ENGELBERT GANGL:
Delu — plačilo!
ožek je imel dvcje lastnosti: neskončno lad je srebal kislo mleko in neskončno rad je dražil sosedovega psa Pozoja.
Prvo ni bilo nič takega. Hm, kislo mleko! Kdo ne pozna njegovih dobrot ? Drugače pa je bilo s sosedovim Pozojera. Kadar je bil privezan, seveda ni mogel Jošku do živega. Ta ga je dražil s ceste, renčal vanj in rau kazal dva prsta; ubogi Pozoj je lajal na vse pretege, se zaganjal proti dečku, a hlač mu ni mogel pomerili, kakor bi bil rad in kakor bi Jožek pravzaprav zaslužil za svoje nepremišljeno početje — ko bi le hlač nc bilo škoda!
Pozoju je bilo Joškove nagajivosti več kot dovolj, zato je pa ludi sklenil, da mu o prvi priliki vse pošteno plača.
Jožek je imel dobto mater in dobro sestrico. Večkrat ju je mati k so-sedovim poslala po latvico kislega mleka, da so ga použili za južino. Hm, kislo mleko in pa v njem nadrobljen črni kruh — kako je bilo to ne-skončno dobro!
In tako sta šla Jožek in sestrica po kislega mleka ludi tisti dan, ko se je sosedov Pozoj veselil zlate svobode. Gospodar ga je bil odvezal, in Pozoj je srečen in vesel skakal okolo hiše. Jožek in sestrica pa sta šla, nič hudega sluteč, po vasi dol: sestrica naprej, Jožek pa za njo z latvico kislega tnleka v rokah. Ves je bil zamišljen v dobroto, ki ga čaka doma, ko postavi na rnizo posodo in zajame iz nje žlico bele dobrote.
-^.    113   «—
Pozoj zagleda nagajivca. Brž se sporani svojega sklepa, češ, zdaj je prilika, da se maščujem. Zakadi se proti Jošku in mu pokaže zobe. Deček se ustraši, da odskoči od tal. Tedaj se pa kislo mleko pocedi iz lalvice ter
se zlije na sestričino 'glavo in po njenem žalostnem obrazu na sama uma-zana tla. Pozoju se je zdelo kazni dovolj, zato ni dal dečku pokusiti svojih zob.
Pa saj je bilo tudi to dovolj kazni: oh, kislo mleko, namesto da bi šlo 12 latvice na žlico in z žlice v usta, pa se je cedilo po tleh, in namesto Joška ga je srebal zdaj — Pozoj!