MARIJA  MIJOT,  SOUZE   JN  SMEH
Knjižna izdaja pesmi tržaške (svetoivanske) kulturnoprosvetne delavke Marije Mijotove* je zanimiv, razveseljiv in značilen dogodek. Predstavlja menda edini primer v naših dneh, da se skuša naš — zamejski — človek umetniško izpovedovati v svojem dialektu. To je spodbudna manifestacija naše nacionalne trdoživosti na tržaških tleh.
Souze jn smeh — dva stalna elementa našega ljudskega pesništva: bolečina, ki se tu poraja iz osebnih človekovih in ljudskih razočaranj, in obešenjaško veselje, ki s kurentovsko kretnjo vsaj začasno skuša pozabiti na zlo — skozi ta emocionalni razpon izpove Mijotova v preprostem, figurativno nezahtevnem jeziku ljudske pesmi samo sebe in usodo svojih ljudi. Pesmi so polne dobrosrčnosti, ljubezni do ljudskih običajev in navad, ob katerih si iščejo navdiha in ohranjajo snovi primerno nemodernistično ljudsko obliko. Ponekod, morda že v zavestni težnji po opisu ljudskega običaja, pa zdrknejo v nepoetično nara-tivnost (Mrlič u šiše). Zaslutimo lahko prikrit protest proti italijanski gospodi (Tržaške pust), socialno ogroženost (Neprskrblena držina), skrb za skorjico boljšega kruha (Perice se menejuo), kdaj pa kdaj pa se utrne pesem, ki je polna sonca.
Za primer naj navedem nekaj stihov, ki jih zaljubljen fant poje svojemu dekletu:
Za hip še u dreuje luč ruša se ustave
Kukr u sanjah se mene zdi use!
Sunce še ambat lepu us'h pazdrave,
prej ku u murje uano sp't grje!
Zbirka ima namen buditi v ljudeh, ki jih politična meja loči od narodne skupnosti, ljubezen do ljudskega izročila, iz katerega naj kot iz neusahljivega studenca izvira duhovni napoj za razvoj nacionalne samobitnosti in za ohranitev domače govorice.
S tega stališča se zdi triindvajset pesmi obsegajoča knjižica še bolj aktualna in torej zasluži našo pozornost in pozdrav.                    Ivan Mesiček
464