Glasilo slovenskega delovnega ljudstva. »ZARJA* izhaja v Xjubljani :i: in soboto. UPRAVNI9TV0 se nahaja v Selenburgovi ulici štev. 8, II. ndd» etropje, in uraduje za stranke vsak delavnik od 9/do 12. poldne in od 4. do 7. zvečer. ::s Inaerati: enostopna petit vrstica 30 vin., pogojen prostor, poslana :>'■ in reklame 40 vin. — Inserate sprejema upravništva. ™ Nefrankirana ali premalo frankirana pisma ee ne sprejemajo —11 Reklamacije lista so požtnine proste. Policijski režim na Hrvaškem. Zagreb, 7. julija. Na Hrvaškem smo imeli komisariat; ali ta je, kakor je znano vsemu svetu, že davno odpravljen. Zdaj imamo ustavnega bana, ustavno vlado, sabor, vse, kar na zunaj predstavlja ustavnost. Ali blagor mu, kdor more verjeti, da imamo res normalne razmere v deželi! Sarajevski atentat, ki je tem bolj zagoneten, čim več poročajo budimpeštanski in dunajski listi o »rezultatih« preiskave, ni sicer s svojimi posledicami pojasnil vseh razmer v Bosni in Hercegovini, pač pa je nekoliko obsijal razne prilike ne le onkraj Save, ampak tudi v naši deželi. Kar se tiče atentata samega, se nam zdi, da bo imela šele poznejša zgodovina nalogo in možnost, da posveti za kulise, za katerimi se je pripravila ta krvava drama in da razkrije njene prave tendence. Kar pripovedujejo telegrami o izpovedbah napadalcev samih, o povestih prič in o bajkah »dobro poučenih« modrijanov, ki so že pred tedni »vedeli« za nameravani atentat, jim pripisujemo toliko vrednosti, kolikor jih zaslužijo; ta vrednost pa je po našem mnenju zelo majhna in je tudi tedaj ne bi smatrali za večjo, če se ne bi vsak dan prekli-cavalo, kar se je dan poprej poročalo. Mi se nismo za oficielno Petrovo in Pašičevo Srbijo nikdar čez mero navduševali in nimamo povoda, da bi se ogrevali za tiste elemente, ki sovražijo in preganjajo naše srbske sodruge. Ali to ne more biti razlog, da bi zapeli slavo onim elementom, ki so kar prvi hip poizkusili podtakniti atentat Srbom sploh in ki bi ob ognju sarajevske tragedije radi zavreli svojo politično juho. Če je bil umor Franca Ferdinanda in njegove soproge sad zarote, je prav lahko mogoče, da bodo šele rodovi za nami izvedeli, kdo je imel pravzaprav niti v rokah in v čigavem interesu je umrla prestolonasledniška dvojica. Na vsak način je ozadje zelo temno in pozabiti se ne sme, da so se tudi drugod že iz-* vršili atentati s provokatoričnimi nameni in v interesu reakcije. Toda vse to je za sedaj zagrnjeno še z gostim pajčolanom in resnica koraka včasi zelo počasno. Tem sumljivejši so tisti, ki so že prvo minuto hoteli vedeti vse in so v svoji bestialni podlosti razglasili atentat za delo Srbov, to se pravi za delo vsega srbskega naroda. V Zagrebu so v to piščalko zapiskali frankovci. Da je tolpa političnih pustolovcev porabila priliko, ni nič čudnega. Kulturen človek je nekoliko presenečen, ako opaža orgije bestialnosti, ki jih je brezvestna drhal uprizorila v saboru; ali kdor pozna to desperadorsko družbo, ne pričakuje od nje nič drugega. Ce se Ivica Frank dere v zbornici in kriči podpredsedniku »morilec« v obraz, ne pomeni to prav nič; »tat, goljuf, lopov« so navadni agitatorski izrazi te sodrge in če hoče kdo izmed teh pustih kričačev sploh še doseči efekt, misli sam, da ne gre ceneje kakor z »morilcem«. Tudi poizkušam pogromi se popolnoma vjemajo s starimi navadami frankovskih črno-sotnikov. Zagreb je že večkrat videl take »demonstracije«, pri katerih je hotela pest imeti besedo; odkar je socialna demokracija organizirana, so jo sicer patriotični razgrajači še vselej izkupili, ali čez par let pozabijo na batine, pa se zopet spomnijo na svojo priljubljeno taktiko. Topot je bilo naravnost nemogoče, da bi bili premagali izkušnjavo. Ko so se lani »urejevale« hrvaške razmere, so se ponesrečile vse frankovske intrige. Do vlade niso mogli priti, pri volitvah niso mogli doseči znatnega uspeha, s političnimi kupčijami so imeli smolo. Njihove otročarije v saboru niso napravile nobenega vtiska. Pogreznili so se popolnoma v brezpo-membnost. Naenkrat je prišla vest o atentatu. In poročilo je dejalo; Napadalec je Srb. — Kaj je moglo biti lepšega za frankovsko srce? Le obr 'niti je bilo treba stavek: »Srb je morilec«, — pa ga prenesti v množino; »Srbi so morilci« — cev, teh prijateljev vaših klerikalcev, ni velika; nekoliko sodrge se dobi v vsakem mestu, torej tudi v Zagrebu. Ali s to gardo ne bi nikjer veliko opravili, če ne bi posredovala policija na tak čuden način, da aretira tiste, ki se ne dajo pretepati od frankovskih razbojnikov. Demonstracije pijanih »patriotov« niso bile v resnici niti senca tega, kar poročajo nekateri zunanji listi, po katerih bi človek mislil, da je bil ves Zagreb izpremenjen v krvavo bojišče. Frankovska drhal je bila prav tolika, da je mogla na posameznih točkah, kjer je bilo slučajno malo nasprotnikov, nekoliko zdivjati. Potem so lopovi sami razpošiljali telegrame v Budimpešto in na Dunaj, kakor da je bilo skoraj vse zagrebško prebivalstvo v njihovem taboru. Res pa je, da se jim tudi ona posamezna rokovnjaška dejanja, pri katerih je prišlo do spopadov, ne bi bila niti za poizkus posrečila, da jih ni protežirala policija. To nagnenje za »radikalne« frankovce je pri naši protiradikalni policiji že staro. Ali razumljivo je. Navidezno je med državno oblastjo in skrajno opozicijo največji prepad; v resnici gre vladajoči sistem za tem, da prepreči vsako solidno politično delo na Hrvaškem, zlasti vsako okrepčanje jugoslovanske solidarnosti; in za tem gre tudi frankovstvo. Tako si podajajo neenaki bratci roke. »Čista hrvaška in katoliška stranka«, ki je v resnici le majhna, usmiljenja vredna strančica, rohni in se premetava v divjem radikalizmu, in policija, ki je plačana, da skrbi za red in mir, pazi, da ne dobi ta »radikalizem« zasluženih batin. Za nedeljo je socialno demokratična stranka sklicala javen shod na vrt »Kola«, da protestira proti frankovskemu rokovnjaštvu. Policijski šef je prepovedal ta shod. Hotel je namreč... varovati socialiste! Gospod Mraovič je dejal, da bi jih frankovci utegnili napasti, in tega njegova ljubezen do rdečkarjev nikakor ne bi mogla dopustiti, zato — prepoveduje socialistični shod! Seveda je bil ta policijski strah popolnoma nepotreben, zakaj socialistične mase bi se bile tudi brez policijske pomoči znale braniti peščice tolovajev, ne glede na to, da zleze frankovcem itak srce v hlače, kadar so nasprotniki v večini. Po našem mnenju je za policijo itak žalostno izpričevalo, če se mora za prepovedi posluževati takih argumentov. To je menda spoznal tudi njen šef, pa je zadnji hip iznašel drugo pretvezo; prepovedal je shod, češ, da bodo ob tistem času po cerkvah in tem- | pelnih službe božje za prestolonaslednika in njergovo soprogo. Najbrže je prezrl, da se rekviem in parastos ne čita na vrtu restavracije »Kola«. Med Vseučiliščnim trgom, kjer je ta restavracija in Ilico, pa je Frankopanska ulica in tukaj je v Aleksičevi gostilni prostora za dobrih tisoč ljudi. Ker je policija zaprla trg, se je delavstvo zbralo v omenjeni gostilni in jo napolnilo do zadnjega kota. In tako sc je shod vršil kljub Mraovičevi prepovedi, slišal poročilo so-druga Bukšega in sodruga Demetroviča ter sprejel resolucijo, ki je bila pripravljena za shod v »Kolu«. S to blamažo bi bila policija lahko zaključila svoje srednjeveško inkvizitorsko poslovanje v stvari, v kateri se mora, hočeš nočeš, bolj-inbolj pogrezati v blato. Ali njena ura je navita, pa se ne more ustaviti. Z eno lopovščino je začela in zdaj se poslužuje vsak hip nove, da bi zakrila prvo. Po frankovski »demonstraciji« v »Narodni Kavarni« je policija na zvijačen način aretirala sodruga Bornemisso, očitajoča mu, da je tam hujskal, medtem ko v resnici ni zagrešil nič drugega, kakor da si ni dal razbiti lobanje od frankovskega tolovaja. Šef policije Mraovič in uradnik Bedekovič sta hotela na vsak način od Bornemisse izsiliti izjavo, da so bili »demonstranti« napadeni iz kavarne; ker ga ni bilo mogoče izvabiti v tako gnusno laž, ga je Mraovič obsodil »zaradi hujskanja« na 14 dni zapora in na deset let izgona. Ali s tem še ni bila policijska maščevalnost gotova. Ponoči so spravili sodr. Bornemisso v samotno celico in tja so nenadoma vtaknili neznanega človeka, ne- Bornemisse itd. Seveda ni nikjer nič našla. Ali Demetrovič in Bornernissa sta Še vedno v zaporu. Zaslišana še nista, ali v zaporu sta! Take oblike dobiva policijsko uradovanje na Hrvaškem, na ta pota zahaja tudi že justica. To so naše »normalne razmere«. Ali mogotci in njih zakotni pomagači se utegnejo zelo urezati; prej nego mislijo, lahko žanjejo vihar, kjer sejejo veter. Zakaj to, kar se zdaj godi, so vprašanja delavstva, vprašanja socialne demokracije, in s to se gospodje, ko najbrže hrepene po kakšnem novem komisariatu, ne bodo šalili in igrali kakor s srednješolci. Socialna demokracija je pripravljena na vse. V nepremišljenosti sc ne bo dala izvabiti, ali za klofute tudi ne bo nastavljala obrazov. , __________ Sodbe nemških in bolgarskih socialistov o sarajevskem atentatu. in efekt je dosežen. V dušah jih je skelelo, ko dvomno preoblečenega policista, ki je Borne- so morali gledati, kako leto za letom kopni misso v spanju pretepel! Značilno je, da vse- blazno, od podlih političnih špekulantov zase- gavedna policija še do današnjega dne m mog a v. i u i! • c.u: i inU! f J c fcuro »Ir m f nv£» in pusti vse Vladne posle pri miru. — Skupna ministrska konferenca. V torek je bila na Dunaju skupna ministrska konferenca, ki se je posvetovala o odredbah glede notranje uprave v Bosni in Hercegovini. Obenem se je bavil ministrski svet s prihodnjim skupnim proračunom. Tega posvetovanja sta se udeležila tudi šef generalnega štaba in mornariški poveljnik, da sta pojasnjevala nekatera tehnična vprašanja. Kar se tiče odredb glede notranje uprave v Bosni ifi Hercegovini, so te odredbe seveda — saj smo v Avstriji — zgolj policijske. Pomnožili bodo državno policijo, ob mejah bo najstrožja kontrola, srednješolska mladina dobi uniformo — potem pa bo mirna Bosna. = Avstrija in Srbija. Avstrijska vlada bo zahtevala od srbske vlade, da preišče, če vodijo niti zarote proti prestolonasledniku v Srbijo in da v tem slučaju ostro kaznuje krivce in da izda Srbija odredbe, s pomočjo katerih se odpravijo nezdrave razmere, ki kale odnošaje med obema državama. = »Strahote v Bosni«. Belgrajška »Tribuna « piše pod naslovom »Strahote v Bosni«: Begunci pripovedujejo, da je bojazen, da si poišče prebivalstvo olajšavo v splošni revoluciji, popolnoma upravičena. K temu pride še okoliščina, da je nastopila po mestih splošna trgovska stagnacija, da narašča brezposelnost in da prihaja nevarnost lakote vedno bližje. = Protiavstrijski bojkot v SrbijL List »Balkan« poroča, da so pričeli srbski trgovci in srbsko potujoče občinstvo proti Avstriji bojkot s tem, da ne uporabljajo več parnikov »Donavske paroplovne družbe«. S tem se hočejo maščevati nad nasilstvi. ki so jih pretrpeli zadnji teden Srbi v Avstriji. List pravi: »Ta začetek je dober; bojkot se mora pa raztegniti na vse. kar prihaja iz Avstro-Ogrske. »Politika« poživlja srbsko občinstvo, naj ne obiskuje zdravilišča in letovišča v Avstriji in na Ogrskem. kjer bi jih le preganjali. — To so sadovi klerikalno-militarističnega hujskanja proti Srbiji. = Iz Albanije prihajajo mračna poročila. Knez je spoznal, da je postal njegov položaj nevzdržljiv in se resno pripravlja na odhod. Njegova soproga je že odšla z otroci iz Drača, baje zato, ker je v Draču zelo »nezdravo« podnebje. To bi bil knez tudi že lehko preje vedel. Za resnico. Roman. ' Spisal Jožef Laichtef. - (Dalje.) Rakev so prinesli v mrtvaški voz baš, ko Je z oblačnega neba jel naletavati vlažen sneg. »Torej, srečno pot!« je dejal Mikyška, hiteč nekam spred, kjer je imel sprevod voditi mladič s palmovim listom. Sprevod se je premaknil. Duhovnika ni bilo, ker se je Soumar odrekel cerkvi. Pred rakvijo je korakala samo četa dijakov in navadnih delavcev in deklica v črnih krilih in črnem zavoju, nesoč na rdečebeli blazini železne verige in trnovo krono. Ob vozu pa je korakalo nekoliko bivših soobsojencev Soumarjevih. Držali so trakove vencev, položenih na rakev. Precej za vozom je šel brat Soumarjev, prišedši z Dunaja, potem Bartoš z ženo in nekoliko imenitnejših oseb? med katerimi si videl Mikyško in advokata Mrazka. Mikyška se je namreč Vrnil sem za rakev, bržko je spredaj uredil vse potrebno in ukazal, naj se sprevod premakne. On je bil tisti, ki je poskrbel za tisti zunanji sijaj in zadnjo čast Soumarjevo. »Veste, doktore,« je pravil po poti advokatu Mrazku, »naj si Je Soumar zadnji čas še tako laviral, prej se je vendar silno boril za narodno misel. Naša dolžnost je. da ga slavno- Iz domačih krajev. — Novo posojilo ljubljanske mestne občine. Na torkovi seji je sklenil ljubljanski obč. svet, da najame mestna občina novo posojilo v znesku 1 miljon kron. Novo pojosilo se porabi za kanalizacijo, za zgradbo novih mostov ter za zgradbo tržnih lop. Za zgradbo kanalov zbiralnikov je bilo dovoljenega kredita 500.000 K. Izvršiti pa so se morala tudi druga dela. Napraviti se je moral kanal iz'tobačne tovarne v Gradaščlco, kakor tudi kanalizacija v karlovškem predmestju, tako da so stroški narastli na 811.000 kron. Onstran Gradaščice, v trnovskem predmestju, bo tudi treba izpeljati kanalizacijo, da se ne bo onesnaževala Ljubljanica, kar bo veljalo 53.000 kron. Z mostove je bilo dovoljenega kredita 185.846 K, veljali pa bodo 338.000 K. Naprava tržnih lop je proračunana v prvi polovici na 95.000 K, v drugi polovici nad 100.000 K. V javnosti se pojavljajo že tudi glasovi za napravo kopališča ob krakovskem nabrežju, ki bi veljalo (»o proračunu stavbnega urada 160.000 kron. Vsa ta dela bi veljala skupno po proračunu stavbnega urada 914.654 K. — V ljubljanskem občinskem svetu je podal sodrug Ktl)in Kristan nujni predlog, da se izdela za mestne paznike in delavce službena pragmatika in da se jim določi za čezurno delo posebna odškodnina. Predlog je sprejel občinski svet soglasno. — Mestni pogrebni zavod. Na seji ljubljanskega občinskega sveta je poročal župan dr. Tavčar o dosedanjih uspehih pogajanja med občino in podjetnikom Doberletom in Turkom. Z Doberletom je že sklenila mestna občina kupno pogodbo. Za 100.000 K je prevzela občina Doberletovo podjetje. Župan je predlagal, da naj prične občina že s 1. avgustom z lastnim pogrebnim zavodom. Predlog so sprejeli občinski odborniki soglasno. Dalje je predlagal župan, naj ga pooblasti občinski svet, da nadaljuje s pogajanji s pogrebnima podjetnikoma Turkom v Ljubljani in Rojino v Šiški. Tndi ta predlog je bil sprejet soglasno. Dalje tudi predlog, da najame občina pri deželni banki 100.000 K posojila kot obratni kapital za mestni pogrebni zavod. Vodstvo mestnega pogrebnega zavoda prevzame mestni računski revideiit gospod Danilo Šapi ja. — Občinski predstojnik v Spodnji Šiški. Bivši župan v Spodnji Šiški g. Seidl je postal občinski predstojnik za Spodnjo Šiško. — Mesečni shod »Svobode« za podružnico Glince se vrši danes točno ob 8. zveč. v »Ameriki« na Gliucah. Dnevni red važen. Polna udeležba potrebna. — Tako se ne privabljajo tujci. Sodrug naui piše: Pretečuo nedeljo sem napravil izlet v Metliko. Ker sem bil žejen, sem šel v gostilno pri »Solncu«. Vino, ki so mi ga prinesli, je bilo pa tako. da so mi vstajali kar lasje pokonci, ko sem ga pil. Ampak še vse bolj so se mi naježili lasje, ko sem moral plačati za to »božjo kapljico« 72 vinarjev za pol litra. Kar ni mi šlo v glavo, da v tem vinorodnem kraju zahtevajo za liter najstabejšega vina 1 K 44 v. To je naravnost nesramno odiranje in vse so-druge svarimo, da ne hodijo pokušati vina v Metliko. Ko setu se vračal, sem pa izvedel, da se je neki metliški gostilničar izrazil napram železničarju, ko se je ta pritožil nad previsoko ceno za jed, takole: Smo prej živeli brez vas, pa bomo vnaprej tudi! S takimi ljubeznivostmi in s tako visokimi cenami za pijače in jedila pač ne bodo privabili metliški gostilničarji tujcev. Gospodje gostilničarji naj nekoliko razlikujejo med oderuštvom in poštenimi cenami. — Stavka pomožnega delavstva v celjski »Zvezni tiskarni« še sedaj ni končana. Kam privede ta trdovratnost, bolje rečeno trma, našega Jožeta, res ne vemo. Mož, ki je za vse podjetje, ki ga hoče reševati, tako vnet, ne vidi, kaj trpi za borih 7 K tedenskega priboljška tiskarna. No, pa vsaj iz njegovega žepa to ne gre iri to je poglavitno. Javnost slovenska, merodajni faktorji, zganite se, ali se vam oči Še niso odprle? Skrajni čas je, da uvidite, da tako ravnanje Jožetovo ni in ne more biti ne v korist podjetja še manj v korist stranki. Ali nima nihče poguma, da mu pove, kar mu gre? O blažena korajža, kako si velika. V torek so mmmmmmmmmm ■ a ■ ammammmmmmsmmmmm stno pokopljemo. In potem boljše propagande ni za narodno delavstvo nego tak pogreb!« Doktor Mrazek je prikimal. Sprevod je šel po Žitni ulici proti Vinogradom; snežilo je gosto. Udeželilo se je mnogo Soumarjevih znancev: Kačerovskij, Ondraček, Ivan s Hanušem, tudi Jenšovsky z Otokarjem. Zadej Jih je spremljala močna eskorta policajev na konjih. Ljudje, vznemirjeni vsled nedavnih izgredov, so tekali gledat, marsikdo, zlasti mladi ljudje, so se pridruževali pogrebu, dasi so jih vojaške straže semtertja razganjale. Za okni po ulicah so se prikazovala obličja, začudeno zroča na ta sprevod, ki je brez godbe in brez petja, brez križa in brez duhovnika nekako žalobno korakal v snežnem vrtinci proti Olšanom. Mikyška se je oziral ter se časi navdušeno nasmehnil. O priliki je zopet dejal Mrazku: »Veste, doktor, škoda, da policija ni dovolila, da bi ga bili nesli vso pot. Veste, vrstili bi se--------in baš oni, ki so bil z njim skupaj zaprti! To bi bilo imponiralo! Seveda se ni dalo vse izpeljati.« Večkrat se je ozrl i nazaj, kjer je med spremljevalci opazil naenkrat Ivana in Hanuša. »Aha! Aha!« si je mislil sam pri sebi. XLIV. Ob treh je sprevod prišel do pokopališča. Pri vratih Je nastala gnječa, a naposled so se vsi udeležnici zdrenjali noter ter hiteli po glavnih in postranskih potih, da bi o pravem času prišli do jame. pripeljali v tiskarno 3 dekleta, stavkokazke, katere je prejšnji večer lovil do pozne ure po Gaberjih šef, pardon desna roka Smrtnikova, ter zaradi prevelikih zmožnosti splošno znani knjigovez Perc. Ta mož, ki je imel zadnja leta vse najgrše priimke za Jožeta in je bil njegov smrtni sovražnik, klečeplazi sedaj za njim in hoče s svojo pulilo glavo ter s stavkokazi, katerim seveda obljublja mastne plače, reševati celo zadevo. Skrbi naj raje za knjigoveznico, ki je, kakor iz zanesljivega vira vemo, pod njegovim komandiranjem vedno pasivna ter v škodo tiskarni. Če je temu gospodu interes tiskarne toli na srcu, naj odstopi od svoje plače nekaj pomožnemu osobju, saj je isto gotovo vredno poštene mezde, ker je gledalo vedno na korist podjetja, pa ne tako kakor ta nabiralec stavkokazov, le navidezno in hinavsko, v resnici pa mu je podjetje deveta briga, kar je še zmiraj dovolj jasno pokazal. To revše ubogo, naj se pomiri, pa pusti pomožno delavstvo popolnoma pri miru in skrbi raje za se. Pomožno delavstvo bo drugače govorilo s tem gospodom vse bolj jasno. Delavstvo je složno in ostane složno pa če si ta gospod na lovu za stavkokazi zbrusi obe peti. Capito? — V celjski »Zvezni tiskarni« so odpovedali tudi vsemu tehničnemu osobju. Doslej je dobilo vodstvo 3 stavkokaze. Živio! Kljub temu počiva vse delo v tiskarni in jo bodo zaprli. Tiskarniško vodstvo je pustilo, da je prišlo do stavke zaradi beraških sedem kron. Toliko bi namreč moralo plačevati vodstvo po novem tarifu pomožnemu delavstvu več na teden. Sedem kron za pomožnega delavca je preveč, ampak visoke dijete ravnatelju uiso nikomur na poti. Štajerski liberalci so res lehko ponosni na to podjetje. Takšna ie dejanska ljubezen slovenskih liberalcev do slovenskega delavstva. Vojaške koncerte priredi znani prvovrstni kinematograf »Ideal« v Ljubljani v soboto 11. in nedeljo 12. pri predstavah ob pol 9. zvečer. Predvajala se bode krasna veseloigra v 3 delih »Ona ne more reči ne« in senzacijonalna dve-dejauska drama »Strojni kotli«. Vsaki petek specijalni večer z vojaškim koncertom. Kdor se hoče dobro zabavati, naj poseti to prvovrstno podjetje! — Hippodrom Kabath se je že nastanil v lastnem velikem šotoru v Lattermannovem drevoredu v Ljubljaui ter nudi gledalcem kakor jahalciu zelo obilo zabave in smeha. Podjetje ostane tu samo kratek čas ter se obisk toplo priporoča. 2000 kovinarjev v stavki in 1800 izprtih. Akcijske družbe, ki se rede od državnih subvencij in od mastnih profitov, so napram delavstvu še vse bolj brezsrčne kakor poedini podjetniki. Nič mani kakor 140 iniljonov je dala naša država v kratkih letih subvencije akci-onarjem kapitalistom avstrijskih ladjedelnic in obeta se jim nov velikanski profit, ker so meščanski poslanci v delegacijah v Budimpešti dovolili zgradbo štirih naddridnotov. Od vsega tega bodo pa dobili delavci nekaj beraških drobtin. Zakaj stavka 2000 kovinarjev v tržiški ladjedelnici in zakaj je 1800 izprtih? Delavce v ladjedelnici »Cantiere Navale Triestino« v Tržiču na Goriškem je goljufalo podjetje venomer pri akordnem delu. Temu sleparstvu so hoteli delavci napraviti konec s tetn, da so posamezni oddelki zahtevali od ravnateljstva pismene tarife za različna dela. Ravnateljstvo ni hotelo objaviti teh tarif, tajno, to seveda samo zaradi tega, da je delavce sleparilo kakor ie hotelo. Razburjenost med delavstvom je pa še bolj narastla, ker je vodja ladjedelnice T e d e s c h i vedno le s praznimi obljubami In nekako zaničljivo delavcem vse to odklanjal. Prišlo je do stavke med zabijači (Stemmer). Bilo jih je 200, ki so se poravnali in dobili tarif. Komaj pa ie bila ta kategorija na delu, že so zastavkali zbijači (Stanzer), katerih je bilo 300. Ti so tudi zahtevali tarifne pogodbe. Obenem so pa zastavkali pomagači angleških delovodij, ki so zahtevali mezde, kakr- šne imajo pri domačih delovodjih. To se pravi pravično razdelitev akordnega zaslužka, ne pa, da bi pobasali Angleži ves akordni zaslužek, kakor se je doslej godilo. Kakor hitro pa je ravnateljstvo spoznalo resne namene delavcev, da delavci namreč odločno zahtevajo svoje pravice, se Je hotelo sporazumno s paroplovno družbo »Avstro-Američana«, kot lastnico ladjedelnice, na sledeči način oprati: Obema kategorijama delavcev je poslalo tole obvestilo: Pomagačem angleških mojstrov! V odgovor Vašim zahtevam Vam sledeče sporočamo: 1. Vodstvo ladjedelnice bo objavljalo v bodoče interesentom akordna dela. 2. Na zahtevo delavcev je vodstvo pripravljeno, da dovoli delavcem vpogled r akordne knjige. 3. Delavcem se bo izplačeval na račun akordnega dela predujem; 4. Ako se dogodi, da odpuste angleški mojstri delavce, je vodstvo pripravljeno, dotič-ne delavce sprejeti v delo. 5. Vsled tega, ker je vodstvo ravnokar delavcem zvišalo plače, je nemogoče zvišati minimalne plače za 38 v. Razentega je vodstvo pripravljeno, da izplača delavcem saldo akorda po domenjeni dnevni plači. Upamo tedaj, da bodo delavci s tem zadovoljni in jih vabimo na delo, to tembolj, da ne bodo druge kategorije zadržane pri delu. Drugo pismo se glasi: Delavskemu odboru zbijačev (Stanzer). V odgovor na Vaše pismo od 6. maja Vam sporočamo sledeče: Ravnateljstvo je pripravljeno, da Vam da pismene tarife za akordno delo, vendar pa je to nemogoče takoj, ker se mora poprej posvetovati predvsem z raznimi delavci, ker le na ta način nam je mogoče izdelati tarif. Zatoraj Vas vabimo na delo, to tembolj, ker bi bili brez Vašega dela zadržani tudi drugi prpfesionisti. Toraj to so pisma, ki jih je poslalo ravnateljstvo delavcem po mojstru ladjedelnice Tedeschiju, ki pa je spravil pisma lepo v žep in jih delavcem ni izročil. Ko bi bil Tedeschi obvestil delavce, bi skoraj gotovo ne prišlo do štrajka; ker pa Tedeschi svoje naloge ni izpolnil, je naraščalo med delavstvom vedno večje razburjenje. Gospod Tedeschi. videč med delavstvom to razburjenost, zaukaže s parno sireno ustaviti delo. Nato je zapustilo 3000 delavcev ladjedelnico. Direkcija ladjedelnice je takoj poslala v Tržič tajnika delodajalske organizacije drja. Cimadorija, ki naj bi posredoval med kovinarsko organizacijo in ravnateljstvom ladjedelnice. Obe stranki sta se pogajali. Zapisnik o teh pogajanjih se glasi: V Tržiču. 9. maja 1914.' Da v bodoče ne pride med delavci in ravnateljstvom zopet do nerazporazumljenja, se sklene. da -se da obema strankama en mesec časa. V te mčasu naj se izdela kolektivna pogodba med kovinarsko organizacijo in ravnateljstvom ladjedelnice. Nadalje se tudi konsta-tira, da je prišlo do delavskega gibanja le vsled nesporazumljenja. Še istega dne je bil shod. na katerega je prišlo na tisoče delavcev. Shod je imel namen, da določi ali naj gredo delavci v ponedeljek delati ali ne. Po burnih debatah se je sklenilo, da gredo delavci na delo. Kolektivna pogodba se je izdelala, in na shodu, ki je bil drugi dan na travniku »Avstro-Amerikane« pred ladjedelnico, ie bila tudi soglasno sprejeta. Po tem shodu so se sešli zastopniki delavcev z dr. Cimadorijem, zastopnikom ladjedelnice. Sklenilo se je, da se določi 8dnevni termin, da zamore ravnateljstvo pregledati od delavcev predlagane zahteve; nadalje se je sklenilo, da naj se pogajanja vrše vsak dan po zaključku dela. 9. junija je kovinarsko tajništvo predložilo kolektivno pogodbo, ki se glasi: 1. Splošno povišanje plače oniin delav- Pri šestem oddelku je mrtvaški voz obstal. K jami je stopil duhovnik. Nekdo je vzkriknil: »Nič duhovnika!« Toda grob so vendar blagoslovili in potem je pristopil Mikyška k rakvi. Resnobno se je ozrl, nasmejal se s tožnim nasmehom ter izpregovoril nagrobni govor. »Bratje, tovariši !* je začel. »Živimo v času, ki nam nalaga neko rezervo. Ne čudite se torej, da vam ne moram govoriti tako od srca, tako odkrito, kakor bi rad baš v tem času. Glejte, bratje, tu smo spremili do groba enega prvih navdušenih bojevnikov za misel, za katero se borim i jaz, za katero meni in vam goreče bije srce v prsih. Tu smo spremili k grobu bojevnika, ki ni hotel internacionalnih, ampak narodne delavce, ki je šel v boj za državno pravo in za to sveto svojo misel trpel v ječi. On je bil, ki nam je dal vzor, kako živeti in trpeti za domovino. Zato bratje, vam pravim: Ne marajte tistih glasov, ki vas vabijo v internacionalni tabor, ampak vedno se spominjajte njega, ki ga pokopavamo in ki vam je pokazal-drug vilj. Mi moramo iti skupno z vsem narodom, mi moramo iti s temi, ki se bore za domovino. za nje svete pravice in pred vsem za državno pravo. Mi — mi, bratje, moramo vsi biti narodni, zavedni delavci. V nekih krogih so se porodili glasovi, kličoči po svetovnih mislih in svetovnih teorijah. Jaz, tovarši, tudi nisem nemoderen človek. Tudi on, tu v rakvl, ni bil nemoderen človek. Toda, bratje, kaj so vse svetovne misli, vse teorije, napram edini, največji, najžarneiši mi- sli? In zato moramo najprej izbojevati naš narodni boj in potem, bratje, če se bo komu hotelo naj premišljuje tudi o tistih drugih vsakovrstnih nravnih, socialnih in drugih vprašanjih. Bratje! Naši očetje so se stoletja in stoletja borili in umirali za domovino. Torej dokažimo, da i mi vsi za ta naš narod, čeprav je majhen in stiskan, znamo umreti, da, bratje, umreti, baš tako kakor naši očetje, od kojih smo podedovali to najdragocenejšo dedščino, naš jezik, ki si ga ne damo izruvati od nikogar. Dokažimo, da znamo trpeti in umirati kakor on tukaj, kateremu bodi med nami nevenljiv spomin!« Mikyška si je z rutico obrisal potno čelo. Nato je odstopil v globoki tišini od rakve. Oziral se je slovesno in zmagoslavno, kakor da nekoga išče. In baš v tem hipu je Hanuš Ivanu, ki je trpkim nasmehom poslušal Mikyškin govor, rekel: »Krokarji in vrane se vlačijo po gomilah padlih. Tu vidiš: Bodoči voditelj naroda!« V tem je nekaj ljudi prijelo vrvi in se pripravljalo, da spuste rakev v jamo. Bartoš je srdito godrnjal nekaj, in Soumarjev brat je s sklonjeno glavo gledal vse te priprave ter šiloma zadrževal solze v očeh. Potem pa, kakor bi se bil nečesa spomnil je naglo naredil križ na pokrovu rakve. Tudi Bartoševka je jokaje prekriževala pokrov, na katerem se je nabiral sneg. ki se je vsipal izpod neba.