GORENJSKO STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 6. oktobra 2005 • Leto XV, št. 27, cena: 50 Ft Ljubljana: Slovenska manjšinska koordinacija DOGOVOR O PREDSTAVITVI MANJŠINSKIH PROBLEMOV V BRUSLJU Francu Pukšiču se je s sodelova­njem magistra Janeza Kramber­gerja, predsednika komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu pri državnem zboru, Marka Sot­larja, slovenskega generalnega konzula v Monoštru, Andreja Gerenčerja, slovenskega vele­poslanika v Budimpešti, mag. Janeza Obreze, predsednika urada za narodnosti (in predsed­nikoma krovnih narodnostnih organizacij) uspelo postaviti po robu Madžarski, ki je na zaseda­njih mešanih komisij »ponujala in sprejemala dobre sklepe«, na njihovo uresničevanje pa poza­bila. Kot dokaz temu je prekini­tev majskega zasedanja mešane komisije v Budimpešti, kjer še ni znano, kdaj bo njeno nadaljeva­nje, čeprav bi ga morala mad­žarska stran sklicati že v juniju. S temi prizadevanji Porabski Predstavniki Slovenske manjšin­ske koodinacije (SLOMAK) so se sestali v Ljubljani z zunanjim mi­nistrom dr. Dimitrijem Ruplom, pred sprejemom pa so razpravljali o položaju Slovencev v sosednjih državah. Predsednik SLOMAK Rudi Pavšič je poudaril, kako je skrajni čas, da Slovenija bolj intenzivno prispeva k reševanju manjšinske problematike. Med predlogi, kako naloge uresničiti, je pobuda manjšin, da bi ministrst­vo za zunanje zadeve ob sodelova­nju vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravilo »permanentno omizje«, ki naj bi osmislilo, kako prispevati k reše­vanju manjšinske problematike v relaciji s sosednjimi državami. Aktualno problematiko Sloven­cev v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem so podrobneje opisali v posebnem tekstu in po­sredovali ustreznim inštitucijam v Sloveniji. Z zunanjim ministrom Dimitri­jem Ruplom so se predstavniki SLOMAK pogovarjali tudi o na­stajajočem zakonu o Slovencih v zamejstvu in po svetu, ki ga manjšine ocenjujejo kot neza­dostnega. Tako je Marjan Pipp iz avstrijske Koroške ocenil, da bi moral zakon urejati strukturni odnos Slovenije do Slovencev v zamejstvu, manjšine pa bi mo­rale biti vključene v oblikova­nje politike do zamejstva. Zato manjšine predlagajo ustanovitev sveta za Slovence v zamejstvu, v katerega bi bili vključeni vsi slovenski organi, ki so pristojni za manjšinsko politiko, meni Marjan Pipp, ki ocenjuje, da ima svet v sedanjem predlogu zako­na zgolj posvetovalno funkcijo. Dimitrij Rupel je – kot so v spo­ročilu za javnost zapisali na mi­nistrstvu za zunanje zadeve – na sestanku s predstavniki SLOMAK izspostavil skrb slovenske vlade za vse Slovence, kjerkoli živijo. Menil je, da enotne rešitve, ki bi predstavljala odgovor na težave vseh manjšin in Slovencev po svetu, ni mogoče najti, zato se je zavzel za reševanje posameznih problemov. »Vprašanja, pove­zana s položajem slovenske manjšine, so redno na dnev­nem redu mojih pogovorov s kolegi iz sosednjih držav,« je zagotovil Dimitrij Rupel. Po prvem srečanju SLOMAK z zunanjim minstrom po sestavi nove slovenske vlade lani decem­bra je Rudi Pavšič napovedal, da slovenske manjšine v začetku marca prihodnje leto načrtujejo posvet vseh slovenskih manjšin v Bruslju, kjer naj bi v Evrop­skem parlamentu predstavili svojo problematiko. Pripraviti nameravajo tudi dan slovenske kulture v Bruslju. Rudi Pavšič je tudi povedal, da to ne pomeni internacionalizacije problema­tike, ker so evropske inštitucije tudi »naše«. Med pomembnejši­mi načrti SLOMAK je pobuda za organizacijo srečanja manjšin iz srednjeevropskega območja, ki naj bi postalo zametek večjega povezovanja v tem delu Evrope. Na seji SLOMAK so se pogovar­jali tudi o uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki zdaj ne spada v ministrstvo za zunanje zadeve, ampak k predsedniku vlade. Ocenili so, da organiza­cijska sprememba ne pomeni boljše rešitve, tudi zaradi po­ manjkljivega sodelovanja med ministrstvom in uradom. Od premiera Janeza Janše predstav­niki manjšin pričakujejo, da bo čimprej imenoval naslednika se­danjega državnega sekretarja za Slovence v zamejstvu in po svetu Franca Pukšiča, ki je letos julija odstopil s tega položaja. Glavni tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev Marjan Pipp je v zvezi s tem ocenil, da urad trenutno deluje kot »izgubljen otrok brez očeta in matere.« Kar se tiče Porabskih Slovencev, bi tudi po Pukšiču bilo dobro, da bo na mestu državnega sekretarja po­litik, ki bi bil kos sogovornikom v pogovorih z Budimpešto, ki na nekaterih področjih očitno zav­lačuje z izpolnjevanjem svojih, v veljavnem dvostranskem spo­razumu zapisanih obveznosti. Slovenci ne posegajo v prislovič­no dobre politične odnose med Slovenijo in Madžarsko, marveč si prizadevajo, da bi imela do njih Budimpešta približno enak odnos, kot ga ima Ljubljana do prekmurskih Madžarov. Na osnovi obveznosti iz Sporazuma o zagotavljanju enakih pravic Porabskim Slovencem in prek­murskim Madžarom, ki sta ga po podpisu leta 1992 naslednje leto ratificirala oba parlamenta in je še v polni veljavi. Na tem sporazumu temeljijo tudi na­loge, ki so jih Porabski Slovenci – predsednik Zveze Slovencev in podpredsednik SLOMAK Jože Hirnök – zapisali v skupni do­kument Slovenske manjšinske koordinacije z datumom 23. sep­tember 2005. Ernest Ružič 2 KDAJ SE NAJ OTROK ZAČNE UČITI SEKUNDARNO MATERINŠČINO? (Prispevek k dvojezičnemu pouku 4) Širom po svetu posvečajo poleg vprašanja, »kako usvojiti sekun­darno materinščino«, veliko po­zornosti tudi vprašanju, kdaj se jo naj otrok začne učiti. Če se to dogaja pred tretjim letom starosti, imenujemo ta proces pri dvojezičnih otrocih »simul­tano usvajanje obeh jezikov«, kar poteka večinoma v dru­žini. Za porabske otroke to ni tipično, kajti knjižno varianto sekundarne materinščine zač­nejo usvajati v glavnem šele v šoli, torej v šestem letu starosti. Upoštevajoč dognanja znanosti je brezdvomno, da bi s poukom sekundarne materinščine mo­rali začeti najpozneje dve leti prej. Točno ne moremo določiti termina, kajti mnenja razisko­valcev v tem oziru niso popol­noma identična. Soglašajo le v tem, da se mora otrok začeti učiti drugi jezik najkasneje pri petih letih, ko dosežejo njegove sposobnosti glede usvajanja je­zikov hkrati svojo optimalnost. Zakaj imenujejo ravno to živ­ljenjsko dobo optimalno za učenje sekundarnega jezika? 1. Večina raziskovalcev se stri­nja z ugotovitvijo, da obstaja v zavesti otroka pri prvih dveh le­tih le edini jezikovni, to pomeni edini sintaktični sistem in edini mešani slovar. Pri treh letih se polagoma začneta oba glosarja oddvajati, sintaktična sistema pa šele pozneje. Ta oddvajalni proces, ko se popolnoma ločita obe sintaksi in oba slovarja, se konča v petem letu starosti. 2. V petem letu je artikulacij­ska baza otroka še izredno upodobljiva, kar pomeni, da otrok lahko usvoji fonetiko ne­kega jezika še brezakcentno. Zaradi upodobljivosti artikula­cijske baze predlagajo začetek učenja več jezikov med petim in dvanajstim letom na nivoju njegovega aktualnega umske­ga razvoja. Fonetika teh jezi­kov pozneje ne bo povzročala otroku preglavic. Pri dvanaj­stih letih se njegova artikula­cijska baza ustali, kar pomeni, da pozneje lahko usvoji jezike morfološko, sintaktično, stili­stično še tako pravilno, toda tiste morfeme, ki zahtevajo od njega oblikovanje tujih glasov, bo izgovarjal z nenavadnim akcentom. Torej pri dvanajstih letih nastopi pri otroku tista kritična razvojna doba, po kateri zaradi fizioloških spre­memb več ne moremo popol­noma nadoknaditi tega, kar smo zamudili. 3. Če otrok od svojega okolja ne dobi tistega jezikovnega inputa, ki bi ga potreboval nje­gov umski razvoj, se tudi le-ta upočasni. Znanstvena dogna­nja namreč dokazujejo, da se umski razvoj in jezikovni input med seboj izpopolnjujeta, da se medsebojno intenzivirata. Če primerjamo povprečno raz­vojno stopnjo otrok, ki živijo v velemestih v optimalnih pogo­jih, s tistimi, ki živijo na deželi, lahko ugotovimo, da je med njimi velika razlika v korist velemestnih. Isto razliko lahko ugotovimo med otroki mono­lingvističnega in bilingvistič­nega področja v korist mono­lingvističnih otrok. Raziskave dokazujejo, da se nahaja njihov umski razvoj na nižji stopnji, kar ni prirojena, temveč pridob­ljena pomanjkljivost. V prvem primeru jezikovni input nekje na deželi ne more držati kora­ka z velemestnim, v drugem primeru pa znanje nobenega jezika dvojezičnega otroka ne more doseči povprečnega nivoja znanja jezika dveh eno­jezičnih otrok, kajti energija, ki jo otrok porabi za usvajanje je­zika, se v primeru dvojezičnos­ti deli na dva jezika. Njegova jezikovna kompetenca torej ne more doseči v nobenem prime­ru nivoja enojezičnega otroka. Če človek svojih misli, znanja, s katerim razpolaga, ne more sformulirati na optimalnem nivoju, vpliva to negativno tudi na njegov umski razvoj. Poz­neje, ko človek v relaciji obeh jezikov doseže določen nivo, se pa ta tendenca spremeni v pozitivno smer, kajti človek, ki obvlada dva ali več jezikov, ima multilateralni dostop do nosilcev informacij, do kulture raznih narodov in kot rezultat interakcije obeh oziroma več je­zikov potekajo pri njem takšni trodimenzijski miselni procesi, ki aktivirajo njegove umske kapacitete tudi v drugih ozirih. Torej tisto, kar na začetku ovi­ra jezikovni in miselni razvoj, se čez nekaj let spremeni v po­zitiven vpliv in pomaga tudi pri usvajanju nadaljnjih tujih jezi­kov. Tak človek namreč že raz­polaga s takšno medjezikovno analitično sposobnostjo, ki je pri monolingvističnih osebah nepredstavljiva. Na podlagi teh dognanj bomo lahko razumeli tudi Goethejev slaven stavek: »Wer fremde Sprachen nicht kennt, weiß nichts von seiner eigenen.« (Kdor tujih jezikov ne zna, nič ne zna o svojem lastnem.) S svojim prispevkom želim opozoriti na to, da se mora tudi nivo poučevanja sekun­darnega jezika vedno prilaga­jati učenčevim umskim spo­sobnostim. Zato ni umestno, da se v prvem razredu učenci učijo stavkov tipa »To je muca, to je zajček, zajček ima dolga ušesa...«. Velike umske sposob­nosti, s katerimi otrok razpo­laga med petim in sedmim letom starosti, pa ostanejo v tem oziru neizkoriščene. To je kvečjemu nivo pet let starega otroka ali nivo prvega razreda nekje na začetku prejšnjega stoletja. Zato predlagam, da se to snov učenci učijo v zadnjih dveh letih v vrtcu, ne pa v pr­vem razredu šole, ko že ure in ure sedijo pred računalnikom ob internetu. Če snov, ki jo spoznavajo na urah slovenske­ga jezika, ne bo odgovarjala njihovemu zanimanju, bo pos­tal njihov odnos do sekundar­ne materinščine prej ali slej indiferenten. Suzana Guoth 2. sombotelski narodnostni dan V soboto, 24. septembra, so se drügo paut srečali narodnosti v sombo­telskom Skanzeni. Organizatorji so bili hrvaška, nemška, slovenska, ciganjska samouprava pa hrvaško, slovensko in ciganjsko drüštvo, pau­lek muzeja v Somboteli. Lüstvo se je zberalo v ednoj vöri. Od tretje do pete vöre je biu kulturni program, v šterom so gorstaupili mlajši iz nemš­koga in hrvaškoga vrtca, mlajši iz nemške šaule, sombotelski hrvaški in slovenski pevski zbor. Hrvatke so pozvali eške folklorno skupino in pevski zbor iz vesi Kimle (županija Győr-Moson-Sopron). Sombotelski ljudski pevci (Erži Aranyi, Ani Bočkor, Irenka Karba, Mici Bajzek, Rövci­na Irenka, Judita Pavel, Ančika Braunstein, Jolika Banfi in Erži Ember­šič) so spejvali pet pesmi: Lejpa naša domovina, Kje so tiste ptičke moje, Črne oči, Voda mi teče na ciglau in Kam si djala tisti prstan. Letos so Romi (Cigani) tö plesali pa igrali. Po programi se je lüstvo vkü­per veselilo pa spejvalo. Gda je kmica gratala, pa so nauzauči leko gleda­li filme o življenji in kulturi Hrvatov, Nemcov, Slovencov in Romov. -mkm- Porabje, 6. oktobra 2005 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurji -Beltinci ŽUPNIJSKA CERKEV SV. LADISLAVA Na mesti gnešnje cerkve, čidne patron je slavni vogrski kral Ladislav Sveti (Szent László), se eške kak lesena stavba prvo­krat omenja leta 1669. Te so jo povekšali, oltarni kejp pa je kazo Vstajenje. Novo cerkev v baročnem slogi pa zaton leta 1742 dal gor postaviti böltin­ski grof Ladislav Ebergényi. Malo zaton, leta 1760, te gda je gratala tou župnijska cer­kev, je 1798. leta znani štajer­ski malar Matthias Schiffer, doma z Gradca, posliko strop (plafaun) kora in s toga časa so ostali do gnes simboli štirih evangelistov, ravno tak štajer­ska, nekša radgonska kipar­ska delavnica pa je napravila 1799. novi glavni oltar. Slika gezdeca, patrona sv. Ladislava je mlajša (s konca 19. stoletja) in bi jo, kak to kažejo stilne črte, lejko nasliko madžarski slikar Orlovsky. Že od daleč se kaže tü cerkve­ni zvonik (tören), šteroga so vözozidali v letaj 1831-33. Kcuj tomi so leta 1890 zozidali severno stransko ladjo (temp­lomhajó), ki jo od glavne ladje loči petero kvadratnih in bogato členjenih slopov. Leta 1893 se je böltinski grof Avgust Zichy zgučo s slavnim baronom pa bečkim arhitek­tom Max von Ferstlom, ka na­pravi načrte za Marijino ka­pelo, kak spomin na leto prle preminoulo grofico. Marijina kapela, štera je tü kak grobni­ca (kripta) grofov Zichyjev, je pravokotni prostor s kupolov in osmerokotno lanterno. Kupola je bogato okinčana, dva angela pa držita grbe plemiških rodbin Wimpfen in Zichy. Notri je eške oltar s po­zlačeno Mari­jo, mislimo, ka je bečko delo, štero naj bi kazalo poteze grofice Anasta­zije Wimpfen Sina, matere Hedvike Zichy. Slednjoj je po­svečeni vitraž s sv. Hedviko. V levo steno kapele je vzi­dani relief z Marijo in detetom v naročji z angeloma na vsakši strani. Ide za evropsko pomembno delo s konca 15. stoletja s kro­ga italjanskoga renesančnoga kipara Pietra Lombarda. Baron Max von Ferstel je, gda je končo kapelo, v celo­ti povekšal eške cerkev med letama 1894-1895, tak ka ma zdaj historistično slikovito, po italijanskih psevdo zgle­daj napravleno pročelje. V samoj cerkvi se tü kaže velko duhovno bogastvo, med tejmi pa ob glavnom oltari morem opomniti na stranski oltar Device Marije, štere slika je vsebinsko enkratna, ka kaže podobe štirih kontinentov, kcuj pa sta postavljena eške kipa sv. Štefana in sv. Emerika. Zanimivo je tü oltar sv. Antona Padovanskega, pod pevskim korom pa sta postavlenivi prelejpi baročni plastiki Veronike in spokorniške Marije Magdalene, šterivi sta najprvo mogli stati pri oltari s sliko Kristusovega trpljenja -Vir dolorum, Križov pot je 1903. leta prinešeni iz Švice. Nove orgle je cerkev dobila le 1996, napravo pa jih je mešter Anton Škrabl iz Rogaške Slatine. Naj povem, ka eške pred cerkvijo stoji steber s sv. Te­odorom, zamislo pa si ga je grof Agoston Zichy leta 1890 po zgledi sv. Teodorja na beneškoj Piazzeti. Predstavla pa simbolno zavetniški pok­lon leta 1886 rojenoj grofovoj hčeri Theodori Zichy. Malo naprej stoji ešče izvirna »glava«, krona beneškega vodnjaka, t. i. vera da pozzo. Janez Balažic Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Angeli pa Žalostna Mati Boža V Muzeji Murska Sobota se najde dosta takšni kipov pa kejpov, za stere se ne vej, sto ji je naredo. Tou vala za angele pa Ža­lostno Mater Božo tö. Kustus Ja­nez Balažic je vönajšo, ka so bili angeli naprav­leni nin kouli lejta 1750, Marija pa eške malo prva. Kakoli, ka se ne vej, steri majstri so je napravili, so bili dobri kak tisti velki pa poznani. Angeli so bili naj­deni v Turnišči, inda so bili v staroj cerkvi, Mater Boža pa bi naj naredo majster iz Šta­jera. Angeli pa Marija so nej bili v muzej prinešeni takši, kak je gnesden vidimo. Trno lagvo so Obisk Mariborčanov v Porabju vövidli, dokeč so je nej restav­rejrali in zdaj vövidijo, kak so indasvejta, gda so je redili nepo­znani majstri, vövidijo tak, kak so je gledali lidge pred dvejsto petdestimi lejtami. Miki Roš 83 vojnih invalidov in njihovih svojcev, članic in članov Društva vojnih invalidov Maribor, se je 22. septembra letos pod vod­stvom svojega predsednika Slav­ka Kobala udeležilo enodnevne­ga izleta v Slovensko Porabje. Večino časa so prebili v Monoštru, središču Porabskih Slovencev. V Kulturnem in informativnem centru so se srečali s predsednikom Zveze Slovencev na Mad­žarskem, Jožetom Hirnökom, zatem pa so obiskali monoštr­sko pokopališče. Tam so položili venec na grob partizanu Alojzu Škrjancu-Mirku ter se ob tem poklonili spo­minu komandirja 1. prekmurske partizan­ske čete, ki je padel 21. marca 1945 pri Verici. Ob ogledu znamenitos­ti mesta Monošter je bil na programu obisk muzeja, gledališča, cerkve sv. Gotarda, pa tudi sejemskega pros­tora. Na povratku pa so se udele­ženci tokratnega izleta maribor­skega Društva vojnih invalidov ustavili še na Gornjem Seniku, kjer so si ogledali tamkajšnjo cerkev in obiskali najstarejšo slo­ vensko gostilno v Porabju. Besedilo in fotografija: Filip Matko Porabje, 6. oktobra 2005 4 Na referendumu tesna podpora zakonu o RTV Po večmesečni kampanji so dr­žavljanke in državljani Slovenije na referendumu potrdili 15. julija v državnem zboru sprejeti zakon o Radioteleviziji Slovenija. Po pre­štetju glasovnic, ki so jih okrajne volilne komisije prejele po pošti iz Slovenije, neuradni podatki Re­publiške volilne komisije kažejo, da se je na referendumu za uve­ljavitev vladnega zakona izreklo 252.844 oziroma 50,23 odstotka tistih, ki so glasovali. Proti jih je bilo 246.627 oziroma 48,99 od­stotka. Neveljavnih glasovnic je bilo 3939 oziroma 0,78 odstotka. Na uradne izide bo treba še po­čakati do 14. oktobra, po preteku pritožbenega roka in preštetju glasovnic volivcev iz tujine. Po sedanjih neuradnih podatkih RVK pa se je od 1.644.135 volivk in volivcev, ki so imeli pravico glasovati, na referendumu izre­kalo 503.483 volilnih upravičen­cev, kar pomeni 30,62 odstotno volilno udeležbo. Novi zakon o Radioteleviziji Slo­venija, v primerjavi z dosedanjo ureditvijo, prinaša predvsem spremembe v sestavi in pristoj­nostih organov RTVS. Med po­membnejšimi spremembami bo zakon zamenjal 25-članski sveta zavoda z 29-članskim program-skim svetom, povečal pristojnos­ti generalnega direktorja ter uvedel poseben parlamentarni televizijski program. Slovenski košarkarji ob podpori navijačev do šestega mesta v Evropi V Beogradu se je z zmago Grčije končalo evropsko košarkarsko prvenstvo, ki bo z zlatimi črkami zapisano tudi v zgodovino sloven­skega športa. V prvi vrsti po do­sežku slovenske reprezentance, ki si je z osvojitvijo šestega mesta prvič v zgodovini izborila nastop na svetovnem prvenstvu 2006 na Japonskem, drugič pa, ker jo je na četrtfinalni tekmi v dvorani Arena proti Nemčiji spodbujalo kar 10.000 slovenskih navijačev. Odslej slovenski šport pozna dva velika „eksodusa” slovenskih na­vijačev; prvi se je zgodil leta 2000 v Amsterdamu na evropskem nogometnem prvenstvu, drugi pa 2005 v Beogradu. Živela sta dva brata, Lajoš pa Franci. Stariva ledjena sta bila obadva, zato ka sta že kauli petdeset lejt stara bila, dapa ženo si je ešče eden nej mogo ali nej sto sprajti. Ranč nej čüda, zato ka sta obadva malo ovakšiva bila kak drügi kaulak njija. Istino, s tejm sta se nej dosta brigala, ešče ona sta večkrat prajla: »Ne vejm, kakšni svejt živemo, dapa kau­li naja nega dosta čednoga lüstva.« Zato sta pa nikam nej šla vö iz vesi, če nej bilau sploj potrejbno. Mela sta edno kravo. Vejn že več kak tresti lejt stara bila, gda sta go dola dala. Dosta haska sta nej mela z nje, zato ka mlejka že pet lejt nej mejla, naslejdnje pa več ranč titi nej mogla. »Vejš ka, Franci,« je pravo La­još. »Brezi krave ne moreva biti, morava si edno mlado te­lico nazaj küpiti. Ka va delala z vnaugo krmov, ka na paudi mava?« »Istino maš, Lajoš, dja sam si že tö na tejm zmišlavo. Samo tau je nevola, ka tü v vesi ne vejm, ka bi bila na oddajo telica.« »Tau je nej nevola, če trbej, te va v sausedno ves ali ešče ta­dala šla po telico,« je pravo La­još pa si lače z dvöma rokama skur do šinjeka gor potegno. »Vejš ka, Lajoš, pravo sam ti že staukrat, ka si tjüpi eden remen ali eden špagaut si po­tegni v lače, zato ka več ne morem gledati, kak je vlačiš cejli den.« »Ti meni nika ne guči, zato ka dja samo lače vlačim, ti pa naus, cejli den, namesto ka bi vacalejžac nüco,« je pravo La­još pa si lače tak gorpotegno, ka so se ma vse v rit vdjele. Karel Holec »Na, dobro, s tejm zdaj enjaj­va, zato ka drügo brigo tü mava. Zranja rano gorstane­va pa va na Solo šla po telico,« je pravo Franci pa z nausom smrkno enga. Ešče je slana bila, gda sta Franci pa Lajoš že proto Sola staplala prejk po mezevaj. »Vejš ka, Lajoš, čedno va se dr­žala pa se ne njava znoriti. Lo­pau va kauli šla po vesi pa naj­lepšo telico najfalejše domau priženeva. Doma sausedom ešče lampe odprejte ostanejo, vej jim müva pokaževa, kak trbej tau delati.« Od te reči sta tašo dobro volau dobila, ka sta ešče popejvati začnila. Gda sta v Soli pred dveri krč­me stanila, sta več nej bila tak batrivniva kak sprvoga. Eden­drügoga sta sinjavala, naj on staupi prvin prejk praga. Kak sta se etak sinjavala, gnauk so se samo dvera oprla. Eden človek ji je na velki goraopro pred njima. »Pojta notra, tüj je baukše vrejme.« Lajči je staupo prvin notra, Franci se je pa zbojo, ka venej ostane. Tak naglo je staupo za njim, ka ma je vse na peté sta­plo. Gda so je v krčmej zagled­nili, edni so se naglas, drügi samo pod bajüsami začnili smejati. »Ka vama trbej?« je pito na­glas krčmar. »Nama bi edno telico trbelo,« tjekla Lajoš, Franci pa fejst kuma z glavauv. Krčmar je eden čas samo gle­do z bejlim, kak če bi nej raz­mo, ka sta prajla, nej na dugi pa se začno smejati. »Tau sam pito od vaja, ka ške­ta piti. Telico bi vama tö audo, TELICA samo dja go nejmam, tak ka od mene tau ne prosita. Tü v krčmej je dosta pavrov pri stau­li, bola nje spitavajta. Sto ma telico na odajo?« je skričo enga krčmar pa se je v tistoj sekun­di vejn deset lidi zglasilo. Tak ka sta Franci pa Lajoš eden za drügim odla telice gle­dat. Zaman je bilau dosta telic, njima se je edna nej vidla. Edna je etaša bila, drüga taša, tretja, stera bi dobra bila, tista je pa draga bila. Dočas sta ka­uli prišla po vesi, sta si dobro gontanja zmočala pa s tejm vred sta batrivnost tö dobila. »Miva se razmejva na telice, naja znoriti s kravami tak nete mogli, zato ka sva se miva v cejlom živlenji s kra­vami spravlala,« sta z rokami mlatila po stauli Franci pa La­još v krčmej. »Dobro, vej vama dja poka­žem edno tašo telico, štera de se vama gvüšno vidla,« je pravo nekak iz kauta. »Sto pa ma tašo telico?« je pito djizdavo Franci. »Dja,« je staupo skrajej eden starejši moški z velkimi bajü­sami. »Vi go mate?« je pito zdaj La­još. »Če sam pravo, ka go mam, te go mam. Taše telice v krajini nega, kak je moja,« je pravo ešče gnauk pa si je bajüsi malo zasüko. »Te demo pa go poglednamo,« je pravo Lajoš. »Leko demo, samo prvin nika malo gutnemo taši »aldomaš« fele, zato ka gvüšno de se vama vidla pa draga tö nej.« Tak je bilau. Dvej, tri runde so ešče spili pa so šli telico gledat. Gda so k štalini dveri staupili, gazda je dvera na velki gora opro pa zraven na telico kazo. »Poglenta go, kak lejpa šurka je, kak če bi bik bijo. Tak vöz­raštjeno lejpo telico gvüšno ka ne najdeta.« »Gospodni baug, ta je rejsan sploj lejpa,« je pravo Lajoš. »Ranč taša, kak sva si brodila, ka küpiva,« je trdo Franci. »Leko go baužata, tak je kraut­ka,« je pravo gazda. »Rejsan,« je pravo Lajoš pa go je z rokauv poglado od glave do repa. Eden čas sta go ešče gledala pa nej na dugi sta se odlaučila tö. »Dobro, če nede sploj dosta koštala, te go küpiva.« Za pau vöre sta go že gnala prejk po mezevaj proto dau­mi. Že je kmica bila, gda so domau prišli. Telico sta notra v štalo zvezala, ona sta se pa notra v postalo vdarila. »Jaj, kak me glava boli,« je pravo Lajoš, gda se je na drugi den gorzbüdo. »Idi pa lüči nika pred telico, nej ka bi od gladi zginila. Kak va se te hvalila sausedom?« Franci nej z veseljom, dapa zato se je gorazavlejko, lače si je gorpotegno pa üšo polagat. Za par minutov je tak bejžo notra, ka je dvera skor nej do­lavrgo. »Lajoš, Lajoš, njegvoga vraga! Lajoš es poj pa pogledni!« »Ka ti je, zmejšalo se ti je?« je skaučo vö iz postele Lajoš. »Vejš ka, Lajoš,« je kričo tada­la Franci. »Ka je?« »Ta sva zamrdala. Samo sva go naprej gledala, ozark nej pa sva nej telico domau pripe­lala, liki bika. Naj Perün vdari v njega pa v tistoga tö, steri ga je audo.« Karel Holec 5 ODKRITI GONČI POMAGAJO POBAUGŠATI DELO Kak sam obečala v prejšnji številki novin Porabje, na znanje želim dati, kakšno delo smo obredili 14. septem­bra na zadnjom djilejši pred­sedstva Zveze. Gda smo delavci Zveze taprajli svoje, so sami člani leko tapraj­li svoje ali drügi lidaj mišlenja. Po mojom je telko članov na enom djilejši eške nikdar nej prajlo vcuj, kaj pa telkokrat, tak aktivno pa za resnico. Predsednica Slovenskoga dröj­štva v Budimpešti Irena Pavlič je taprajla, kakšno mnenje, mišlenje, kritike so meli člani pa vodstvo njivoga dröjštva – steri so go zaprosili, naj nam tau dá na znanje na djilejši. Program Državnoga srečanja Porabskih Slovencov se njim je prej fejst vido, lejpa je bila meša pa kulturni program. Radi so, ka ji furt pelamo v Slovenijo tü. Istina, ka je za nji špajsno bilau, ka so se za­volo deža v enom kraji mogli stiskavati med starimi škirami v škednji, tau se njim nej vidlo. (Tak, ka té döjn nej bijo vredi cejli program.) Pogostitev, ge­sti je tü bilau vredi, zvöjn vina, stero se njim sploj nej vidlo, tau bola nadraubnoma že nemo tolmačila. Pa eške tau tü, ka bi prej raj bili domanjomi po­karaji kak küplenomi. Tau so tü opazili, ka smo iz Slovenije več politikov pa pomembni lidi meli za goste, taumi so se radüvali. Nej tak prejdnji, vo­diteli, steri majo kaj do nas, do manjšin na Vogrskom. Gde so prej bili oni? Zveza naj prej ne računa za podporo, finančno pomauč tiste pejnaze, ka vöplača, če kakšna kulturna skupina se pela k njim na nastop. Pravijo, ka Zveza zatok dobi pejnaze, ka skupine mora gora držati pa zvöjn Porabja so ške indar tü Slovenci na Vogrskom, kak povejmo oni. Na té gonče so drügi člani predsedstva, kak Anuška Penzeš, Erika Glanz, Jože Hirnök, Alojz Hanžek, Attila Bartakovič, Marijana Sukič pa ge smo tü meli svoj valas, odgovor. Tau nam je niške drügi nej dau na znanje, ka je slovensko vino lagvo. Nej smo gnaki, tau se tü razmej. Istino je, ka slovensko vino bola kiselo, süjo, ka smo dali na avtobuse. S sterim vinom smo pa pogostili lidi cejli den, je bilau vogrsko vino „szür­kebarát”. Člani predsedstva pravijo, ka je toga srečanja prvi cilj nej gledati, kakšna je pogostitev, liki kakšen pro­gram nidimo. Vrejmeni tü ne zapovejdamo mi, organi­zatori, nam je žau, ka je izlet v Prekmurji polonja nej va­lau kak v dobrom vrejmeni. Zamé je stara škir vrejdnost, erbija, nikšo poštenjé do naši prednikov. Meni na pamet nej prišlo, ka je tau tü baja nister­nim, ka taum stodjimo zavolo deža, gejmo domanji pokaraj pa ga dola oplaknamo z vi­nom. Tau so tü opazili, ka so nisterni peštarski Slovenci v vogrskoj rejči pozdravlali nas domanje. No, depa ka pravijo na tau oni? Nej trbej domau pridti iz Budimpešte k tomi, ka se Slovenci vogrski pogu­čavajo v Porabji. O tejm bi se buma več vör leko pogučava­li, sto kak gonči. Tak si bro­dim, ka vsi mamo, ka mesti pred svojimi vrati… Samo ena pelda. Gde bi se skur nonstop moglo gunčati v slovenskoj rejči, tau je daum slovenstva, Slovencev v Porabji. In dejmo vsi svojo rokau na srce, če je tau samo na polonja istina. Pa leko bi šli tadale... Pri novinaj so nam pa prines­li glas, ka je dosta napisano v knjižnom geziki pa tau v Porabji niške ne šté. Zatoga volo je več lüstva dola praj­lo tü. Dosta več naj bi bilau v domanjoj rejči. Ge se trno dobro spaumnim, gda smo meli djilejš z danešnjim ve­leposlanikom pa prejšnjim generalnim konzulom ranč pauleg toga, ka v novinaj prej več mora biti v knjižnoj rejči. Se spaumnim, ka smo z no­gami pa z rokami bili prauti z Marijanov pa s Francekom, ka bar polonja člankov mujs mora biti v domanjoj rejči, ka ovak zdjibimo bralce. Pa tak brodim, ka je tau tü vcuj po­moglo, ka je dosta lüstva nej plačalo nota za novine. V tejm smo gvüšni, ka steri lidgé tak tü prosijo novine, ka plačü­vati trbej simbolično vsoto, rejsan ta preštejo zvekšoma vse. Mi, člani predsedstva pa delavci Zveze, moramo biti vsi na tejm, ka z živo rečtjauv moramo raztolmačiti lidam, zakoj je tak, kak je. Za tanače so prajle lerence, ka naj bau­jo kakšni kvizi, križanke za šaulare, dijake, študente, za stere dobijo za nagrado po­vejmo tau, ka za frtau ali pau leta njim nota plača uredni­štvo novine. Prejk mlajšov bi tü bola leko pridobili stariše, ka bi že za nji volo zapovedli novine. V šauli naj školnicke, lerence tü vse več nüjcajo no-vine pri vöri. Uvideti mora­mo, ka novine morajo meti knjižno rejč tü za vönavčene, za šaulare, za Slovence v Slo­veniji, depa med domanjimi lidami je malo, steri se man­trajo s tau rečtjauv. Tak vögle­da, ka smo leko radi, če lidgé majo čas pa volo prešteti, če je briga, ka pišejo novine v do­manjoj rejči. Istina? Na konci se je predsedstvo ške odlaučilo o tejm, steroj organi­zaciji kelko pejnaz da, steri so prosili od Zveze kak podporo. Športno drüštvo v Slovenskoj vesi je dobilo 100.000 forintov vcuj k kosilnici, pautni cerin­gi, tutbalisti „Stari podje” v Slovenskoj vesi 80.000 forin­tov za pautne ceringe, ka se dostakrat brsajo s Slovenci v Sloveniji. Vrtec v Števanovci 50.000 forintov za 20. jubilej, steroga do svetili 13. januara, za Slovensko drüštvo v Bu­dimpešti vöplačamo ceringo avtobusa iz Varaša 8. oktobra, gda de drüštvo svetilo 15. jubi­lej svojga dela. Športno drü­štvo na Dolejnjom Seniki je dobilo 50.000 forintov, ka naj leko nut plača na drügo leto, ka do se leko tadale špilali. Andovska samouprava je do­bila 100.000 forintov zatau, ka leko napravijo park kaulek spominske table pa zvonika, stero de ške bola leko vleklo turiste. Predsedstvo je odo­brilo Zvezi 350.000 forintov zatau, ka leko vöplača načrt (terv), steroga je dala na­prajti zatau, ka de se glasila na razpis, gde se dosta pejnaz leko dobi. Radi bi gora dali zo­zidati ške 8 sob, garaže, pisar­ne pa za vaje kulturni skupin vekšo ižo. Tau smo že tü gora prinesli, ka bi Slovenskoj zvezi pamet­no bilau küpiti en velki šator, gde bi trbelo meti vcuj lidi za postavlat pa podirat tü. Tau tü brodim, ka že najmenše samouprave majo garniture stolov, stolic, mi pa furt pro­simo v pausado. Predsedstvo si je fejs zaslüžilo gratulacijo pa hvalo za aktiv­no delo. Želimo si dosta takš­ni djilejšov, gde se vse odkrito vöpovej. Nikomi nika ne smej biti žau, če se pravica vöpovej. Vej pa ranč s tejm leko poma­gamo delo. Negativna kritika tü leko pobaugša delo vsakšo­ga človeka! Klara Fodor sekretarka Veto Ustavnega sodišča na ukrep manjšinskega zakona Na spomladanskem zasedanju je madžarski parlament sprejel spremenjeni manjšinski zakon, ki ga je takratni predsednik dr­žave Ferenc Mádl poslal v pre­sojo Ustavnemu sodišču. Le-to je ocenilo, da je sporen predvsem ukrep zakona, po katerem bi manjšinski kandidat, ki je dobil v določenem kraju največ glasov na manjšinskih volitvah, postal avtomatično tudi član lokalne samouprave. Po mnenju Ustav­nega sodišča bi se s tem kršili načeli enakosti in neposrednosti volilne pravice, zato je dalo veto na ta ukrep. Manjši incident v parlamentu Prejšnji ponedeljek je manjši in­cident zmotil delo madžarskega parlamenta. Član skrajno desni­čarske organizacije „Jobbik” je z balkona metal med poslance letake, na katerih je pisalo: „Ne bodite izdajalci domovine!”. Iz vsebine letakov je razvidno, da skrajna organizacija želi doseči, naj Madžarska podpira vključe­vanje Romunije v Evropsko uni­jo le pod pogojem, če Madžari v Transilvaniji (Székelyföld) dobi­jo avtonomijo. 15. obletnica slovenskega društva v Budimpešti Slovensko društvo v Budimpešti bo 8. oktobra praznovalo svojo petnajsto obletnico. Prireditev se bo začela s slovensko mašo, ki jo bo daroval odranski župnik gospod Lojze Kozar. Pri maši bo sodeloval Mešani pevski zbor Avgust Pavel. V kulturnem prog­ramu bo nastopil Moški pevski zbor Zmaj iz Kranja. Razstava V Slovenskem kulturnem in in­formativnem centru je do konca oktobra na ogled razstava likov­nega društva »Mavrica« iz Nove­ga mesta. Razstavo so odprli 30. septembra, na otvoritvi je sode­loval pevski zbor »Vaški zvon« iz Novega mesta. Porabje, 6. oktobra 2005 6 JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO... Porabske kulturne skupine, vala Baugi, dosta prilik majo za tau, ka leko ob nastopi vidi­jo različne pokrajine, rosage, lepote narave, različne lüdi in njigve šege. Z vsakše takše poti bole bogati pridemo domau, vidimo, kak indrik živejo, kak opravlajo vsakdanešnjo svojo delo, kakše domove majo, kak­še šege majo, med kakšimi po­goji živejo svojo živlenje. Etak je s tejm gorenjeseniški mešani pevski zbor tü, štera je najstarejša skupina v Po­rabji. Prva, pred spremembo sistema, smo menje prilik meli kama pridti, vse je »napauti« bilau. Nejsmo meli za tau pej­naze, depa v druge rosage do­volenja tü nej. Po spremembi, sploj pa po ustanovitvi Slo­venske zveze, se je pa vse pre­obrnaulo. Na gnes je že nikak tak, ka skurok ne zandolejmo nastope. V skupini različni lüd­je delajo, majo svoje privatne, družinske, službene probleme, pa so večkrat za tau ali za tisto volo živčni. Dapa če škemo, se vse da rejšiti. Mejšani pevski zbor Avgust Pa­vel je 24. septembra v Radovlji­ci emo nastop. Tau je pa zatok mogauče postanilo, ka je do­lenjesenička slovenska samou­prava 25. apriliša 2004 držala edno kulturno prireditev in je pozvala pevski zbor iz Radov­ljice na nastop. Zdaj smo pa mi dobili pozvanje k njim pa smo se etak 24. septembra napotili v Slovenijo, v tau najbole čüdo­vito pokrajino, na Gorenjsko. Če si tam nej odo, ne znaš si predstaviti, ka je tau. Sloven­ske Alpe, med njimi Triglav, objemajo nistarne vasnice. Vse se blišči, če na plamine sunce zosije. Neverjetno lepoto za­dobi človek pa si misli, gda je pa Baug tau vse stvauro. Če tau vse vidiš, pozabiš na tiste »muke«, stere vse za tau moraš cejlo leto pretrpeti. Radovljica, Lesce, Vrba, tüj smo največ ojdli, poglednili vse imenitno, ka te vasnice, varaši ponüjajo. Varaši so po­dobni eden drugomi. Nej dugo sam ojdla v Škofji Loki pa sam zdaj tak mislila, gda smo po Radovljici ojdli, ka tam odim. Škofja Loka je tüj nej daleč od tec. Lepi je nauvi tau varaša pa sploj lejpi je stari tau tö, boga­te, obnovlene hiše… Na svojo kulturno erbijo v taum varaši v Radovljici sploj skrb majo. Do srca nam je segalo, gda smo meli priliko z našim vodičom priti v Vrbo, stera je rojstna ves Franceta Prešerna. Gor smo poiskali njegvo rojstno hišo, pred šterov stoji njegvi spome­nik. Prešeren je biu najvekši slovenski pesnik pa sodobnik (kortársa) bio madžarskoga Sándorja Petőfija. Prešeren se je narodil 1800. leta, Petőfi pa 1823. leta. 1849. leta sta oba­dva mrla. V rojstni hiši smo vidli mali muzej tü. Dugo bi bi­lau naštevati, ka vse je v lejpoj rojstnoj hiši. Ka smo mi leko dali njegvomi spomini, smo tam v njegvoj hiši spopejvali njegvo pesem Luna sije. Etakšoga ipa cajt leti, pa smo mogli svojo »šeto« tak njati pa titi na nastop, steri je biu v radovljiški glasbeni šoli. Popol­dneva v 3. vöri smo začnili kon­cert. Mi smo ga začnili, njigvi zbor pa ga je nadaljevao pa te znauvič mi. Publike, žau nej dosti bilau, depa ploskanja pa simpatije vse več. Moram ome­niti, ka takšo gostoljubje smo rejdko doživeli. Doma smo se počütili, med prijatelami, žmet­no se je bilau posloviti. Pa te domau. Ali pa eške nej vsejm? Buma, ka nej. V Ljub­ljano smo se pelali, zatok, ka na drugi den so gorenjesenič­ ki ljudski pevci pod vodstvom Vere Gašpar nastop meli ob predaji Štrekljeve nagrade, ste­ro je letos dobila etnologinja Marija Kozar za svojo bogato delo. Ponosni smo na njo, iz srca ji čestitamo. Etak se je dokončo naš lejpi den pa nas že čaka nej dugo v Budimpešti eden nastop. Tau paut nam sta finančno pokrili Državna slovenska samoupra­va pa slovenska manjšinska sa­mouprava z Dolenjega Senika. Hvala za pomauč. Irena Barber Pismo iz Sobote Postršüvanje V Soboti bi radi meli varaš. Radi bi meli varaš, ka de najbole prej­djen v cejloj krajini po steroj teče reka Müra. Ja, Sobota ške biti naj­bole prejdnja v krajini Pomurje. -Vej je pa že najvekši varaš, pa zatoga volo najbole prejdjen tö, -bi si stoj leko na glas brodo. Vej si steri na glas zaistino brodi, ka je ranč tak. Dapa … Ja, dapa … Tou, ka je nika najbole velko, ne znamenüje, ka je najbole naprej valaun. Tou je žitek že dostakrat pokazo pa Sobota tou tö vsikši den pokaže najbole kak leko. Tou, ka nikak ne more biti prejdnja v kra­jini. Vejm, ka dosta takšni geste, ka do se zatoga volo z meuv korili pa do gučali, kak je Sobota najbole prejdjen varaš. Na, naj me prva poslüšajo pa mo po tistom vidli, sto za istino guči. Tou, od koga ge gučim, brž vidijo tisti, ka se kaj razmejo na kulturo. Rejsan, ka Sobota ma velko knjižnico, muzej pa galerijo tö. Dapa tou zato geste v Soboti, ka so tak prajli v Lublani, naj tak bou. So­bota pa nema svojoga gledališča, nej za velke pa nej za mlajše. V Soboti majo mladi samo edno malo vekšo sobo, v steroj leko majo koncerte ali kaj takšnoga, ka te odijo eden po drugom. Sobota nema svoje kulturne politike, po steroj bi se vidlo, ka varaš šké pa ka nüca. Dapa Sobota ma velke veselice, na steri se pige, pa se pej­nezi ta mečejo. Tisti, steri se razmejo na šoule, tö brž gore pridejo, ka je Sobota nej nikšni velki varaš. Istina, ka je v Soboti dosta šoul, pa gimnazija tö. Dapa tou se v varaši nika ne vidi pa se nika ne pozna. Vredi, mlajši se v šouli včijo, tou je prvo. Drugo pa je, ka eške kaj takšnoga delajo, ka leko varaši pokažejo. Šoule v Soboti toga ne morejo. Vej pa v Ljutomeri je samo gimnazija pa mlajši telko delajo zvün šoule, ka se vsikši keden kaj zgodi. V Soboti, ka šké velka biti, je vse mrtvo. Na, samo po tistom nej, gda se mlajši v petek pa v soboto napigejo kak živina pa vse vküper poterejo. Vej pa eške mala gorenjesenička šoula leko več pokaže kak pa vse srejdnje šoule v Soboti. Od športa je boukše nej gučati. Dosta menjša Lendava pa njena Naf­ta se brsajo v prvoj ligi, Mura je zdaj v tretjoj ligi. Ge mam vüpanje, ka tam ostane tö. Dapa znouva se pejnezi mečejo za nogomet, ka je tak ali ovak nej kaj dosta vrejden. Prejdnji v varaši si brodijo, ka do mogouče ranč z nogometom gratali prejdnji, če ovak nedo mogli. Drugi šport naše soboške prejdnje ranč ne briga. Kak če bi za tiste druge športe bili slejpi. Od ekonomije pa je v Soboti boukše nej gučati. Vse vrag gemle, samo baute mamo vsikši den nouve bar tri. Je vsikši den več lidi brezi slüžbe pa bi po tom mogoče leko mi iz Sobote bili prejdnji v krajini. Zvün toga bi bili leko prejdnji po modriji tö. V tejm nam kažejo posvejt mo­drije naši prejdnji v varaši, za sterimi odimo do toga posvejta. Tak odi­mo pa gledamo v tisti posvejt, ka smo od svekline že vse slejpi. Idemo za našimi prejdnjimi, idemo, odimo za njimi, posvejt davle vse vekšo sveklino, od nje več niške čistak nika ne vidi, vcejlak smo že slejpi. Naši prejdnji so pred nami, idejo naprej, vüpanje mamo, ka nas pri­pelajo do posvejta, zato mi slejpi demo za njimi. Idemo, se spotičemo, kaplemo, se postavlamo nazaj na noge, podpiramo eden drugoga. Smo že skur pri posvejti modrije, gda vsi nagnouk spadnemo eden za drugim v globko grabo puno tistoga, ka nam ide iz riti. Nagnouk več nega posvejta. Samo je eške vonječa kmica. -Boug moj, župan pa občinski parlament, kama ste nas tou pri­pelali, -ji spitavlemo. -Kak naj vejmo, vej smo pa vcejlak slejpi pa smo nej vidli, kama vas ženemo, - nam tumačijo, mi pa smo vküper z njimi vse bole pogroznjeni nut v tisto, ka pride vö iz riti. Na, v tejm slejpom potüvanji za posvejtom modrije, v tejm bi tö leko bili prejdnji v našoj krajini, stera ranč kak Sobota dé proti globkoj grabi. Sobota je pri toum deli gvüšno pred vsejmi drugimi. Miki Porabje, 6. oktobra 2005 7 Miki Roš zadnjoj klopi zglaso Peter, v IZ MOJOGA DNEVNIKA steroga sam bila naskrivoma nika dru­ kak stari mlin, ka zalüblena. Vej de že vido svo-go kak gu- Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin je. Bar tri dneve nemo več za-čala. Mlejla sam ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ lüblena v njega. Po tistom mo čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. se znouva zalübila v njega. ga nika ne more dola Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar Tak je den taodišo. Ne vejm, staviti. Telko sam gučala, se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka če sam v toj srejdi povedala ka me vse lampe pa gezik bo­ se v njem piše od moji dnevaj. več kak tri ali štiri rejči. Pa lita. Domanji so si doj držali TAKŠA SREJDA PUNA TIÜČE Dragi moj dnevnik, gnes sam nej bila najboukše vole. Če povem po istini, sam bila sploj lagve vole. Bila sam takše vole, ka sam nej škela nika gučati pa če me je eške tak srbelo na geziki. Ne vejm zakoga volo. Samo tak sama od sebe sam gratala nikšna vcejlak čüdna. Eške sama sebe sam nej mogla spoznati. Vej pa sam ti že telkokrat lobo­ pa brezi kraja. Gnes pa sam bila vcejlak ovakša. Kak če bi tou nej bila ge. Kak če bi na mojom mesti biu neške drugi. Vej so tou brž vpamet vzeli vsi kouli mene. -Ka, si betežana ali ka ti je gé? - me je prva vpamet vzela moja mama. -Vejn, je zalüblena, -si je na glas brodila moja sestra Zana. -Nikšni čemeri se küjajo nut v njej, - se je kak psiholog držo moj brat Andi. -Naša čerka si nin globko v kak sebi nika na velko brodi, - se je na konci zglaso eške ata. je nej nika bilou. Samo nin notri v mene se je naselila nikšna takšna vola, ka mi je nej dopistila gučati. Sam bila čemerna na cejli svejt? Leko, ka pa ge vejm. Me je mantrala žalost? Leko, ka pa ge vejm. Sam si kaj na velko brodila? Leko, ka pa ge vejm. V šouli je bilou ranč tak. Naj­boukša padaškinja je cejli čas škela, naj nika gučim. Meni pa je nej bilou za gučati. Lampe sam mejla zaprejte pa nejme kak kaman. Leranca je že ške­la zvati padara, naj vönajde, kakšen beteg me mantra. -Tou je nej nikšni beteg. Njou eške po tistom je tou bilou velko čüdo. -Malo mlejka, -sam prosila pri večerdji. -Vej pa una eške vej gučati, -se je na glas zglasila sestra Zana. -Ge pa sam si že brodo, ka njoj je gezik vkraj spadno, -je nej mogo biti tiü moj brat Andi. Vejn bi se eške tadale nouriva delala iz mene, če bi nas nej ata poslo spat. Na, najboukše de, ka rejsan dem v postelo. TISTI ČETRTEK PO SREJDI Dragi moj dnevnik. Ne vejm, ka mi je gnes bilou, dapa nej kak lepou vüje od mojoga lobotanja. Leranca me je v šouli poslala vö iz razreda. Vej je pa nika nej mogla včiti, ka sam telko gučala. V našoj bauti, kama mam šegou iti küpüvat, so vsi vö bejžali, telko sam mlejla. Boug moj, moj dragi dnev­nik! Vcejla ovakšen den je biu gnes. Od koga sam gučala? Ka pa ge vejm. Gučala sam zatoga volo, ka sam takšno volou mejla. Ranč ne vejm, če mo leko spala. Brodim, ka mo eške med spanjom guča­la. Nikak se ne morem dola staviti. Vaaa, je čem brezi Trno so se mantrali, ka bi gore mantra puberteta, ka se njoj sam se mogla doj staviti. Cejli gučati! konca prišli, ka me mantra. Meni pa je že začnila, - se je v najbole den sam samo gučala pa gu- Milan Vincetič noso postrani, na plečaj pa štera je na štriki pasla krave. je emo obejšeno velko turbo, Oča jo je gvüšno že stoukrat Rejsan: odo sam naraji kak štera je ostala od samoga za­ po djajcaj. Vseposedi sam vido četka. pozoje pa šarkanje, čüjo sam, »Tüj notri je skouz pa skouz kak kapla voda, tüj pa tam je nouč, zato me leko zdaj zdaj zletejla kakša slejpa miš ali se napadne pa odnesé,« sam potüjnola sova. Gli sov pa ču-emo pune lače, pa se itak nej­ kakšno so nosili tüdi miličari, srečo, zato sta se lepou po­šteri so dostakrat prišli na naš zdravila. alomaš. »No, mati,« je začno oča, »Mogo bi mi dati reburfo, šte-»majo že krave trdi rep?« ro nosiš v toj turbi, ka me nej Stara si je dala roké na rit pa bi bilou tak straj,« sam komaj se zazibala od smeja. spravo iz sebé. »Znaš, sinek, če bi tvoj rep Oča bi od smeja skoron počo, skouz viso prejk po ovom, kov sam se najbole bojo. sam obrno. ar o reburfi v njegvoj turbi nej kak visi kravji rep, bi bijo tüdi »Tou so ftiči, šteri napovedav-Batrivno sam delo stopaje: bilao nej düja ne slüja. skouz trdi,« je pravila pa visi­ lejo smrt,« sam v sebi čüjo pod nogami sam čüto mrz­ »No, kak se ti vidi ta tvoja Me-ko zdignila kravji rep. rika, mali?« Gledo sam jo kak tele v nou­ »Nikaj nej vekša kak Stanjov-va vrata, oča pa se je samo ci,« sam zmigno z rameni, zamislo pa me povlejko za gda me je prijo za rokou pa sebov. popelo za sebov. »Ne vem, ka je baba mislila s Za njim sam skako kak mali tistim kravjim repom,« sam korat. Tüj pa tam sam šou po ga cukno za rokav, »šteri je šinji: raztegno sam roké kak zatou trdi, ka visi po ovom?« ftič, če pa mi je nouga spodle-»Znaš, mali, ka je tou ovo?« se tejla, je oča že bijo pri rouki. je stavo pa se mi zagledno v materin glas, »a ti si ešče mla-loučo, v železnij šinjaj je po- Gda mi je oča pravo, naj ga di, smrt pa je na stari nogaj, kalo pa se napinjavalo, tüj pa počakam na ovi strani sta-zatou te ešče nede zgrabila.« tam je rejsan poletejla kakšna njofskoga tunela, sam doubo Nika mi nej pomagalo, ka črna senca, ka sam se stisno meka koulena. Vedo sam, ka sam meo friške nogé, ar so na zid kak gousenca. Pouleg je na ovi strani velka Merika, o bilé drvéne, kak če bi bilé vsega sam se spoumno ešče šteri sam što v knigaj pa gledo lesene. Nin na srejdi tunela na mrtve talijanske delavce, na kejpaj, a nejsam nigdar bijo sam se spoumno, kak so pri-štere je zasipalo v tunejli, emo tak batriven, ka mi ne bi zaš-povedavali, ka so inda svejta sam občütek, ka idem po nji­ klepetali zobgé od straja, gda tüj notri bujli edno žensko. hovij čontaj, zatou se mi je v sam srejdi bejloga dneva stou-Gučalo se je, ka je bila lejpa podplate začo vlejči krč. »Moram te zgrabiti, ka mi rej-oči. »Merika, moj mali,« štero po v tisto čemerno kmico. kak kurina, nigdar pa se nej »Nejsam sam znao, ka si bole san ne spadneš v tisto svojo so že inda svejta najšli, pa jo Po par metraj sam že vido zvedlo, što jo je presmekno z batriven kak kakšni soldak,« Meriko,« me je poboužo po ešče itak iščejo,« ešče gnesden malo svetlo piknjo. noužicom. Njeno mrtvo tejlo me je čez čas rejšo očov glas. »Nika se ne boj,« sam si na so najšli nin čista venej pri Oddejno sam si: če sam ges glas dopovedavo, »bole globše moji Meriki, njena düša pa se bio kak soldak, je bio on kak boš šou v kmico, vekša de bej-je naselila v mlado sovo, štera kakšni general. Gumbi so se la pika na konci tunela.« se je zavlekla v lüknjo v zidi, ma svejtili, kapo s šiltom je lasaj in si prestavo turbo na čüjem njegov glas, ar ešče itak drügo rame. dostakrat iščem Meriko tam Što zna, gvüšno sva bila že na na ovom pod tistim kravjim pou poti do Merike, gda sva repom, šteri me samo v senjaj zaglednila edno staro žensko, mejko oplajne po glavi. Porabje, 6. oktobra 2005 V ŠTEVANOVCI SO ZNAUVIČ POKAZALI Če vaščani vküp segnajo, je do­stavse mogauče naredti. Pred nisternimi lejtami so eni tak gučali, ka se v Števanovci nika takšega ne godi, ka je sloven­sko, ka je za naše slovenske lüdi. Če je bila kakša prireditev – sploj pa če so iz drugi kraji­naj ali druge organizacije kaj držale – je publike sploj malo bilau. Pa te so Števanovčari gor prišli, ka oni sami tü znajo kaj napraviti, ka je prav njigvo. Na te programe so lüdje začni­li ojdti. Pa nejso samo tak od zvüna gledali, liki vse več se nji je aktivno vklüčilo v delo. Med tejmi lüdami so mladi lüdje tü navzauči. Mladi zakonski pari, mladina. Pred lejtami so usta­novili »Drüštvo za lepšo ves«, v vesi delajo tri slovenske kultur­ne skupine. Tau tü znamo, ka smo mejaške s sosednimi slovenskimi vasni­cami na Goričkem. Gda se je meja oprla, pa več nišče nej brano s sausadami si pripovej­dati ali k njim titi. Tau so vo­ „Zeleni se travca skraj Dunaja” spejvamo že duga lejta. Sombo­telski Slovenci so se 17. septem­bra odpelali k Mosoni-Duni, pa poglednili, če je rejsan tak. Cajt je nej najlepši biu, lejpi pa je biu va­raš, lejpa krajina, lüstvo pa vese­lo. Mosonmagyaróvár je dvej vöri daleč od Sombotela, 35 kilomejtarov od Győra v žu­paniji Győr-Moson-Sopron. Tam gde se srečata Lajta in Mosoni-Duna. V tom varaši živi tresti ge­zero lüdi. 1939. leta so dva varaša Moson pa Magyaróvár zdrüžili, od tistoga mau se zové Moson­magyaróvár. V Mosoni, tam, gde se Lajta pa Duna srečata, je stau eden grad, tü so kontrolerali za­hodno vogrsko grajnco. Ta grad je 1271. leta češki krau Otokar II. dau porüšiti, da je dojoblado so­dake madžarskoga krala Štefana petoga. Do 14. stoletja je biu Mo­son center županije Moson, po tistom je grato Óvár. V Mosoni je 1908. leta ustanovo Ede Kühne fabriko paverski mašinov. V Óvá­ri, Magyaróvári je tö biu eden grad z varašom. Grad in varaš so Törki 1529. leta gorvužgali, pa je vse dojzgorelo. Za 60 lejt so zna­uva gorzozidali grad in iže. Óvár in dosta grünta kauli varaša so prejkmeli Nemci, Habsburža­ diteli vasnic tak nagnauk gor spoznali pa na gnes že mamo bogate stike. Ka je pri tom le­pau, razmejmo eden drugoga guč, jezik, gnake šege mamo… Števanovci so si tü najšli svojga slovenskega partnera na dru­goj strani granice. Nej daleč od Murske Sobote je ves Bogojina. Ta ves je lejpa, razvita, lüdje so prijazni in kulturni. Tak dugo, tak dugo so ojdli eden za drugim, ka sta samou­pravi približno dvej leta nazaj podpisali kontraktuš, gde so napisali, kak škejo vküp dela­ti. Tau pogodbo zdaj širijo, na šaule, šport, gasilce, mladino pa cerkev. Vsakšo leto se srečüjejo, naši ta, oni es pridejo. Etakšoga ipa kak pajdaši in pajdašice se srečajo, majo programe, malo pogejo, popigejo, plešejo, si zgučavajo. 25. septembra so meli etakšo srečanje v Števanovci. Eden velki autobus je pripelo Bo­gojinčare. Malo števanovsko Skraj Dunaja ni. Marija Terezija je 1766. leta varaš z grüntom šenkala svojoj čeri Mariji Kristini. Njen mauž, Kazmer Albert, je 1818. leta usta­novo tü šaulo za paverstvo. Tü je gnes agrarna univerza. V Moson­magyaróvári je dosta Nemcov ži­velo, ka so gospaudge bili Nemci, pa je pauleg austrijske grajnce. Po drügoj bojni so Nemce skor vse tavöodpelali. 26. oktaubra palinko je trbelo koštavati pa med tej v kulturnem domi so Števanovčari naprajli edno lejpo razstavo gob, kak rastejo gobe, grbanji v naravi. Ta raz­stava, stero so zdaj dopunili, je bila postavlena v okviri Phare projekta. Originalne gobe so bile umetne, istina, ka so tak vögledale, kak če bi žive bile. Tau so pa prilični Števanovčar­ge vidli pa so tak mislili, ka oni vári je eden najstatejši muzejev na Madžarskom, tau je Muzej Hanság, šteroga so ustanovi­li 1882. leta. Sombotelski Sloven-ci so si poglednili ta muzej tö, v muzeji pa arheološko, lokalno­zgodovinsko in etnološko razsta­vo. Po Duni so se vozili z motorni čunaklinom. Kauli nji so se rece, ptice po lufti nosile. Nej samo od straja, liki venak od veseldja tö, iz pravi, naravni gob napravijo edno razstavo. Če te kotiček v kulturnem domi stoj gleda, je buma lejpi. Prava trava, pravo brdinje, pravi grbanji pa druge gobe »rastejo« tam in je tak, kak gda človek v gaušči najde eden takši mali kotiček, gde gestejo gobe, grbanji. Stoj bi zdaj mislo, ka so nik­šoga umetnika gor vzeli, šteri je tau delo. Pa je nej tak. Edna triko. Madžarska in Češkoslova­ška država sta se odlaučila, da ta vküper proizvajala elektriko na Duni, že 1952. leta. Pogodbo (szerződés) sta podpisala 1977. leta. Pri Dunakiliti so zozidali be­rek z betona, šteri je sploj gotov, štero redno gordržijo. Pri Nagy­maroši (Dunakanyar) so tö za­čnili z delom, depa 1989. so gore­njali. Madžarska je nej skončala svoj tau. Slovaki so tadale delali in 1992. končali. Duno (slovaško Dunaj) so pri vesi Čunovo stavili in do vesi Sap taprejk na Slova­ško zravnali. V Gapčikovo (Bős) je elektrarna. V Duno in potoke v krajini Szigetköz od 1995. leta Slovaki piščavajo malo vodé, fti­či šteri so odišli prihajajo nazaj. Krajina je trnok lejpa, dosta turi­stov go gorpoiške. Sombotelski Slovenci so se fejst vözluftali v Dunakilitini, tak ka so bili veseli, gda so nazaj pri­šli k óvárskim Slovencom, šteri so je čakali z vrauči gujašom. Sumičov vala baugi nej bilau, tak ka so ribe, rece, ptice leko poslüšale lejpe slovenske pesmi do kmice. Deževen in laden den so s svoji trüdom olepšali Gizi in Laci Brašič z rečami pa z gujašom, Elvira iz Saka­lauvec z dobrim paukarajom. Pri spejvanji nas je najbole vöpo­mogla Ovčarska Rejska 1956. leta je lüstvo protestiralo pred kasarno. Sodakom so vöda­li, ka morejo na lüstvo strejlati. 108 lüdi je mrlo. V óvárskom gradi je gnes agrar­na univerza. V Mosonmagyaró­gda so čüle lejpe slovenske pes­mi. Tačas ka so domanji gujaš küjali, so se Sombotelčange eške leko odpelali v Dunakiliti. Tü so zozidali eden veuki berek (duzzasztómű), ka bi delali elek­ ženska – štera ovak lejpe rau­že iz papira zna delati – Iluška Dončec je vküp nabrala vse, ka je k tomi potrejbno pa sta te z Lacinom Kovačom začni­la vküp napelavati tau »čüdo«. Moramo priznati, ka je nistar­ni človek sploj sposoben za kaj takšega. Gda so se gostje vönagledali, te so je v krčmau pelali, gde je že telko dobrot bilau nalečano, ka je človek od toga sit postano. Geli smo iz gobe pa iz divjoga mesa pörkölt, palačinke, dobre pogače. Joži Kosar pa njegvi padaš sta pa tak začnila igrati, ka je tau nej za povedati Te pa malo špancir kauleg cirkve po­kopališča, malo v centeri. Mu­latšag je večer skurok do ausme držo, lepo srečanje je bilau. Ka so Števanovčarge med tejm dosta delali, je gvüšno. Depa gvüšna sam pa zatok, ka škejo, naj se lüdje srečajo, se lepau majo. Vej pa med kednom tak moramo dosta delati. Irena Barber iz Hegyeshaloma. Vsejm Sloven­com iz Mosonmagyaróvára se lepau zavalimo za tau, ka smo dosta nauvoga vidili, zvödli in se lepau meli. Marija Kozar ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.