List SO._Vjjelik 13. Maliga travna	M849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold in '/ za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/„ gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo jc celoletno plačilo 8%ol'd , polletno 4 gold,, za ene kvatre 2 gold.	r
Oglasimo se.*)
Naši protivniki, skrivoma ali v očitnih spisih dolžijo naš slovaški narod za to: de še, kakor pravijo, k samostojni svobodi pripraven ni; de se še le zavedel ni narodnosti svoje; de se Slovaki nikjer in nikoli za to oglasili niso: de bi se v njih očitnim življenju pod-stavno, od Nj. Veličanstva, presvitliga cesarja izrečeno, vodilo „cnakopravnosti" izpolnilo in resnica postalo. Takih in njim podobnih besedi smo se te dni do sitosti, ne samo v mad-jarskih, ampak tudi v nekterih nemških, na Dunaju prodajanih, novinah (p. LIoyd), nabrali.
Tem novinarjem ne bomo z obširnim pc-resani njihniga terdenja ovračali; zakaj ni ga takiga mila (žajfe), z kterim bi se zamoreova koža na belo izprati dala. Nobeden pro-tivnik Slavjanstva v našim cesarstvu drugači govoril ne bo.
Ali mi vemo, kako smo se tudi v nartež-jih okolšinah za slovaško narodnost na vsi postavni poti glasili; rajnea ogerska kancela-ria na Dunaju in ž njo namestniško svetovavstvo kr. v Budapešti, bi mogle narboljši spričbo za Slovake dati: kako de so se oni zlasti 10 let sem, za obderžanje svoje narodnosti nev-trudljivo poganjali. Tri leta se je cela Slovaška dežela v deputaciah, prošnjah in podpisih prizadevala, preden sije perve politiške novine, ki so do Ianskiga leta v Prcšporku izhajale, pridobila; mi smo začele dve leti stanovitno prosili, dokler nismo dovoljenja za gospodarske novim" dosegli, med tem ko so novine drugih jezikov, namreč madjarske in nemške, kakor gobe po toplim dežu v jeseni se množile. In koliko sto pol se je popisalo v rečeh Tatrina, brez de bi se nam bilo podalo, temu družtvu postavno priznanje zadobiti?
Tako so prišli prevrati (prekucije) mesca Marca leta 1848; za njimi se je povsod po deželi glasilo: „sloboda, enakost in bratov-stvo!" Po zdravi ljudski pameti se to vodilo drugači razkladati ni dalo, kakor tako: de bo tudi Slovakam vendar enkrat dan bratovskiga spoznanja od deželanov v očitnim življenju zasijal; zbrali so se takrat sami pervi Slovaki v Liptovi in so berž na pervim po mareovih premenih deržanim županijskim zboru svoje prošnje na terdni ali čisto postavi način podali: de bi, ker se pri posvetvanju župa-nijskih zborov že tudi nežlahtni vdeležiti zamorejo, celo ljudstvo v Liptovi pa iz samih Slovakov obstoji, se ti pogovori v slovaškim jeziku imeli in tudi v taistim zapisniki (protokoli) se delali. Županija (stolica) je privolila; med tem pa je v kratkim madjarsko ministerstvo poslalo komisarja v Liptov, „pan-slave vspokojit", kakor so rekle uradne madjarske novine.
Po teli dogodbah v Liptovi so začeli Slovaki tu in tam deržati skupšine (shode) , de bi se čez narodne zadeve in potrebe posvet-vali. V tem ravnanju je spoznalo madjarsko ministerstvo nepostavnost in je meni nič tebi nič naglo sodbo po Slovaškim razglasilo, in
*) Ta sostavek vzamemo iz Slovaških novin: Slovenski Pozornik" , ki se v Skalici pod vred-ništvam g. Dan. Licharda izdajajo, de tudi od teh Slavjanskih bratov kaj zvemo.	Vred.
v vsaki vasi vislice (šibenice, Galgen) postaviti vkazalo.
Dopustimo to (čc prav ni), de bi te skupšine bile nepostavne, vendar povedati moramo po pravici; de se je takrat postavni prošnji liptovskih Slovakov postavno priznanje (An-erkennung) spodobilo; (ako bi bili tudi drugi kraji na Slovaškim (a izgled nasledovali in vse bi se bilo zamoglo po bratovsko, k občni za-dovoljnosti dognati in poravnati.
Kaj se je pozneje na Slovaškim storilo? nočemo opomniti, zakaj še niso zaceljene rane!
Zdaj pa, rojaki! stojimo na novi pod-stavi. Ko se oglasimo za svoje pravice, ne bo le to za nas govorilo: de od Boga daniga jezika in narodnosti nikakoršna človeška moč in sila po pravici odjemati ne sme — govorila bo za nas tudi beseda cesarjeva, in beseda njegove vlade, ktera je vsem v Austrii živečim narodam enakopravnost zagotovila; kdo bo tedej zamogel odreči samo nam Slovakam te pravice?
Med tem: „prosite in dobite; terkajte in odperlo se vam bo!" Ne bomo tedej krizama rok deržali, čakajc kdaj bi nam pečeni golobi med zobe doleteli, moramo se ganiti, glasili, govoriti, dokler je čas pripraven.
Kolikor vemo, so se že pred poslanst-vam, ki je 20. Marca t. I. v Holoinuci bilo, Slovaki oglasili pri si. ministerstvu, in pokazali krivice, ktere so se jim v noviših dnevih proti cesarski besedi godile. Med tem sc še današniga dne cela Slovaška dežela v narodnih rečeh izrekla ni; zakaj zadnje poslanstvo v llolomuci je komej šest slovaških stolic predstavljalo.
In lo bi si protivniki naši tako razlagati vtegnili: kakor de hi ostali Slovaki od narodnih svojih zadev nič vediti ne hotli; in slišimo tudi iz verjetniga izvira , de nas v resnici nasprotniki naši pri visokih uradih, zlasti pri si. ministerstvu grajajo in obrekujejo, brez obzira na okolšine, v kterih se Slovaška dežela ravno zdaj znajde.
Ali smo se zamogli doslej na ta način oglasiti? Nismo mogli za res! Saj se ve, de ni davno ko so še nektere slovaške stolice pod honvedskim jarmam zdihovale; in potem ali smo imeli časopis, v kterim bi se bili pogovoriti in posvetvati zamogli: kaj in kako de hočemo ravnati? Zakaj se niste za novine pečali ? nam odgovore protivniki. Pečali smo se in dobili smo od vikši vojaške oblasti tudi dovoljenje, ali madjarska stolična gosposka je izdajanje vbranila.
Zdaj pa imamo novine: saj na ti poti se zamoremo posvetvati, ker se zavoljo obsede in vojaških postav shajati v skupšine ne smemo.
O, motite se gospodje! kteri mislite, dc je Slovaški narod šc v takim spanju zakopan, kakor je lo pred 10, 15 leti bilo; ali bi se jih bilo moglo takrat le 10 fantov kmečkiga stanu spraviti na noge, de bi se za svojo narodnost, za to, kar se ne kuha in ne peče, tudi na tergu ne prodaja, v kervave boje podali ; in zdaj glej; tisuč dobrovoljcov stoji pod puškami!
Naša dolžnost v ti dobi je : pokojno z zaupanjem pričakovati, kar vlada za naše narodne reči odloči in ustanovi, ker ima tudi želje naše, Nj. Veličanstvu izrečene, in zbor poklicanih zaupnih mož na Dunaj pred očmi. Če smo se I premalo in premlačno oglasili, oglasimo se še
enkrat krepkejši, to de vsigdar le na postavni (lojalni) poli in v zvestobi do svilliga cesarja zaupaje njemu: de ne bo dopustil, de bi sami Slovaki, njegovi zvesti Slovaki, v dozdajnim ali zanaprej nemogočim stanu helotov ostali. —
Anstriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
*	»Kdor se hoče prepričati, kako de se uboga slovenska mladina s keršanskim natikam martre in ga še dostikrat kolne, naj se gre lepo poletno jutro na Golmajarijo ali pa krog ljubljanskiga grada sprehajat. Ondi bo slišal kako ti ubožčiki semtertje čivkajo. Eden jo goni brez konca in kraja: „Gott ist all-machtig, allinachtig, allmachtig" itd.; drugi si v glavo zabija: „Die Taufe, Taufe, Taufe, ist ein Sakrament, Sakrament, Sakrament" itd.; in če greš še enmalo naprej, boš slišal drobne otročiče žuboreti: „Wer hat AUes er-schaffen, Alles erschaffen, erschaffen?" itd. Kaj pravite, gospodje kateheti, ali se tako učenje serca tudi kaj prime? Če se še spomnite svoje mladosti, boste naravnost rekli, de šembrano malo. Tedaj je vaše gotovo in lahko delo mlatenje prazne slame. Ali bi ne bilo torej veliko bolje, ako bi se keršanski nauk v slovenskim jeziku učil, dokler se otroci nem-šine dobro ne nauče? To se pa v poglavitnih in normalnih šolali gotovo še ne zgodi. Zato pa otroke keršanskiga nauka v nemškim jeziku učiti, de se bolje nemšine nauče, je strašna napaka. Če je sploh napčino,
otroke v drugih rečeh preveč z nemšino mučiti, je gotovo pregrešno jih v nerazumljivim jeziku svete vere učiti.
v t
Ce je med nami kaki Nemček, naj se uči nebeških resnic v svojim jeziku; saj mu tega nikdar nihče branil ne bo. De bi se pa sto in sto Slovenčikov zavoljo njega moglo v nemškim jim nerazumljivim jeziku božjih resnic učiti, je gotovo tako velika in gerda napaka, de ni nobeni pametni stvari podobna." Tako piše neki rodoljub v Novicah, besede te ponatisnemo, de se, kolikor je moč, razširijo, in pristavimo opombo, de, kakor sv. pismo uči, Bog ni bil spremenil jezikov raznih narodov, ampak je le apostelnam dodelil, de so v raznih jezikih govorili in s. vero oznanovali.
Terst 6. t. m. Piemontezki general Stralla je prišel in je povelje sardinskiga kralja na admirala Albini prinesel, de naj se po sklenjenim primirji v 14 dneh iz jadranskiga morja na Sardinsko verne. Admiral Albini je že napovedal poglavarju Gyulaju, de bo stran šel. Benetke so 4. t. m. zopet obležene (blokirane).
*	Večkrat je bilo v Slovenii že z pohvalo omenjeno, koliko de si gg. uradniki pri sod-ništvu Goriške okolice za upeljanje narodoviga jezika v kancelije prizadevajo, in de posebna zasluga sodniku g. Huberju gre, ki pa tudi občno spoštovanje, lahko rečemo, v ccli Goriški kresii vživa. Vse uradne oznanila se Slovencam v natisnjenih slovenskih listih, ki se za vsako osebo posebej z pisanjem dopolnijo , izdavajo, kar ondotne ljudi zlo veseli, in nikoli nobene pomote ali pritožbe ne napravi.
Povemo leto v opombo nekterih krajn-skili gg. uradnikov in podamo bravcain tak oglas:
E d i k
C. k. Sodništvo goriške okolice oznani de je bila prezentirana proti od	na dan
tožba na
in de se je prosilo za potrebno pomoč od sod-ništva po postavi.
Na dalje se da na znanje de se je odločil dan
ob zjutro za pogovorjenje črez tožbo in de je na njega navarnost in stroške imenovan
de mu bo za
namestnika kakor oskerbnik (kurator) pred sodništvam v rečeni pravdi, katera bo tako opravljana in sojena po postavi opravilniga reda.
To se oznani s tem oznanilam, katero bo imelo moč postav-niga poklica in izročenja, de bo mogel sam priti v sodništvo, al pa zgoroj imenovanima kuratorju izročiti vse skazanje svoje pravice in pisma, s katerim misli obvarvati svojo pravico, ali pa izbrati si in oznaniti temu sod-ništvu prokuralorja in opravit vse kar se mu zdi potrebno po postavi za varvanje svoje pravice, ker bi drugač vso škodo svoji nemarnosti pripisat mogel.
Od c. k. S od niš t v a Goriške Okolice dne	184
Sodnik
Hervaska 111 slavonska deiela.
Zagrebška Slavjanska Lipa je vse učitelje nagovorila, de naj učiteljske zbore imajo, in zapisnike (protokole) nji pošljejo, de jih ona z svojim mnenjem ali zdjetjem vred ban-skimu svetovavstvu izroči. Večidel so že vsi učitelji to storili. Predlog učiteljev, de bi se zaprosilo bansko svetovavstvo. naj iz vseh strani v Zagreb znajdene učitelje pokliče, de se zastran uravnave narodnih šol, in oskerb-ljenje šolskih bukev posvetvajo; se je Slav-janski Lipi silno potreben zdel; ter je sklenila (3. t. m.) bansko svetovavstvo prositi, nej berž in berž v izrečeni namen šolsko sve-
tovavstvo sostavi. —
* Njeg. Velič. svitli Cesar je v spoznanju velikih zaslug, ktere se je zvesti narod gra-ničarjev za visoki prestol in za celo deržavo zadobil, Graničarjem vse dolge (blizo dveh miljonov gold,) odpustil, ki so bili vstali v poprejšnih revnih letih na žitu za seme in za živež, ktero se jim je od deržave posojevalo.
V	Karlovcu so gospe na Dunaju naročile sreberno obilno poslačeno kupo (kozarc), ktero mislijo ljubljenimi! banu v častni dar poslali.
„Agrainer Zcitung" se vedno terdno upa, de bo svitli Cesar vse sklepe zadnjiga her-vaškiga zbora poterdil. Tode ti sklepi ustanovijo tako različno razmero med Hervaškim in osrednjo Dunajsko oblastjo od razmere, ka-koršno dana ustava od 4. Sušca posebnim deželam odloči, de bi se mogla cela ta ustava prenarediti in od centralizacije nazaj na federacijo pripraviti; ali bi pa Austrija ena edina deržava za res ne postala. Pervo upati si ne derznemo, zadnjiga ne želimo. —
Svitli cesarje banu Jclačiču naslednji list poslal:
Ljubi baron Jelačič!
V	izpolnjenju 75 od Mene narodam Mojim podeljene ustave Vam na znanje dam, de ostanejo sicer Moji hrabri in zvesti grani-čarji v svoji lastnosti kot vojaki in v vseh graničarsko vojaško službo zadevaj oči h rečeh izpeljavni deržavni oblasti podverženi, de bodo pa vendar lastno občinsko uredbo imeli in sploh vseh pravic deležni, ki so Mojim drugim (ostalim) narodam podeljene.
*) Nad dveva ptujkama se nihče ne zavze-mi, ker Slovenci posluževaje se jih , nič slabšiga ne storimo, kot Nemci, kterih jezik je natlačen z plujimi besedmi. Namesto besed: Edikt, prezen-tirati, pa lahko rečemo, če se nam ljubi: oglas, izročiti, vložiti.	Vred.
iVasvetvajte mi torej kako se leto z napravami za celotno deržavo tako važniga in potreb-niga mejniga vojništva zediniti da.
V	Ilolomucu 31. Sušca 1849.
Frančišek Jožef l./r.
Ivulmer l./r.
Serbska vo j vodili a.
Mi smo, piše Napredak, kakor se nam iz vsega vidi, izdani.
Šentomaš , hranitelj serbske svobode,priča toliko brezizglednih junaških del, Turija in Najdalj je danas (22. Marca po starim) od Madjarov vzet in spaljen.
Trikrat so bili Madjari od Serbov odbiti, ali na zadnje so se Serbi brez vse pomoči vendar močnejšimu sovražniku vmakniti mogli. Narod je silno razkačen. Povsod se glasi slišijo: „Ali nam orožja dajte; ali nas mirite z Madjari." —
V	Karlovcih 22. Susca (3. t. m.) Ni upa več za poboljšanje našiga stanu; ki je čedalje hujši. Tako slišimo, de Madjari po Bački besnijo, pokončavajo, plenijo, lovijo, palijo, sekajo, obešajo in vse streti hočejo, kar je Serbskiga. Kazun unih pet vasi, od kterih smo unidan povedali, je še več drugih čisto pokončanih.
V	Sivcu in Staparu (vaseh) so se kmetje sami všancili brez topov (štukov) in brez vsake pomoči. V Somboru je bilo okoli 4500 vojakov brez meščanov in 20 štukov, in vender pravijo, de je že v Madjarskih rokah.
Pripoveduje se, de je Nužan Serbe odpustil; vojake pa iz vojvodine na uno stran Donave potegnil. To bi se primerilo tistim inanevram, ktere je unidan Berdi delal.
Zvedli smo, de je patriarh zlo očital generalu Todoroviču njegove protinarodne dela in ga na odgovor pred narodam opomnil.
Patriarh je bil landstunn poklical, pa ta je že zopet razpušen. —
Dalmacia.
Ban Jelačič je naslednji razglas na Ko-tarane poslal: Naš junaški narod si je vsigdar čast ohranil z zvestobo do Cesarja in kralja, s spoštovanjem vere brez razločka med rimsko in katolško , z pokoršino do postavnih go-sposk, z obderžanjem reda, pokoja in bra-tovske zložnosti. Želim, de bi se ta slava, ki so jo lastnosti take našimu narodu pridobiti zamogle, nikoli ne zmanjšala, temuč de obstane , dokler bo svet stal! Z to željo navdan sim pa žalostniga serca zvedil, de nekteri, kterih število, upam, je malo, v Kotaru cesarja, vero, oblasti z besedo in djanjem žalijo, red in mir motijo, in tako slavno ime Slavjanstva, z kterim se Serbi in Hervati kin-čajo, oskrunijo, ter si nobene časti s tem ne delajo, meni pa, ki sim že tako z skerbmi prenapolnjen in ki me vsaktere težavnosti zadevajo, breme serca množijo.
Ni mi neznano, de vas marsikaj teži, ali ne dvomite, de se taisto na postavni poti in z zaupanjem do gosposk ložeje odpraviti da, kakor z kaznivrednim prestopam božjih in človeških postav, z ropanjem, vmoram brata, podobe božje!
Jez, vaš poglavar in ban, ki sim vašiga rodu, sim nepreklicljivo sklenil, kakor hitro se vojska, v kteri stojim, konča, med vas priti; moram pa ravno zavoljo tega tudi želeti in tirjati, de se tako obnašate, de ne bom prisiljen z ojstrosljo in z kaznovanjem hudo-delnikov svojih in vaših ur si kaliti (žaliti); temuč de smem pri svojih dragih Kotoranih kot oče in rojak z veselim očesani, z prijaznim obličjem in ljubijočim sercam bili, de vam vsem bremena olajšam in z zagotovljenjem novih pravic v miru podlago postavim, ki bo ljudstva ene kervi in ene prihodnosti zedinila.
Pričakujte me potcrpežljivo! Sprimile po-zdravljenje svojga poglavarja.
Pešta 1. Aprila 1848.
Jelačič l./r. ban.
Ravno tako je poslal ban černogorskimu vladiku sledeče pismo:
Častitljivi škof! V velikih skerbeh sem, in težavnostim vojske se pridružijo dan na dan nadloge politiške verste pri Slavjanstvu našiga cesarstva.
Med poslednje se tudi neredi, ki so se v Kotaru primerili, šteti morajo.
Ker mi, od Cesarja postavljenimu poglavarju Dalmacije, dolžnost vkaže, bom vse poti poskusil, ki k redu in miru peljajo, in pod-slombo blagovitosti in narodni sreči postavljajo. Iz ljubezni do našiga naroda pa nar-popred prosim, de bi Vi, kolikor je v Vaši moči, prehod Vaših ljudi, ki z sovražnimi naklepi v Boko zahajajo, ustaviti blagovolili. Če bi pa Kotorani Vas za svet prašali, jim recite, lepo Vas prosim, koliko de je za blagor ljudstva potrebno, de se v Kotaru mir in red ohranita, in de naj svoje želje in pritožbe na postavni poti napovedo, de bom jez zamogel, svoj narod nadomestvati (zagovarjati), in vse taisto napraviti, kar njega prava korist tirja. To bo nov dokaz Vašiga visokiga umenja naših zadev, in krepke ljubezni do jugoslavjan-skih bratov. Pozdravim Vas odkrito in serčno.
Vaš prijatel	Jelačič l./r.
V	Pešti 1. Maliga Travna 1849.
V	Zadru 30. Sušca t. 1. Smotritelj dalmatinski piše: Njih prevzv. g. poglavar baron Jelačič z blago mislijo hrabre Dalmatince po-verniti slavnim vojaškim delam, je oznanil sklep svoj, ustanoviti kardelo (četo) dalmatinskih serežanov, ki če biti pod opravništvam g. Veldena za čuvaje cesarskiga dvora vpo-Irebljeno. Obstalo bo iz štiri kompanij, vsaka bo imela eniga stotnika, dva oficirja, dva arambaša, in dvanajst podoficirjev, sto serežanov in dva trobača. V tako kardelo bodo kot oficirji in podoficirji stopili narvredniši serdari, podserdari in arambaše pokrajine, z pristojno plačo. Arambaš bo imel 30 kr. na dan, feld-vebel 20 kr., serežani 15 kr.
To kardelo bo imelo obleko in orožje narodno in bo sostavljena iz ljudi lepe podobe, krepkiga života in pošteniga zaderžanja.
Sladko nam je naznaniti tako novino našim Dalmatincam. Ustanovljenje narodne čete za čuvanje cesarskiga dvora je dogodba, zavoljo ktere more naš narod ponosen biti, ker je z tem posebno cesarsko zaupanje položeno v jako mišico (Muskel) Dalmatincov.
Slovenski jug opomni, de bi bolje bilo, če bi vbogim Serbam na pomoč šli, ki že zopet od Madjarov terpe. —
Ceska «lcxcla.
Kakšne goljufije de so se pod Meterniho-vim vladarstvam z spričavnimi ali skazav-nimi listi vganjale, je sploh znano; za nekoliko dvajsetic je dobil človek narboljši ska-zalo, de kterikoli jezik dobro zna. Tudi pri nas (na Češkim) se je tako sleparilo , ker je vsak, ki je do kake službe priti hotel, mogel biti „beider Landessprachen kundig", je lahko za 8 gold. narsvitlejši Zeugniss dosegel. Upali smo, de bo vlada, kteri mende toliko za enakopravnost gre, v ta namen lastno komisijo sostavila, ki bi ojstro in nestransko ponudnike (kandidate) skušala in izpraševala. Ali ta želja ostane gola želja.
Še zmiraj je tako imenitna reč prepušena posameznim, in zvemo, de si jih je že veliko prav pod ceno take spričbe omislilo. Žal se nam stori, de se še tako z nami ravna. Ne-stranost, ojstrost, narveči ojstrost ima veljati, kjer gre za vpeljanje našiga narodniga jezika v očitno življenje. Tako pišejo Pražke Narodne Nov. De je pri nas ravno taka, kdo tega ne ve; spomnimo se, de je lanskiga leta krajnski stanovski odbor enako prošnjo zavoljo poprejšniga izpraševanja uradnikov ministerstvu predložil bil; ali odgovora niende ni prijel in v ti reči je še vse pri starim ostalo, in ravno slišimo pritožbe, de se je nekoliko inženirjev na Krajnsko prestavilo, ki besede
slovenskiga ne umejo, če prav je več dover šenih slovenskih politehnikarjev v domovini brez službe. •—
* Slavni češki botanikar Presl je po kratki bolezni v Pragi vmerl. —
Slavjanski in nemški časopisi na Ceskim se pritožijo čez to, de je ministerstvo samo škofe in ne tudi drugih v dušnim pastirstvu preskušenih duhovnov, v posvetovanje na Dunaj poklicalo. —
Galicia iu Vladimiria.
Lvov 3. Maliga Travna. Na povelje generala Hamersteina se bo en oddelik armade pri Dukli sbral in naglo s potrebnimi pripravami previdil.
Kakor Lloyd oznani, bi bila Hanierstein in Vogel že z 20,000 mož vKašov inEperies prišla.
K Zorji Galicki je priloženo povabilo za obhajanje 3. (po naše 15.) Maja, na kteri lanskiga leta je cesar Ferdinand I. v Galicii tlako odpraviti vkazal. Glavna rada ruska (rusinsko družtvo) je sklenila, de bi se na ta dan zmiraj praznovala obletnica z cerkvenimi obredi, petjem in z vsakterim razodenjem na-rodniga življenja.
Letašni 3. maja bodo po občine z tem obhajale de vsaktere občina postavi na prostornim mesti križ z napisani: Spomin osvoboden-ja dne 3. maja in okoli njega štiri lipe. V Lvovu bo pa še veči svečanost in vsaka občina mora saj eniga poslanca k nji odpraviti.
Ogcrska dežela.
33. armadni razglas (32. govori od vzetja Brešije in od zadnjih bitev na Laškim) pove naslednje:
Poljni maršal knez Vindišgrec je bil zve dil, de se veliko puntarjev med Gyongyos in Hatvan nabira, ter je podniaršalu Šliku vkazal, tiste kraje pregledati.
Vsled tega se je Šlik 2. t. m. iz Ilatvana proti Hortu vzdignil, ker je pa zlo močnejiga sovražnika našel, se je pri Godollo terdno vstopil, ter je prihoda drugih cesarskih trum čakal.
Pri tem vmaknjenju je bilo stotniku Kaleh bergu od regimenta Prohaska zapovedano, most za Hatvanam podreti.
Stotnik Kalchberg je leto storil z svojo hrabro kompanijo v narhujšim ognju štukov in pušk in je tako sovražnika (oliko mudil in vstavil, de se je armada precej lahko vmak-nila.
Poljni maršal je odpravil oddelik podmar-šala Čoriča za pripomoč proti Godollo, in je Banu vkazal, z pervo armado za njim stopiti in zvezo z Šlikovo armado obderžati.
Knez vikši general je šel sam k armadi in je glavni slan postavil 3. t. m. v Godollo in 4. t. m. v Asodu.
Ko je potem povelju perva armada pod banani se vzdignila, je bila pri Tapso-Bičke od puntarjev napadena.
General-major Rastič se je močnejšiga sovražnika koj lotil, ga je prijel z bajoneti in ga prepahnil, in pri ti priliki je bilo puntar-jein odvzelo 12 štukov; 4 izmed njih z cclo pripravo so bili shranjeni, drugi so se pa zabili. Naši so jih tudi nekaj vjeli, se ve de tudi svojih nekoliko pogrešajo.
5. dan t. m. je poljni maršal napadel sovražnika , ki je pri Natvanu vstavljen bil in tu so oddelk Ulanov in 3 eskradroni lahkih kanjikov z redko hrabrostjo 4 odseke sovražnih hu-sarjev prijeli in z zgubo od 2 mertvih in 10 ranjenih lepo zmagali. Šestdeset mertvih hu-sarjev, med njimi 2 oficirja, so ležali na bo-rišu, zraven pa so imeli punlarji 40 ranjenih in 32 vojakov, med njimi en oficir, se jim je vzelo.
Dunaj 7. Maliga Travna 1849.
Velden 1/r.
Zaslran vojskovanja na Ogerskim se vedno prepirala ministerska časopisa: „BerLloyd"
in „ die Presse."
Lloyd zagovarja Madjare narberžeje, ker so žlahtniga stanu (velikaši) in očita vsaktere reči zvestim narodam, kot Serbam, Hervalam, Valaham, Saksoncam Presse pa, ki sicer v drugih rečeh malo seres do Slavjanov kaže, vendar večidel z Slovak in Serbi in z drugimi zvestimi narodi na Ogerskim derži, vsaktere napčnosti v peljanju ogers-ke vojske odkriva.
Neki časopisi so pripovedvali, dc gredo punlarji pod Giirgejem tudi že nad Slovake v gornim Ogerskim, ali to se ni poter dilo dozdaj. —
V Peš ti 7. Sušca. Vse na to kaže de se bode v kratkim velika bitva bila. Poljni maršal je svojo armado okoli Pešte postavil in je pri armadi. Punlarji, kterih je več kot cesarskih, se napravljajo na napad, če jih maršal sam popred nc prime. Cesarski vojaki so s narboljšini duham navdani in se terd no na zmago zanašajo. Eni pravijo, de je Košut sam v taboru, kar pa verjetno ni. Dem-binski hoče srečo svojo pred poskušati, kot nova pripomoč cesarskim pride. (Gratz. Z.)
Način, kako se madjarski puntarji voj skujejo na Ogerskim, bi gotovo vsaki tolovajski trumi v nedosežni izgled biti zamogel. Pred bitvo na odpertim polji se vmikvaje, vpričo c. kr. armade bežeč se te derhali, ki imena puntarskih tropov ne zaslužijo, z tem pečajo, de nebranjeno lastnino ubozih plenijo in temu gerdimu ravnanju, ktero vojsko imenujejo, vsaktere grozovitne in hudobne dela pridružijo. De je res taka, nam med drugim zopet pokaže napad na mejno nieslice Altendorf in njih ropanje ondot, junaške dela, ktere je o. t. ni. po noči njih 150 pod nekim nadlajtnantam Sentivani doperneslo. Sentivani je od eolniga prijemnika, kterimu jc pištolo na persi nastavil, tirjal dnarjev, in je vzel, ker je bila poglavitna reč že v Sroinove odpravljena, priročno gotovino od 339 gold., med tem, ko so pomagači njegovi nektere uradnike lovili po mestu, ki so bili po njih izreku izdajo zoper Madjare dopernesli. Dva njih sta bila vjeta. Več voz so poropali in vse so tako natihama in po tolovajsko opravili, de je več meščanov še le drugi dan zvedilo, kaj de se je po noči godilo.	(YV. Ztg.)
34. armadni razglas razloži bolj natanjko, kar je že v 33. rečeno bilo in pove, de je bilo mende 50000 puntarjev pod Gor-gejem, Klapka in Dembinskim; de je poljni maršal sam na boriše šel, prepričat se, koliko dc je sovražnikov, ter je iz več napadav, v kterih so se sicer vselej sovražniki našim vmakniti mogli, sprevidil, de ima sovražnik sosebno več konjikov; za to je sklenil se terdno vstopiti okoli Pešte, dokler se jim drugi cesarski-" vojaki, ki bodo na Ogersko poslani, ne pridružijo. Naša armada je pa zdej cela skupej ter je na vse strani zoper sovražnika pripravljena. —
Kakor „Austrijanski Korrespondent" pove, so naši vojaki sklenili Komarnsko terdnjavo samo ojstro obdati, ker ni mogoče, jo z napadam (jurišem) vzeti.
Nasproti pa piše Grazer Zeitung: Preš-porek. Komarnska terdnjava se boznasko-kam vzela, in zato je dvanajst bataljonov namenjenih, ki bodo za obležno armado stali in jo varovali, llavno maršira več bataljonov KhevenhuIIer, Paumgarten pešeov, Ulanov in lohkih konjikov skozi naše mesto.
Erdelj.
Lloyd poda naslednje pismo iz Bukarešta od 27. Suša:
Zamorem vam sledeče od dogodeb na Er-deljskim povedati.
13. Sušca so prišli naši vojaki blizo Hcr-mansladta, so se vstopili pri Geroldsau in so bili v zvezi z Rusi pri Talmaču terdno postavljenimi.
15. Sušca so šli naši proti Kronstadlu in Rusi so se vmaknili na nar nakrajniši mejo, kjer so sotesko vterdili.
18. Sušca je prišla naša vojska v Kron-stadt. General Engelhardt je komandiral Ruse, ki so tam. Puhner je stal takrat z 2000 pri Rimniku. General Kaliani je mislil takrat mesto Kronstadt obderžati; ali na ravnost je prišlo povelje od ruskiga generala Liiders, de ima Kronstadt zapustiti. Ker je bilo naših vojakov premalo in niso vojskine priprave imeli, so se 20. Sušca z Rusi vred v Valahijo vmaknili. Nas je le 8140 pešeov in kanonir-jev, 900 konjikov z 42 štuki. Zraven pa komandira še major Haidi 1200 pešeov in 240 konjikov. Torej je c. k. armade vValahii 12000 mož.
Iz Erdelja nismo nič gotoviga zvedli. V Hermanstadtu, se sliši, je Mesaroš, v Kron-stadtu Bem.
Misli se, de hoče Bem v Bukovino pre-dreli. On nabira po deželi vojake brez ozira na narodnost.
Mi bomo v Banat šli. Sila veliko ljudi je z Erdelja sem pribežalo, ki mnogo nadlog terpe.
Ptuje dežele.
Laška. Koliko de se Poljaki pri današ-nih vojskah vdeležijo, se iz liaslednjiga pregleda vidi:
Znajdejo se zdaj polske kardela (legije) v Bimu, v Toskani, Sicilii in v Turinu. Pri njih je več zlo izurjenih oficirjev, ki vodijo večidel bataljone in kompanije, kteri obstoje iz raznih narodnost. Ludvik Miroslavski je brigadni general pri siciljanski armadi, ktere vikši vodstvo je Francozki general Magnan prevzel. Njegov adjutant (pobočnik) je Strzezki, in zraven teh je še 50 poljskih oficirjev v ti armadi. General Hrzanovski je vikši vojskovodja v sardinski armadi. Pod njim stoji pol-sko kardelo, ktero grof Zamoyski vodi, v taistim je 120 polskih oficirjev, še enkrat toliko podoficirjev in koprolev. Truma sama >a obstoji iz Ogrov, Hervatov, Poljakov in Slovencov, ki so ušli iz cesarske armade ali pa vjeti. Zraven je pa še v sardinski armadi iz polske vstaje leta 1831 znani general Romarino in obristar Antonini. V Rimu ima polska legija 49 oficirjev in 72 podoficirjev, drugi so Ogri in Slavjani (ki so vjeti bili, ali všli), nekaj Nemcov in okoli 50 Francozov. V Toskani je napravil polsko kardelo Obristar Siodotkovič. Clo v Carimgradu (Slam-bolu) nabera sardinski kapitan knez Čartoriski Joljake. Kar Ogersko zadene, je komej 4 ali 5 generalov pri madjarski armadi, ki bi po rojstvu Madjari bili. Polski generali, ki imajo tam vikši vodstvo, so: Dembinski, Bem, Kamienski, Bodzinski, Volkonski, Uminski, Jaroslavski, Klapka, Bomano, 7 brigadnih generalov. Polskih oficirjev je brez števila tam.
V	Flor en c i je izročena neomejena oblast (diktatura) nekimu Guerazzi, v Bimu pa trem možem z imenam: Mazzini, Saffi in Ar-mellini.
V	Genovi je republika razglašena; ali sardinski ministri hočejo to mesto z vojaki v-
rotiti.
Genova. Bne 1. Maliga travna si je množica iz orožniccl5, do20000 pušk vzela; ter je tirjala od generala De Arzata de bi izročil terdnjavo dello Spirito santo, in ker je general leto odrekel, se je kervavi boj vnel n je celo noč terpel. Drugi dan je general s vojaki iz mesta šel.
Na lo je peršlo iz Turina (3. t. m.) kraljevo povelje de je Genova v stan obsede in pod vojaško postavo djana.
Bivši kralj Karel Albert je v Parizu. Baljnopisiio oznanilo iz Tcrsta 10. t. m. pove, de se je Genova vdala.
Poljni maršal ltadecki je vsem prebivavcam mesta Novare zapovedal, v 48 urah vse orožje in vse vojskine priprave izročiti.
Vojska med Danci in Nemci se je resno pričela. Iz vseh nemških dežela vrejo zopet vojaki proti Šlezvik-Holstcjnu, in pri Eckern-forde jc bila med danskimi bojnimi ladjami in nemškimi kanonirji bitva, v kteri so nemški štuki veliko danskih ladij poškodvali, in sosebno velko ladjo „Christian VIII." popolnama razdjali in v zrak razgnali. —
— 120 — H e 1» 4» 1 i t ■ S k I del.
S mesnica in resnica.
Zbor o Slovenskim pravopisa.
(Zbrani so poslanci iz vsih Slovenskih strani, ura je že deset, tedaj se zbor začne.)
Predsednik:
Moji Gospodje! sošli ste se iz cele Slovenske
okrajne,
Oe bi posvet in pa sklep se tu storil zastran
pravopisa.
Vladati ljudstva se zdaj ne puste le po eniga
misli;
Ravno tako je od raznih strani per nas hrum
o pisanji.
Koliko zbori store, nam Dunaj in Kromeriž
kaže;
Upam, de toliko ali še več mi bodemo tukaj
sklenili.
Konec potcin bo imel že prepir Abecedine
vojske.
Zdaj predlog, ki prišel je nar pervi, pisar,
preberite.
Pisar (bere):
Kdaj še ne bomo slovo pravopisa lažnivosti
dali?
Pišimo, kakor povsod govore: šu, vstov in
perja tu.
Čerk preobilo je greh zapisati, ko manj se
jih sliši.
Neki Gorenski poslanec:
Menim de tudi svovo in vežnivost bi bvo
zapisati;
Sej per Gorencih povsod se loko izrekovati
sliši.
Kroparski poslanec:
Ni res temu tako, sej v Kropi še pravimo:
I o d a.
Tenki tki poslanec: Res le pustimo ankrat že to pusto hrovaško
pisanje;
Ovbe mi iz gvale na gre, kdo tače je muše
si izmislu,
In pa zakaj še le smeh je, če š čire, m a
tiče predajam.
Kranjski poslanec: K lun' so za te, Terzican; mi vemo, kako
naj se p i s e; V Krani imamo za vse cimentirano mero in
vago.
Predsednik: Moji Gospodje! nikar očitati nobenih sebičnost,
Loški poslanec: Prevzeten Kranjc, le movč', ti znamo glavo
Pivčan:
Jest sim misli enake, kot rekel je Semški poslanec;
Saj se na Pivki drugač govori ne, kot piše
—. — — (šum).
En glas iz levice: Kaj nas Čiči poslej inHrovatje še bodo učili?
Predsednik: Naj sc pusti vsakkterimu svoj predmet razložiti.
Pivčan:
Reči sim hotel: pri nas govori se, kot piše se
v knigah.
Vonder pristavim še naj, de Horvatu in Čiču
naj čast bo. Čiste Slovenske kervi je Horvat, z njim Beli
je Krajnec, Holjc, kot pa je drugej, kjer Nemec prišel
je k Slovencu. Čič pa otrok je Japodov nekdanjih, je Staros-
lovenec.
(Veči hrup se vzdiguje).
Štajerski poslanec:
Jaz pa ne vem še, zakaj dane lepega, dobrega htete.
Tominski poslanec:
Aniha vosla imam ha, ki piše nc : liori na
ho r i.
(Cepetanje z nogami). En glas iz sredice.
Čujte, v razpertji šc kdo pravopis da oktro-
ajiran.
Drugi glas iz levice:
Tistiga polniga kljuk pravopisa Horvaškiga
več ne!
Hrum in glasovi od vsih strani križim , predsednik zvoni).
Drugi glas iz sredice: Bolje tedaj, ostanimo per zdanjim, namest
pravipis nov.
(Zopet le še veči hrum in vpitje.)
Predsednik (zvoni močno).
Zbor razpušen do drugod je, edinosti dans
ne storim več. (Poslanci gredo prepiraje se na vse strani.) *)
Podlipski.
Ziala deklica, ali začaran kralj.
(Dalje sledi.)
Imamo kov in žekclj, in zraven še parekelj. Tu v lmc' učit1 se znate; sej vi le sam' se
slate.
Predsednik: Mogel opomniti zdaj bi govornika zadnjiga 1
redu.
Ljubljančanka: V Loki ne veste zadost', je Ljubljana Slovencam postava; G risala sim un' dan jo, pa dan k al a ni mi
Ločanka.
Šent- Vidski poslanec: Bavnu sim sei na Kozele, ko zaslišim močno govorico; Bad bi odsejkat prepir, šent-Vidci le nekaj
še vemo.
Čerkaleta, ki Gorenc jo preganja, sc sliši per
nas, pa debelo. (Tiho šeptanje se čuti.) Ribniški poslanec: Jaz pa bi znal kaj čerk per pisanji še t j ud
prid jati,
S sjuho se robo pečam, ker drugač nič krj u-
h a še n ej m a m. Neki Dolenski poslanec: Pisat' preveč le ne čerk, jest menim, mi pravimo: p o v, ju Koroški poslanec: A j pa šc prav'te? preveč je, tla pišete groš
in ne roš vi
Beli Krajnec. Moji predragi! nikar pravopisa ne vničite tega Meni se vidi, de govor je tak naš , kakor pisanje
(Nekaj posmeha, in glas: si i š1 te?)
Idrijski poslanec: Kak vaš govor je prav, ki ne p raj i te: ho
dim po vada?
Bano pred belim dnevam, na jutro vstane zlata deklica, vzame metlo in krog in krog koče vse pomete. Ko Burja vstane in nemo-re vun, praša: „Kdo je krog in krog koče vse pometel, dc nc morem vun? Deklica bli-žej gre in reče: „Jez." In on jo prijazno po-praša: „0j zlata deklica! kaj bi ti rada, povej, de te poplačam, ker si krog in krog koče vse pometla. In deklica vse pove, kar je doživela in praša, če nič ne ve, kje de bi bil kralj Nikolozemski? On ji odgovori: „Jez nič ne vem, nisim bil tak dalječ; ti moreš k Jugu iti, on je bolj dalječ bil, bo že zanj vedil. Potem ji pot pokaže, in ji da zlato jabelko, v kterim so bile tri obleke; ena sončna, druga mesčna in tretja zvezdna.
In ona se na pot poda čez ravno polje in čez hribe. Gre in gre zmirej naprej. Ko noč postane spleza na visok javor, se ozira okrog in vidi blizo boste luč. Gre h koči, kjer je vidila luč in poterka na duri: V koči se žena oglasi; „Kdo je?" Zlata deklica vse pove in prosi, de bi jo čez noč pod streho vzeli. Žena v koči pa odgovori: „0j zlata deklica, pojdi, pojdi dalej! Moj mož je Jug; če te tuki dobi, ko pride domu, te bo stergal v prah in pepel. Deklica pa le prosi in se nič ne boji. žena ji kočo odpre, ji pod klop posteljo postelje in reče: Oj zlata deklica! ko pride moj mož domu in po koči roji in razsaja, ti pa le tiho bodi! Jutro pa pred belim dnevam vstani in krog in krog koče vse pometi, de moj mož ne bo mogel vun. Ona ji vse obljubi. Kmalo potem pride Jug domu. Silno roji in razsaja in vpije. „Keršeno meso diši!" Žena ga tolaži, deklica pa je le tiho.
Bano pred belim dnevam na jutro vstane zlata deklica, vzame metlo in krog in krog koče vse pomete. — Ko Jug vstane in nemo-e vun praša: Kdo je krog in krog koče vse pometel, dc ne morem vun? Deklica bližej gre in reče: „Jez." In on jo prijazno popra-ša: Oj zlata deklica kaj bi ti rada, povej, de te poplačam, ker si krog in krog koče vse pometla. In deklica vse pove, kar je doživela in praša, če nič ne ve, kje, de bi bil kralj Nikolozemski? On ji odgovori: „Malo že vem, kje de je. Tam per Sevru sim bil in sini ga vidil; ravno zdaj se bo ženil, je že vse pripravljeno. Perice so tam prale za ženitvanje in perilo obešale, jez sini pa vse v luže pometal in pomazal. Pojdi k Sevru tam boš vse zvedla. Potem ji pot pokaže in ji da zlat ko-želj in pa zlato vreteno. In ona se na pot poda čez ravno polje in čez hribe. Gre in gre zmirej naprej. Ko noč postane, spleza na visok javor, se ozira okrog in vidi blizo boste luči Gre h koči, kjer je vidila luč in poterka na duri. V koči se žena oglasi: „Kdo je? Zlata deklica vse pove in prosi, de bi jo čez noč pod streho vzeli. Žena v koči pa odgovori: „0j zlata deklica, pojdi, pojdi dalej! Moj mož je Sever, če te tuki dobi, ko pride domu, te bo stergal v prah in pepel. Deklica pa le prosi in se nič ne boji. Žena ji kočo odpre, ji pod klop posteljo postelje in reče: Oj zlata deklica! ko pride moj mož domu in po koči roji in razsaja, ti pa le tiho bodi! Jutro pa pred belim dnevam vstani in krog in krog koče vse pometi, de moj mož ne bo mogel vun. Ona ji vse obljubi. Kmalo potem pride Sever domu. Silno roji in razsaja in vpije: „Keršeno meso diši!" Žena ga tolaži, deklica pa je la tiho.
Bano pred belim dnevam na jutro vstane zlata deklica, vzame metlo in krog in krog koče vse pomete. Ko Sever vstane in ne more vun, praša: Kdo je krog in krog koče vse pometel, de ne morem vun? Deklica bližej gre in reče: „Jez." In on jo prijazno popra-ša: Oj zlata deklica, kaj bi ti rada, povej, de te poplačani, ker si krog in krog koče vse pometla. In deklica vse pove, kar je doživela in praša, če nič ne ve, kje de bi bil kralj Nikolozemski? On ji odgovori: „Jez pa že dobro vem. Lih včeraj je bilo vse pripravljeno za ženitvanje, pa je strašno dež šel in Jug je vse perilo v lužo pometal, tako, de se ženitvanje ni moglo obhajati. Tam v unim gradu lej! ki ima toliko oken, kolikor je v letu dni, on z svojo kraljevo prebiva. Pojdi tje in vzemi la zlati kolovrat seboj, zaveži si čelo, de si ti zlata zvezda ne bo vidila in ponudi se mu v službo.
(Konec sledi.)
Knjiga splošnih državljanskih
postav.
Dragi rodoljubi! pustite enkrat Abecedino vojsko na stran; tisti, ki jo je začel, je gojovo ni hotel večne, namreč rajnki slavni Matija Čop; ampak le to je hotel: Si vis pacem, para belluin (utique non sempiternum).
§. 232.
Nepremakljivo blago se zamore le v sili k očitnim pridu malolelniga z dovoljenjem varst-vine sodnice in pravilama le na očitni dražbi oddati, iz važnih uzrokov zamore pa sodnica tudi v oddajo brez dražbe privoljiti.
233.
Sploh ne zamore varli v vsih opravkih, ki ne zadevajo redniga peljanja gospodarstva in ki so važiiiši, nič brez sodniškiga dovoljenja početi. On se ne zamore torej iz svoje moči nobene dedine odreči, ali je brezpogojno sprejeti; nobeniga njegovimu varstvu zaupaniga blaga oddati; nobene štantve pogodbe skleniti; nobene z postavno gotovostjo naložene istenge odpovedati; nobene terjatve prepustiti; nobene pravde poravnati, nobene fabrike, kupčije in obertnije brez sodniškiga dovoljenja začeti, nadaljevati ali popustiti.
§. 234.
Varli ne zamore sam od sebe nobene istenge malolelniga, če se nazaj plača, prijeti. Dolžnik, komur se takšna istenga odpove, naj si k svoji varnosti sodniško dovoljenje k vz-digi istenge od varha pokazati da, in se ne sme s samim prijemnimlistam varha zadovoljiti; tudi mu je prosto , plačilo naravnost sodnici sami opraviti.
§. 235.
Kolikorkrat se primeri, de ima kaka dolžna istenga plačana biti, mora varli previditi, kar je za nje koristno obernenje potrebniga in k' djanskiin obernenju poterjenje sodnice doseči.