisi si ei de / quo con­veniet morbus causae erit quo minus rebus iudican-/dis operam dare possit aut is annorum LXV maiorve erit et / eam rem iudicare nol{l}et, eum inter eos in eamque rem iudi-/cem arbitrumve dato addicto iudicare iubeto. Qui ita datus /50 addictus iudicareve iussus erit, is iudicato litem aestuma-/to. Quo­dque {i}is hac lege iudicaverit litem aestumaverit, // Plošca X, stolpec A // it iustum ratumque esto. Tisti, ki bodo na tak nacin izvoljeni za sodnike in razdeljeni (v dekurije), naj bodo v tistem letu sodniki v zasebnih pravdah v tem municipiju po tem za­konu. Tisti, ki bo predsedoval sodstvu, naj od vseh zapiše njihova prva imena (praenomina), rodovna imena, imena njihovih ocetov, imena njihovih volilnih okrajev (tribus) in njihova dodatna imena (cognomina) na plošco pri svojem tribunalu in jih naj javno objavi za vse preostale dneve leta in za vecidel vsa­kega dne, tako da se jih bo dalo s tal pravilno prebrati. V pravdah o takih predmetih spora, v katerih ne smejo biti imenovani rekuperatorji, naj imenuje sodnika ali arbitra, ki ga bo potrebno imenovati po tem zakonu, in naj mu ukaže, da naj razsodi; za sodnika ali arbitra naj ne imenuje nikogar ali naj ne ukaže nikomur, da razsodi, proti volji katerekoli od obeh strank v postopku ali, ce jih bo vec, kateregakoli med tistimi, med katerimi obstaja spor. Pogl. 87 Rubrika. O zavrnitvi in imenovanju sodnikov. Ce med dvema osebama, med katerima bo tekla pravda ali spor v zasebni zadevi in bo potrebno v tej prav­di po tem zakonu imenovati sodnika ali arbitra, ne pride do soglasja o tem, koga želita imeti za sodnika ali arbitra, potem naj tisti, ki bo predsedoval sodstvu, po zavrnitvi dekurij to izpelje tako, da bo tisti, ki bo tožil ali terjal, ali ce bosta tožila ali terjala oba, tisti, ki bo tožil za vecjo vrednost, ali terjal stvar, ki bo vredna vec, zavrnil prvi, da bosta iz tiste dekurije, ki bo preostala, oba izmenoma zavrnila predlagane sodnike, dokler bo samo tisti, ki bo tožil ali terjal, ali, ce bosta tožila ali terjala oba, potem tisti od obeh, ki bo tožil za vecjo vrednost ali terjal izrocitev vec vredne stvari, iz neparnega števila navedenih imen zavrnil kot prvi in da bo tisti, proti kateremu bo vložena tožba ali od katerega se bo terjala izrocitev neke stvari, ali ce bosta tožila ali terjala oba, tisti, ki bo tožil za manjšo vrednost ali zahteval manj vredno stvar, iz parnega števila (naštetih imen) zavrnil kot prvi, dokler od njih ne bo preostal samo eden; tisti, ki bo tožil za manjšo vrednost ali zahteval manj vredno stvar, iz parnega števila (naštetih imen) zavrnil kot prvi, dokler od njih ne bo preostal samo eden; ali ce eden od njiju ne bo hotel zavrniti dekurij ali sodnikov, potem naj tisti, ki bo predsedoval sodstvu, tistega, katerega bo želel njegov nasprotnik izmed predlaganih imeti za sodnika ali arbitra, med njima in v tej zadevi imenuje in doloci za sodnika ali arbitra in mu ukaže, da naj v tej pravdi razsodi; ali ce bo glede kakega mešcana, ki ne bo predlagan niti ne bo duumvir ali edil ali kvestor, med njima obstajala enotnost o tem, da ga želita imeti za sodnika ali arbitra, razen ce je bolezen razlog, da se ne bo mogel ukvar­jati s pravdo ali ce je starejši od 65 let ali ce v tej zadevi noce soditi, med njima in v tej zadevi doloci za sodnika ali arbitra in mu ukaže, da naj v tej pravdi razsodi. Oseba, ki bo na ta nacin imenovana, dodeljena ali ji bo ukazano, da naj razsodi, mora razsoditi in oceniti vrednost spora.4545 To je t.i. litis aestumatio. Kar bo po tem zakonu razsodil in kako bo ocenil vrednost spora, naj velja in ucinkuje. R(ubrica). De reciperatoribus reiciendis sorte ducendis dandis. / Quaevis reciperatores dari oportebit, is qui i(ure) d(icundo) praerit ex / h(ac) l(ege) [ex iis qui in] iudic{i}um numero erunt, item eodemque /5 modo reiecti[s iudicib]us donec reliqui septem sint ex iis, aut / {item eodemque mod[o]} opne data septem reciperatorum, / sive inter eos conveniet {et quibus} uti septem de iudic{i}um nu-/mero sorte duci reciperatores velint; ex his tot recipe-/ratores sorte ductos dato{s}, quod de quaque reciperatores /10 dari h(ac) (l(ege) oportebit, cogitoque eos uti cognoscant iudicent. / Qui ita reciperatores dati erunt, eorum de his rebus iudicatio / litisque aestuma[tio] esto. Quodque ii iudicaverint litem ae-/stumaverint, it [iu]stum ratumque esto. R(ubrica). De qui[bus rebu]s singuli iudices arbitrive et de /15 quibus re[cipe]ratores dentur et quod dentur. / IIviri, qui in eo [municip]io [i(ure) d(icundo) pra]erunt de ea re quae HS (sestertium) 8 (mille) minorisve / erit ita ut [nequ]e sponsio de maiore re quam HS (sestertiis) 8 (mille) facta sit / fi­atve, nequ[e p]raeiudicium maiorisve rei quam HS (sestertiis) 8 (mille) futu-/rum sit, nequ[e div]idua, quo huic legi fraus fieret, fiat, fac-/20 tave sit, neque [de] ea [re] de qua, si Romae ageretur, quantacum esset, / reciperato­res dari oporteret, iudicem arbitrumve dato. / De ea re de qua, si Romae ageretur, quantacumque esset, re-/ciperatores dari oporteret, tot reciperatores dato quod dar-/i oporteret {tot reciperatores dato quod dari oporteret} si /25 [de] ea re Romae ageretur. R(ubrica). De in tertium dando. / Quicumque in eo municipio IIvir i(ure) d(icundo) p(raerit), per quos dies ex h(ac) l(ege) ibi / iudicia fieri licebit oporte­bit, in eos dies omnes in terti-/um dato. Ique proscriptum in eo loco, in quo ius dicet, maio-/30 re parte cuiusque diei per omnes dies, per quos in tertium / dari debebit, habeto ita ut d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossint). Item si inter eos, inter / quos ambigetur, et iudicem, qui inter eos iudicare debe-/bit, in aliquem diem uti in tertium inter eos {iudicare de-/bebit in aliquem diem uti in terti­um inter eos} detur conveniet, neque is di-/35 es propter venerationem domus Augus­tae festus erit feriarumve nu-/mero propter eandem causam haberi debe­bit, in eum diem intertium inter /eos dato. Qui debuerit dare intertium neque dederit, quive i proscriptum / ex hac lege non habuerit sciens d(olo) m(alo), is in singulos dies, quibus debuerit / proscriptumve non habuerit, municipibus municipii Flavii Irni-/40 tani HS(sestertia) 8 (mille) d(are) d(amnas) e(sto), eius­que pecuniae deque ea pecunia municipi{i} eius mu-/nicipii ui volet, cuique per h(anc) l(egem) licebit, actio petitio persecutio esto. Pogl. 88 Rubrika. O zavrnitvi, žrebu in imenovanju rekuperatorjev. Ce bo potreb­no v neki pravdi imenovati rekuperatorje, naj tisti, ki bo predsedoval sodstvu po tem zakonu izmed tistih, ki bodo predlagani za sodnike, imenuje toliko izžrebanih rekuperatorjev, kolikor jih mora biti po tem zakonu imenovanih; potem, na enak nacin, ce je zavrnjenih toliko sodnikov, da jih bo preostalo le še sedem ali na enak nacin po prosti izbiri sedem rekuperatorjev ali ce obstaja med njimi (strankami v sporu) soglasje o tem, da se izmed predlaganih sodni­kov izžreba sedem rekuperatorjev; imenuje naj toliko rekuperatorjev, kolikor jih je v kaki zadevi potrebno imenovati po tem zakonu, in naj jih pripravi do tega, da se bodo seznanili z zadevo in razsodili. Tisti, ki bodo imenovani za re­kuperatorje, naj imajo pravico razsoditi in oceniti vrednost spora. Kakor bodo razsodili in kako bodo ocenili vrednost spora, naj velja in ucinkuje. Pogl. 89 Rubrika. V katerih pravdah naj se imenuje posamezne sodnike ali arbitre in v katerih rekuperatorje in koliko naj se jih imenuje. Duumviri, ki bodo v tem municipiju predsedovali sodstvu, naj dolocijo sodnika ali arbitra v pravdi, katere vrednost bo znašala 1.000 sestercijev ali manj, z omejitvijo, da ne sme biti za vec kot 1.000 sestercijev sklenjena sponzija (poroštvo) ali da bo (skle­njena), da bi nastal prejudic za vrednost spora vec kot 1.000 sestercijev, da ne gre za razdeljeno vrednost spora, s cemer bi se ta zakon zvijacno zaobšlo, se je ali se bo zaobšlo, v kateri bi bilo potrebno, ce bi se tožilo v Rimu, kolikorkoli bi bila ocenjena vrednost spora, potrebno imenovati rekuperatorje. V pravdi, v kateri bi bilo potrebno, ce bi se tožilo v Rimu in kolikorkoli bi bila ocenjena vrednost spora, imenovati rekuperatorje, naj imenuje toliko rekuperatorjev, kot bi jih bilo potrebno imenovati, ce bi se v tej zadevi tožilo v Rimu. Pogl. 90 Rubrika. Kako se dodeli in tertium. Kdorkoli bo v tem municipiju duumvir, ki bo predsedoval sodstvu, naj za tiste dni, na katere bo po tem zakonu dovolje­no in primerno izvajati pravde na sodišcu, doloci in tertium. To naj javno objavi na tistem mestu, kjer se bo sodilo, za vecidel posameznega dneva in za vse dni, za katere mora dolociti in tertium na tak nacin, da se bo dalo s tal pravilno pre­brati. Poleg tega naj, ce med strankami v sporu in sodnikom (iudex), ki mora razsoditi med njimi, obstaja soglasje, da se in tertium prestavi na kak drug dan, in ce ta dan ni praznik zaradi cašcenja cesarske hiše in tudi ni iz istega razloga prištet med praznike, potem naj za ta dan dodeli intertium v pravdi med njimi. Tisti, ki mora dolociti intertium in ga ne bo dolocil, in tisti, ki tega predpisa s hu­dobnim naklepom ne bo objavil za posamezne dni, kot bi moral v skladu s tem zakonom, naj mešcanom flavijskega municipija Irni placa 1.000 sestercijev. Za ta denar in glede tega denarja naj ima vsak mešcan tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pravico do tožbe, terjatve in zasledovanja. R(ubrica). Quo iure in tertium denuntietur, dies diffindatur diffi-/ susve sit, res iudicetur, lis iudici{i} damni sit, res in iudi-/cio esse desinat. /45 Quacumque de re privata iudices arbitri in eo municipio da-/ti subditi addictive h(ac) l(ege) erunt, is iudicibus arbitris et is, / quos inter ii iudices arbitrive dati subditi addictive / h(ac) l(ege) erunt, de ea re interti­um adversario iudici arbitro-/ve in biduo proximo denuntiandi, diem dif­findendi, dies /50 diffisi iurandi, antequam iudicent, iudicandi litem aes-/tumandi, per quos dies et ubi ex h(ac) l(ege) licebit oportebit, et si / neque dies diffisus neque iudicatum fuerit, uti lis iudi-/ci arbitrove damni sit, et si intra it tempus, quod legis Iuli-/ae, quae de iudicis privatis proxime lata est, kapite XII / // Plošca X, stolpec B // senatusve consultis [[det kaput]] ad it kaput legis pertine-/ntibus conprhensum est, iudicatum non sit, uti res in iudi-/cio non sit, siremps lex {r} [i]tque esto adque{m} uti esset si eam rem-/in urbe Roma praetor p(opuli) R(omani) inter cives Romanos iudicari iussisset /5 et de a r(e), ex lege rogatione{m} quocumque plebis scito iudicia pri-/vata in urbe Roma fient, agi, fieri, denuntiari, diem diffin{den-}/di, diem diffisum esse, iudicari, litem iudici damni esse, rem in / iudicio non esse oporteret, praeter quam quod per alios dies / et alio loco h(ac) l(ege) denuntiari, rem iudicari, diem diffindi opor-/10 tebit. Itaque iis omnibus, de ea re et in eos dies in quos ex h(ac) l(ege) lice-/bit, denuntiandi intra it municipium et mille passus ab eo mu-/nicipio, aut ubi pacti erunt, diem diffidendi, iudicandi in foro / eius municipi aut ubi pacti erunt, dum intra fines eius munici-/pi, utique ex isdem causis dies diffinda{n}tur, diffissus sit, /15 utique, si neque diffissum e lege neque iudi­catum sit per quos di-/es quoque loco ex h(ac) l(ege) iudicari licebit opor­tebit, iudici arbitro / lis damni sit, utique, si intra it tempus quod supra conprhensum / est, iudicatum non sit, res in iudicio non sit, ius esto uti si ci­ves Ro-/manos iussisse ibique d(e) e(a) r(e) iudicium fieri oporteret ex {lege roga-/20 tione plebisve scitis} quacumque lege rogatione quocumque / plebis scito iudicia in urbe Roma fieri oporteret, praeterquam / quod per alios dies et alio loco ex hac lege denuntiari, rem-/que iudicari, diemque diffindi oportebit. Quaeque ita acta / erunt ea iusta rataque sunto. Pogl. 91 Rubrika. Po katerem pravu naj se objavi in tertium, naj se preloži dan raz­prave ali naj je preložen, naj se izrece sodba, naj pravda preide v škodo so­dnika, naj zadeva preneha biti predmet pravde. Za katerokoli zasebno pravdo bodo v tem municipiju imenovani, zamenjani ali dodeljeni sodniki ali arbitri po tem zakonu, za te sodnike ali arbitre in za tiste, med katere bodo imeno­vani, dodeljeni ali zamenjani sodniki ali arbitri po tem zakonu: ce bodo v tej pravdi o intertiumu obvešceni nasprotna stranka, sodnik ali arbiter, ce narok potem ne bo prestavljen dva dni prej, ce bo dana prisega, da je bil dan naroka prestavljen, ce sodba potem ne bo izrecena, niti ne bo ocenjena vrednost na tiste dni in na tistem mestu, kjer bo to po tem zakonu dovoljeno in zapo­vedano; in ce datum naroka ne bo prestavljen in ne bo izrecena sodba tako, da bo pravda v škodo sodnika ali arbitra, in ce sodba ne bo izrecena znotraj tistega roka, ki je naveden v 12. poglavju lex Iulia, ki je bil pred kratkim izdan za zasebne spore (iudicia privata), ali v sklepih senata, ki se nanašajo na to poglavje zakona, ce znotraj tega roka sodba ne bo izrecena, potem zadeva naj ne bo vec predmet pravde: v vseh teh primerih naj velja isti zakon (lex Iulia) in naj se ravna enako, kot ce bi pretor rimskega ljudstva ukazal, da naj se o tej zadevi razsodi v Rimu med rimskimi državljani in se zato v tej zadevi - po ka­teremkoli zakonu (lex) ali katerikoli rogatio ali po kateremkoli sklepu ljudske skupšcine (plebiscitum) se v Rimu izvajajo pravde v zasebnih sporih -, predloži obtožnica, izvede pravda, doloci dan naroka, preloži dan naroka, izrece sodba, pravda preide v škodo sodnika, zadeva ni vec predmet pravde, ne glede na to, da je na druge dneve in na drugem mestu po tem zakonu možno, da se doloci dan razprave, da se izrece sodba, da se prestavi dan naroka. V vseh teh primerih, ce o tej zadevi in za tiste dni, za katere bo po tem zakonu dovoljeno dolociti termin razprave, znotraj tega municipija in v krogu 1.000 korakov okrog tega municipija ali na mestu, o katerem se bodo sporazumeli, in ce se iz istih vzrokov ne bo prestavilo termina naroka, da bi se izvedla razprava na forumu tega municipija ali na mestu, o katerem se bodo sporazumeli, dokler bo to znotraj meja tega municipija, in ce ne bo prestavljen po zakonu (lex Iu­lia) niti ne bo izrecena sodba v primernem roku in na mestu, na katerem bo to dovoljeno in zapovedano po tem zakonu, da se razsodi, potem naj pravda preide v škodo sodnika ali arbitra; tako da, ce v roku, ki je bil dolocen zgoraj, sodba ne bo izrecena, zadeva naj ne bo vec predmet pravde; za vse te primere naj imajo isto pravico in naj se ravna enako, kot ce bi pretor rimskega ljudstva ukazal razsoditi in bi se tam morala izvesti pravda po kateremkoli zakonu (lex) ali katerikoli rogatio ali kateremkoli sklepu ljudske skupšcine (plebiscitum) je v Rimu dovoljeno, da se izvajajo pravde, ne glede na to, da je na druge dni in na drugem mestu po tem zakonu dovoljeno, da se doloci dan razprave in da se o zadevi izrece sodba in da se prestavi dan naroka. Kar se bo izvedlo na tak nacin, naj velja in ucinkuje. R(ubrica). Quibus diebus res ne iudicentur et in quos in tertium /25 ne detur. / Ne quis in eo municipio i(ure) d(icundo) p(raerit) is diebus iudicem arbitrum recipera-/ tores rem privatam iudicare sinito, neve in eos dies in terti-/um dato, quos dies propter venerationem domus Augustae festos /30 feriarumve numero esse haberique o

    ortet oportebit, quibusque di-/ebus ex decurionum conscriptorumve decreto spectacula in o{m} / muni­cipio edentur, epulum au vesceratio municipibus aut ce-/na decurionibus conscriptisve municipum inpensa dabitur, qui-/busque diebus comitia in eo municipio erunt ique dies h(ac) l(ege) con-/35 stituti erunt per quos messis et vindemiae causa re proatae / sint, nisi si iudex arbiterve aut recipe­ratores et quorum res / agetur omnes dum d(e) e(a) r(e) agi volent, neque is dies erit quem prop-/ter venerationem domus Augustae festum feriarumve nume-/ro esse haberive oportebit. Neve quis iudex neve arbiter neve /40 recipe­rator per eos dies, quibus s(upra) s(criptum) est, rem privatam iudicato / neve litem aestumato neve per eos dies operam iudicandi cau-/sa dato neve sen­tentiam iudicandi causa dicito, nisi si iudex / abiterve iudex / abiterve aut reciperatores et quorum res agetur omnes dum / d(e) e(a) r(e) agi volent, neque is dies erit quem propter venerationem /45 domus Augustae festum fe­riarumve numero esse haberique / oportebit. Neve quis in eos dies adversario in tertium iudici ar-/bitro in biduo proximo iudicandi causa denuntiato, nisi si iu-/dex arbiterve et quorum res agetur omnes tum de e(a) r(e) agi / vo­lent, neve is dies erit quem propter venerationem domus / Aug(ustae) festum feriarumve numero esse haberive oportebit. / Quod aversus ea factum erit it ratum ne esto. R(ubrica) De iure municipum. / Quibus de rebus in h(ac) l(ege) nomina­tim cautum{ve} scriptum / non est, quo iure inter se municipes municipi Flavi /55 Irnitani agant, de iis rebus omnibus ii inter seure / // Plošca X, stolpec C // agunto, quo cives Romani inter se iure civili / agunt agent. Quod adversus h(anc) l(egem) non fiat quod-/que ita actum gestum conprehensum­que erit id / ius ratumque esto. /5 R(ubrica). De incolis. / Huic legi uti municipes parere debebunt, ita eius /7 municipi incolae parento. Pogl. 92 Rubrika. Na katere dni naj se pravde ne obravnavajo pred sodišcem in na katere dneve naj se ne dodeli in tertium. Tisti, ki bo v tem municipiju pred­sedoval sodstvu, naj ne dopusti, da bi sodniki, arbitri ali rekuperatorji pred sodišcem razsojali v zasebnih pravdah na tiste dni niti da bi na tiste dni do­delili in tertium, ki so ali bodo zaradi cašcenja cesarske hiše prazniki in se prištevajo ali se bodo morali prišteti med praznike; prav tako ne na tiste dni, na katere bodo po sklepu dekurionov ali konskriptov izvedene javne predsta­ve, praznicne pojedine, pojedine mešcanov ali pojedine dekurionov ali kon­skriptov na stroške mešcanov municipija; prav tako ne na tiste dni, na katere bodo izpeljani zbori mešcanov tega municipija, in ne na tiste dni, za katere je po tem zakonu doloceno, da se zaradi žetve in trgatve prestavi javne posle, ne glede na to, ce bodo sodnik, arbiter ali rekuperatorji in tisti, katerih zadeva se obravnava, ce bodo vsi ti želeli, da se zadeva obravnava pred sodišcem, in da ta dan ne bo praznik zaradi pocastitve cesarske hiše in ga ne bo potrebno šteti med praznike. Noben sodnik, arbiter ali rekuperator naj na te dni, ki so zgoraj navedeni, ne razsoja v privatnih zadevah, ne ocenjuje vrednosti spora, ne stori na te dni cesarkoli v korist pravde niti ne izreka svojega mnenja o pravdi, ne glede na to, ali bodo sodnik, arbiter ali rekuperatorji in tisti, katerih zadeva se bo obravnavala, želeli, da se zadeva obravnava pred sodišcem, in ta dan ne bo praznik zaradi pocastitve cesarske hiše in ga ne bo potrebno šteti med praznike. Nihce naj v tistih dneh ne sporoca in tertium nasprotniku v sporu, sodniku ali arbitru v teku dveh naslednjih dni (po njegovi razglasitvi) zaradi sojenja, ne glede na to, ce bodo sodnik, arbiter ali rekuperatorji in tisti, katerih zadeva se bo obravnavala, želeli, da se zadeva obravnava pred sodišcem, in ta dan ne bo praznik zaradi pocastitve cesarske hiše in ga ne bo potrebno šteti med praznike. Kar bo storjeno v nasprotju s tem, naj ne velja. Pogl. 93 Rubrika. O pravu mešcanov municipija. V tem zakonu ni izrecno dolo­ceno ali zapisano, po katerem pravu se bodo ravnali mešcani flavijskega mu­nicipija Irni v medsebojnih pravdah. V vseh teh medsebojnih zadevah naj se ravnajo po tistem pravu, po katerem se ravnajo rimski državljani in se bodo ravnali v medsebojnih postopkih po civilnem pravu (ius civile). Kar ne bo storjeno proti temu zakonu in kar ni bilo storjeno tako in kar bo storjeno brez zvijacne prevare, naj velja in ucinkuje. Pogl. 94 Rubrika. O prebivalcih. Tako kot morajo biti podvrženi temu zakonu me­šcani municipija, tako mu morajo biti podvrženi tudi drugi prebivalci tega municipija. R(ubrica). De lege in aes incidenda. / Qui IIvir{i} in eo municipio iure d(icundo) p(raerit), facito uti haec lex primo quo-/que tempore in aes incida­tur et in loco celeberrimo eius mu-/10 nicipii figatur ita ut d(e) p(lano) r(ecte) l(egi) p(ossit). R(ubrica). Sanctio. / Quod quemque ex h(ac) l(ege) facere oportebit, faci­to, neque adversus hanc / sciens d(olo) m(alo) facito quove huic legi fraus fiat. Quod adversus ea / factum erit quove huic legi fraus fiat, it ratum ne esto, isque / qui adversus ea fecerit sciens d(olo) m(alo) fraudeve huic legi feceri[t] /15 in res singulas HS(sestertium) C millia nummum municipibus municipi / Flavi Irnitani d(are) d(amnas) esto, eiusque pecuniae deque ea pe­cunia / municipi{i} eius municipii qui volet, quique per h(anc) l(egem) licebit, / actio petitio persecutio esto. R(ubrica). Ut in libertos libertas civitatem Romanam consecu-/20 tos con­secutas per honores liberorum suorum aut / virorum patroni it ius habeant, quod antea habu-/erunt. / Qui libertini quaeve libertinae ex h(ac) l(ege) per honores liberto-/rum suorum aut virorum civitatem Romanam consecuti /25 consecutae erunt, in eos eas inque bona eorum earum is qui eos / manumise­rint, si non et ipsi civitatem Romanam conse-/cuti erunt, idem ius esto quod fuisset si ei eae cives Romani / Romanae facti factae non essent. Si civitatem Romanam pa-/troni patronae consecuti consecutae erunt, idem iuris in [eos] /30 libertos easque libertas inque bona eorum earum esto, quod / esset si a civi­bus Romanis manumissi {manumissa} manumis-/sae essent. Conubia conprehensa quaedam lege lati scio; et / postea aliqua sicu sollicitudo vestra indi-/35 cat parum considerate coisse, quibus in prae-/teritum veniam do, in futurum exigo me-/mineritis legis, cum iam omnes indulgen/- tiae partes consumatae sint. Litterae datae IIII idus Apriles Crceis reci-/40 tata V idus Domitianas. / Anno M(ani) Acili Glabrionis et M(arci) Vlpi Traiani co(n)s(ulum). Faciendum curaverunt L(ucius) Caecilius Optatus / IIvir et Caecilius Montanus legatus. Pogl. 95 Rubrika. O zapisu zakona v bron. Tisti duumvir, ki bo v tem municipiju predsedoval sodstvu, naj poskrbi za to, da bo ta zakon ob prvi priložnosti vkle­san v bron in postavljen na najbolj obiskano mesto tega municipija tako, da se ga bo dalo s tal pravilno prebrati. Pogl. 96 Rubrika. Sankcija. Kar bo moral nekdo storiti po tem zakonu, naj stori in naj ne ravna zavestno v nasprotju s tem zakonom s hudobnim naklepom ali na tak nacin, da bo ta zakon zaobšel. Kar bo storjeno v nasprotju s tem ali na tak nacin, da se bo ta za zakon zaobšlo, naj ne velja. Tistega, ki bo ravnal zavestno v nasprotju s tem zakonom, s hudobnim naklepom ali tako, da bo ta zakon zaobšel, naj se v vsakem posameznem primeru obsodi na placilo 100.000 ses­tercijev mešcanom flavijskega municipija Irni. Zaradi tega denarja in kar za­deva ta denar, naj tistemu mešcanu tega municipija, ki bo to želel in mu bo to po tem zakonu dovoljeno, pripada pravica do tožbe, terjatve in zasledovanja. Pogl. 97 Rubrika. Da naj imajo nad osvobojenci in osvobojenkami, ki bodo prido­bili rimsko državljanstvo zaradi castnih služb svojih otrok ali mož, patroni isto pravico, kot so jo imeli prej. Nad osvobojenci ali osvobojenkami, ki bodo rim­sko državljanstvo prejeli po tem zakonu na podlagi castnih služb svojih otrok ali zakoncev, nad njimi in nad njihovo lastnino naj imajo tisti, ki jih bodo osvobodili, tudi ce sami ne bodo prejeli rimskega državljanstva, isto pravico, kot bi jo imeli, ce oni ali one ne bi postali rimski državljani ali državljanke. Ce bodo patroni ali patrone prejeli ali prejele rimsko državljanstvo, naj imajo nad osvobojenci ali osvobojenkami in njihovo lastnino isto pravico, kot bi jo imeli, ce bi bili osvobojeni s strani rimskih državljanov. (Pismo cesarja Domicijana) Zelo dobro vem, da so nekatere vrste porok dovoljene z zakonom in da so bile pozneje, kot kaže vaša skrb, nekatere sklenjene z manj premisleka. Tem podeljujem za nazaj oprostitev, v prihodnje pa zahtevam, da upoštevate zakon, ker so izkorišceni že vsi vidiki moje strpnosti. Pismo dano 9. aprila (cetrti dan pred aprilskimi idami) v Circejih, prebra­no 10. oktobra (peti dan pred idami Domicijanovega meseca) v letu, ko sta bila konzula Manij Acilij Glabrion in Mark Ulpij Trajan (91 po Kr.). Za pripravo zapisa (v bronaste plošce) sta poskrbela duumvir Kamil Optat in poslanec Kajkilij Montan. Milan Lovenjak Univerza v Ljubljani milan.lovenjak@ff.uni-lj.si LITERATURA Berger, Adolf. »Encyclopedic Dictionary of Roman law«. Transactions of the American Phi­losophical Society 43.2 (1953): 331–808. Birks, Peter. »New light on the roman legal system: the appointment of judges«. Cambridge Law Journal 47.1 (marec 1988): 36–60. Bruun, Christer. »Roman Government and Administration.« V: The Oxford Handbook of Roman Epigraphy, ur. Christer Bruun in Jonathan Edmondson, 274–298. New York: Oxford University Press, 2014. Caballos Rufino, Antonio. El nuevo bronce de Osuna y la política colonizadora romana. Se­villa: Universidad, 2006. Caballos Rufino, Antonio. »Publicación de documentos públicos en las ciudades del Occi­dente romano: el ejemplo de la Bética.« V: Selbstdarstellung und Kommunikation: die Veröffentlichung staatlicher Urkunden auf Stein und Bronze in der römischen Welt; In­ternationales Kolloquium an der Kommission für Alte Geschichte und Epigraphik in München (1. bis 3. Juli 2006), izd. Rudolf Haensch. Vestigia, Bd. 61, 131–172. Mün­chen: Verlag C. H. Beck, 2009. Crawford, Michael H. »Roman Towns and Their Charters: Legislation and Experience.« Proceedings of the British Academy 86 (1995): 421–430. Crawford, Michael H. (ur.). Roman Statutes. Vol. I-II. Bulletin of the Institute of Classical Studies. Supplement, 64. London: Institute of Classical Studies, 1996. Eck, Werner. »The leges municipales as a Means of Legal and Social Romanization of the Provinces of the Roman Empire.« V: Law in the Roman Provinces; ur. Kimberley Czaj­kowski in Bededict Eckhardt. Oxford Studies in Roman Society and Law, 315-331. Oxford: Oxford University Press, 2020. Fernández Gómez, F. in Del Amo y de la Hera, M. La lex Irnitana y su contexto arqueológico. Sevilla: Museo arqueologico de Marchena, 1990. González, Julián. »The Lex lrnitana: A new copy of the flavian municipal law«. Journal of Roman Studies 76 (1986): 147–243. González, Julián. Epigrafía Jurídica de la Bética. Hispania Antigua Serie Historica, 2. Roma: L’Erma di Bretschneider, 2008. Kaser, Max in Karl Hackl. Das römische Zivilprozessrecht. Handbuch der Altertumswis­senschaft, 10. Abt., 3. Teil., 4. Bd. Rechtsgeschichte des Altertums, 3. Teil., 4. Band. München: C. H. Beck’sche Verlagsbuchhandlung, 1996 Kranjc, Janez. Rimsko pravo. Zbirka Pravna obzorja. Vel. form., 7. 3. izdaja. Ljubljana: IUS Software, GV Založba, 2017. Kunkel, Wolfgang. Staatsordnung und Staatspraxis der römischen Republik. Zweiter Absch­nitt: Die Magistratur. Von Wolfgang Kunkel und Roland Wittmann. Handbuch der Altertumswissenschaft 10. Abt., 3. Teil., 2. Band., 2. Abschnitt. Rechtsgeschichte des Altertums, 3. Teil, 2. Band, 2. Abschnitt. München: Verlag C.H. Beck, 1995. Lamberti, Francesca. »Tabulae lrnitanae.« Municipalitá e »ius Romanorum«. Pub­blicazioni del Dipartimento di Diritto romano e Storia della scienza romanistica dell'Universitŕ degli studi di Napoli »Federico II«, VI. Napoli: Casa editrice dott. Eugenio Jovene, 1993. Lamberti, Francesca. »La ‘maggiore etŕ’ della »Lex Irnitana«. Un bilancio di diciotto anni di studi«. Minima Epigraphica III.4 (1998): 237–256. Langhammer, Walter. Die rechtliche und soziale Stellung der Magistratus Municipales und der Decuriones in der Übergangsphase der Städte von sich selbsverwaltenden Gemein­den zu Vollzugsorganen des spätantiken Zwangstaates (2.-4. Jahrhundet der römischen Kaiserzeit). Wiesbaden: Franz Steiner Verlag GmbH, 1973. Lovenjak, Milan. »Senatus consultum de Cn. Pisone patre (CIL II2, 5.900) in Tacitov opis procesa proti Gneju Pizonu.« Keria. Studia Latina et Graeca 18.2 (2016): 47–78. Metzger, Ernest. »Agree to Disagree: Local Jurisdiction in the lex Irnitana.« V: Judge and Jurist: Essays in Memory of Lord Rodger of Earlsferry, ur. A. Burrows, D. Johnston, R. Zimmermann, 207–225. Oxford: Oxford University Press, 2013. Mommsen, Theodor. »Die Stadtrechte der latinischen Gemeinden Salpensa und Malaca in der Provinz Baetica.« Abhandlunden der königlichen sächsischen Gesellschaft der Wis­senschaften zu Leipzig 3 (1855): 363–507. Nörr, Dieter. »Lex Irnitana c. 84 IXB 9-10: ‘neque pro socio aut fiduciae aut mandati quod dolo malo factum esse dicatur’«. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung 124 (2007): 1–24. Peluso, Maria Lucia. »Die sponsio in probrum facta im Jurisdiktionskatalog der Lex Irnita­na«. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung 120 (2003): 42–60. Rodger, Alan. »The Jurisdiction of local Magistrates: Chapter 84 of the Lex Irnitana«. Zeit­schrift für Papyrologie und Epigraphik 84 (1990): 147–161. Rodger, Alan. »The Lex Irnitana and procedure in the civil courts«. Journal of Roman Stu­dies 81 (1991): 74–90. Roselaar, Saskia T. »Local Administration.« V: The Oxford Handbook of Roman Law and Society, ur. Paul J. du Plessis, Clifford Ando in Kaius Tori, 124–135. Oxford: Oxford University Press, 2016. Rowe, Gregory. »The Roman State: Laws, Lawmaking, and Legal Documents.« V: The Oxford Handbook of Roman Epigraphy, ur. Christer Bruun in Jonathan Edmondson, 299–318. New York: Oxford University Press, 2014. Sánchez Collado, Elena. »La cura urbis edilicia según la legislación municipal Hispana: lex Irnitana, capítulo XIX.« Revista Internacional de Derecho Romano (RIDROM) 11 (2013): 436–467. Spitzl, Thomas. Lex municipii Malacitani. Vestigia, Bd. 36. München: C.H. Beck'sche Ver­lagsbuchhandlung, 1984. Torrent Ruiz, Armando José. »La conexión edicta praetoria-edictum provinciale en la Lex Irni­tana, cap. 85«. Revista Internacional de Derecho Romano (RIDROM ) 14 (2015): 297–342. Wieacker, Franz. Römische Rechtsgeschichte. Die Jurisprudenz vom frühen Principat bis zum Ausgang der Antike im weströmischen Reich und die oströmische Rechtswissenschaft bis zur justinianischen Gesetzgebung. Ein Fragment. Aus dem Nachlass von Franz Wie­acker herausgegeben von Joseph Georg Wolf. Handbuch der Alterumswissenschaft. München: Verlag C.H. Beck, 2006. Wolf, Joseph Georg. Die Lex Irnitana. Ein römisches Stadtrecht aus Spanien. Lateinisch und deutsch. Herausgegeben, eingeleitet und übersetzt von Joseph Georg Wolf. Texte zur Forschung, Bd. 101. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2011. Wolf, Joseph Georg. »Intertium – und kein Ende?« V: Lex Irnitana. Gesammelte Aufstätze. Freiburger Rechtsgeschichtliche Abhandlungen. Neue Folge. Bd. 66, 41–75. Berlin: Duncker & Humblot, 2012. Zecchini, Giuseppe. »Plinio il Vecchio e la lex Flavia municipalis«. Zeitschrift für Papyrolo­gie und Epigraphik 84 (1990): 139–146. ZUSAMMENFASSUNG Lex Irnitana – das flavische Munizipalgesetz Die antike Stadt Irni liegt im Süden der spanischen Provinz Sevilla in der heute unbewohn­ten Gegend auf dem Berg Molino del Postero, etwa 5 km südwestlich von El Saucejo. Im Frühjahr 1981 wurden dort sechs beschriftete Bronzetafeln mit dem Text des Munizipal­gesetzes von Irni von illegalen Sondengängern entdeckt. Die Tafeln wurden bald auf dem Schwarzmarkt verkauft, konnten aber von den Behörden ausfindig gemacht werden und kamen dann in den Besitz des Archäologischen Museum in Sevilla. Der Text der Lex Irnitana wurde auf zehn Bronzetafeln (zu je 91 x 57 cm) eingraviert. Von diesen zehn wurden die Tafeln III, V, VII, VIII, IX und X im Jahr 1981 entdeckt, im Folgejahr bei archäologischen Ausgrabungen noch die Fragmente von Tafel II mit einem Teil von Kap. 18. Bereits 1851 wurden in Malaga Teile des Gesetzes über die Erteilung der flavischen Stadtrechte an Salpensa (heut. Facialzar bei Utrera) und Malaca (heut. Malaga) entdeckt, die mit den entsprechenden Kapiteln der Lex Irnitana fast deckungsgleich sind. Daraus ist zu erschließen, dass alle drei der gleichen Vorlage folgen. Von den insgesamt 97 sind somit 73 Kapitel, also etwa drei Viertel des flavischen Munizipalgesetzes bekannt. Die auftretenden Unstimmigkeiten beschränken sich nur auf quantitative Vorschriften, bei­spielsweise in Bezug auf die Obergrenze des Streitwerts, die noch in der Zuständigkeit der lokalen Gerichtsbarkeit lag. Nach Plinius d. Ä. gewährte Kaiser Vespasian, angeblich 73 oder 74, ganz Spanien das latinische Recht (ius Latii). Inwieweit und in welcher Weise dies tatsächlich stattfand, ist nicht ganz klar; die Umsetzung des kaiserlichen Erlasses hat sich aber wohl länger hinge­zogen. Einige Städte wurden nämlich schon vor dem Jahr 78 zu Munizipien (z. B. Salpensa und Hispalis), einige in den frühen 80er Jahren, andere aber erst viel später. Wie aus dem Schlusstext der Lex Irnitana hervorgeht, erhielt die Stadt Irni ihre Rechtsform in der ersten Hälfte der 90er Jahre und zwar nach dem 10. Oktober 91, als der Brief des Domitian dort verlesen wurde, und vor dem 18. September 96, dem Todestag Domitians, da er im Gesetz noch als amtierender Kaiser genannt wird. Das Gesetz von Irni (Lex Irnitana) folgt einem klaren Konzept: die einzelnen Kapitel behandeln die Bestimmungen über die Volksversammlung, die Magistraturen, den Stadtrat und seine Mitglieder (decuriones), über die Wahlen, die Verwaltung, die Finanzen, die Ge­richtsbarkeit und die Bestellung der Richter. Wie alle bekannten Munizipalgesetze wurde auch das flavische der alten römischen Verfassung nachgebildet, mit einer Volksversamm­lung, einem Stadtrat und jährlich gewählten Beamten. Die Versammlung der Bürger (comitia) war offensichtlich Gegenstand der ersten Kapitel des Gesetzes, die nicht erhalten sind. Den Bestimmungen in späteren Kapiteln ist jedoch zu entnehmen, dass sie wie die ältesten römischen Komitien (comitia centuriata) in Kurien unterteilt wurden und nach Kurien abstimmten. Die Einrichtung der Kurien musste innerhalb der vorgeschriebenen Frist von 90 Tagen nach Erteilung des Stadtrechts durch die obersten Beamten (duumviri) erfolgen. Die Komitien waren für die Wahl und Nachwahl von Magistraten zuständig. Wahlko­mitien wurden jeweils vom älteren Duumvir einberufen und geleitet. Nur diejenigen Kan­didaten, die von ihm nach Überprüfung ihrer Eignung nominiert wurden, d. h. wenn sie alle formalen Bedingungen erfüllten, konnten gewählt werden. Auf seine Initiative hin ver­sammelten sich die Kurien, stimmten gleichzeitig ab und teilten die Ergebnisse der Wahl dem Wahlleiter mit. Sobald ein Kandidat die erforderliche Mehrheit der Kurien erreicht hatte, wurde die Zählung abgebrochen und seine Wahl als Duumvir, Ädil oder Quästor bekannt gegeben. Vom Duumvir bestimmte Kandidaten konnten einen weiteren Kandi­daten und diese ebenfalls je einen weiteren nominieren. Zum Zeitpunkt der Wahl präsen­tierte der Duumvir all diese Kandidaten so, als ob sie sich innerhalb der Bewerbungsfrist beworben hätten, und es spielte dabei keine Rolle, ob die Kandidatur freiwillig geschah oder erzwungen wurde. Eine erzwungene Kandidatur konnte vom Betroffenen nicht ausge­schlagen werden und auch kein Amt, in das er gewählt wurde. Wenn jemand zum Duum­vir, Ädil oder Quästor gewählt wurde, erwarb er nach Ende seines Dienstes die römische Staatsbürgerschaft (civitas Romana) nicht nur für sich selbst, sondern auch für seine Eltern, seine Frau, seine ehelichen Kinder und die Kinder seiner Söhne. Für den Stadtrat von Irni waren 63 Mitglieder vorgesehen. Diese Anzahl wurde nicht erst durch dieses Stadtgesetz eingeführt, sondern galt in Irni schon früher. Wir erfahren in den erhaltenen Kapiteln der lex Irnitana nichts über die Zusammensetzung des Stadtrats (ordo oder decuriones), der die wichtigste Institution der Stadt war; höchst­wahrscheinlich war dies irgendwo in den verlorenen Teilen des Gesetzes geregelt. Der Rat wurde jährlich durch Kooptation ergänzt und Ratsmitglied (decurio) konnte jeder Bürger von Irni werden, der frei geboren und (zumindest) 25 Jahre alt war und über ein Mindestvermögen von 5.000 Sesterzen verfügte. Die Befugnisse des Rates waren sehr weit gefasst: es muss also zu vielen Anfragen an den Stadtrat gekommen sein, die einer Entscheidung bedurften. Die Sitzungen des Rates wurden von den Duumvirn einberu­fen, die sie auch nach den gesetzlichen Vorschriften leiteten. Zu Beginn des offiziellen Jahres musste der Stadtrat das Geld für die Kultusangelegenheiten, Spiele und öffentliche Veranstaltungen genehmigen, und die Tage bestimmen, an denen amtliche und gericht­liche Tätigkeiten zu unterbleiben hatten. Der Stadtrat traf weiters Beschlüsse über die Anstellung von Stadtschreibern, die die Archive und Geschäftsbücher verwalteten, über ihre Vergütung und andere Dienstleistungen. In Ausnahmefällen fungierte der Stadtrat auch als Gericht, wenn ein von der Stadt verklagter Bürger (municeps) oder ein anderer Bewohner der Stadt (incola) einen solchen Wunsch äußerte. Für die meisten Entschei­dungen des Stadtrats war die Anwesenheit von zwei Dritteln seiner Mitglieder gesetz­lich vorgeschrieben, für viele Entscheidungen eine Zweidrittelmehrheit der abgegebenen Stimmen. Normalerweise wurde über die Beschlüsse des Rates mit Stimmtäfelchen (per tabellam) abgestimmt und bei Gerichtsverfahren unter Eid. Neben den Kapiteln 18, 19 und 20, die speziell den Duumvirn, Ädilen und Quästoren gewidmet sind, wird auch in den anderen Kapiteln des Stadtgesetzes auf die Magistrate, auf deren Kompetenzen und Pflichten, insbesondere der Duumvirn, eingegangen. Die Ädilen waren als zweithöchste Magistrate verantwortlich für die Getreideversor­gung, für den Zustand von Bädern und Kloaken, sowie für Ordnung und Frieden in der Stadt. Sie kontrollierten Tempel, Kultstätten und Märkte, konnten Bußgelder verhängen und auch die Gerichtsbarkeit in kleineren Fällen ausüben. Die Quästoren verwalteten die öffentlichen Finanzen und leisteten genehmigte Zahlungen, zum Beispiel für Spiele oder sakrale Zwecke. Obwohl das Kapitel über die Befugnisse und Pflichten der Duumvirn nur teilweise erhalten ist (Kapitel 18), sind diese recht gut aufgrund der anderen Kapitel des Stadtge­setzes bekannt. So wurden sie unter anderem damit beauftragt, die Volksversammlung und den Stadtrat einzuberufen, Kandidaten für einzelne Dienstleistungen zu stellen, dem Stadtrat Aufgaben zur Prüfung zuzuweisen usw. Als oberste Amtsträger der Stadt konnte jeder von ihnen jede Handlung seines Kollegen oder untergeordneten Magistraten durch ein Veto verhindern. Die wichtigste Aufgabe der Duumvirn war die Ausübung der Ge­richtsbarkeit: demzufolge wurden sie auch als duumviri, qui iuri praesunt oder duumviri iure dicundo bezeichnet. Ihnen stand nur die Zivilgerichtsbarkeit zu, da Strafrechtsan­gelegenheiten ausschließlich dem Statthalter oblagen. Die eigenständige Gerichtsbarkeit galt als wahres Kriterium der städtischen Autonomie und nimmt in der Lex Irnitana mit neun Kapiteln mehr Raum ein als jeder andere Bereich: die betreffenden Kapitel 84 bis 92 füllen vier von dreissig Spalten mit 217 Zeilen. Was das materielle Recht anbelangt, so verweist das Gesetz auf ein Edikt des Statthalters und auf einen Pauschalbetrag für römische Zivilpersonen. Jene Gerichtsverfahren, für welche die Duumvirn gesetzlich zuständig waren, mö­gen (inhaltlich) sehr unterschiedlich gewesen sein, betrafen jedoch relativ geringe Streit­werte. Die Obergrenze für einen Streitwert, wo noch die Magistrate der Stadt zuständig waren, lag bei 1.000 Sesterzen. Diese Grenze war absolut und konnte auch mit Zustim­mung beider Parteien nicht überschritten werden. Klagen, deren Wert diese Schwelle überschritt, waren stets Sache des Statthalters. Das Gesetz verpflichtete die Duumvirn auch, das Jurisdiktionsedikt des Statthalters öffentlich bekannt zu geben, nämlich eine Liste aller verfügbaren Rechtsentscheide mit Bezug auf die lokale Jurisdiktion. Diese soll­te den ganzen Tag oder den größten Teil des Tages an leicht zugänglicher Stelle bekannt gemacht werden. Das Gesetz regelt ferner die Aufstellung und Veröffentlichung der Richterliste so­wie die Auswahl und Ernennung eines Richters aus dieser Liste für einen Prozess durch den Duumvirn. Laut Gesetz mußten die Duumvirn innerhalb von fünf Tagen nach ihrem Amtsantritt eine Richterliste erstellen und auf Holztafeln vor dem Gericht bekanntgeben, damit sie für alle einsehbar war. ­ IZVLECEKV clanku je obravnavan zakon o podelitvi mestnih pravic flavijskemu municipiju Irni (t.i. lex Irnitana) v današnji španski provinci Sevilli. Besedilo poznamo po zaslugi šestih bronast ih plošc odkritih leta 1981 na lokaciji anticnega mesta, deli drugih dveh mestnih pravic Salpenze in Malake, ki se deloma prekrivajo z ohranjenimi poglavji lex Irnitana, pa kažejo, da vse tri sledijo istemu krovnemu zakonu iz obdobja flavijskih cesarjev. Po zaslugi navedenih kopij poznamo približno tri cetrtine celotnega besedila, oz. 73 od 97 poglavij. Besedilo posameznih poglavij zakona govori o magistraturah, volitvah, mestnem svetu, ki je štel v Irni 63 clanov, upravnih in financnih zadevah, sodstvu, izbiri sodnikov v civilnih procesih idr. Sodstvo je veljalo za pravi kriterij mestne avtonomije in kot tako zavzema z poglavji od 84 do 92 vec prostora kot katerokoli drugo podrocje.Kljucne besede: rimska zgodovina, rimsko pravo, epigrafika, mestni zakoni, lokalna upra-va, Lex IrnitanaABSTRACTLex Irnitana - The Flavian Municipal LawThe article deals with the statute of the Municipium Flavium Irnitanum in the modern province of Seville in southern Spain, which is known by the six bronze plates discovered in 1981. The text of the Lex Irnitana and of two other municipal statutes of the ancient Salpensa and Malaca, which largerly overlap with the survivig chapters of the lex Irnitana, shows that all three followed the same law. Of the 97 chapters of the Flavian municipal law, 73 are known. The missing initial sections probably related to the formation of the assembly (contio) and the City Council. The survivig chapters deal with local magistrates, different types of elections, administrative and financial matters, local jurisdiction, the selection of judges, civil proceedings etc. The local jurisdiction was considered the real criterion of autonomy and, as such, with chapters 84 to 92, it occupies more space than any other area.Keywords: Roman history, Roman law, epigraphy, Roman city-laws, local administration, Lex Irnitana Ana Bembic Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina UVOD Julijan Odpadnik, znan kot zadnji poganski cesar, je bil pogosto portretiran v literarnih delih (najdemo ga v srednjeveških legendah, kasneje so o njem pisali Lorenzo de' Medici, Alfred de Vigny, Henrik Ibsen, Anatole France, Nikos Kazantsakis, Gore Vidal in mnogi drugi). Nad njim so se navduševali razsvetljenci, npr. Voltaire in Diderot. S svojim prizadevanjem ne le za ohra­njanje poganstva, temvec za njegovo obnovitev, je lik, ki vznemirja domišlji­jo, njegov boj pa spominja na tistega, ki ga je Don Kihot bil z mlini na veter. Poganstvo je namrec že izgubilo moc in vpliv, medtem ko se je kršcanstvo iz dneva v dan krepilo: ce je že imelo resnega nasprotnika, so bila to notranja razhajanja, ne pa poganski kulti. Moc je zacelo pridobivati, ko je oblast nad imperijem prevzel Konstantin. Po vladavini njegovih sinov pa je nepricako­vano zavladal Julijan, vladar filozof (to je vsaj skušal biti), ki je želel obrniti kolo zgodovine nazaj. Doba njegovega vladanja je bila prekratka, da bi za seboj zapustil kaj zares pomembnega za zgodovino. Tako se nam kaže le kot kurioziteta, zanimivost, romanticna podoba posameznika, ki se spopada z družbo in casom, a je njegova bitka že vnaprej izgubljena in nesmiselna. Seveda pa Julijana v prejšnjih obdobjih niso videli v tako romanticnih bar­vah. Kristjani so v njem videli hudica, ali vsaj nekoga, ki je sklenil pogodbo s hudicem. V mnogih legendah ga srecamo kakor poosebljeno zlo. Na naše dojemanje Julijana kot zgodovinske osebe je najbolj vplival Gre­gor iz Nazianza, ki mu je podelil ime Julijan Odpadnik oz. Julijan Apostata, s cimer je poudarjal njegov prelom s kršcanstvom (Govori 5.38). To ime si je utrlo pot v zgodovinske ucbenike. Julijanovo življenje je dobro dokumentirano. Poleg Marka Avrelija, ki je bil Julijanov vzornik, je Julijan edini rimski cesar, katerega lastni spisi so se ohranili. Poganski viri zanj so torej njegova lastna dela, Amijan Marcelin, Libanij in pa­negirik Klavdija Mamertina. Za razliko od poganskih virov, ki so mu mocno naklonjeni, so mu kršcanski viri sovražni. Najpomembnejši so: Gregor iz Nazi­anza, Janez Zlatousti, Filostorgij, Sokrat, Sozomen, Teodoret in Rufin. Kasneje pa še pisci pasijonov o mucenikih, ki naj bi umrli pod Julijanom. Vendar pa nas v tem clanku zanima predvsem en avtor, ki je pisal o Julijanu, in sicer Amijan Marcelin, poganski zgodovinopisec, ki v svojem delu Res gestae ne skriva svoje naklonjenosti svojemu idealnemu vladarju. Clanek se posveca podobi Julijana, kakršno je v svojem delu ustvaril Amijan. Zanima nas, kako upodablja Julijana, kaj izpostavi in kaj zamolci, da bi ga prikazal kar najlepše. Ceprav velja za objektivnega zgodovinopisca, ta objektivnost ni absolutna, ka­kor bomo videli, saj zamolci marsikaj, kar je bilo za kršcanske avtorje sporno. V clanku se bomo sprehodili skozi odlomke iz Res Gestae, ki prikazujejo nekatere kljucne dogodke iz Julijanovega življenja ter ob njih pokomentirali, kaj nam Amijan zamolci in kaj priredi. AMIJAN MARCELIN O Amijanovem življenju nam ni veliko znanega. Kar o njem vemo, vecino­ma izhaja iz njegovih lastnih zapisov. Prvo omembo najdemo pri slovnicarju Priscijanu, ki pa se zanj zanima le v jezikovnem pogledu. V splošnem velja prepricanje, da je bil iz premožne grške družine iz Antiohije v Siriji. Nekateri sicer menijo, da temu ni nujno tako, saj to, da je Antiohijo dobro poznal in obcudoval, še ne pomeni nujno, da je bila njegovo rojstno mesto, temvec le, da je tam dlje casa živel, skoraj dvajset let (od 363 do pribl. 380).11 Barnes, Ammianus, 60. Bil je udeležen v Julijanovem pohodu proti Perzijcem leta 363, vendar ni znano, v kolikšni meri. Nejasno je, kdaj je umrl, najverjetneje pa okoli leta 400. Amijanov namen je bil z Res gestae nadaljevati Tacitovo delo, kar je tudi eden od glavnih razlogov, da se je kot vojak in Grk, kakor se predstavi (31.16.9), od­locil Res gestae napisati v latinšcini. To je tudi razlog, da je zacel pisati s cesarjem Nervo, torej na mestu, kjer je Tacit koncal. Res gestae zajemajo skoraj tri stoletja, vse od Nervovega prevzema oblasti leta 96 pa do Valensove smrti v unicujoci bitki pri Hadrijanopoli 9. avgusta 378 in njenih posledic. Delo je bilo razdeljeno na 31 knjig, od katerih je prvih trinajst knjig izgubljenih, v njih pa naj bi bilo popisano dogajanje med leti 96 in 353. Ohranjene knjige obravnavajo obdobje 25 let, od leta 353, ki je sedemnajsto leto oblasti Konstancija II., pa do leta 378. Amijan je najbolj izcrpen, natancen in zanesljiv vir za vojaško in politicno dogajanje v rimskem imperiju v 4. stoletju, posebno med leti 353 in 378, s ci­mer je mocno vplival tudi na moderno interpretacijo tega obdobja. Bil je pogan, vendar ni delil Julijanovega verskega navdušenja. Kot clo­vek svoje dobe je Amijan verjel v astrologijo, usodo in prerokbe, saj je živel v obdobju, ki je bilo obsedeno s strahom pred nadnaravnimi silami in je gorelo od želje po poznavanju prihodnosti. Verjel je v možnost napovedovanja pri­hodnosti iz sanj in da bogovi ne lažejo v znamenjih, da pa je lahko cloveška interpretacija napacna, saj tudi ne zavržemo celotne slovnice, ce se gramatik zmoti (21.1.13–14). Ta misel je tudi v zvezi z Amijanovim prikazom Julijana zgovorna, saj so znamenja eden od prijemov, s katerimi prikazuje Julijana kot izbranca bogov, ki je znamenja sicer narobe razbiral, vendar to še ne pomeni, da jih ni bilo ali da so bila lažna. Amijan je verjel v vrhovno božanstvo, ki med drugim tudi usmerja ljudi na njihovo pot, njihova naloga pa je, da pravilno razbirajo znamenja, ki jim jih je poslalo. Glede na to prepricanje Amijanov Julijan ni hotel pravilno brati znamenj glede perzijskega pohoda. Enako velja za njegov prehod v poganstvo – sledil je svoji poti. Mnogi hocejo v Amijanu videti nekoga, ki je versko strpen, nagnjen k mo­noteizmu, niti kristjan niti posebno gorec vernik starih bogov. V 17. stoletju pa je bilo nasprotno razširjeno prepricanje, da je bil Amijan kristjan ali vsaj naklonjen kršcanstvu. Spet drugi so menili, da je bil militanten pogan. Kakor opozarja Barnes, so za Amijanov odnos do kršcanstva najbolj po­menljive reci, ki jih zamolci. Pogosto preprosto izpusti verske polemike ali spore. Tako recimo popolnoma zanemari Konstancijevo versko politiko, ce­prav je igrala veliko vlogo. Konstancij se je udeležil mnogih pomembnih ško­fovskih srecanj: koncila v Arlesu pozimi 353–354, milanskega koncila poleti 355, manjšega srecanja škofov v Sirmiju 22. maja 359 in koncila v Konstanti­noplu januarja 360. Nobeno od teh srecanj ni omenjeno niti z besedo. Podob­no tudi ne cerkveno ozadje Julijanovega upora Konstanciju: na koncilu v Kon­stantinoplu leta 360 je bila sprejeta homoijanska veroizpoved (tj. arijanska), ki pa je niso hoteli sprejeti kristjani zahodnega dela imperija in so se glede tega zatekli k Julijanu. Podobno tudi ne omenja vplivnih osebnosti, kakršna sta bila Avguštin ali Hieronim. Po Matthewsovem mnenju pri izbiri poudarkov sledi starejši zgodovinopisni tradiciji: zanimajo ga vojne, visoka politika, dvorske spletke, herojska dejanja … Odnosi med kršcanskimi duhovniki in škofi in notranji cerkveni spopadi – to si ni zaslužilo mesta v resni rimski zgodovini.22 »Ammianus Marcellinus«, 1119. Ko piše o kršcanstvu ali Cerkvi, Amijan govori z distance. Tak pristop je bil sicer pri zgodovinopiscih pozne antike pogost. Vendar pa so obicajno na dolo­cenih mestih izrazili svojo pripadnost kršcanski veri, cesar Amijan ne stori. Po­leg tega dvakrat uporabi besedo synodus s frazo ut appellant (15.7.7; 21.16.18), kakor da je najbolj pogosta skupšcina v cetrtem stoletju nekaj zelo redkega. Amijan je uporabljal cerkveno terminologijo in vrednote, pri cemer je slednje vcasih pripojil poganskim. Tako npr. hvali Julijanove kardinalne vrline (pogum, preudarnost, zmernost, pravicnost) hkrati s prakticnimi darovi (vojaške vešcine, dostojanstvo, sreco in velikodušnost), ob tem pa doda še cistost oz. izredno spol­no vzdržnost (25.4.1–2), kar je zelo kršcanska vrlina. Tako ne le, da se Julijan ne dotakne lepega dekleta, ki mu je ponujeno po zavzetju Majozamalhe, niti poželi si je ne (24.4.27). To je zelo kršcansko, saj bi bilo poželenje že greh (Mt. 5.28). To ni ravnanje, ki bi ga kot posebno vrlino izpostavili zgodnejši pognani.33 Barnes, Ammianus, 80–84. Athanas­siadi-Fowdenova upraviceno pravi, da bi Julijan, ce bi se pojavil v klasicni Grciji, veljal za tragicnega posebneža Hipolitovega tipa; ker pa je živel v 4. stoletju, nas ne preseneca, saj je bilo takrat asketstvo v modi.44 Julian, 231. Amijan preprosto noce priznati pomena vplivu, ki ga je kršcanstvo imelo na politiko, družbo in kulturo po Konstantinu.55 Barnes, Ammianus, 93–94. Zato bi bilo toliko bolj zani­mivo, ce bi imeli ohranjen tisti del Res gestae, ki je pripovedoval o Konstantinu – je morda tudi njega obravnaval popolnoma loceno od kršcanstva in zamol­cal vse njegove verske ukrepe? To je seveda huda špekulacija, a tudi dokazov o nasprotnem ne bomo dobili nikdar. JULIJAN IN OBLIKOVANJE NJEGOVE PODOBE Julijanu ni bilo namenjeno biti cesar, ta vzpon je bil zanj in za druge popol­noma nepricakovan. Ravno ta nepricakovani preobrat bi utegnil vplivati na njegovo razumevanje vloge, ki jo ima v svetu, in na njegovo prepricanje (in prepricanje njegovih podpornikov), da je božji izbranec. Julijan se je rodil leta 331 ali 332 v Konstantinoplu, v casu Konstantinove vladavine. Njegov oce je bil Julij Konstancij, cesarjev polbrat. Julij Konstancij ni zasedal nobene pomembnejše funkcije, saj je Konstantin raje pridržal oblast zase ter deloval s podrejenimi kakor s sodelavci iz lastne družine. Ko je 22. maja 337 zaradi bolezni umrl Konstantin, so njegovi trije sino­vi, Konstantin, Konstancij in Konstans obracunali z drugimi potencialnimi kandidati za prestol in 9. septembra 337 sta se med žrtvami znašla tudi Julij Konstancij in njegov najstarejši sin. Njegovemu drugemu sinu Galu je bilo pri­zaneseno, saj so menili, da bo zaradi bolezni kmalu umrl, Julijanu pa menda zato, ker je bil star le pet let. Julijan je na ta dan izgubil oceta in še osem drugih sorodnikov. Ta travmaticni dogodek ga je gotovo globoko zaznamoval. Zgolj mladost ni zadosten razlog za to, da so ju pustili pri življenju, nejasna pa ostaja tudi vloga Konstancija pri pokolu. Amijan okolišcin ne predstavi. Po pokolu so otroka locili in poslali v izgnanstvo, Gala v Efez, Julijana pa v Nikomedijo (dan. Izmit). Okoli njegovega dvanajstega leta (med letoma 342 in 344) je Konstancij polbrata združil in ju namestil na posestvu Macelum v Kapadokiji, kjer je Julijan ostal približno šest let. Julijan se je v svoji osamlje­nosti navadil zatekati v knjige in študij, pri cemer mu je bil v pomoc kapado­ški škof Georgij, ki mu je dal na voljo svojo obsežno knjižnico. Vzgajan je bil v kršcanstvu, ki je bilo po Konstantinu že zelo mocno. Kolikšen je bil delež kristjanov ali poganov v dolocenem obdobju, ne vemo. Seveda so se ti deleži razlikovali med razlicnimi sloji prebivalstva, najdlje so se pogani ohranili na podeželju in ob meji z barbari. Vprašanje, kdaj tocno je Julijan postal pogan, ostaja odprto. Julijan sam zapiše, da je bil kristjan do svojega dvajsetega leta (Pisma 47.434d), Amijan pa piše le, da je bil kristjan, vendar se je v mladih letih postopoma oddaljil od kršcanstva (22.5.1). Kršcanski pisci pogosto trdijo, da je bil zgleden kristjan. Ta misel je ugajala tudi Libaniju, ki je njegov preobrat k poganstvu raje videl kakor trenutek milosti (Govori 12.33–34; 13.11). Nekateri so si namrec Julija­novo spreobrnjenje radi predstavljali kakor Pavlovo na poti v Damask.66 Bidez, La vie, 60. Svojo pogansko vero je skrival vse dotlej, ko je utrdil svojo oblast kot avgust. V casu bivanja v Macelumu je Konstancij postal edini vladar velikega im­perija in potreboval je pomoc. Ker je bilo njegovo sorodstvo razredceno, sam pa ni imel otrok, ni imel veliko izbire. Pozimi leta 351 je v Sirmiju imenoval takrat petindvajsetletnega Gala za cezarja na Vzhodu in ga porocil s svojo sta­rejšo sestro Konstancijo. Julijan pa je dobil dovoljenje, da je zapustil posestvo in se posvetil študiju. Med svojim študijem si je za ucitelja izbral Maksima iz Efeza, ki je pove­zoval filozofijo z mistiko in teurgijo. Bil je vedeževalec in cudodelnik, ki naj bi pripravil kamnit Hekatin kip do nasmeška (Evnapij, Življenja sofistov 435). Poleg branja tekstov je izvajal razlicne obrede, ki naj bi omogocali spajanje z Enim. Ni bil toliko filozof kakor izvedenec v teurgiji, vedeževanju in cudežih, ki ga je odlikovala karizmaticna osebnost. Browning zapiše, da je bil Maksim verjetno nekakšen napol šarlatan, ki najprej prevara sebe, nato pa še druge.77 The Emperor Julian, 56. Maksim iz Efeza je dal Julijanu tocno to, kar je iskal. Nanj je imel velik vpliv in pri starosti dvajset let se je mladenic posvetil v njegove nauke in takrat tudi tajno prekinil s kršcanstvom (Julijan, Govori 7.235). Da se je spreobrnil, je bila seveda skrivnost, prihranjena le za tesne prijatelje, javno pa se je še vedno udeleževal kršcanskih obredov. Medtem, ko se je Julijan posvecal v teurgicne nauke, je bil njegov brat Gal imenovan za cezarja in poslan v Antiohijo. Amijan ga prikaže kakor krvoželj­no pošast, ki jo je pri zlocinih spodbujala njegova žena, Konstancijeva sestra. Glede na to, da Gal ni bil nikoli avgust, mu Amijan namenja nenavadno veliko pozornosti. Kakor Julijan tudi Gal vdira v pripoved o Konstanciju – morda kot Julijanov protipol? Takoj na zacetku 14. knjige nam slikovito predstavi Gala: [1] Potem ko so preživeli dogodke nevzdržne vojne,88 Vojna proti Magnenciju, ki se je leta 350 oklical za cesarja, Konstancij ga je premagal leta 351 v Mursi na Dravi in leta 353 v Kotijskih Alpah. Magnencij je po porazu storil samomor. so bile izcrpane moci obeh strank, ki so jih zlomile razlicne nevarnosti in napori. Ni še potihnil zven trobent in ni še bil vojak nastanjen v zimskih postojankah, ko so besnece nevi­hte Fortune razširile druge viharje nad cesarstvom prek mnogih in strašnih zlocinov cezarja Gala, ki se je na zacetku svoje odrasle dobe iz najglobje umaza­nije revšcine dvignil na sam vrh z nepricakovanim preskokom,99 V Seyfarthovi izdaji, iz katere je vzeto besedilo, je navedena beseda cultu, pri cemer avtor sledi rokopisu, imenovanem Codex Vaticanus Latinus 1873, ki je edini prepis Amijana iz zgodnjega srednjega veka. Tako naj bi bil insperato cultu atribut k principale culmen, torej z nepricakovano castjo. Glede na poudarjanje kontrasta med revšcino in vrhom oblasti pri prevodu sledim dru­gemu možnemu branju, saltu (Kellerbauer, Kiessling). prestopal skra­jne meje dodeljene oblasti in vse uniceval z izredno grobostjo. Zaradi sorodstva s kraljevim rodom in takrat tudi družinske povezanosti s Konstancijevim im­enom1010 Namrec zaradi poroke s Konstancijevo sestro Konstancijo, hcerko Konstantina in Fauste. Pogosto se jo napacno imenuje Konstantina. ga je zanesel napuh, da bi si, ce bi bil mocnejši, drznil zaceti sovražnosti proti povzrocitelju lastne srece (kakor se je zdelo).1111 Tukaj Amijan premeteno predstavi lastno interpretacijo kakor nesporno dejstvo, nato pa doda: kakor se je zdelo. [2] Njegovi krutosti je bila v mocno spodbudo njegova žena, zaradi sorojen­stva z avgustom cezmerno domišljava, pred tem jo je oce Konstantin porocil s Hanibalijanom,1212 Konstantin mu je podelil oblast nad Pontom, Malo Armenijo in Kapadokijo, leta 338 pa je bil žrtev iste cistke kot Julijanov oce. sinom kraljevega brata, bila je nekakšna smrtna Megajra,1313 Ena izmed Furij. neutrudna podžigalka divjanja, nic blažja od svojega moža v želji po cloveški krvi. Postopoma sta v teku casa postala bolj izurjena v škodovanju, s pomocjo skrivnih in pretkanih obvešcevalcev, ki so bili vajeni lahkotno dodajati kaj zlega svojim porocilom, sta se poducila o lažnih in njima ugodnih stvareh, nedolžne sta povezovala s krivimi obtožbami veleizdaje ali uporabe magije.1414 Za oboje je bila zagrožena smrtna kazen. (14.1.1–2) Ce pozorno preberemo odlomek, nam nekaj postane ocitno: da, Gal je pošast, je okrutnež, a vecina navedenih lastnosti je identicna z Julijanovimi: oba sta se iz revšcine povzpela »z nepricakovanim preskokom«, oba sta pre­stopila meje svoje oblasti (le da je bil Julijan pri tem uspešen), oba sta bila kraljevega rodu in oba porocena s Konstancijevo sestro (ko postane cezar, se Julijan poroci s Konstancijevo sestro Heleno). Gal bi bil pripravljen zaceti sovražnosti do svojega dobrotnika, Julijan jih je zacel. Iz odlomka razvidna razlika je pravzaprav le to, da je imela žena na Gala škodljiv vpliv, medtem ko je bil Julijan do svoje skoraj ravnodušen. Verjetno bi bilo prevec dejati, da sta ženi zakrivili razlicnost v njunem obnašanju: veliko smiselnejša razlika je v njunem samoobvladovanju. Julijan je obvladoval svoje želje, zato so ga bogovi povzdignili in bil je vreden svojega vzpona. Amijan je do Gala ocitno sovražen in danes med poznavalci vlada so­glasje, da ga ne prikazuje objektivno. Browning meni, da je Gal skušal na svoj nacin rešiti težave na vzhodu, pri cemer seveda ni imel izkušenj, se pri tem zameril vplivnim ljudem, naposled pa bil obtožen prilašcanja oblasti in sumnicavemu Konstanciju so obtožbe hitro zadostovale – Gal je bil aretiran in kmalu zatem, novembra 354, usmrcen v okolici Pule.1515 The Emperor Julian, 59–62. Amijan pomenlji­vo pove, da blizu kraja, kjer naj bi bil usmrcen tudi Konstantinov sin Krisp (14.11.20). Thompson ocita Amijanu, da ni dovolj prikazal krivde mož, ob­sojenih pod Galom, omeni le, da je šlo za zaroto; prikril je Galovo priljublje­nost pri nižjih slojih zaradi pobožnega ravnanja z Babilasovimi relikvijami; prikril je Galove vojaške sposobnosti (zatrtje judovskega upora); kakor tudi to, da je imel Gal pravzaprav precej uglednih prijateljev.1616 Historical Work, 68–71. Blockley pa izpostavi nekaj, kar je bilo morda še bolj bistveno za ta portret: poleg razlicnih razrednih pogledov in moralne sodbe so na Amijanov negati­ven prikaz Gala vplivali tudi cisto literarni razlogi. Ce je želel predstaviti Julija­na kot idealnega vladarja, je potreboval kontraste in prikaz Gala kot okrutneža je odlicno služil temu namenu. Poleg tega je lahko na njegovem primeru po­nazoril Konstancijev odnos do svojih mlajših sorodnikov na cezarskem po­ložaju: postal je sumnicav do obeh in jima je skušal vzeti vojsko (Gal: 14.7.9; Julijan: 20.4.1–3), pri cemer je bil Gal tako osovražen, da ni imel podpore niti, ce bi se skušal upreti, medtem ko je bil Julijan spontano imenovan za avgusta. Oba sta se morala srecati z nasprotovanjem Konstancijevih uradnikov. Poleg tega mu je Gal služil kot znacajsko nasprotje. Julijan je bil idealen vladar, Gal nasprotje tega ideala. Gal našcuva drhal proti guvernerju Sirije, Julijan je be­sen, ko ga senat ovira v Antiohiji, vendar se vzdrži mašcevanja (Gal: 14.7.2; 14.7.5–6; Julijan: 22.14.1–2), Gal obožuje gladiatorske boje in igre, Julijanu se gabijo (14.7.3). Ko Gal postane cezar, postane ošaben, ko Julijan postane cezar, si citira Homerja (15.8.17). Naposled zapiše, da sta si bila razlicna kakor Tit in Domicijan, slednji pa je bil vzorcni primer zlega in okrutnega vladarja (14.11.28).1717 Blockley, Ammianus, 19–20. To je v skladu s podobnostmi, ki smo jih zasledili v odlomku: brata sta se v enakih okolišcinah razlicno odzivala. Amijan prevzame Julijanov pogled: da je bil Gal neprimeren za vladanje, vendar si ni zaslužil umreti, ter da je bila njegova smrt le posledica Konstan­cijeve zavisti in sovražnih spletk evnuha Evzebija (Julijan, Pismo Atencem 270c–71a; 272a–d). Gal sicer ni edini protipol Julijanu, ki ga najdemo pri Amijanu. Takšna sta tudi Konstancij in Jovijan; slednjemu zaradi kratke vladavine ocita zlasti to, da ni zares vladal. Konstancij se je v zgodovino zapisal kot previden in uspešen vladar, a Amijan ga prikazuje kot nesposobnega in zlobnega tirana. Za njegovo vnemo pri iskanju zarot zapiše, da je bila hujša od divjaštva in okrutnosti najhujših rimskih tiranov, Kaligule, Domicijana in Komoda (21.16.8). Po svoji navadi mu po smrti posveti karakterizacijo njegovih dobrih in slabih lastnosti ter videza (21.16.1–19). Ta opis je dalec od opisa objektivnega zgo­dovinarja. Obtožuje ga tiranstva in unicenja skoraj vseh svojih sorodnikov, ceprav ni zares jasno, kakšna je bila Konstancijeva vloga pri pokolu. Amijan Konstanciju ocita vojaško nesposobnost, necimrnost, neumnost in vraže­vernost. Ocita mu, da je dvignil davke, kar je po definiciji veljalo za znak slabega vladanja (torej nasprotno od Julijana, ki je davke nižal), da je bil pod vplivom svojih žena in evnuhov, da si je iz necimrnosti postavil slavoloke v Galiji in Panoniji, ceprav je šlo za državljansko vojno z Magnencijem, da je bil nesposoben obraniti meje imperija. Amijan Konstanciju ocita, da je bil napacne vrste uspešen general: uspešen v notranjih spopadih (Magnencijev in Silvanov upor), neuspešen v zunanjih vojnah. Julijan pa je, nasprotno, uspešen v vojni z zunanjim sovražnikom (bitka pri Strasbourgu). Le tam, kjer Julijan ni vpleten, je Amijan zmožen videti kaj pozitivnega tudi pri Kon­stanciju.1818 Barnes, Ammianus, 132–138. Neri meni, da Amijan Konstancija po krivem obtožuje vražever­nosti, saj je le deloval kot kršcanski cesar.1919 Ammiano, 149. Obžalujemo lahko, da ne vemo, kakšno je bilo Amijanovo stališce glede Konstantina in kako ga je predstavil v izgubljenih knjigah. Odnos do Kon­stantina je bil sicer odvisen od tega, ali je bil pisec kristjan ali ne: kristjani so mu naklonjeni, pogani pa ne – torej ravno obratno kakor velja za Julija­na. Zanimivo bi bilo videti, kako se je do Konstantina opredelil Amijan in kakšno vlogo mu je namenil v svojem delu – ga je prikazal kot Julijanovo nasprotje? Ali skušal vzpostaviti cim vec vzporednic, da bi Julijana prika­zal kakor enako pomembnega vladarja? Kakor Konstantin je bil tudi Julijan (slednji glede na Amijanov prikaz) božji izbranec oz. se je skušal prikazati kot tak. Zgodba o njegovem zmagoslavnem videnju namrec ni potrjena, še manj pa jasna. V skopih omembah Konstantina, ki jih najdemo v ohranjenih knjigah Res gestae, Amijan molci o njegovi veri, kar je v skladu z njegovim siceršnjim molkom o tem podrocju. Konstantin je npr. omenjen, ko da Kon­stancij prenesti obelisk iz Egipta v Rim v skladu z željo svojega pokojnega oceta (17.4.13). Amijan skuša, kakor pravi Warmington, v skladu z julijansko propagando svojega junaka oprati vojaškega neuspeha v Perziji: krivda pripada tistemu, ki je vojno zacel, to pa je bil Konstantin (25.4.23).2020 »Some Constantinian References«, 150. JULIJAN V GALIJI IN VZPON NA OBLAST Leta 355 je bil Konstancij v težavah glede Galije. Štiri leta prej se mu je v Galiji uprl Magnencij in zahteval prestol, hkrati pa so na mejo na Renu pritiskali Ale­mani. Ponovno ni imel velike izbire, koga imenovati za cezarja. Preostal je Juli­jan, ki se je zdel precej varna izbira: bil je filozof, ti pa navadno ne išcejo moci, poleg tega je bil brez izkušenj in brez kakršnekoli politicne mreže. Julijana ta poziv ni osrecil, saj se je ravno posvecal študiju v Atenah, kjer je poglabljal svojo pogansko vero. Udeležil se je tudi elevzinskih misterijev, ki so kljub upadanju poganskega cašcenja v Grciji še vedno ohranili svoj ugled. S temi obredi je svoje življenje posvetil služenju bogovom, ceprav se je javno udeleževal le kršcanskih obredov. 6. novembra 355 je povsem nepricakovano postal cezar v Galiji. Za Julijana je bilo imenovanje za cezarja velik šok. Za tako nalogo tudi ni bil primerno usposobljen, saj je bila do takrat njegova izobrazba usmerjena v filozofijo. V Milanu je prejel cezarske casti, nekaj dni po razglasitvi pa se je porocil s Heleno, Konstancijevo sestro. Amijan opiše Julijanovo nejevoljo nad tem imenovanjem, pa tudi obcudo­vanje vojakov, ki ga je spremljalo: [15] Po koncu tega nagovora ni nihce molcal, temvec so vsi vojaki s strašnim hru­pom udarjali s šciti ob kolena (kar je znak polnega soglasja; nasprotno namrec v dokaz jeze in ogorcenosti tolcejo po šcitih s kopji), s takšnim in tolikšnim neizmernim veseljem so vsi razen redkih odobravali avgustovo sodbo in spreje­mali cezarja, žarecega v sijaju vladarskega škrlata, s primernim obcudovanjem. [16] Dolgo in zavzeto so strmeli v njegove strašne, a ocarljive oci in vzne­mirljivo prijeten obraz ter z njega razbirali, kakšen bo v prihodnosti, kakor da bi natancno preucevali stare knjige, katerih branje razkriva notranjost duše prek telesnih znakov. Opazovali so ga z velikim spoštovanjem, niso ga hvalili cez mero, niti ne manj kot je bilo primerno. Tako so bili njihovi glasovi cenjeni, kakor bi prihajali od cenzorjev in ne od vojakov. [17] Naposled je sedel v kocijo in bil odpeljan v palaco, ob tem pa si je pom­rmraval Homerjev verz: »Smrt mu škrlatna zagrne oci in mocna usoda.«2121 Iliada 5.83. Prevod Anton Sovre. (15.8.15–17) Vojaki so prikazani kot modreci, kot tisti, ki vedo, da je Konstancije­va odlocitev pravilna. Že na tem mestu jih Amijan postavlja za razsodni­ke. Zakaj bi bili takrat njihovi glasovi cenjeni kakor glasovi cenzorjev? Ob imenovanju za cezarja niso imeli nobene vloge razsojevalca. To je postalo pomembneje kasneje, ko so Julijana sami imenovali za avgusta. Že tukaj jih Amijan postavi za tiste, ki so zmožni pravilno oceniti cloveka in njegovo pravo poslanstvo. Oni namrec cutijo njegovo poslanstvo, kakor da bi bili poduceni od vedeževalskih knjig, on pa, ceprav pobožen, si skromno po­mrmrava Homerjev verz in misli, da ga caka smrt. S svojim pesimizmom Julijan pravzaprav potrjuje svojo podobo vladarja filozofa, saj je v skladu s Platonovo mislijo, da bi bilo treba filozofe prisiliti, da postanejo vladarji (Država 347b–d). Kmalu za imenovanjem se Julijanova nejevolja še poveca, saj prispe novi­ca, da so barbari zavzeli Köln: Julijan si mrmra, da bo samo umrl bolj zaposlen (15.8.20). Julijanska propaganda (ki jo ustvarja tudi Amijan), je namrec zatr­jevala, da je bil Julijan poslan v Galijo umret, ne pa zmagat (Amijan 16.11.13; Libanij, Govori 18.37). 1. decembra 355 je zapustil Milano in odšel v Vieno (dan. Vienne, ob Roni južno od Lyona) z le 360 vojaki. Ob Julijanovem prihodu v Vieno Amijan vsta­vi anekdoto, ki nakazuje na njegovo kasnejšo politiko: Takrat je neka starka, ki je bila oropana vida, povprašala, kdo je vstopil, in ko je izvedela, da cezar Julijan, je zavpila: to je ta, ki bo obnovil templje bogov. (15.8.22) Slepim ljudem se v antiki pogosto pripisuje preroške sposobnosti in taka je vloga starke v pripovedi. Teitler pravi, da gre zagotovo za apokrifno anek­doto, ki služi Amijanu, da lahko kasneje zapiše, kako je Julijan, ko je decembra 361 vkorakal v Konstantinopel, odprl templje, obnovil žrtvovanja ter cašcenje starih bogov (22.5.2).2222 The Last Pagan Emperor, 49. A tudi ce je anekdota apokrifna, služi svojemu namenu. Tako kot vojska cuti v cezarju Julijanu nekaj vec, tako tudi slepa starka (da je slepa, ni naklju­cje) vidi njegovo prihodnost in usodo. Obnovil bo templje bogov. V Galiji se je Julijan, ki je brez kakršnih koli vojaških izkušenj, soocil z no­vim položajem, ki mu glede na svojo izobrazbo ne bi smel biti kos. Ni namrec bilo nakljucje, da je bil Julijan šolan v grškem jeziku: ni mu bila namenjena vloga prestolonaslednika, zato so ga vzgajali za »kulturno brezdelje« in ne za državne zadeve. Kljub temu se je s pomocjo filozofije in discipline hitro prila­godil novemu položaju: [4] Tako se je dogajalo, da si je razdelil noci na tri dele, na pocitek, državniške zadeve in muzicne zadeve, tako kakor beremo, da je pocel Aleksander Ve­liki: le da je bil [Julijan] veliko zmogljivejši. Oni je namrec v iztegnjeni roki nad broneno posodo ob postelji držal srebrno žogico, da mu je, ko se je po njem razlil sen in mu zrahljal moc mišic, žvenket spolzelega bremena pre­kinil spanec. [5] Julijan pa se je prebudil brez kakršnegakoli pripomocka, kolikorkrat se je hotel, vstal je vedno sredi noci, ne iz pernatih blazin ali svilenih odej, ki bi sijale s pisanim leskom, temvec s preproge in izpod grobe krznene odeje, ki jo ljudska preprostost imenuje susurna, in skrivaj molil k Merkurju, o katerem teološki nauki ucijo, da je hitri duh sveta, ki spodbuja tok misli.2323 Nauki hermetikov, castilcev Hermesa Trismegista. In kljub tolikšni materialni skromnosti je natancno opravljal državniške dolžnosti.2424 Za crko m sledi v glavnem rokopisu Vat. Lat. 1873 vrzel petih crk. Pri prevodu sledim predlogu munera (Novák) oz. munia (Pighi). [6] Ko je koncal s temi vzvišenimi in resnimi recmi, se je lotil tistih, ki izobliku­jejo znacaj, in neverjetno je, s kakšnim in kolikšnim žarom je raziskoval vzvišena znanja o pocelih, kakor bi iskal nekakšno hrano za k presežnemu vzpenjajoco se dušo; z bistrim premislekom je hitel skozi vse veje filozofije. [7] Vendar pa ni, ko je ucinkovito in v polnosti pridobil ta znanja, preziral skromnejših ved, solidno se je izuril v pesništvu in govorništvu, na kar kaže ne­prekinjena dostojanstvena prijetnost v njegovih govorih in pismih, in v razno­likosti naše in tuje zgodovine. Vsemu temu je dodal še za razpravljanje zadostno znanje latinskega jezika. […] [10] Ko je moral ta filozof v vlogi cezarja izvajati osnovne vaje vojaške vešcine in se uciti ritmicnega korakanja ob plesu z orožjem in spremljavi pišcali, je pogosto omenjal Platonovo ime in navajal oni stari rek: ocitno je, da mi to breme pristaja kakor kravi sedlo.2525 Dobesedno: »Na vola je pritrjeno sedlo. Jasno je, da to ni breme zame.« Rek je dobesedno pre­vzet iz Cicerona (Pisma Atiku 5.15.3). (16.5.4–10) V tem odlomku Julijan presega Aleksandra Velikega v neki manj po­membni lastnosti (iz cesar bi sledilo, da mu je vsaj enakovreden v drugih la­stnostih). Ponoci, ko ostali spijo, se Julijan skrivaj posveca cašcenju bogov in filozofiji, pa tudi retoriki in zgodovinopisju. S pomocjo filozofije pa se je bil zmožen spopasti tudi z vojaškimi vajami in disciplino; filozofija mu je poma­gala osvojiti vešcine, v katerih ni bil nacrtno izurjen. Julijanova predanost in disciplina sta kmalu obrodili sadove. Njegov naj­vecji vojaški uspeh v Galiji je bila bitka pri Argentoratumu (dan. Strasbourg) leta 357 proti zvezi alemanskih plemen, ki so številcno zelo presegala rimsko vojsko (30.000 Alemanov proti 13.000 rimskim vojakom). V bitki, ki je pote­kala na levem bregu Rena, so Rimljani uspeli pregnati Alemane v mocvirje in reko, ujetega kralja Hnodomarja pa je Julijan poslal Konstanciju, ki je pra­znoval triumf. Amijan jo izkoristi za predstavitev Julijanove vrline, ki je nuj­na za uspeh – poleg seveda nujno potrebne naklonjenosti bogov. Amijan pri predstavitvi udeleženih sledi staremu in uveljavljenemu vzorcu prikazovanja konflikta med Rimljani oz. Grki in barbari. Vendar pa to niso vec barbarski Germani iz Tacitovih casov. Mnogi so pridobili izkušnje v rimski vojski in poznali njeno taktiko.2626 Rosen, Studien, 125. Barnes opozarja, da zmaga ni bila Julijanova zasluga. Julijan je namrec predlagal, da se vojaki odpocijejo in se šele naslednji dan spopadejo z Ger­mani, ki so preckali Ren. Zamisel, da napadejo Germane takoj, preden vsem uspe preckati Ren in se razpršiti, je bila po Barnesovem mnenju Florencijeva – Florencij pa je bil pretorski perfekt, nastavljen od Konstancija za pomoc in nadzor Julijanu (16.12.9–14). To, da Amijan zapiše oba predloga, posta­vlja Julijana v slabšo luc oz. mu manjša zasluge za njegovo najbolj slavno zmago.2727 Barnes, Ammianus, 153–154. Ross zapiše podobno, namrec da Amijan opisuje bitko skozi perspektivo vojske in na tem mestu ne slavi Julijana. Odlocitev za napad Amijan pripiše vojski (in ne Florenciju), ki je na tem mestu orodje bogov, kakor se bo zdelo tudi ob imenovanju za avgusta. Tako naj bi Julijan svojo zmago v resnici dol­goval vojakom oz. bogovom.2828 Ross, Ammianus’ Julian, 141; 148–150. Vlogo usmerjevalcev božje volje jim je namenil že ob Julijanovem imenovanju za cezarja, kakor smo že videli. Se je pa Julijan v bitki izkazal in uspešno spodbujal in usmerjal vojake. [63] V tej bitki je padlo približno dvesto triinštirideset Rimljanov in štirje vi­soki castniki: Bajnobavd, tribun Kornutov, kakor tudi Lajps in Inocencij, vodja oklepljenih konjenikov in neki prosti tribun, katerega ime mi ni dosegljivo. Od Alemanov pa je bilo naštetih šest tisoc na polju ležecih trupel, množico drugih, katerih števila ni moc oceniti, pa so odnesli valovi reke. [64] Takrat je Julijana, ki se je zdel vecji od svojega položaja in po svojih zaslugah zmožnejši od svojega naziva, vsa vojska z vzkliki složno imenovala za avgusta. On pa je grajal nepremišljenost vojakov, ki so to sprožili in s prisego zatrjeval, da na ta položaj noce niti upati, niti ga sprejeti. [65] Da bi povecal veselje, ki je sledilo dogodku, je na posvetu2929 Na tem mestu je v rokopisu vrzel devetih crk. ukazal predse privesti Hnodomarja, ki se je najprej priklonil, nato pa ponižno legel predenj na tla in v maternem jeziku prosil za usmiljenje. [Julijan] mu je velel, naj oh­rani upanje. [66] Nekaj dni kasneje so ga odpeljali na cesarjev dvor, nato pa poslali v Rim, v Kastro Peregrino na Celiju,3030 Eden od sedmih rimskih gricev. kjer je preminil od starostne bolezni. [67] Ko se je zgodilo toliko stvari te vrste ob uspešnem razvoju dogodkov, so nekateri v Konstancijevi palaci obtoževali Julijana. Da bi razveselili vladarja, so ga posmehljivo imenovali Zmagec, ceš da je v svojih sicer skromnih porocilih pogosto omenjal premagane Germane. […] [70] Skratka, obstajajo izjave tega vladarja,3131 Namrec Konstancija. zapisane v uradnih vladarskih tablicah,3232 Sledi vrzel sedemindvajsetih crk. ki porocajo, kako se je bahal in se povzdigoval v nebo. Ko se je bila bitka pri Strasbourgu, je bil nastanjen štirideset dni hoda stran, opisuje pa bit­ko, kakor da bi razvrstil cete, stal med zastavonošami, pognal v beg barbare in lažno razglaša, da je bil Hnodomar priveden predenj, kakšna sramota! Molci pa o Julijanovih slavnih delih, ki bi jih najglobje zakopal, ce ne bi bilo nemogoce zamolcati slave tako velikih dejanj, ki so jih mnogi skušali prikriti. (16.12.63–70) Po veliki zmagi hocejo vojaki Julijana imenovati za avgusta, saj mu je uspelo vzpostaviti mir v Galiji. Browning piše, da so se po njegovih zmagah v Galiji zacela pojavljati ugibanja, ali bi bilo mogoce, da bi mladi cezar, ki je rešil Galijo pred Germani, rešil tudi grško kulturo pred kristjani.3333 The Emperor Julian, 98–99. Takrat se naziva uspe ubraniti, Amijan pa nam prikaže še njegovo usmiljenost do sovražnika, kar bi spet lahko bila kršcanska vrlina. Hkrati pa oblati Konstancija, ki si pri­lašca Julijanove zasluge. V nadaljevanju Amijan Julijana prikaže kakor nekoga, ki skrbi za svoje ljudi, tako noce podpisati zvišanja davkov v Galiji, ki ga zahteva Konstan­cij. Takšno zvišanje lahko unici provinco, kakor se je zgodilo v Iliriku (17.3). Medtem ko šciti svoje ljudi, pa se na Konstancijevem dvoru norcujejo iz njega (17.11). Jasno je, kdo bi moral biti na položaju avgusta. Med vojaškimi spopadi v Galiji se je Julijanu in Heleni v Vieni rodil sin, ki pa je kmalu po rojstvu umrl. To je bil edini Julijanov otrok, njegove smrti pa ne omenja nikjer v svojih besedilih in ni videti, da bi ga posebno vznemirila. Seveda je tudi res, da so bile smrti komaj rojenih otrok v tistem casu nekaj precej vsakdanjega. Julijan ni imel vec otrok, poleg tega je živel zelo vzdržno, ena njegovih glavnih vrednot pa je bila cistost. Amijan piše, da so se ob smrti Julijanovega prvorojenca pojavile govorice, da je zanjo poskrbela Evzebija (16.10.19), ki je bila sicer Julijanu precej na­klonjena in ga je pogosto varovala pred Konstancijem. Vendar sama ni imela otrok, kakor jih tudi Konstancij ni imel iz prejšnjega zakona, kar je pomenilo, da sta ostajala brez naslednika. Medtem ko je Julijan nizal uspehe na zahodu, je Konstancij na vzhodu iz­gubil Amido (dan. Diyarbakir) in ni imel nikakršnega resnega uspeha v vojni s Perzijci. Moral je okrepiti vojaško moc na perzijski fronti in tako je Julijan ja­nuarja 360 prejel ukaz, da mora odstopiti štiri od svojih najboljših cet in še po tristo mož iz vsake od preostalih enot ter jih cim hitreje odposlati na Vzhod. Ukaz je sprožil veliko nezadovoljstvo med vojaki: premešceni vojaki so bili vecinoma domacini, pogosto germanskega rodu, poroceni z domacinka­mi, njihove družine so živele v mestih in vaseh severne in vzhodne Galije. Ne­kateri so bili celo vpoklicani od svojih poglavarjev z obljubo, da jim nikdar ne bo treba služiti preko Alp. Bojevanje v Mezopotamiji bi za mnoge pomenilo, da ne bodo nikdar vec videli svojega sorodstva. [1] Konstancij je hitel pripeljati okrepitve na Vzhod, o katerem so prebežniki in vohuni porocali, da ga bodo kmalu vznemirili perzijski vojaški pohodi. Žgale so ga Julijanove vrline, o katerih se je glas vse hitreje širil od ust do ust med razlicnimi ljudstvi in porocal o visokih zmagah3434 Adorea je prvotno pomenilo žito, ki je bilo ob zmagi razdeljeno vojakom. Kasneje pomeni zma­go. Prim. Horacij, Ode 4.4.41. njegovih velikih naporov in dejanj, potem ko je porazil nekatera alemanska kraljestva, jih zavezal tributom in davkom ter ponovno osvojil galska mesta, prej izropana in potolcena od barbarov. [2] Vznemirjen zaradi teh in podobnih stvari ter v strahu, da se slava ne bi še povecala, je spodbudil prefekta Florencija, kot se govori, da je takoj poslal tribu­na in tajnika Decencija odvesti proc pomožne cete, Herule, Batave in Kelte sku­paj s Petulanti ter tristo izbranih vojakov iz preostalih cet.3535 Julijanova vojska bi se tako zmanjšala za tretjino. Ukazal je pohiteti s pretvezo, ceš da bi lahko bili že zgodaj spomladi pripravljeni za vdor med Parte. [...] [4] Julijan je molce ubogal in vse prepustil odlocitvi mocnejšega. Necesa pa ven­dar ni mogel ne prikriti ne zamolcati: da tisti, ki so zapustili domove onkraj Rena, ne bi smeli utrpeti nobenih nevšecnosti, saj so od tam prišli z dogovorom, da se jih ne bo pošiljalo na nobena obmocja na drugi strani Alp. Potrdil je, da se je treba bati, da bodo prostovoljni barbarski vojaki, ki so vajeni pogosto pre­hajati k nam, to v nadaljnjem nehali poceti, ko bodo izvedeli za novico. Toda govoril je v prazno. [...] [6] Cezar je bil vznemirjen, kaj naj stori glede preostalih cet, ki jih je moral poslati. V mislih je pretresal razlicne skrbi in menil, da mora previdno izvesti to nalogo, ker je tukaj pritiskala barbarska divjost, tam pa ukazovalna oblast, njegovo negotovost pa je najbolj povecevala odsotnost poveljnika konjenice.3636 Lupicin, ki se je nahajal v Britaniji. Zahteval je, naj se k njemu vrne prefekt,3737 Florencij. ki je pred casom odšel v Vieno, navi­dezno zaradi oskrbe z živežem, v resnici pa zato, da bi se izognil nemiru v vojski. [...] [10] Ko se je to razvedelo,3838 Namrec za premestitev. je nekdo v taboru Petulantov skrivaj na tla odvrgel pamflet, ki je med drugim vseboval sledece: »Ocitno smo kakor zlocinci izg­nani nekam na skrajni konec sveta, naši dragi pa bodo ponovno služili Ale­manom v ujetništvu, v katerem so bili, preden smo jih prek smrtonosnih bitk osvobodili.« [11] Ko je Julijan v štabu prejel in prebral to besedilo, je razumel upravicene obtožbe, in ko je ukazal vojakom in njihovim družinam3939 Od Septimija Severa je bilo vojakom dovoljeno imeti pri sebi svoje družine. Opisan transport tako ni bil nic posebnega, ceprav ga skuša Amijan tako predstaviti. odpotovati proti Vzhodu, jim je dal možnost potovanja z državnimi vozovi.4040 Gre za velike vozove, ki so služili prevozu družin vojakov ali bolnikov. Po dolgi razpravi, po kateri poti nadaljevati, je izbral predlog tajnika Decencija, naj gredo vsi cez Pariz, kjer se je do tedaj nepremicno zadrževal cezar. Tako se je tudi zgodilo. [12] Ko so vojaki prispeli, jim je šel cezar naproti v predmestje in po svoji na­vadi hvalil tiste, ki jih je poznal in spominjal posameznike na njihova dejanja in pogum. S pomirjujocimi besedami jih je spodbujal, naj s strumnim korakom odhitijo k avgustu, kjer jim bo na voljo velika moc in bodo prejeli dragocene nagrade za svoje napore. [13] Da bi pocastil te, ki bodo kmalu odšli, je povabil višje castnike na gostijo in jih pozval, naj prosijo za karkoli, kar bi bilo na voljo. Potem, ko so bili tako velikodušno sprejeti, so se negotovi razšli z dvojno bolecino in žalostjo, ker jih je neusmiljena usoda locila od blagega voditelja in rodne grude. Polni tesnobe so odšli v tabor, ki so ga bili vajeni. [14] A ko se je zacela noc, so razdraženih duhov izbruhnili v odprt upor, kajti vse je prizadela nepricakovana premestitev, obrnili so se h kopjem in nasilju ter vsi v strašnem hrupu napadli palaco in celotno zgradbo obkolili, da bi preprecili komurkoli uiti množici. Z žvenketom in strašnimi klici so razglasili Julijana za avgusta in z veliko vztrajnostjo zahtevali, da se jim pokaže. Tako zbrani bi bili pripravljeni cakati, dokler se ne bi zasvitalo, vendar so naposled dosegli, da se je pojavil. Ko so ga zagledali, so podvojili jakost klica, s trdnim soglasjem so ga imenovali za avgusta. [15] On pa se je z odlocno voljo upiral vsem skupaj in posameznikom, zdaj ka­zal svoj odpor, zdaj iztegoval roke, prosil in rotil, naj po mnogih in tako veselih zmagah ne storijo necesa sramotnega in naj ne ustvarijo razlogov za nove spore z nepremišljenostjo in prenagljenostjo ob neprimernem casu. [...] [17] Po tem [nagovoru] ni bilo vpitje z vseh strani nic manjše, vsi so goreli z enim in istim žarom, nasprotovali z najvecjim hrupom s primešanimi žaljivimi vzkliki, in cezar je bil prisiljen privoliti. Postavili so ga na šcit pešaka in ga vi­soko dvignili. Nihce ni molcal, ko je bil razglašen za avgusta. Ukazali so mu, naj prinese diadem, a je zatrdil, da ga nikoli ni imel, zato so zahtevali ogrlico ali naglavni nakit njegove žene. [18] Ker je zatrjeval, da mu po prvih avspicijih ni primerno nositi ženskega na­kita, so poiskali konjski okras, da bi bil okronan vsaj na nek neugleden nacin, ki bi predstavljal višjo oblast. A ko je tudi za to zatrdil, da je necastno, si je nekdo po imenu Maver,4141 Omenjen tudi v 31.10.21. kasneje dvorjan, ki je preminil pri ožini Sukov,4242 Suki (blizu dan. Šipke) so bili prehod na poti velikega strateškega pomena med Serdiko (dan. Sofija) in Filipopolo (dan. Plovdiv). petulantski kopjanik, odtrgal verižico,4343 Verižica je bila znak njegovega cina. ki jo je nosil kot praporšcak, in jo samozavestno postavil Julijanu na glavo. Na Julijana so pritisnili s skrajno silo in zavedal se je, da se z vztrajnim upiranjem ne more vec izogniti preteci nevarnosti in obljubil je vsem pet zlatnikov in funt srebra. (20.4.1–18) Amijan predstavlja Julijana, kako ga zaradi zvestobe do Konstancija prese­neti nenadno imenovanje za avgusta, zato ga noce takoj sprejeti in je v to pri­siljen. Vendar pa Julijanovi govori in pisma iz obdobja, ko je bil cezar, kažejo drugacno podobo. Njegova raba Homerja npr. v Govorih 2.49c–50c kaže na njegovo identifikacijo sebe z Ahilom in Konstancija z Agamemnonom, kar je precej pomenljivo in gotovo ne nakljucno. Še bolj ocitne in razumljive so nje­gove želje iz Pisma 4.384b–d, namenjenega Oribaziju, kjer opisuje svoje sanje o velikem drevesu, ki se krivi pod lastno težo in se na koncu prevrne, ob njem pa raste mladika, za katero se je v sanjah bal, vendar je preživela. Ob tem mu je neznanec dejal, naj se ne boji za svojo varnost. Pomen sanj je ociten, ceprav Julijan zapiše: kdo bi vedel, kaj pomenijo. Sumljivo je omenjanje vecerje pred uporom vojakov, ki so razglasili Julija­na za avgusta. Prišlo naj bi anonimno pismo, ki je obtoževalo Konstancija, da je izdal Galijo, ker pošilja cete na vzhod, Julijan naj bi ukazal vojakom ubogati povelje o premestitvi, ob soncnem zahodu pa so ga obkolili in razglasili za avgusta. Bowersock meni, da so po vecerji generali vojake, ki so bili rahlo opiti pred premestitvijo, nahujskali k temu, da so ponoci razglasili Julijana za avgusta. Amijan seveda prikazuje Julijana drugace, nameni mu dva govora, v prvem nagovarja vojake, naj gredo domov.4444 Bowersock, Julian, 47–52. Amijanu je bližje interpretacija, da so dogodke sprožili bogovi in Julija­nu pomagali na oblast s pomocjo ljudi. Ross izpostavi, da Julijana za avgusta razglasi vojska, ki je orodje bogov. Vojska je tista, ki ga postavi za legitimnega vladarja, medtem ko je Konstancijevo imenovanje Julijana le potrditev te od­locitve.4545 Ross, Ammianus’ Julian, 123. Ob tem se lahko spomnimo na poudarjanje modrosti vojakov ob Julijanovem imenovanju za cezarja. Zanimiva je Evtropijeva navedba, da je Julijan postal avgust ob soglasju vojakov (consensu militum, 10.15), torej ne na njihovo pobudo, kakor porocajo drugi pisci (tudi Amijan) in Julijan sam. Julijan se je znašel pred dilemo, kaj storiti glede Konstancija. Se spopasti z njim? Izven Galije ni imel podpore. Skušal se je izogniti spopadu in je od Kon­stancija zahteval enakost pri vladanju. Konstancij se s tem seveda ni strinjal in spopad je bil neizogiben. Julijan je spomladi leta 361 krenil na vojaški pohod proti Konstanciju, za vojake pa nenadoma ni bil vec problem, da morajo oditi tako dalec od doma. Ob ugodnih znamenjih je legije povedel v Sirmij in prezimoval bližini Na­isa (dan. Niš). Medtem je napisal mnoga pisma vecjim mestom v Iliriku, Grciji in Makedoniji, senatu v Rimu ter seveda senatu v Konstantinoplu, da bi jih preprical v legitimnost svojih potez. Še preden se je pomaknil naprej, si je pri­dobil podporo Italije in Balkana. Ohranjeno je le Pismo Atencem, iz katerega je razvidna sovražnost do Konstancija. V tem casu si je tudi zacel pušcati brado, vendar še ni nastopil kot pogan. Do vecjega spopada s Konstancijem ni prišlo, saj je ta nepricakovano zbolel in 3. novembra 361 umrl. Njegova smrt je bila napovedana z razlicnimi zna­menji, o cemer bo tekla beseda v nadaljevanju, in ta znamenja potrjujejo, da so bogovi na prestolu hoteli Julijana, ki je postal edini avgust v Nišu, Konstantino­vem rojstnemu kraju. Amijan predstavi dejstvo, da je Konstancij kljub sporu za svojega naslednika imenoval Julijana, kakor negotovo govorico (22.15.2;5). Ce bi ga nedvomno on imenoval, potem bi se izkazal za soglasnega z bogovi, tega pa mu Amijan noce priznati. Kakor pravi Barnes, je Konstancij s tem imenovanjem pokazal politicno modrost: imperija ni hotel pahniti v državljansko vojno. Po tem imenovanju je Julijan opustil napadalnost do predhodnika – ce bi ga ime­noval za tirana, bi ogrozil tudi svoj položaj.4646 Barnes, Ammianus, 146. Julijan ob njegovi smrti ni pokazal nobenega veselja: vkorakal je v Konstantinopel in odredil žalovanje. Ko je Julijan vkorakal v Konstantinopel, se je zgrozil nad razkošjem dvora, na katerem so si evnuhi pridobili veliko moc. Tougher v svojem clanku meni, da Amijanu predstavljajo orodje za kritiko politike in Konstancijevega dvora, pripisuje pa jim tudi vpliv na propadanje rimskega imperija.4747 »Ammianus«, 57. Amijan nam je ohranil anekdoto o dvornem brivcu: [9] Tiste dni je bilo brivcu ukazano, naj pride za striženje cesarjevih las, in prišel je gizdavo oblecen. Ko ga je Julijan zagledal, je ostrmel in dejal: »Nisem ukazal poklicati zakladnika, temvec brivca.« Ko ga je vprašal, kakšno placilo prejema za svojo obrt, je oni odgovoril, da dvajset obrokov kruha, enako kolicino tudi krme za živino, ki se ji ljudsko rece capita, in razkošno letno placilo poleg mnogih bogatih ugodnosti.4848 Brivceva placa je bila sestavljena delno iz živeža, delno denarja, delno pa privilegijev. [10] To ga je razburilo in odpustil je vse te vrste, kuharje in njim podobne služabnike, ki so bili vajeni prejemati skoraj isto placilo, ceš da mu niso zares potrebni, in jim dal dovoljenje oditi, kamorkoli hocejo. (22.4.9–10) Julijan je imel asketske ideale, ki niso bili skladni z razkošnim dvorom, ki je presegal vse meje, kakor vidimo na primeru tega brivca. Hotel je reformirati dvor in cesarstvo in pri tem sledil nekakšnemu idealu stare republike, kakor si jo je sam predstavljal. Thompson meni, da Amijan ni naklonjen Julijanove­mu ukinjanju dvornega ceremoniala: sam sicer tudi zavraca razsipno dvorno življenje, vendar pa je Julijan s tem odvzel tisti blišc, ki ga je od vladarja pri­cakovalo navadno ljudstvo. Amijan namrec zapiše, da ni deloval kakor filozof (22.4.1). Podobno meni, da Amijana moti, da je Julijan 1. januarja 362 šel peš na inavguracijo za konzula (22.7.1), ceprav je v tem Julijan le sledil tradiciji. V podoben kontekst Thompson umešca tudi Julijanovo versko politiko, saj so velike požrtije z mesom žrtvovanih živali in pijani vojaki rušili ugled ce­sarja, enako pa tudi veliko število razlicnih vedeževalcev in da se je Julijan zdel bolj vraževeren kakor pobožen (25.4.17).4949 The Historical Work, 82–83. Julijanov odpor do razkošja je bil namrec selektiven in ni zadeval razkošnih žrtvovanj in obsežnega trošenja javnega denarja za obredje. AMIJANOV PRIKAZ JULIJANOVE VERSKE POLITIKE Julijan je imel kršcansko vzgojo in viri so soglasni, da je prešel v pogan­stvo pod vplivom prebiranja filozofije. Niti pri Julijanu ni najti podatka, da bi že v zgodnji dobi cutil naklonjenost do poganstva. Amijan pa njegovo spreobrnitev obrazloži tako, da je Julijan le sledil že prirojeni nagnjenosti k cašcenju poganskih bogov. S tem se izogne temu, da bi Julijan prepoznal, da je kršcanstvo zmotno. V tem, da je bilo poganstvo že od zacetka v Julijanu, je bližje cerkvenim piscem, ki so složni v prepricanju, da je Julijanova duša po naravi poganska.5050 Neri, Ammiano, 118–120. Takoj ob nastopu kot avgust v Konstantinoplu Julijan sprejme nekatere verske ukrepe:  [1] Ceprav je bil od najzgodnejših otroških dni nagnjen k cašcenju poganskih bogov in, ko je pocasi odrašcal, gorel v želji po takšnem cašcenju, se ga je ven­darle iz mnogih in pomembnih razlogov bal izvajati, razen kolikor mogoce na skrivaj. [2] Ko pa so bili odstranjeni razlogi za strah, se je zgodil preobrat, zacelo se je svobodno obdobje, ko je lahko pocel, kar je hotel. Razkril je skrivnosti svo­jega srca in z javnimi in osvobajajocimi uredbami dolocil, naj se odprejo templji, na oltarje prinašajo žrtve in obnovijo kulti bogov. [3] Da bi okrepil ucinek teh ukrepov, je v palaci sklical izgnane kristjane nasprotnih prepricanj in razdeljeno ljudstvo ter jih zelo vljudno opomnil, naj utišajo spore in naj vsak brez strahu služi svoji veri, ne da bi mu to kdo prepovedoval. [4] Pri tem je bil tako odlocen, da se ni bal kasnejše enotnosti ljudstva, saj je vecja svoboda povecala razkole. Iz izkušenj je vedel, da nobene zveri niso tako sovražne ljudem, kakor je vecina kristjanov divjih drug do drugega. (22.5.1–4) Amijan predstavi Julijana kot nagnjenega k poganstvu že od otroštva, a šele kot avgust je dobil svobodo, da se je lahko opredelil kot pogan. A pri tem se je izkazal kakor boljši od kristjanov, saj jim ni prepovedal njihove vere, ka­kor so mu oni prepovedovali njegovo. Sprejel je tolerancni edikt (leta 362), s katerim je razglasil svobodo vero­izpovedi. A kakor opozarja Teitler, je bil ta ukrep le navidezno plemenit: po­leg poganskih kultov so bile dovoljene tudi vse herezije (izgnani heretiki so se smeli vrniti iz izgnanstva) in Julijan se je zavedal, da teološka vprašanja tako mocno delijo kristjane, da se ne bodo mogli združiti. Vsi viri, tako naklonjeni kot nenaklonjeni Julijanu, soglašajo, da je bil njegov namen s svobodo veroiz­povedi pravzaprav le razvneti spore in tako oslabiti kristjane (Amijan 22.5.4; Sozomen 5.5.1), saj so bili kristjani tisti, ki so drug drugemu »zveri«.5151 Teitler, The Last Pagan Emperor, 38. Svoj namen je s tolerancnim ediktom dosegel le do neke mere: zaradi preklica izgnanstev je prišlo do izbruhov nasilja po imperiju, do nasilnih spopadov med donatisti in drugimi heretiki ter katoliki, pa tudi med pogani in kristja­ni. Julijan ni preganjal ali obsodil tistih, ki so ukazali porušiti templje, vendar pa je to sodbo pogosto izvedla kar razvneta množica. Pogani so (nekaznova­no) obracunavali s kristjani v Gazi, Emesi, Askalonu, Cezareji, Heliupoli in še kje. Za Amijanovo pisanje o Julijanovi verski politiki oz. o dejanjih, pove­zanih z njo, je sicer znacilno, da avtor preprosto zamolci ali zmanjša verski pomen dogodkov. Eden od primerov je umor škofa Georgija v Aleksandriji: decembra leta 361 je izbruhnil upor v Aleksandriji in ubit je bil Georgij iz Kapadokije (pri katerem si je Julijan kot mladenic izposojal knjige). Julijan je ob tem dogodku vzpostavil prakso, ki se je je držal tudi v drugih primerih nasilja proti kristja­nom: naredil ni nicesar. Amijan se trudi, da bi cim bolj prikril verski izvor upora.5252 Neri, Ammiano, 65. To skuša prikriti tako, da premesti dogodek na leto kasneje, ko je bilo nemirnejše obdobje v Julijanovi kratki vladavini, in sicer tako, da skuša pri­kazati dogodek kot spor med arijanci in pravovernimi kristjani (22.11.3–11). Amijan prikrije, da je Julijan toleriral takšne nemire: zapiše, da je bil besen in se je hotel mašcevati, a so ga svetovalci pomirili, zato je samo objavil, da bo ukrepal, ce se kaj takega ponovi. Vendar je iz Julijanovega pisma razvidno, da ni kaznoval umora, ker je šlo za unicenje sovražnika bogov (Julijan, Pisma 21.379b–380d).5353 Bowersock, Julian, 80. Amijan trdi, da je Julijan napadal kristjane le z besedami, pri cemer ga ni vodilo zatiranje kristjanov, temvec zašcita poganov. Kot zatiranje kristjanov oz. kot nesprejemljiv ukrep, uperjen proti kristjanom, oznaci le šolski edikt, ki ga omeni kar dvakrat (22.10.7; 25.4.20). Zanimivo je, da Amijan zamolci spodleteli atentat na Julijana: Libanij ga omenja na treh mestih (Govori 15.43; 16.19; 18.199): deset stražarjev je hotelo ubiti Julijana v casu vojaške parade, vendar so se napili in neprevidno razkrili svoje nacrte. Dva izmed njih sta bila kristjana, užaljena zaradi nenehnega vo­nja po poganskih žrtvovanjih. To sta bila Juventin in Maksimin, ki sta bila po­zneje priznana za mucenika, za datum njune muceniške smrti velja 25. januar. Ostale so izpustili. Barnes meni, da Amijan te epizode ne navaja, ker hoce pokazati, da pod Julijanom ni bilo mucenikov, ta zgodba pa bi dokazovala nasprotno (saj sta bila med kristjani slavljena kot mucenika). Amijan prika­zuje, da so bili vsi usmrceni kristjani pod Julijanom kaznovani za zlocine in ne zaradi vere, medtem ko kršcanski pisci navajajo daljše sezname Julijanovih žrtev. Od teh Amijan omenja le enega ubitega kristjana, za katerega pa vneto dokazuje, da ni bil v nobenem smislu mucenik. To je bil Artemij, dux Egipta pod Konstancijem, ki je bil kasneje v Konstantinoplu priznan za svetnika in mucenika. Amijan pravi, da je bil usmrcen zaradi mnogih in strašnih zlocinov, obtožen od aleksandrijskega ljudstva (22.11.2–3).5454 Barnes, Ammianus, 53. V Res gestae ni prostora za omembo cerkvenih sporov niti v casu vlade Valentinijana in Valensa.5555 Neri, Ammiano, 56. Amijan tudi zamolci verski vidik dogajanja v primeru jeruzalemskega templja, ki je bil prikrito protikršcanski ukrep. Julijan je namrec videl v Judih naravne zaveznike, saj so zavracali kršcanstvo. Obnovitev templja je bila obli­ka mašcevanja kristjanom: Konstantin je dal porušiti znani Venerin tempelj v Jeruzalemu in na njegovem mestu postaviti kršcansko cerkev. Jeruzalem je s kršcanstvom postal romarsko središce, v katerega so se stekale množice ver­nikov in ki je imelo pokazati mnoge predmete v zvezi s Kristusovim križevim potom – vse seveda s cudežno mocjo. Julijan je hotel z obnovo templja na­sprotovati kristjanom in priljubljenosti njihove cerkve v Jeruzalemu. Poskus ponovne izgradnje templja v Jeruzalemu je velikega pomena za interpretaci­jo Julijanove osebnosti in politike. Julijan je namrec videl svoje poslanstvo v tem, da je restaurator templorum, in obnova judovskega templja se je vsekakor skladala s to idejo (sicer je obnovil tudi mnogo drugih poganskih templjev).5656 O obnovi jeruzalemskega templja povzeto po: Drijvers, »Ammianus«, 19–23. Pri judovski veri mu je bilo všec, da pozna žrtvovanja, ki so bila zanj tako pomembna: za opravljanje teh obredov pa so Judje potrebovali tempelj. Omo­gocanje žrtvovanj je bil verjetno eden od glavnih motivov, kršcanski pisci pa navajajo še en motiv, namrec postaviti na laž Biblijo in njeni napovedi, da tem­pelj nikdar vec ne bo stal kamen na kamnu (Mt. 24,1–2). Njegov neuspeh so seveda kristjani z navdušenjem sprejeli. Amijan izpostavi Julijanovo vnemo, ki pa naj bi imela vzrok v želji, da za seboj pusti arhitekturni spomenik, in le mimogrede omeni, da so gorece kro­gle naredile kraj nedostopen in zažgale nekaj delavcev. Ne omeni nikakršnega verskega problema ali kristjanov, krogel ne izpostavi kot kaj nenavadnega ali nenaravnega (23.1.2–3). Kot jasno vidimo, se je Julijan zelo posvecal verski politiki. Browning piše, da je Julijan menil, da bo s kršcanstvom opravil na intelektualni nacin: ljudem bo razložil nesmisle kršcanskega nauka in hipokrizijo Cerkve, spoznali bodo resnico ter se vrnili k neki obliki vere svojih prednikov. Seveda bi bile posve­titve v misterije pridržane manjšini, za množice pa bi verjetno ostali lokalni kulti in neka splošna monoteisticna religija, kakršno sta predstavljala Sol In­victus ali mitraizem.5757 Browning, The Emperor Julian, 109. O tem, kako je videl kristjane, lahko veliko izvemo iz njegovega spisa Proti Galilejcem. Zanje je imel v nacrtu unicenje – ceprav ni imel v mislih nasilne­ga unicenja, je bil vendarle njegov cilj, da popolnoma izginejo. Kristjanom je ocital, da Cerkev uci eno, dela pa drugo, med cemer je velik prepad. V to kategorijo so sodili notranje preganjanje kristjanov zaradi herezij, kršcanska obsedenost s trupli (od Kristusa do mucenikov) in moralna blagost (najvecje­mu zlocincu je zlahka odpušceno, ce se pokesa). A morda je bilo še prepro­steje: kakor zapiše Browning, je bil Julijan globoko konservativne narave in je bilo tisto, kar ga je zares motilo, to, da je bilo kršcanstvo nekaj novega.5858 The Emperor Julian, 134. Vendar pa svojega odnosa do kristjanov ni takoj spremenil, udeleževal se je obredov, pomembneje je bilo, da je ponovno dovolil pogansko obred­je in poganom vrnil zaplenjene templje, preklical pa je tudi izgnanstvo vseh kristjanov, izgnanih zaradi herezije – v upanju, da se bo z njihovo vrnitvi­jo kršcanstvo sesulo samo vase. Vsem ukrepom navkljub pa se kristjani niso zaceli množicno spreobracati, kakor je pricakoval, še huje, tudi pogani niso kazali zanimanja za njegovo idejo o novoplatonisticni cerkvi. Kakor opredeli Browning, je imel Julijan glede teh spreobracanj prevelika pricakovanja, saj je imel hude težave z razumevanjem iracionalnega elementa: to Browning pripi­suje njegovi izolaciji v otroštvu. Julijan je bil preprican, da so racionalni dokazi dovolj za spreobrnjenje.5959 Prav tam, 168. Ceprav se je Julijan boril proti cerkvi, pravzaprav ni imel ponuditi no­bene alternative. Njegov nacrt je bil le ustvariti nekakšno organizacijo, ki bi bila Cerkvi popolnoma enaka, le da bi bila poganska. Svecenik bi lahko postal kdorkoli, ne glede na poreklo, ce je le predan bogovom. Vsak dan bi moral opravljati žrtvovanja, molitve in obrede, ohranjati bi moral cistost, ne bi se smel udeleževati ljudskih zabav ali zahajati v gledališca ali gostilne. Zmeren bi moral biti pri hrani, njegovi prijatelji bi ga morali biti vredni. Ne bi smel pre­birati lahkotne književnosti, temvec bi se moral poglabljati v filozofijo, zlasti pitagorejstvo, Platona, Aristotela in stoike (ne pa tudi skeptike ali epikurejce). Skrbeti bi moral za revne in bolne, torej se ukvarjati z dobrodelnostjo (kar je sicer imela v rokah Cerkev). Ta poganska cerkev bi imela svojo hierarhijo svecenikov, na celu katere bi bil on sam kot pontifex maximus. Opredelil je tudi nacine cašcenja bogov s pobožno meditacijo in molitvami, ohranjanjem templjev, žrtvovanjem na oltarjih, s spoštljivim gledanjem njihovih podob, ceprav podobe same niso bogovi (Pisma 22.429c–432). Kot lahko vidimo, v njegovem nacrtu ni izvirne misli. Amijan tega nacrta ne omenja. Verjetno se v tem tudi skriva razlog, da je bil neuspešen s svojo versko politiko: ponudil ni nicesar novega. Julijanova protikršcanska politika ocitno ni delovala in verjetno je bilo le vprašanje casa, kdaj bi postala nasilna. Tik pred perzijskim pohodom se je to že jasneje nakazovalo. V pismu kristjanom v Bostri kristjane same nagovarja, naj naženejo svojega škofa, ceš da deluje proti njim (Pisma 41.437c–438a). Poslal je tudi pismo v Edeso, kjer je s sklicevanjem na Biblijo, da bodo revni lažje prišli v nebeško kraljestvo, zaplenil vse premoženje Cerkve v Edesi, ceš da jim tako pomaga priti v nebesa (Pisma 40.424c–425a). Res je sicer, da je bila njegova vladavina kratka, a tudi, ce bi vladal dlje, je bila ta bitka najverjetneje že izgubljena. Odziv na njegovo oživljanje poganstva je bil medel. Na grškem vzhodu so se navdušeno odzvali le Emesa, Gaza, Hierapola, Aretuza, Heliu­pola, Apameja, Selevkeja, morda še kakšno sirsko mesto in pa seveda Atene. Medtem ko pogani nad Julijanovimi nacrti niso kazali posebnega navdu­šenja, pa so kristjani v Julijanu videli okrutnega in zvitega tirana, ki je preložil mašcevanje na cas, ko se bo zmagoslaven vrnil iz vojne s Perzijci in takrat napolnil amfiteatre s krvjo pušcavnikov in škofov. Kršcanska propaganda ga je prikazovala, kakor se obicajno prikazuje najvecjega sovražnika: ocitali so mu npr. skrivna žrtvovanja deckov in deklic (Gregor iz Nazianza, Govori 4.92). Gibbon tako utemeljeno trdi, da ce bi Julijan dlje živel in se nameraval resno znebiti kršcanstva, bi moral imperij nujno popeljati v državljansko vojno.6060 The History of the Decline, 459. Del Julijanove verske politike je bil šolski edikt, ki ga kritizira tudi Amijan (22.10.7). To je bil Julijanov najbolj aktiven ukrep proti kristjanom. 17. junija 362 je namrec sprejel šolski edikt, ki kristjanov sploh ne omenja, zahteva pa, da se ucitelji odlikujejo najprej po znacaju, nato po zgovornosti. Namen tega zakona je bil onemogociti kršcanske ucitelje, prizadel pa je zlasti kršcanske ucitelje retorike. Zahteval je, da nihce ne uci necesa, v kar ne verjame, kar je zadevalo predvsem kristjane, ki so poucevali retoriko: izobrazba je imela za osnovo še vedno klasicna dela. Julijan je bil preprican, da kršcanski ucitelj, ki prezira poganske bogove, ne more poucevati ucencev o Homerju, Heziodu, Demostenu in drugih klasicnih avtorjih (Julijan, Pisma 36.423a). Njegov na­men je bil prisiliti kršcanske ucitelje, da se odpovedo ali svoji veri ali poklicu. Ucencev uredba ni zadevala, saj jih je potrebno poduciti; takšen je bil tudi sicer njegov pogled na nespametne kristjane: treba jih je uciti, ne pa kaznovati (Julijan, Pisma 36.424). Od te uredbe dalje je ucitelj težko ostal nevtralen. Ce ni obsodil kršcanstva, je bil sumljiv. Pred tem je bilo obicajno, da je poganski ucitelj pouceval kristja­ne. Zdaj nekateri starši niso poslali otrok v šolo, tisti, ki pa so jih, so se znašli v precepu. Zacela so nastajati dela, ki so sledila poganskim literarnim zvrstem, a so imela biblicno vsebino, da bi lahko poucevali tudi kršcanski ucitelji. Julijan je želel ustaviti širjenje kršcanstva med višjimi sloji, a živel je prekratek cas, pa tudi sicer je bil verjetno že prepozen, kršcanstvo si je že utrlo pot tja, gršcina ni bila le jezik antike, ampak tudi Cerkve. Gregor iz Nazianza ga je obtožil, da je hotel ustvariti poganski monopol nad grško literaturo in kulturo (Govori 4.101–107). Ta ukrep je povzrocil vec vznemirjenja, kot bi ga preganjanje. Drugi velik predmet spora pa so bila žrtvovanja živali, ki so jim kristjani zelo nasprotovali. Seveda to ni bilo le versko vprašanje, pogosto je pri tem šlo za spore glede financ (za izvajanje obredov je bila namenjena dolocena koli­cina denarja). Za kristjane je predstavljalo problem zlasti to, ker so ga izvajale osebe po uradni dolžnosti: torej se je lahko zgodilo, da je moral žrtvovanje opraviti nekdo, ki je bil kristjan. Ce bi se želel izogniti izvajanju žrtvovanj, kri­stjan ne bi mogel kandidirati za mnoge pomembne funkcije v državi ali mestu. Kakor so v prvih stoletjih kršcanstva silili kristjane opravljati žrtvovanja, je Konstantin preprosto prepovedal poganom opravljati njihove obrede. To je bil hud udarec, saj so bila žrtvovanja eden od osnovnih elementov pogan­ske religije. Konstancij II. je prepoved še stopnjeval, saj je 19. februarja 356 v Milanu izdal zakon, da naj bo vsakdo, ki dokazano žrtvuje ali casti podobe, kaznovan s smrtno kaznijo. Pod zakonom je bil kot cezar podpisan tudi Julijan. Teitler pravi, da sprejem tako ostrega zakona kaže na to, da prejšnja prepoved pogo­sto ni bila spoštovana.6161 The Last Pagan Emperor, 58. Na to kaže tudi Julijanov obisk Troje jeseni leta 354: tam ga je presenetilo, da ljudje še vedno opravljajo žrtvovanja bogovom, kakor da tega Konstantin ne bi prepovedal (Julijan, Pisma 19). Takoj ko je Julijan prevzel oblast, je po tradiciji prevzel tudi položaj vrhov­nega svecenika, najcastnejši naslov ter obnovil in ponovno odprl poganske templje, kar mu je med pogani prineslo naziv templorum restaurator. Povrnil jim je premoženje in posestva, ki so jim nekoc pripadala. Ponovno je dovolil žrtvovanja, in ne le to, postavil jih je za enega od stebrov svojega režima. Obre­de žrtvovanja je opravljal tudi sam: prinašal je les, prižigal ogenj, zaklal žrtev, sam segal v drobovje ubite živali in iskal znamenja za prihodnost (Amijan 22.12.6–7). Rad je žrtvoval cele hekatombe. Glede hekatomb Teitler meni, da je sicer res, da izraz pomeni žrtvovanje stotih (..at..) volov, da pa je bilo število v resnici manjše. Ali je treba Juli­janove hekatombe razumeti dobesedno ali ne, ni znano. Zagotovo je šlo za velike kolicine, ceprav morda Amijan pretirava, ko piše, da je Julijan veckrat žrtvoval po sto bikov in nešteto drugih živali, kakor bele ptice, ki jih je lovil po zemlji in morju (22.12.6–7). Teitler navaja, da so bile kolicine verjetno res velike, saj se je neki neznanec iz Libije iz 4. stoletja hvalil, da je žrtvo­val štirideset bikov in osemintrideset koz: sklepamo lahko, da si je rimski cesar lahko privošcil vecja števila. Meso žrtvovanih živali je bilo razdeljeno med navadne vojake in druge državljane, ki so sicer pretežno jedli kruh in žitarice. Julijan je zagotovo obilno žrtvoval; v tem je bil podoben svojemu vzorniku Marku Avreliju, katerega vnemi so se tudi posmehovali (Amijan 25.4.17).6262 Prav tam, 58–59. Nad njegovim navdušenjem nad žrtvovanji so se zgražali tudi mnogi pogani in Amijan mu tudi ni naklonjen. O tem, kako obsežna so bila, se Amijan razpiše v naslednjem odlomku: [6] Zelo pogosto je mocil oltarje z obiljem krvi in veckrat daroval sto bikov, nešteto cred razlicne drobnice in bele ptice,6363 Bela barva je pomenila dobro znamenje. Obicajno so bile bele živali žrtvovane nebeškim božanstvom, crne pa podzemeljskim. ki so jih iskali po kopnem in mor­ju. Tako so skoraj vsak dan mimoidoci nosili na svoja ramena naslonjene vojake, ki so obilno nažrti mesa nespodobno živeli in bili sprijeni od sle po pijaci, po ulicah iz templjev, kjer so uživali na gostijah, vrednih bolj obsojanja kakor odo­bravanja, v njihove nastanitve. Predvsem so to bili Petulanti in Kelti, katerih samozavest je šla v tem casu cez vsako mero. [7] Verski obredi so se neizmerno razširili z dotlej nepoznano in obremenjujoco kolicino stroškov. Komurkoli, ki je oznanil, da se spozna na vedeževanje, tako neizkušenemu kakor izucenemu, brez omejitev ali dolocenih pravil, je bilo brez zadržkov dovoljeno preiskovati odgovore orakljev in vedeževati iz drobovja, kar vcasih razkrije prihodnje do­godke. Prihodnost se je iskala prizadevno na razlicne nacine, ce bi jo le lahko razkrili: iz leta ptic in interpretacije znamenj. (22.12.6–7) V tem odlomku lahko vidimo, da je Julijan razkošje dvora, polnega evnu­hov, spremenil v razkošje žrtvovanj, kjer so obilno služili vedeževalci in uživali pijani ter razpušceni vojaki. Tej neokusni razpušcenosti Amijan ne more biti naklonjen. Kakor se tudi ne strinja s tem, da je lahko vsak postal vedeževalec. Morda je ravno ta inflacija vedeževalcev povzrocila Julijanovo slepoto za slaba znamenja v Perziji? Preden preidemo k vojni s Perzijo in slabim znamenjem, se ustavimo še pri enem dogodku, ki ga Amijan predstavi tako, da prikrije verski konflikt v ozadju. Julijan je za priprave na vojno s Perzijo odpotoval v sirsko Antiohijo, kjer je postavil svoj dvor. Antiohija je bila grško mesto s tradicijo in ne na novo ustanovljeno mesto z latinskimi elementi, kakršen je bil Konstantinopel. Bila je bogato mesto, katerega prebivalci so oboževali gledališce, atletska tekmova­nja in dirke z vozovi: bila je kršcansko mesto s poganskim šarmom. Poleg tega je bila vecjezicno mesto s sirskim podeželjem in mocno judovsko skupnostjo, v kateri je Julijan videl oporo proti kristjanom. Z njo je imel velike nacrte, a iz­kazala se je za razocaranje, saj je bila njegova zamisel idealizirana pod vplivom poganskih prijateljev iz tega mesta (npr. Libanija). Antiohija namrec ni bila le mesto z grško, ampak tudi s kršcansko tradicijo. Julijan se je s svojim poskusom regulacije cen žita zameril vplivnim ljudem v Antiohiji in morda je tudi to vplivalo na njegov naslednji antiohijski kon­flikt, povezan z versko politiko. Julijan se je udeležil vsakoletnega praznovanja v predmestju Dafne v Antiohiji. Pricakoval je razkošno procesijo. Vendar pa se je Antiohija spremenila, kršcanstvo je bilo mocno. Namesto hekatomb volov so bogovom žrtvovali le eno gos, žrtvoval jo je edini preostali svecenik v zapu­šcenem templju (Julijan, Misopogon 361b–362b). Oltar je bil zapušcen, Apo­lonove prerokbe so utihnile. Razlog naj bi bil, da je obmocje svetišca umazano s trupli. Predvsem naj bi bile krive relikvije Babilasa, antiohijskega škofa, ki je umrl v zaporu v casu Decijevih preganjanj kristjanov in ki je bil skoraj stoletje v svojem grobu, dokler ni dal cezar Gal prenesti njegovih ostankov v Dafnin gaj. Julijan je ukazal njegove ostanke odnesti nazaj v Antiohijo, kar je spre­mljala velika procesija. Med procesijo so prepevali Psalm 97.7,6464 »Vsi castilci podob so osramoceni, / vsi, ki se hvalijo z nicevnostmi, / pred njim padajo na ko­lena vsi bogovi.« Sveto pismo, slovenski standardni prevod, 2006. kar je bila žalitev za cesarja in Salutij je moral aretirati nekaj kristjanov. Ceprav jih je Julijan dal vse izpustiti, je 22. oktobra 362 pogorel Apolonov tempelj v Dafni. Preiskava ni pokazala krivcev, možno je bilo, da bi bili kristjani, a lahko bi bila tudi nesreca. Kristjani so v požaru seveda videli Božjo kazen, povzrocila naj bi ga strela (Janez Zlatousti, Homilija o Babilasu 3.2), Julijan pa je verjel, da so Božjo kazen vzeli v roke kristjani sami in podtaknili požar (Julijan, Misopogon 346b). Sprožil je preiskavo, med tem pa dal zapreti glavno cerkev v Antiohiji. Dogajanje je zanimivo, saj je zelo verjetno, da je prav ta tempelj dal Diokleci­janu prerokbo, da Apolon molci zaradi kristjanov, kar je sprožilo obširna pre­ganjanja. Kot kaže, je bil tamkajšnji Apolon posebno nenaklonjen kristjanom. Po tem požaru je bil manj prizanesljiv do kristjanov, postajal je vse bolj obseden s cistostjo, tako je npr. prepovedal pogrebne sprevode podnevi, ceš da trupla žalijo sonce. Preprican je bil, da necistost preprecuje njegovo komu­nikacijo z bogovi.6565 Browning, The Emperor Julian, 184–186. Amijan o premestitvi Babilasovih relikvij poroca le mimogrede, pove le, da je dal Julijan prenesti drugam blizu templja ležeca trupla (ne omeni imena svetnika) in ocistiti sveti kraj, ne poroca pa o odzivu kristjanov (22.12.8). Tej premestitvi ne pripisuje nikakršnega pomena, sploh pa ne verskega. Nato po­roca o požaru in sicer omeni, da so bili kristjani osumljeni požiga, vendar tega niti z besedo ne poveže s premestitvijo relikvij, kristjani naj bi bili le zavistni ob pogledu na lepoto templja. Da bi zameglil verski kontekst dogajanja, raje predstavi govorico, da naj bi bile vzrok požara svece, ki jih je prižgal filozof Asklepijad. Da molci o blisku, o katerem so pisali kršcanski pisci, menda ni potrebno posebej poudarjati. [1] V tistem casu, 22. oktobra,6666 22. oktobra 362. je v sili plamenov nenadno pogorel najsijajnejši tempelj Apolona v Dafni, ki ga je zgradil vrocekrvni in kruti antiohijski kralj Epifan,6767 Amijan se moti, tempelj je bil zgrajen že pred Antiohom IV. Epifanom, ki ga je morda le obno­vil. Tempelj je namrec stal že v casu njegovega oceta. in v katerem je bila kopija kipa olimpijskega Zevsa6868 Torej kopija Fidijevega kipa. Avtor kopije je bil Briaksis. enake velikosti. [2] Ker je nenadno pogorel v tako strašni nesreci, je to cesarja pognalo v tak bes, da je ukazal izvesti strožje preiskave od obicajnih in zapreti najvecjo cerkev v An­tiohiji. Obstajal je namrec sum, da so to storili kristjani, spodbujeni od zavisti, saj so neradi gledali tempelj s cudovitim peristilom. [3] Obstajala je tudi šibka govorica, da je svetišce zagorelo iz naslednjega razloga: da je filozof Asklepijad,6969 Asklepijad je bil kiniški filozof, omenjen pri Julijanu (Govori 7.224) in Simahu (Pisma 5.31). ki smo ga omenili pri Magnencijevih dejanjih,7070 V eni izmed izgubljenih knjig. prišel iz tujine v to predmestje, da bi prijateljsko obiskal Julijana, in postavil pred privzdignjena stopala kipa drobno srebrno podobo nebeške boginje,7171 Verjetno je mišljena razlicica Venere, cašcene v Siriji in Feniciji. ki jo je bil vajen povsod nositi s se­boj, in odšel, potem ko je v skladu z obicajem prižgal svece. Iz teh svec so sredi noci, ko ni bilo nikogar, ki bi to lahko preprecil, zletele iskre, ki so se prijele zelo starega lesa, ki je bil suho gorivo za ogenj, ta pa je sežgal vse, cesar se je lahko dotaknil, ne glede na višino. (22.13.1–3) Amijan je morda res obcudoval Julijana, vendar ni bil naklonjen njegovim nacrtom za preoblikovanje poganske vere. Neri trdi, da je bil Amijan prepri­can, da je Julijan izrodil pogansko vero tako, kot je Konstancij kršcansko. Izo­giba se namrec omenjanju mitraizma, Julijanove predanosti Heliju in njegove­mu prakticiranju teurgije. Edino božanstvo, ki se pri Amijanu jasno pojavi kot Julijanov zašcitnik, je Genius publicus (20.5.10; 25.4) in ne božanstvo sonca, kakor pri Libaniju (Govori 13.35; 18.103). Nicesar tudi ne pove o Julijanovih nacrtih za »pogansko cerkev«, pri opisovanju znamenj na perzijskem pohodu pa Amijan kaže svojo tradicionalno veroizpoved.7272 Neri, Ammiano, 101. Tudi Barnes se strinja, da Amijan raje omenja tradicionalne oblike vedeževanja, ki so jih izvajali haru­speksi in avgurji. Na mnogih mestih tudi poudari, da Julijan ni hotel upošte­vati slabih znamenj glede perzijskega pohoda. Nasprotno pa Julijan v pismu Libaniju piše iz Hierapole, da so bila vsa znamenja ugodna (Pisma 58.401b).7373 Barnes, Ammianus, 162. To bi lahko pojasnili ravno z zgoraj omenjeno množico vedeževalcev – med tolikšnim razmahom te vede je bilo mogoce najti vedeža, ki je trdil natancno tisto, kar je spraševalec želel. POMEN ZNAMENJ ZA AMIJANOVO UPODOBITEV JULIJANA Kljub temu, da je bil v Antiohiji, kjer se je pripravljal na vojno s Perzijo, sprva lepo sprejet, se je njegovo bivanje v tem mestu obrnilo v katastrofo. Prebival­cem se je zameril s premestitvijo Babilasovih relikvij, neuspešno regulacijo cen žita, kritizirali so ga zaradi prevelikega navdušenja nad žrtvovanji. Primerjali so ga z njegovim bratom Galom, ki je tudi neuspešno cezarjeval v Antiohiji. Postal je nepriljubljen, iz njega so se norcevali, da je klavec, bradac, surovež brez obcutka za življenje in filozof brez smisla za zabavo (gledališce, arena). Med saturnalijami so izbruhnili protesti, v katerih so Julijana s pesmimi zmer­jali glede njegovih zakonov, verskih prepricanj in tudi brade. Julijan se jim ni mašceval, temvec se je na nezadovoljstvo odzval s satiro Antiochicus, bolj znano pod imenom Misopogon (Sovražnik brade). Ker je bil v Antiohiji glo­boko razžaljen, je za seboj na svoje mesto postavil Aleksandra iz Heliupole, za katerega je vedel, da bo okruten. Menil je, da mesto to zasluži (Amijan 23.2.3). Po tem, ko je neuspeh v Antiohiji dodobra nacel Julijanovo samozavest, je 5. marca 363 krenil nad Perzijo. Odkar je Sirija v 2. stoletju postala rimska provinca, je imel Rim mejo s Perzijo, s katero je bil v nenehnem spopadu za Armenijo in Mezopotamijo. Julijan je želel stabilizirati vzhodno mejo, torej obnoviti mejo iz casa Dioklecijana. Kakor pravi Susanna Elm, je Perzija imela osrednjo vlogo v Julijanovem politicnem programu. Ce bi jo premagal, bi to bil dokoncni dokaz njegove izbranosti, zlasti ker bi zmagal tam, kjer je njego­vemu kršcanskemu predhodniku spodletelo.7474 »Pagan Challenge«, 21. Poleg tega je bila Perzija dežela, ki si jo je podredil Julijanov vzornik Aleksander. V tej vojni ni bil posebno uspešen, Amijan ve našteti mnoga nenaklo­njena znamenja, in kakor piše Browning, je bil sicer res izkušen poveljnik, a le proti germanskim plemenom, ki so bila sicer pogumna, vendar pa po­liticno razdrobljena in tehnološko zaostala. Perzijski imperij je bil seveda popolnoma drugacen in Julijan ga je podcenjeval: njegove vire in zmožnosti, logistiko ter razdalje. Julijan je z vojsko prišel do Ktezifonta, perzijske prestolnice, kjer je od­klonil ugodno ponudbo mirovne pogodbe, hkrati pa se tudi ni odlocil za obleganje mesta. Pri Ktezifontu se je odlocil za potezo, ki ni povsem poja­snjena, unicil je svojo celotno mornarico. Razlog naj bi bil to, da ladjevje ne bi moglo nadaljevati poti in zasledovati sovražne vojske v notranjost države, zato ga je raje unicil kakor prepustil sovražniku. Zažgal ga je vkljucno z ži­vežem in orožjem. Po požigu ladjevja in krajšem prodoru Rimljanov je prišlo do spopada med Perzijci in rimsko vojsko. Rimska vojska se je dobro izkazala, ubitih je bilo petdeset perzijskih veljakov ali satrapov in mnogi od najpogumnejših vojakov, vendar pa je bila Julijanu zadana smrtna rana. Vojaški pohod pa so zaznamovala mnoga znamenja. Božanska znamenja so v zgodovini pogosto vplivala na vladarje in rim­ski cesarji pri tem niso bili izjema, zlasti ne v negotovih casih pozne antike. Clovek si želi, da bi neko božanstvo usmerjalo njegove odlocitve ali jih vsaj potrdilo kot pravilne, saj bi ga to razbremenilo teže odlocitev, hkrati pa potr­dilo njihovo »pravilnost«. Za vladarje, torej tiste, od katerih odlocitev so od­visna življenja mnogih, so bila razna znamenja in sporocila bogov še posebno pomembna. A kljucna težava znamenj je, da so obicajno dvoumna in si jih lahko vsak interpretira, kakor mu najbolj ustreza. Tako kakor se je zgodilo lidijskemu Krezu, ki mu je prerocišce pred vojno s Perzijo prerokovalo, da bo uniceno veliko kraljestvo, izpustilo pa seveda bistveni podatek, katero. Izkaza­lo se je, da Krezovo (Herodot 1.53). Julijan Odpadnik je bil zagotovo vladar, ki je veliko dal na znamenja. Na­vsezadnje je bil pripadnik konstantinske dinastije, Konstantin pa je bil vladar, ki se je zapisal v zgodovino kot nekdo, ki je znal prisluhniti sporocilu, ki mu je poslal Bog in tako z božjo pomocjo premagal Maksencija v bitki pri Milvij­skem mostu. Šlo je namrec za zgodovinsko zelo vplivne sanje, ki so vodile v preobrat v cerkveni in posvetni zgodovini, spremembe v teoloških doktrinah, razpad tetrarhij, vzpostavitev Konstantinopla kot centra, spreminjanje kršcan­stva v državno vero – in vse to naj bi bilo vnaprej odobreno z znamenjem (ki sicer ni neproblematicno).7575 Weber, Kaiser, 4. Gl. tudi Cedilnik, 67–82. Drugi razlog, zaradi katerega je Julijan verjel, da imajo bogovi zanj pri­pravljen vecji nacrt, pa je preprosto to, da se je kot otrok izognil smrti in da je potem tako nepricakovano prišel na oblast. Nenehno je iskal napotke in naklonjenost bogov, na kar kaže velika kolicina žrtvovanj. Pri Amijanu Marcelinu preberemo kar precej o znamenjih, ki so se kazala Julijanu – pa ceprav se zdi, da je bil kljub svoji gorecnosti kar selektiven glede tega, katera znamenja so resnicna in katera ne. Božja naklonjenost je bila v Julijanovem obdobju pomembna, saj so poganski bogovi izgubljali pomen in bilo je kljucno vprašanje, kateri bog je mocnejši. Julijan kot odpadnik oz. kot nekdo, ki je hotel ponovno okrepiti pogansko vero, je nujno potreboval za­slombo v bogovih stare rimske religije. Sanje so pogosto medij, ki vladarju sporoca nacrte in želje bogov in po­membne so te Julijanove sanje, ki jih Amijan umesti na predvecer razglasitve za avgusta in ki imajo vpliv na njegovo koncno odlocitev: V noci pred dnem razglasitve za avgusta je vladar porocal najbližjim zaupnikom o nekem videnju v spanju, ki je privzelo obliko, v kakršni se obicajno upodablja državni genij.7676 Državni genij se je upodabljal kakor mladenic v togi, ki ima v rokah rog obilja in žrtveno posodico. Ta je obtožujoce dejal naslednje: »Že dolgo, Julijan, skrivaj opa­zujem preddverje tvoje hiše v želji, da bi povecal tvoje dostojanstvo in veckrat sem že odšel zavrnjen: ce niti zdaj ne bom sprejet, ko so mnogi složnih misli, bom razocaran in užaljen odšel. Globoko v srcu si zapomni, da s teboj ne bom dalje bival.« (20.5.10) Ker Julijan ne bi zaupal samo vojakom, se mu prikaže genij rimskega ljud­stva, ki mu jasno pove, da ima z njim velike nacrte, in mu skoraj ukaže, da mora slediti svoji usodi. Zagrozi mu, da ga bo zapustil, ce se bo trmoglavo upiral svojemu poslanstvu. Na tem mestu ni govora o Julijanovem osebnem geniju, temvec o geniju rimskega ljudstva – drugace kakor pri Konstanciju, ki se mu pred smrtjo po­kaže njegov lastni genij (21.14.2), ali pri Valentinijanu, ki ga zapusti Fortuna (30.5.18). Genij je za Amijana pomembno božanstvo, saj mu nameni ekskurz (21.14.3–5). Ni zanemarljivo, da Amijan pove, da je Julijan zaupal svoje sanje le ož­jemu krogu – torej s sanjami ni spodbujal vojakov, izkljuceno je tudi, da bi bile sanje izmišljene za manipulacijo (ce bi recimo zanje izvedeli iz Julija­novega nagovora vojakom). Hkrati pa bi to lahko nakazovalo na strah pred Konstancijem (da bi bil obtožen izdaje). Sicer pa mu genij rimskega ljudstva prepušca odlocitev. Vendar pa genijev nagovor ni edino sporocilo, ki ga Ju­lijan prejme v sanjah. Oktobra 360 pomenljivo sanja, da Konstanciju ni vec namenjeno dolgo živeti: Ko je Galija že bila pomirjena, ga je spodbadala in podžigala želja napasti še Konstancija, v duhu je razbiral mnoge vedeževalske napovedi, v cemer je bil izurjen, in imel je sanje, da bo [Konstancij] kmalu zapustil življenje. (21.1.6) Ta božja sporocila so dokaz, da je bilo Julijanu usojeno vladati. Podobne sanje se ponovijo še enkrat: Pri Vieni se mu je spet sredi strašne noci prikazala neka zelo blešceca prikazen, ki mu je skoraj budnemu jasno oznanila herojske verze in jih veckrat ponovila. Zaradi zaupanja tem verzom je ocenjeval, da mu ne grozi nobena nevarnost: Ko bo Jupiter dosegel široko mejo slavnega vodnarja, Saturn pa vstopil v petindvajset stopinj device, takrat bo Konstancij, kralj azijske celine, dosegel zoprn in bolec konec ljubega življenja.7777 Avtor verzov ni znan. Navajata jih tudi Zosim 3.9.6 in Zonaras 13.11. (21.2.2) Julijanova usoda ob razglasitvi za avgusta je v skladu z božjimi željami, podobno kakor ob razglasitvi za cezarja (15.8.9–10). Weber pravi, da je Julijan vsaj za Amijana le poslušni prejemnik božjih narocil in si ne prizadeva dejav­no za Konstancijevo smrt. In ko Konstancij res nepricakovano umre, je lahko preprican, da so bogovi na njegovi strani. Glede Konstancijeve smrti je Julijan torej prejel sporocilo v treh sanjah, od tega enkrat v verzih, torej v visokem slogu. V vseh treh primerih je bil prejemnik sporocila bogov, da ga želijo na prestolu.7878 Weber, Kaiser, 222. Po tolikih napovedi smrti Konstancija zapusti njegov genij in ne dolgo za tem tudi umre: [1] V tem raznovrstnem nemiru je že omahujoca in mirujoca Konstancijeva Fortuna s precej zgovornimi znaki kazala, da prihaja težak konec življenja. Plašile so ga namrec nocne prikazni in še ne globoko potopljen v spanec je videl ocetovo senco, ki mu je prinašala lepega otroka.7979 Otrok lahko simbolizira sorodstvo, Julijana ali Konstancijevega genija. Ko ga je vzel in postavil v svoje narocje, mu je ta iztrgal kroglo,8080 Krogla je simbol cesarske moci, v pozni antiki se pogosto pojavlja na kipih cesarjev in njihovih upodobitvah na kovancih. ki jo je sam držal v desni roki, in jo odvrgel dalec proc. To je nakazovalo na spremembo casov, ceprav so mu tolmaci dali pomirjajoc odgovor. [2] Kasneje je priznal svojim najbližjim zaupnikom, da je kakor zapušcen, da je prenehal videvati nekaj skrivnostnega, za kar je menil, da je bilo nekoc nejasno prisotno ob njem. Zdi se, da je bil to neki genij, dolocen za varovanje življenjske moci, ki ga je zapustil, ko mu je bilo namenjeno kmalu oditi s sveta. (21.14.1–2) [2] V že ostareli jeseni je [Konstancij] odšel in ko je ob že svetlem dnevu prišel do predmestja, imenovanega Hipokefal,8181 Predmestje v Antiohiji. tri milje oddaljenega od mesta, je zagledal truplo umorjenega cloveka, ležecega z odtrgano glavo na desni st­rani ceste, stegnjenega proti zahodu. Prestrašen od znamenja, ko mu je usoda pripravljala konec, je še odlocneje nadaljeval in prišel v Tarz, kjer ga je zgrabila blažja vrocina. Ker je bil preprican, da se lahko nevarnosti, ki bi jo prineslo poslabšanje zdravstvenega stanja, otrese s potovanjem, so nadaljevali pot po zahtevnih cestah Mobsukren, zadnje postaje Kilikije, ki se nahaja ob vznožju gore Taurus. Pot je nameraval nadaljevati naslednji dan, toda zadržalo ga je drsenje v hudo bolezen. Postopoma se je razžarel kakor ognjišce z izjemno goreco vrocino po žilah, da se ni bilo mogoce dotakniti njegovega telesa. Ker je bila uporaba zdravil zaman, je zadnjic vdihnil, obžaloval svoj konec in pa, kakor se govori, dokler je bil njegov razum še nedotaknjen, dolocil Julijana za naslednika svoje oblasti. [3] Nato je utihnil v predsmrtnem težkem dihanju, se dolgo spopadal z že odhajajoco dušo in zapustil življenje 5. novembra,8282 V vecini rokopisov piše oktober, november je Seeckova korektura. Konstancij je namrec umrl 3. novembra 361. v osemintridesetem letu vladanja in štiriinštiridesetih letih in nekaj mesecih življenja. (21.15.2–3) Napovedi se uresnicijo in Konstanciju sanje napovedo njegov konec, po­leg tega pa ga zapusti njegov osebni genij. Naposled podleže bolezni, ki se je sprva zdela precej nedolžna. Za Julijana je to lahko le potrditev njegovih sanj in božjih sporocil. Bogovi se mu niso izneverili, izbran je za višje cilje. A v trenutku, ko to doseže, ni vec zmožen pravilno razbirati znamenj, vsaj ne v Amijanovi zgodovini. Poleg sanj o rojstvu, prevzemu oblasti, se glede vladarjev pogosto za­pisujejo sanje o njihovi smrti (kakor smo ravnokar videli na primeru Kon­stancija). Julijan je umrl v noci med 26. in 27. junijem 363 in njegova smrt je sprožila zelo razlicne odzive: za pogane je to pomenilo smrt zadnjega poganskega cesarja in s tem tudi smrt upov, da bi se poganstvo ponovno uveljavilo, za kristjane pa je pomenilo zmagoslavje kršcanstva in kazen za brezbožnega cesarja. Julijana je smrt dohitela v Perziji in temu bojnemu pohodu Amijan nameni veliko pozornosti. Barnes meni, da je ta pohod osrednja tema (vsaj ohranjenih knjig) Res gestae. Posvetil ji je namrec tri knjige (23–25). Zgradba je neenako­merna, saj te tri knjige obravnavajo le pet mesecev Julijanove vladavine (od marca do julija 363). Predhodne tri knjige (20–22), ki tudi govore o Julijanu, pokrivajo neprimerno daljše obdobje, skoraj tri leta, od Julijanove razglasitve za avgusta v Parizu februarja 360 do antiohijskih sporov jeseni 362.8383 Barnes, »New Year«, 1. Smith razdeli Amijanovo pripoved o perzijskem pohodu na dva dela, eden je herojska pripoved o vojaškem pohodu, druga pa pripoved o božjem naspro­tovanju prek znamenj. V nasprotju s siceršnjim odnosom do vedeževanja je Julijan gluh za vsa opozorila.8484 Smith, »Telling Tales«, 88. Pohod proti Perzijcem namrec že od samega zacetka spremljajo neugodna znamenja. Še preden Julijan odpotuje, se jih zvr­sti kar nekaj: [5] Ko je bilo to urejeno, se je prestrašil nekega znamenja, ki je bilo, kakor je pokazal izid, zelo resnicno. Nedavno je namrec zaradi krvavitve umrl zakladnik Feliks in comes Julijan mu je sledil in ko je ljudstvo videlo javne napise, jih je prebiralo kakor Feliks, Julijan in avgust.8585 Besedna igra s cesarskim nazivom Dominus Noster Claudius Julianus Pius Felix Augustus, ki je napovedovala, da bodo vsi trije umrli tega leta. [6] Pred tem se je zgodilo še nekaj neugodnega. Ravno ob januarskih kalendah, ko se je [Julijan] po stopnicah vzpenjal h genijevemu templju,8686 Tempelj antiohijskega genija. se je namrec nekdo iz skupnosti svecenikov, ki je bil starejši od drugih, nenadoma zgrudil, ne da bi bil udarjen, in ob nepricakovanem padcu izdihnil dušo. Ocividci so go­vorili, ni sicer znano ali zaradi neizkušenosti ali zaradi prilizljivosti, da je s tem prerokovano starejšemu izmed konzulov, torej zagotovo Salutiju, toda kakor se je kasneje izkazalo, ni napovedovalo bližajoce pogube tistemu, ki je bil višje sta­rosti, temvec višjemu po moci. [7] Poleg teh so tudi druga manjša znamenja kmalu nakazovala, kaj se bo zgodilo. Med samim zacetkom vojaških priprav na perzijski pohod je prispe­lo porocilo, da je Konstantinopel stresel potres, za kar so izvedeni v teh receh tolmacili kot neugodno za voditelja, ki namerava vdreti na tuje ozemlje. Tako so [Julijanu] svetovali, naj opusti to namero ob neprimernem casu in trdili, da je treba spregledati taka in podobna znamenja zgolj takrat, kadar vdrejo tuje vojske in velja le en in splošno veljaven zakon: za vsako ceno varovati blaginjo, ne da bi se zmanjšala moc. V teh dneh mu je bilo v pismih oznanjeno, da so, kakor je ukazal, v Rimu preucili sibilinske knjige8787 Zbirka prerokb, ki naj bi jih Tarkvinij Ošabni prejel od Sibile iz Kum. glede te vojne in da so odgovorile, da je cesarju tega leta prepovedano zapustiti meje lastne države. (23.1.5–7) Perzijski pohod so spremljala slaba znamenja in Amijan jih navaja tako, da stopnjuje obcutek tragicnega konca. Prvo znamenje se nanaša na to, da je Julijanov comes sacrarum largitionum Feliks nepricakovano umrl le malo pred smrtjo njegovega strica Julijana. V Antiohiji je množica pograbila geslo Felix Iulianus Augustus (srecen naj bo avgust Julijan) in ga zlohotno predelala v Felix Iulianus Augustusque, torej v Feliks, Julijan in avgust, kar je pomenilo, da bodo v kratkem casu vsi mrtvi. Pri navajanju te besedne igre pa Amijan zamolci, da so kristjani v Antiohiji dojemali Feliksovo smrt kot božjo kazen, saj je bil eden od spreobrnjencev v poganstvo.8888 Barnes, »New Year«, 7–8. Kmalu ima Julijan nemirne sanje pred smrtjo (23.3.3), vendar nas Amijan ne seznani z vsebino. Izkaže se le, da je v casu njegove more pogorel Apolonov tempelj na Palatinu, z njim pa tudi sibilinske knjige. Seveda ne vemo, katera znamenja so bila v resnici najbolj izpostavljena in koliko Amijan manipulira z njimi za potrebe svojega literarnega besedila. Kakor tudi ne vemo, koliko je bilo znamenj z nasprotnim sporocilom. Toda Julijan ni hotel upoštevati slabih znamenj, raje si je našel dobra, ka­kor je smrt konja z imenom Babilonec, ki ga je zadel izstrelek (23.3.6). Podob­no si v svoj prid interpretira smrt velikega leva, ki ga ubijejo vojaki (23.5.8). Seveda je bilo to »znamenje« podobno dvoumno kakor tisto Krezovo: napo­vedovalo je smrt kralja, a ni bilo znano, katerega. Zgodilo se je še, da je vojaka s pomenljivim imenom Jovijan ubila strela, kar je bilo vsekakor slabo zna­menje. A ceprav so interpreti znamenj odsvetovali nadaljevanje ekspedicije, to Julijana ni ustavilo (23.5.12–13). Tik pred smrtjo je skušal žrtvovati deset bikov, od katerih se jih je devet od žalosti sesedlo, preden bi bili žrtvovani, deseti pa je pretrgal vezi in zbežal (24.6.17). Ross opozarja, da nam Amijan ne posreduje Julijanovih odzivov na slaba znamenja, preprosto zamolci jih. Tako bralci vemo, da mu je usojeno umreti, vendar ne vemo, ali se tega zaveda tudi Julijan.8989 Ross, Ammianus’ Julian, 187–188. Slabih znamenj je bilo ocitno zelo veliko, a Julijan je kljub pobožnosti drvel usodi naproti. Kajti ljudje radi znamenja interpretiramo tako, kakor je v skladu z našo voljo in Julijan pri tem ni bil izjema. V svarilo so mu bile namenjene še ene sanje: [3] Potem ko je bil za kratek cas potegnjen v nemiren in negotov pocitek, je, kakor je bil vajen, odgnal spanec in v vnetem posnemanju Julija Cezarja pisal v šotoru. V temni noci se je posvecal vzvišeni misli nekega filozofa in, kakor je priznal najbližjim, nejasno zagledal ono prikazen državnega genija, ki ga je videl v Galiji, preden se je povzpel do avgustovske casti, kako je z zakrito glavo in rogom izobilja žalostno odšel skozi zavese. [4] Ceprav je za trenutek obstal odrevenel od osuplosti, je, vecji od vsakega stra­hu, zaupal prihodnost nebeškim odlocitvam in zapustil ležišce, razprostrto na tleh, in vznemirjen od že zrele noci molil k božanstvom s svetimi odvracilnimi prošnjami. Zdelo se mu je, da je videl zelo razžarjeno baklo, podobno utrinku, ki je razbrazdala del neba in izginila. Bil je napolnjen s strahom, da se je tako jasno pokazala grozeca Marsova zvezda. (25.2.3–4) Pri opisu se Amijan zgleduje po Plutarhovem življenjepisu Junija Bruta, ki se mu pred smrtjo pojavi prikazen (Brut 36.7). Amijan jo poimenuje genius publicus, torej spet isti kot v sanjah pred prevzemom oblasti. To je sporocilo za Julijanove privržence, da je njihovega vladarja res spremljal bog, ki pa ga je zapustil. Po tem, ko se prebudi, vidi utrinek. Svoji usodi ne more uteci in ko rimski tabor napadejo sovražniki, se zažene v bitko tako, da si pozabi nadeti oklep (25.3.3). S tem gre gotovi smrti naproti: [6] Ne menec se za svojo varnost je Julijan z vpitjem in dvignjenimi rokami jasno kazal, da so se sovražniki trepetajoc razkropili, in da bi vzpodbudil razs­rjenost zasledovalcev, se je drzno sam pognal v bitko. Stražarji,9090 Imenovani candidati po beli uniformi, ki so jo nosili. ki jih je groza razkropila, so mu z vseh strani klicali, naj se izogne gmoti bežecih kakor rušenju slabo zgrajene strehe, in neznano od kod se je spustilo konjeniško kopje, mu odrsalo kožo na roki in se skozi predrta rebra zarilo v spodnji del jeter. [7] Ko ga je skušal izvleci z desnico, je zacutil, da so bile kite prstov na obeh rokah porezane z ostrim železom in se prevrnil s konja. Prisotni so hitro pritekli, ga odnesli v tabor in mu priskrbeli zdravniško oskrbo. […] [23] Ko so že vsi molcali, je sam s filozofoma Maksimom in Priskom zapleteno razpravljal o vzvišenosti duše, ko se je široko razprla rana na prebodenem boku in nabrekle žile so zadržale njegov dih, ko je popil mrzlo vodo, za katero je pros­il. Sredi grozne noci se je lahkotno osvobodil življenja v starosti triindvajset let, rojen v Konstantinoplu, v otroštvu sta ga zaradi smrti zapustila oce Konstancij, ki je bil po smrti svojega brata Konstantina med mnogimi drugimi unicen v spo­ru naslednikov za oblast, in mati Bazilina iz stare plemiške družine. (25.3.6–23) Pri portretiranju njegovih zadnjih ur se Amijan zgleduje po Sokratovi smrti, saj se tik pred smrtjo zaplete v filozofsko debato s svojima prijateljema. Julijanu je bilo usojeno umreti v Perziji, kar potrjuje tudi prerokba, da bo umrl v Frigiji; izkaže se, da je v bližini kraja, kjer je padel, kraj, ki se imenuje Frigija (25.3.9). Glede rimskega genija, ki je po Amijanovem mnenju ocitno tisto božan­stvo, ki vodi in spremlja Julijana, Weber piše, da ga je najti samo pri Amijanu, pri drugih avtorjih pa ne, kar kaže na to, da ni bil posebno razširjen. Možno je tudi, da Amijan ni poznal vseh razlicic Julijanovih predsmrtnih znamenj ali pa da nekaterih ni želel vkljuciti.9191 Weber, Kaiser, 477. Julijanovo smrt so pogani in kristjani razumeli razlicno. Pogani so me­nili, da je Julijana naposled zapustil njegov varuh, bog Helij, in ga kaznoval za njegovo prevzetnost (hybris), zaradi katere je zanemarjal poslana svarilna znamenja. Medtem pa so kristjani v njegovi smrti seveda videli pravicno ka­zen za brezboštvo. Amijan Marcelin kot poganski pisec ocitno pripada prvi skupini. Bolj kot se Julijanu bliža konec, vec navaja negativnih znamenj in svaril, za katera pa se si­cer versko zagreti in pobožni cesar ne zmeni prav veliko. Zdi se, da je bogabojec posebno takrat, ko mu znamenja napovedujejo nekaj, kar je v skladu z njegovi­mi željami, torej s tem, da je izbran od bogov za višje poslanstvo. Perzijski pohod je že od samega zacetka zaznamovan s slabimi znamenji, vendar se Julijan za to ne zmeni – tako postane tragicen lik, ki se v svoji zaslepljenosti, hybris, požene v pogubo. Kljub svoji pobožnosti se Julijan ni zmenil za znamenja, ki so mu jih poslali bogovi. To seveda spominja na grško tragedijo, ko se protagonist upira bogovom in ga lastna hybris požene v smrt. Zgradbo treh knjig o spopadu s Per­zijci Rosen primerja z grško tragedijo na podlagi njihove strukture in sloga.9292 Studien, 149–178. Skoraj gotovo je, da je kopje zalucal konjenik perzijskega kralja Šapurja II., proti kateremu je Julijan zacel vojno. Amijan Marcelin, ki je bil udeležen v Julijanovi vojski, je zapisal govorice, da je kopje prišlo iz rimskih cet (25.3.6; 25.6.6). Libanij je preprican, da so bili za njegovo smrt odgovorni kristjani, kot dokaz navaja, da ni bil noben sovražnik nagrajen (Govori 18.274–275). Libanijevo tezo so pograbili kristjani, cerkveni zgodovinar Sozomen iz 5. sto­letja imenuje ubijalca za pogumnega tiranocida (6.2.1). Cerkveni zgodovinar Sokrat zapiše govorico, da je Julijana ubil demon (3.21.14–16), mnogi pa to dejanje pripisujejo angelom ali svetnikom, pogosto se to dejanje pripisuje sv. Merkuriju. Nekateri kristjani so mu dodali še zadnje besede: »Zmagal si, Galilejec!« (Teodoret 3.20.7). Nekateri so bili mnenja, da naj bi si Julijan v usodni bitki pozabil nadeti oklep zato, da bi se izpostavil, ker je vedel, da ne more zmagati (Efrem Sirski, Himne proti Julijanu 3.16). Nasprotno sta Amijan Marcelin in Libanij skušala prikazati svojega voditelja kakor Sokrata na smrtni postelji, ki pred smrtjo s prijatelji (Priskom in Maksimom iz Efeza) debatira o nesmrtnosti duše (Amijan 25.3.15–23; Libanij, Govori 18.272). Julijan je umrl nekaj ur zatem, ko mu je sovražno kopje poškodovalo jetra (ravno tisti organ, iz katerega je rad razbiral prihodnost, pravi Gregor iz Na­zianza, Govori 5.13), v noci iz 26. na 27. junij 363, potem ko je vladal imperiju manj kot dve leti. Umrl je brez naslednika ali potomca in zapustil vojsko v tuji deželi, obdano s sovražniki. Nekaj ur po Julijanovi smrti je bil za njegovega naslednika imenovan Jovijan. Perzijci so nemudoma napadli. Jovijan je dal prenesti Julijanove ostanke iz Nizibis v Tarz v pocasnem, pet­najst dni trajajocem sprevodu. Pogani so ga takoj sprejeli med bogove, kristjani pa so se veselili njegovega odhoda v pekel. V Tarzu v Kilikiji je tudi pokopan. Po Julijanovi smrti je vojska za novega avgusta celotnega imperija izbrala Jovijana, enaintridesetletnega kristjana, ki je nad legijami ponovno razprostrl praporje s križem in labarumom. Takoj je preklical vse Julijanove protikršcan­ske uredbe, zaseženo cerkveno premoženje je bilo vrnjeno Cerkvi in še dodatno povecano. Seveda so se ponovno razvnele ostre debate okoli herezij, ki so za casa Julijana potihnile: zdaj namrec ni bilo vec skupnega sovražnika. Poganski templji so se ponovno zapirali, filozofi so se brili in skrivali svoj poklic. Vendar pa je Jovijan poganom dovolil, da opravljajo svoje obrede. Za varen povratek iz Perzije je moral Jovijan žrtvovati Nizibis in še tri druga mesta v Mezopotamiji, štirinajst utrdb in pet satrapij ob Tigrisu (Amijan 26.9.1–11). Želel je cim prej priti do palace v Konstantinoplu, vendar mu ni bilo usojeno, da bi živ vstopil vanjo. V nepomembnem mestu Dadastana, med Ankiro in Nicejo je šel pocivat po obilni vecerji in se ni vec zbudil. Razlog smrti ni znan, nekateri jo pripisujejo gobam, ki naj bi jih zaužil za vecerjo, drugi ogljikovemu monoksidu. ZAKLJUCEK Zakljucimo lahko, da je Julijan res osrednji junak ohranjenega dela Res gestae. Sicer drži, da si Amijan zelo prizadeva ohraniti podobo lastne objektivnosti, a tudi to je lahko le literarni prijem. Julijanu ne prizanese s kritiko, ocita mu zlasti šolski edikt in njegovo politiko do kurijalov, razreda, ki mu je pripadal tudi zgo­dovinopisec. Ravno tako ne soglaša z vsemi sodbami sodišca v Halkedonu, ki ga je vzpostavil ob prihodu na oblast, predvsem ne z obsodbo zakladnika Ursula. Ceprav naklonjen poganstvu, se Amijan ni strinjal z Julijanovo versko poli­tiko, motila so ga razkošna žrtvovanja, ki so med drugim vodila v ekscesno ob­našanje vojakov, sploh pa že omenjeni šolski edikt. Vec o Amijanovem odnosu do Julijanove verske politike lahko sklepamo iz tega, cému zmanjšuje pomen ali o cem ne poroca. Tako ne zapiše, da je Julijan samostojno zapovedal, naj se ne preganjajo preganjalci kristjanov v primeru nemirov v Aleksandriji, popolnoma zamolci verski vidik nacrta o obnovi judovskega templja v Jeruzalemu, zmanjša razsežnosti verskega konflikta, povezanega s požarom v antiohijski Dafne. O dogajanju v Cerkvi ne poroca, kakor tudi zamolci, da so njeni notranji spori morda vplivali na Julijanovo imenovanje za avgusta. Izogne se tudi pogostim omembam ljudi, ki so imeli na Julijana velik vpliv, a mu niso všecni, npr. Prisk in Maksim iz Efeza – ceprav se obregne ob cesarjevo prevneto razkazovanje tega prijateljstva. Zamolci tudi Julijanove nacrte za pogansko cerkev, ki so nam ohra­njeni v cesarjevih lastnih delih. Kaj tocno je razlog za njegov molk in zmanjševa­nje pomena verskim dogodkom, ni cisto jasno. Morda so na to vplivale razmere v casu njegovega pisanja, ki niso dopušcale slavljenja poganskega vladarja, mor­da pa gre res le za sledenje zgledu sekularne zgodovine. Razlog, da zamolci na­crte, kakršna je Julijanova ideja o poganski cerkvi, pa bi lahko bil tudi drugacen pogled na verska vprašanja. Zdi se, da Amijan sicer skuša biti objektiven, vendar pa raje zamolci nekatere Julijanove zablode, kakor da bi jih moral opraviceva­ti. Julijan namrec ni bil tako idealen vladar, kakor ga skuša prikazati. Njegovi verski nacrti kažejo na megalomana, ki ni vedno imel stika z resnicnostjo, ki je podcenjeval iracionalni element v cloveku in ki bi naposled državo povedel v državljansko vojno: pri cemer ni kršcanstvu ponujal nobene resne alternative kakor Cerkev, na celu katere bi bil on sam. Njegov neuspeh v Antiohiji in njegov literarni odziv nanj potrjujejo, da je bil pravzaprav obcutljiv clovek, ki je iskal samopotrditev – ocitno tudi v božjih znamenjih. To sicer lahko razumemo glede na njegovo izolirano otroštvo in nepricakovan preobrat usode. Za ucinkovitejši portret Julijana kot odlicnega vladarja Amijanu služi demonizacija drugih pomembnih oseb, npr. njegovega polbrata Gala, ki je predstavljen zelo slikovito, seveda negativno. Negativec je tudi Konstancij, ne­nehno ljubosumen in sumnicav do svojih sorodnikov: kljub svoji okrutnosti je tudi Gal le njegova žrtev. Valentinijan in Valens Julijana niti približno ne dosegata, o Jovijanu pa sploh ni smiselno izgubljati besed. Ne le s sodobniki, pogosto primerja svojega junaka tudi z zgledi iz zgodo­vine, z najpomembnejšimi poveljniki: in ce jih Julijan ne dosega glede vojaških uspehov kakor npr. Aleksandra, jih z njim primerja pri neki drugi dejavnosti, npr. nocnem pisanju, kjer jih z neko lastnostjo presega. Amijan skuša Julijana cim bolj oprati vsakega suma o vpletenosti v la­stno imenovanje za avgusta: v njegovi razlicici se Julijan na vse možne nacine upira avgustovski casti, skriva se, nagovarja vojake, se upira vsem predlogom kronanja, dokler ga vojska ne prisili v prevzem oblasti. Pa še za tem skuša doseci spravo s Konstancijem, kljub temu, da si ta ne zasluži vladanja. Drugi viri kažejo drugacno sliko, v Pismu Atencem je bil Julijan Konstanciju odkrito sovražen, svoj odnos je spremenil šele po nasprotnikovi smrti. Za Amijana je Julijan nedvomno božji izbranec, kar dokazuje predvsem pri­kaz obdobja, preden se zavihti na oblast: pomenljiva apokrifna anekdota o slepi starki, navidezno le mimogrede navržena, obiski državnega genija, jasnovidne sanje. A njegovo vladanje je kratko, ne uspe mu uresniciti zadane naloge: po prihodu na oblast ni vec prikazan le kot izvoljenec. Zlasti ocitno to postane na perzijskem pohodu, ko Julijan preprosto ne prisluhne nobenemu znamenju, ki ne pritrjuje njegovim nacrtom. S tem postane tragicen lik, ki kljub jasnim zna­menjem drvi v pogubo. Naposled ga zapusti ne le osebni genij kakor Konstancija, temvec kar državni genij, zadene ga kopje, ki so ga kasneje pripisovali zunanjemu in notranjemu sovražniku, usodni rani pa podleže po filozofskih pomenkih, vre­dnih Sokrata. Ce je bilo morda Julijanovo prizadevanje, da bi bil filozof na presto­lu, v resnicnem življenju neuspešno, mu je vsaj v Amijanovi zgodovini to uspelo: vladar, vreden najvecjih vojskovodij, je umrl po zgledu enega najvecjih filozofov. Ana Bembic ana.bembic@gmail.com BIBLIOGRAFIJA Izdaja Amijanovih del Seyfarth, Wolfgang, ur. Ammianus Marcellinus: Römische Geschichte. 3 zvezki. Berlin: Aka­demie-Verlag, 1968–1978. Druga literatura Athanassiadi-Fowden, Polymnia. Julian and Hellenism: an Intellectual Biography. Oxford: Clarendon Press, 1981. Barnes, Timothy David. Ammianus Marcellinus and the Representation of Historical Reality. Cornell studies in classical philology 56. Ithaca in London: Cornell University Press, 1998. ----------. »New Year 363 in Ammianus Marcellinus«. V: Cognitio Gestorum: The Historio­graphic Art of Ammianus Marcellinus, ur. J. den Boeft, D. den Hengst in H. C. Teitler, 1–8. Amsterdam: North-Holland, 1992. Bidez, Joseph. La vie de l’empereur Julien. Collection d'études anciennes. Paris: Société d'édition ‘Les Belles Lettres’, 1930. Blockley, R. C. Ammianus Marcellinus: a Study of his Historiography and Political Thought. Collection Latomus 141. Bruxelles: Latomus, 1975. Bowersock, Glen Warren. Julian the Apostate. Cambridge, Massachusetts: Harvard Univer­sity Press, 1978. Browning, Robert. The Emperor Julian. Berkeley; Los Angeles: University of California Press, 1976. Cedilnik, Alenka. »Filostorgijev prikaz bitke pri Mursi«. Keria: Studia Latina et Graeca 16.1 (2014): 67–82. Drijvers, Jan Willem. »Ammianus Marcellinus 23.1.2–3: The Rebuilding of the Temple in Jerusalem«. V: Cognitio Gestorum: The Historiographic Art of Ammianus Marcellinus, ur. J. den Boeft, D. den Hengst in H. C. Teitler, 19–26. Amsterdam: North-Holland, 1992. Elm, Susanna. »Pagan Challenge, Christian Response: Emperor Julian and Gregory of Na­zianzus as Paradigms of Interreligions Discourse«. V: Faithful Narratives. Historians, Religion, and the Challenge of Objectivity, ur. Andrea Sterk in Nina Caputo, 15–31. New York: Cornell University Press, 2014. Gibbon, Edward. The History of the Decline and Fall of the Roman Empire. Zv. 2. London: Strahan & Cadell, 1788. Matthews, John F. »Ammianus Marcellinus«. V: Ancient Writers: Greece and Rome. 2. zv. 2, ur. T. J. Luce, 1117–1138. New York: Charles Scibner’s Sons, 1982. Neri, Valerio. Ammiano e il cristianesimo: religione e politica nelle Res gestae di Ammiano Marcellino. Studi di storia antica 11. Bologna: Clueb, 1985. Rosen, Klaus. Studien zur Darstellungskunst und Glaubwürdigkeit des Ammianus Marcelli­nus. Doktorska disertacija. Univerza v Heidelbergu, 1968. Ross, Alan J. Ammianus’ Julian: Narrative and Genre in the Res Gestae. Oxford Classical Monographs. Oxford: Oxford University Press, 2016. Smith, Rowland. »Telling Tales: Ammianus’ narrative of the Persian Expedition of Julian«. V: The Late Roman World and its Historian: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. Jan Willem Drijvers in David Hunt, 79–92. Routledge Classical Monographs. London: Routledge, 1999. Teitler, H. C. The Last Pagan Emperor: Julian the Apostate and the War against Christianity. New York: Oxford University Press, 2017. Thompson, Edward Arthur. The Historical Work of Ammianus Marcellinus. Groningen: Bouma’s Boekhius, 1947. Tougher, Shaun. »Ammianus and the Eunuchs«. V: The Late Roman World and its Histori­an: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. Jan Willem Drijvers in David Hunt, 57–67. Routledge Classical Monographs. London: Routledge, 1999. Warmington, Brian. »Some Constantinian References in Ammianus«. V: The Late Roman World and its Historian: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. Jan Willem Drijvers in David Hunt, 147–157. Routledge Classical Monographs. London: Routledge, 1999. Weber, Gregor. Kaiser, Träume und Visionen in Prinzipat und Spätantike. Historia 143. Stut­tgart: F. Steiner, 2000. IZVLECEK Julijan Odpadnik je bil rimski cesar, ki je v cetrtem stoletju, ko se je kršcanstvo pod Konstan­tinom že uveljavilo, skušal preobrniti zgodovino nazaj v cas poganstva. Njegova vladavina je bila kratka in nepricakovana, zanjo pa so bile znacilne verske reforme in vojaški pohod nad Perzijo. Kršcanski pisci ga prikazujejo negativno, za poganskega zgodovinopisca Amijana Marcelina pa je predstavljal podobo idealnega vladarja. V svojem zgodovinopisnem delu Res gestae je Julijana prikazal kot izbranca bogov. Kljub obcudovanju mu ni prizanesel s kritiko, je pa nacrtno zmanjševal pomen verskih in drugih zadev, ki bi lahko škodovale njegovi podobi. Da bi mu povecal veljavo, ga je primerjal z mnogimi slavnimi osebami iz grške in rimske preteklosti, prejšnjega cesarja Konstancija in Julijanovega brata Gala pa je prikazal izrazito negativno. Kljub naklonjenosti bogov pa je Julijan na pohodu proti Perziji zavrnil vsa svarilna znamenja, kar ga je stalo življenja. Njegovo smrt Amijan vzporeja s Sokratovo smrtjo in ga s tem prikaže kot vladarja filozofa, kar se ujema z Julijanovim lastnim idealom. Kljucne besede: rimsko zgodovinopisje, kršcanstvo, poganstvo, Julijan Odpadnik, Amijan Marcelin ABSTRACT The Image of Julian the Apostate in the Historiography of Ammianus Marcellinus In the 4th century AD, when Christianity had already been firmly established under Constan­tine, the Roman emperor Julian the Apostate sought to turn history back to the pagan period. His rule was brief and unexpected, characterised by religious reforms and a march on Persia. While his portrayal by Christian writers is a negative one, he is considered by Ammianus Marcellinus, a pagan historiographer, as a model ruler. Ammianus’ history, Res gestae, pre­sents Julian as one chosen by the gods. Despite his admiration, he does not hesitate to criticise the Emperor, but he deliberately downplays the significance of religious issues and of other matters which might tarnish Julian’s image. To improve his standing, Ammianus compares him to many famous personages from the Greek and Roman past, while the preceding Em­peror Constantius and Julian’s brother Gallus are drawn in strikingly negative colours. De­spite the favour of the gods, however, Julian rejected all warning signs on his march on Persia, which cost him his life. Comparing his death to the death of Socrates, Ammianus portrays him as a philosopher-ruler, which corresponds to Julian’s own ideal. Keywords: Roman historiography, Christianity, pagan religion, Julian the Apostate, Am­mianus Marcellinus Blaž Božic Dioniz in Nil v varstvu Boga: o dveh problemskih iztocnicah za razmišljanje o pesništvu Flavija Dioskora, »najslabšega pesnika antike« CORPUS DIOSCORIANUM: NAJDBA PAPIRUSOV V AFRODITOPOLISU IN KONTEKSTI DIOSKOROVEGA USTVARJANJA Flavij Dioskor (tudi Dioskor iz Afroditopolisa) je bil poznoanticni pesnik, lo­kalni veljak in pravnik, ki je živel v 6. stoletju v mestu Afroditopolis (današnji Kom Iškav) v srednjem Egiptu. Rodil se je v vplivni družini, saj je bil njegov oce Apolos nekdanji protokomet (»nacelnik vasi«) Afroditopolisa. Ime »Flavij« je verjetno oznacevalo njegov družbeni položaj. Glavne dogodke njegovega življenja je moc razmeroma dobro rekonstruirati kar iz podatkov, ki nam jih posredujejo njegovi lastni papirusni zapisi. Konvencionalno se za letnico nje­govega rojstva šteje leto 520. Verjetno je, da se je šolal v Aleksandriji in se po zakljucku izobraževanja vrnil v Afroditopolis. Najzgodnejša datacija, ki je ugotovljiva iz njegovih zapisov, je 543; gre za dokument, v katerem je naveden popis škode na žitnem polju, ki jo je zakrivil nek pastir s svojo credo. Po smrti oceta je Dioskor prevzel njegovo mesto in se vkljucil v upravno in politicno življenje svojega mesta. Bil je pripadnik elite, ki je urejal pravne in upravne zadeve v zvezi z mestom in skrbel za komunikacijo z Antinoopolisom, sre­dišcem Tebaide,11 Tebanska provinca. Gre za 13 najjužnejših egiptovskih nomov v okolici mesta Tebe. Kot up­ravno enoto jo je ustanovil cesar Dioklecijan. in Konstantinoplom, prestolnico. Leta 551 je Dioskor od­potoval v Konstantinopel, kjer je pri cesarju posredoval glede nekih davcnih zapletov. Leta 565/566 se je odpravil v Antinoopolis in tam ostal okoli sedem let. Kakor gre razbrati iz dokumentov, si je s selitvijo v središce Tebaide upal zagotoviti napredek v svoji karieri. Antinoopolis je iz neznanih razlogov zapu­stil pred majem leta 574. Velik del njegove poezije je bil spisan med bivanjem v Antinoopolisu in po vrnitvi v Afroditopolis. Zadnji datiran dokument v nje­govem korpusu je iz leta 585 – gre za vnos v neki poslovni knjigi. To je tudi terminus post quem za datacijo njegove smrti. V casu Dioskorovega življenja je bilo literarno ustvarjanje v Egiptu in po drugih središcih imperija izredno pestro. Med Dioskorove sodobnike štejejo npr. Pavel Silentarij, Roman Melod in Agatij. Za Dioskora je bil, tako kot za druge pesnike cesarskega Egipta tega casa, velik zgled nekoliko starejši pesnik Nonos iz Panopolisa. Za najdbo njegovih del se gre zahvaliti velikemu nakljucju: med preno­vitvenimi deli na neki hiši v vasi Kom Iškav, zgrajeni na nekdanjem egipcan­skem in kasneje aleksandrinskem mestu Afroditopolis, se je zrušila stena iz blatnih zidakov; za to steno se je razkril prostor, v katerem je bila shranjena posoda z vecjo kolicino (okoli 650!) papirusov. Poleg prepisov in sholij h klasicnim delom (mdr. k Homerju in Menandru) je raznoliki korpus, kate­rega avtor je bil neki Dioskor, vseboval ogromno kolicino osebnih zapiskov, pravnih in trgovskih besedil, med njimi pa tudi obsežen delež poezije. Ob prihodu strokovnjaka Gustava Lefebvra na najdišce so se velike kolicine pa­pirusov že polastili preprodajalci. Papiruse, ki so jih uspeli rešiti, so odnesli v muzej v Kairu, Lefebvre pa se je nato še dvakrat vrnil na najdišce (v letih 1906–07), kjer je našel še nekaj novih papirusov. Najdeni papirusi so bili zaupani mlademu klasicnemu filologu Jeanu Masperu, ki se je lotil urejanja in izdaje. Pred svojo tragicno smrtjo v vihri prve svetovne vojne, v bitki pri Vaquaisu leta 1915, je izdal prelomno izdajo v treh zvezkih, Papyrus grecs d’époque byzantine. To je prva izdaja Dioskorovega koprusa, ceprav je vsebo­vala samo besedila v gršcini. Precejšen delež korpusa namrec predstavljajo tudi koptska besedila (Dioskor je bil koptsko-grško dvojezicen, tako kot je bilo dvojezicno okolje, v katerem je živel, vendar pa je bil njegov materni je­zik koptšcina).22 Pokazatelj, da je bil Dioskorov prvi jezik koptšcina in da se je gršcine naucil, je razvidno mdr. tudi iz številnih preglednic grških glagolskih oblik, ki so bile najdene med papirusi. Ta del kor­pusa je s številnih vidikov v svoji izdaji natancno obdelal Jean-Luc Fournet, Hellénisme dans l’Égypte du VIe sičcle, 175–238. Koptski del korpusa še ni urejen, velik delež teh besedil pa je razpršen po svetu. O težki dostopnosti gradiva in precej rudimentarnem sta­nju raziskav piše tudi Leslie MacCoull v eni novejših izdaj in študij Diosko­rovega korpusa, Dioscorus of Aphrodito: His Works and World iz leta 1988, ki je v marsicem tudi zelo prelomna. Pomanjkanju interesa za koptski del besedil nedvomno botruje tudi dejstvo, da so ta besedila vecinoma formalne in uradne narave, medtem ko je vsa poezija pisana v grškem jeziku (kar je bila v Egiptu tistega casa tudi norma). Raziskovanje koptskega besedil se zdi pomembno predvsem za stilisticne raziskave Dioskorovega jezika poezije.33 O nekaterih znacilnostih njegove specificne rabe gršcine glej MacCoull, Dioscorus of Aph­rodito: His Work and His World, 18 isl. Leslie MacCoull se je prva poglobljeno posvecala Dioskorovemu koptskemu jezikovnemu ozadju. Za kompleksno razmerje med gršcino in koptšcino v Egiptu pozne antike s sociolingvisticnega vidika (in posebnim ozirom na 6. stoletje, casa splošnega vzpona koptšcine kot jezika uradne komunikacije) gl. Fournet, The Rise of Coptic. Poleg idiosinkratskega, vcasih težko razumljivega sloga, ki je deloma gotovo posledica njegovega koptskega jezikovnega ozadja, razumevanje te poezije otežuje tudi dejstvo, da je ta ohranjena fragmentarno, ceprav po drugi strani drži tudi, da so pesmi precej formulaicne. Tako lahko dopolnitve nekaterih poškodovanih mest na podlagi drugih, bolje ohranjenih pesmi, obveljajo za razmeroma zanesljive. Vecino njegovega pesniškega opusa tvorijo enkomiji in epitalamiji, naslovljeni na lokalne veljake. Pesmi so pisane pretežno v he­ksametrih (v manjši meri v jambskih trimetrih) in vsebujejo veliko homer­skega besedišca v deloma precej spremenjeni rabi; pri tem je bil povezovalni clen gotovo že prej omenjeni Nonos, ki se je v svojem delu tudi sam temeljito in zavestno soocal s homersko dedišcino. PREVODI Prevodni del te razprave obsega pesmi Epitalamij Izaku = P.Cair.Masp. III 67318, Epitalamij od vseh obcudovanemu kometu Kaliniku = P.Cair.Masp. II 67179 in Enkomij cesarju Justinu II. = P. Cair.Masp. II 67183 in sledi izdaji Leslie MacCoull, Dioscorus of Aphrodito. Mesta, kjer sem od nje odstopal, sem posebej oznacil v opombah in pospremil s kratko razlago tega odsto­panja. Pri tem gre vecinoma za izpuste težko razrešljivih mest v prevodu oz. mest, ki zahtevajo zelo veliko mero interpretacijske domišljije. Pri obravna­vi dolocenih problematicnih mest sem branje dopolnjeval z izdajami Jeana Maspera Un dernier počte grec d'Égypte: Dioscore, fils d'Apollôs, izdajo Cle­menta Kuehna Cicada: The Poetry of the Dioscoros of Aphrodito, in najnovej­šo, zelo papirološko in manj literarno usmerjeno izdajo Jean-Luca Fourneta Hellénisme dans l'Égypte du VIe sičcle: la bibliothčque et l'śuvre de Dioscore d'Aphrodité. 1. EPITALAMIJ IZAKU (P.CAIR.MASP. III 67318) Epitalamij Izaku sodi med bolje ohranjene pesmi v korpusu. Izak, na katerega je naslovljena pesem, je sicer za razliko od mnogih naslovnikov Dioskorovih epita­lamijev in enkomijev neznana zgodovinska osebnost. Najbrž je šlo za nekega lo­kalnega veljaka ali vplivneža. V grškem izvirniku je v pesem vdelan tudi akrostih, ki se glasi .S...O .....[.]....O ...F.[.]O, torej »sijajnemu ženinu Izaku«. Pesem je zanimiva predvsem zaradi vrstic 11–12, kjer se pojavi motiv Dioniza in Nila, ki sta v varstvu Boga –zašcitnika in varuha te nove zakonske zveze (...d... .......s.. ... stef.ess. .a. .e.... ..s.µe... p...te.... .e. .e.. ....a.....). Pristopi, Kaliopa, mati pesmi, in opevaj slovesno in vseskozi blešceco svatbo nadvse modrega para, svatbo, prepolno sijoce ljubezni in blaginje. Ni se namenil dovršiti44 Mesto je nejasno, iz vsebine namrec ni razvidno, kdo je subjekt tega stavka. nespodobnih dejanj Kipride, razprostreti mreže greholjubne Tindarejeve hcere.55 Helena. Njen »greh« je to, da je zapustila svojega moža Menelaja in s trojanskim princem Pari­som zbežala v Trojo. 5 O, sveto ljudstvo ogigijskega rodu,66 V izvirniku je uporabljena zveza ....... .e.e.., torej »po rodu iz Ogigije«. S krajevnim imenom »Ogigija« so tu imenovane egiptovske Tebe, gre torej za ljudstvo »tebanskega rodu«. Ogigija je sicer krajevno ime, ki ga najdevamo od Homerja dalje – najslavnejša omemba je seve­da ta v 5. knjigi Odiseje, kjer je to otok, na katerem prebiva nimfa Kalipso. Miticni kralj Ogiges naj bi po enem od izrocil ustanovil mesto Tebe v Bojotiji, po njem imenovano tudi Ogigija. Gre za spreten prenos imena na Tebe v Egiptu (MacCoull, Dioscorus of Apfhrodito, 112). ki prebivate na nilskem nabrežju, brž, uperite pogled tja, tam prihajata ženin in nevesta! Brez pristranske sodbe – po izgledu prekašata Belerofona,77 Belerofon, Sizifov vnuk, je opravil mnoga junaška dela, med katerimi je gotovo najslavnejša epizoda uboj Himere. Kot lik je v marsicem podoben Heraklu. Podlaga Dioskorovemu pozi­tivnemu vrednotenju so morda Belerofonove ikonografske poteze, saj se ga slika kot atrak­tivnega, mladostnega in vitalnega. Niz njegovih uspešnih dejanj in junaštva v mitološki naraciji naposled prekine njegov hýbris, saj je verjel, da mi pripada mesto na Olimpu. Ta prevzetnost ga s posredovanjem Zevsa stane slave in pahne v životarjenje. zali mesec sta okitila s porocnimi pesmimi, na brazdah žitorodne zemlje, ki se radosti s cvetlicami. 10 Naj vama Bog nakloni zakon, odlicnejši od vseh, dalec od jeze in zavisti drugih, ko pa sta še ovencani Dioniz in Nil z mnogimi otroki zlahka v njegovem varstvu! Žívita torej za vekomaj, ti pa dosezi neumrljivo starost,88 Tu se zamenja subjekt; pesnik sedaj nagovori samo ženina. saj si povelical neunicljivo radost, ki jo prinaša dober red, ki je opevana od vseh, radost, ki jo spremlja vrlina te vrste, skupaj s svojo obcudovanja vredno nevesto. 15 Ko bo cas pravi – prav kmalu – boš v svojem narocju držal sina, slajšega kot nektar, ljubljenega za svojo lepoto, prinašalca blaginje, ki poplaca prav vse vajine poprejšnje napore, sina, ki povzdiguje vrlost vajinih prednikov. Proc, coprništvo! Ta zakon uživa naklonjenost Boga, 20 ta zakon milega Izaka, sina brezgrajnega oceta Ti, Izak, ki si mocnega duha, si si našel plemenito nevesto, kakor zlato ujame zlato in kakor si srebro najde srebro. 2. EPITALAMIJ OD VSEH OBOŽEVANEMU KOMETU KALINIKU (P.CAIR.MASP. II 67179) Ta epitalamij je posvecen kometu Kaliniku ob njegovi poroki z neko Teofilo. Tu se v strukturno identicni vlogi, ki jo je v Epitalamiju Izaku opravljal kršcanski Bog, namrec kot varuha nove zakonske zveze pojavita Dioniz in Demetra. Pe­sem je slabše ohranjena in na dolocenih mestih tudi nerazumljiva. Ob primer­javi z Epitalamijom Izaku se lepo vidijo strukturni in formulaicni elementi, ki se pojavijo v številnih Dioskorovih epitalamijih, poleg blagoslova varuha tudi pomen harmonije (ki je navadno izražena skozi dvoclene primere, npr. kot zve­za srebra, zveza zlata, zveza lepote in modrosti) ter odlicnost naslovnika (ki po svojih vrlinah prekaša Belerofonta, Ahila, Menelaja … ). O ženin, tvoje svatbeno slavje napolnjuje ples Harit, V njem sta se združila modrost in lepota.99 Razumevanje verza 2 je težavno. V izvirniku se glasi: s.f..s.... µet. ........ .e. µe..p..s.. ....... MacCoull prevaja precej dobesedno: »[…] may it ever seek the help of Wisdom after Beauty.« Subjekt je gotovo ..µ.., torej svatba ali svatbeno slavje, vendar pomeni besed ........, s.f..s.... ...... in razmerje, ki ga uvaja prepozicija µet., niso jasni. Težavnost tega verza je prepoznal že Maspero, ki precej prosto prevede: »il est parvenu ŕ unir pour toujours la sagesse ŕ la beauté«, z argumentom, da ima beseda ..... lahko nekakšen »aditivni pomen« (»sens d’adjonction«), kot lahko iz iste osnove tvorjen samostalnik ...... pomeni »tovariš, kompan­jon«. Cetudi bi v tem smislu sicer prej pricakovali genitivno vezavo predloga µet., se mi zdi Masperov predlog vseeno boljši, še posebej v luci ostalih epitalamijev, kjer se zdi, da Dioskor posebej izpostavlja pomen harmonije, zveze in združitve (npr. srebra in zlata, prim. tudi Epital­amij Izaku), zato pri prevodu tega verza sledim Masperovi interpretativni liniji. V zakon vodiš nevesto, ki je zavidljiva Ariadna, zlatoovencano Teofilo s srebrnimi nogami ki ima …1010 Genetivna zveza vsebuje besedo, katere zapis je poškodovan (Maspero: <...…>, MacCoull <.........>, Fournet: <..........>). Maspero predvideva, da pri tej besedi ne gre za ...... (»Le mot qui précčde ne semble pas ętre ......«). Bržkone bi lahko šlo za neko akuzativno obliko, saj je poleg znaka .., ki ga razbirata MacCoull in Fournet, takšna predpostavka smiselna v kompozi­cijskem oziru: s to interpretacijo bi namrec dobili dvocleno sekvenco: ......... [..]..t...s. ....s... .µ.. .a. s.f..... .s.µ.., znacilno za Dioskorov slog). MacCoull v nasprotju s tem v svojem prevodu z besedo .µ.. poveže oba genitiva, [..]..t...s. in s.f....., za objekt glagola ....s... pa postavlja zgolj .s.µ... Sam v prevodu nakazujem dvodelno strukturo, ki se mi zdi ustreznejša, vendar izpušcam prevod poškodovanega zapisa. ljubezni in hkrati diši po modrosti. 5 Zlato je ujelo zlato in srebro je našlo srebro. Z mlade trte si utrgal medenosladke grozde, Dioniz je pospremil poletje tvoje poroke in vsem v obilju dal vina, kras ljubezni, zlatolasa Demetra pa je prinesla cvetlico s poljan. 10 ….1111 V verzu 11 manjkata dve besedi, berljiv je samo zacetni del, ..stat. ... s.t.[e]f.ess.. »se je namrec postavila z venci …« Tako Maspero kot MacCoull verz v prevodu izpustita; temu sledim. tvojo rožnato sobo je1212 V jezikovnem smislu, pa tudi vsebinsko, se mi zdi verjetno, da je subjekt verzov 11 in 12 zgolj Demetra, prinašalka cvetja, ne pa tudi Dioniz. Verz 11 je sicer mocno poškodovan, vendar je v njem moc razbrati glagol .stat. (3. os sg.) in s.t.[e]f.ess.., v verzu 12 pa je prav tako edninski glagol d..p.e.e.. MacCoull namrec prevaja množinsko (»They have woven holy wreaths round your rose-filled bedroom«), verjetno po smislu – to dejanje MacCoull razume kot osrednji bla­goslov varuhov zakona, ki pa sta oba – Dioniz in Demetra. opletla s posvecenimi venci.1313 e..es...a... Beseda e..es.... verjetno oznacuje nekakšen podolgovat venec, vejo, ovito z volno in sadjem, ki se je uporabljala v ritualnem kontekstu, predvsem v kontekstu festivalov ..a....a in Ta.....a. Navadno se je ta venec povezoval z Apolonovim bogoslužjem, ven­dar je beseda lahko imela tudi širši in splošnejši pomenu, lahko namrec oznacuje na splošno predmet, ki je pomemben v dolocenem ritualu. Tu gre za dejanje blagoslova zakonske zveze, ki ga izvede Demetra, ko to pletenino pricvrsti na vrata mladoporocencev. Pri tem pesnik aludira na dejansko ritualno rabo: ta pletenina se je namrec obešala na vrata hiš; s tem dejan­jem se je hiša blagoslovila z blaginjo, ki jo simbolizira ta venec (prim. tudi Burkert, Structure and History, 134 isl.). Kot kakšen Menelaj, le da svetlejših las, slediš svoji Heleni, le da ti ta ne bo zbežala. In potem boš ugledal v narocju ljube otroke, 15 po podobi in vrlinah enake tebi in tvoji nevesti. Želim, da bi kakšen slaven slikar zvesto naslikal tvojo razpoznavno1414 .p...... (Maspero, Fournet); MacCoull bere .p.p.... »navdihnjen«. podobo in upodobil tvoj sijajni izgled, ljubljen od vseh, kakor mesec, sijoc v radosti. Prekosil si zmagovalnega Belerofona, polnega življenjske moci – 20 s svojim telesom, s svojo lepoto neizmerljivih vrlin. Brez pristranske sodbe – premagal si Ahila in Diomeda, zlahka si prekosil Aresa in vsemogocnega Herakla. Bodi milostljiv do mene, tvojega obcudovalca, da bom lahko zapel pesem tebi v cast. 25 Podal sem se na plovbo, polno neizmerljivih vrlin.1515 Na papirusu sledijo še štiri vrstice, ki pa so težko berljive in predstavljajo interpretativni prob­lem. Maspero v svoji izdaji teh vrstic ne navede, MacCoull pa jih navaja in deloma prevede. V svoj prevod doda vrstico 26: .s.p.e.t..... .... .at. ...[sµ].. .p. p.[], ki jo v anglešcini interpretira kot »not in a wordly sense«. Sam sem se odlocil za izpust v prevodu, saj drugi del vrstice, .p. p.[] ni razrešljiv. Cetudi je .... .at. ...[sµ].. prevedljivo kot »not in a wordly sense« (prim. isto sekvenco v verzu 10 P. Cair.Masp. II 67183); ni jasno, na kaj se tu nanaša. 3. ENKOMIJ CESARJU JUSTINU II. (P. CAIR.MASP. II 67183) Tretja pesem je izbrana kot reprezentativen primer zvrsti enkomija. Enkomij (....µ...) je pesem, naslovljena na neko pomembno osebnost, v kateri pesnik izpostavlja in opeva vrline (..eta.) naslovnika. Po kriteriju naslovnika (ki je v enkomiju praviloma smrtnik) so jo že v antiki locevali od himne (.µ...), ki je pesem, naslovljena na božanstvo ali heroje (ceprav je ta razlocek vsaj v doloce­nih obdobjih problematicen, npr. ravno v kontekstu pozne antike), lahko cesar privzame božanske poteze. Kontekst tega enkomija je verjetno prihod cesarjeve ikone1616 MacCoull, Dioscorus of Aphrodito, 74; Johnson, Greek Literature in Late Anitquity, 179. v glavno mesto Tebaide Antinoopolis.1717 Fournet, ki Dioskorove enkomije razvršca po konkretni priložnosti, takšen tip enkomija imenuje »enkomij prihoda« (enkômion d’adventus). Opazna je vzporednica z Nono­sovo Parafrazo Janezovega evangelija (ujemanje številnih epitetov) in raba lati­nizmov. V okviru te pesmi je treba izpostaviti alegoricno branje Clementa Ku­ehna. V svojem prevodu Kuehn pesem namrec naslavlja »Himna sv. Teodoziju« (Teodozij I, omenjen v vrstici 12). Zgornji rob je poškodovan in [...st.]... je dopolnitev na podlagi vsebine in citljivega sklopa crk <...> v vrstici 1, vendar gre pri tem za dopolnitev, ki je sicer splošno sprejeta; Kuehn je v svoji interpreta­ciji glede naslovnika (in glede alegoricnega branja) osamljen. recto Justin je prišel med nas, dajalec življenja,1818 Ta epitet ni homerski, temvec »nonoški«; s tem epitetom Nonos na mestih 5.105, 6.117 in 8.92 v Parafrazi Janezovega evangelija opiše Kristusa. prinašalec dobrote,1919 Izvirni .s...s....[.] je hapax legomenon, morda gen. pl. neizpricanega *.s...s..., ki ga veže pridevnik fe..sß... (prim. Kuehnovo interpretacijo), ali pa particip (interpretacija Leslie MacCoull). Justin je prišel med nas, mogocnim možem in ženam mnogih radosti je prinesel radost svobode in pomoci, ki preganja gorje grozovitih spotik. Dobro je slaviti njegovo ime, ki ga opevajo vsi,2020 Verz 5 je dopolnitev, ki je Kuehn ne sprejema; gl. [.µ.e]..s.a. v verzu 7 zato interpretira samosto­jno, kot imperativni infinitiv. 5 on je namrec milina in radost in lepote govora ljubljeni cvet, dobro je opevati mladega sina palace mnogih žezel, preslavnega kralja,2121 Dopolnitev s t.. (Maspero, MacCoull, Fournet), ki implicira apozicijo in istega naslovnika v verzih 7–8, Kuehn emendira v .a., in tako nakaže, da gre sedaj za razlicnega naslovnika; v njegovem alegoricnem branju je naslovnik najprej Kristus, potem Bog Oce. ki ljubi Kristusa – kakšen radosten dar je Bog poslal svetu, prišel je za pastirja vseh resnicnih stvari, on ni s tega sveta. 10 S svojimi sklepi, navdahnjenimi od Boga, neguje in ohranja cez vse bistrega duha preudarnega in castitljivega Teodozija,2222 Mišljen je Teodozij I. oz. Veliki (vladal 379–395). ki je od rojstva nosil v sebi strah pred Bogom in spoštoval njegovo postavo, ki je znal nositi škrlatno odelo tistih, ki imajo Kristusa v sebi. Brž, poveljnik,2323 Guverner egiptovske province (Maspero, MacCoull). Kuehn v alegoricnem branju za naslovni­ka postavlja Teodozija in razume vokativ st.at.a..e »poveljnik« metaforicno, namrec kot poveljnika svetnikov (v skladu z biblijsko podobo vernika kot Kristusovega vojaka, prim. 1 Timoteju 1: 18, 2 Timoteju 2: 3). poklici k sebi podanike! 15 Ti sam si […], prinašaš slavna darila. Vedno motrite modre temelje, v katerih korenini vladavina, ki so noseci z zakoni slavne modrosti, glejte, to je opevan naslednik na prestolu kraljev preteklosti. verso Radostite se, o kralji, slavni2424 Tu sprejeman Kuehnovo emendacijo, s katero dobro argumentirano spreminja Masperovo branje e.d... (ki ga sprejemata tudi MacCoull in Fournet) v e..[.]e... Gl. str. 131 Kuehnove iz­daje, prim. MacCoull, ki e.d... ocitno bere metaforicno (»biti pri miru«, »obstati«) in sekvenco razume kot »may you reach a boundless lenth of life« Problem tega branja je tudi razmerje predikata in subjekta, tj. edninskega glagola e.d.. in njegove odnosnice, množinske oblike samostalnika ßas...e.. na veke vekov! Naj bo zavist za vedno ostane dalec od vaše vladavine, naj bo pritlehna zavist vedno dalec od vaše vladavine Okovi bodo ležali pod vašimi rokami …. izlivati2525 Na mestu, kjer je stal glagol, ki veže infinitiv .e...ße.. »liti«, »izlivati«, je lakuna; Kuehn laku­no zapolnjuje z gl. ..... in infinitiv tako interpretira finalno. MacCoull vrstico povezuje s prejšnjo in prevaja casovno »(as) in our fear we shed tears of sorrow«. prestrašene, tragicne2626 Na tem mestu stoji nenavaden pridevnik t.a....t.e...a, ki se nanaša na samostalnik d....a. Po Kuehnovi interpretaciji v okviru alegoricnega branja gre za aluzijo na »tragicni« padec Adama, ki ga pesnik zavestno opiše s pomocjo izrazito predkršcanskega koncepta. solze. 5 Povzdiguješ božjo vero, slaveco ljudi. Ne boj se, žezlonosec, tvoja slava ne bo nikoli umrla! Kakor visoki venec si, skrinja zaveze za vsa ljudstva2727 Kuehn predlaga rahlo spremenjeno branje, in sicer sodi, da oba pridevnika, [.]....[.]........... in p.µf...., dolocata samostalnik st.f.., ..ß.t.. pa je apozicija: »Ti si visokoglavi venec vseh ljudstev, ti si skrinja zaveze«. S tvojega prelepega oblicja švigajo žarki kot visoki venec ……………………………….. 102828 Papirus je od vrstice 10 dalje slabše ohranjen; razen vrstic 12 in 13 so berljive le posamezne be­sede, ki jih v svojem prevodu izpušcam. Noben vladar še ni bil enak tebi 12 Bog ti je z nebes poklonil diadem svetlobe 13 »NAJSLABŠI PESNIK ANTIKE«? VREDNOTENJE DIOSKOROVE POEZIJE V 20. STOLETJU Poezija Flavija Dioskora je bila med njegovimi najzgodnejšimi izdajatelji in raziskovalci takoj deležna ostrih vrednostnih sodb; negativne sodbe njegove­ga dela so se nadaljevale globoko v 2. polovico 20. stoletja.2929 prim. Cameron, Wandering Poets, 508–9; Baldwin, »Diosocrus of Aphrodito: The Worst Poet of Antiquity?«, passim) in deloma tudi do današnjih dni (prim. Miguélez Cavero, Poems in Context, 92 isl., 101; Van Minnen, »Nonnus’ Panopolis«, 58). V tem poglavju bom skušal prikazati nekaj od predpostavk tega vrednotenja in s tem skušal osvetliti, zakaj je ravno vrednotenje ponavljajoca se stalnica pri interpretaciji te poezije. Na koncu bom izpostavil dve predpostavki, ki se kažeta kot nujni za ustrezno vrednotenje te poezije. Zdi se namrec, da mnoge negativne sodbe pogosto izhajajo iz negativih sodb o kulturi in literaturi pozne antike na splošno (npr. preko vpeljanih na­racij o »propadu« in »dekadenci« antike). Pojem »pozne antike«, v marsikate­rem oziru nedvomno še vedno nejasen in nedolocen, oznacuje obdobje, ki se ga konvencionalno zamejuje z letnicama 284 (ustolicenje cesarja Dioklecijana in tetrarhicna preureditev cesarstva) in 476 (»padec« Rima) na Zahodu in ob­dobje zgodnjih islamskih osvajanj (7. stoletje) na Vzhodu. Izraz pozna antika (ang. Late Antiquity) je prevod nemškega izraza Spätantike, ki se uporablja od zacetka 20. stoletja dalje. Ta izraz se povezuje predvsem z delom avstrijske­ga umetnostnega zgodovinarja Aloisa Riegla Spätrömische Kunstindustrie iz leta 1901, v središcu katerega so estetska merila v likovni umetnosti nekega prehodnega zgodovinskega obdobja, ki je bilo poprej vecinoma obravnavano skozi prizmo »propada« ali »dekadence«. V anglosaškem svetu se izraz Late Antiquity povecini uporablja od prelomnega dela The World of Late Anitquity (1971) zgodovinarja Petra Browna dalje. Obe deli pomenita revizijo misli o propadanju in upadanju anticne kulture v t. i. krizi tretjega stoletja (235–284 po Kr.) in sta odprli široko polje raziskovanja posebnih družbenih, kultur­nih in politicnih znacilnosti kasnejšega obdobja rimskega cesarstva. Naraci­je »padca«3030 Za podrobno razpravo o naracijah »upadanja« in »propada« v kontekstu pozne antike gl. npr. Ando »Narrating Decline and Fall«. so v veliki meri produkt misli zgodovinarja Edwarda Gibbona in njegovega monumentalnega dela Zgodovina zatona in propada rimskega cesarstva;3131 The History of the Decline and Fall of the Roman Empire (1776–1788). ceprav je kriza, ki je v tretjem stoletju rimsko cesarstvo privedla na rob propada, seveda realno zgodovinsko dejstvo, pa takšna naracija inter­pretacijo nekega obdobja v veliki meri podreja razumevanju predhodnega. Oznaka »najslabši pesnik antike« je logicna posledica in vrh dolge tradicije takšnega razumevanja in izrazito »vrednotenjskega« pristopa do literarne pro­dukcije tega obdobja. O osrednjem pomenu, ki pri raziskovanju antike v vseh ozirih dolgo casa pripadel klasicnemu obdobju – torej obdobju »najboljše« rabe jezika in najboljšega estetskega cuta – je bilo v okviru literarne zgodovine že veliko napisanega in v današnjem casu so ti pogledi v veliki meri podvrženi reviziji. Zanimivo je, da je bila helenisticna literatura že pod vplivom post­modernih tokov deležna nekakšne »rehabilitacije« – pac po zaslugi svojega medbesedilnega dialoga z zavezujoco »klasicno« preteklostjo. Prav nasprotno pa se zdi, da v kontekstu pozne antike odklonilen odnos pogosto zadene ravno avtorje, ki so vidneje zavezani klasicni oz. poganski tradiciji. (To bi se morda dalo razumeti kot posledico interpretacije kršcanskega literarnega ustvarjanja kot »novuma«, ki je vrednoteno v skladu z lastnimi zakonitostmi, medtem ko je »pogansko« ustvarjanje del starejše tradicije in mora biti vrednoteno v primerjavi s kanonicnimi mojstrovinami te tradicije). V tem kontekstu je najzgovornejši primer gotovo Nonos iz Panopolisa, cigar monumentalni Ep o Dionizu je dolgo casa veljal zgolj za napaberkovan kompendij razlicnih mi­toloških izrocil o bogu Dionizu, zanimiv zgolj kot dokumentarno gradivo, in brez kakršne koli literarne vrednosti – Nonos je resnejših, manj zanicevalnih raziskav deležen šele dobrih 40 let. V istem kontekstu je treba razumeti tudi sodbe, ki so doletele Flavija Dioskora, kljub ocitni razliki do Nonosa (ki se kaže ob primerjavi njunih opusov). Eden osrednjih raziskovalcev bogatega pesniškega ustvarjanja v Egiptu pozne antike, Allen Cameron, ki je sicer do pesniškega ustvarjanja Nonosa in njegovih naslednikov afirmativen, je v svoji pomembni študiji Wandering Poets: A Literary Movement in Byzantine Egypt iz leta 1965 Dioskora navedel kot dokaz za to, da se je v 6. stoletju tradicija dokoncno izpela, in Dioksorovo pesništvo interpretira kot nekakšen nemo­cen poskus klasicista, da bi pri življenju ohranjal umirajoco tradicijo.3232 Cameron, Wandering Poets, 508–9. To je pozicija, ki se zdi v odnosu do Dioskorovega dela ena od najpogostejših. Pri Cameronu gre za primer sodbe raziskovalca, ki je do literature tega obdobja afirmativen, vendar pri sodbi o Dioskoru uporabi enako negativno naracijo o propadu in dekadenci, saj ga vidi kot (pre)poznega predstavnika te književno­sti. V ta okvir sodijo npr. tudi sodbe o njegovi poetiki in stilistiki, ki jo vredno­tijo negativno v primerjavi s starejšimi ideali (npr. v odnosu do Homerja). No­vejši avtorji naceloma ne zavzemajo takšnih stališc, ampak o Dioskoru sodijo kot o »nenadarjenem« pesniku.3333 Miguélez Cevero, Poems in Context, 92–3; 101 Takšni ocitki so navadno utemeljeni zvezi s sodbami, da so njegove pesmi šolske, saj da spominjajo na šolske kompozicije oz. so napisane na podlagi genericnih modelov, ki so služile vajam v šolah.3434 Prav tam, 104. Druga okolišcina, za katero se zdi, da je vsaj deloma botrovala takšnemu pogledu na Flavijevo ustvarjanje, je zvrst njegove poezije v povezavi z njegovim družbenim položajem. Enkomij in epitalamij, glavni zvrsti, v katerih se je Dio­skor udejstvoval, sta sicer sami na sebi vpeljani pesemski zvrsti z dolgo tradicijo, ki sega do Simonida s Keosa in Ibika. Za epitalamije, torej pesmi, naslovljene na mladoporocenca, velja podobno: arhaicni pesniki Sapfo in Anakreon, Stezi­hor in Pindar se uvršcajo med mojstre tega žanra. Ocitke o priložnostnosti oz. oznako priložnostnega pesnika3535 »When he is mentioned in literary histories at all, it is as a Gelegenheitsdichter, a sort of pro­ducer of greeting-card verses, with apologies for what a past critical mentality thought of as exaggerated flattery« (MacCoull, Dioscorus of Aphrodito, 150). gre morda razumeti skozi biografsko dejstvo, namrec to, da je bil Dioskor prvi vrsti pravnik in upravitelj vasi, ne pa pesnik, hkrati pa so bile njegove pesmi tudi tesno povezane s konkretno priložnostjo. K vtisu efemernosti in nepomembnosti je seveda prispevala sama sestava korpusa in to, kako so pesmi zapisane: najti je številne papiruse, na katerih so pesmi zapi­sane na hrbtno stran nekega uradnega dokumenta, ki ni s pesmijo imel nobene veze; možnost, da gre pri tem za osnutke in vaje v slogu, še toliko bolj prispeva k videzu nepomembnosti in mimobežnosti. To, da poezija v resnici ni tako zelo pomembna, kot je pomemben konkreten namen, za katerega je bila napisana, se kaže tudi z vsebinskega vidika: pesmi same pogosto vsebujejo zelo konkretno prošnjo in tako izdajajo razlog, zakaj so bile napisane, npr. prošnjo za denarno pomoc (Enkomij, P.Cair.Masp.  II 67177), pritožbo nad nekom (Enkomij, P. Wal­ters 517), priporocilo za postavitev nekoga na nek položaj (Enkomij Viktorju Odlicnemu, P.Cair.Masp.  II 67131) ali za splošno naklonjenost (Enkomij notarju Janezu, P.Lit.Lond. 100F). Da bi poeziji, ki nastaja v okviru nekih zelo konkretnih okolišcin, odre­kali vrednost zgolj zaradi njene konkretne politicne funkcije, bi bilo seveda anahronsticno. V tem kontekstu se zdi primerno izpostaviti pripombo Leslie McCoull o »kulturi hvalnic«, v kateri so formulaicni slavospevi odgovarjali na potrebe tedanje družbe.3636 Prav tam. Pri tem se zdi, da je literarna produkcija, ki je cvete­la v Tebaidi tistega casa, pri svojem obcinstvu lahko racunala na izrazit posluh ravno za enkomije in epitalamije, in da sta ti dve zvrsti v tem casu in pro­storu doživljali svojevrsten razcvet (posebej pogost je npr. enkomij, napisan ob prihodu neke pomembne osebe v skupnost). Poleg številnih Dioskorovih enkomijev, npr. Enkomij cesarju Justinu II, Enkomij stratiarhu Kaliniku (P.Cair.Masp 67315), Enkomij vojvodi Janezu(?) (P.Cair.Masp. 67279), široko razširje­nost takšnega tipa poezije potrjujejo najdbe številnih papirusov z enkomiji in epitalamiji drugih avtorjev iz tega casa in s tega prostora,3737 Za natancen pregled poezije v Tebaidi gl. Migueléz Cevero, Poems in Context, za poezijo, izpricano na papirusih, napisih in na pergamentu, posebej str. 33–79. ki so po vsebini in funkciji nadvse podobni Dioskorovim. Flavij Dioskor tako v pisanju svoje poezije tako še zdalec ni bil osamljen, takšno »priložnostno pesnjenje« pa s tega vidika ni zelo drugacno od poezije, ki je nastajala npr. v kontekstu simpo­zija ali v kontekstu športnih iger v arhaicni dobi. V tem oziru se Dioskorova poezija kaže kot »tipicna« za kulturo, v kateri je nastajala. Raziskovalci so tej poeziji dolgo priznavali zgolj dokumentarno vrednost. Ceprav namen tega razmišljanja ni nekakšna apologetska »rehabilitacija« Di­oskorove poezije, je treba ob zakljucku vendarle nujno izpostaviti vsaj dve aksiološki predpostavki, ki se s stališca zgodovine raziskav kažeta kot nujni za ustreznejše razumevanje in vrednotenje teh besedil: 1) obravnava jezika besedil v njihovem lastnem grško-koptskem okviru in 2) obravnava Dioskorove poetike v njenem lastnem kulturnem okviru in li­terarnem kontekstu, k cemur nujno sodi tudi obravnava v koordinatah »kulture hvalnic«, »formulaicnosti« in »priložnostnosti«. Na tem mestu prehajam k drugemu problemskemu sklopu, ki ga odpira branje te poezije, in ki bi ga lahko morda ustrezno razumeli ravno skozi mo­ment »priložnostnosti« te poezije, torej skozi moment konkretnega pragma­ticnega konteksta teh pesmi. DIONIZ, NIL IN KRŠCANSKI BOG: LITERATURA, RELIGIJA IN PERFORMATIVNOST V EGIPTU 6. STOLETJA Transformacija verske pokrajine rimskega cesarstva, ki je z zacetkom nagle širitve kršcanstva (najpomembnejša mejnika sta domnevno spreobrnjenje cesarja Konstantina leta 312 in izdaja Milanskega edikta leta 313), je gotovo eden izmed najpomembnejših kulturnih mejnikov pozne antike. Ta dogaja­nja so seveda zajela tudi Egipt. Kljub temu, da se je proces opušcanja starih, predkršcanskih verskih sistemov z zaprtjem nekaterih institucij zacel že pod Konstantinovo vladavino, ta transformacija ni pomenila absolutne prevlade kršcanstva; ob stiku s predkršcanskimi verskimi sistemi je novo verstvo, kr­šcanstvo (v prvih stoletjih po Kr. zaradi burnih notranjih teoloških bojev v doktrinarnem pogledu še vedno neenotno) namrec deloma predstavljalo su­perstratni, deloma adstratni sistem, kar pomeni, da so bili »stari« in »novi« verski sistemi podvrženi medsebojnemu vplivanju in so se pri tem tudi sami preoblikovali. Ustrezna se zdi sodba, da so se stari verski sistemi kot domi­nirajoca struktura propadli do konca 4. stoletja, vendar obstajajo dokazi, so na obrobju – primer tega je ravno Egipt – obstajali še v kasnejših stoletjih, posebej dolgo se se obdržali predvsem na podeželju in na obrobju. Z drugimi besedami, uradna implementacija nove vere še ni avtomaticno pomenila nje­ne prevlade.3838 Za pregledno razpravo o tej problematiki na primeru Nonosa iz Panopolisa gl. Dijkstra, »The Religious Background of Nonnus«. Preostanke starih »poganskih« verovanj si lahko v 6. stoletju zamišljamo obenem kot spomin na verske prakse na eni strani in kot transfor­mirano kulturno dedišcino na drugi. Za kulturo te dobe se zdijo te (literarne, filozofske) transformacije še posebej pomembne (prim. široko prakso alego­ricne interpretacije mitov pri neoplatonikih ali pretvorbo božanstva Dioniza v osrednjega literarnega junaka epa v Epu o Dionizu Nonosa iz Panopolisa). V kontekstu literarnega ustvarjanja se ti prepleti pogosto kažejo v hkratni upo­rabi »kršcanskih« in »poganskih« elementov (snovi, motivov, konceptov, be­sedišca) znotraj posameznega literarnega dela ali znotraj opusa posameznega ustvarjalca. Najzgovornejši primer je bržkone prav zgoraj navedeni Nonos, avtor »poganskega« Epa o Dionizu in »kršcanskega« biblicnega epa Parafraza Janezovega evangelija. V preteklosti so vsakokratno izbiro snovi pogosto po­vezovali z osebnim verskim prepricanjem avtorja. Takšne interpretacije so predvsem posledica ostre in izkljucujoce dihotomije, ki so jo raziskovalci vzpostavljali med kršcanstvom in poganstvom in mnenjem, da osebna vero­izpoved strogo doloca izbiro snovi. V resnici je bilo razmerje – kot dokazuje prav Nonos – precej bolj prožno in še zdalec ne izkljucujoce. Podoben problem se pojavi ob interpretaciji motivike, ki jo v svojih pe­smih uporablja Flavij Dioskor. Tako se v pesmi Epitalamij Izaku (P.Cair.Masp. III 67318) pojavi motiv Dioniza in Nila, ki sta v varstvu (kršcanskega) Boga.3939 Motivika Dioniza in Nila se v razlicnih variantah pogosto pojavljata v Dioskorovi poeziji, mdr. tudi v Epitalamiju Atanaziju (P.Lit.Lond. 100D ), kjer je z Dionizom izenacen nagovorjeni ženin. V zvezi z interpretacijo takšne in podobne motivike velja izpostaviti model, ki ga Robert Shorrock uporabi za interpretacijo Nonosovega opusa.4040 Shorrock, The Myth of Paganism, 8. Te ten­dence v literaturi posreceno povzame v svojem predlogu nove terminologije za »kršcanske« in »poganske« pisce pozne antike: govori o dveh personah, o »pesniku muz« (poet of the Muses) in »Kristusovem pesniku« (poet of Christ), ki ju razume kot loceni identiteti pesnika oz. kot dva literarna koda, med kate­rima je možno preklapljati. Na ta nacin loci veroizpoved od literarnega ustvar­janja in vzpostavi v marsikaterem oziru bolj ustrezen (in zgodovinsko bolj prepricljiv) interpretativni okvir. Takšno preklapljanje je predvsem literarno sredstvo, ki ga pesnik uporablja znotraj dela ali pa tudi v smislu enega dela v odnosu do drugega istega avtorja. Nonos je tako na primer identifikacijo Kri­stusa z Dionizom, ki je bila v obdobju pozne antike vsaj v okviru teologije in filozofije splošno poznana, spretno pretvoril v literarni sistem aluzij, paralel in konverzij, ki povezujejo oba njegova epa. Lep, zgovoren primer je na primer epizoda o oživljenem Ampelu (Dion. 11.185 isl.); gre za motiv, v katerem Dio­niz izkazuje Kristusovo moc oživljanja mrtvih.4141 Za pregleden povzetek paralel gl. Hernández de la Fuente, »Parallels between Dionysus and Christ in Late antiquity«, 481ff. Raziskovalec Nonosa iz Panopolisa Jitse Dijkstra kot primer takšne di­namike v pozni antiki navede tudi poezijo Flavija Dioskora.4242 »The Religious Background of Nonnus«, 82–84. Tako kot pri Nonosu naj bi imela ta dinamika predvsem literarni in manj verski znacaj. Kljub temu se zdi v kontekstu obravnavanih »priložnostnih pesmi« Flavija Di­oskora zdi, da ta model omogoca le delno interpretacijo: zvrst epitalamija je namrec še posebej mocno usidrana v realnem življenju4343 Seveda je, tako kot npr. pri epigramu imeti pred ocmi dejstvo, da gre je pri teh zvrsteh »liter­arnost« prisotna v vecji ali manjši meri; vendar gre pri epitalamijih Flavija Dioskora vendar­le za »prave« epitalamije, katerih nastanek in izvedba sta nelocljivo povezana od konkretne priložnosti (poroke); svojega konteksta ti epitalamiji tako ne »imitirajo«. in vsebuje dolocene performativne elemente, ki kot taki niso (samo) del literarne fikcije, ampak se neposredno obracajo v zunajbesedilno resnicnost; od teh elementov je poleg apotropejskih izrekov in identifikacije ženina in neveste morda najzgovornejši element blagoslov, ki ga pesnik izrece novoporocencema, v verzih 10–12 Epi­talamija Izaku ob poroštvu kršcanskega Boga: Naj vama Bog položi v roke zakon, odlicnejši od vseh, dalec stran od jeze in zavisti ostalih, Ko pa sta še ovencani Dioniz in Nil z mnogimi otroki zlahka v njegovem varstvu! Da je Bog zmožen blagosloviti ta zakon, po Dioskoru izhaja iz tega, da sta v njegovem varstvu celo (mogocni) Dioniz in staro božanstvo Nil. Božja moc, po kateri naj bo podarjen blagoslov, v tem verzu afirmira moc starih božan­stev, hkrati pa je ravno v svoji zmožnosti blagoslavljanja zakona razumljena kot enakovredna moci starih božanstev. V verzih 8–10 Epitalamija kometu Kaliniku se v strukturno identicni vlogi namrec pojavita Dioniz in Demetra: Dioniz je pospremil poletje tvoje poroke in vsem v obilju dal vina, kras ljubezni, zlatolasa Demetra pa je prinesla cvetlico s poljan. …. tvojo rožnato sobo je opletla s posvecenimi venci. V tej pesmi se Dioniz celo sam pojavi na poroki, prevzame aktivno vlogo in na slavje prinaša vino, »kras ljubezni« (...t.. ..a.µa) skupaj z zlatolaso Demetro (.a... ..µ.t..), ki prinaša cvetje. Dioniz in Demetra nastopata kot varuha, zašcitnika porocnega slavja in zakonske zveze; Demetra to vlogo potrdi z osrednjim dejanjem blagoslova. Ravno zaradi temeljne vpetosti v izvedbeni ali bralni kontekst priložno­sti, za katero je bila pesem pisana, je sinkretisticni moment pesmi verjetno ustrezneje brati tudi z mislijo na ta praznicni, obredni okvir, kot pa zgolj cisto literarno fikcijo oz. literarno orodje; možno je, da pricakovanja naslovnika in morebitnega obcinstva v prvi vrsti niso bila samo spretna literarna igra pesni­ka, ampak tudi dolocena obredna dikcija in dolocena literarno odstrta obre­dna motivika, ki je v skladu s priložnostjo. Da se kršcanski bog in poganski bogovi pojavljajo drug ob drugem in izkazujejo enako veljavo, je tako v konte­kstu pesmi ob priložnosti poroke gotovo nekaj neproblematicnega in pricako­vanega. Literarno dimenzijo sinkretizma teh pesmi gre tako morda razumeti kot posledico zunanjtekstnih okolišcin in ne samo Dioskorove idiosinkratkse literarne igre. Možno se zdi, da je bil v ljudskem, manj kodificiranem obredju neke lokalne skupnosti na periferiji spomin na poganske kulte lahko živ dlje casa: to posebej velja za Egipt 6. stoletja. Na to morda kažejo tudi dolocene literarne aluzije na realno versko obredje, npr. pri blagoslovu v verzu 11 Epi­talamiju kometu Kaliniku. V literarnem smislu se zdijo prav ti performativni elementi (npr. blagoslov) tiste »razpoke«, kjer prihaja do najvecjega obrata na zunajbesedilno realnost. Da so bila pri tej poeziji pricakovanja realnega konteksta priložnosti odlocilna, je morda razvidno tudi iz Enkomija cesarju Justinu, v katerem je Flavij uporabil skoraj izkljucno kršcansko motiviko, kar pac pritice cesarjevi vlogi. Ceprav je v kontekstu drugih enkomijev (nižjim veljakom) najti vec aluzij na mitologijo, je tudi tam kršcansko, biblicno obe­ležje praviloma izrazitejše,4444 Pogosto se zdi se, da kršcanski moment te »dihotomije« afirmira poganskega, npr. naslovljenceva zgledna vera omogoca tudi primerjave z mitološkimi liki (npr. v Enkomiju vo­jvodi Janezu, P.Cair.Masp. III 67317) podobno kot v Epitalamiju Izaku moc in veljava poganskih bogov afirmirata moc in veljavo kršcanskega boga. aluzije pa so subtilnejše, npr. (npr. pri pridevni­ku t.a....t.e...a, ce upoštevamo Kuehnovo interpretacijo, prim. opombo 27). Seveda so to hkrati znacilnosti, ki se ticejo tudi literarnega sveta in so gotovo tudi del literarnih konvencij, vendar pa je hkrati v kontekstu teh pesmi literar­no dimenzijo po mojem mnenju glede na »priložnostnost« teh pesmi morda ustrezneje razumeti kot sekundarno glede na dinamiko zunanjega konteksta, tj. obreda. Ta premislek naj služi kot iztocnica za branje druge izrazito »priložno­stne« poezije pozne antike, ki je tesno vezana na svoj zunanji pragmaticni kon­tekst in to ponazarja z literarnimi performativnimi elementi (npr. blagoslovi) – mdr. Dioskorovi poeziji žanrsko in kontekstualno sorodne poezije cesar­skega Egipta med 3. in 6. stoletjem, ohranjene na papirusih. Menim torej, da je pri tovrstni priložnostni poeziji treba za ustrezno razumevanje dinamike med »kršcanskim« in »poganskim« sicer ustrezen Shorrockov literarni model nujno nadgraditi s premislekom o zunanjem, pragmaticnem kontekstu – npr. o konvencijah obreda poroke ali obreda prihoda veljaka v neko skupnost – in jo brati kot svojevrsten odraz žive dinamike v obredju skupnosti. Blaž Božic Univerza v Ljubljani blaz.bozic.bosko@hotmail.com BIBLIOGRAFIJA Izdaje Fournet, Jean-Luc. Hellénisme dans l'Égypte du VIe sičcle. La bibliothčque et l'śuvre de Dioscore d'Aphrodité. Kairo: IFAO, 1999. Kuehn, Clement A. Cicada: The Poetry of the Dioscoros of Aphrodito. Dostopno na: https://www.byzantineegypt.com/ (Obiskano 28. 5. 2020). Maspero, Jean. »Un dernier počte grec d'Égypte: Dioscore, fils d'Apollôs« V: Revue des Études Grecques 24 (1911): 426-81. McCoull, Leslie. Dioscorus of Aphrodito: His Work and His World. Berkeley: University of California Press, 1988. Sekundarni viri Ando, Clifford. »Narrating Decline and Fall.« V: A Companion to Late Antiquity, ur. Philip Rousseau, 59–77. Malden, Oxford in Chichester: Wiley-Blackwell, 2008. Baldwin, Barry. »Diosocrus of Aphrodito: The Worst Poet of Antiquity?« V: Atti del XVII. Congesso Internazionale di Papirologia, 327 –331. Neapelj: Centro internazionale per lo studio dei papiri Ercolanesi, 1984. Brown, Peter. The World of Late Antiquity. London: Thames and Hudson, 1971. Burkert, Walter. Structure and History in Greek Mythology and Ritual. Berkeley, Los Angeles in London: University of Califiornia Press, 1979. Cameron, Alan. »Wandering Poets: A Literary Movement in Byzantine Egypt« V: Hisotria: Zeitschrift für Alte Geschichte 14 (1965): 470–509. Dijkstra, Jitse. »The Religious Background of Nonnus.« V: Brill's Companion to Nonnus of Panopolis, ur. Domenico Accorinti, 75–88. Leiden in Boston: Brill, 2016. Hernández de la Fuente, David. »Parallels between Dionysus and Christ in Late Antiquity: Miraculous Healings in Nonnus' Dionysiaca.« V: Redefining Dionysus, ur. Alberto Bernabé, Miguel Herrero de Jáuregui, Ana Isabel Jiménez San Cristóbal in Raquel Martín Hernández, 464–87. Berlin in Boston: De Gruyter, 2013. Johnson, Scott Fitzgerald. The Oxford Handbook of Late Antiquity. Oxford in New York: Oxford University Press, 2012. ----------. Greek Literature in Late Anitquity. Dynamism, Didacticism, Classicism. Aldershotin Burlington, Vermont: Ashgate Publishing, 2006. MacCoull, Leslie. Dioscorus of Aphrodito: His Work and His World. Berkeley: University of California Press, 1988. Miguélez Cavero Laura, Poems in Context: Greek Poetry in the Egyptian Thebaid 200–600 AD. Berlin in New York: De Gruyter, 2008. Riegel, Alios. Spätrömische Kunstindustrie. Dunaj: K. u. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1901. Shorrock, Robert. The Myth of Paganism: Nonnus, Dionysus and the World of Late Antiquity. London in New York: Bloomsbury, 2011. Van Minnen, Peter. »Nonnus’ Panopolis« V: Brill's Companion to Nonnus of Panopolis, ur. Domenico Accorinti, 54–74. Leiden in Boston: Brill, 2016. IZVLECEK Prispevek osvetljuje dva glavna problemska sklopa, ki se kažeta pri obravnavi korpusa poznoanticnega pesnika Flavija Dioskora oz. Dioskora iz Afroditopolisa iz 6. stoletja po Kr. Razprava izhaja iz kratke biografske osvetlitve, pregleda kontekstov Dioskorovega ustvarjanja in prevoda treh tipicnih primerov njegovih pesmi (dveh epitalamijev in enega enkomija). Najprej se posvecam vrednotenju Dioskorove poezije v 20. stoletju: »najslabši pesnik antike«, nesrecni epitet, ki zgošceno povzema splošne sodbe o njegovem delu do poznega 20. stoletja, skušam prikazati v luci dveh širših problematik: vpeljanega razu­mevanja celotnega obdobja »pozne antike« kot obdobja dekadence in propada ali pa kot prehodnega obdobja na eni, in kot problem vrednotenja »priložnostne poezije« in figure »priložnostnega pesnika« na drugi strani. Prevedene pesmi nato postavljam v kontekst poznoanticne literature, oziroma natancneje, literarnega ustvarjanja v Egiptu 6. stoletja. S tem naslavljam drugi problemski sklop, to je problematika »kršcanskega« in »pogan­skega« v njegovi poeziji, v zvezi s katero izpostavljam motiv Dioniza in Nila v varstvu kršcanskega Boga, ki se pojavi v Epitalamiju Izaku (P.Cair.Masp. III 67318): probleme tovrstnih dinamik med »kršcanskim« in »poganskim« je na primeru opusa Nonosa iz Pa­nopolisa (avtorja »poganskega« Epa o Dionizu in »kršcanske« Parafraze Janezovega evan­gelija) uspešno reševal Robert Shorrock, in sicer s pomocjo modela dveh poznoanticnih »pesniških person« oz. literarnih kodov, namrec »pesnika muz« in »pesnika Kristusa«. V nadaljevanju razprave argumentiram, da se za obravnavo poezije Flavija Dioskora takšen pristop kaže kot le deloma primeren. Menim namrec, da je dinamiko med »kršcanskim« in »poganskim« ravno zaradi »priložnostnosti« te poezije, torej dejstva, da je še posebej tesno povezana s svojim pragmaticnim kontekstom (in tako s konvencijami obreda, npr. v kontekstu poroke), ustrezneje kot (zgolj) literarno igro razumeti kot literarni odraz žive verske dinamike v Egiptu 6. stoletja. Kljucne besede: poznoanticna grška poezija, cesarski Egipt, jezikovna performativnost, performativnost v književnosti, književnost in religija, Flavij Dioskor ABSTRACT Dionysus and Nilus under Divine Protection: Two Cues for Reflection on the Poetry Composed by Flavius Dioscorus, ‘Antiquity’s Worst Poet’ The paper identifies two major thematic clusters which emerge in an examination of the oeuvre belonging to the Late Ancient poet Flavius Dioscorus of Aphroditopolis. Ever since its discovery, Dioscorus’ poetry has received unfavourable reviews, succinctly sum­marised in the unfortunate epithet ‘Antiquity’s worst poet’. The study begins by identify­ing the premises on which these evaluations were built and presenting them in a broader context. An evident feature of Flavius Dioscorus’ ‘occasional’ poetry is the dynamism between the ‘Christian’ and the ‘pagan’, which has often challenged researchers into Late Ancient literature. Analysing the motif of Dionysus and Nilus under the protection of the Christian God, as it occurs in the Epithalamion to Isaac (P.Cair.Masp. III 67318), and starting from the ‘occasional’ nature of Dioscorus’ poetry, which I perceive as a close con­nection of this poetry to extratextual reality, I argue that Shorrock’s recent model of two Late Ancient poetic personae, a model commonly used to interpret such dynamisms in Late Ancient literature, should be expanded in Flavius Dioscorus’ case with a reflection on the pragmatic framework of the poems. Keywords: late antique Greek poetry, Roman Egypt, performative language, performativity in literature, literature and religion, Flavius Dioscorus ZUSAMMENFASSUNG Der vorliegende Beitrag versucht zwei zentrale Problembereiche zu erfassen, die sich aus der Betrachtung des Werkes des spätantiken Dichters Flavius Dioscorus bzw. Dioscorus aus Aphrodito aus dem 6. Jahrhundert nach Christus ergeben. Als Ausgangspukt der Ab­handlung werden einige biografische Anmerkungen, ein Überblick über die Kontexte von Dioscorus‘ Schaffen sowie drei typische Gedichte in slowenischer Übersetzung gegeben (Epithalamion an Isaak = P.Cair.Masp. III 67318, Epithalamion an den von allen verehr­ten Kometen Kalinikos = P.Cair.Masp. II 67179 in Enkomion an Kaiser Justin II. = P. Cair.Masp. II 67183). Als erstes setze ich mich mit der Wertung seiner Poesie im 20. Jahrhun­dert auseinander. »Der schlechteste Dichter der Antike«, ein unglückliches Epitheton, in dem sich die geläufige Urteilsfällung über sein Werk bis ins späte 20. Jahrhundert spiegelt, versuche ich im Kontext einer breiteren Problematik zu verstehen: einerseits als Folge der noch immer geläufigen Interpretation der gesamten Epoche der Spätantike als Epoche der Dekadenz und des Verfalls bzw. als Epoche des Übergangs, andererseits im Kontext der „Gelegenheitspoesie“ und der Figur des „Gelegenheitsdichters“. Im zweiten Teil versuche ich die angeführten Gedichte im Kontext der spätantiken Literatur, bzw. genauer, des li­terarischen Schaffens im Ägypten des 6. Jahrhunderts zu betrachten. Damit deute ich das zweite zentrale Problemfeld an, nämlich das der Dynamik des „christlichen“ und des „heid­nischen“ Elements in seiner Poesie. Als Beispiel dafür stelle ich das Motiv des Dionysus und des Nils in der Obhut des christlichen Gottes in den Vordergrund (Epithalamion an Isaak = P.Cair.Masp. III 67318): Der Problematik solcher Dynamiken wurde am Beispiel des Nonnus aus Panopolis (als Autor der „heidnischen“ Dionysiaka und der „christlichen“ Paraphrase des Johannesevangeliums) durch Robert Shorrock‘s Model zweier spätantiker literarischer Code („Dichter der Musen“ und „Dichter des Christus“) ein angemessener Interpretationsrahmen gesetzt. In der Fortsetzung der Abhandlung nehme ich den Stand­punkt ein, dass dieses Modell jedoch für eine Interpretation des Werkes von Flavius Dios­corus nur teilweise ausreicht: auf Grundlage der Feststellung, dass es sich bei seiner Dich­tung um „Gelegenheitsdichtung“ handelt, d. h. um Dichtung, die in ihrem Kern auch mit dem außertextlichen, pragmatischen Kontext verbunden ist (also auch mit verschiedenen Konventionen des Rituals, z. B. der Hochzeit), argumentiere ich, dass für eine angemes­sene Interpretation die „christlich-heidnische“ Dynamik dieser Poesie in erster Linie als ein literarisches Spiegelbild einer lebendigen Religionsdynamik und nicht (nur) als bloßes literarisches Spiel betrachtet werden sollte. Gaj Julij Cezar: Zapiski o državljanski vojni Prva knjiga Prevedel Yoshinaka Jošt Gerl 1. Ko je Fabij konzuloma predal Cezarjevo pismo,11 Zacetek dela ni v celoti ohranjen. Cezar je v pismu senatu verjetno sporocal, da bo razpustil vojsko in predal province, ce svojo vojsko istocasno razpusti tudi Pompej. so s skrajnim prizade­vanjem ljudskih tribunov komaj dosegli, da so pismo v senatu prebrali. Resnicne obravnave pisma niso dosegli. Konzula sta razpravljala o stanju v državi. Lucij Lentul je senatu obljubil, da države ne bo pustil na cedilu, ce bodo senatorji pogumno in odlocno izrazili svoje mnenje; ce pa bi se ozi­rali na Cezarja in iskali njegovo naklonjenost, kakor so to poceli ob prej­šnjih priložnostih, se bo odlocal po svoje in ne bo poslušal senata. Rekel je še, da tudi on uživa Cezarjevo naklonjenost in prijateljstvo. Isto mnenje je zastopal Scipion, ki je rekel, da Pompej nima namena države pustiti na cedilu, ce bi mu senat sledil; ce pa bi se obotavljal in ravnal neodlocno ter si pozneje želel njegove pomoci, bi zanjo prosil zaman. 2. Ker je senat zasedal v Mestu,22 V latinšcini pomeni beseda urbs veliko mesto za razliko od oppidum, ki je manjše mesto. Ce­zar je besedo urbs prihranil izkljucno za Rim. Zato v svojem prevodu pišem Mesto z veliko zacetnico, kadar gre za Rim. Pompej pa je bil odsoten, je ta Scipionov govor zvenel, kakor da bi prišel iz ust samega Pompeja. Nekateri so izrazili milejše mnenje. Najprej je Mark Metel dejal, da teh reci ne bi smeli obravnavati pred senatom, dokler po vsej Italiji ne izvedejo naborov in ne zberejo vojske. S to oporo bi se senat lahko varno in svobodno odlocil, kot bi hotel. Sledil je Mark Kalidij, ki je menil, naj Pompej odpotuje v svoje province, da ne bi bilo razloga za vojno: Cezar naj bi se po izgubi dveh legij, ki bi mu bili odvzeti, bal, da ju bo Pompej zadržal za uporabo proti njemu in ju zato obdržal v bli­žini Mesta. Mark Ruf je sledil Kalidijevemu mnenju s skoraj nespremenjeni­mi besedami. Vse tri je konzul Lucij Lentul divje ozmerjal. Lentul je izjavil, da Kalidijevega stališca sploh ne misli oznaniti. Marcel se je prestrašil graje in odstopil od svojega mnenja. Tako je bila zaradi konzulovih besed, strah zbujajoce prisotnosti vojske in groženj Pompejevih prijateljev vecina sena­torjev prisiljena proti svoji volji slediti Scipionovemu mnenju, naj Cezar do dolocenega dne razpusti vojsko. Ce tega ne stori, bo spoznan za sovražnika države. Temu sta nasprotovala ljudska tribuna Mark Antonij in Kvint Kasij. Nemudoma je bil obravnavan ugovor tribunov. Pri tem so bile izrecene tež­ke besede. Kdor je govoril kar najjedkeje in najsuroveje, tega so Cezarjevi nasprotniki najbolj hvalili. 3. Proti veceru, po koncu zasedanja senata, je Pompej sklical vse, ki so pri­padali temu stanu.33 Tj. senatorskemu. Pohvalil je drzne in jih opogumljal za naprej, obota­vljivejše je pograjal in podžigal. Od vsepovsod so sklicali veterane Pom­pejevih starih vojsk, ki so upali na nagrade in napredovanja. Pozvani so bili tudi mnogi iz tistih dveh legij, ki ju je predal Cezar. Mesto pa tudi samo zborovanje sta bila polna tribunov, centurionov in evokatov.44 Evokati so bili vojaki, ki so predpisano dobo v vojski odslužili in se nato prostovoljno zopet pridružili vojski. Pri tem so vojaško službo opravljali pod ugodnejšimi pogoji, po cinu so bili na isti stopnji kot centurioni. Vsi prijatelji konzulov, Pompejevi pristaši in Cezarjevi stari nasprotniki so bili sklicani v senat. Njihovi glasovi in številcnost so prestrašili manj odlocne, opogumili dvomece, vecini pa odvzeli moc svobodnega odlo­canja. Cenzor Lucij Pizon in pretor Lucij Roscij sta obljubila, da bosta šla Cezarja poucit o tem. Za to sta zahtevala šest dni casa. Nekateri so tudi zastopali mnenje, da bi k Cezarju poslali sle, ki bi mu predstavili senatovo voljo. 4. Vsemu temu so nasprotovali tudi govori konzula, Scipiona in Katona. Sle­dnjega so spodbujale stare zamere do Cezarja in bolecina ob porazu na vo­litvah. Lentula so spodbujali višina njegovih dolgov, upanje na pridobitev vojske in provinc ter radodarnost pri podeljevanju kraljevskih naslovov.55 V nekaterih primerih je Rim tujim vladarjem podelil kraljevski naslov. Tega so si mnogi tako želeli, da so bili zanj pripravljeni placati visoke podkupnine. Med svojimi privrženci se je hvalil, da bo postal drugi Sula, h kateremu se bo vrnila vrhovna oblast. Scipiona je gnalo isto upanje na province in vojske, za katere je mislil, da si jih bo zaradi sorodstva delil s Pompejem. Obenem so ga gnali tudi strah pred sodišcem, njegovo bahanje in prilizovanje mogocne­žem, ki so imeli tedaj v državi in sodstvu najvecjo veljavo. Cezarjevi naspro­tniki so spodbujali tudi samega Pompeja. Ker ta ni hotel, da bi se v ugledu še kdo meril z njim, je povsem prekinil prijateljstvo s Cezarjem in se spravil z njunimi skupnimi nasprotniki, katerih vecino mu je naprtil v casu njune družinske povezave. Obenem so se razvpile govorice, da z dvema legijama,66 V Cezarjevem casu je bila legija glavna vojaška enota. Štela je med štiri in šest tisoc vojakov. Imela je deset kohort, vsaka kohorta pa šest centurij. Po dve centuriji sta tvorili takticno enoto manipel. Vsak manipel je imel svoj znak, legijski znak je bil orel. Približno v Cezarjevem casu so legijam zaceli poveljevati legati. Drugi poveljniški cini so bili: prefekti, vojaški tribuni in centurioni. Slednji so poveljevali centurijam in maniplom. ki ju je na poti v Azijo in Sirijo zadržal, zato da bi ju uporabil za svojo okrepi­tev in prevlado, naklepa vojno. 5. Iz teh razlogov so vse poceli hitro in zmedeno. Cezarjevim pristašem ni bilo dano dovolj casa, da bi ga o tem obvestili, ljudskim tribunom pa ni bila dana možnost, da bi odvracali nevarnost, ki jim je grozila, pa tudi ne, da bi svo­je osnovne pravice uveljavljali z ustanovo intercesije,77 Intercesija je ljudskim tribunom dajala možnost veta na predlagane zakone senata ali drugih magistratov. ki jo je zapustil Sula. Nasprotno so bili na sedmi dan prisiljeni razmišljati o svoji varnosti. V pre­teklosti so se tisti najviharnejši ljudski tribuni z njo obicajno zaceli ukvarjati in se zanjo zbali šele po osmih mesecih sprejemanja raznih ukrepov.88 Cezar verjetno misli na ljudska tribuna brata Grakh. V osmem mesecu službovanja ljudskih tribunov so izvedli volitve za naslednje leto, tako da so tribuni že po izidu volitev lahko ocenili, ali jim grozi nevarnost. Tako pa so se zatekli k tistemu skrajnemu in zadnjemu sklepu senata, ki se ga niso nikoli poslužili, ce ni Mesta že skoraj zajel požar ali ce nepremišljenost pre­dlagateljev zakonov ni ogrozila blaginje vseh. Sklep je zahteval, da si konzu­li, pretorji, ljudski tribuni in prokonzuli v bližini Mesta prizadevajo, da ne bi država utrpela kakšne škode.99 Skrajni sklep senata (senatus consultum ultimum) je razglasil nekakšno izredno stanje, pri cemer je bila vsa oblast prepušcena zgoraj navedenim magistratom. To je bilo po sklepu senata odloceno sedmega januarja. V prvih petih dneh, ko je senat, odkar je konzulat nastopil Lentul, z izjemo dveh volilnih dni smel zasedati, so bile potemtakem glede Cezar­jevega poveljstva, najodlicnejših mož in ljudskih tribunov sprejete skrajno težke in bridke odlocitve. Ljudski tribuni so takoj zbežali iz Mesta in se po­dali k Cezarju. Ta je bil takrat v Raveni in je pricakoval odgovore na svoje izredno blage zahteve, da bi videl, ali je z obicajno cloveško pravicnostjo stvari sploh mogoce miroljubno poravnati. 6. V naslednjih dneh je senat zasedal zunaj Mesta. Pompej je storil ravno to, kar je nakazal preko Scipiona: pohvalil je krepost in stanovitost senata in porocal o svojih cetah. Rekel je, da ima pripravljenih deset legij. Poleg tega naj bi slišal in izvedel, da so vojaki do Cezarja neprijazno razpoloženi in da se jih ne da prepricati, da bi ga branili ali mu sledili. Senatu so porocali še o preostalih zadevah: po vsej Italiji naj se izvede nabor, Fausta Sulo naj kot propretorja pošljejo v Mavretanijo, Pompeju pa se naj izroci denar iz državne zakladnice. Sporoceno je bilo tudi, da je kralj Juba zaveznik in prijatelj, vendar je Marcel izjavil, da v tistem trenutku tega ne bo dopustil. Faustovo propretorstvo je preprecil ljudski tribun Filip. Glede preostale­ga je senat sprejel sklepe. Province, dve konzularni, preostale pretorske, so bile prepušcene državljanom brez funkcij.1010 Senat je konzuloma za cas po konzulovanju dal po eno provinco v upravljanje. Ko sta torej provinco upravljala, kot bivša konzula (prokonzula) nista imela vec državnih funkcij. Podobno je veljalo za druge magistrate. Drugim kandidatom za upravljanje provinc je le-te dolocil žreb. Scipionu je pripadla Sirija, Luciju Domiciju Galija.1111 Kot Galijo so oznacevali v grobem celotno ozemlje, ki so ga poseljevala galska (tj. keltska) ljud­stva. Gallia cisalpina, citerior ustreza današnji severni Italiji, Gallia transalpina, ulterior, v mo­jem prevodu Onstranska Galija, pa današnji Franciji. Po tajnem dogovoru so Filipa in Koto preskocili in ju izvzeli iz žrebanja. V ostale province so poslali pretorje, pri cemer niso niti pocakali, kakor se je to pocelo v prejšnjih casih, da se o njihovem upravljanju obvesti ljudstvo. Pretorji so se svecano zaobljubili in odšli v vojni opravi. Konzula sta, kar se prav tako ni nikdar prej zgodilo, odpoto­vala iz Mesta, v nasprotju z vsemi zgledi iz preteklosti pa so se državljani brez funkcij v Mestu in na Kapitolu obdajali z liktorji.1212 Cezar ima v mislih novoimenovane upravitelje provinc. Njihova pooblastila (imperium) bi moral potrditi ljudski zbor. Ker se to ni zgodilo, je bilo nezakonito, da so se obdajali z liktorji, ki so nosili znak njihove oblasti – snop palic in sekiro. Po vsej Italiji so izvajali nabore, narocili so orožje, od municipijev1313 Municipium je bilo mesto zunaj Rima, ki so ga upravljali njegovi lastni uradniki (dekurioni) in je uživalo rimske državljanske pravice. izterjali denar, jemali so iz svetišc – vse božje in cloveško pravo je bilo postavljeno na glavo. 7. Ko je Cezar to izvedel, je nagovoril vojake. Spomnil je na krivice, ki so mu jih nasprotniki ves cas delali. Obžaloval je, da so Pompeja zavedle in po­kvarile zamere in zavist zaradi njegove slave, ceprav je bil sam naklonjen Pompejevi casti in ugledu ter ga je podpiral . Obžaloval je tudi vpeljavo novega obicaja v državi in sicer, da se s silo preprecuje tribunsko intercesi­jo, ki je bila v prejšnjih letih z orožjem znova vzpostavljena. Spomnil je, da je Sula tribunsko moc prikrajšal za vse pravice, vendar pa ni omejil inter­cesije. Prav tako se je po njegovem zdelo, da je Pompej povrnil izgubljena pooblastila, a je odvzel še tista, ki so jih prej imeli: kadar koli je bil sprejet sklep, naj si uradniki prizadevajo, da država ne bi utrpela kaj škode, je bilo ljudstvo s tem pozivom in sklepom poklicano k orožju, naj je šlo za pogubne zakone, tribunsko moc ali upor ljudstva ob zavzetju templjev in pomembnejših položajev. Cezar jih je še opozoril, da sta bili usodi Satur­nina in Grakhov pokora za dogodke prejšnje dobe. Nic od tega da se zdaj ni zgodilo, o tem niso niti premišljevali; nobenega zakona niso razglasili, nobenega posveta z ljudstvom, nobenega zbora ljudstva niso izvedli. Na­zadnje je Cezar spodbudil vojake in jih opomnil, pod vodstvom katerega poveljnika so se devet let karseda uspešno borili za državo, izvojevali ve­liko bitk in pokorili celotno Galijo in Germanijo. Pozval jih je, naj branijo njegov ugled in dostojanstvo. Vojaki XIII. legije, ki je bila prisotna, so v en glas zaklicali, da so pripravljeni ubraniti svojega poveljnika in ljudske tribune pred krivicami, ki se jim godijo. 8. Potem ko se je seznanil z voljo svojih vojakov, se je s to legijo napotil v Ari­min in se tam srecal z ljudskimi tribuni, ki so pribežali k njemu. Preostale legije je dal poklicati iz prezimovališc in jim ukazal, da se mu pridružijo. Tja je prišel mladi Lucij Cezar, cigar oce je bil Cezarjev odposlanec. Ko je zakljucil pogovor, zaradi katerega je prišel, pa je omenil, da ima še Pom­pejeva narocila Cezarju, ki so zasebne narave. Pompej da se hoce pred Cezarjem oprati, da bi slednji tega, kar bi Pompej naredil zavoljo države, ne razumel kot žalitev; Pompej da naj bi pred zasebna poznanstva vedno postavljal državno korist; zavoljo lastnega ugleda bi moral tudi Cezar dr­žavi na ljubo umiriti svoje strasti in jezo ter se ne hudovati na nasprotnike do te mere, da bi v upanju na njihovo škodo škodoval državi. Lucij Cezar je dodal še nekaj besed v podobnem slogu, da bi opravicil Pompeja. Skoraj povsem enako in z istimi besedami je s Cezarjem govoril tudi pretor Ro­scij; neposredno je omenil, da mu je to povedal Pompej. 9. Ceprav ta poseg ocitno ni mogel omiliti krivic, ki jih je bil deležen, je Ce­zar vendarle našel ljudi, ki so Pompeju porocali, kar je hotel. Ker sta mu onadva sporocila Pompejeve zahteve, je oba prosil, da se ne obotavljata pri posredovanju tudi njegovih zahtev Pompeju, ce bi bilo le mogoce, da bi s tem neznatnim trudom preprecili velike spore in Italijo osvobodili strahu. Njemu, je rekel, je bilo spoštovanje vedno pomembnejše od življenja. Ob­žaloval je, da so mu nasprotniki naklonjenost rimskega ljudstva iztrgali z zasramovanjem, da so mu odtegnili pol leta poveljevanja in ga poslali nazaj v Mesto, ceprav je ljudstvo velelo, da bo na naslednjih volitvah kan­didiral v odsotnosti. Toda to izgubo casti da je zavoljo države prenašal ravnodušno. Spomnil je, da je senatu poslal pismo, naj vsi poveljniki za­pustijo vojske, in da ni niti tega dosegel. Nadaljeval je, da so po vsej Galiji izvajali nabore, tisti dve legiji, ki so mu jih z izgovarjanjem na partsko vojno odvzeli, da so zadržali, ljudstvo pa da se je oborožilo. Cemu bi naj vse to služilo, ce ne njegovemu unicenju? Spomnil je, da je na vse pristal in bil vse to pripravljen prenašati zaradi države. Pompej bi moral odpo­tovati v svoje province, oba dva bi morala razpustiti svoje vojske, v Italiji bi morali vsi odložiti orožje, ljudstvo bi moralo biti osvobojeno strahu, senatu in rimskemu ljudstvu bi morale biti omogocene svobodne volitve in upravljanje z vso državo. Da bi se to izpeljalo v trdnem dogovoru in bilo potrjeno z zaprisego, bi moral bodisi Pompej priti k Cezarju bodisi dovoliti, da pride Cezar k njemu. Tako bi se s pogajanji vsi spori pomirili. 10. Roscij je sprejel narocila in s Cezarjem prispel v Kapuo, kjer je naletel na konzula in Pompeja. Porocal je o Cezarjevih zahtevah. Ko so stvari premi­slili, so Cezarju poslali pisni odgovor preko istih posrednikov. V glavnem so zahtevali naslednje: Cezar se naj vrne v Galijo, zapusti Arimin1414 Dan. Rimini. in raz­pusti vojsko. Ce bo to naredil, bo šel Pompej v Hispanijo.1515 Hispanija ustreza današnji Španiji. Hispania citerior (Tostranska Hispanija) oznacuje vzhodno polovico, Hispania ulterior zahodno. Dokler Cezar ne da besede, da bo naredil, kar je obljubil, konzuli in Pompej ne bodo prekinili nabora. 11. Nepravicno je bilo zahtevati v ponudbi, da naj Cezar zapusti Arimin in se vrne v provinco, Pompej pa obdrži tako province kakor tudi tuje legije. Prav tako da naj Cezar razpusti vojsko, medtem ko bi se nabor odvijal. Cezar je razmišljal o tem, kako je Pompej obljubil, da bo šel v provinco, a ni dorekel, do kdaj bo odšel, da se vendar ne bi zdelo, da se je pregrešil z brezbožno lažjo, ce bi po koncanem Cezarjevem konzulatu ne odpotoval. Dejstvo, da ni Pompej niti dolocil casa sestanka niti obljubil, da bo pri­šel, je le še zmanjševalo vero v mirno rešitev. Tako je Cezar poslal Marka Antonija s petimi kohortami iz Arimina v Arecij. Sam je z dvema ostal v Ariminu in tam zacel izvajati nabor. Pizaver, Fan in Ankono je zavzel s po eno kohorto. 12. Medtem je bil obvešcen, da pretor Term s petimi kohortami obvladuje Iguvij, utrjuje mesto in da so vsi Iguvijci naklonjeni Cezarju. Tja je po­slal Kuriona s tremi kohortami, ki jih je imel v Pizavru in Ariminu. Ko je Term izvedel, da je Kurion prišel, je iz nezaupanja do namer mešcanov popeljal kohorte iz mesta in zbežal. Vojaki so ga na poti zapustili in se vrnili domov. Kurion je zasedel Iguvij ob polni podpori mešcanov. Ko je Cezar to izvedel, je v zaupanju v naklonjenost mešcanov kohorte XIII. legije odpeljal s stražnih položajev in odrinil v Avksim. Atij je v to mesto pripeljal kohorte in ga obvladal ter s pomocjo naokrog razposlanih se­natorjev izvajal nabor. 13. Ko so v Avksimu izvedeli za Cezarjev prihod, je veliko dekurionov1616 Tukaj so mišljeni clani mestnega senata v Avksimu. Dekurion je sicer lahko tudi poveljnik konjeniške enote dekurije. prišlo k Atiju Varu. Rekli so, da o teh stvareh ne bodo presojali in da niti oni niti drugi mešcani ne morejo prenašati, da poveljniku Gaju Cezarju, zelo zaslužnemu za državo, po tolikšnih podvigih preprecujejo vstop skozi me­stno obzidje. Posvarili so, naj pomisli na prihodnost in nevarnost, ki mu grozi. Pod vtisom njihovih besed je Var iz mesta odpeljal stražo, ki jo je malo prej pripeljal, in zbežal. Nekaj Cezarjevih vojakov prve kohorte ga je dohitelo in prisililo k odporu. Po zacetku spopada so Vara njegovi vojaki zapustili. Nemalo jih je zbežalo domov, drugi so prišli k Cezarju. Skupaj z njimi je bil pripeljan tudi ujeti Lucij Pupij, centurion primipilus,1717 Centurio primi pili ali primipilus je bil najvišji centurionski cin. Centurion primipilus je poveljeval prvemu maniplu tretje bojne vrste (v casu republike so tretjo bojno vrsto tvorili sulicarji triariji, ki jih po Marijevih vojaških reformah ni bilo vec). ki je imel prej, v vojski Gneja Pompeja, isti cin. Cezar je Atijeve vojake pohvalil, izpustil Pupija in se prebivalcem Avksima zahvalil ter jim obljubil, da si bo zapomnil njihova dejanja. 14. Ko so novice o tem prispele v Rim, je Mesto v trenutku zajela takšna groza, da je Lentul, ko je prišel odpret državno zakladnico, da bi Pompeju v skla­du s sklepom senata predal denar, pustil zakladnico odprto in nemudoma zbežal iz Mesta. Krožila so namrec napacna porocila, ceš da Cezar že pri­haja in da bodo njegovi konjeniki vsak hip že tu. Lentulu je sledil še kolega Marcel in vecina uradnikov. Gnej Pompej je prejšnjega dne odpotoval iz Mesta in se napotil k legijam, ki jih je prejel od Cezarja in jih za prezimo­vanje namestil v Apuliji. Okrog tega mesta se je izvajal nabor. Vsem se je zdelo, da severno od Kapue ni nic vec varno. Šele v Kapui so se zbrali in opogumili ter zaceli rekrutirati koloniste, ki so jih tja naselili po Julijevem zakonu. Lentul je na forum pripeljal gladiatorje, ki jih je Cezar imel tam za igre, jim vlival upanje na svobodo, podelil konje in ukazal, naj mu sledijo. Ko so ga njegovi pristaši opozorili, da vsi grajajo to pocetje, je gladiatorje razdelil med hiše kampanjskega podrocja, da bi bili pod nadzorom. 15. Iz Avksima je Cezar pohitel cez vso picensko deželo. Vse prefekture1818 Praefectura je bila do leta 88. pr. Kr., ko so državljanske pravice podelili vsem Italcem, provin­cialno mesto brez samouprave. Upravljal ga je praefectus iure dicundo, ki so ga poslali iz Rima. Beseda praefectura v Cezarjevem casu ni imela vec tega specificnega pomena. te regije so ga sprejele z nadvse veliko naklonjenostjo in oskrbele njegovo vojsko z vsem potrebnim. K njemu so prišli odposlanci tudi iz Cingula, mesta, ki ga je Labien ustanovil in zgradil s svojimi sredstvi. Obljubili so, da bodo z najvecjo vnemo storili vse, kar bo ukazal. Narocil je vojake, ti so mu jih poslali. Medtem je Cezarja dohitela XII. legija. S tema dvema legijama je odrinil v picenski Askul. Slednje mesto je držal pod nadzorom Lentul Spinter z desetimi kohortami. Ko je izvedel, da se Cezar približuje, je zbežal iz mesta, a ceprav je skušal s sabo odpeljati tudi kohorte, mu je dezertiral velik del vojske. Ko je tako ostal z le piclim spremstvom, je na poti naletel na Vibulija Rufa, ki ga je poslal Pompej, da bi opogumil ljudi. Vibulij je od Lentula slišal, kaj se dogaja v Picenu, dobil od njega voja­ke in ga odpustil. Enako je iz sosednjih regij zbral kolikor mogoce veliko kohort, rekrutiranih v Pompejevih naborih. Med njimi je prestregel tudi Lucija Hira, bežecega iz Kamerina s šestimi kohortami, ki jih je tam imel za stražo. Tako je skupaj naneslo trinajst kohort. Z njimi je v hitrem maršu prispel k Domiciju Ahenobarbu Korfiniju in naznanil, da se Cezar bliža z dvema legijama. Domicij je že sam zbral dvajset kohort iz Albe, od Marsov in Pelignov ter iz sosednjih regij. 16. Po zavzetju Firma in izgonu Lentula je Cezar ukazal, da zberejo vojake, ki so zapustili Lentula, in izvedejo nabor. Sam se je tam zaradi oskrbe z živežem zadrževal še en dan, nato se je odpravil v Korfinij. Ko je prišel tja, je ravno pet kohort, ki jih je Domicij poslal naprej, rušilo most cez reko, ki je bil od mesta oddaljen okoli tri milje.1919 Rimska milja meri približno 1,5 km (1000 rimskih korakov). Po zacetku spopada s Cezarjevo predhodnico so bili Domicijevi vojaki hitro pregnani od mostu in so se umaknili v mesto. Potem ko je Cezar legije popeljal cez reko, je že stal pred mestom in postavil tabor ob obzidju. 17. Ko se je Domicij seznanil s položajem, je poznavalcem okolice obljubil veliko nagrado in jih s pismom poslal k Pompeju v Apulijo, da bi ga prosili za pomoc. Menil je, da bi se Cezarja dalo v ožini z dvema vojskama zlahka zapreti in odrezati od preskrbe. Ce pa Pompej ne bi prišel na pomoc, je svaril, bi v nevarnost zašli Domicij z vec kot trideset kohortami in veliko število senatorjev ter rimskih vitezov. Medtem je Domicij spodbudil svoje vojake, dal namestiti metalne stroje na obzidje in vsakemu dodelil doloce­no nalogo pri branjenju mesta. Vojakom je v nagovoru od svojih posestev obljubil štiri orale zemlje, centurionom in evokatom sorazmerno vec. 18. Medtem je bilo Cezarju sporoceno, da so mu Sulmonci, ki živijo v mestu sedem milj proc od Korfinija, željni slediti, a jim to preprecujeta senator Kvint Lukrecij in Atij iz ljudstva Pelignov, ki mesto obvladujeta s sedmimi kohortami. Cezar je tja poslal Marka Antonija s petimi kohortami XIII. legije. Brž ko so Sulmonci zagledali naša znamenja, so odprli vrata in vsi, tako mešcani kot tudi vojaki, so s cestitkami prihiteli Antoniju naproti. Lukrecij in Atij sta se vrgla z obzidja. Ko je bil Atij priveden pred Antonija, ga je prosil, naj ga pošlje k Cezarju. Antonij se je z Atijem in kohortami vrnil še istega dne, ko je odšel. Cezar je te kohorte združil s svojo vojsko, Atija pa nedotaknjenega izpustil. V naslednjih dneh je sklenil temeljito utrditi tabor, zbrati živež iz bližnjih mest in pocakati na preostale cete. Tri dni pozneje so k njemu prispeli VIII. legija, dvaindvajset kohort novih rekrutov iz Galije in okoli tristo konjenikov od noriškega kralja. Ob njiho­vem prihodu je Cezar postavil na drugi strani mesta še drugi tabor, ki mu je naceloval Kurion. V naslednjih dneh se je Cezar odlocil mesto obdati z zidom in utrdbami. Skoraj ob istem casu, ko je bila glavnina dela opravlje­na, so se od Pompeja vrnili odposlanci. 19. Potem ko je Domicij prebral pismo, je na posvetu zamolcal njegovo vse­bino in naznanil, da bo Pompej hitro prišel na pomoc, in spodbujal svoje, naj ne izgubijo poguma ter pripravijo vse, kar je potrebno za obrambo mesta. Sam pa se je naskrivaj pogovoril z nekaj prijatelji in sklenil, da bo zbežal. Ker se izraz na Domicijevem obrazu ni skladal z njegovimi bese­dami, ker je vse pocel bolj zmedeno in bojazljivo kakor prej, ker se je v nasprotju z navado skrivoma sestajal s prijatelji in se izogibal shodom in zborovanjem, se tega ni dalo vec prikrivati. Pompej je namrec odpisal, da se ne namerava spušcati v preveliko nevarnost in da se Domicij ni podal v Korfinij niti po njegovi presoji niti po njegovi volji. Ce bi se pozneje po­nudila priložnost, je velel Pompej, bi naj Domicij z vsemi cetami prišel k njemu. To se ni moglo zgoditi, saj je bilo mesto oblegano in ograjeno. 20. Ko se je razvedelo za Domicijevo namero, so se vojaki, ki so bili v Korfini­ju, zgodaj zvecer zbrali. Preko vojaških tribunov, centurionov in najodlic­nješih iz lastnih vrst so se pogovarjali in ugotovili naslednje: da jih oblega Cezar, da so obrambna dela skoraj zakljucena in da je njihov poveljnik Domicij, v katerega so polagali upe in trdno vero, vse zavrgel ter sklenil zbežati. Strinjali so se, da morajo za svojo rešitev poskrbeti sami. Izmed njih so Marsi prvi zaceli nasprotovati, zavzeli pa so tudi tisti del mesta, ki se je zdel najbolj utrjen. Med vojaki je prišlo do takega spora, da so zaceli med sabo fizicno obracunavati in celo segati po orožju. Malo pozneje so Marsi z razpošiljanjem slov na vse strani izvedeli nekaj do tedaj še nezna­nega: da Domicij nacrtuje beg. Tako so ga vsi soglasno privedli na plan, ga obstopili in zastražili ter iz svojih vrst poslali sle k Cezarju. Ti so dejali, da so pripravljeni odpreti vrata, storiti vse, kar bo ukazal, in Lucija Domicija živega predati pod njegovo oblast. 21. Ko je Cezar to izvedel, je pomislil, da je zelo pomembno, da se mesta kar­seda hitro polasti in pripelje kohorte k sebi v tabor. Po drugi strani bi utegnilo priti do kakšne spremembe namer pri vojakih zaradi podkupnin, vzpodbud ali lažnih novic. V vojni imajo namrec neznatni povodi pogo­sto velike posledice. Bal se je, da bi vojaki po vkorakanju v mesto izkori­stili nocni cas in zaceli pleniti. Sle, ki so prišli k njemu, je pohvalil, poslal nazaj v mesto in jim ukazal stražiti vrata in obzidje. Sam je razporedil vojake k tistim obrambnim delom, s katerimi je zacel. Pri tem ni pušcal stalnih presledkov, kakor je bila to navada nekoc, pac pa je dal postaviti neprekinjeno verigo straž in obrambnih položajev, ki so bili med sabo v stiku in so dopolnjevali celotno utrdbo. Vojaške tribune in prefekte je po­slal naokrog in jih vzpodbudil, naj ne pazijo samo na morebitne izpade, ampak tudi na skrivne pobege posameznih ljudi. Nikogar ni bilo, ki bi bil tako len ali sprošcen, da bi tisto noc spal. Pricakovanje razpleta je bilo tako napeto, da se je vsakdo pri sebi, v duhu in razumu, spraševal, kaj se bo zgodilo Korfinijcem, kaj Domiciju, kaj Lentulu, kaj preostalim in kakšna usoda bo doletela slehernega izmed njih. 22. Okoli cetrte nocne straže2020 Noc je bila razdeljena na štiri po tri ure trajajoce nocne straže. Prva se je zacela ob soncnem zahodu. je Lentul Spinter govoril z našimi stražarji. Rekel je, da želi dobiti dovoljenje za dostop do Cezarja. Po odobritvi so ga poslali iz mesta, Domicijevi vojaki pa ga niso izpustili, dokler ga niso privedli Cezarju pred oci. Z njim se je pogovarjal o svoji rešitvi, prosil in moledoval je, naj mu odpusti, ga spomnil na staro prijateljstvo in izposta­vil usluge, ki jih je bil od njega deležen. Te so bile zelo velike: omogocil mu je vstop v sveceniški kolegij, prepustil provinco Hispanijo v propretor­stvo in ga podpiral pri kandidaturi za konzulat. Cezar je prekinil njegovo govorjenje in povedal, da ni odšel iz province, ker bi imel slabe namene, pac pa zato, da bi se branil pred sramotnimi dejanji nasprotnikov, da bi ljudskim tribunom, ki so jih izgnali iz Mesta, povrnil dostojanstvo in da bi tako sebe kakor rimsko ljudstvo osvobodil zatiranja manjšinske stranke. Lentula je ta govor opogumil, tako da je prosil za dovoljenje za vrnitev v mesto. Ker je dosegel lastno rešitev, je menil, da bo to tudi drugim v to­lažbo. Slišal je, da bi naj bili nekateri tako prestrašeni, da so razmišljali o samomoru. Ko je dobil dovoljenje, je odšel. 23. Brž ko se je zdanilo, je Cezar ukazal, da se k njemu pripelje vse sena­torje, njihove otroke, vojaške tribune in rimske viteze. Senatorjev je bilo pet: Lucij Domicij, Publij Lentul Spinter, Lucij Cecilij Ruf, kvestor Sekst Kvintilij Var in Lucij Rubrij. Poleg njih so bili še Domicijev sin, vec drugih mladenicev in veliko rimskih vitezov ter dekurionov, ki jih je Domicij poklical iz municipijev. Ko so bili pripeljani, je Cezar vojakom preprecil sramotenje in kricanje. Pripeljanim je na kratko povedal, da mu nekateri izmed njih niso izkazali nic hvaležnosti za izjemne uslu­ge, ki jim jih je izkazal. Vse jih je nekaznovane izpustil. Šest milijonov sestercijev,2121 Gre za rimsko valuto. Sestercij je bil srebrnik, vreden dva in pol asa. Štirje sesterciji so imeli vrednost enega denarija. ki jih je pripeljal Domicij in jih hranil v javni blagajni, je cetverica korfinskih uradnikov predala Cezarju, ta pa jih je vrnil Domi­ciju. Ni se namrec hotel zdeti prizanesljivejši z ljudmi kakor z denarjem, ceprav je bilo jasno, da gre za javni denar, ki ga je Pompej namenil za vojaške place. Cezar je Domicijevim vojakom ukazal, da mu prisežejo, še isti dan podrl tabor in opravil pot v dolžini dnevnega marša,2222 Dnevni marš je v rimski vojski obicajno pomenil vsaj dvajset kilometrov. Trajal je pet ur. saj se je do tedaj sedem dni zadrževal v Korfiniju. Tako je preko ozemlja Marukinov, Frentranov in Larinatov prispel v Apulijo. 24. Ko je bil Pompej obvešcen, kaj se je zgodilo v Korfiniju, je iz Lukrecije od­potoval v Kanuzij in nato v Brundizij. Ukazal je, da od vsepovsod zberejo cete, sestavljene iz novih nabornikov, in jih pripeljejo k njemu. Oborožil je celo pastirje in jim podelil konje. Tako je ustvaril okoli tristo konjeni­kov. Pretor Lucij Manlij je iz Albe zbežal s šestimi kohortami, pretor Ru­tilij Lup iz Tarakine s tremi. Ko so ti vojaki od dalec zagledali Cezarjevo konjenico, ki jo je vodil Vibij Kurij, so zapustili pretorja, Kuriju predali vojaške znake in prestopili k njemu. Enako so na preostanku pohoda ne­katere kohorte naletele na Cezarjevo predhodnico, nekatere na konjenike. K Cezarju je bil priveden Numerij Magij iz Kremone, Pompejev prefekt inženircev,2323 Prvotno je praefectus fabrum vodil oblegovalna dela, v Cezarjevem casu pa je bil najvišji poveljnikov pribocnik. ki so ga ujeli na poti. Njega je Cezar poslal nazaj k Pompeju z naslednjim sporocilom: ker tedaj še ni bilo priložnosti za pogajanja in ker sam prihaja v Brundizij, bi bilo v interesu države in skupne blaginje, da se sestane s Pompejem. Dodal je še, da ne bi bilo enako koristno, ce bi se na dolge razdalje pogovarjala preko posrednikov, kakor ce bi se o vsem pogovorila iz oci v oci. 25. Potem ko je to narocil, je prispel v Brundizij s šestimi legijami, izmed ka­terih so bile tri veteranske, preostale pa z novimi rekruti dopolnjene po poti. Domicijeve kohorte je poslal iz Korfinija naprej na Sicilijo. Izvedel je, da sta konzula z velikim delom vojske odrinila v Dirahij in da bi naj Pompej z dvajset kohortami ostal v Brundiziju. Ni se mogel prepricati, ali je Pompej ostal zaradi pomanjkanja ladjevja ali zato, da bi obdržal Brundizij – to bi mu namrec omogocilo, da bi imel s skrajnih delov Itali­je in Grcije nadzor nad Jadranskim morjem, tako da bi lahko vodil vojno s katere koli strani. Cezar je v strahu, da Pompej ne namerava zapustiti Italije, sklenil blokirati dohod in promet v Brundiziju. Blokado je izvedel takole: kjer so bili dostopi do pristanišca najožji, je dal z obeh bregov postaviti jez, saj je bilo morje tam plitvo. Ker jez dalje proti globoke­mu morju vode ni mogel zadrževati, je z njega spustil v vodo trideset cevljev2424 Rimski cevelj meri približno 30 cm. dolge in široke dvojne splave. Ti so bili na vogalih pritrjeni s po štirimi sidri, da jih vodni tok ne bi premikal. Ko so bili dokoncani in namešceni, jih je dal povezati s splavi enake velikosti. Prekriti jih je dal z zemljo in peskom, da ne bi ovirali vojakov pri odbijanju napadov. Od spredaj in s strani jih je zašcitil s pletovino in prsobrani. Na vsakem cetrtem splavu je dal postaviti dvonadstropen stolp, da bi se bilo mogoce toliko lažje braniti pred ladijskim napadom in požari. 26. Da bi se Cezarju zoperstavil, je Pompej oborožil velike tovorne ladje, ki jih je zasegel v brundizijskem pristanišcu. Na njih je dal zgraditi trinad­stropne stolpe, namestiti metalne naprave ter orožje vseh vrst in nato jih je poslal proti Cezarjevim konstrukcijam, da bi prebile splave in zmotile gradnjo. Tako sta se obe strani vsak dan na dalec obstreljevali s pušcica­mi in drugimi izstrelki. Cezar je ravnal tako, ker je menil, da se poskusa sklenitve miru ne sme opustiti. Ceprav ga je zelo cudilo, da se Magij, ki ga je z narocili poslal k Pompeju, še ni vrnil, in ceprav so mu ta ne­nehna prizadevanja ovirala napad in nacrtovanje, je vseeno mislil, da je treba z vsemi sredstvi vztrajati pri tem. Tako je k Pompeju kot pogajalca poslal legata Kaninija Rebila, prijatelja in sorodnika Skribonija Libona. Narocil mu je, naj Libona spodbudi k mirovnim pogajanjem. Zahteval je, da se s Pompejem pogaja sam. Pokazal je trdno prepricanost, da bi se dalo orožje odložiti pod enakopravnimi pogoji, ce bi bila pogajanja omogocena. Opozoril je, da bi veliko hvale in zaslug šlo Libonu, ce bi s svojim posredovanjem dosegel premirje. Po pogovoru s Kaninijem se je Libon odpravil k Pompeju. Malo pozneje je porocal, da konzulov ni, brez njih pa pogajanja ne bi bila možna. Tako je Cezar ugotovil, da bo moral koncno opustiti poskuse, za katere si je še preveckrat zaman pri­zadeval, in se lotiti vojne. 27. Ko so bila Cezarjeva dela približno na polovici, za kar je porabil devet dni, so se vrnile v Brundizij tiste ladje, ki sta jih konzula iz Dirahija,2525 Dyrrhachium, današnji Durrës (Drac) na albanski obali. kamor so prepeljale prvi del vojske, poslala nazaj. Pompej je ob prihodu ladij zacel urejati svoj odhod. Morda so ga k temu pripravila Cezarjeva dela, morda je že od zacetka nameraval zapustiti Italijo. Da bi ucinkoviteje upocasnil Cezarjev napad, je dal zabarikadirati vrata, da ne bi sovražni vojaki med njegovim odhodom vdrli v mesto. Mestne soseske in ulice je dal zagraditi, izkopati jarke precno cez ulice in vanje zabiti zašiljene kole. Te kole je prekril s protjem in zemljo, tako da so bili izravnani s tlemi. Dohod do pristanišca in dve poti, ki sta zunaj obzidja vodili vanj, je zaprl z velikimi ošiljenimi hlodi, zabitimi v tla. Po teh pripravah je vojakom ukazal, da se v tišini vkrcajo na ladje, na obzidje in na stolpe pa je razporedil nekaj lahko oboroženih evokatov, lokostrelcev in pracarjev. Odlocil se je, da jih bo z dogovorjenim znamenjem poklical nazaj, potem ko bi se vojaki že vkrcali na ladje, njim bi pustil lahke hitre ladje. 28. Brundizijci so bili zaradi nasilja Pompejevih vojakov in grdega ravnanja samega Pompeja naklonjeni Cezarju. Ko so tako izvedeli za Pompejev odhod, so Cezarju s streh dajali signale, medtem ko so Pompejevi hiteli naokrog. Potem ko se je Cezar preko Brundizijcev seznanil s položajem, je ukazal pripraviti oblegovalne lestve in oborožiti vojake, da ne bi zamu­dil priložnosti za uspeh. Pompej je pozno zvecer izplul. Tisti, ki so bili za obrambo razporejeni na obzidje, so bili z dogovorjenim znamenjem odpoklicani, tako da so po poznani poti stekli k ladjam. Cezarjevi vojaki so namestili lestve in se povzpeli na obzidje. Ko so jih Brundizijci opo­zorili, naj pazijo na prekrite jarke, so se ustavili, nato so po daljši poti ob njihovem vodstvu le prišli v pristanišce. S colni so zadržali dve ladji, ki sta obticali ob Cezarjevem jezu, in zajeli vojake. 29. Ceprav je bil Cezar trdno preprican, da je operacijo treba izpeljati do kon­ca, torej zbrati ladje in se podati na morje – na sled Pompeju, preden bi se okrepil še s prekomorskimi zavezniki – se je bal zadrževanja in potrate casa. Pompej mu je namrec vzel priložnost za zasledovanje, potem ko je zasegel vse ladje. Preostalo ni nic drugega, kot da pocaka na ladje iz bolj oddaljenih regij Galije in Picena ter iz ožine. To se je zdelo zaradi letnega casa dolgotrajno in težavno. Medtem ni hotel, da bi se v njegovi odsotnosti okrepili stara vojska in hispanski provinci, izmed katerih je bila ena zaradi velikih uslug vdana Pompeju. Prav tako ni hotel pripraviti pomožnih enot in konjenice ter se lotiti Galije in Italije. 30. Tako je zacasno opustil zasledovanje Pompeja. Sklenil je odpotovati v Hi­spanijo, duumvirom2626 Na celu municipijev sta bila po dva uradnika. vseh municipijev pa je ukazal, da zberejo ladje in jih pošljejo v Brundizij. Na Sardinijo je z eno legijo poslal legata Valerija, na Sicilijo s štirimi propretorja Kuriona. Potem ko je ta zavzel Sicilijo, mu je Cezar ukazal, da popelje vojsko naprej v Afriko. Sardinijo je nadzoroval Mark Kota, Sicilijo Mark Katon, Afrika je po žrebu pripadla Tuberonu. Brž ko so Karalitani slišali, da je Valerij poslan k njim, so, še preden je ta odrinil, samovoljno vrgli Koto iz mesta. Ta je ob spoznanju da vsa provin­ca enako misli, s Sardinije pobegnil v Afriko. Katon je na Siciliji obnavljal stare vojne ladje, skupnostim pa ukazal nove. To so poceli z veliko vnemo. V Lukaniji in v Bruciju je preko legatov dal izvesti nabor rimskih drža­vljanov, od sicilskih skupnosti je zahteval doloceno število konjenikov in pešakov. Ko je bilo to že skoraj koncano, je izvedel, da je prišel Kurion, in na zborovanju potožil, da ga je Pompej zapustil in izdal, saj se je brez pri­prav spustil v nepotrebno vojno. Ko so slednjega Katon in drugi v senatu vprašali glede tega, je zagotovil, da ima za vojno vse pripravljeno. To je na zborovanju potožil in zbežal iz province. 31. Valerij in Kurion sta pridobila provinci brez upravnikov, Valerij Sardinijo, Kurion Sicilijo. Tja sta prispela z vojskama. Ko je Tuberon prišel v Afriko, je tam naletel na Atija Vara kot upravnika s polnimi pooblastili. Ta je pri Avksimu, kakor smo omenili zgoraj, izgubil kohorte in na begu prišel v Afriko brez vodstva, ki si jo je samovoljno podredil. Z naborom je sestavil dve legiji, tega se je lotil, ker je imel nekaj let nazaj to provinco v preturi,2727 Potem ko je odslužil svoj mandat kot pretor, je to provinco dobil v upravljanje. Nemalokrat so si bivši rimski magistrati z izžemanjem provinc povrnili sredstva, ki so jih porabili za predvolilno kampanjo (prim. op. 10). tako da je poznal ljudi in deželo ter imel izkušnje z njo. Ko je Tuberon z ladjami prišel v Utiko, mu je onemogocil dostop v pristanišce in mesto ter ni dovolil, da bi se Tuberonov bolni sin izkrcal, ampak ga je prisilil, da dvigne sidro in odpluje proc. 32. Po teh dogodkih je Cezar popeljal vojake v najbližje municipije, da bi pre­ostali cas izkoristili za pocitek. Sam je odšel v Mesto.2828 Cezar kot upravljalec province in poveljnik vojske ne bi smel vstopiti v Rim. Senatu je omenil krivice nasprotnikov. Poucil jih je, da ni iskal nobene izredne casti in da se je zadovoljil s cakanjem na iztek zakonitega konzulatskega intervala, torej s tem, kar je dostopno vsem državljanom. Deset ljudskih tribunov da je sprejelo zakon, ki je dovoljeval kandidaturo v odsotnosti – in to med konzulovanjem samega Pompeja, ceprav so nasprotniki temu oporekali. Še posebej divje se je temu upiral Katon, ki je po stari navadi tratil dneve z govorjenjem. Ce je Pompej temu nasprotoval, zakaj bi dopustil, da se zakon sprejme? Ce pa je to zagovarjal, zakaj bi mu preprecil izkoristiti naklonjenost ljudstva? Cezar je izpostavil svojo potrpežljivost, ko je na lastno pobudo predlagal razpust svojih vojsk in s tem tvegal izgubo dosto­janstva in casti. Opozoril je na neizprosnost nasprotnikov, ki so to, kar so zahtevali od nasprotne strani, sami odklanjali in raje dopušcali vsesplošno zmedo, kakor da bi se odrekli poveljstvu in vojskam. Odvzem svojih legij je oznacil za krivico, oviranje delovanja ljudskih tribunov za neusmiljeno objestnost. Spomnil je na svoje ponudbe in prizadevanja za pogajanja, ki so bila zavrnjena. Zaradi teh okolišcin je spodbudil in pozval senatorje, da prevzamejo državo in jo upravljajo skupaj z njim. Ce pa bi se tega ustrašili, je miril, jih ne bo nadlegoval, ampak bo državo upravljal sam. Rekel je, da je treba k Pompeju poslati sle, ki bi dosegli spravo. Pri tem da se ne bo bal tega, kar je Pompej dejal v senatu, namrec da tistemu, h kateremu so sli poslani, ugled naraste, medtem ko tisti, ki jih pošiljajo, izdajajo svoj strah. To da kaže na plitvost in majhnost duha. Zakljucil je s tem, da si naspro­tnike tako, kakor si jih je prizadeval vojaško prekositi, želi prekositi tudi v poštenosti in nepristranskosti. 33. Senat se je strinjal glede pošiljanja slov, vendar se ni našel nihce, ki bi ga poslali. Vsi so nalogo iz strahu zavracali. Ko je namrec Pompej zapušcal Mesto, je v senatu dejal, da bo s tistimi, ki so ostali v Rimu, ravnal enako kot s tistimi, ki so v Cezarjevem taboru. Tako so tri dni zapravili z razpra­vljanjem in izgovarjanjem. Cezarjevi nasprotniki so angažirali ljudskega tribuna Lucija Metela, da bi zadevo zavlaceval in oviral vse ostalo, kar bi Cezar utegnil vkljuciti v razpravo. Slednji je spoznal njegovo namero in po vec zapravljenih dneh opustil to, cesar se je lotil. Ne da bi še naprej izgubljal cas, je odpotoval iz Mesta ter prispel v Onstransko Galijo. 34. Ko je prišel tja, so mu rekli, da je Pompej v Hispanijo poslal Vibulija Rufa, ki ga je sam pred nekaj dnevi v Korfiniju ujel in izpustil. Prav tako, da se je Domicij s sedmimi hitrimi ladjami napotil oblegat Masilijo.2929 Današnji Marseille. Te da je zbral od zasebnikov v Igiliju in Kosanu ter jih napolnil s sužnji, osvobo­jenci in kolonisti. Dalje so bili masilski sli poslani naprej domov, mlade plemice pa je Pompej ob zapušcanju Mesta opogumil, naj zaradi nedavnih Cezarjevih uslug ne pozabijo na njegove stare usluge.3030 Za kakšne usluge (tako Cezarja kot Pompeja) je šlo, ni jasno, saj niso izpricane. Po prejemu teh na­rocil so Masilci Cezarju zaprli vrata. K sebi so poklicali Albike, barbarske ljudi, ki so jih sami že od nekdaj šcitili in ki so naseljevali hribe nad Masi­lijo. V mesto so spravili žito iz sosednjih regij in iz vseh utrdb, v mestu so postavili orožarne, popravili so obzidje, vrata in ladjevje. 35. Cezar je k sebi poklical petnajst prvakov iz Masilije. Rekel jim je, naj ne zacenjajo sovražnosti in naj raje upoštevajo avtoriteto vse Italije kot pa voljo le enega moža. Omenil je še druge stvari, za katere je menil, da jih bodo spravile k pameti. Odposlanci so doma porocali o njegovem govoru, v imenu senata pa so sporocili tole: spoznali so, da je rimsko ljudstvo raz­deljeno med dve strani in da ni niti stvar njihove razsodbe niti ni v njihovi moci ugotoviti, katera stran se bori za pravicnejšo stvar. Prvaka teh dveh strani da sta Gnej Pompej in Gaj Cezar, zašcitnika države, saj jim je eden javno prepustil ozemlje Volskov, Arekomikov in Helvecanov, drugi pa jim je podredil v vojni premagane Salije in povecal dajatve slednjih. Zato da jima morajo biti tudi oni enako naklonjeni in ne smejo nobenemu poma­gati nasproti drugemu ali sprejeti v mesto ali v pristanišce. 36. Medtem ko so potekali ti pogovori, je Domicij z ladjami prispel v Masilijo, kjer so ga sprejeli in mu prepustili upravljanje mesta. Za vodenje vojne je prejel vsa pooblastila. Po njegovem ukazu so na vse strani poslali ladje. To­vorne ladje so, kjer koli so mogli, zasegli in pripeljali v pristanišce. Krmila, les in vrvje z ladij v pomanjkljivem stanju so uporabili za opremljanje in obnovo preostalih. Žito, kar so ga našli, so prinesli v javna skladišca. Preo­stalo blago in živila so prihranili za obleganje, ce bi do tega prišlo. Cezar je, izzvan zaradi teh ukrepov, do Masilije pripeljal tri legije in ukazal zgraditi oblegovalne stolpe in vinee,3131 Vinea je bil zaprt lesen hodnik na površju, ki je vodil do sovražnega obzidja in omogocal, da so bili napadalci varni pred izstrelki branilcev. v Arelatu pa izdelati dvanajst vojnih ladij. V trideset dneh od dostave materiala so bile pripeljane k Masiliji in poverjene Decimu Brutu. Cezar je legata Gaja Trebonija pustil za vodenje obleganja. 37. Medtem ko je to pripravljal in nadzoroval, je Gaja Fabija poslal naprej v Hispanijo s tremi legijami, ki so bile za prezimovanje namešcene v Nar­bonu in njegovi okolici. Ukazal mu je tudi, naj hitro zavzame pirenejske prelaze, ki jih je tedaj zastražene nadzoroval legat Lucij Afranij. Preostalim legijam, ki so že dlje prezimovale, je ukazal slediti. Fabij je, kakor mu je bilo ukazano, bliskovito pregnal stražo s prelazov in se v hitrem maršu podal proti Afranijevi vojski. 38. Ob prihodu Lucija Vibulija Rufa, ki ga je, kakor je bilo porocano, Pompej poslal v Hispanijo, so si Pompejevi legati Afranij, Petrej in Varon med sabo razdelili naloge. Do tedaj je eden s tremi legijami držal pod nadzo­rom Tostransko Hispanijo, drugi Onstransko od kastulonskega gorovja do reke Ana, tretji z enako silo ozemlje Vetonov severno od Ana in Luzi­tanijo. Zdaj so sklenili, da se bo Petrej z vsemi silami napotil iz Luzitanije preko vetonskega ozemlja k Afraniju in da bo Varon s tistima legijama, ki ju ima, šcitil celotno Onstransko Hispanijo. Ko je bilo to dogovorjeno, je Petrej ukazal mobilizacijo konjenikov in pomožnih enot iz celotne Luzita­nije, Afranij pa iz Keltiberije, od Kantabrov in vseh barbarskih plemen, ki so bila naseljena do Oceana. Ko so bile cete zbrane, je Petrej preko ozemlja Vetonov hitro prišel k Afraniju. Skupaj sta sklenila, da se bo boj zaradi ugodne lege odvijal pri Ilerdi. 39. Kakor je bilo zgoraj omenjeno, je imel Afranij tri legije, Petrej dve, poleg tega je bilo še okoli osemdeset kohort težke pehote iz Tostranske Hispanije in lahke pehote3232 Težka in lahka pehota sta se razlikovali predvsem v šcitih. Lahka pehota (caetrati) je imela lahke usnjene šcite (caetra), težka pehota pa visoke, lesene in z železom okovane šcite (scutum). iz Onstranske ter okoli pettisoc konjenikov iz vsake pro­vince. Cezar je v Hispanijo poslal šest legij, šesttisoc pomožnih pešakov in tritisoc konjenikov, ki jih je imel v vseh preteklih vojnah. Enako veliko vo­jakov je zbral iz tistega dela Galije, ki ga je sam pokoril. Ti so bili poimen­sko izbrani izmed najuglednejših in najpogumnejših v vsakem plemenu. Dalje je zbral še ljudi najboljšega plemena Akvitanije in gorskih ljudstev zraven province Galije. Slišal je, da se Pompej z legijami premika preko Mavretanije v Hispanijo in da bo kmalu prispel. Istocasno si je pri voja­ških tribunih in centurionih izposodil denar, ki ga je razdelil med vojake. S tem je dosegel dvoje: z dolgom je centurione vezal nase, z radodarnostjo pa si je kupil naklonjenost vojakov. 40. Fabij si je skušal pridobiti naklonjenost bližnjih ljudstev s pismi in odpo­slanci. Cez reko Sikor je zgradil mostove v razmikih po štiri milje. Po teh mostovih je pošiljal vojsko po živež, ker je to, kar se je nahajalo na njegovi strani reke, porabil v minulih dneh. Enako in iz istega razloga so to poceli poveljniki Pompejevih vojsk. Tako so se pogosto udarili med sabo v konje­niških spopadih. Ko sta dve Fabijevi legiji po vsakodnevni navadi preckali reko preko najbližjega mostu in šli šcitit pobiralce hrane, pri cemer sta sledi­la pratež in konjenica, se je nenadoma zaradi sile vetra in visoke vode most zrušil in preostali del konjenice je bil odrezan. Petrej in Afranij sta to ugo­tovila po gradbenem materialu, ki ga je nosilo po reki, in Afranij je cez svoj most hitro popeljal štiri legije in vso konjenico ter šel proti dvema Fabijevi­ma legijama. Ob naznanitvi njegovega prihoda je Lucij Plank, ki je naceloval legijam in doumel težki položaj, zavzel vzpetino in na dva dela razdeljeno vojsko razporedil na dve strani, da ga konjenica ne bi mogla obkoliti. Tako postrojen je odbil velike napade številcno mocnejših legij in konjenice. Ko so konjeniki zaceli bitko, sta obe strani od dalec zagledali bojna znamenja dveh legij, ki ju je Gaj Fabij poslal cez naslednji most našim v podporo, saj je sumil, da se bo zgodilo to, kar se je: da bodo nasprotnikovi poveljniki izko­ristili okolišcine in naklonjenost srece za unicenje naše vojske. Prihod legij je koncal bitko in obe strani sta legije popeljali v tabor. 41. Dva dni pozneje je Cezar prišel v tabor z devetsto konjeniki, ki si jih je pu­stil za stražo. Most, ki ga je zrušilo neurje, je bil že skoraj popravljen. Cezar ga je ukazal dokoncati ponoci. Ko je preucil teren, je iz tabora poslal šest kohort z vsem pratežem varovat most, naslednjega dne pa se je z vsemi ce­tami v trojni bojni vrsti3333 Trojna bojna vrsta (acies triplex) je bila sestavljena iz treh dvojnih vrst. V casu republike so prvo tvorili hastati, drugo princepsi, tretjo pa triariji. napotil proti Ilerdi.3434 Dan. Lleida v Kataloniji. Ustavil se je nasproti Afra­nijevega tabora. Ko se je tako nekaj casa zadrževal pod orožjem, je dobil možnost za bitko na ravnem terenu. Brž ko je ugotovil, da je zacetek bitke odvisen od Afranija, je sklenil postaviti tabor okrog štiristo korakov3535 Rimski korak (passus) meri približno 1,5 m. od vznožja hribovja. Da se vojaki med delom ne bi ustrašili nenadnega sovra­žnikovega napada in da jim delo tako ne bi bilo onemogoceno, je prepove­dal graditi zid, ki bi izstopal in ki bi se ga zagotovo videlo že na dalec. Na­mesto tega je ukazal proti sovražniku zgraditi petnajst cevljev širok jarek. Prva in druga bojna vrsta sta, kakor je bilo že od zacetka odloceno, ostali pod orožjem. Za njima je na skrivaj delala tretja vrsta. Tako je bilo vse delo opravljeno, še preden je Afranij spoznal, da se tabor gradi. Proti veceru je Cezar legije popeljal nazaj za jarek in tam prebil noc pod orožjem. 42. Naslednjega dne je zadrževal vso vojsko znotraj jarka. Ker je bil mate­rial precej oddaljen, se je odlocil za podoben potek dela. Vsaki legiji je ukazal ograditi po eno stran tabora in skopati enako široke in globoke jarke. Preostale legije je oborožene in pripravljene za boj razporedil proti sovražniku. Afranij in Petrej sta, da bi prestrašila nasprotnika in ovirala gradnjo, svoje cete popeljala pod vznožje hribovja in izzvala bitko. Cezar pa zato ni prekinil del, saj je zaupal obrambi treh legij in utrjenosti jarka. Onadva se nista vec dolgo zadrževala niti nista od vznožja napredovala, ampak sta cete popeljala nazaj v tabor. Tretjega dne je Cezar tabor utrdil še z obzidjem in dal preostale kohorte, ki jih je pustil v prejšnjem taboru, s pratežem pripeljati k sebi. 43. Med mestom Ilerdo in najbližjim gricem, kjer sta Petrej in Afranij ime­la tabor, je ležala približno tristo korakov dolga ravnina. Skoraj povsem na sredini se je dvigala rahla vzpetina. Ce bi jo Cezar zavzel in utrdil, bi sovražnike odrezal od mesta, mostu in oskrbe, ki so jo dovažali v mesto. Tako je mislil. Upajoc na zavzetje vzpetine, je iz tabora popeljal tri legije in ukazal, da se na primernem kraju razvrstijo v bojno vrsto in da antesi­gnani3636 Ni povsem jasno, ali je šlo za prvo kohorto prve bojne vrste, za elitno kohorto prve bojne vrste ali za celotno prvo bojno vrsto. Izraz (ante signa > antesignanus) namiguje, da so ti vojaki na­padali pred legijskimi znaki. ene legije v jurišu zavzamejo vzpetino. Ko se je sovražnik seznanil s tem, je brž poslal kohorte, ki so stražile pred Afranijevim taborom, po krajši poti zavzet ta kraj. Prišlo je do bitke, naši pa so bili odbiti, saj so Afranijevi prej prispeli na vzpetino in prisilili naše, da so kljub okrepitvam zbežali k legijskim znakom. 44. Nacin bojevanja sovražnikovih vojakov je bil naslednji: najprej so navali­li v velikem napadu, drzno zavzeli položaj, formacije pa niso držali pre­strogo. Borili so se raztreseni naokrog in posamic, ce so bili stisnjeni, so se umaknili in ni se jim zdelo sramotno zapustiti položaja. V vojnah so se namrec neprestano borili skupaj z Luzitanci in drugimi barbari ter se tako navadili na neki barbarski nacin bojevanja. Obicajno se vsak vojak zelo navzame navad tistih krajev, v katerih se je ustalil. Tako ravnanje je zmedlo naše vojake, nevajene tovrstnega bojevanja. Mislili so, da jih bodo posamezni napadajoci sovražniki obkolili z nezašcitene strani. Ohranjali so formacijo, niso se oddalili od bojnih znakov, mislili so, da brez zelo teh­tnega razloga ne smejo prepustiti tistega položaja, ki so ga zavzeli. Potem ko so bili tako antesignani zmedeni, legija, ki je bila na tistem krilu, ni vec držala položaja, ampak se je umaknila na najbližji gric. 45. Ko se je skoraj vsa bojna vrsta prestrašila, kar se je zgodilo proti pricako­vanju in navadi, je Cezar spodbudil svoje vojake in popeljal IX. legijo v podporo. Zaustavil je sovražnika, ki je divje in predrzno zasledoval naše vojake, prisilil ga je, da se je obrnil, umaknil k Ilerdi in se ustavil pod obzidjem. Toda vojaki IX. legije, ki so se hoteli oddolžiti za svoj poraz, so bežece nepremišljeno preganjali predalec nazaj, tako da so prodrli na neraven teren. Povzpeli so se na hrib, na katerem je bila Ilerda. Ko pa so se od tod hoteli umakniti, so sovražniki z višjega položaja znova pritisnili na naše. Teren je bil strm, z vsake strani se je spušcal, širok je bil toliko, da so ga zapolnile tri postrojene kohorte, tako da bojujocim se ni bilo mo­goce niti poslati okrepitev z bokov niti jih niso mogli podpirati konjeniki. Od mesta se je teren v nagibu spušcal približno štiristo korakov dalec. Po tej poti so se naši umaknili, ker so zaradi prevelike vneme nepremišljeno napredovali. Borili so se na kraju, ki je bil neprikladen zaradi ozkosti, pa tudi zato, ker nobeno kopje ni zgrešilo tistih vojakov, ki so stali pod vznož­jem hriba. Vseeno so se naši odlikovali s pogumom in vzdržljivostjo ter prenesli vse rane. Sovražne cete so bile še okrepljene in iz tabora so preko mesta pogosto pošiljali kohorte v podporo, da bi spociti vojaki zamenjali izcrpane. Cezar je bil prisiljen storiti isto, tako da je izcrpane vojake uma­knil s pomocjo novih kohort, ki jih je poslal na ta kraj. 46. Tako so se neprestano borili pet ur in na naše vojake je sovražna premoc vedno bolj pritiskala. Ko so porabili vsa kopja, so izvlekli mece in izve­dli napad v hrib proti sovražnim kohortam. Nekaj so jih pobili, preostale prisilili k umiku. Ko so bile tako sovražne kohorte potisnjene pod obzidje in ko so bili nekateri zaradi strahu pregnani v mesto, se je našim ponudil neoviran umik. Tako so se borili v boju, ki je bil spremenljiv. V prvem spo­padu je padlo okoli sedemdeset naših, med njimi Kvint Fulginij, centurion hastatskega manipla prve kohorte XIV. legije, ki se je zaradi izjemnega poguma iz nižjih vrst prebil do tega cina. Ranjenih je bilo vec kot šeststo. Izmed Afranijevih vojakov so bili pobiti Tulij Cecilij, centurion primipi­lus, poleg njega še štirje centurioni in vec kot dvesto vojakov. 47. Toda za ta dan se je pri obojih uveljavilo mnenje, da so se v bitki bolje odrezali. Afranijevi so to menili, ker so tako dolgo ohranjali boj mož na moža, zdržali naš napad, od zacetka držali vzpetino, ki je bila tudi vzrok bitke, in naše ob prvem napadu prisilili v beg, ceprav so se vsem zdeli šibkejši. Naši so menili enako, ker so na neugodnem terenu in ob številcni neenakosti pet ur vzdrževali boj, ker so se na hrib povzpeli z izvlecenimi meci, prisilili sovražnika, da se je umaknil z višjega terena, in ga nagnali v mesto. Sovražniki so mocno utrdili vzpetino, za katero so se bojevali in tam postavili stražo. 48. Dva dni po teh dogodkih se je pripetila še nenadna neprijetnost. Nastala je takšna nevihta, da vecjih voda v tistih krajih niso pomnili. Z vseh go­rovji je pritekla voda staljenega snega, prekoracila bregove reke in v enem dnevu porušila oba mostova, ki ju je zgradil Gaj Fabij. Te okolišcine so Cezarjevi vojski povzrocile velike težave. Ker je tabor ležal, kakor je bilo zgoraj razloženo, med rekama Sikorjem in Cingo, ki sta ležali tristo milj narazen in se ju ni dalo preckati, so bili vsi nujno vklešceni na tem ozkem obmocju. Tako ljudstva, ki so se pridružila Cezarju, niso mogla dovažati žita, tisti pa, ki so šli naprej iskat hrano, se ujeti med rekama niso mogli vrniti. Tudi velike kolicine živeža, ki so prihajale iz Italije in Galije, niso mogle prispeti v tabor. Bil je izredno neugoden letni cas, saj žita ni bilo vec v shrambah in zunaj še zdalec ni bilo zrelo. Ljudstva so bila oplenjena, ker je dal Afranij skoraj vse žito pred Cezarjevim prihodom znesti v Ilerdo, ce je še kaj ostalo, je Cezar to porabil v prejšnjih dneh. Živino, ki bi lahko služila blaženju pomanjkanja, so sosednja ljudstva zaradi vojne odgnala dalec naprej. Tiste, ki so šli iskat krmo in živež, so preganjali lahko obo­roženi Luzitanci in lahki šcitonosci, ki so se dobro spoznali v Tostranski Hispaniji. Njim je bilo enostavno preplavati reko, saj so bili vajeni iti v vojsko samo s plavalnimi obroci.3737 Ti so bili narejeni iz živalskih kož. 49. Toda Afranijeva vojska je imela vsega v izobilju. Mnogo žita so si priskr­beli in ga že prej pritovorili, mnogo iz vse province. Veliko hrane je bilo na razpolago. Možnost, da so vse to varno izvajali, je nudil most pri Ilerdi in nedotaknjeni kraji onkraj reke, kamor Cezar sploh ni mogel priti. 50. Ta povodenj je trajala vec dni. Cezar je poskusil obnoviti mostove, toda tega niso dopustili niti narasla reka niti nasprotnikove kohorte, razporeje­ne po obrežju. Lahko je bilo preprecevati obnavljanje mostu zaradi narave same reke in narasle vode, predvsem pa ker so s celotnega obrežja metali kopja na eno omejeno mesto. Bilo je težko zakljucevati obnovo na silno divji reki in se istocasno izmikati kopjem. 51. Afraniju je bilo sporoceno, da se je kolona z živežem, ki se je napotila proti Cezarju, ustavila pri reki. Tja so prišli rutenski3838 Ruteni so bili galsko pleme na obmocju zahodnih Sevenov. lokostrelci in konjeniki iz Galije z veliko vozovi in prtljage, kakor je galska navada. Poleg tega je bilo še okoli šesttisoc ljudi razlicnih plemen, sužnji in otroci. Vendar ni bilo nobenega reda, nobenega trdnega poveljstva, saj je vsakdo ravnal po lastni presoji. Vsi so potovali brez strahu, navajeni na razpušcenost poho­dov v prejšnjih casih. Prisotnih je bilo vec mladih odlicnikov, senatorskih in viteških sinov, prisotna so bila odposlanstva plemen in Cezarjevi sli. Vse jih je zadrževala reka. Da bi jih stisnil, je Afranij z vso konjenico in tremi legijami odrinil ter z naprej poslanimi konjeniki napadel nic hudega slutecega nasprotnika. Galski konjeniki so se hitro pripravili in spustili v boj. Dokler je bil spopad enakovreden, so, ceprav maloštevilni, uspešno zadrževali sovražnika. Toda brž ko so se zaceli bližati legijski znaki, so se z malo izgubami umaknili v najbližje hribe. Cas te bitke je zelo pripomogel k odlocilnemu trenutku za rešitev naših vojakov. Dobili so namrec priliko za umik na višje predele. Tega dne je bilo pogrešanih okoli dvesto loko­strelcev, nekaj konjenikov, konjarjev in vprežnih živali. 52. Cena žita se je zaradi vsega tega dvignila. To se obicajno ni dogajalo samo zaradi trenutnega pomanjkanja, ampak tudi zaradi strahu pred priho­dnostjo. Cena enega mernika žita je že dosegla petdeset denarijev,3939 Cena mernika (modius) žita je obicajno znašala en denarij. En mernik je meril 8,75 l, ce je šlo za žito je tehtal 7 kg. Rimski vojak si je moral živež priskrbeti sam, za to je dobil 225 denarijev na leto. po­manjkanje živeža je vojakom jemalo moci, težave so se iz dneva v dan le kopicile. V nekaj dneh je prišlo do tako velike spremembe položaja in obrata vojne srece, da je naše pestilo veliko pomanjkanje potrebnih zalog, nasprotniki pa so imeli vsega v izobilju in veljali so za mocnejše. Cezar je tistim plemenom, ki so se prikljucila njegovemu zavezništvu, ukazal, naj pripeljejo živino, saj je bila zaloga žita premajhna. K bolj oddaljenim plemenom je poslal konjarje. Sam je z razpoložljivimi sredstvi blažil vla­dajoce pomanjkanje. 53. O tem so Afranij, Petrej in njuni prijatelji obširno in napihnjeno porocali svojim bližnjim v Rim. Govorice so dodale še mnogo izmišljenega, tako da se je vojna zdela že skoraj koncana. Ko so bila ta pisma in porocila prine­sena v Rim, so se ljudje na veliko zbirali ob Afranijevem domu in izrekali velike cestitke. Mnogi so iz Italije odpotovali h Gneju Pompeju, eni zato, da bi mu prvi prinesli takšno novico, drugi pa, da ne bi bilo videti, da so cakali na izid vojne ali da so zadnji prišli k njemu. 54. Ko so v teh težkih okolišcinah vse poti zapirali Afranijevi vojaki in ko­njeniki in se ni dalo dokoncati mostov, je Cezar vojakom ukazal zgraditi ladje, kakršnih so ga naucile graditi izkušnje prejšnjih let v Britaniji. Gre­dlji in ladijska rebra so bili iz lahkega lesa, preostali trup je bil prekit z dracjem in usnjem. Ko so bile ladje koncane, jih je dal ponoci na skupaj zvezanih vozovih prepeljati dvaindvajset milj od tabora, nanje je naložil vojake, preckal reko in iznenada zavzel vzpetino na nasprotnem bregu. Hitro, še preden bi sovražnik to zaznal, jo je utrdil. Tja je prestavil legijo in nacrtovani most, grajen z obeh strani, je v dveh dneh dokoncal. Tako je kolono in vojake, ki so zaradi žita odšli proc, varno sprejel nazaj in zacel izvajati preskrbo z žitom. 55. Istega dne je premestil velik del konjenikov cez reko. Ti so napadli nic hu­dega slutece in brez strahu razkropljene nabiralce hrane in zasegli veliko vprežne živine ter ljudi. Ko je nasprotnik poslal lahko oborožene kohorte v podporo, so se premeteno razporedili v dve skupini, da bi ena branila plen, druga pa zaustavila prihajajoce nasprotnike in jih odbila. Eno ko­horto, ki je nepremišljeno jurišala izven vrste pred drugimi, so, loceno od drugih, obkolili in unicili. Nepoškodovani so se z velikim plenom vrnili cez isti most v tabor. 56. Medtem ko se je to dogajo pri Ilerdi, so Masilci na nasvet Lucija Do­micija pripravili sedemnajst bojnih ladji, izmed katerih je bilo enajst pokritih.4040 Druge ladje so imele pokrita le premec in krmo. K temu so dodali mnogo manjših ladij, da bi se naše lad­jevje prestrašilo že zaradi njihove številcnosti. Nanje so vkrcali veliko lokostrelcev in Albikov, o katerih je bilo govora že prej. Te so podžgali z nagradami in obljubami. Domicij je zase zahteval doloceno število ladij in jih zapolnil s kolonisti in pastirji, ki jih je pripeljal s sabo. Tako so z ladjevjem, opremljenim z vsem potrebnim, prepricani o uspehu napre­dovali proti našim, ki jim je naceloval Decim Brut. Te ladje so zavzele položaj ob otoku, ki leži nasproti Masilije. 57. Brut je imel številcno veliko šibkejše ladjevje. Vendar je Cezar temu lad­jevju podelil izmed vseh legij najpogumnejše može, antesignane in centu­rione, ki so si sami izbrali to nalogo. Pripravili so harpune in jeklene kavlje ter veliko pilumov,4141 Pilum je bilo rimsko lahko metalno kopje. opremili so se s tragulami4242 Tragula je bilo galsko ali hispansko metalno kopje, opremljeno z jermenom za metanje. in drugimi kopji. Ko so tako zaznali sovražnikov prihod, so vse ladje popeljali iz pristanišca in se spopadli z Masilci. Na obeh straneh so se borili izredno hrabro in srdito. Albiki za našimi niso veliko zaostajali v pogumu – bili so divji gorski lju­dje, vešci v orožju. Nedavno so odšli iz mesta in obljube Masilcev so imeli še sveže v spominu. Domicijevi pastirji pa so si, podžgani z upanjem na svobodo, prizadevali, da bi pred gospodarjevimi ocmi dokazali svoj trud. 58. Masilci sami so, zaupajoc hitrosti ladij in znanju krmarjev, zasmehovali naše in se niso postavili po robu našim napadom. Dokler se je dalo izra­bljati širše obmocje, so se trudili s prodorom svoje bojne linije obkoliti naše, z vec ladjami napasti posamezne ali, drvec mimo, odlomiti naša kr­mila, ce bi bilo to možno. Ko je neobhodno prišlo do boja na blizu, se niso vec zanašali na znanje in umetnije krmarjev, ampak na hrabrost gorskih ljudi. Naši so razpolagali z manj izurjenimi veslaci in manj izkušenimi krmarji, ki so jih na hitro vpoklicali s tovornih ladij in ki niso poznali niti poimenovanj za ladijsko opremo. Hkrati sta jih ovirali še pocasnost in teža ladij. Zgrajene so bile namrec v naglici kar iz vlažnega lesa, zato niso dosegale enake hitrosti. Ko je bil na voljo prostor za boj mož na moža, so brez strahu z eno ladjo napadli po dve, se z izstreljenimi kavlji pritrdili na sovražni ladji in se bojevali na obeh straneh. Zlezli so tudi na sovražne ladje in pobili veliko Albikov in pastirjev ter potopili del sovražnih ladij. Nekatere so zajeli z ljudmi, druge so nagnali v pristanišce. Tistega dne je bilo – skupaj z zajetimi – izgubljenih devet masilskih ladij. 59. Brž ko je bilo to sporoceno Cezarju v Ilerdo, se je skupaj z izgradnjo mo­stu hitro spremenila vojna sreca. Sovražniki so se iz strahu pred našimi konjeniki manj svobodno, manj pogumno potikali naokrog. Da bi se lahko hitro umaknili, marsikdaj niso hodili dalec od tabora in so hrano nabirali v tesno omejenem prostoru, spet drugic so se konjeniških straž in postojank izogibali v širšem krogu. Prav tako so sredi poti odvrgli pr­tljago in zbežali, ce so utrpeli kakšne izgube ali le na dalec opazili konje­nico. Naposled so pobiranje hrane za vec dni izpustili in ga v nasprotju z navado izvajali ponoci. 60. Medtem so Oskani in Kalagurci, ki so bili pod upravo Oskanov, poslali k Cezarju sle in obljubili, da bodo ukazano izvršili. Njim so sledili Tarakon­ci, Laketani, Avzetani in cez nekaj dni še Ilurgavoneni, ki mejijo na reko Hiber. Cezar je od njih zahteval, da mu pomagajo z žitom. To so obljubili in od vsepovsod zbrali živež ter ga stovorili v tabor. Cezarju se je pridružila tudi ilurgavonenska kohorta, potem ko je izvedela za sklep svojega pleme­na, in iz postojanke prenesla vojaške znake. Prišlo je do velike spremembe položaja. Most je bil koncan, pet velikih plemen se je pridružilo zavezni­štvu, preskrba s hrano je bila urejena, govoric o legijskih okrepitvah, ki bi naj s Pompejem prišle preko Mavretanije, ni bilo vec. Tako so se mnoga bolj oddaljena plemena izneverila Afraniju in se pridružila Cezarju. 61. Ko so ti dogodki prestrašili nasprotnike, je Cezar našel primeren kraj, da konjenice ne bi bilo treba pošiljati v velikem krogu preko mostu. Dal je zgraditi vec trideset cevljev širokih kanalov, s katerimi je preusmeril del Sikorja in naredil brod v njem. Ker je bilo to že skoraj koncano, sta se Afranij in Petrej mocno ustrašila, da bi bila povsem odrezana od žita in hrane, saj je bil Cezar v konjenici mnogo mocnejši. Zato sta se sklenila umakniti s tega obmocja in vojno prestaviti v Keltiberijo. Tej odlocitvi je bilo naklonjeno tudi naslednje dejstvo: izmed dveh sovražnih plemen, ki sta bili udeleženi v prejšnji vojni s Sertorijem, se je poraženo balo Pom­pejevega imena in oblasti celo v njegovi odsotnosti. Tisto, ki je ostalo v zvezi s Pompejem, ga je zaradi velikih uslug spoštovalo, Cezarjevo ime pa je bilo med barbari precej neznano. Afranij in Petrej sta na tem obmocju pricakovala veliko konjenice in okrepitev ter nacrtovala vojno na svojem ozemlju zavleci v zimo. Ko sta se odlocila za ta nacrt, sta ukazala po vsej reki Hiber4343 Dan. Ibar. zbrati ladje in jih pripeljati v Otogezo. To mesto je ležalo ob Hiberu in je bilo od tabora oddaljeno trideset milj. Na tem mestu sta uka­zala zgraditi pontonski most, popeljala sta dve legiji cez reko Sikor in utr­dila tabor z dvanajst cevljev visokim zidom. 62. Ko je Cezar preko izvidnikov izvedel za to, je ob najvecjem naporu voja­kov neprekinjeno – dan in noc – delal na preusmeritvi reke in dosegel, da so konjeniki, ceprav težko in trudoma, vendar mogli in si tudi upali prec­kati reko. Pešaki pa so stali v vodi do prsi ali celo do ramen in tako kakor globina vode jim je tudi hitrost toka preprecevala preckanje reke. Toda skoraj istocasno je bilo sporoceno, da je most cez Hiber skoraj koncan, našel se je tudi brod. 63. Zdaj so sovražniki toliko bolj menili, da je treba odhod pospešiti. Tako so pustili dve pomožni kohorti v Ilerdi kot posadko in z vsemi silami preckali Sikor ter z dvema legijama, ki so ju v prejšnjih dneh pripeljali cez, povezali tabor. Cezarju ni preostalo nic drugega, kot da je s konjenico napadal in izzival sovražno vojsko na pohodu. Njegov most je namrec predstavljal velik ovinek, tako da so lahko sovražniki prišli do Hibera po veliko krajši poti. Cezar je konjenike poslal preckat reko in ti so se nenadoma pojavili pred sovražnikovo stražo, ko sta ob tretji nocni straži Afranij in Petrej premaknila tabor. Konjeniki so množicno obkolili sovražnike in zaceli za­ustavljati in ovirati njihov pohod. 64. Ob svitu se je z obmocja ob Cezarjevem taboru videlo našo konjenico, ki je v boju mocno pritiskala na sovražno zašcitnico. Nekajkrat je zadržala napade in pohod prekinila, zdaj so se sovražniki obrnili proti našim in jih v navalu vseh kohort odbili nazaj, nato so se naši znova obrnili in zaceli zasledovati njih. Po resnicno vsem taboru so se vojaki zbrali v skupine in obžalovali, da so sovražnika izpustili iz rok in da se bo vojna nujno zavlekla. Hodili so k centurionom in vojaškim tribunom ter jih rotili, da sporocijo Cezarju, naj jim ne prizanaša s trdim delom in izpostavljanjem nevarnosti. Rekli so, da so pripravljeni, da morejo in da si tudi upajo preckati reko, kamor je bila pripeljana konjenica. Njihova vnema in njihove besede so Cezarja spodbu­dile, da se je vendarle odlocil poskusiti, ceprav se je bal izpostaviti vojsko tako globoki reki. Zato je ukazal, da iz vseh centurij odberejo šibkejše voja­ke, za katere se je zdelo, da jim duh in moci ne bodo vzdržali tega napora. Njih je z eno legijo pustil za obrambo tabora. Preostale legije je, pripravljene za boj, odpeljal iz tabora, postavil veliko prateža nad brodom in pod njim ter prepeljal vojsko. Maloštevilnim vojakom je v reki odneslo orožje, njih je ujela konjenica in jih podprla. Toda umrl ni nihce. Potem ko je vojsko brez izgub prepeljal cez reko, je Cezar razvrstil cete in jih zacel postavljati v trojno bojno vrsto. V vojakih je bilo toliko zagnanosti, da so še pred deveto uro4444 Rimljani so cas med soncnim vzhodom in soncnim zahodom delili na dvanajst ur. Dolžina ur se je glede na letni cas spreminjala, saj sta bila nespremenljiva le z vodno uro dolocljiva polnoc in poldan. dohiteli tiste sovražne vojake, ki so šli na obhod ob tretji nocni straži. To jim je uspelo kljub šestim miljam, ki so jih morali dodatno premagati zaradi broda, in kljub veliki izgubi casa pri preckanju reke. 65. Brž ko sta jih Afranij in Petrej od dalec opazila, se je Afranij, prestrašen zaradi nove okolišcine, postavil na višje položaje in uredil bojno vrsto. Cezar je dal svoji vojski na prostem pocitek, da se ne bi utrujena spustila v boj. Ko so sovražniki znova poskusili napredovati, jim je sledil in jih zadr­ževal. Zato so morali tabor nujno postaviti prej, kakor so nacrtovali. Blizu je namrec ležalo hribovje in cez pet milj so se nadaljevale težko prehodne in ozke poti. Hoteli so se povzpeti na to hribovje, da bi ubežali Cezarjevi konjenici in njegovo vojsko s stražami, postavljenimi v soteskah, zaustavili na pohodu. Tako bi sami varno in brez strahu prepeljali cete do Hibera. To bi morali poskusiti in v vsakem primeru izvesti. Vendar so zaradi celo­dnevne bitke in utrujenosti od naporne poti zadevo odložili na naslednji dan. Tudi Cezar je na najbližjem gricu postavil tabor. 66. Približno ob polnoci so Cezarjevi konjeniki zajeli tiste sovražnike, ki so šli zbirat vodo in so se prevec oddaljili od tabora. Cezarju so sporocili, da na­sprotnikovi poveljniki v tišini vodijo svoje cete iz tabora. Ko je to izvedel, je ukazal dvigniti legijske znake in po vojaški navadi pripraviti opremo za odhod.4545 Ukaz za odhod so v rimski vojski naznanili s tremi signali s tubo in povelji. Sovražniki so slišali hrup in se prestrašili, da bi bili ponoci z ovi­rajoco prtljago prisiljeni v spopad ali da bi jih Cezarjeva konjenica zadr­žala v soteskah. Prekinili so odhod in zadržali cete v taboru. Naslednjega dne je Petrej z malo konjeniki odšel skrivaj raziskovat obmocje. Enako so storili tudi v Cezarjevem taboru. Poslali so Lucija Decidija Sakso, da je z malo vojaki raziskoval naravo terena. Vsaka stran je svojim porocala isto: sprva se pot pet milj razteza po ravnini, potem se nadaljuje neraven gorski teren. Za tistega, ki bi prvi zasedel to ozko obmocje, bi zadrževanje sovra­žnika ne bilo težko delo. 67. Na posvetu sta Petrej in Afranij razpravljala in iskala termin za odhod. Vecina je menila, da bi bilo treba iti ponoci. Tako bi prišli do ožine prej, kot bi jih zaznali. Drugi so dokazovali, da trenutnega položaja ne bi mogli zapustiti skrivaj, saj so prejšnjo noc v Cezarjevem taboru klicali k orožju. Dalje bi Cezarjeva konjenica ponoci zdirjala ven in zasedla vse pomemb­ne položaje ter poti. Nocnih bitk pa da se je treba izogibati, saj je obicajno prestrašen vojak v državljanski vojni bolj dovzeten za strah, kakor da bi mislil na vojaško prisego. Spomnili so še, da nasprotno podnevi veliko doprineseta lasten obcutek sramu pred ocmi vseh in navzocnost vojaških tribunov ter centurionov k temu, da se vojaki disciplinirajo in še naprej opravljajo svojo nalogo. Zato bi se bilo treba v vsakem oziru prebiti pod­nevi, so zakljucili. Cetudi bi utrpeli kakšne izgube, so menili, bi glavnina vojske vendarle brez izgub lahko zavzela iskano obmocje. Na posvetu je to stališce prevladalo in sklenili so, da odrinejo naslednjega dne ob svitu. 68. Cezar je dal raziskati teren in med svitanjem je popeljal vse cete iz tabora. Vojsko je vodil v velikem krogu in po nobeni doloceni poti. Namrec tiste poti, ki so vodile k Hiberu in Otogezi, je obvladoval nasproti ležeci sovra­žni tabor. Cezar je moral premagati silno globoke in težavne doline, kjer so strme skale na veliko mestih ovirale pot, tako da si je bilo treba orož­je nujno podajati iz roke v roko, neoboroženi vojaki pa so velik del poti opravili podpirajoc drug drugega. Vendar teh naporov ni nihce zavracal, ker so vsi menili, da bo to predstavljalo konec vseh naporov, ce bi lahko sovražnika odrezali od Hibera in mu onemogocili preskrbo. 69. Sprva so Afranijevi vojaki veseli pridrveli iz tabora opazovat naše in klicat psovke za njimi: pomanjkanje hrane bi jih naj prisililo bežati in se vrniti v Ilerdo. Smer našega pohoda se je namrec razlikovala od nacrtovane in zdelo se je, da naši korakajo v nasprotno smer. Njihovi poveljniki so svoj nacrt celo hvalili, ker so ostali v taboru. Njihovo predstavo o nasprotnikih je zelo krepilo tudi to, da so naši dozdevno odrinili na pot brez prateža in prtljage, tako da pomanjkanja dlje ne bi mogli vec zdržati. Tako so mislili. Toda brž ko so zagledali, da se nasprotna vojska pocasi obraca v desno, in ugotovili, da so se prvi že prebili cez obmocje svojega tabora, ni bil vec nihce tako utrujen ali nepožrtvovalen, da ne bi presodil, da je treba tabor zapustiti in se nasprotniku postaviti po robu. Poklicali so k orožju in vse sile razen nekaj kohort, ki so jih pustili za stražo, so odšle ven ter se napo­tile naravnost proti Hiberu. 70. Zgolj hitrost je odlocala o tekmi, kdo bo prej zavzel ožino in hribovje. Toda Cezarjevo vojsko je upocasnjevala težavna pot, Afranijeve sile pa je zadrževala Cezarjeva konjenica. Stvari so se za Afranijeve sile nujno odvijale tako, da bi se sami sicer izgonili nevarnosti, ce bi prvi dosegli hri­bovje, ki so ga skušali zavzeti, vendar ne bi mogli rešiti prateža in kohort v taboru. Ce bi te odrezala Cezarjeva vojska, se jim nikakor ne bi dalo po­magati. Pot je prvi premagal Cezar, preko strmih skal je dosegel ravnino in na njej postavil bojno vrsto proti sovražniku. Ko je na njegovo zašcitnico pritiskala konjenica in ko je Afranij pred sabo zagledal sovražnika, se je postavil na neki gric, ki ga je dosegel. Od tod je poslal štiri kohorte hi­spanskih lahkooborožencev na hrib, ki je bil izmed vseh na vidiku najvišji. Ukazal jim ga je zavzeti v hitrem naskoku, da bi se nato tudi sam z vsemi silami podal tja in prišel po drugi poti preko gorskih grebenov v Otogezo. Ko so lahkooboroženci skušali po precni poti doseci hrib, jih je Cezarjeva konjenica zagledala in napadla. Niti za trenutek se niso mogli upreti sili konjenice – vsi so bili obkoljeni in pred ocmi obeh vojska pobiti. 71. To je bila priložnost, da bi z zadevo opravili. Cezarju resnicno ni ušlo dej­stvo, da sovražna vojska ob takšnem porazu pred lastnimi ocmi ne more vzdržati, prevsem ker je od vsepovsod obkoljena s konjenico in ker bi spo­pad potekal na ravnem in odprtem terenu. V vseh enotah so od Cezarja zahtevali boj. Prihiteli so legati, centurioni in vojaški tribuni: nikar naj ne odlaša z bojem, so mu govorili. Oznanili so, da so vojaki v duhu povsem pripravljeni na boj. Nasprotno da dajejo Afranijevi vojaki znake strahu iz vec razlogov: svojim vojakom niso uspeli pomagati, niso se spustili z gri­ca, komaj so zdržali napade konjenikov in natlaceni na enem mestu niso ohranili reda in niso ostali v vrsti, potem ko so znake znosili na en kraj. Ce se Cezar boji težavnosti terena, bo nekje vendarle še priložnost za boj, saj se bo Afranij moral zagotovo kmalu spustiti, ker ne bo mogel zdržati brez vode. To so dejali. 72. Cezar je upe položil v to, da bo zadevo opravil brez bitke in brez izgub, ker je nasprotnike odrezal od preskrbe z žitom. Zakaj bi, cetudi v zmago­viti bitki, izgubil še koga od svojih? Zakaj bi dopustil, da bi rane utrpeli vojaki, ki so si pridobili najvecje zasluge zanj? Zakaj bi koncno preizkušal usodo? Predvsem zato, ker se za poveljnika nic manj ne spodobi zma­govati s pametjo kakor z mecem, se je glasil njegov odgovor. Obšlo ga je tudi socutje do državljanov, ki jih je videl, da bodo morali biti pokoncani. Raje je hotel zmagati tako, da bi ostali živi in nepoškodovani. Ta Cezarjev premislek vecini ni bil po volji. Vojaki so se celo neprikrito pogovarjali o tem, da se ne bodo vec borili, cetudi bi Cezar to hotel, saj je izpustil takšno priložost za zmago. On je vztrajal pri svojem nacrtu in se malo umaknil s svojega položaja, da bi sovražnikov ne bilo vec strah. Petrej in Afranij sta se ob ponujeni priložnosti vrnila v tabor. Cezar je po hribovju razpostavil straže, zaprl vsako pot proti Hiberu in utrdil tabor, kolikor blizu sovražnikom ga je lahko. 73. Naslednjega dne so se nasprotnikovi poveljniki, razburjeni, ker niso vec mogli upati na preskrbo in da bi dosegli reko Hiber, posvetovali o preo­stalih možnostih. Preostali sta jim dve poti: da se vrnejo v Ilerdo ali da skušajo doseci Tarakono. Med tem posvetom jim je bilo sporoceno, da vodonosce napada naša konjenica. Ko so se s tem seznanili, so razposta­vili številne straže krilnih kohort in konjenice, postavili vmes legionarske kohorte in zaceli graditi zid iz tabora do vode, da bi lahko znotraj utrdbe hodili po vodo brez strahu in straž. To delo sta si med sabo razdelila Petrej in Afranij ter se oddaljila od tabora, da bi njuni vojaki delo opravili. 74. Med njuno odsotnostjo so vojaki dobili priložnost, da se med sabo v miru pogovorijo, in trumoma so prišli iz tabora. Vsakdo, ki je imel v Cezarje­vem taboru znanca ali somešcana, ga je iskal in klical ven. Afranijevi voja­ki so se sprva vsem našim zahvalili, ker bi jim naj bilo, vsem prestrašenim, prejšnji dan prizaneseno. Živeli da bi naj samo zaradi naše milosti. Potem so poizvedovali po poveljnikovi pomoci in o tem, ali bi bilo prav, ce bi se mu predali. Tožili so, da tega že niso storili na zacetku in da so se bojevali s prijatelji in sorodniki. Ti pogovori so jih tako vznemirili, da so od po­veljnika skušali dobiti potrdilo, da bo Petreja in Afranija pustil pri življe­nju. Niso namrec hoteli ustvariti vtisa, kakor da so sami prevzeli zlocin ali izdali svoje ljudi. Ko je bilo to potrjeno, so zagotovili, da bodo pri prici predali bojne znake in poslali k Cezarju legate in centurione prvega reda, da se pogajajo o miru. Medtem so tako eni kot drugi vabili in vodili svoje prijatelje v tabor. Tako se je že zdelo, da je iz dveh taborov nastal eden. Šte­vilni vojaški tribuni in centurioni so prišli k Cezarju ter se mu priporocali. Isto so storili odlicniki hispanskih ljudstev, ki so jih sovražniki poklicali k sebi in jih imeli ob sebi v taboru za talce. Ti so iskali svoje znance in go­stitelje, da bi lahko imel vsak izmed njih priporocilo in dostop do Cezarja. Tudi Afranijev mladi sin se je s Cezarjem preko legata Sulpicija pogajal za svoje in ocetovo življenje. Vsi so bili zelo veseli in polni cestitk – tako ti, ki so ušli tolikšnim nevarnostim, kot ti, ki so bili videti, kakor da so brez ran toliko dosegli. Vsi so menili, da je Cezarjeva prejšnja milost obrodila veliko sadov, in vsi so odobravali njegov sklep. 75. Ko so to sporocili Afraniju, je odstopil od zacetega dela in se vrnil v tabor pripravljen, kakor je bilo videti, da kakršen koli razplet prenese mirno in ravnodušno. Petrej pa resnicno ni odnehal. Oborožil je svoje sužnje in k zidu nenadoma odhitel z njimi, z lahko oboroženo hispansko osebno stražo in z nekaj barbarskimi konjeniki, svojimi beneficiariji,4646 Beneficiarii so bili vojaki, ki jih je poveljnik izbral za posebne naloge. ki jih je obicajno imel za lastno zašcito. Prekinil je pogovore med vo­jaki, pregnal naše od tabora in tiste, ki jih je zajel, pobil. Preostali so se stisnili skupaj, si, prestrašeni zaradi nenadne nevarnosti, levice ovili z ogrinjalom in izvlekli mece. Tako so se branili pred lahkooboroženci in konjeniki. Zanašali so se na bližino tabora, se tja umaknili, branile pa so jih kohorte, ki so stražile vrata. 76. Po teh dogodkih je Petrej jokaje obšel maniple in pozval vojake, naj ne dajo ne sebe ne svojega odsotnega poveljnika Pompeja usmrtiti sovražni­kom. Tako je rotil. Brž je prišlo do zbora v poveljniškem šotoru. Petrej je zahteval, da vsi prisežejo, da ne bodo niti zapustili vojske in poveljnikov niti jih izdali niti loceno od drugih sprejemali odlocitev. Sam se je prvi zaprisegel k temu, nato je k isti prisegi pripravil Afranija. Sledili so vojaški tribuni in centurioni, enako so po centurijah storili vojaki. Naznanili so tudi, da se naj privede vsakega Cezarjevega vojaka, ki bi se še pri kom nahajal. Privedene vojake so pred poveljniškim šotorom javno usmrtili. Toda vecino Cezarjevih vojakov so tisti, ki so jih vzeli, skrili in jih ponoci spustili cez zid. Groza, ki so jo širili poveljniki, krutost pri kaznovanju in nova vera v zaprisego so v tistem trenutku pokopale upanje na vdajo, spremenile razpoloženje vojakov in povrnile prejšnje vojno stanje. 77. Cezar je z vso marljivostjo ukazal zbrati in poslati nazaj tiste nasprotni­kove vojake, ki so prišli v tabor med pogajanji. Toda izmed teh vojaških tribunov in centurionov so nekateri po svoji volji ostali pri Cezarju. Ta jih je imel potem v velikih casteh. Centurionom je podelil prejšnje cine, rimskim vitezom tribunski cin. 78. Afranijevi vojaki so bili ovirani pri preskrbi s hrano in tudi z vodo so se težko oskrbovali. Legionarji so še imeli nekaj zalog žita, ker jim je bilo ukazano, da s sabo vzamejo hrane za dvaindvajset (?)4747 Tukaj je besedilo poškodovano. dni hoda od Ilerde. Lahkooboroženci in pripadniki pomožnih enot pa niso imeli vec zalog, saj so za njihovo pripravo imeli malo možnosti4848 Placilo vojakov pomožnih enot je bilo nižje od placila rimskih vojakov, tako da so si težje priskrbeli dovolj žita. in tudi nošnje tovora niso bili vajeni.4949 Oprema rimskega vojaka je tehtala 30 kg. Tako jih je vsak dan veliko prebegnilo k Cezarju. V takšnem težkem položaju so bili. Izmed dveh predlaganih nacrtov se je zdela lažja vrnitev v Ilerdo, ker je tam še ostalo malo žita. Prepricani so bili, da bodo tam razvijali nadaljnje nacrte. Tarakona je bila bolj oddaljena in ugotovili so, da bi lahko na daljši poti prišlo do vec spopadov. Ko je bil ta sklep spre­jet, so odrinili iz tabora. Cezar je konjenico poslal naprej izzivat in ovirat sovražnikovo zašcitnico, sam je sledil z legijami. Ni minil trenutek, da se zadnji sovražnikovi vojaki ne bi spopadali s konjenico. 79. Narava tega spopada je bila naslednja: za boj pripravljene kohorte so za­prle zašcitnico, na ravninskih predelih pa se je upiralo še vec kohort. Ce se je bilo treba povzpeti na kak hrib, je sama narava terena onemogocila nevarnost, ker so tisti, ki so se prvi povzpeli, z višjih položajev od zgoraj krili vzpenjajoce se soborce. Ce se je pojavila dolina ali strmina, pa tisti, ki so prvi napredovali, niso mogli pomagati onim za sabo. Konjeniki so z višjega položaja metali kopja sovražnikom v hrbet in tedaj je bila nevar­nost za sovražnike velika. Sovražnikom ob približevanju takšnemu terenu ni preostalo drugega, kot da so ukazali ustaviti pohod in v velikem napadu odbiti konjenico. Ce so jo pregnali, so se nenadoma vsi v teku spustili v dolino, jo preckali in se ponovno ustavili na dvignjenih obmocjih. Njihova konjenica jim namrec tako ni bila sposobna nuditi podpore, da so jo, ce­prav je je bilo veliko, morali premakniti v sredino in jo povrhu še šcititi, saj je bila od prejšnjih spopadov vsa prestrašena. Nihce izmed njih ni mogel zapustiti poti, ne da bi ga prestregla Cezarjeva konjenica. 80. S takšnim nacinom bojevanja so napredovali pocasi in po malem. Pogosto so se ustavljali, da so pomagali svojim. Tako se je zgodilo tudi tokrat. Na­predovali so štiri milje ob vedno hujših napadih konjenice in zavzeli višji hrib. Tam so utrdili tabor samo na strani proti sovražniku in niso raztovo­rili živine. Brž ko so ugotovili, da so Cezarjev tabor in šotori postavljeni, konjeniki pa poslani po hrano, so se okoli šeste ure istega dne nenadoma zagnali proc in zaceli z nadaljevanjem poti v upanju, da so z oddaljitvijo naših konjenikov pridobili cas. Tako si je Cezar premislil, pustil pratež in zacel z legijami zasledovati sovražnika. Pratežu je v zašcito pustil nekaj kohort. Ob deseti uri je ukazal, da mu sledijo še preostali in da poklicejo nabiralce hrane ter konjenike. Konjenica se je hitro vrnila k vsakodnev­nemu opravilu. Ob nasprotnikovi zašcitnici so se srdito borili, tako da so sovražniki skoraj zaceli bežati. Padlo je vec vojakov in celo nekateri cen­turioni. Cezarjeva vojska je bila nasprotniku za petami in grozila je v vsej svoji moci. 81. Tedaj sovražniki zares niso našli primernega prostora za tabor in niso imeli možnosti napredovati, zato so se ustavili in ga postavili po sili raz­mer dalec od vode na neprimernem kraju. Iz istih razlogov, ki so opisa­ni zgoraj, Cezar ni zacel bitke. Tega dne ni dovolil postaviti šotorov, zato da bi bili vsi toliko bolje pripravljeni na zasledovanje, pa ce bi sovražniki poskušali uiti ponoci ali podnevi. Ko so se ti zavedli svoje napake glede postavitve tabora, so okope vso noc širili, tako da so prvotni tabor zame­njali z drugim. Isto so poceli naslednji dan že od zore in s tem zapravili ves dan. Toda kolikor so z delom napredovali in tabor pomikali naprej, toliko bolj oddaljeni so postajali od vode. Trenutno nadlogo so blažili s spre­jemanjem drugih nadlog. Naslednjo noc ni nihce šel iz tabora po vodo. Prihodnjega dne so v taboru pustili stražo in popeljali vse cete po vodo, nihce pa ni bil poslan po hrano. Cezar je raje hotel, da bi se zaradi teh na­dlog znašli v tako slabem stanju, da bi se bili prisiljeni predati, kakor da bi o tem odlocal boj. Vseeno jih je poskušal obdati z zidom in jarkom, da bi kar najucinkoviteje zaustavil njihove nenadne izpade. Menil je, da se bodo za slednje nujno odlocili. Ker jih je k temu pripravilo tako pomanjkanje hrane kakor tudi za nadaljevanje poti prevelika obremenjenost s prtljago, so ukazali pobiti tovorno živino. 82. Za ta dela in nacrtovanja sta bila porabljena dva dneva. Tretji dan je že ve­lik del Cezarjevega obroca napredoval. Da bi preprecili še izgradnjo preo­stalega dela obroca, so sovražniki okoli devete ure na bojni znak pripeljali legije ven in pred taborom postavili bojno vrsto. Cezar je vojake odpokli­cal od dela, ukazal zbor konjenice in postavil bojno vrsto. Zelo bi namrec škodovalo Cezarjevemu dobremu glasu med vojaki in njegovi vsesplošni slavi, ce bi se zdelo, da se je bitki izognil. Isti že znani razlogi so ga nago­varjali k temu, da se ne bi boril, in to še toliko bolj, ker majhna razdalja ne bi mogla veliko doprinesti h koncni zmagi, cetudi bi se nasprotniki po­gnali v beg. Tabora namrec nista bila vec eden od drugega oddaljena niti dvatisoc korakov. Dve tretjini tega prostora sta zasedali bojni vrsti, tretja je ostala prazna za naskok in napad vojakov. Ce bi prišlo do bitke, bi bližina taborov poražencem na begu omogocila hitro dosegljivo pribežališce. Iz tega razloga se je Cezar odlocil, da se bo branil pred napadajocimi sovra­žniki in da ne bo prvi izzval spopada. 83. Afranijeva bojna vrsta je bila dvojna, sestavljena iz petih legij, na tretjem mestu so bile krilne kohorte v rezervi. Cezar je imel trojno vrsto: prvo li­nijo so držale po štiri kohorte iz petih legij, njim so sledile po tri rezervne kohorte, nato še enkrat po tri iz svoje legije. Lokostrelci in pracarji so bili v sredini, konjenica je krila boke. Ko sta bili vojski tako postrojeni, se je zdelo, da bo vsak od poveljnikov vztrajal pri svojem nacrtu: Cezar ni hotel zaceti bitke, ce v to ne bi bil prisiljen, Afranij pa je hotel prepreciti Ce­zarjevo izgradnjo obroca. Vendar je šla stvar tako dalec, da sta bojni vrsti vztrajali vse do soncnega zahoda. Potem se je vsaka od njiju vrnila v tabor. Naslednjega dne se je Cezar pripravljal na dokoncanje zacetih utrdbenih del, sovražnik na poskus preckanja reke Sikor v plitvini. Ko je Cezar to ugotovil, je prestavil lahko oklepljene Germane in del konjenikov cez reko in postavil na obrežju številne straže. 84. Cetrtega dne, ko je sovražnike že vse pestilo in niso imeli nic vec hrane za preostalo živino ter jim je primanjkovalo vode, lesa in žita, so prosi­li za pogajanja na kraju, ki bi bil proc od vojakov, ce bi bilo to mogoce. Ko je Cezar to zavrnil in dovolil le odprta pogajanja, so mu dali za talca Afranijevega sina. Ta je prišel na kraj, ki ga je Cezar izbral. Afranij je pred obema vojskama govoril, da se ne bi smeli jeziti niti na njih same niti na vojake, ker so hoteli ohraniti zvestobo do svojega poveljnika Gneja Pom­peja. Toda svojo dolžnost da bi naj že opravili in prenesli dovolj mucne kazni, potem ko so morali pretrpeti pomanjkanje vsega. Dalje bi naj bili zdaj ograjeni skoraj kot zveri, odrezani od vode in s preprecenim prostim gibanjem bi naj ne mogli vec prenašati niti telesnih bolecin niti izgube casti. Zato priznavajo, da so premagani. Prosijo in rotijo, da se naši ne bi nujno posluževali najhujše kazni, ce še le ostaja kaj prostora za milost. To je izrekel karseda skromno in ponižno. 85. Na to je Cezar odgovoril: prav nobenemu ne pristaja ta vloga tarnanja in pomilovanja samega sebe manj kakor Afraniju. Dejal je, da so vsi ostali opravili svojo dolžnost: Cezar se kljub dobremu položaju ter ugodnemu kraju in casu ni hotel spopasti, da bi bili vsi pogoji za mir kar najboljši; njegova vojska, ki ji je bila s pomorom tovarišev storjena krivica, je tiste, ki so bili pod njeno pristojnostjo, rešila in šcitila; koncno so tudi vojaki Afra­nijeve vojske, ki so se na lastno pest pogajali za mir, mislili, da se morajo pogajati za življenje vseh svojih soborcev. Tako so bili vsi oddelki socutni, le poveljniki sami so se branili miru, je opomnil. Oni da se niso držali niti pravil pri pogajanjih niti pravil premirja, ampak so nevedne ljudi, ki so jih v pogajanjih zavedli, ubili na najkrutejši nacin. Zato se je njim zgodilo to, kar se obicajno zgodi vecini ljudi, ki so prevec trmoglavi in ošabni, namrec da se zatecejo ravno tja in skušajo silno vneto doseci ravno to, kar so malo prej zanicevali. Tako jih je poucil. Zdaj da ne bo niti ob njihovi trenutni bedi niti ob kakšnem drugem ugodnem casu zahteval kaj takega, kar bi njegovo moc povecalo. Vendar pa hoce, je dejal, da razpustijo tiste vojske, ki so jih že mnoga leta vzdrževali za boj proti njemu. Spomnil je, da ni bilo namrec iz nobenega drugega razloga šest legij poslanih v Hispanijo, sedma pa tam ustanovljena, iz nobenega drugega razloga toliko tako moc­nih ladij pripravljenih in v vojašcini izkušenih poveljnikov vpoklicanih. Nic od tega da ni bilo uporabljeno za pomiritev Hispanije, nic za skrb za provinco, ki sicer zaradi dolgega mirnega obdobja ni potrebovala vojaške podpore. Vse to so proti njemu pripravljali že davno, je nadaljeval; proti njemu so ustanovili poveljstvo nove vrste, tako da je isti clovek pred vrati Rima vodil mestne zadeve in v svoji odsotnosti toliko let upravljal dve naj­bolj nemirni provinci; proti njemu so spremenili zakone o magistraturah, da v province niso vec pošiljali propretorjev in prokonzulov, kot vedno, pac pa tiste, ki so se dokazali v prejšnjih vojnah znova klicali na prevzem vojske; proti njemu izkljucno je bilo uperjeno, da niso ohranili tega, kar je bilo vedno dano poveljnikom, namrec da so se po zmagovitih vojnah vrnili domov v nekih casteh ali vsaj ne v sramoti in da so lahko razpustili vojsko. Vendar je sam vse to potrpežljivo prenašal, je poudaril, in bo to tudi v prihodnje. Zdaj da sledecega ne bo storil zato, da bi jim odvzel voj­sko in jo sam obdržal, kar mu vendar ne bi bilo težko, ampak zato, da oni ne bodo imeli vec cesa, kar bi lahko uporabili proti njemu. Potemtakem naj, kakor je bilo receno, zapustijo provinco in razpustijo vojsko, je velel. Ce bo tako storjeno, bo zagotovil, da ne bo nikomur škodoval. To je bil edini in zadnji pogoj za sklenitev miru. 86. Da so bili za nagrado deležni odpušcanja, medtem ko so pricakovali zaslu­ženo kazen, je bilo za vojake resnicno prerazveseljivo in prijetno. Ko je na­mrec prišlo glede kraja in casa njihovega odpusta do razhajanj, so zaceli s klici in kretnjami kar z zidu, na katerem so stali, oznanjati, da jih naj takoj odpustijo. Vsa zagotovila ne bi mogla biti gotova, ce bi se odpust prestavil na drug termin. Po kratki razpravi je prišlo do odlocitve, da so naj tisti, ki imajo prebivališce ali posest v Hispaniji, takoj odpušceni, preostali pa pri reki Var.5050 Dan. reka Var. Izliva se v Ligursko morje med Nico in mestom Antibes. Tedaj je predstavljala vzhodno mejo province Onstranske Galije. Cezar bo jamcil, da se jim ne bo nic zgodilo in da ne bo nihce proti svoji volji prisiljen izreci nove zaprisege. 87. Obljubil je, da bo skrbel za žito, dokler ne pridejo do reke Var. Dodal je še, da se naj vojakom vrnejo stvari, ki so jih v vojni izgubili in ki jih ima­jo v posesti njegovi vojaki. Njim je v zameno izplacal pravicno ocenjeno vrednost teh stvari. Ce je prišlo pozneje med vojaki do kakršnih koli sporov, so po svoji volji šli k Cezarju iskat pravico. Ko so legije od Petreja in Afranija zahtevale placo in je prišlo skoraj do upora, ker sta rekla, da še ni prišel dan za izplacilo, so zahtevali, da Cezar razišce ta primer. Z njegovo odlocitvijo sta bili zadovoljni obe strani. Po dveh dneh je bila odpušcena približno tretjina vojske in Cezar je ukazal, da gresta dve nje­govi legiji naprej in jima ostale sledijo ter tabore postavljajo nedalec ena od druge. To nalogo je poveril legatu Kvintu Fufiju Kalenu. Po njegovih navodilih so tako prikorakali iz Hispanije do reke Var in tam razpustili preostali del vojske. Yoshinaka Jošt Gerl Univerza v Ljubljani jostgerl@yahoo.co.uk Karel Veliki: Admonitio generalis Prevedel Matic Kristan Splošni opomin (Admonitio generalis) je kapitular (frankovski zakonodajni od­lok) Karla Velikega (vladal 768–814), ki je bil temeljni dokument njegovega programa kulturne prenove (renovatio). Kapitular je bil izdan 23. marca 789. Ceprav je v prvi vrsti ideološke narave, ni ostal le mrtva crka na papirju: še istega leta so ob njem izšli trije drugi kapitularji, ki so ga vsebinsko dopol­njevali (Duplex legationis edictum, Capitulare missorum, Breviarum missorum Aquitanicum). Kapitularje so frankovski vladarji sicer izdajali že prej, vendar še nikoli vec kot dva v istem letu. Prav tako so se kmalu po izdaji Admonitio ge­neralis v razlicnih delih kraljestva zvrstile sinode, ki pred tem v frankovskem kraljestvu niso bile tako pogoste. Na teh zborovanjih je bil program, zacrtan v Admonitio generalis, konkretiziran in uveden v prakso. Nekateri zgodovinarji so pricujoci kapitular oznacili za »karolinško usta­vo«. Res lahko recemo, da Admonitio in spremljajoci dokumenti ter sinode predstavljajo bolj bistven prelom v Karlovi vladavini kakor njegovo kronanje za cesarja 25. decembra 800, saj je dejansko že leta 789 razgrnil svojo vizijo države in družbe, za svoj zgled pa postavil kralja Jošijo, biblicnega verskega prenovitelja. Kot pravni dokument je kapitular Admonitio generalis odmeval še v novi vek. Tako je istrski reformator Matija Vlacic – Flacius Illyricus s sklicevanjem nanj v svoji mocno polemicni zbirki virov Catalogus testium ve­ritatis argumentiral primat posvetne oblasti. Prevod sledi izdaji Michael Glaathaar, Hubert Mordek in Klaus Zechiel­Eckes, ur., Admonitio generalis, Monumenta Germaniae Historica (Hanno­ver: Hahnsche Buchhandlung, 2012) in upošteva njene emendacije. Beseda sacerdos je prevedena v smislu konteksta. Za vsebinske popravke bi se rad zahvalil akad. red. prof. dr. Petru Štihu in izr. prof. dr. Janezu Mlinarju, ki je tudi dal pobudo za nastanek tega prevoda. *** Vekomaj kraljuje naš gospod Jezus Kristus. Jaz, Karel, po milosti in darežlji­vem usmiljenju božjem kralj in vodja kraljestva Frankov ter predan zašcitnik in ponižni pomocnik svete Cerkve, izrekam pozdrav vecnega miru in srece v Kristusu gospodu, vecnemu Bogu, vsem pobožnim stanovom Cerkve in do­stojanstvenikom posvetne oblasti. S spokojnim pogledom in pobožnimi mislimi skupaj s škofi in svojimi sveto­valci opazujem izdatno blagohotnost Kristusa kralja do nas in našega ljudstva ter kako se je potrebno ne le nenehno in z vsem srcem zahvaljevati njegovi milosti, temvec ga tudi z nenehnimi dobrimi deli vztrajno slaviti. On je našemu kraljestvu naklonil tolikšne casti, vredno se mu zdi vecno ohranjati nas in naše kraljestvo. Zato smo se sklenili obrniti na vaše znanje, o pastirji Kristusovih cerkva, vodniki njegove crede in blešcece luci sveta, da bi si prizadevali božje ljudstvo s skrbno pozornostjo in marljivim opominjanjem povesti na pašnike vecnega življenja ter se trudili na ramenih dobrih zgledov ali spodbud vracati zašle ovcice med trdne zidove Cerkve, da ne bi katerega kršilca kanonskih odlocb ali odpadnika od oce­tnega izrocila vesoljnih koncilov našel in pogoltnil prežeci volk. Tako jih je treba z veliko pobožno vnemo opominjati, spodbujati in celo siliti, da s trdno vero in neu­trudno vztrajnostjo ostanejo znotraj ocetnih odlocb: naj bo vaša svetost popolno­ma prepricana, da bomo pri tem delu in prizadevanju marljivo sodelovali z vami. Zato smo k vam poslali svoje odposlance, da bi v našem imenu skupaj z vami uredili, kar je treba urediti. A priložili smo še nekatera poglavja iz kanon­skih postav, ki so se nam zdela pomembnejša. Prosim, naj nihce ne misli, da je ta poziv k pobožnosti prevzeten. Z njim poskušamo popraviti napake, odpra­viti odvecnosti in spodbujati, kar je prav. Raje naj ga z blagohotno in ljubezni­vo dušo sprejme. Kajti v Knjigah kraljev beremo, kako se je sveti Jošija trudil kraljestvo, ki mu ga je dal Bog, z obhodi, popravki in opominjanjem vrniti k cašcenju pravega Boga. Ne želim se primerjati z njegovo svetostjo, a treba je vedno in povsod slediti zgledom svetnikov ter kogar le moremo spodbujati k prizadevanju za dobro življenje v slavo in cast našega gospoda Jezusa Kristusa. Zato smo, kot že receno, ukazali zapisati nekaj poglavij, da bi si vi priza­devali opominjati na te stvari, pa tudi na karkoli drugega, za kar veste, da je potrebno: da bi oboje oznanjali z enako vnemo. Ne opustite nicesar, za kar se vaši svetosti zdi, da je primerno za božje ljudstvo, in ne prenehajte v pobožni vnemi opominjati. Tako bo vaše znanje in tudi pokornost vaših podrejenih vsemogocni Bog poplacal z vecno sreco. 1. VSEM. So nekateri, ki jih mora zaradi storjenih prestopkov lastni škof izobciti, drugi kleriki ali laiki pa jih predrzno sprejmejo v obcestvo: to je pre­povedal že nicejski koncil, pa tudi kalcedonski in antiohijski ter sardski koncil. 2. ŠKOFOM. Prav tako se je na nicejskem koncilu sklenilo, da naj škof najprej marljivo preveri vero in življenje tistih, ki pridejo po posvecenje, in jih šele nato posveti. 3. VSEM. Prav tako se je na nicejskem, pa tudi na antiohijskem in na kalcedonskem koncilu sklenilo, naj nihce ne sprejema ali posveca pobeglih ali tujih duhovnikov brez priporocilnega pisma in dovoljenja njihovega ško­fa ali opata. 4. VSEM. Prav tako je bilo na nicejskem koncilu prezbiterjem, diakonom in vsem pripadnikom klera zaradi možnega suma prepovedano imeti v svojem stanovanju žensko, razen matere, sestre ali tistih oseb, glede katerih suma ni. 5. VSEM. Prav tako je bilo na nicejskem koncilu oziroma z odlocbami papeža Leona kot tudi v kanonskih dolocbah, ki se imenujejo apostolske, tako pa z zapovedjo uci tudi sam Gospod, sploh vsem prepovedano karkoli dati za obresti. 6. ŠKOFOM. Menda nekateri prezbiterji darujejo mašo in ne obhajajo: v apostolskih kanonih beremo, da je to popolnoma prepovedano. Kako je ven­dar mogoce po pravici reci »prejeli smo, Gospod, zakramente«, ce se ni obha­jalo? To lahko preberete v posameznih poglavjih v sklepih nicejskega koncila ali v drugih sinodalnih dolocbah svetih ocetov. 7. VSEM. Na antiohijskem koncilu je bilo sklenjeno, da ni nikomur do­voljeno obcevati s tistimi, ki jih je obsodila sinoda ali lastni škof in si nato drznejo sodelovati pri obredu. Ce pa kdo obcuje z njimi, je podvržen isti sodbi kot obsojeni. 8. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu sklenjeno, da naj sufragantski škofje upoštevajo metropolita in naj v svojih škofijah ne delajo na novo nicesar, ne da bi se posvetovali pri metropolitu in dobili njegovo privoli­tev; prav tako metropolit, ne da bi se posvetoval z njimi. 9. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu, hkrati pa tudi na ankarskem, sklenjeno, da naj pokrajinski škofje poznajo svojo mero in naj ni­cesar ne storijo brez dovoljenja škofa, v cigar cerkveni obcini prebivajo. 10. VSEMU KLERU. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu sklenjeno, naj se škof ali katerikoli izmed klera v svojih zadevah ne obrne na kraljevo dostojanstvo brez pisma škofov ali metropolitov, temvec naj se njegova zadeva preuci na skupnem zasedanju škofov. 11. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu, kot tudi na sard­skem in v odlocbah papeža Inocenca, sklenjeno, naj noben škof ne opravlja kakih posvetitev v škofiji, ki pripada drugemu, in naj ne dela opravil, za katera ni pristojen. 12. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu sklenjeno, da škof upravlja tisto škofijo, h kateri je posvecen. 13. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na antiohijskem koncilu, pa tudi na kalce­donskem, sklenjeno, naj imajo škofje cerkvene pokrajine dvakrat letno s svo­jim metropolitom posvet glede cerkvenih zadev. 14. KLERIKOM. Na laodicejskem koncilu, pa tudi na afriškem, je bilo skle­njeno, naj menihi in kleriki ne vstopajo v gostilne, da bi tam jedli ali pili. 15. VSEM. Prav tako je bilo na laodicejskem koncilu sklenjeno, naj se Go­spodov dan spoštuje od vecera do vecera. 16. VSEM. Prav tako je bilo na laodicejskem koncilu sklenjeno, naj si nih­ce ne izmišlja neznanih imen angelov in naj bodo poimenovani zgolj tisti, ki jih zanesljivo poznamo, to so Mihael, Gabriel, Rafael. 17. KLERIKOM IN REDOVNICAM. Prav tako je bilo na laodicejskem koncilu sklenjeno, da ni primerno, da ženske pristopajo k oltarju. 18. VSEM. Prav tako je bilo na laodicejskem koncilu sklenjeno, naj se ne dopusti, da ljudje postanejo vraci, carodeji, urocevalci ali urocevalke. 19. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na laodicejskem koncilu, pa tudi na sard­skem, sklenjeno, da naj se v zaselkih in na podeželju ne nastavlja škofov. 20. KLERIKOM IN MENIHOM. Prav tako je bilo na laodicejskem konci­lu sklenjeno, da naj se v cerkvi berejo samo kanonicne knjige. 21. VSEM. Na kalcedonskem koncilu je bilo sklenjeno, da ni primerno, da se škofe ali kogarkoli izmed klera posvecuje v zameno za denar: oba je treba odstaviti, tako tistega, ki posvecuje, kot tistega, ki je posvecen, pa tudi posre­dnika med njima. 22. VSEM. Prav tako o isti stvari beremo v apostolskih kanonih: to herezi­jo je že prvi med apostoli ostro obsodil pri carodeju Simonu. 23. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu v dveh poglavjih, pa tudi v odlocbah papeža Leona, sklenjeno, naj ne menih ne duhovnik ne preha­jata k posvetnim poslom; prav tako, naj nihce ne vabi podložnika, ki pripada komu drugemu, v kleriški ali meniški stan brez volje in dovoljenja njegovega gospodarja. 24. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu v dveh poglav­jih, pa tudi na sardskem koncilu, sklenjeno, naj se škofje in kleriki ne selijo od mesta do mesta. 25. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj se nikogar ne posveti absolutno, ne da bi bil kraj, h kateremu se posveca, opre­deljen in stalen. 26. MENIHOM IN VSEMU KLERU. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj kleriki in menihi vztrajajo pri nameri in zaobljubi, ki so jo dali Bogu. 27. ŠKOFOM. Prav tako v sklepih papeža Inocenca o isti stvari beremo, naj menih, ce napreduje v kleriško službo, ne opusti namere meniške zaobljube. 28. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj v primeru, da imata klerika kaj opraviti med sabo, razsoja njun škof, ne posvetni oblastniki. 29. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj kleri­ki ali menihi ne pripravljajo zarot ali spletk proti svojemu pastirju. 30. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj laiki škofov in klerikov ne tožijo, ne da bi se prej preveril njihov ugled. 31. VSEM. Prav tako je bilo na kalcedonskem koncilu sklenjeno, naj kraji, ki so enkrat posveceni Bogu, da bi bili samostani, ostanejo vedno samostani, in da kasneje ne morejo postati posvetna bivališca. 32. VSEM. Na kartažanskem koncilu je bilo sklenjeno: najprej, da naj se vsem zavzeto oznanja vera v Sveto trojico in Kristusovo utelešenje, trpljenje, vstajenje in vnebovzetje. 33. VSEM. Prav tako je bil na kartažanskem koncilu v zvezi s prepovedjo pohlepa sklenjeno, naj si nihce ne prisvoji tujega ozemlja ali prekoraci meja prednikov. 34. VSEM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu glede tistih, ki so se znašli v nevarnosti in se obrnejo k Bogu, sklenjeno, da naj v skladu s kanonom zaprosijo za odpušcanje in naj po kanonu prejmejo odpušcanje. 35. VSEM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu sklenjeno, naj tisti, ki niso na dobrem glasu in je njihovo življenje sramotno, ne tožijo škofov ali starejših od sebe. 36. VSEM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu sklenjeno, da naj bo tisti, ki bo prevzetno obhajal izobcenca, tudi sam izobcen. 37. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu pod dvema po­glavjema sklenjeno, naj noben prezbiter ne kljubuje svojemu škofu. 38. VSEM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu sklenjeno, naj kle­rikom in cerkvenim redovom, ce napravijo prekršek, sodijo cerkveni sodniki, ne posvetni. 39. VSEM. Prav tako je bilo na kartažanskem koncilu sklenjeno, naj tisti, ki posodi denar, denar prejme; ce posodi kaj drugega, naj prejme istega toliko, kot je dal. 40. VSEM. Na afriškem koncilu je bilo sklenjeno, naj se Bogu posvecene device cuvajo pod skrbnim varstvom spoštovanih oseb. 41. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu sklenjeno, da škofu ni dovoljeno zanemariti glavne stolice svoje škofije in pogosteje zahajati h kakšni cerkvi v njegovi škofiji. 42. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu sklenjeno, naj se ne casti zmotnih imen mucencev in nezanesljivih spominov na svetnike. 43. VSEM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu sklenjeno, naj žena, ki jo je mož odslovil, ne jemlje drugega moža, ce njen mož živi; prav tako naj mož ne jemlje druge žene, ce prejšnja žena živi. 44. ŠKOFOM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu sklenjeno, da naj se sodniki, ki jih je potrdil metropolit, ne zavracajo. 45. VSEM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu pod dvema poglavjema sklenjeno, da nizkotne osebe nimajo pravice do tožbe. In ce jim je pri prvem zlocinu dokazano, da so govorili laži, pri drugem nimajo pravice do besede. 46. VSEM. Prav tako je bilo na afriškem koncilu sklenjeno, naj se device ne za­grinjajo s tancico pred petindvajsetim letom, razen ce k temu sili razumna potreba. 47. VSEM. Na gangerskem koncilu je bilo sklenjeno, da ne sme nihce ukrasti ali si prisvojiti darov, ki so namenjeni revnim. 48. VSEM. Prav tako je bilo na gangarskem koncilu sklenjeno, naj se ne opušca cerkvenih postov brez razumne potrebe. 49. DUHOVNIKOM. Na ankirskem koncilu se je uvedlo strogo pokoro za moške, ki proti naravi grešijo z živalmi ali moškimi. Zato naj škofje in prezbi­terji, ki jim je prepušcena presoja o pokori, skušajo na vsak nacin odvrniti ali odpraviti to zlo navado. 50. ŠKOFOM. Na koncilu v Novi Cezareji je bilo sklenjeno, naj ne bo no­ben župnik posvecen pred tridesetim letom starosti, saj gospod Jezus ni pridi­gal pred tridesetim letom. 51. VSEM. V odlocbah papeža Siricija je bilo sklenjeno, naj se nihce ne poroci z zarocenko drugega. 52. ŠKOFOM, MENIHOM IN DEVICAM. Prav tako je papež Siricij skle­nil, naj se menihi in device v vseh ozirih držijo svoje namere. 53. VSEM. V odlocbah papeža Inocenca je bilo sklenjeno, naj si potem ko so opravljeni Kristusovi zakramenti, vsi podelijo pozdrav miru. 54. DUHOVNIKOM. Prav tako je papež Inocenc sklenil, naj se pred du­hovniško molitvijo ne javno bere imen. 55. ŠKOFOM IN DUHOVNIKOM. Prav tako je papež Inocenc sklenil, naj ne bo nobenemu duhovniku dopušceno, da ne bi upošteval naukov svetih kanonov. 56. ŠKOFOM. V odlocbah papeža Leona, pa tudi na sardskem koncilu, je bilo sklenjeno, naj škofi ne vabijo k sebi ali posvecujejo duhovnika od drugega škofa. 57. ŠKOFOM. Prav tako je bilo v odlocbah papeža Leona sklenjeno, naj noben škof podložniku nekoga drugega ne podeljuje kleriške službe proti volji njegovega gospodarja; to prepoveduje tudi gangerski koncil. 58. ŠKOFOM. Prav tako je bilo v odlocbah papeža Leona sklenjeno, da naj bo duhovnik, ki dela v nasprotju s sprejetimi dekretali in se ne želi poboljšati, razrešen svoje zadolžitve. 59. ŠKOFOM. V odlocbah papeža Gelazija je bilo sklenjeno, naj si noben škof ne drzne zagrinjati vdov s tancico. Najdražji, s pobožno vnemo in nadvse ljubecim namenom smo vas v vaši eno­dušni slogi poskusili opomniti na to, kar se zdi bolj pomembno, da bi se držali kanonskih dolocb svetih ocetov in si skupaj z njimi prislužili placilo vecne sre­ce. Vaši modrosti je namrec znano, kako strašna obsodba z izobcenjem zadane tiste, ki si drznejo necimrno delovati v nasprotju s sklepi vesoljnih koncilov. Zato vas tudi skrbno opominjamo, da si na vsak nacin prizadevajte, da bi se ubranili te strašne obsodbe in prekletstva; raje še tesneje sledite kanonskim dolocbam in bodite prizadevni v miroljubni složnosti. Tako boste vredni do­seci radost vecnega miru. So tudi nekatera poglavja, za katera se nam je zdelo koristno, da jih doda­mo temu predhodnemu opominu. 60. VSEM. Predvsem naj škofje in prezbiterji marljivo berejo o katoliški veri in jo pridigajo vsemu ljudstvu, kajti to je v zakonu Gospoda vsemogoc­nega Boga prva zapoved: »Poslušaj, Izrael,« kajti »Gospod, tvoj Bog, je edini Bog.«11 Mk 12,29. In tudi, da naj ga »ljubimo iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso svojo mocjo.«22 Mk 12,30. 61. VSEM. Naj med škofi, opati, grofi, sodniki in vsemi osebami višjega ali nižjega stanu vladajo mir, sožitje in sloga z vsem kršcanskim ljudstvom, kajti brez miru Bogu ni povšeci nic, niti daritev svete žrtve pri oltarju. V evangeliju beremo, da tako ukazuje sam Gospod, kajti v zakonu je tudi ta druga zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« 33 Mt 22,39. Prav tako v evangeliju beremo: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo božji sinovi.«44 Mt 5,9. In še: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji ucenci, ce boste med seboj imeli ljubezen.«55 Jn 13,35. Kajti v tem nauku se spoznajo sinovi Boga in sinovi hudica, kajti sinovi hudica si vedno prizadevajo zasejati razdore in spore, sinovi Boga pa si vedno priza­devajo za mir in ljubezen. 62. VSEM. Naj tisti, ki jim je dana moc do razsojanja, razsojajo pravicno, kakor je zapisano: »sodite iskreno cloveške sinove«,66 Ps 58,2. ne po darilih, kajti darila oslepijo srca modrih in pokvarijo njihove besede, ne v oboževanju in presoja­nju osebe. Tako je receno v Devteronomiju: »Pravicno sodite med clovekom in njegovim bratom ali tujcem, ki je pri njem! Pri sodbi se ne ozirajte na osebe; kajti sodba je Božja!«77 Mz 1,17. Kajti najprej je treba sodnika skrbno nauciti zakonodaje, ki so jo modreci sestavili za ljudstvo, da ne zaradi nevednosti skrene s poti resnice. In ko pozna pravilno sodbo, naj pazi, da ne bo zašel, bodisi, ker bi se mu nekateri dobrikali, bodisi iz ljubezni do kakega prijatelja, bodisi iz strahu pred kakim veljakom bodisi zaradi podkupnine. In pošteno se nam zdi, da sodniki zadeve poslušajo in razsojajo tešci. 63. VSEM. Tako nam po zakonu ukazuje gospod: »ne prisegajte po krivem pri mojem imenu; s tem bi skrunili ime svojega Boga« in »ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga«.88 2 Mz 20,7. Zato je treba sploh vse posebej opomniti, naj se pazijo krivega priseganja, ne le na sveti evangelij ali oltar ali relikvije svetnikov, temvec tudi v vsakdanjem govorjenju; kajti so ljudje, ki prisegajo pri ljubezni in resnici ter se pazijo priseganja v božjem imenu, ne vedo pa, da je Bog isto kot ljubezen in resnica, kakor pravi apostol Janez: »Bog je ljubezen«;99 Jn 4,8 ali 4,16. prav tako sam Gospod v evangeliju: »Jaz sem pot in resnica«.1010 Jn 14,6. Kdor prisega pri resnici in ljubezni, torej prisega pri Bogu. Prav tako je treba paziti, da ne bi kdo s farizejsko vraževernostjo bolj castil zlata kot oltarja, da mu ne bi Gospod rekel: »Norec in slepec! Kaj je vendar vec: zlato ali tempelj, ki zlato posvecuje?«1111 Mt 23,19. A tudi nam se zdi prav, da kdor ima priseci pri svetnikih, to stori tešc, z vso iskrenostjo in strahom božjim; in da ve, da bo z Gospodom poracunal vsako prisego, kjerkoli je že napravljena, bodisi znotraj cerkve bo­disi izven cerkve. In otrok, ki še niso v razumni starosti, naj se ne sili prisegati, kakor delajo Guntbodingi. In kdor je enkrat krivo prisegal, naj zatem vec ne bo prica in naj ne prejme zakramenta in naj ne bo zaprisežen v svoji zadevi ali zadevi koga drugega. 64. VSEM. Prav tako imamo v Gospodovem zakonu naroceno: »ne ukvar­jajte se z vedeževanjem!«1212 3 Mz 19,26. in v Devteronomiju: »Naj ne bo nikogar, ki bi opra­vljal vedeževanje, zarotitve, razlagal sanje ali se obracal na znamenja,« pa tudi: »caral, izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih«.1313 5 Mz 18,10–11. Tako ukazujemo, naj ne bo vedeževalcev, urocevalcev, vracev ali zarotovalcev, kjerkoli pa so, naj se jih poboljša ali obsodi. Prav tako glede dreves, skal ali izvirov, kjer nekateri neu­mneži prižigajo luci ali izvajajo druge obrede, strogo ukazujemo, da naj se ta najhujša in bogu odurna navada prekine in zatre, kjerkoli se najde. 65. VSEM. Prav tako je treba naznaniti, kolikšno zlo je sovraštvo ali zavist, kajti v zakonu je pisano: »Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito ga posvári.«1414 3 Mz 19,17. Prav tako pravi evangelist Janez: »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec.«1515 1 Jn 3,15. Prav tako pravi evangelij: »Ce tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári na štiri oci«1616 Mt 18,15. in drugo, kar beremo prav tam. O pohlepu pa bere­mo, kako apostol pravi: »Lakomnosti, ki je toliko kot malikovanje, se je treba braniti.«1717 Ef 5,5. Prav tako beremo o poželjivosti, ki je »korenina vsega zla.«1818 1 Tim 6,10. In v zakonu: »Ne želi svojega bližnjega blaga.«1919 2 Mz 20,17. 66. VSEM. Prav tako je treba pridigati, da je prepovedan umor znotraj domovine, tudi z Gospodovo zapovedjo, in da naj ne pride do njega ne zaradi mašcevanja ne pohlepa ne ropanja. In kjerkoli se ga bo odkrilo, ga bodo naši sodniki v skladu z zakonom z našim pooblastilom kaznovali. In naj se cloveka ne ubije, razen ce tako ukazuje zakon. 67. VSEM. Kot smo že pogosto prosili, prav tako, skrbno prepovedujte tatvine, poroke brez pravice, pa tudi lažno pricanje, kakor jih prepoveduje tudi gospodov zakon. In z veliko vnemo opominjajte na to, da naj sinovi spoštujejo svoje starše, kajti sam gospod pravi: »Spoštuj oceta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog.«2020 2 Mz 20,12. 68. ŠKOFOM. Naj škofje skrbno preverjajo prezbiterje po svojih škofijah, njihovo vero, obhajanje krstov in maš; naj se držijo prave vere, obhajajo ka­toliški krst in naj dobro znajo mašne molitve. In naj bo ritem psalmov po razdelitvi verzov primeren, in naj sami poznajo Oce naš ter vsem pridigajo, da ga morajo poznati, tako da bo vsak vedel, kaj prosi od Boga. In naj vsi z vsem dostojanstvom pojejo Slava ocetu in sam duhovnik naj s svetimi angeli in božjim ljudstvom v en glas odpeva Svet, svet, svet. In na vsak nacin je treba prezbiterjem in diakonom povedati, naj ne nosijo orožja, temvec naj bolj zau­pajo v božjo obrambo kot v orožje. 69. NEKAJ ŠKOFOM, NEKAJ LJUDSTVU. Prav tako smo sklenili vašo castitljivost opomniti, naj vsak od vas gleda, da bo po njegovi škofiji božja cerkev imela svojo cast. Prav tako naj se oltarji castijo v skladu s svojim do­stojanstvom, in naj hiša božja ter posveceni oltarji ne bodo odprti psom, in naj se z bogu posvecenim posodjem ravna z velikim spoštovanjem in naj se posvecene daritve z veliko skrbnostjo pobirajo od tistih, ki so tega vredni, in naj se ponujajo s castjo. In naj se v cerkvi ne opravlja posvetnih poslov ali go­voricenja, kajti hiša božja mora biti hiša molitve, ne razbojniška jama.2121 Mt 21,13. In naj bodo njihove duše obrnjene k bogu, ko pridejo k mašnim obredom, in naj ne odidejo, dokler se ne opravi duhovniški blagoslov. 70. ŠKOFOM. A od vaše svetosti terjamo tudi to, da služabniki pri božjem oltarju oziroma drugi redovi kanonske observance ali kongregacije meniške namere svojo službo krasijo z dobrimi navadami. Prosimo, da se vedejo do­bro in primerno, kakor v evangeliju ukazuje sam Gospod: »Takó naj vaša luc sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Oceta, ki je v nebesih,«2222 Mt 5,16. da bo njihovo dobro vedenje mnoge privedlo k božji službi. In ne le otroci podložnega stanu, tudi sinovi svobodnjakov naj se zberejo in se pri­družijo. In naj se ustanovijo šole za fante, ki berejo. Skrbno izboljšajte psalme, pisavo, pesmi, racunanje in slovnico po posameznih samostanih ali škofijah in katoliških knjigah, kajti pogosto nekateri želijo lepo prositi boga, pa ga zaradi slabih knjig prosijo slabo. In ne pustite, da bi jih vaši decki skvarili z branjem ali pisanjem. In ce je treba napisati evangelij, psalter ali misal, naj z vso skrb­nostjo pišejo ljudje v zrelih letih. 71. ŠKOFOM. Hkrati smo poskrbeli, da se zaprosi tudi, naj povsod vsi, ki se z zaobljubo zavežejo meniškemu življenju, v vseh ozirih živijo v skladu s svojo zaobljubo, glede cesar je zapisano: »Vaše zaobljube izpolnite Gospodu, svojemu Bogu,«2323 Ps 76,12. in tudi: »Bolje je, da ne obljubiš, kakor da ne izpolniš.«2424 Sir 5,4. In naj se tiste, ki prihajajo v samostane, v skladu z obicajnim redom najprej preizkusi v noviciatu in naj se jih sprejme tako. In tiste, ki v samostan pridejo iz posvetnega življenja, naj se ne pošilja takoj ven na samostanske zadolži­tve, dokler niso znotraj dobro izuceni. In naj menihi ne hodijo na posvetne sodne zbore. Podobno velja za tiste, ki vstopajo v kleriško službo, kar mi imenujemo ka­nonicno življenje; želimo, da ti živijo kanonicno v vseh ozirih, v skladu s svojim redovnim pravilom. In njihovo življenje naj ureja škof, kakor opat za menihe. 72. VSEM. Naj imajo vsi enake in pravilne mere ter poštene in enakomer­ne uteži, tako v mestih kot v samostanih, tako pri tem, da se v njih daje, kot da se v njih sprejema, kakor imamo tudi v zakonu Gospodovo zapoved. Prav tako Gospod v Salomonu pravi: »Dvojno utež in dvojno mero moja duša sovraži.«2525 Prg 20,10. 73. VSEM. Tudi to se nam zdi primerno in spoštljivo, da imajo gostje, tujci in reveži redne in kanonicne nastanitve po razlicnih krajih, kajti sam Gospod bo ob poplacilu na veliki dan rekel: »Tujec sem bil in si me sprejel.«2626 Mt 25,35. In ko je hvalil gostoljubje, je apostol rekel: »Skozi to je Bogu ugajalo, da ste nekateri z gostoljubjem sprejeli angele.«2727 Heb 13,2. 74. ŠKOFOM, OPATOM. Sliši se, da nekatere opatinje proti obicaju sve­te božje cerkve dajejo blagoslove s polaganjem roke in znakom svetega križa nad glavami mož, pa tudi, da se zagrinjajo device s tancico z duhovniškim blagoslovom. Vedite, najsvetejši ocetje, da morate to v svojih škofijah strogo prepovedati. 75. KLERIKOM. Zdi se, da je treba tiste klerike, ki si po oblacilih ali ime­nu domišljajo, da so menihi, pa niso, na vsak nacin popraviti in poboljšati, da postanejo pravi menihi ali pa pravi kanoniki. 76. VSEM. Prav tako se naj lažnim spisom in dvomljivim pripovedim ali stvarem, ki so popolnoma proti katoliški veri, kakršno je strahovito in popol­noma lažno pismo, za katero so preteklo leto nekateri, ki so bili v zmoti in so druge vodili v zmoto, govorili, da je padlo z neba, ne verjame in naj se jih ne bere; naj se jih zažge, da ne bi bilo ljudstvo s takimi spisi poslano v zmoto. Berejo in izrocajo naj se le kanonicne knjige in katoliške razprave ter izjave svetih piscev. 77. NEKAJ DUHOVNIKOM, NEKAJ VSEM. Prav tako naj se ne dopusti tistim krošnjarjem in žeparjem, ki se brez vsake klatijo po tej deželi, da bi tava­li in zavajali ljudi, prav tako ne tistim nagim v okovih, ki pravijo, da tavajo, ker jim je bila naložena pokora. Ce so zagrešili kak poseben ali s smrtjo kaznovan zlocin, se zdi bolje, da ostanejo na enem kraju, delajo in služijo ter opravljajo pokoro v skladu s tem, kar jim je bilo naloženo po kanonu. 78. VSEMU KLERU. Naj se posebej dobro poucuje rimski koral, in naj se ga redno opravlja med nocno ali dnevno službo v skladu s tem, za kar se je boril naš oce v blaženem spominu, kralj Pipin, ko je za enotnost apostolskega sedeža in mirno slogo svete božje cerkve ukinil galikanski koral. 79. VSEM. Prav tako v skladu s tem, kar v zakonu ukazuje tudi Gospod, odrejamo, da naj se na Gospodove dni ne opravlja služnih del, kakor je ukazal tudi moj oce, ki ga ohranjamo v lepem spominu, v svojih sinodalnih odlokih. To pomeni, da možje ne smejo delati podeželskih opravil, ne obirati vinogra­da, ne orati, žeti, kositi slame ali postavljati ograje na poljih, ne izkoreninjati ali sekati dreves v gozdovih, ne delati v kamnolomu, ne graditi domov. Naj ne delajo v vrtu, naj se ne zbirajo na zborovanjih in naj ne hodijo na lov. In na Gospodov dan je dovoljeno opravljati tri opravila prevažanja: to so prevozi za vojsko, prevozi hrane ali, ce je slucajno potrebno, to, da se pelje k pokopu truplo. Prav tako naj ženske ne opravljajo pletilnih del, naj ne režejo oblacil, naj ne šivajo ali delajo vezenin. Naj se jim ne dopusti, da bi trgale volno, da bi lomile lan, da bi javno prale oblacila, da bi strigle koštrune, da bi se v vseh ozi­rih ohranjalo spoštovanje in pocitek Gospodovega dne. Naj se raje vsepovsod zbirajo v cerkve na obhajanje maš in hvalijo boga za vse dobro, kar je tistega dne napravil za nas. 80. VSEM. Vendar morate tudi vi, najdražji in castitljivi pastirji ter vodje božjih cerkva, gledati, da pridigajo prav in pošteno prezbiterji, ki jih pošljete po vaših škofijah, da po cerkvah ljudstvo, ki služi Bogu, vodijo in mu pridiga­jo. In ne dopustite, da bi si nekateri iz svojega lastnega razumevanja in v ne­skladju s svetimi spisi izmislili ter pridigali ljudstvu nove, nekanonicne stvari, temvec tudi sami pridigajte koristno, pošteno in pravilno ter tisto, kar vodi v vecno življenje in druge poducite, naj pridigajo prav to. Pred vsem drugim je treba na splošno vsem pridigati, naj verjamejo, da so oce, sin in sveti duh en vsemogocni, vecni in nevidni Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in da je v treh osebah oceta, sina in Sve­tega Duha ena božanskost, eno bistvo in eno velicastvo. Prav tako je treba pridigati, kako se je božji sin utelesil po Svetem Duhu iz Marije, vecne device, da bi odrešil in obnovil cloveški rod; da je trpel, bil poko­pan in tretji dan vstal od mrtvih in šel v nebesa; in kako bo spet prišel v božan­ski slavi sodit vse ljudi po njihovih lastnih zaslugah; in kako bodo brezbožni zaradi svojih grehov s hudicem poslani v vecni ogenj; in kako bodo pravicni s Kristusom in njegovimi svetimi angeli poslani v vecno življenje. Prav tako je treba zavzeto pridigati o vstajenju umrlih, da bodo vedeli in verjeli, da bodo v istih telesih prejeli nagrade zaslužnih. Prav tako je treba z vso zavzetostjo vsem pridigati, za katere grehe jim bo prisojeno vecno trpljenje. Beremo namrec, kako apostol pravi: »Sicer pa so dela mesa ocitna. To so: necistovanje, necistost, razuzdanost, malikovanje, ca­ranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, predrznosti, jeze, castihlepnosti, razprtije, herezije, strankarstva, nevošcljivosti, pijancevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki pocenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.«2828 Gal 5,19–21. Torej z vso vnemo prepovedujte, kar je posamicno naštel veliki pridigar božje cerkve, saj veste, kako strašno je to, kar je rekel: »Tisti, ki pocenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.«2929 Gal 5,21. A z vso vztrajnostjo jih opominjajte na ljubezen do boga in do bližnjega, na vero in upanje v Bogu, na ponižnost in potrpežljivost, na cistost in vzdr­žnost, na dobrohotnost in usmiljenje, na dajanje milošcine in priznavanje svo­jih grehov, in da naj v skladu z Gospodovo molitvijo odpušcajo dolge svojim dolžnikom, saj gotovo veste, da bodo tisti, ki pocenjajo takšne stvari, podedo­vali Božje kraljestvo. In to vam zdaj, ljubljeni, še skrbneje nalagamo, saj vemo, da bodo ob kon­cu sveta prišli lažni preroki, kakor je napovedal sam Gospod v evangeliju in kakor pricata apostola Pavel in Timotej. Torej se z vsem srcem pripravimo v poznavanju resnice, najdražji, da se zmoremo upirati tistim, ki resnici ugo­varjajo, in z darežljivo božjo milostjo naj božja beseda raste, hiti in se množi v dobro svete božje cerkve in odrešenje naših duš ter hvalo in cast imenu našega gospoda Jezusa Kristusa. Mir tistim, ki pridigajo, milost pokornim, slava na­šemu gospodu Jezusu Kristusu. Amen. Leta Gospodovega utelešenja 789, v dvanajsti indikciji, v enaindvajsetem letu naše vladavine, je bil ta odlok odposlanstva obravnavan v Aachnu, v kraljevi palaci. Ta listina je bila izdana na deseti dan pred aprilskimi kalendami.3030 23. marca. Matic Kristan Univerza v Ljubljani matic.kristan@gmail.com DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.97-136 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.137-154 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.155-175 Marko Marincic Latinska res publica litterarum pod avspiciji božanskega Homerja: Enij, Petrarka in druge pesniške investiture Prispevek bo govoril o štirih prelomnih tockah v latinski recepciji Homerja. Na­tancneje: o štirih »pesniških posvetitvah«11 Klasicno delo o pesniških posvetitvah v anticni poeziji je Kambylis, Die Dichterweihe und ihre Symbolik. , ki jih protagonisti sami prikazuje­jo kot liminalne in epohalne.22 Tej temi je posvecena vplivna (in kontroverzna) knjiga Blumenberg, Aspekte der Epochensch­welle. Blumenberg je govoril o mejnikih med kulturnozgodovinskimi/duhovnozgodovinski­mi epohami, ki se kažejo šele retrospektivno in npr. zgodovinarju narekujejo clenitev histo­riografskga dela po poglavjih. Ne gre za ostre kronološke crte, temvec za obdobja prehoda. Blumenberg se dobro zaveda, da je prazna stran, ki jo zgodovinar vstavi v svoje delo, najbolj negotovi del tovrstnega pisanja. Zato najbrž ni nakljucje, da se vzorcno posveti ravno Nikolaju Kuzanskemu in Giordanu Brunu, dvema osebnostma, ki ju je težko podrediti shematizmom duhovnozgodovinskega pristopa. – V našem primeru ne gre za prepoznavanje »stvarnih« mej­nikov, temvec za eksplicitne avtorske geste: vsi štirje obravnavani avtorji izražajo jasen namen, da bi v zgodovini literature ustvarjali »epohalne« prelomnice. Preden se jim posvetim pobliže, naj zgolj bežno nakažem, v cem vidim kontinuiteto literarnega toposa, ki sem ga provizoricno opisal v naslovu. Vsi štirje obravnavani avtorji, zlasti Enij in Petrarka, za njima pa tudi Andreas Divus in Ezra Pound, si avtoriteto »kralja pesnikov« prilašcajo v imenu zahodne, »latinske« tradicije. Od Enija naprej je nepogrešljiva sestavi­na toposa tudi sanjsko ali nekromantsko srecanje s Homerjevo »senco«. Vselej je sam Homer tisti, ki neposredno »vodi« ali posredno narekuje obred pesniške investiture. Enij, avtor prvega latinskega zgodovinskega epa v heksametrih, je v uvodnem prizoru svojih Analov porocal, kako mu je Homerjeva prikazen v sa­njah prinesla veselo vest, da se je njegova, Homerjeva duša po smrti naselila v telesu nekega pava in nazadnje po dolgih stoletjih v njem samem, Eniju. Enij je osebni prestiž, ki si ga je lastil kot latinsko pišoca reinkarnacija Homerja, pov­sem ocitno povezoval s politicno avtoriteto rimske države. Prav v njegovem casu je potekalo formalno vclenjevanje »grškega« Vzhoda v nastajajoci imperij: Rim se je zacel vsaj v obrisih kazati kot središce svetovne oblasti. Poldrugo tisocletje pozneje se po Enijevem zgledu Petrarka loti podobne translatio imperii.33 Politicni simboliki tega dogodka in njegove literarne upodobitve v Afriki sem se v drugacnem kontekstu posvetil že v clanku »Pesniška samoposvetitev«. Ta sicer nima tako konkretnih politicnih razsežnosti, ven­dar je v simbolnem smislu celo smelejša. Pomeni utemeljitev (neo-)latinske res publica litterarum na ogrodju že davno propadle rimske države. Nagrada za Afriko, prvi novodobni ep v klasicnem vergilijevskem slogu, je vencanje nje­nega avtorja na Kapitolu. Ta (zgodovinski) dogodek v 9. spevu Afrike sam Ho­mer prerokuje Eniju. Enij je znal grško in je sporocilo lahko prenesel v latinsko govoreci svet. Petrarka, ki se mu sicer nikdar ni uresnicila želja, da bi Homerja »srecal« v njegovem jeziku, s svojo imperialisticno gesto vendarle zapocenja renesancni projekt, ki bo temeljil na obujanju grško-rimske antike. Kako se v zgodovino tega toposa umešcata Andreas Divus, avtor prvega tiskanega prevoda Homerjevih pesnitev, in Ezra Pound, eden od ocetov mo­dernizma, bo mogoce pokazati šele v nadaljevanju. Najprej Enij in Petrarka. *** V okviru tega prispevka je Enij predvsem iznajditelj toposa;44 Med avtorji zunaj epske zvrsti, ki reinvencijo žanra predstavljajo kot posledico metafizicne iz­kušnje, je treba vsekakor vsaj omeniti tudi Kalimaha z njegovim »od mrtvih vstalim Hiponak­som« v prvi pesmi Jambov, pa tudi samega Enija z njegovim Epiharmom. sodobne filološke razprave o uvodnem prizoru Analov ne bom povzemal, saj je ta prizor že Petrarka poznal predvsem posredno, prek Cicerona in Lukrecija. V uvodnem delu želim predvsem zbrati glavna besedila, na katera se navezuje Petrarka v 9. knjigi Afrike. To so še danes poglavitni viri za rekonstrukcijo uvodnega dela Enijeve pesnitve. Vsebino Enijevega Somnium najnatancneje povzema Lukrecij v prvi knji­gi svoje De rerum natura (112–26): ignoratur enim quae sit natura animai, nata sit an contra nascentibus insinuetur et simul intereat nobiscum morte dirempta an tenebras Orci uisat uastasque lacunas an pecudes alias diuinitus insinuet se, Ennius ut noster cecinit, qui primus amoeno detulit ex Helicone perenni fronde coronam, per gentis Italas hominum quae clara clueret; etsi praeterea tamen esse Acherusia templa Ennius aeternis exponit uersibus edens, quo neque permaneant animae neque corpora nostra, sed quaedam simulacra modis pallentia miris; od tam sibi exortam semper florentis Homeri commemorat speciem lacrimas effundere salsas coepisse et rerum naturam expandere dictis. Neznano je namrec, kakšna je narava duše: ali se rodi, ali se v nas vseli ob roj­stvu in ob smrti propade skupaj z nami, ali obišce temine Orka in njegova širna brezna, ali pa se po božjem posredovanju naseli v druge živali, kot je pel naš Enij, ki je prvi z ocarljivega Helikona prinesel vekovecno zeleneci venec; ta je potem zaslovel med vsemi italskimi ljudstvi. Vendar Enij v svojih vecnih stihih razlaga, da ob tem obstajajo tudi pokrajine Aheronta, kjer še naprej prebivajo ne duše ne telesa, temvec nekakšne odslikave, ki na cudežne nacine prebledevajo; od tam, pravi, se je k njemu dvignila podoba vedno cvetocega Homerja, zacela izlivati slane solze in v besedah razgrinjati naravo sveta. V uvodnem prizoru Enijeve pesnitve se je torej Homer prikazal Eniju, se pred njim razjokal in mu razodel »naravo sveta«. Homer se je v tem kozmolo­škem »predavanju« ocitno posebej posvetil razmnoževanju ptic: oua parire solet genus pennis condecoratum non animam: [et] post inde uenit diuinitus pullis ipsa anima (fr. 8 Sk.) Perjedícni živalski rod vselej rojeva samo jajca, ne pa duš. Šele pozneje se po božjem posredovanju v mladice naseli tudi duša. Razlog za ta specializirani poudarek je ociten: Enij je hotel skozi Homerjeva usta »znanstveno« utemeljiti presenetljivo razkritje o reinkarnacijah Homerje­ve duše najprej v pavu (memini me fiere pauom, fr. 11 Sk.), nato v Eniju samem. Enij se je kot pesnik-filozof gotovo dobro zavedal racionalisticnih pomislekov, ki jih bo zbudilo njegovo »pohomerjenje« – in sicer ravno zaradi sanjske preoble­ke, ki jo je dal porocilu o svoji pesniški investituri. Zato se takoj postavlja vpraša­nje, ce je skušal sanjsko doživetje tudi teoretsko utemeljiti kot verodostojno. Vec kot verjetno se namrec zdi, da svoje visoke, dobesedno pavje literarne ambicije ni želel izrociti vsesplošnemu posmehu (ceprav ga je post festum doletelo ravno to). Razprava o tem, kako so bile anticne konceptualizacije sanj povezane s predstavami o onostranstvu, bi nas vodila predalec. Vsekakor je jasno, da Enij v tem delu pesnitve spodbija ljudska verovanja, ki sanjske prikazni pokojnih enacijo z odslikavami, »simulakri« (v sodobnih prevodih Homerja so to veci­noma »sence«), prebivalci podzemlja (127–35):55 Tarca Lukrecijeve polemike so vecinoma tradicionalne (homerske) in sploh ne nujno specificno rimske predstave o onostranstvu; tudi alegoricna interpretacija kaznovanj v tartaru 3.978 isl. temelji na literarnih, se pravi grških upodobitvah. Dodatno ozadje so ocitno orfiške katabaze, ki so verovanja o posmrtnih nagradah in kaznih dopolnile z dualisticno eshatogijo (duša/telo). Tovrstne nauke o posmrtnem življenju je Lukrecij ocitno poznal in so ga nedvomno še posebej iritirali; prim. Marincic, »Der ‘orphische’ Bologna-Papyrus«. qua propter bene cum superis de rebus habenda nobis est ratio, solis lunaeque meatus qua fiant ratione, et qua ui quaeque gerantur in terris, tunc cum primis ratione sagaci unde anima atque animi constet natura uidendum, et quae res nobis uigilantibus obuia mentes terrificet morbo adfectis somnoque sepultis, cernere uti uideamur eos audireque coram, morte obita quorum tellus amplectitur ossa. Zato je treba raziskati ne le gornji svet, nacin gibanja Sonca in Lune in sile, ki vladajo dogajanju na zemlji, temvec je treba z umno mislijo razkriti izvor in naravo duše, pa tudi, kaj je tisto, kar nas budne plaši med boleznijo, in kaj poko­pane v spanec, ko se nam zdi, da vidimo in slišimo pred sabo njih, ki so umrli in njihove kosti pokriva zemlja. Enij je ocitno poleg telesa in duše provizoricno dopustil tudi obstoj tretje oblike posmrtne eksistence: homerski eidolon, ki ga Lukrecij prevaja s simu­lacrum in species. Odlocilna se zdi vezna beseda unde (v. 124), ki se ne nanaša nujno le na onostranstvo v najširšem smislu besede, temvec povsem konkretno na bivališce »odslikav« ali posmrtnih »senc«. Ta kraj Odiseja pozna kot d.µ.. ..e.... (»ljudstvo/mesto sanj«, Od. 24.12); v bližino Hada je lociran ravno zato, ker lahko tako omogoca sanjske obiske umrlih.66 Temeljna študija na to temo je Brelich, »The Place of Dreams«. Podpicje, ki ga sodob­ni izdajatelji postavljajo za miris (123), po nepotrebnem zamegli identifikacijo nocnih prikazni s podzemnimi simulakri; ravno ta identifikacija je v Lukreci­jevih oceh ena od korenin kvarnega praznoverja. Unde oznacuje prehod, ki v ljudskih predstavah povezuje podzemlje s sanjsko zavestjo. Prav to je ob mito­loških katabazah najpomembnejša pot komunikacije med dvema svetovoma. Lukrecij seveda ni priznaval obstoja homerskega Hada.77 O širši problematiki g. zlasti Gigon, »Lukrez und Ennius«, in Pizzani, »Ennio e il destino delle anime«, zlasti 45: »Su questa distinzione – bisogna riconoscerlo – Ennio e Lucrezio presentano, pur se con esiti diversi, una singolare quanto ineludibile coincidenza di posizioni: per entrambi altro č l’anima che dŕ vita al corpo (e nella quale Lucrezio distingue una componente irrazi­onale, o anima in senso proprio, ed un animus, sede della razionalitŕ e delle emozioni), al tro č l‘immagine di una persona (viva o defunta) che ci capita di vedere in sogno. E in entrambi i casi quell’immagine non č frutto di fantasia, ma un oggetto reale proveniente dall‘esterno: lo č per Ennio, vista la sua ...ßas.. dagli Acherusia templa, ma lo č anche per Lucrezio, la cui stretta adesione al credo epicureo lo porta a ritenere che, non diversamente dalle sensazioni, anche le fantasie e i sogni abbiano come oggetto quei sottilissimi flussi atomici che i corpi materiali emettono continuamente o che si formano spontaneamente nello spazio.« Toda Enij, cetudi pitagorejec, je bil pripravljen pogojno sprejeti tradicionalno, homersko pred­stavo o podzemlju, saj mu je ta »tehnicno« omogocila Homerjev nocni obisk. To je bil najprikladnejši nacin, da je lahko prišel Homer Eniju neposredno porocat o posmrtnih selitvah svoje lastne duše, zlasti o tisti, ki je Enija povzdi­gnila v reinkarnacijo grškega barda. »Lažna dilema« (pravzaprav trilema), s katero Lukrecij uvaja svojo lastno materialisticno teorijo o duši, je tale: 1) duša se po smrti preseli v podzemlje; 2) duša se preseli v druga telesa; 3) obstaja še nekaj tretjega, eidolon/simu­lacrum, ki prebiva v Orku. Možna iztocnica za to trojno izbiro je znano mesto v enajstem spevu Odiseje, ko Odisej med svojim nekromantskim srecanjem z umrlimi naleti tudi na Herakla, edinega junaka, ki si ji prislužil apoteozo in se potemtakem med »sencami« sploh ne bi smel pojaviti (601–603):88 To je splošno priznano; prim. Friedrich, »Ennius-Erklärungen«, 277–78; Skutsch, The Annals of Quintus Ennius, 154–55; Pizzani, »Ennio e il destino delle anime«, 67 isl. t.. d. µ.t. e.se...sa ß... ..a...e..., e.d....· a.t.. d. µet. ..a..t..s. .e..s. t..peta. .. .a.... .a. ..e. .a...sf.... ..ß.. Nato sem prepoznal Heraklovo silo, njegovo odslikavo; kajti on sam uživa v praznovanjih nesmrtnih bogov in ima za ženo Hebo z lepimi gležnji. Homerski Herakles je dejansko edini primer tridelnega cloveškega »ku­rikula« (ki mu na tej tocki še manjka tretja sestavina, nesmrtna duša). Simu­laker, ki v nasprotju s pricakovanji vegetira v mitološkem Hadu,99 Ta odlomek satiricno smeši Lukijan v pogovoru med Diogenom in Heraklom, DMort. 16. pa obenem razkriva konstitutivno vlogo, ki jo ima nekromantski 11. spev, tako imenova­na Nekyia, v pripovedni zgradbi pesnitve. Herakles, ki se je na Olimp preselil autós, torej z vsem bitjem, je moral delec svojega sebstva pustiti v podzemlju že zato, da se je lahko Odisej srecal z najvecjim junakom prejšnje generacije.1010 Prim. Heubeck in Hoekstra, A Commentary on Homer’s Odyssey, ad Od. 9.601–627. Konceptualna aporija se je najbrž porodila iz notranjih potreb pripovedi. Na­vsezadnje je temeljna pripovedna funkcija celotne Nekyia v tem, da se lahko protagonist seznani s tistim delom bližnje preteklosti, ki mu je še skrit, z uso­dami drugih Ahajcev, živih in mrtvih. Obenem lahko v podzemlju pride v stik tudi z bolj oddaljeno preteklostjo, s Heraklovo in s še starejšimi generacijami. Po podobni poti, vendar z izrazito zavestjo o svojih literarnih postopkih, si Enij prilašca literarno in kulturno preteklost, ki jo predstavlja in pooseblja Homer. Ni nakljucje, da ravno tisti Homer, ki je »odkopal« skrivni predor v preteklost, Ho­merjevi prikazni omogoci potovanje v prihodnost, vse do Enijevega casa. Enijev Somnium je med drugim odlocilen zgled za katabazo v šestem spe­vu Vergilijeve Eneide, še posebno za Enejevo srecanje z Anhizom v eliziju. Enejev krvni oce Anhiz neposredno spominja na patriarhalni lik Enijevega Homerja.1111 Horacij je to vlogo najbrž prenesel na samega Enija:Ennius ipse pater numquam nisi potus ad arma / prosiluit dicenda (Epist. 1.19.7–8). Enijansko ozadje odseva v custvenosti srecanja, v temi pietas, v predstavi o odslikavi, imago, ki se nenehno vraca iz onostranstva (v sanjah?), predvsem pa v kozmicni uverturi, s katero Anhiz zacne svoj govor.1212 Hardie, Virgil’s Aeneid, 76 isl. (»cosmic setting«). ‘uenisti tandem, tuaque exspectata parenti 687 uicit iter durum pietas? [prim. Enn. fr. 4 Sk. [Homer Eniju]: o pietas animi] […]’ ‘tua me, genitor, tua tristis imago 695 saepius occurrens haec limina tendere adegit […]’ […] sic memorans largo fletu simul ora rigabat. 699 [prim. Lucr. 1.125–26: commemorat speciem lacrimas effundere salsas / coepisse] ter conatus ibi colo dare bracchia circum; ter frustra comprensa manus effugit imago par leuibus uentis uolucrique simillima somno. […] suscipit Anchises atque ordine singula pandit. 723 [prim. Lucr. 1.126 et rerum naturam expandere dictis; Enn. fr. 6 in 8 Sk.) ‘Principio caelum ac terras camposque liquentis […] ’ »Si naposled le prišel? Je tvoja zvestoba, ki sem jo kot oce pricakoval, premagala težko pot? […]« »Tvoja, tvoja žalostna podoba, oce, me je s pogostim prikazovanjem gnala, da sem se podal do teh vrat […]« […] Tako je govoril in si z obilnimi solzami zalival obraz. Trikat sem hotel z rokama objeti njegov vrat, trikrat sem zaman zgrabil; podoba se je vsakic iz­maknila, podobna lahnemu vetru ali krilatemu snu. […] Anhiz povzame besedo in razgrne vse po vrsti. »Na vsem zacetku nebo, zemljo in vodne poljane …« Nauk o metempsihozi, ki je v Enijevi prilagojeni razlicici, ce naj verjame­mo Lukreciju, dopušcal obstoj Aheronta,1313 Morda celo kot vmesna postaja med dvema zaporednima reinkarnacijama; vprašanje ostaja odprto; prim. Pizzani, »Ennio e il destino delle anime«, 49 isl. Vergiliju omogoci, da s procesijo rimskih junakov razširi pogled v prihodnjo rimsko zgodovino, do svojega la­stnega casa in celo naprej, onkraj meja casa in prostora (795–97). Že iz zgodo­vinskih razlogov ni verjetno, da bi že Enij razmišljal o imperiju metafizicnih razsežnosti, imperium sine fine, ko pa v njegovem casu niti maticna Grcija ni bila formalno vclenjena v rimsko državo.1414 Hardie, The Epic Successors of Virgil, 103 isl., zlasti 104: »For Virgil what Ennius narrates is unfinished business; it is his job to through the medium of his legendary epic to map out the succesful conclusion of the annals of Rome with the return of the Golden Age under Augustus.« Ce odmislimo biografsko vprašanje o iskrenosti Enijevih pitagorejskih verovanj in prepricanj, je metaforicno spo­rocilo preselitve Homerjeve duše prek pavjega telesa v Enijevo telo na dlani: to, kar se je utelesilo v »novem telesu« rimske zgodovinske pesnitve, je prav duh homerskih pesnitev in njihova kulturna veljava. Rimska zgodovina in la­tinšcina kot jezik novega zgodovinskega epa sta nova materialna »inkarnaci­ja«, ki zdaj uteleša tudi avtoriteto homerskih pesnitev. Toda doseg imperiali­sticne geste, ki si jo dovoli novi rimski Homer, je pretežno omejen na literarno aemulatio in na prisvajanje Homerja kot kulturne avtoritete. *** Eshatološki imperializem šestega speva Eneide je bil odlocilen zgled za religio­zni univerzalizem Dantejeve Božanske komedije in številnih renesancnih epov. Kljub temu ni smiselno, da bi ta poznejši razvoj vzvratno projicirali v Enijeve Anale. Pa tudi ne v Petrarkovo Afriko. Sporocilo Petrarkove pesnitve je patriot­sko, in nuce nacionalisticno,1515 Vsekakor pretirano pa o tem Visser, Antike und Christentum, 378: »Petrarca wollte anhand eines begrenzten historischen Themas, das für ihn exemplarischen Charakter hatte [...], die Ursachen für die römische Größe aufzeigen, die er vor der Folie seiner eigenen Zeit machtpoli­tisch-nationalistisch definierte.« vendar je idealizirana podoba rimske republike, ki jo Petrarka izgrajuje v Afriki in v zbirki življenjepisov De viris illustribus, pa­radigmaticna predvsem v moralnem smislu: Scipion je vrhovni zgled rimske in »neoromanske« virtus.1616 Cf. Bernardo, Petrarch, Scipio and the Africa, 21 isl. Tudi obred Petrarkovega vencanja na Kapitolu (1341)1717 Gl. zlasti Wilkins, »The Coronation of Petrarch«, in Huss in Regn, »Petrarcas Rom«. je ob vsej imperialisticni simboliki (in hac eadem urbe Roma – ‘omnium arce ter­rarum’, ut ait Cicero – in hoc ipso Capitolio Romano) Petrarko inavguriral pred­vsem kot »kulturno« in v manjši meri kot politicno avtoriteto. Res publica, ki ji želi Petrarka nacelovati, je predvsem ponovno obujena res publica litterarum.1818 »Revolucija« Cole di Rienza, ki jo je Petrarka podprl (1347), je poznejša od tega dogodka; gl. tudi spodaj. V Afriki postane Enij literarna oseba, Petrarkov alter ego (Petrarka je do­besedno Ennius alter, 2.443).1919 Za Schaffenratha, »Petrarca in Africa«, 54 isl., je Enij kar Petrarkov alegoricni avtoportret. Raz­licni liki, ki nastopajo v Afriki (Scipion starejši, Enij, Homer, poosebljeni Rim) razlicno vred­notijo Enija (in tudi samega Petrarko); o tem Visser, Antike und Christentum, 131 isl. Scipion v zvezi z Enijem omenja durum modulamen in rudes Musae (2.445); po Lelijevi oceni je Enij rusticus (4.38). Suerbaum, »Ennius bei Petrarca«, 339 isl., zlasti 344, to negativno oceno pripisuje anticni tradiciji (prim. Ov. Tr. 2. 424: Ennius ingenio maximus, arte rudis); bolje Murphy, The Gift of Immortality, 107: »Petrarca’s negative judgment of Ennius can be attributed partly to his sense of competition with a forerunner.« V zadnji knjigi nedokoncane pesnitve se skupaj z Enijem in Scipionom znajdemo na krovu ladje, ki ju po zmagi pri Zami pelje domov. Na koncu dolgega pogovora Enij Scipionu poroca, kako se mu je kot udeležencu druge punske vojne prikazal Homer in mu prerokoval ep, ki ga pravkar beremo – Afriko –, in Petrarkovo vencanje na Kapitolu. S stališca fabule in zasedbe vlog je temeljni zgled Petrarkove epizode vsekakor Ciceronov Somnium Scipionis (k temu se vrnem v nadaljevanju). Strukturni zgled pa je šesta knjiga Vergilijeve Eneide s preroškim katalogom Rimljanov. Vergilijev Anhiz svoje kozmološko »predavanje« razvije v pre­rokbo nove zlate dobe pod Avgustom in imperija extra anni solisque uias. Pri Petrarku je politicni vidik imperija v ozadju; prerokba, položena v usta kralju poetov, je predvsem priložnost za pesnikovo lastno avtopromocijo. V Petrarkovi priredbi Enejeve katabaze Enij v daljavi opazi mladenica, ozaljšanega z lovorom, in Homer ga takoj prepozna: to je Franciscus, avtor pesnitve, ki jo beremo tisoc štiristo let po Eniju in dve tisoc­letji po Homerju: Africa 9 Hic ego – nam longe clausa sub valle sedentem 216 Aspexi iuvenem – ‘Dux o carissime, quisnam est, Quem video teneras inter consistere lauros Et viridante comas meditantem incingere ramo? […]’ […] ‘Non falleris’ inquit: 221 ‘Agnosco iuvenem sera de gente nepotum, Quem regio Italie, quemve ultima proferet etas. Hunc tibi Tusca dabit latis Florentia muris Romulea radice oriens, urbs inclita quondam, Nunc nichil. […] Ille diu profugas revocabit carmine Musas 229 Tempus in extremum, veteresque Elicone Sorores Restituet […] Francisco cui nomen erit […] titulusque poematis illi 235 AFRICA. Quin etiam ingenii fiducia quanta, quantus aget laudum stimulus! seroque triumpho Hic tandem ascendet Capitolia uestra, nec ipsum Mundus iners studiisque aliis tunc ebria turba Terrebit quin insigni florentia lauro Tempora descendens referat comitante Senatu. […]’ [prim. Verg. Aen. 6.703–704: Interea uidet Ae­neas in ualle reducta / seclusum nemus ...] [prim. Verg. Aen. 6.791–97: hic uir, hic est, tibi quem promitti saepius audis, Augustus Caesar, diui genus, aurea condet saecula qui rursus Latio regnata per arua Saturno quondam, super et Garamantas et Indos proferet imperium; iacet extra sidera tellus, extra anni solisque uias, ubi caelifer Atlas axem umero torquet stellis ardentibus aptum.] [prim. Verg. Georg. 3.8–11: temptanda uia est, qua me quoque possim tollere humo uictorque uirum uolitare per ora. primus ego in patriam mecum, modo uita supersit, Aonio rediens deducam uertice Musas.] [cf. Lucr. 1.117–18: Ennius ut noster cecinit qui primus amoeno detulit ex Helicone perenni fronde coronam.] Tedaj sem v daljavi opazil mladenica, ki je sedel v ogradi doline,2020 Namig na Vaucluse v Provansi, kjer je Petrarka zacel pisati svojo pesnitev. in rekel: »Lju­bljeni vodnik, kdo je ta, ki ga vidim med nežnimi lovori, ko si ravno okrašuje lase z zelenecim listjem? […] »Ne motiš se,« odvrne, »prepoznal sem mladenica, rojenega iz poznih pokolenj, ki nam ga bo italijanska dežela dala v poslednji dobi. Dala ti ga bo etrušcanska Florenca, obdana s širokim obzidjem, dedinja samega Romula, nekdaj slavno mesto, zdaj prazna nicla. […] On bo na kon­cu casov priklical Muze nazaj iz dolgega izgnanstva in starodavne sestre spet ustolicil na Helikonu. […] Njegovo ime bo Francesco […], naslov pesnitve pa AFRIKA. Talent mu bo vlival veliko samozavest, hvala ga bo poganjala naprej. Cetudi pozno, se bo nazadnje vzpel na vaš Kapitol; brezvoljna množica, pijana drugacnih stremljenj, ga ne bo odvrnila, da se ne bi v spremstvu senata spustil z grica s cvetocim lovorom okrog sencŕ […]« Mise en abîme: lovorov venec je bil Petrarku namenjen kot nagrada za delo, ki ga pravkar beremo. Homerjeva prerokba je augurium ex eventu kapito­linskega obreda. A ne le to. Enij, Petrarkov temeljni zgled, se v anticnih virih pred Klavdijanom nikdar ne omenja v vlogi zmagoslavnega pesniškega lavre­ata, kot poeta laureatus et triumphans (9.400 isl.).2121 Poleg dobesedno razumljenega Lukrecija, 1.118 (gl. zgoraj), je bil Petrarku poglavitni vir najbrž ravno Klavdijan Carm. 23 (=De consulatu Stilichonis, lib. 3, praef.), 1–24. Prim. Suerbaum, »En­nius bei Petrarca«, 316 isl.; »Poeta laureatus et triumphans«, 311 isl. Waszink, »The Proem of the Annales of Ennius«, 232–33, brez konkretne opore v besedilu ugiba o uvodnem prizoru Analov, v katerem naj bi Muze Enija posvetile v pesnika. Petrarka se je v upodobitvi Enijevega vencanja vsekakor lahko skliceval na Klavdijana, vendar je ta doku­mentarna opora obrobnega pomena. V resnici je avtor Afrike Enijevo biogra­fijo prilagodil svoji lastni – in s tem ustvaril zgodovinski prazgled za svoj lastni kapitolinski triumf. Najbolj pa bije v oci naslednja okolišcina. Afrika je zacela nastajati v le­tih 1338–39; leta 1341, na »avdiciji« pred vencanjem, je lahko Petrarka kralju Robertu prebiral kvecjemu prvi dve knjigi; deveta, ki vencanje ex eventu pre­rokuje, je nastala precej pozneje. Dosežka, ki ga nagrada predvideva in terja, v casu obreda še ni bilo. Še vec: ceprav 9. knjiga s svojo metaliterarno vsebi­no predstavlja organski zakljucek, je jedro pesnitve ostalo nedokoncano. Mise en abîme s Homerjevo prerokbo je torej v vseh pogledih okrnjena. Vzpon na Kapitol iz poznejše perspektive ucinkuje šepavo. Vendar prav v tem zvesto odseva Petrarkov ustvarjalni znacaj, ki je bil vselej razpet med totalizirajoci­mi stremljenji in anarhicnim refleksom. Te razpetosti se avtor, kot je splošno znano, ni le zavedal, temvec jo je pogosto tematiziral kot novo obliko intelek­tualne in literarne subjektivnosti; locus classicus je naslednji odsek Vzpona na Mont Ventoux: et frater compendiaria quidem via per ipsius iuga montis ad altiora tendebat; ego mollior ad ima vergebam, revocantique et iter rectius designanti respondebam sperare me alterius lateris faciliorem aditum, nec horrere longiorem viam per quam planius incederem. Hanc excusationem ignaviae praetendebam, aliisque iam excelsa tenentibus, per valles errabam, cum nihilo mitior aliunde pateret accessus, sed et via cresceret et inutilis labor ingravesceret. Interea, cum iam taedio confectum perplexi pigeret erroris, penitus alta pe­tere disposui, cumque operientem fratrem et longo refectum accubitu fessus et anxius attigissem, aliquandiu aequis passibus incessimus. Vixdum collem illum reliqueramus, et ecce prioris anfractus oblitus, iterum ad inferiora deicior, atque iterum peragratis vallibus dum viarum facilem longitudinem sector, in longam difficultatem incido. Differebam nempe ascendendi molestiam, sed ingenio hu­manae rerum natura non tollitur, nec fieri potest ut corporeum aliquid ad alta descendendo perveniat. (9–11) Moj brat je medtem skušal doseci vrh po krajši poti, cez sam gorski greben. Jaz, ki sem bil šibkejši, sem se nagibal proti dolini in bratu, ki me je klical nazaj in mi kazal primernejšo pot, odgovarjal, da se na drugi strani nadejam lažjega dostopa in da me ni strah daljše poti, po kateri bom lahko nadaljeval z manj truda. S takšnim opravicilom sem skušal prikriti svojo lenobo in ko so ostali že dosegli vrh, sem sam taval po dolinah, kjer nisem našel nobenega lažjega dostopa. Pot je postajala vse daljša in daljša, napor pa po nepotrebnem vse hujši. Ko sem bil že izcrpan od navelicanosti in slabe volje, ker sem naredil tako nerazumno napako, sem se odlocil, da se podam naravnost proti vrhu. Ko sem utrujen in nemiren dohitel cakajocega brata, ki je bil po dolgem pocitku ves cil, sva nekaj casa nadaljevala z enakim tempom. Komaj sva zapustila tisto vzpetino in glej, že sem pozabil na svoj nedavni ovinek, se znova pustil zvabiti v nižje predele in ko sem znova prepešacil doline, da bi našel daljšo in manj zahtevno pot, sem se znašel v velikih težavah. Jasno je, da sem odlagal nadležni vzpon, toda cloveški duh pac ne more spremeniti narave stvari, s spušcanjem v nižave pa bitje iz mesa in krvi ne more doseci višav. (prev. T. Potocnik) Vrnimo se h kulurnopoliticni razsežnosti Petrarkove samoupodobitve v Afriki. Vergilij si je novo zlato dobo zamislil kot metafizicno idealiteto, ki naj bo dosežena že v casu Avgustove vladavine, vendar predvsem v smislu panegiric­ne hiperbole; gre za utopicno vizijo, ki presega delo sámo. Nasprotno je boljša prihodnost (meliora ... secula), o kateri Petrarka spregovori v sklepni apostrofi na svoje lastno delo, skoraj v celoti odvisna od prihodnjega uspeha tega dela.2222 9.453 isl.: At tibi fortassis, si – quod mens sperat et optat – / Es post me victura diu, meliora supersunt / Secula ... / ... Poterunt discussis forte tenebris / Ad purum priscumque iubar remeare nepotes. / Tunc Elicona nova revirentem stirpe videbis, / Tunc lauros frondere sacras ... Petrarka po zgledu Stacijeve Tebaide na koncu nagovori svojo pesnitev, vendar držo ponižnega sledništva, s katero je rimski epik inavguriral »poetiko zatona« (»poetics of decline«; Hinds, Allusion and Intertext, 83 isl.) in ki je pozneje inspirirala Dantejevo kršcansko podobo o Staciju (literatura o tem pri Marincic, »Grška mitologija pri Staciju«). Petrarka to podobo obrne v njeno nasprotje, v izraz samozavestnega ponosa. Vraca se sicer k Vergilijevi prerokbi zlate dobe pod Avgustom, vendar sam epohalni prelom pogojuje z uspehom Afrike. Gre za ociten primer proto-renesancnega amor sui v duhu sklepnega verza Ovi­dijevih Metamorfoz: siquid habent ueri uatum praesagia, uivam (ta verz pa je spet odmev Enijevega epigrama 2.2 V.: uolito uiuos per ora uirum, ki ga je Vergilij parafraziral v Georgikah 3.8–11 – torej v odlomku, ki je bil odlocilna iztocnica za Petrarkovo idejo o lastnem vencanju; gl. zgoraj). Vergilij ostaja temeljni zgled Afrike, vendar bolj na ravni literarnega izra­za2323 Prim. npr. Elwert, »Vergil und Petrarca«; Blänsdorf, »Petrarcas lateinische und italienische Dichtung«; Seagraves, The Influence of Vergil, 1976. kot v razumevanju sveta in zgodovine.2424 Klecker, »Vergilimitation und christliche Geschichtsdeutung in Petrarcas Africa«, kljub obe­tavnemu naslovu pokaže prav to. Nejasno ostaja, zakaj je Vergilij kot politicna oz. idejna avtoriteta postal skoraj odvec. Morda zato, ker je Pe­trarka dajal prednost zgodovinskim snovem?2525 Afr. 9.97–100 [Enij]: Quicquid labor historiarum est / Quicquid virtutum cultus documentaque vite, / Nature studium quicquid, licuisse poetis / Crede. Morda tudi zaradi prikritega rivalstva?2626 Brownlee, »Power Plays«, 471: »Petrarch excludes explicit mention of Dante as an authorizing presence or model in the narrative epic category. In his Africa, the powerful, authorizing literary genealogy into which Petrarca-poet places himself is exclusively ‘classical’: Homer to Ennius to Petrarch–in the empowering fable of epic authorization through translatio studii, by which Petrarch is presented as a Latin auctor. [...] Rather than making Virgilio into a cha­racter in his epic, Petrarch, in effect, becomes Virgilio himself, composing the Africa in Latin dactylic hexameters.« V Petrarkovi razlicici sredozemske zgodovine se druga punska voj­na kaže kot skoraj edini res pomemben dogodek med Homerjem in inavgura­cijo novega princeps rei publicae litterarum na Kapitolu. Poleg tega Petrarka ni mogel poznati Silijevega epa Punica (Poggio Bracciolini je rokopis odkril šele leta 417),2727 O »nemogocem« razmerju med Petrarko in Silijem Italikom Suerbaum, »Ennius bei Petrarca«, 309–11; Martellotti, »Petrarca e Silio Italico«; vec literature Visser, Antike und Christentum, 8, op. 35. zato se mu je druga punska vojna kazala kot blanc, ki ga je treba za­polniti. Še eno razlago za naslonitev na Enija pa lahko najdemo v Petrarkovem obcudovanju do utopicnih projektov »tribuna« Cole di Rienza, kateremu se je ponudil celo kot portavoce in kronist (torej njegov »Enij«):2828 Epist. var. 38. Edino pismo Petrarkovih Res familiares, posveceno Coli (7.7), se zacne s citatom iz Ciceronovega Somnium Scipionis: quis est, qui complet aures, tantus et tam dulcis sonus? rimska virtus, ki je obenem sorodna in tuja kršcanski kreposti, je po svojem bistvu republikan­ska, Scipion African pa je v tem smislu njeno idealno utelešenje.2929 O zlivanju poganskih in kršcanskih vrednot v liku Scipiona Visser, Antike und Christentum, passim. Kakorkoli, vrnitev k Eniju se ujema s Petrarkovo ambicijo, da bi dal svojemu delu epohal­ne razsežnosti, in sicer v duhu Enijeve rimske (in »protorenesancne«) literar­ne samozavesti: uolito uiuos per ora uirum. Še en indic take drže se skriva v uporabi Ciceronovega Somnium Scipio­nis kot temeljnega fabulativnega izhodišca. Cicero je namrec svoja sporocila o najboljši obliki državne ureditve vgradil v sanjsko »razodetje«, ki pa ga je uve­del z racionalisticnim pomislekom: prikazovanja umrlih v sanjah je namrec interpretiral kot povsem psihološki ucinek »ostankov dneva« (Rep. 6.10): Post autem apparatu regio accepti sermonem in multam noctem produximus, cum senex nihil nisi de Africano loqueretur omniaque eius non facta solum, sed etiam dicta meminisset. Deinde, ut cubitum discessimus, me et de via fessum, et qui ad multam noctem vigilassem, artior quam solebat somnus complexus est. Hic mihi (credo equidem ex hoc, quod eramus locuti; fit enim fere, ut cogitationes ser­monesque nostri pariant aliquid in somno tale, quale de Homero scribit Ennius, de quo videlicet saepissime vigilans solebat cogitare et loqui) Africanus se ostendit ea forma, quae mihi ex imagine eius quam ex ipso erat notior ... Potem ko so nam izrekli dobrodošlico s sijajno gostijo, smo pozno v noc na­daljevali s pogovorom; starec vtem ni govoril o nicemer drugem kot o Africanu in se ni spominjal le vseh njegovih podvigov, ampak tudi njegovih besed. Ko smo se nato odpravili spat, sem potonil v globlje spanje kot obicajno, saj sem bil izmucen od potovanja in od bedenja, ki se je bilo zavleklo dolgo v noc. Tedaj se mi je prikazal African, takšen, kakršnega sem poznal bolj po portretu3030 Mišljene so imagines maiorum, maske, ki so jih aristokratske družine hranile v atriju in jih ob smrti pomembnih clanov rodbine uporabile v pogrebnem sprevodu. Vendar je tudi namig na ta obicaj del racionalisticne relativizacije verovanj o prikazovanju simulakrov iz podzemlja, s katerimi je na svoj nacin polemiziral že Lukrecij. kot iz osebne izkušnje (mislim, da se je to vsekakor zgodilo zato, ker smo se bili pogovarjali o njem; pogosto se namrec dogaja, da naše misli in razgovori med spanjem rodijo doživetje, podobno tistemu, ki ga Enij omenja v zvezi s Homer­jem, o katerem je ocitno v budnem stanju imel navado zelo pogosto razmišljati in razpravljati). (Prev. B. Zlobec Del Vecchio) Petrarka, ki mu (morda tudi zaradi njegovih verskih prepricanj3131 Suerbaum, »Ennius bei Petrarca«, 330. ) ni bli­zu Enijev nauk o preseljevanju duš, se na tej tocki pridruži Ciceronovemu racionalizmu: Milibus ex tantis unus michi summus Homerus Unus habet quod suspiciam, quod mirer amemque. Ille michi e celo veniens tam sepe videtur … (Africa 9.144–46) Med tisoci ima Homer edini nekaj, kar moram spoštovati, obcudovati in ljubiti. Zelo pogosto se mi prikaže, kot da prihaja z neba … Po drugi strani prikazen, ki jo opisuje Petrarkov Enij, ni sanjska, temvec prava vizija: Denique quicquid agens, nullo discrimine secum Sopitus vigilansque fui, noctemque diemque. Hic michi nunc etiam dubii sub tempore belli Affuit in somnis. Quis somnum dixerit illum? Pervigil astabam. (156–60) Z njim (tj. s Homerjem) sem bil, karkoli sem pocel, v spanju in buden, noc in dan. Tudi tokrat, v dvoreznem vojnem casu, se mi je prikazal v sanjah. Ampak kako naj kdo temu rece sanje? Bil sem vec kot buden. Že pred tem pa je Petrarka sledil tradicionalnemu vzorcu Homerjevega sanjskega prikazovanja, ko je – v kontekstu literarne fikcije – skoraj dobese­dno povzel reakcijo Vergilijevega Eneja na prikazen Hektorja; tokrat govori sam Homer: Aspice qualis erat quondam dum vixit Homerus. Huc ego vix tandem reserato carcere Ditis Emersi ... (175–77) Glej, kakšen je bil Homer, ko je bil še živ! Ko se je odprla Plutonova jeca, sem se lahko koncno dvignil sem gor. To je ocitna variacija znamenitih besed, ki jih Vergilijev Enej izrece, ko se mu na begu iz gorece Troje prikaže izmaliceni Hektor: ei mihi, qualis erat, quantum mutatus ab illo Hectore … (Aen. 2.274–75) Gorje mi, kakšen je bil, kako spremenjen od tistega Hektorja … Servij ad loc. doda: Ennii uersus (Ann. inc. sed. 442 Sk.). Nadvse privlacna je misel, da so besede, ki jih Servij pripisuje Eniju, pripadale kar uvodnemu prizoru Analov3232 Skutsch, The Annals of Quintus Ennius, 154: »the Ennian words [...] may or may not belong to this context.« – bodisi kot del Homerjevega lastnega govora (kot pri Pe­trarki) bodisi kot Enijeva reakcija na prikazen. Petrarka je Servijev komen­tar poznal; Servij nenazadnje nastopa kot vrhovna interpretativna avtoriteta na ilustraciji, ki jo je Simone Martini izdelal za Petrarkovo kopijo Vergilije­vih pesnitev. Vendar je to sovpadanje morda tudi nakljucno. Vsekakor drži naslednje. Petrarka se sicer navezuje na tradicionalni epski vzorec sanjskega simulakra, ki mu je sledil tudi Vergilij, vendar se ne odrece Ciceronovi racio­nalisticni skepsi glede pojavljanja umrlih v sanjah živih. Še vec, anticni topos korenito preoblikuje, ko Eniju samemu položi v usta naslednjo interpretacijo »srecanja« s Homerjem: Qui licet ante novos reges et tempora Rome Floruerit, tamen hoc in tempus mente reduxi Presentemque animo ficta sub ymagine feci. (149–51) Ceprav je svoj vrh dosegel pred novimi kralji in pred rimskimi casi, sem ga v mislih prenesel v ta cas in ga v izmišljeni podobi napravil, kot da je tu. To, kar je Petrarkov Enij ubesedil, je lahko sanjska iluzija3333 Iluzija zato, ker Petrarkov Enij, ko »pride k zavesti«, sporocilo sanj izrecno relativizira: Excutior visis, somnusque recessit inanis (9.287). ali nocna vizi­ja3434 Suerbaum, »Ennius bei Petrarca«, 304, in Murphy, The Gift of Immortality, 112, sta prepricana, da ne gre za sanje, temvec za vizijo. – negotovost je bržkone hotena. Vendar gre v obeh primerih za fikcijo, za Enijevo avtorsko domislico. Petrarkov Enij si pred Scipionovimi in bralcevimi ocmi izmišlja literarne vizije. Kaj malo je ostalo od teorije o simulakru, od preseljevanja duš in od pogan­skega Hada. Pomen te demistifikacije je jasen: Petrarkov Enij se ne prepušca vec »pitagorejskim snom«, iz katerih se je norceval že Horacij (somnia Pythagorea, Epist. 2.1.52), temvec je Petrarkov alter ego kot avtor, ki ustvarja literaturo – ce­tudi na zgodovinske teme. Homer in Enij sta zdaj literarna lika. Homerski simu­laker je izgubil celo vlogo »spiritisticnega« medija, ki omogoca komunikacijo s preteklostjo in uvid v »naravo sveta«. Izgubiti jo je moral zato, ker sta zdaj tudi paradigmaticna preteklost (Scipion) in svetla prihodnost (nova doba literature, ki jo bo otvorila Afrika) podvrženi pesnikovi ustvarjalni volji. Ker je Petrarka Homerjemu govoru zavestno namenil metaliterarno vlogo, najbrž ni pretirano, ce Homerjev nastop razumemo kot »simulaker« te volje. *** Latinski prevod, ki je bil leta 1537 objavljen pod imenom Koprcana Andre­asa Divusa3535 Homeri ... Ilias, Andrea Diuo Iustinopolitano interprete, ad verbum translata. Herodoti Hali­carnassei libellus, Homeri vitam fidelissime continens, Conrado Heresbachio interprete. Cum indice copiosissimo, Venetiis: apud D. Iacob a Burgofrancho, 1537; Homeri ... Odyssea, Audrea Divo... interprete, ad verbum translata. Eiusdem Batrachomyomachia... Aldo Manutio interpre­te. Eiusdem Hymni Deorum 32., Giorgio Dartous Cretense interprete, Venetiis: apud D. Jacob a Burgofrancho, 1537. Prim. zbornik Pobežin in Štoka, Divina: Andreas Divus Iustinopolitanus. je dobesedna parafraza brez umetniških ambicij.3636 Prav nic ne preseneca, da Botley, Latin Translation, v delu, posvecenem trem »velikim«, Bru­niju, Manettiju in Erazmu, Divusa sploh ne omeni. Posvecena je ucencem gršcine, ki pri branju Homerja v izvirniku potrebujejo oporo. V tem pogledu ni zelo drugacna od prve parafraze te vrste, ki jo je na Boccacci­ovo pobudo izdelal Leonzio Pilato. Poleg tega Divusov prevod sploh ni v ce­loti izvirno delo, saj se naslanja na Leonzia Pilata in na kolektivno tradicijo t. i. »Versio Latina«.3737 Sowerby, »The Homeric Versio Latina«. Drugacna pa je v dveh pomembnih ozirih: gre za prvi latinski prevod (in sploh prvi prevod) Homerja, ki je izšel v tiskani obliki; poleg tega je bil Divusov prevod v nasprotju s tedaj že ustaljeno prakso, ko so latinske parafraze objavljali interlinearno ali vzporedno skupaj z grškim izvirnikom,3838 Botley, »Learning Greek«, 206 isl. natisnjen v samostojni knjigi. Dotedanji praksi je sicer Divus deloma sledil s tem, ko je razpored strani in vrstic natancno uskladil z »aldi­no«, izdajo izvirnika iz tiskarne Alda Manuzia. Prevod je bilo mogoce brati vzporedno, a tudi samostojno. Glede na šibko razširjenost znanja gršcine je samostojno branje latinskega prevoda celo prevladovalo. To dokazuje veliko število ponatisov. Divus je postal bestseler – tako razširjen, da si je Ezra Po­und ob obisku nekega pariškega antikvariata v zacetku 20. stoletja cisto po nakljucju kupil izvod te knjige. Divus, drugorazredni avtor, znan zgolj po priimku (Divo > Divus) ali psevdonimu (Divus, »Božanski«), si je lahko božanske casti lastil ravno kot prevajalec »svete knjige poganstva«. Svoje resnicno ime (Andrea Divo) ali psevdonim (Andrea Božanski) je bržkone uporabljal kot avtoironicen namig na dejstvo, da prvi tiskani prevod Homerja v resnici ni kaj vec kot ucni pripo­mocek.3939 Divusov zašcitnik, nekdaj papeški nuncij, nato koprski škof, nazadnje pa vpliven reformacijski propagandist Peter Pavel Vergerij mlajši, je pozneje mentoriral ter politicno in financno spodbu­dil Trubarjeve prve prevode Nove zaveze. Sam sem v clanku »Vergerij mlajši in Primož Trubar«, 92–94 (prim tudi »Prvi ‘Slovencev uskok’«, 136–37) postavil domnevo, da ima Trubar v mislih Vergerija kot »zašcitnika prevajalcev svetih knjig«, ko o njem zapiše, da je bil »za Bogom prvi in najpomembnejs.i sproz.itelj njegovega prevajalskega dela«. Vzporednica med Divusom in Trubar­jem je ravno v tem, da bralca s prevodom vodita ad fontes, h grškemu izvirniku – Divus k izviru »poganske Biblije«, Trubar (prek Erazmovega latinskega prevoda) h grški Novi zavezi. Pounda Divusova zgodovinska identiteta ni zanimala; Koprcan ga je privlacil ravno s svojo malodane popolno anonimnostjo.4040 Pound pri Eliot, Literary Essays of Ezra Pound, 259 (prva objava v The Egoist 5.8 (1918), 106–108): »In 1911 the Italian savant, Signore E. Teza, published his note, ‘Quale fosse la Casata di Andreas Divus Justinopolitanus?’ This question I am unable to answer, not do I greatly care by what name Andreas was known in the privacy of his life: Signore Dio, Signore Divino, or even Mij­nheer van Gott may have served him as patronymic. Sannazaro, author of De partu Virginis, and also of the epigram ending hanc et surgere, translated himself as Sanctus Nazarenus, I am myself known as Signore Sterlina to James Joyce’s children, while the phonetic translation of my name into the Japanese tongue is so indecorous that I am seriously advised not to use it, lest it do me harm in Nippon. (Redereded back ad verbum into our maternal speech it gives for its meaning, ‘This picture of a phallus costs ten yen.’) There is no surety in shifting personal names from one idiom to another.« V Poundovem za­sebnem kanonu je Divus skupaj z »ekscentricnim« Propercijem4141 Sullivan, »Ezra Pound«; Thomas, The Latin Masks; Hooley, The Classics in Paraphrase; David­son, Ezra Pound and Roman Poetry; Marincic, »Lie quiet, Divus«. našel mesto kot eden od daljnih praocetov pesniškega modernizma. To cast si je prislužil po pomoti, s šolsko dobesednostjo svojega izdelka.4242 Prevod je tako dobeseden, da dosledno reproducira tudi besedni red izvirnika in npr. celo cle­nico d. vztrajno prevaja z autem: Iram cane Dea Pelidae Achillis / Pernitiosam: quae infinitos Achivis dolores inflixit / Multas autem fortem animas inferis misit / Heroum, ipsos autem lania­menta fecit canibus / Avibusque omnibus. Vendar Pound ta nespo­razum zavestno sprejema in se z njim okorišca: It takes no more Latin than I have to know that Divus’ Latin is not the Latin of Catullus and Ovid; that it is illepidus to chuck Latin nominative participles about in such profusion; that Romans did not use habentes as the Greeks used ....te., etc. And nos in line 53 is unnecessary. The point is that Divus’ Latin has, despite these wems, its quality; it is oven singable, there are constant sugges­tions of the poetic motion; it is very simple Latin, after all, and a crib of this sort may make just the difference of permitting a man to read fast enough to get the swing and mood of the subject, instead of losing both in a dictionary.4343 Pound pri Eliot, Literary Essays of Ezra Pound, 264. V nekromantskem obredu, ki ga Pound uprizori v Cantos I se Homer spet enkrat vraca iz onostranstva otvarjat nova poglavja v zahodni književnosti: And I stepped back, And he strong with the blood, said then: “Odysseus “Shalt return through spiteful Neptune, over dark seas, “Lose all companions.” And then Anticlea came. Lie quiet Divus. I mean, that is Andreas Divus, In officina Wecheli, 1538, out of Homer. And he sailed, by Sirens and thence outward and away And unto Circe, Venerandam, In the Cretan’s phrase, with the golden crown, Aphrodite, Cypri munimenta sortita est, mirthful, orichalchi, with golden Girdles and breast bands, thou with dark eyelids Bearing the golden bough of Argicida. So that: Stavek »Lie quiet Divus« ponavadi razlagajo in prevajajo v smislu formule requiescat in pace, kot nekolikanj morbidno poigravanje z imenom/psevdoni­mom Divus: »Pocivaj v miru, mrtvi bog.« Toda pomen izjave »Lie quiet Di­vus« je kvecjemu »miruj in bodi tiho, Divus«. Preprican sem, da je to hotel reci tudi Pound. Pound namiguje na Divovo posvetilno pesem, ki ocitno variira Petrarkov in Enijev topos o Homerjevi prikazni.4444 Posvetilno pesem je v slovenšcino v celoti prevedel Gantar, Andreas Divus. Divusu se Homer prikaže med ustvarjalno krizo. Simptom le-te je nespec­nost. Nato ga Homer spodbudi k prevajalskemu delu (4 r.): Dum mecum haec, pigris Somni Deus affuit alis, Vrentes pellens aegro de pectore curas: Sed mulcere suis mentem et praecordia donis Non potuit, semperque mei pars optima sursum ipsa ferebatur, suavi nec victa sopore est. Sed mihi tunc summus vatum divinus Homerus, Qualis erat quondam cum bella horrenda canebat, [cf. Ennio, Virgilio, Petrarca, v. s.!] obtulit, et talem sacro dedit ore loquelam ... Medtem ko sem se sam s sabo tako pogovarjal, se je na lenih krilih približal bog sna, da bi iz bolnega srca pregnal žgoce skrbi. Toda s svojimi darovi ni mogel pomiriti misli in srca. Najboljši del mojega bitja se je dvigoval navzgor in ga sladki spanec ni premagal. Tedaj pa se mi je prikazal najvišji med pevci, božanski Homer, kakršen je bil nekoc, ko je pel o strašnih vojnah, in iz svetih ust izpustil tele besede … Enij je sanjal »resnicne« sanje; Cicero je pojav racionaliziral kot ucinek »ostankov dneva«; Petrarka je Enija upodobil, kako na prizorišcu vojne s Ha­nibalom ubeseduje svoje lastno srecanje s Homerjem. Divus ocitno izhaja iz Petrarke, vendar njegovo domislico variira še naprej: njegova »resnicna« vizi­ja se porodi iz nespecnosti. Še vec, Homer njegovo stanje najprej diagnosticira kot stanje letargije, nato pa v to stanje terapevtsko poseže z nalogo, ki bo po­rodila latinski »simulaker« homerskega besedila v obliki dobesednega prevoda. A kljub šolskemu znacaju bo lahko to delo Homerju v »latinskem« svetu pri­dobilo vecno slavo (5 v.): Fac totum relegar latio sermone per orbem: Tu vero coelum, magnamque merebere laudem. Napravi, da me bodo v jeziku Lacija brali po vsej zemeljski obli. Sam pa si boš prislužil nebo in veliko slavo. Pomen Poundovega skrivnostnega »Lie quiet Divus« je potemtakem tale: Divova knjiga, latinski simulaker homerskega besedila, ne zmore mirovati in molcati.4545 Tudi Kahane, »Blood for Ghosts?«, 816, izhaja iz takega razumevanja; stavek razlaga kot self-interfering pattern v duhu teorije govornih dejanj, vendar ob tem zanemarja možnost, da gre za namig na posvetilno pesem. Nervozno se premetava in govori, podobno kot »govorece mize« s spiritisticnih seans. Ne gre le za metaforo prebujajoce se pesniške inspiracije; gre za pravi nekromantski obred. Kot je znano, je Pound v Properciju videl rudimentarnega prazacetnika ante litteram svojih programskih zamisli o »imagizmu« in »vorticizmu«.4646 Gl. Benediktson, Propertius. V Divusu je ocitno prepoznal modernista, ki ni rudimentaren, temvec prej radi­kalen. To je vsekakor plod nesporazuma. Vendar gre za ustvarjalni nespora­zum, ki se mu Pound zavestno vdaja. Divusov Homer je parafraza brez posebne literarne vrednosti. Suženjsko sledi celo besednemu redu izvirnika. Morda Pound zato pravi »out of Homer«: prevod ni narejen po grškem izvirniku, temvec je iz njega malodane nasilno »iztrgan«. Izvirniku nas približa do take mere, da nujno ustvarja ucinek po­tujitve. Po drugi strani pa semanticno in estetsko brezno, ki se na ta nacin odpira, na protisloven nacin ustvarja vtis bližine – vendar ne toliko z grškim izvirnikom kot z jezikom moderne poezije.4747 Grobi zametki tega clanka so bili v italijanski in nemški razlicici predstavljeni na simpoziju Vivendo vincere saecula: ricezione e tradizione dell’antico, ki ga je na Univerzi v Trstu organi­ziral Marco Fernandelli (29.–31.1.2020), in na delavnici Kommunikation mit dem Jenseits: Von der antiken Literatur bis zur modernen Kinder- und Jugendliteratur, ki jo je na Humboldtovi univerzi v Berlinu priredila Darja Šterbenc Erker (19.–20.9.2019). Pricujoce besedilo je nastalo kot del projekta ARRS Imperij in preobrazba žanrov v rimski književnosti, J6-2585. Marko Marincic Univerza v Ljubljani marko.marincic@ff.uni-lj.si BIBLIOGRAFIJA Benediktson, Th. Propertius: Modernist Poet of Antiquity. Carbondale in Edwardsville, Ill: Southern Illinois University Press, 1989. Bernardo, A. S. Petrarch, Scipio and the Africa: The Birth of Humanism’s Dream. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1962. Blänsdorf, J. »Petrarcas lateinische und italienische Dichtung am Beispiel der Ep. metr. I 6 und der Canzone 129.« V: Worte, Bilder, Töne: Studien zur Antike und Antikerezep­tion Bernhard Kytzler zu Ehren, ur. R. Faber in B. Seidensticker, 231–243. Würzburg: Ko¨nigshausen und Neumann. 1996. Blumenberg, H. Aspekte der Epochenschwelle: Cusaner und Nolaner. Berlin: Suhrkamp, 1976. Botley, P. Latin Translation in the Renaissance: The THeory and Practice of Leonardo Bruni, Giannozzo Manetti and Desiderius Erasmus. Cambridge: Cambridge, University Press, 2004. ____. »Learning Greek in Western Europe 1396-1529: Grammars, Dictionaries and Stu­dent Texts.« In: Literacy, Education and Manuscript Transmission in Byzantium and Beyond, ur. C. Holmes in J. Waring, 199–223. Leiden: Brill, 2002. Brelich, A. »The Place of Dreams in the Religious World Concept of the Greeks.« V: The Dream and Human Societies, ur. G. E. Grunebaum in R. Caillois, 193–301. Berkeley: University of California Press, 1966. Brownlee, K. »Power Plays: Petrarchs Genealogical Strategies.« Journal of Medieval and Modern Studies 35 (2005): 467–488. Davidson, P. Ezra Pound and Roman Poetry. Amsterdam: Rodopi 1995. Eliot, T. S., ur. Literary Essays of Ezra Pound. London: Faber & Faber, 1954. Elwert, W. Th. »Vergil und Petrarca.« WJA 8 (1982): 117-127. Friedrich, W.-H. »Ennius-Erklärungen.« Philologus 97 (1948): 277–301. Gantar, K. »Andreas Divus iz Kopra, prevajalec Homerja«. V: Pobežin in Štoka, Divina, 19–26 (prvic. izs.lo: Zgodovinski casopis 24 (1970): 273–78). Gigon, O. »Lukrez und Ennius.« V: Lucrčce, ur. O. Gigon, 167–191. Vandoeuvres-Genčve: Fondation Hardt, 1978 (Entretiens Fond. Hardt 24). Hardie, P. R. The Epic Successors of Virgil: A Study in the Dynamics of a Tradition. Cambrid­ge: Cambridge University Press, 1993. ____. Virgil’s Aeneid: Cosmos and Imperium. Oxford: Clarendon Press, 1986. Heubeck, A. in A. Hoekstra. A Commentary on Homer’s Odyssey, 2. zv.: Books 9–16. Oxford: Clarendon Press, 1989. Hinds, S. Allusion and Intertext: Dynamics of Appropriation in Roman Poetry. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Hooley, D. M. The Classics in Paraphrase: Ezra Pound and Modern Translators of Latin Po­etry. Selinsgrove in London: Susquehanna University Press in Associated University Presses, 1988. Huss, B. in G. Regn, ur. »Petrarcas Rom: Die Geschichte der Africa und das Projekt der Re­naissance.« V: Francesco Petrarca: Africa, 2 zv., 2: 161-199. Mainz: Dieterich’sche Verla­gsbuchhandlung, 2007 (angleška razlicica »Petrarch’s Rome: The History of the Africa and the Renaissance Project«, Modern Language Notes 124 (2009): 86–102). Kahane, A. »Blood for Ghosts? Homer, Ezra Pound, and Julius Africanus.« New Literary History 30 (1999): 815–36. Kambylis, A. Die Dichterweihe und ihre Symbolik: Untersuchungen zu Hesiodos, Kallima­chos, Properz und Ennius. Heidelberg: Carl Winter, 1965. Klecker, E. »Vergilimitation und christliche Geschichtsdeutung in Petrarcas Africa.« WS 114 (2001): 645–676. Marincic, M. »Grška mitologija pri Staciju: Dante, Harold Bloom in meje politicne psiholo­gije.« V: Grcija skozi rimske oci v dobi cesarstva: tematska številka ob trideseti obletnici smrti Milana Grošlja, ur. Nada Grošelj, 189–215. Keria 12.1. Ljubljana: Znanstvena za­ložba Filozofske fakultete, 2010. ____. »Lie quiet, Divus: Homerska prerojenja in rojstvo modernizma iz duha latinske pre­paracije«. V: Pobežin in Štoka, Divina, 31–51. ____. »Der ‘orphische’ Bologna-Papyrus, die Unterweltsbeschreibung im Culex und die lu­krezische allegorie des Hades.« Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 122 (1998): 55–59. ____. »Pesniška samoposvetitev in translatio imperii: Enij, Vergilij, Petrarka, Prešeren«. V: Kulturni svetniki in kanonizacija, ur. M. Dovic, 93–104. Ljubljana: ZRC SAZU, 2016. « ____. »Prvi ‘Slovencev uskok’: Vergerij mlajši, ilirizem in turško vprašanje.« Stati inu obstati 15.29 (2019): 127–154. ____. »Vergerij mlajši in Primož Trubar: latinski humanizem in slovenska reformacija«. Primerjalna književnost 41.2 (2018): 77–98. Martellotti, G. »Petrarca e Silio Italico: Un confronto impossibile.« V: Miscellanea Augusto Campana, 2 zv., ur. R. Avesani, M. Berengo in G. Billanovich, 2: 489-503. Padova: An­tenore, 1981. Murphy, S. The Gift of Immortality: Myths of Power and Humanist Poetics. Madison, N.J.: Fairleigh Dickinson University Press, 1997. Pizzani, U. »Ennio e il destino delle anime.« Rudiae 6 (1994): 39-81. Pobežin G. in P. Štoka, ur. Divina: Andreas Divus Iustinopolitanus. Koper: Osrednja knji­žnica Srec.ka Vilharja, 2016. Schaffenrath, F. »Petrarca in Africa: Selbstbezüge in Petrarcas Africa-Epos.« Humanistica Lovaniensia 54 (2005): 49–62. Seagraves, R.W.A. The Influence of Vergil on Petrarch’s Africa. Diss. Columbia University, 1976. Skutsch, O. The Annals of Quintus Ennius. Oxford: Oxford University Press, 1985. Sowerby, R. »The Homeric Versio Latina.« ICS 21 (1996): 161–202. Suerbaum, W. »Ennius bei Petrarca: Betrachtungen zu literarischen Ennius-Bildern.« V: Ennius, ur. O. Skutsch, 293–347. Vandoeuvres-Genčve: Fondation Hardt, 1972 (Entre­tiens Fond. Hardt 17). ____. »Poeta laureatus et triumphans: Die Dichterkrönung Petrarcas und sein Ennius­-Bild.« Poetica 5 (1972): 293–328. Sullivan, J. P. »Ezra Pound on Classics and Classicists.« Arion 3 (1964): 9–22. ____. Ezra Pound and Sextus Propertius: A Study in Creative Translation. London: Faber & Faber, 1964. Thomas, R. The Latin Masks of Ezra Pound. Ann Arbor: UMI Research Press, 1983. Visser, T. Antike und Christentum in Petrarcas Africa. Tübingen: Narr, 2005. Waszink, J. H. »The Proem of the Annales of Ennius.« Mnemosyne 3 (1950): 215–240. Wilkins, H. »The Coronation of Petrarch.« Speculum 18 (1943): 155–197. IZVLECEK Enij je v uvodnem prizoru svojih Analov opisal sanjsko vizijo, v kareri ga je Homer proglasil za svojo reinkarnacijo. Ker je pesnitev verzificirana rimska zgodovina, je simbolno sporocilo Enijeve pretenciozne domislice ocitno pove­zano z imperialisticno politiko rimske države v Sredozemlju v prvi polovici 2. stoletja pr. Kr. Enij je svojo literarno ambicijo povezal z razvojem Rima v sve­tovno velesilo in latinšcine v kulturno relevanten mednarodni jezik. Petrarka je po Eniju povzel topos Homerja kot duhovnega vodnika latinskih pesnikov, ki si lastijo »imperialno« poslanstvo, in upodobil Enija kot literarni lik, ki si na prizorišcu vojne zoper Hanibala izmisli svoje srecanje s Homerjem; ta mu prerokuje Petrarkovo Afriko in novo ero latinske literature. Clanek opredeli Petrarkov prispevek k reinvenciji latinske zgodovinske epike kot glasnice po­liticnega in literarnega imperializma, nato pa se posveti dvema zanimivima tockama v poznejši usodi toposa: Andreasu Divusu, avtorju prvega tiskanega prevoda homerskih pesnitev, in Ezri Poundu, ki je v Divusu prepoznal enega od praocetov pesniškega modernizma ante litteram. Kljucne besede: prevodi Homerja, rimski imperij, neolatinska književnost, Kvint Enij, Pe­trarca, Andreas Divus, Ezra Pound ABSTRACT The Latin res publica litterarum under the Auspices of Divine Homer: Ennius, Petrarch, and Some Other Poetic Investitures In the initial scene of his Annales, Ennius recounted a dream vision in which Homer declared him to be his reincarnation. Since the poem is a history of Rome in verse, the symbolic message of this pretentious claim is clearly related to the imperialistic politics of the Roman state in the Mediterranean during the first half of the 2nd century BC. Ennius linked his own literary ambition to the prospects of Rome as a world power and of Latin as an international lan­guage of culture. Petrarch took up the topos of Homer as a spiritual guide of Latin poets claiming to an ‘imperial’ mission and staged Ennius as a literary character who invents on the battlefield of the war against Hannibal his en­counter with Homer as a prophet of Petrarch’s Africa and of a new era of litera­ture in Latin. After an appraisal of Petrarch’s reinvention of historical epic in Latin as a vehicle of political and literary imperialism, the article outlines two futher significant moments of the later development of the topos: Andreas Di­vus, the mysterious author of the first printed translation of Homer, and Ezra Pound who saw Divus as one of the fathers of modern poetry ante litteram. Keywords: translation of Homer, Roman Empire, Neolatin literature, Quintus Ennius, Pe­trarch, Andreas Divus, Ezra Pound Prevodi DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.179-210 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.211-222 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.223-234 Ovidij: Ojnonino pismo Parisu (Heroides 5) Prevedla Polonca Zupancic Ojnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslo­vom Pisma junakinj,11 Tradicionalni lat. naslov je sicer Heroides, »Junakinje«. ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik vecinoma upodablja zapušcene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzrocene krivice in z izjemno retoric­no spretnostjo zaman prepricujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj. Tipicen primer zapušcene ženske je tudi Ojnona. Medtem ko je zgodba o Parisu in Heleni splošno znana, pa je nasprotno lik podeželske nimfe Ojno­ne, ki jo je v mladosti Paris ljubil, a jo je nato zapustil, precej nepoznan.22 Thea S. Thorsen v svoji analizi trdi, da je Ovidij vsaki junakinji pridal vzdevek, ki naj bi opiso­val njeno usodo. Ojnona je tako strta (Oenone laesa, Her. 5.3–4) oziroma predvsem Parisova žena (uxor, Her. 5.80). Glej »Ovidian signatures and the single Heroides«, v: Ovid‘s early poetryfrom sin­gle Heroides to his Remedia amoris (Cambridge: Cambridge University Press, 2014), 39–68, tu 42. Tudi v primerjavi z ostalimi junakinjami pisem, ki nastopajo kot kljucne akterke v zgodbah moških mitoloških oseb, Ojnonin lik nima neposrednega vpliva na kasnejši potek trojanske vojne. V ohranjenih zapisih je omenjena le nekaj­krat – vecinoma gre za besedila, ki so nastala po Pismih junakinj. Poleg tega v ohranjenih fragmentih ni poudarka na ljubezenski zgodbi med Ojnono in Parisom, ampak na Parisovi smrti: po padcu Troje ga namrec smrtno rani pu­šcica, Ojnona pa je zaradi svoje zdravilne moci edina, ki ga lahko reši. Ker pa se še vedno spominja, da jo je Paris v mladosti zapustil, mu noce pomagati. Naposled si vendarle premisli, vendar prepozno, saj je Paris že mrtev, zato tudi sama stori samomor.33 Glede izvornih besedil glej Peter E. Knox, ur., Ovid Heroides: Select Epistles (Cambridge: Cam­bridge University Press, 1995), 140–141, in Howard Jacobson, Ovid‘s Heroides (Princeton: Prin­ceton University Press, 1974), 176–179. Knox je na podlagi analize ohranjenih omemb Ojnone iz helenisticnega casa prišel do zakljucka, da so morali njen lik v Ovidijevem casu sicer relativno dobro poznati, ni pa povsem jasno, kakšno vlogo so ji pri­pisovali v zgodbi o trojanski vojni44 Peter E. Knox , ur., Ovid Heroides: Select Epistles, 140–141. – Homer je npr. v Iliadi sploh ne omeni, ker ni bistvena za potek vojne. V tem tudi Bebergal vidi njeno glavno šibko tocko: »v pismu poudarja svojo pomembnost v svetu in svojo prejšnjo vlogo pri Parisu, a pri tem ne dojame, da sploh ni kljucnega pomena ne za Parisa niti za mitološki kanon«.55 Craig Bebergal, A Student‘s Commentary on Heroides 5, 16, and 17 (doktorska teza, Florida State University, 2013), 60. Toda lahko bi trdili tudi nasprotno: ravno s tem, ko jo je Ovidij postavil ob bok ostalim junakinjam, je potrdil ali celo kot prvi izposta­vil, da je vendarle pomembna v Parisovi zgodbi, in poskrbel, da njena usoda ne bo potonila v pozabo. Ojnonino pismo se v notranji kronologiji mita umešca v tiste trenutke, ko je junakinja spoznala, da se Paris iz Grcije ne vraca sam, ampak ga spremlja tudi Helena, s tem pa je konec njenih iluzij, da se bo še kdaj vrnil k njej – Ovi­dij je ta trenutek spretno postavil prav na sredino pisma, kjer je tudi najvecja zgostitev dramaticne napetosti. Pred tem slišimo o njeni idilicni pretekli sreci z mladostnim Parisom na podeželju, v zadnjem delu pa se usmeri še v nego­tovo prihodnost: po primerjavi s Heleno in številnih argumentih, s katerimi dokazuje, da je sama boljša in varnejša izbira, naposled sklene svoje pismo. S tem pa se pravzaprav vrne k zacetnemu verzu, v katerem se sprašuje, ali bo Paris sploh prebral, kar mu pošilja. Tako Ovidij že z uvodnim verzom nakaže Ojnonino zmedo in negotovost glede njenega sedanjega položaja v odnosu do bivšega ljubimca. Ta prijem v Pismih ni novost, saj ga Ovidij uporabi tudi pri drugih ženskah, ki so jih njihovi ljubimci zapustili, ter tako s custvenim nago­vorom bralca uvede v svet zapušcenega dekleta. Šele v naslednjem verzu se Ojnona tudi predstavi: je studencna oz. pega­zovska nimfa, ki prebiva v Frigiji, pokrajini v Mali Aziji (3–4). Seveda pode­želska nimfa, v katero se je Ovidij prelevil, v svoji preprostosti ne razume pov­sem nove situacije, saj je še neizkušeno mlado dekle, ki je naivno zaupala prvi ljubezni in posledicno doživela razocaranje. V naslednjih vrsticah (5–12) zato išce razlog za svojo usodo pri bogovih oziroma pri sebi – sprašuje se namrec, ce je morda kaznovana za kak svoj prestopek iz preteklosti. Ne spomni se no­benega zlocina, zaradi katerega bi jo bogovi lahko preizkušali, zato je zanjo ne­zaslužena kazen (tj. Parisov odhod) še toliko hujša – morda pa je njen »zlocin« prav v tem, da je naivno zaljubljena.66 Ibid., 67. Premišljevanje o svoji preteklosti ji pri­klice v spomin skupne case s Parisom, ki je takrat še veljal za pastirskega sina. Kot mnoge druge junakinje (npr. Didona, Ariadna in Medeja) tudi Ojnona izpostavi dejstvo, da je bil njen izbranec sprva nižjega porekla in bi se zlahka veliko bolje porocila, ce bi želela, a se je vendarle odlocila zanj. V verzih 13–20 se nato zvrsti mini-epski »katalog« skupnih dejanj: sku­paj sta pocivala na prostem, prebivala v preprosti koci in se podajala na lov za zvermi, pri cemer nimfa ocitno idealizira podeželje. V zadnjih verzih kataloga Ojnona pri omembi lova namiguje, da Paris sprva ni bil tako dober lovec in morda posledicno ljubimec: opominja ga, da ga je prav ona naucila mnogih spretnosti, s tem pa tudi osvajanja žensk, s cimer je, ironicno, sama pospešila konec njune zveze – metanje mreže in lov se namrec uporabljata tako v lo­vskem kot v eroticnem smislu.77 Ibid., 71–72. Gaertner ob tem izpostavlja Ovidijevo moj­strstvo, saj imajo takšni katalogi znaten vpliv na custveno vpletenost bralca, ki dobi prek nizanja podob boljši vpogled v življenje in ozadje nekega lika, s tem pa se naceloma poveca tudi njegova simpatija do njega.88 Jan F. Gaertner, »Homeric Catalogues and Their Function in Epic Narrative,« Hermes št. 129 (2001): 298–305, tu 300. Naštevanje se na­posled zakljuci z verzi 21–32, v katerih Ojnona obnovi Parisovo romanticno gesto, znacilno za pastoralni svet: njeno ime je vrezal na drevesa in s tem potr­dil svojo ljubezen, še vec: na topol je vpraskal celó zakletev in ji s tem prisegel vecno ljubezen, ki jo je sedaj prelomil. Ojnona na tem mestu preide k omembi Parisove sodbe, za katero ugota­vlja, da je bila pravi vzrok za njeno nesreco (33–42), ceprav je verjetno, da ji Paris ni zaupal celotne zgodbe. Dobro se spominja, da ji je njena telesna re­akcija že takrat naznanila bodoce zlo, kar so ji potrdili tudi vidci. Dalje je bilo znamenje prihajajoce nesrece tudi tesanje ladij za odhod: s tem ko je dal Paris posekati drevesa, v katerih je nimfa domovala, je simbolno že nakazal konec zveze z njo.99 Catherine M. Bolton, »Gendered Spaces in Ovid‘s Heroides,« Classical World št. 102 (2009): 279–290, tu 281–282. Ironija je seveda še toliko vecja, ce so bila med posekanimi tudi tista drevesa, na katera je vrezal Ojnonino ime. V nadaljevanju (verzi 43–54) Ojnona opisuje njuno slovo in zatrjuje, da je Paris odhod objokoval enako kot ona sama. Ne vemo zagotovo, kaj je Paris Ojnoni zaupal glede svoje usode, saj imamo le njeno pricevanje, ceprav ji naj­verjetneje ni povedal vse resnice. Ker ne vemo niti, ali ji je obljubil, da se bo znova vrnil k njej, je Ojnonina prihodnost v oceh bralca še bolj nejasna. V ver­zih 55–66 poskuša Ovidij poglobiti ta vtis pri bralcu, ko uvede tipicno podobo ženske, ki opazuje odhod ladje in nestrpno pricakuje njeno vrnitev. Ironija je seveda v tem, da bralec zelo dobro ve, da se Paris ne bo vrnil nazaj sam. Tudi Ojnona se zboji tega, a v tem trenutku še ni povsem prepricana, kaj se dogaja, s tem pa se povecuje tudi napetost. Od dalec namrec še ne razloci, ali je v škr­lat odet Paris, ceprav to ni njegova znacilna noša. S približevanjem ladje raste tudi njen strah, hkrati pa se vedno bolj izpostavlja kontrast med sedanjim in preteklim Parisom. Casali tako opozarja, da Ojnona pravzaprav pozna le »pa­stirskega Parisa«, zato bi bil tudi v primeru, ko bi zares on stal na ladji, zanjo enako nerazpoznaven in tuj.1010 Sergio Casali, »Enone, Apollo Pastore e l‘amore immedicabile: giochi ovidiani su di un topos elegiaco,« Materiali e discussioni per l‘analisi dei testi classici št. 28 (1992): 85–100, tu 87. Sledi razkritje, da je Paris pripeljal drugo žen­sko; v verzih 67–76 tako Ojnona dramaticno opisuje svojo reakcijo: razpeta med besom in presunljivo žalostjo divja naokrog in si zadaja fizicne rane. Je ogorcena in besni, a lahko po drugi strani le nemocno caka in opazuje prihod ladij na obalo, zato vsa svoja negativna in konfliktna custva usmeri vase, v fi­zicno nasilje do lastnega telesa. Dramaticnost Ovidij ponazori tudi z uporabo sedanjika: Ojnona med opisovanjem ocitno podoživlja custva, ki so jo prepla­vila v tistem trenutku prepoznanja, ko pa se naposled le nekoliko umiri in zno­va zbere, se odloci napisati pismo, ki nastaja pred ocmi bralca. V nadaljevanju svojo jezo usmeri na Parisa (77–98): obtoži ga, da se je za­radi spremembe statusa prevzel, saj sebicno ruši porocne vezi med Heleno in Menelajem. Z omembo Heleninega moža se Ojnona z njim poveže v skupni usodi, na ta nacin pa okrepi svoj položaj legitimne, »zakonske« žene, ceprav je ta legitimnost v njenem primeru vprašljiva – Paris se namrec ni nikdar uradno porocil z njo. Zaradi tega v naslednjih verzih raje poudari, da je ne zanimata bogastvo in status kot Heleno, pac pa je zadovoljna s preprostim življenjem. Še vec: vredna je kraljevskega statusa, saj po rodu, lepoti in po svojih spretnostih, tudi v postelji, nic ne zaostaja za Heleno. Da bi še poudarila prednosti zveze z njo, Parisa opomni, da Heleni sledi vojska, ki pripravlja vojno, prav tako pa tudi številni starešine menijo, da je bila ugrabitev slaba odlocitev, ki se ne bo dobro koncala. V verzih 99–108 dalje navaja argument, da ženska, ki je en­krat prešuštvovala, ne bo ostala zvesta: Paris bo nekoc postal drugi Menelaj, saj Helena ne bo mogla ubežati svoji naravi. Bebergal na tem mestu izpostavi dejstvo, da je anticni bralec dobro vedel, da so Ojnonina svarila brezpredme­tna, saj bo Paris umrl, preden bodo Grki dobili Heleno nazaj, zato lahko njene grožnje zvenijo pomilovanja vredno.1111 Bebergal, A Student‘s Commentary, 98. Ocitno se Ojnona vendarle zaveda, da si Paris ne bo premislil, saj ga oz­merja, da ravna lahkomiselno (109–112). V verzih 113–124 Ojnona obnovi še Kasandrino prerokbo, ki jo je kot vsa druga znamenja, ki so ji napovedovala prihajajoce zlo, razumela prepozno, ceprav ji je to nakazala telesna reakcija. Parisa v nadaljevanju opomni na domnevno Helenino ugrabitev in ga posku­si tako še enkrat opozoriti na njeno nezvestobo (125–132), v naslednjih ver­zih pa dokazuje, da je tudi sama vreden »plen«, po katerem so segala božan­stva, ne zgolj heroji, in je v tem torej celo boljša od Helene. Da bi še povecala razliko med njo in sabo, poudari svojo krepostnost (133–144): ni se izognila samo Satirom, pac pa celo samemu gorskemu bogu Panu, ki jo je zasledoval po planotah. In ko jo je naposled poželel še Apolon, se mu je v nasprotju s He­leno upirala – njene nedolžnosti ni ugrabil zlahka, pac pa po dolgem boju, v katerem ga je Ojnona iznakazila. V nadaljevanju svoje pripovedi o posilstvu zatrjuje, da ni želela sprejeti nobenih darov v zameno za svojo nedolžnost (se­veda znova v nasprotju s Heleno, ki ji bo pripadel ves trojanski blišc), a ji je bog vendarle podaril cudodelno vešcino in jo izucil v zdravilstvu (145–155). Z njo pa si vendarle ne more pomagati v svojih ljubezenskih mukah, saj jo lahko odreši edino Paris. V zadnjih verzih (155–158) Ojnona Parisu zatrjuje, da ne bo povzrocila prelivanja krvi kakor Helena, ter ga še zadnjic prosi, naj se vrne nazaj k njej in z njo preživi preostali cas. Ovidij je tako dal glas Ojnoni in poskrbel, da nje­na usoda ne bo ostala zamolcana, pac pa bo ostala tesno povezana s Parisom. Vemo namrec, da se Ojnonina »življenjska zgodba ne konca s tem pismom: viri … nam porocajo, da bo prav Ojnona zagotovila Grkom ob napadu po­membno pomoc in se s tem mašcevala, ker je bila zapušcena.«1212 Alessandro Barchiesi, »Future Reflexive: Two Mode of Allusion and Ovid‘s Heroides,« Harvard Studies in Classical Philology št. 95 (1993): 333–365, tu 339. V trojanski vojni bo naposled Paris ranjen, a ga bo Ojnona kljub svoji zdravilni sposobno­sti pustila umreti. Ce je bila ob Parisovem odhodu nemocna in pasivna žrtev, ki ni bila deležna niti pojasnila, kaj šele opravicila za njegovo dejanje, se bo sedaj prelevila v žensko, od volje katere bo odvisno Parisovo življenje – oziro­ma smrt. OJNONA PARISU [Svojemu Parisu, tudi ce ta ne priznava, da njen je, nimfa z idajskih planot v branje pošilja zapis.]1313 Zacetna verza sta v vecini izdaj izpušcena. No, ali bereš? Ti nova soproga1414 Zanimivo, da je Ojnona uporabila latinski izraz coniunx, ki je za ženski spol veckrat rabljen slabšalno (navadno za oznacevanje samice pri parjenju – na zanicevalni ton opozarja zlasti Lucille Haley, »The Feminine Complex in the Heroides,« Classical Journal 20, št. 1 (1924): 15–25, tu 17), in ne bolj ustaljeni uxor – po drugi strani tudi Helena uporabi isti izraz zase (glej Her. 17.109). Morda želi s tem Ovidij le poudariti Ojnonino preprosto, »kmecko« naravo. to brani? Preberi!1515 Ojnona ne želi zgolj, da Paris njeno pismo sprejme, ampak da ga natancno in v celoti prebere (latinsko perlegere). Ni zapisala teh crk roka, doma iz Miken,1616 Ojnona pomirja Parisa, da ne gre za Menelajevo ali Agamemnonovo pismo, ki bi mu napovedo­vala vojno, po drugi strani pa tudi ni Helenino. pac pa studencna1717 Db. »Pégazovska«. Pégaz, »studencni konj«, je v grški mitologiji krilati konj, ki se je rodil iz krvi Gorgone Meduze, ki jo je obglavi junak Perzej. Z udarcem svojega kopita naj bi na gori Helikon odprl »konjski izvir« Hipokrena, ki je navdihoval pesnike. Arthur K. Palmer (ur., Ovid‘s He­roides: Vol 1&2, Bristol: Bristol Phoenix Press, 1898) namesto izraza Pegasis uvaja druge, mdr. Pedasis, ki oznacuje ime kraja blizu Ide, kjer bi se morda Ojnona rodila, ali pa kar nimfo, vendar Bebergal trdi, da je patronim povsem na mestu (A Student‘s Commentary, 66). Ojnona, poznana po frigijskem gozdu, strta o tebi jecim, dragi, ce le dopustiš. Kdo od bogov nasprotuje s svojo mocjo mojim prošnjam?1818 V ozadju Parisove zveze so res bogovi, ni pa povsem jasno, kdo nosi najvecjo krivdo: Erida, Afrodita ali Zevs. [5] Mar me ovira zlocin, da bi ostala s teboj? Mirno je treba prenesti vse, kar te zasluženo tare, ce pa po krivem prispe, kazen prinese bolest. Nisi še bil med veljaki, ko sem se voljna možila s tabo jaz, nimfa, ki vir reka mogocna je moj. [10] Priamov sin si sedaj, a bil si (in to je resnica),1919 Db. »Naj ne bo strahu pred resnico«. suženj, jaz, nimfa, pa šla rada sem v zakon s teboj.2020 Ocitno pretiravanje: Paris je bil pastir, ne pa suženj. Veckrat sva v senci dreves pocivala s credo obdana, nudil ležišce tedaj travnik je z listjem prekrit. Veckrat je koca pritlehna pregnala svetlikasto ivje, [15] ko sva se ulegla na kup slame, na sveženj sena. Kdo ti je kazal planote, primerne za lov, in skalovje, kjer so poskrile ves svoj zarod mladicev zveri? Veckrat sem s tabo raztezala mreže na grobo spletene, veckrat sem gnala na lov pse preko širnih slemen. 2121 Pomenljiv je izraz za vrzel (lat. macula), ki lahko oznacuje tudi (sramoten) madež ali necistost, kar namiguje na spolnost. [20] Bukve še nosijo moja imena, kjer si jih vsekal, bere »Ojnona« se tam, kjer je zarezal tvoj nož. [Topol obstaja, spominjam se, raste na recnatem bregu, spomnim se, da si prav nanj vpisal imeni obeh.]2222 Nekateri izdajatelji (npr. Palmer) ta dva verza izpušcajo oziroma ju oznacujejo kot popacena, ker Ojnona zameša vrsto drevesa z zapisom njenega imena (tako Knox). Bebergal pa v tem ne vidi zmede, saj je topol omenjen tudi nekaj verzov nižje (A Student‘s Commentary, 75). Kolikor zviša se deblo, naj zrastejo tudi imena. [25] Rastite, kvišku mi moj vzdignite slavni napis!2323 Ovidij se poigrava z dvema pomenoma besede titulus, ki lahko oznacuje napis ali castno odli­kovanje, slavo. Prosim te, živi, ti, topol, ki rasteš na robu obrežja,2424 Morda je Ovidij izbral drevo ob reki z namenom, da bi znova izpostavil Ojnonin polbožanski izvor, a Bebergal opozarja, da je obstajal tudi kult Helene Dendritis »drevesne Helene« kot boginje narave. Ce so bili Ovidijevi bralci seznanjeni s tem kultom, so lahko prepoznali ironijo v tem, ko Ojnona nagovarja drevesa in s tem Heleno kot njhovo zašcitnico (A Student‘s Commentary, 76). ti, ki na lubju imaš v brazde vrezan ta verz:2525 V latinšcini carmen sicer oznacuje pesem – morda Pisma kot celoto, lahko pa tudi (ljubezenski) urok oziroma napev, na kar namiguje vsebina vrezanega napisa. »Ce bi kdaj Paris Ojnono zapustil in dalje vdihaval zrak, naj pritece nazaj Ksantova2626 Ksant je reka v Troji. voda v izvir.«2727 Paris je edini moški v enostranskih Pismih, katerega besede so zabeležene, hkrati pa je prvi mi­tološki junak dvojnih pisem – na ta nacin je Ovidij povezal oba sklopa pisem (Thea S. Thorsen, [30] Ksant, le pohiti nazaj, potocki,28Ovid‘s early poetryfrom single Heroides to his Remedia amoris (Cambridge: Cambridge University Press, 2014), 9–38, tu 30, op. 74). »Dating the young Ovid«, v: tecite vzvratno! Paris lahko že vzdrži, da me zapustil je zdaj. Tistega dne je nesrecnici meni naznanil pogubo, tistega dne je prišla silna pozeba2928 Latinski izraz lympha lahko oznacuje vodo ali pa vodne nimfe. strasti, dne, ko so Venera, Juno ter gola Minerva, dostojna [35] bolj v opremi za boj, k tvoji razsodbi prišle.3029 Db. »zimsko neurje«. Bebergal in drugi komentatorji hvalijo ta verz, saj metafora lepo ponazar­ja razburkana custva v ljubezni in služi kot kontrast prejšnji podeželski idili, kot jo je prikazala Ojnona (A Student‘s Commentary, 79). Ko si govoril o tem, so osupli vzdrhtele mi prsi, mrzel me pot je oblil, streslo po trdih kosteh. Silen me strah je navdal,3130 Gre seveda za Parisovo sodbo. Po drugi razlicici mita naj bi Paris celo prosil boginje, naj se slecejo, da bi lahko tako bolje presodil, katera je najlepša (prim. Helenino pismo Her. 17.115). Zanimiva je omemba Minervine oziroma Atenine bojne opreme, ki že nakazuje na prihodnje boje: v trojanski vojni je na strani Grkov – morda se želi s tem mašcevati Parisu, ker zmage ni prisodil njej? (Bebergal, A Student‘s Commentary, 79–80) za nasvet povprašala sem starke, starce, ki dolgo živé: jasno so videli zlo. [40] Jelke podrete nato, razsekate bruna, ladjevlje caka, da moder bo val zlošcene colne sprejel. V joku odšel si – vsaj tega, te prosim, nikar ne zanikaj. [raje se nove strasti, ne pa minule, sramuj! V joku zagledal si moje oci, kako se solzijo,] [45] V joku nato sva oba združila svoje solzé. 3231 Db. »nisem se le malce zbala«. Ceprav ima Ojnona v drugih virih preroški dar, ga Ovidij ne omenja, saj se mora posvetovati z drugimi vidci. Ocitno ji je Paris o sodbi pripovedoval selek­tivno, najverjetneje ji je tudi zamolcal o Afroditinem daru. Trta, privezana k brestu, ga níkdar tako ne ovije, kot so mi tvoje roké stisnile vrat v objem. Kolikokrat si bil spremstvu v posmeh s svojo tožbo, da veter stalno te tukaj drži – ta pa ugoden je bil. [50] Kolikokrat si po danem slovesu prišel po poljube, komajda zmogel si mi dati poslednji pozdrav. Sapa lahkotna napenja zdaj jadra, viseca na trdnem jamboru, morje kipi, ko ga veslac vzvalovi.3332 Nekateri izdajatelji verza 43 in 44 oznacujejo kot popacena oziroma ju izpušcajo (npr. Knox), saj v vsebini ne pridata nic bistvenega k pesnitvi. Jaz pa, nesrecnica, spremljam s pogledom ladjevje3433 Bebergal opozarja, da ladje ocitno plujejo v naglici: v antiki so namrec pluli bodisi z vetrom bodisi z vesli, tukaj pa uporabljajo obe metodi (A Student‘s Commentary, 85). v daljavi, [55] kolikor dolgo lahko; pesek je moker od solz. Prosim zelene Nerejeve hcere,3534 Db. »jadra«. da hitro se vrneš – hitro prišel bi zato, da me zares pogubiš.3635 Nereide so bile morske nimfe. Najbolj znana med njimi je bila Tetida, Ahilova mati, ki je po­zabila na svojo poroko s Pelejem povabiti boginjo Neslogo oziroma Erido, ta pa je z zlatim jabolkom zanetila prepir, ki je privedel do Parisove sodbe in posledicno trojanske vojne – na to nezanemarljivo dejstvo opozarja Bebergal (A Student‘s Commentary, 85–86). V tem, da Ojnona prosi za pomoc prav njih, je velika ironija. Mar si se vrnil na moje priprošnje, da k drugi odšel boš?! Joj, saj te vabim nazaj strašni rivalki3736 Ann H. Rittenbaum opozarja na uporabo sedanjika, ki kaže na to, da je »prizor za Ojnono še kako živ: med opisovanjem ga namrec znova podoživlja« (The Process of Grieving in Ovid‘s Heroides, doktorska teza, Washington University, 1997, 99). v korist! [60] Rt, ki naravno nastal je, zdaj zeva v neskoncno globino (gora bila je nekoc), morskim vodam se ne vda. Prva od tu prepoznala sem jadra na tvojem ladjevju, v sebi cutila nagib, da cez valove bi šla, vtem ko oklevam, zasije škrlat na privzdignjenem premcu. [65] To me prestraši, saj ni ton, ki ga nosiš sicer. 3837 Latinski izraz paelex oznacuje ljubico, priležnico – bodisi Ojnona ne razume odnosa med nje­nim moškim in njegovo novo ljubeznijo, ki je zakonska žena, bodisi želi s tem izrazom ocrniti Heleno, ki je vendarle prešuštnica. Coln se približa, potisnjen od vetra, nasede na zemljo, vidim tuj ženski obraz, v meni trepece srce. Kot da to ni že dovolj – cemu naj se brzdam v besnjenju? Ženska odvratna3938 Škrlatna barva je bila zaradi svoje dragocenosti in dolgotrajnega postopka pridelovanja (izdelovali so jo namrec iz posebne vrste morskih polžkov, celoten proces pa je tekel vec tednov) znamenje najvišjih slojev, zlasti kraljevih družin. celo v tvojem narocju leži! [70] Jaz si tedaj svoje dojke razgalim, se tolcem po prsih, dalje si z nohti cvrstó solzen razbrazdam obraz. S tožbo in kriki napolnim presveto idajsko gorovje, solze ponesem od tam v svoje votline zatem.4039 Bebergal opozarja na ironicno rabo izraza turpis: Helena nedvomno ni »grda« v fizicnem, pac pa je sramotna v moralnem pomenu – vsaj z Ojnonine perspektive, ki do tega trenutka še ne ve, da sta Paris in Helena porocena. S tem še poveca kontrast med Helenino lepo zunanjostjo in »grdim« obnašanjem, morda pa v svoji preprostosti sploh ne dojame zares nove realnosti (A Student‘s Commentary, 89). Hélena naj se tako žalosti, objokuje naj vdovstvo,4140 Gre za tipicno formulo, ki jo lahko najdemo tudi drugje v Pismih (npr. 10.15–16, 37–38 in 145–148), je pa sicer povezana s pogrebnim žalovanjem oziroma obrednim divjanjem (npr. na cast Kibele, Vélike matere): morda s tem sedaj Ojnona nakazuje, da ima Parisa za mrtvega (tako Bebergal, A Student‘s Commentary, 90). [75] sama naj to doživi, kar mi kot prva zada! Zdaj ti ugajajo žene, ki gredo za tabo po širnem4241 Db. »da bo zapušcena žena«. Ojnona v tej zakletvi Heleni zaželi lastno usodo. Zanimivo, je da njeno ime omeni le na tem mestu – morda prav zato, ker to zahtevajo uroki (Howard Jacobson, Ovid‘s Heroides, (Princeton: Princeton University Press, 1974), 176–179, tu 186). Bralec ve, da se bo tudi ta prerokba uresnicila, saj bo Ojnona naposled pustila Parisa umreti, Helena pa bo postala žena njegovemu bratu. morju, pustijo vnemar svoje zakonske može, toda ko bil si še reven in cuval si crede na paši, revnemu žena je zgolj ena, Ojnona, bila. [80] Nic me ne mika bogastvo, ne gane me tvoja palaca, niti da Priamu bom ena od tolikih snah,4342 Db. »odprtem«. Priam že ne bi zavrnil, da nimfi postal bi sorodnik,4443 Priam naj bi imel celo do 50 sinov. Troja je v antiki veljala za izredno bogato mesto, polno dra­gocenosti, v Sparti pa sta nasprotno vladali vojaška disciplina in preprosto življenje. Helena bo v svojem pismu Parisu odkrito priznala, da je bogastvo Troje mamljivo (prim. Her. 16.95). Hekuba skrila ne bí, da sem ji snaha bila. Vredna sem, dalje želim si soproga4544 Db. »tast«. Ojnonino poreklo je po njenem mnenju dovolj plemenito, da postane del kraljeve družine, cetudi je med recnim bogom in Zevsom velika razlika. Vseeno si želi preprostega živ­ljenja (prim. 9–12). mogocnežu biti, [85] roke imam, ki se jim žezlo kraljevsko poda. Name s prezirom ne glej, ker sem s tabo ležala na listju bukve,4645 Bebergal opozarja na anhronisticno rabo latinskega izraza matrona tj. »porocena ženska« – gre namrec za popolnoma rimski koncept, ki ima mocne moralne konotacije in ga Ovidij uporabi, da bi poudaril kontrast s Heleninim prešuštvovanjem (Bebergal, A Student‘s Commentary, 94). ceprav mi škrlat v postelji bolj pristoji.4746 Morda pod iste, na katere je Paris vrezal znamenja svoje ljubezni? (prim. verze 20–32) Moja ljubezen je varna: ne bo ti pripravila vojne, val ti privedel ne bo ladij, ki rušijo mir.4847 Njena izjava morda nakazuje, da je pripravna (lat. apta) za posteljo in se s tem zadovoji s sta­tusom ljubice (tako Peter E. Knox, ur., Ovid Heroides, ad loc.), verjetneje pa želi poudariti, da je tudi v postelji zelo izurjena in si zato zasluži odlikovanje, tj. škrlatno pregirnjalo (R. Alden Smith, »Fantasy, Myth, and Love Letters; Text and Tale in Ovid‘s Heroides«, v: Oxford rea­dings in Classical Studies: Ovid, ur. Peter E. Knox, 217–237 (Oxford: Oxford University Press, 2006), 299). [90] Hcer Tindareja4948 Db. »mašcevalnih«. Nanaša se na grško vojsko, ki se bo Parisu naposled mašcevala za ugrabitev Helene. na begu že išcejo z mrzkim orožjem: taka je dota, ki jo nosi prevzetna v tvoj dom.5049 Db. »Tindarida« tj. Helena. Ce bi jo moral vrniti Danajcem, brat Hektor je tukaj, Deífob in Polidamant – prosi te tri za pomoc.5150 Db. »spalnico«. Helenina dota je vojna (tako Palmer in Knox) oziroma tisoce ladij, ki prihajajo z njo in se omenjajo v verzu 90 (Bebergal, A Student‘s Commentary, 96). Kaj castivredni Anténor5251 Omenjeni so trije Parisovi bratje. Bebergal meni, da omemba Deifoba ni nakljucna in je iz­razito ironicna, saj bo prav on po Parisovi smrti vzel Heleno za svojo ženo (A Student‘s Com­mentary, 97). svetuje, povprašaj, kaj Priam, [95] njima je množica let dala življenjsko modrost. Slab je zacetek,5352 Antenor je bil eden izmed trojanskih starešin, ki je Trojancem svetoval, naj Heleno cimprej posadijo na ladje in odpeljejo k njenemu možu (glej Il. 3). Ojnona se seveda ne zaveda ironije. ce ugrabljena ženska prednjaci pred domom, sram te naj bo, saj njen mož mec po pravici vihti. Ce si razumen, ne misli, da zvesta ostane Spartanka, ki tako voljna je šla, hitro ti stekla v objem.5453 Ugrabitev porocene ženske je slabo znamenje za Parisa, ki so ga ravnokar prepoznali za kralje­vega sina. [100] Kakor zdaj mlajši Atrid5554 Na ta ocitek se odzove tudi Helena (prim. Her. 17.213-214). razglaša skrunitev zakonske zveze,5655 Tj. Atrejev sin – to sta bila tako Menelaj kot njegov starejši brat Agamemnon. ves osramocen custva do tujca trpi, enkrat tako boš sam tožil, nobena vešcina ne more vzeti skrunitve nazaj, cednost5756 Db. »(zakonske) postelje«. Zanimivo, da Ovidij tako v primeru Helene kakor maloprej Ojnone namiguje na dejavnosti v spalnici. Bebergal opozarja na vecplastni pomen latinskega izraza foedus, »zveza, dogovor, prisega«: verjetno namiguje na prisego Heleninih snubcev, ki so tako potrdili, da bodo stali ob strani njenemu bodocemu možu, komurkoli bo pripadla njena roka (A Student‘s Commentary, 99). le enkrat odmre! Strastno te ljubi – tako je nekoc Menelaja ljubila, [105] zdaj pa naivnež je sam, prazno ležišce ima.5857 Knox prevaja izraz pudicitia kot »nedolžnost«, a je vsebina v tem primeru protislovna, saj je Helena kot Menelajeva žena rodila hcer Hermiono, medtem ko je Ojnona nedolžnost izgubila z Apolonom. Ovidij je imel gotovo v mislih cednost v smislu zakonske zvestobe (Bebergal, A Student‘s Commentary, 99–100). Srecna Andrómaha,5958 Db. »leži na praznem ležišcu«. Prim. Her. 16.317, kjer se Paris Heleni pritožuje, da oba samevata vsak v svoji sobi. ker se je z zvestim soprogom ženila, ce bi posnemal ta6059 Andromaha je bila Hektorjeva žena, ki je veljal za zglednega moža, sama pa bo po njegovi smrti postala sužnja Neoptolemu, Ahilovemu sinu, ki ji bo ubil Hektorja. Ironija je med tem, kar Ojnona o njej ve v casu pisanja pisma in, tem, kar o poteku dogodkov ve bralec, ki je seznanjen s koncem trojanske vojne. zgled, mene za ženo bi vzel. Vendar si lažji6160 Db. »bratov« tj. Hektorjev. od listja, ko vlaga povsem mu usahne, suho, brez teže tedaj z vetrnim pišem leti. [110] V tebi še manjša je vsebnost teže kot v žitni konici, ki se takoj posuši, kadar pripeka jo žge. Spomnim se, da mi je tole nekoc tvoja sestra zapela, las je razpetih bila, rekla preroško tako:6261 Latinski izraz levior, »lažji«, se uporablja tudi v pomenu »lahkomiseln« oziroma »muhast«. »Kaj pa, Ojnona, pocneš? Cemu seješ seme v pesek? [115] Morski obali ne bo vpreženi vol v korist! 6362 Omenjeni razpeti lasje so tipicni pri opisu vidk in carovnic, zanimivo pa je, da tudi Kasandra v svoji prerokbi uporabi poljedelsko metaforo. Kasandra je bila Parisova sestra, ki je zavrnila Apolonovo snubljenje. Ta jo je preklel s preroškim darom: ceprav je vselej govorila resnico, njenim prerokbam niso verjeli, dokler se niso uresnicile. Grška junica6463 Pregovorno za nesmiselno dejanje, ki ne obrodi sadov. je tu, da tebe, tvoj dom, domovino zruši. Preženi jo! Joj! Grška junica je tu! Dokler je možno, zvrníte pod vodo necisto6564 Tj. Helena. Kasandrin preroški dar je omejen na metafore. Tudi Ojnoni je Apolon podaril po­sebno vešcino, v tem primeru zdravilsko, a si z njo ni mogla pomagati pri ljubezenskih mukah (glej verze 138isl.). ladjevje! Joj, kako mnogo krvi Frigijcev pelje na njej!« [120] To je dejala in že so jo v divjem blaznjenju zgrabile služkinje, meni pa vtem vstali so svetli lasje. Meni nesrecni si rekla še zlasti resnicno prerokbo, grška junica ima v lasti še mojo ravan.6665 Latinski izraz obscaenus pomeni »umazan, nespodoben«, pa tudi »zloglasen« in znova spomni bralca na Helenino prešuštvo. Tudi ce res je izjemne lepote, je vendar nezvesta, [125] gost jo tako je prevzel, da zapustila je dom.6766 V latinšcini ima saltus lahko tudi seksualni pomen, oznacuje (zlasti žensko) osramje. Njo je nekoc že Tezej iz njenega doma ugrabil, ce me ne vara ime, bil je res neki Tezej …6867 Db. »zavezniške« tj. »zakonske bogove«. Naj ji verjamem, da željni mladenic je vrnil devico? Vprašaš me, kje mi je vir vednosti: ljubim te – v tem. [130] Zlahka razglašaš nasilje, z besedo ji krivdo prikriješ: mnogo je ropov bilo – sama je dala povod.6968 Pred Parisom sta Heleno v mladosti ugrabila Tezej in njegov prijatelj Pirithous. Jaz pa, Ojnona, ostajam krepostna, cetudi me varaš, saj bi na isti nacin zlahka te varala jaz.7069 Db. »ta, ki je bila že tolikokrat ugrabljena, se je sama ponudila ugrabitvi«. Ojnona želi s to trdit­vijo še bolj ocrniti Heleno, ceprav ta v svojem pismu Parisa celo res nagovarja, naj si jo prilasti s silo (Her. 17.185–188). Mene iskali okretni so Sátiri7170 Manj verjetno je, da bi Ojnona imela namen varati Parisa, saj se ta sedaj ne bi zmenil za to; najverjetneje ima spet v mislih Heleno in njen nestanoviten znacaj (Bebergal, A Student‘s Com­mentary, 109). Ta se na to odzove v svojem pismu (glej Her. 17.213–214). z urnim korakom, [135]7271 Satiri so bili mitološka bitja, navadno povezani z Dionizom (bogom vina, zabav, divjaštva), ki so imeli cloveški zgornji del telesa, spodaj pa kozjega. Navadno so naznanili prihod božanstva, v tem primeru Favna. truma nasilna, (a jaz skrita sem v gozdu bila) Favn me je iskal z rogovjem na glavi, ovencani z ostrim smrecjem, kjer Ida je vsa polna neskoncnih slemen. Mene je vzljubil še Troje graditelj,7372 Verze 135–148 in 151–152 ima Palmer za nepristne, medtem ko jih vecina uvršca v besedilo (tako npr. Knox), E. C. Kennedy (The Heroides of Ovid: V, VII, X, XII, XIV, St. Martin‘s Press, 1948) pa je izpustil zadnjih nekaj verzov. poznan po zvestobi, njemu pripadel je plen – mojo nedolžnost ima.7473 Apolon: mesto naj bi postavil ob igranju na liro (prim. Il. 7). [140] Ni je brez boja pridóbil, saj sem mu s prsti spulila kodre na glavi, nato z nohti razrila obraz.7574 Palmer je izlocil to vrstico, ceš da nasprotuje Ojnonini trditvi, da je krepostna (verz 133): to res velja za njeno zvezo s Parisom, poleg tega pa v naslednjih vrsticah zagotavlja, da se Apolonu Nisem v zameno za rop hotela zlata in draguljev, res je sramota, ce dar kupi dostojno telo.76posilstva je precej nasilen: latinski izraz spolium je vzet iz vojaškega besedišca in nakazuje na plen, ki ga vojaki s silo vzamejo poražencu. Verjetno je v ozadju Ojnonina želja po slavi, saj bi v nasprotnem primeru, torej ce bi zamolcala posilstvo, ostala pozabljena (tako Deborah Lyons, Gender and Immortality: Heroines in Ancient Greek Myth and Cult. Princeton: Princeton Unini predala voljno, kot se je Helena Parisu, zato je njena krepost ostala neokrnjena. Njen opis versity Press, 1996, 42).­ Sam je presodil, da vredna sem, da mi zdravilne vešcine, [145] svoje darove preda, v moje roké položi. Vsako krepcilno zelišce, gomolj, uporaben za zdravstvo, ki se razrašca po vsem svetu, je moja posest.7775 Prim. z verzi 71–72, ko Ojnona zagleda Heleno: izgubo devištva objokuje enako kot izgubo ljubezni. Podobno v svojem pismu Helena predstavi svoje upiranje Tezeju (glej Her. 16.237). Bednica, ko bi le mogla z zelišci odpraviti custva! Lastna umetnost pusti vešco me brez pomoci. [150] Sam iznajditelj zdravilstva7876 Znova kontrast s Heleno, ki jo Ojnona predstavi kot povzpetnico, ki se žene za statusom in bogastvom (prim. verza 81–82). menda je ferejsko7977 Apolon tukaj nastopa v svoji obicajni vlogi kot bog zdravilstva, pa tudi bolezni in kuge. Ironija je v tem, da bo zdravilna moc, ki jo podarja Ojnoni, še kako potrebna Parisu, ki ga bodo zastru­pii – toda Ojnona mu bo odrekla pomoc. govedo pasel, kot jaz prizadet, isti ga ogenj je gnal.8078 Apolon. Ti mi edini lahko prineseš zdravilo, ne daje zemlja ga, ki obrodi mnogo zeli, ne kak bog.8179 Fere so bile grško mesto, v katerem je prebival Admet. Zmoreš in vredna sem tega.8280 Nekateri komentatorji (Palmer, Knox) oznacujejo kot kasnejšo interpolacijo ta in naslednji verz, v katerem Ojnona omenja Apolonovo suženjstvo pri Admetu, ceš da nima pomena v Oj­noninem pismu. Zaslužne se ženske usmili! [155] Nisem z Danajci prišla z meci, ki nosijo kri. Pac pa sem tvoja in s tabo mladostna sem leta delila, prosim, naj tvoja bom ta cas, ki je še preostal. Polonca Zupancic Škofijska gimnazija Vipava polonca.etc@gmail.com 81 Znova je mišljen Apolon kot bog zdravilstva, hkrati pa tudi vsi ostali bogovi, ki ji kljub svoji vsemogocnosti ne morejo pomagati. Le Paris lahko ozdravi rano njenega srca – skrajno ironic­no, saj bo naposled prav on Ojnono prosil, naj sedaj ona ozdravi njega (prim. tudi Her. 16.94, kjer Paris uporabi enako misel, ko nagovarja Heleno). 82 Ojnona je prepricana, da je kot ženska storila vse v svoji moci, da bi si zaslužila njegovo zvesto­bo (prim. verze 13–20).