___ 269 ----- Znanstvene stvari. Shod antropologov in zgodovinarjev v Ljubljani, Zadnje dni meseca julija so došli v Ljubljano učenjaki iz raznih dežel v prvo zborovanje avstrijskih an- tropologov in stariooslovcev, med ptujci: znani dvorni svetnik F. vitez Hochstetter, zaslužni pisatelj na prazgodovinskem polju z Dunaja dr. Much, grof Gundaker Wurmbrand, ki se marljivo peča s starinoslovjem avstrijskih dežel, angleški konzul v Trstu kapitan R. Burton, sloveči popotnik po Afriki in obiskovalec Nilovih virov, dr. Simon Ljubic, vodja narodnega muzeja v Zagrebu, Feliks Kanitz, ki je obelodanil imenitno delo o Bolgariji. Marsikateri naših bralcev bi si utegnil misliti, kaj neki so hoteli ti učenjaki s svojim zborovanjem, in uže poznamenovanje, ki si ga dajejo, se mu čudno dozdeva. Tem bodi povedano, da antropologija je grška beseda ter sploh pomeni nauk ali znanstvo o človeku in v tem obziru ima za predmet njegovo telesno (fizično) kakor duhovno (psihično) natoro. Naravna smčr te vednosti je spoznanje samega sebe, in po mnogobrojnem opazovanju — človeka sploh. Ako si izbere za pred-med samo delovanje duše, potem se imenuje dušo-slovje ali psihologija; če se ozira na truplo, zova se somatična, fizioiogična ali fizična antropologija, takrat pa, kedar se peČd z medsebojno razmero med dušo in telesom, jej pravijo sintetična antropologija, pa tudi pragmatična, to je, na življenje obrnena, ki uže bolj modroslovni vedi pripada ter ima pospeševati človekoznanstvo. In v tem slučaju se sme imenovati antropognozija. Iz tega se razvidi, da je delokrog te vednosti ze!6 obširen; tu se srečavajo bogoslovci, modroslovci in medicinami. Učenjaki toraj, ki se s to stroko vede pečajo, nazivljejo se antropologi. Kake vrste učenjaki so se pa zbrali k ljubljanskim obravnavam? Kakor se je pokazalo is poznejših razgovorov in sicer iz njihovega splošnega delovanja, vkvar-jajo se oni z opazovanjem in preiskavanjem človeka kot natornega bitja po telesu ter njegovih razmer in odno-šajev v svetovni zgodovini. In tukaj ravno se strinejo z zgodovinarji. Ker pa se vsi ti učenjaki posebno brinejo razjasniti dozdaj še temno in nezanesljivo starinsko dobo na podlagi raznih izkopanin in najdeb iz starodavnih časov, o katerih se še cel6 pred deceniji ni dosta vedelo, tedaj od danih, zanesljivih, na skušnjo se opirajočih reči sklepajo nazaj na žitek in bitek starodavnih ljudstev in njihovih plemen in se primerno imenujejo a n trop ol ogi in p r azgo do vinar j i (pred-zgodovinarji) ali starinoslovci. Uže iz tega je razvidno, da je to znanstvo zel6 koristno ter imenitno za starinsko dobo zgodovinsko. Po tem razjasnilu bode vsak čitatelj lože razumel naslednje razprave antropologičnega zborovanja, kater« sicer niso sistematično obdelovanje kake tvarine, vendar so kolikor toliko v vednost zvezni med seboj. Nas Slovence toliko bolj zanimajo, ker se je večina tvarin sukala v naših slovenskih deželah — o predmetih, velevažnih za našo zgodovino. Povejmo zdaj na kratko, kako so se vršile dotične obravnave. Po navadnih pozdravih da izvoljeni predsednik zborovanja vitez Hochstetter besedo kustosu Dež-manu, kateri jasno razlaga ,,najnovejše najdbe v gomilah šmarjeških na Dolenjskem". Tako imenovani „ajdovski grobovi" se nahajajo po vsej Evropi, poaebno pogosto pa po slovenskih krajih, kjer se sploh imenujejo ,,gomile", „grobovi", sem ter tje tudi „šaci", to je, kraji, kjer se nahajajo zakladi (star denar, bron, orodja itd.). Gomila je prav slovansko ime iz „mogila", ki se v narečjih razno spreminja, ter se nahaja cel6 v romanskem in albanskem jeziku v besedi „gamulje". ___ 270 ---- Tako moremo tudi slovenske „Gameljneu razložiti. Sploh bo to veči, kot navadni, sedanji grobovi, njih večina je pa zelo obsežna, in se na polju, travnikih ali gozdih vidijo kakor grički okroglaste podobe. Kranjska dežela je tacih „grobovu zel6 bogata. Že Valvazor pripoveduje o 300 ajdovskih grobovih na planini Bevšica na Gorenjskem, potem krog Vač, Brda in Podpeči, tudi Notranjsko jih ima pri Silentaborju, Knježaku, Trnovem, Oblo-kah itd., sosebno veliko pa Dolenjsko. Znane so gomile blizo Št. Vida pri Zatičini, kjer je bila rimska vojaška postaja „ad acervos", „acervone" (=gromada, skupaj zneseni grobi), krog Žužemberka, Trebnja, na Belokranjskem pri Podzeuieljnu, krog Šentjerneja, St. Ruperta, Smarjete, Kostanjevice in okolo Radeč. Blizo Smarjete se je pod vodstvom gosp. Salca odkopalo vec gomil (tumulus), samo na zapadni strani Višnjivrha 8e jih je pokazalo 32, sicer še pri (šmar-jetskih) Toplicah, Zalovcah in &a Klevevskim gradom. V 7 popolno odkopanih grobovih so se našle zel6 zanimive reči iz kamna, brona in železa, — človeškega okostja, kakor prej na Vačab, pa niso našli. Zlato se nahaja kot lepotičje na raznih orodjih, lončeni in stekleni biseri, poslednji višnjevkasti in zelenkasti, jantarjeve vratne verižice; iz brona zapestnici, igle, pasovi, sulične špice; sekirica iz serpentina, kremenast nožek; sulice, krivi noži in bodalo iz železa. Enake reči so se našle tudi po drugih gomilah. Vse kaže za veliko starost, predrimsko dobo, tedaj čez 1800 let; lično delo pa priča, da je tam moralo prebivati dokaj omikano ljudstvo, katero hote nekateri za Tuske ali Feničane spoznati, akoravno je nek učenjak trdil, da Feničani iz srednjega morja ven v severno Evropo po jantar hodili niso, ker so ga namreč bližje imeli na Laškem. Povdarjaio se je; da kjer se nahaja ime Šmarje ta, se sme z gotovostjo smatrati to za prazgodovinsko ali saj rimsko najdbo , kar učeni benediktinec dr. Neumann s tem razlaga, da sme iz svojih arheologiČnih študij z gotovostjo sklepati, da cerkve sv. Marjete, sv. Jurija in sv. Mihe i a stoje na tleh prvega pokristijanjenja dotičnih prebivalcev. Ti svetniki se nam predstavljajo v boji z drakonom, katerega mečejo v brezdno, tedaj zuamenujejo — zmago krščanstva nad poganstvom. Zato so si jih ravno v takih krajih radi izvolili za patrone. Potem čita prof. Gurlitt iz Gradca avoj sestavek: ,,o lončenih posodah in razvoji njih ornamentike". — Ta spis se kolikor toliko ozira ravno na razne izkopanine po mnogoterih gomilah ter jih od te zanimive strani pojasnuje. On trdi, da se ozaljšava vrČev in lončenih posod sploh ne naslanja na prirodne predmete, ampak na zglede, vzete iz tkanine ali pa veznine. Nekdanje ljudstvo, ki je, na pr., prebivalo na stavbah na kolen in se posluževalo takih posod, moralo je se ve da uže poznati tkanje. Iz ornamentike (lepotičja) na posodah kacega ljudstva sme se sklepati na način tsanja in deloma na obliko sosebno ženskih oblačil, ker ženska oblačila navadno kažejo več zaljšave, kakor moška. Gurlitt imenuje to „tekstilno ornamentiko" ter omeni faktum, da ljudstva, ki le posnemajo prirodne (natorne) predmete, niso sposobna za umetniško napredovanje. (Dalje prihodnjič.) ___ 278 ___ Znanstvene stvari. Shod antropologov in zgodovinarjev v Ljubljani. (Dalje.) Konečno prof. Alfons Mullner razklada z veliko vnemo »način, kako se mora delovati na polju antropologije in prazgodovine", ako hoče starinoslovec priti do zanesljivih rezultatov. Da je res iz srca govoril, da je njegov način zdaten, pokazal je ravnokar s svojim marljivim najnovejšim delom: „Emona, arhaologische Stu-dien..." Podlaga, za na pr., kranjsko arheologijo mora biti topografija (krajepis), kajti starinoslovca že samo krajevno ime mnogokrat opozori na prazgodovinsko najdbo. Kraji: groblje, gomila, gradišče, razdrto, ruše, prezid, podzid, pregrad, v zideh, trnovo itd. kažejo starinske sledi. Imena slovenska so že zato silno važna, ker precizno znamenujejo stvar in preiskovalca tudi na čas svojega postanka opominjajo. Tako kaže „Gradišče" vselej na staro predrimsko ali saj rimsko trdnjavo (castell), med tem, ko se srednjega veka razvaline nikdar ne imenujejo „Gradišče", ampak le „Stari grad", rimski tabor pa nasproti nikdar ne „Stari grad". I čuda! eoakih imen se največ nahaja, koder so peljale rimske ceste. — Ta marljivi preiskovalec si je osnoval starinoslovsko karto, na kateri je poslušalcem kazal, k j e so za prazgodovinarja imenitna tla. Poglavitne ceste so držale od Ogleja čez našo deželo proti Emoni, ki je po njegovem dokazovanji stala na mestu sedanjega Iga; od tod se je ena poteza oddelila po Dolenjskem čez šentviško, trebanjsko, šentjernejsko dolino k sedanji hrvatski meji proti Sisku, druga pa na severno stran čez Trojane (Adrans) proti Celju ^in v noriške kraje. Drugi zanimivi podatki antropologičoi iz spodnjega Štajerskega so poslušalce opozorili na to, da mora antropolog opazovati tudi sedaj živeči rod glede barve njegove polti, njegovih očes in lasi, njegove velikosti in kakovosti čepinj in njegove fizičnosti sploh. To mu podaja tudi sled nekdanjih prebivalcev, o katerih mu zgodovina, mu najdbe in izkopanine pričujejo. Tako so se po ^njegovem prizadevanji opazovali šolarji na spodnjem Stajarskem ter se našli črno-, ru- javo- in belo-iasi, ravno take barve v očeh in polti; to je on vse po procentih razredi!- Vidi se, kako v krajih iste narodnosti enakobarveni prevladujejo. Sploh je prof« Mullner interesantne reči omenjal z očitnim navdu-šanjem, ki kaže, da ga pri njegovih preiakavanjih vodi ljubav do domovine; ta domovinski duh veje tudi po njegovih spisih. Slednjič je prečital Dežman še spis dr. L uši na iz Gradca „o krajevnih in osobnih imenih na Kranjskem", o katerih se da marsikaj kritikovati, za kar pa tu ni meBta. Drugi dan je govoril grof W ur m bran d „o nalogi antropologije v Avstriji". Omenivši, kako se je začela antropologična veda v severnih deželah, Nemčiji, Belgiji in Franciji, pravi, da se je tudi pri nas jelo gibati; nasledek tega je bilo ustanovljenje dveh antropo-logičnih društev na Dunaj i in v Gradcu; potem opisuje , kako plodonosno so društva delovala, kar priča na pr. prazgodovinska karta Nemčije od Virchowa in koneČno pravi, kako bi le edinostno ravnanje antropolo-gičnih lokalnih društev v Avstriji moglo kaj zdatnega doseči. Želeti bi bilo, da bi se tudi v Ljubljani osnovala stalna družba, kateri zadača bi bilo prazgodovinsko preiskavanje kranjske dežele. Temu so vsi govorniki priglašali, le mnenja njihova so bila različna o tem, ali naj se osnuje eno samo veliko društvo na Dunaji ali pa več po raznih deželah. Pokazalo se je, da je tudi na tem vednostnem polju centralizacija nemogoča „pri Čudnih razmerah naših dežel", saj je Avstrija po svoji zgodovini federalistična; povdarjalo se je pa, da naj družbe delajo po istih načelih in skupnem načrtu. I v tem smislu se je sprejela naposled tudi resolucija. Na to bere logar M. Schever poročilo o gomilah krog Radeč na Dolenjskem in o ondašnjih najdbah. To je bilo zelo podobno poprejšnji Dežmanovi razpravi, zato naj toliko zadostuje. Zdaj razgrinja W. Obermiiller svoje misli „o predrimskih prebivalcih Norika." Govori pa tako nerazumljivo, da smo še le iz kritike spoznali, kako on zastopa popolno nove, dozdanjim trditvam nasprotna misli. Po teh bi bili prvotni prebivalci Norika manjše temnokožnato (barvno) liguričuo pleme, ki je v staro-davnosti morda prebivalo na stavbah na koleri in večja nasprotno pokolenje, ki seje od Albanije skozi vse alpe noter do (galije in Italije razširjalo. K tem prvotnim stanovalcem so ee pozneje iz Azije pridružili Indoger-mani ali Ari in sicer Vendi čez Francijo, FeniČani pa po morji, kateri se pa v asirskem ,,klinastem pismu" zmerom zovejo „Kbatti", od katerih da izvirajo tudi „khatti ali hessi" na Nemškem. — Zoper to so se pa kaj srdito vzdignili drugi učenjaki, kakor dr. Muc h in dr. N e tirna nn, ter Obermullerja neusmiljeno zdelali. Konečno še Dežman prečita dr. Luschinov sestavek „o starih grobovih v Bosni", katera se kaže zelo bogata antropologičnih in prazgodovinskih spominkov. Po medsebojnih zahvalah se zborovanje sklene. Iz veČine teh obravnav se je pokazalo, da so naša slovenske dežele za starinoslovce v resnici klasična tla, kakor je v začetku uže povdarjal predsednik. I ta klasična tla uže čez tisoč let posedamo Slovenci, česar ni-kdo tajiti ne more; prazgodovinsko preiskavanje pa nam bo brž ko ne odkazalo še večo starodavnost. Da bi so tudi slovenski sinovi jeli bolj brigati za našo preteklost! Res je, da nismo tega sami krivi; kriv je tuji jarem, ki nam ne da priti k dušku še celo v 19. stoletji! Bog daj, da se kmalu obrne na bolje! Z marljivim delovanjem se bo doseglo to, kar trdijo domoljubni učenjaki, da bo Slovenija na vprašanje: ----- 279 ___ „Kaj bodem ti dala (o vitez dobrotni) ? Pogledam okrog, Razločit7 ne morem Skor svojih otrok"; z neumrljivim Vodnikom mogla ponosno in samo-svestno odgovoriti: „Od prvega tukaj stanuje moj rod , Če vd kdo za družba, naj reče, od kod!4t A. Ž.