, .n- Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1898./99. Na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran Wiesthaler. V s o h i n a : 1.) Konstantin Voliki kot vojak. Spisal prof. Job. Jenko. 2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj. V Ljubljani 1899. Založila c. kr. državna nižja gimnazija. Natisnila Ig. pl. Kloinmayr & Fcd. Bamborg. v; ...... ; -v-,,,v:-..;- • ,;\r ■ ■ ; ■ ; l-i-S&ž* . s1' - r?'0 *v . v*:: ^ vv;^V’ ^-4V 'i''X ■ ,./ . •.v"-" ■ •'••■> /.. • ■ • ~ . ■. ■ • ,- . - . *}■ . , ' • ■ - - .v> •- • •■■.< ; .-■ • ^.v ...v,.. v.. ■,> %y '■■: ■■ v, --.f ■ 'A :s--i'.y V-1 :^v. - •:' - ..'i: :C>^ V:s; \:W m -• '• V •>; • ''u Vv'1-' '•• • • • V v •• ■v.-: ■ ■■' - :• r'' v; ■: ■5^.Is :: r, £:>■ . ' Izvestje kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1898./99. Na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran VViesthaler. Vsebina. 1.) Konstantin Veliki kot vojak. Spisal prof. Jos. Jenko. 2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj. V Ljubljani 1899. Založila e. kr. državna nižja gimnazija. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Feil. Bamberg. Konstantin Veliki kot vojak.1 Spisal Jos. Jenko. Quamvis te super omnes acquirendae gloriao moraš favor fortunac posuissot, crescero militando voluisti et adeundis belli periculis et manu cum hostibus ctiam singulari certamine conserenda notiorem te gentibus reddidisti.2 Toutio vtxa 5 Nekdaj najbolj znan in slaven je bil Konstantin, stvaritelj nove dobe. ki je z orožjem in križem v roki širil slavo svojega imena po Evropi, Aziji in Afriki ter si podjarmil ves tedaj znani svet. Nepremagan in nepremagljiv je nesel svoje zmagonosno orožjo od zahoda proti vzhodu, vrgel ob tla vse nasprotnike, zunanje in notranje sovražnike, Rimljane in barbare, zjedinil po mnogih krvavih bojih in slavnih zmagah razkosano rimsko državo, ustanovil jedinovladarstvo, sezidal novi Rim, novokrščansko prestolnico Carigrad (Konstantinopel), mesto svojega imena, ki še sedaj izpričuje njegovo državniško modrost, ter izpremenil starorimsko, pagansko državo v novo, krščansko cesarstvo.1 Konstantinovemu nepremagljivemu orožju se je klanjal ves svet, in ves zemljekrog je odmeval o njegovi bojni slavi. Konstantin je bil radi bojnih zmag in trajnih uspehov, ki si jih je priboril na krvavih bojiščih, v veliki časti pri prijateljih in neprijateljih, pri domačinih in ptujcih. Knezi, kralji, kraljevi predstojniki in namestniki barbarskih narodov so se mu pokorili, ga pozdravljali, mu po svojih poslancih pošiljali raznovrstna in dragocena darila, iskali njegovega prijateljstva ter ga vsakdo v svojem kraju proslavljali s podobami in kipi. Med darili barbarskih knezov in narodov so bili zlati venci, z dragimi kameni okrašeni diademi, dečki z zlatorumenimi lasmi, barbarska oblačila, v katera so bile vtkane cvetlice in zlatnine; konji, ščiti, bojne sulice, puščice, loki, divje živali i. t. d. Ta in druga darila so Konstantinu pošiljali Blemijani in Etiopi iz Afrike, knezi iz Indije in kralji iz Perzije.* ' Gl. «Izvestje c. kr. nižje državne gimnazije za šolsko leto 1895/96», kjer je priobčen spis: «Konstantin Veliki kot kristijan>. 2 Prim. paneg. VII, 3. 3 Prim. Euseb. v. C. I. 28. 4 Prim. Euseb. v. C. I. 6., 8., 11., 25 , 37., 38., 46.; II. 3., 10., 11., 17., 18., 19.; III. 48.; IV. 5., 7., 8., 50.; paneg. VII. 10., 11., 12., 13., 14., 15,—20., 21.; VIII. 8., 9.; IX. 1„ 2., 3., 21.-26.; X. 3, 16, 18, 38. J Euseb. v. C. IV. 7.: Quippe ex omnibus locis logati continue ad eum accedebant, quaecunque apud ipsos pretiosissima babentur, dona ei offerentes . .. Quippe Rlemmyes et Indi atque Aethiopes . . . inter illos, quos dixi, barbaros conspiciebantur. Hornm singuli, quem-admodum in tabulis vulgo pingi videmus, seorsum quisque ea ad imperatorem afferebant, quae apud ipsos in pretio sunt. Alii coronus aureas, alii diademata geminis conserta, alii pueros flava caesarie conspicuos, quidam barbaricas vestes auro et floribus intextas. Ili equos, illi clipeos et liastas longas et sagittas et arcus. Atque bis donis significabant, obscquimn ac societatem armorum offorre so imperatori, si vellet. Prim. tudi Euseb. v. C. IV. 8, 50. Tako so častili barbari Konstantina, proseč ga zveze in prijateljstva, ter se ga bali, ker so izprevideli, da je nepremagljiv.1 Istotako in še bolj nego barbari, so častili in spoštovali Rimljani zrnagonosnega vladarja, kateremu so na čast postavljali spomenike,3 znamenja zmag, ki si jih je v krvavih bitkah prisvojeval nad zunanjimi in notranjimi sovražniki. Rimsko starejšinstvo in rimski narod sta hotela Konstantina nositi na rokah tisti dan, ko je premagal rimskega trinoga ter tako Rimljane rešil krutega jarma. Rimsko starejšinstvo in Italija sta poklonila Konstantinu radi njegovih zmag nad Maksencijem in drugimi nasprotniki in radi njegovih izrednih krepostij božjo podobo, ščit in venec, vse iz čistega zlata.8 Da je Konstantin postal slaven vojak in da se je razlegal glas o njegovi veliki bojni slavi po vsem svetu, ima se zahvaliti svojim izrednim dušnim in telesnim vrlinam, svoji zgodnji in strogi vojaški vzgoji ter svojemu živemu verskemu prepričanju. «Konstantina so dičile brezštevilne i dušne i telesne kreposti.»4 Vojaki in zasebniki so ljubili mladega Konstantina, ki se je pred drugimi odlikoval po krasni telesni postavi, po nedolžnosti in izredni priljudnosti.6 Bil je visokega in vitkega stasa; resnobno je bilo njegovo obličje, jasen in ognjevit pogled njegovih očij. Kakor po telesu, tako je bil tudi po duhu podoben svojemu očetu. Obema so bile lastne: «vzdržnost, hrabrost, pravičnost, bistroumnost.»0 S svojimi lepimi lastnostmi se je Konstantin kmalu prikupil vsem. Tudi nikomedijska cesarja Dioklecijan in Galerij sta ga ljubila zaradi njegovih vrlin.7 Veličastna prikazen mladega Konstantina je naredila na vsakega, kdor ga je videl, močen, neizbrisen vtisk.8 Te izredne lastnosti niso ostale prikrite njegovemu očetu Konstanciju Kloru, ki je svojemu prvorojenemu sinu odločil vojaški stan in kojega trdna volja in srčna želja je bila, da bi tudi njegov sin uspel kot vojak ter dosegel vrhunec moči in slave. 1 Prim. Eiiseb. v. C. IV. 8.: I;im vero cum rex etiam Persarum por lopato» notitiam ambiret Constantini donaque ad oum misissot, pacis ot amicitiae signa, ir)ptov xpaTrjaa; aveÜXe, t9j<; srctßouXrjs a?afM[j.evoc cpsüyet 7Cpb; tov 7*i bili tem varniši pred rimskim orožjem; toda prejšn jega poguma niso izgubili, temveč so čakali le ugodnega trenotka, da bi zgrabili zopet za orožje. Mudeč se ob Renu, je Konstantin zvedel, da namerava Maksimijan, oče njegove ženo Favste, zopet postati cesar in da je zato uprizoril upor proti svojemu zetu. Ko je bival Maksimijan v Italiji kot socesar svojega sina in rimskega cesarja Maksencija, se je kmalu sprl s svojim sinom, šel zato iz Italije v 1 lirik, od tod pa v Galijo, kjer sta ga prijazno sprejela Konstantin in Favsta ter mu izkazovala cesarsko čast. Za dobroto, ki jo je izkazoval svojemu tastu, je žel Konstantin le nehvaležnost. Maksimijan je namreč Konstantinove čete vabil pismeno in ustno z obljubami in darili na svojo stran ter jim prigovarjal, naj sc izneverijo svojemu poveljniku. Zapeljivec se je varal. Vojska, ki je bila svojemu ljubljenemu vrhovnemu poveljniku neomahljivo in zvesto udana, se ni dala zapeljati, marveč je na prvi migljej svojega vojskovodje hitela deloma peš, deloma na ladijah proti Arelatu, kjer se je uporni Maksimijan proglasil že tretjič cesarjem.* Ko se je Konstantinova vojska približala Arelatu, je bežal upornež v dobro utrjeno Masilijo, katero je pred sovražniki branilo na jugu močno pristanišče, na severju pa visoko, z nebroj stolpi pokrito zidovje. Maksimijan se v tej trdnjavi ni mogel dolgo braniti s svojimi zvestimi pristaši, marveč se je moral naposled mlati zmagalcu na milost in nemilost ter si vsled Konstantinovega ukaza sam pretrgati nit življenja; kajti Konstantin ni maral, da bi Maksimijan šo kedaj uprizoril kak upor proti njemu.3 Koje imel Konstantin opraviti z upornim tastom, so se jeli zopet nevarno gibati Germani ob Renu. Zmagalec se je pa z orožjem hitro obrnil proti kalilcem miru; nemirni germanski valovi so se zopet polegli in prejšnji mir zopet povrnil.4 * Prim. panog. VII. 13.: Insuper etiam Agrippinenai ponte faciundo reliquiia afflictae gentis inaultas, ne unquam metu« ponat, semper liorreat, aemper supplicea manus tomlat, . . . quotiens veli«, in ho8ticum transeundi, quippe cum totus armntis navibua Rbenus instructus sit ot ripis omnibus uaque ad oceanum dispoaitus milos imminent. ; prim, tudi panog. IX. 2.; Zos. li. n. II. ; Jak. Burckhardt, die Zeit Constantin’a dea Großen; 1868, p. 89 sq. 2 Prim. paneg. VII. 14.: Ut, enim alia mittam, hoc ipsum nonne lati necesaitaa tulit, ut ille (Maximianua) pietati tune liane reforret vicem, quem tu ab urbe puiauin, ab Italia fugatum, ab IIIyrico repudiatum tuis provinciis, tuis copiia, tuo palatio recepiati? VII. 15.; . . . cuius (Maximiani) omnibua iuaaia aic statueras oboedire, ut penea te Imbitua, penea illiiixi potoataa esset imperii. . .; VII. 16.: . . . ut . . . intra pariotea conaideret purpuratus ot bia depoaitum tertio uaurparet imperium, litteras ad sollicitandoa oxercitua mitteret, tidem militum praemiorum osten tatione turbare temptaret. . . Quo quidem illius errore deolaratum ost, imperator, quantus te militum tuorum amor coniplocteretur, qui te omnibus donis, quae ille promiserat, omnibus honorum oblationibua praetulerunt. 3 Prim. S. Aurel.Victor, de Caesar, c. XL.: . . . Maximiamis specio oflicii dolia compositis Constantinum generum tentaret acerbe, iure tandem interierat.; prim, tudi Zosimi b. n. II. 11.: At cum is (Maximianus) largitionibus et miaeris supplicationibus suas in partes eos portraxisset, etiam Constantino struere nitebatur inaidiaa eorum opera militum, quos illo penea se babebat. VII. 14,—20. 1 Prim. paneg VII. 21.: ...cum reponte audito redi tu tuo velut attoniti conciderun, (barbari)... Poatridie enim quam accepto illo nuntio geminatum itineris laborem susceperas omnes fluctus resedisse, omnem quam reliqueras trauquilitatem redisse didicisti . . . Konstantin je moral s Franki in drugimi germanskimi rodovi opetovano križati svoje orožje. Franke je prvič premagal 1. 306., združene Germane pa 1. 310.; tega leta je zadušil tudi Maksimijanov upor. Ko se je Konstantin 1. 312. vojskoval v Italiji z Makseneijem so se jeli zopet gibati nemirni Franki ter bližati Dolenjemu Renu; načelovali so jim močni in predrzni voditelji. Hitro se je Konstantin vrnil iz Italije v Galijo, kjer je rimski meji bližajoče se Franke s svojo prisotnostjo prestrašil tako zelo, da se niso upali prekoračiti Rena. Da bi sovražnike izvabil v svojo zasedo in jih tako uničil, si Konstantin hitro izmisli zvijačo. Hlini namreč napram sovražnikom neki vstanek ob Gorenjem Renu ter hiti v južni smeri udušit izmišljeni upor, dočim prekoračijo Franki na severni strani mejo ter padejo v zasedo, katero jim je bil nastavil Konstantin, ki se pa tudi sam s svojimi četami na ladijah nemudoma obrne od juga proti severju ter z vso silo zgrabi mejo prestopivše Franke, katere po kratkem, pa krvavem boju dohiti popoln poraz (1. 313.)* — Vojska Frankov je uničena, njih zemlja opustošenji, mnogo ujetih Frankov pa mora poginiti v borbi z besnimi zvermi.3 Vkljub vsem tem porazom sc pogumni in hrabri Franki in Alamani niso dali za stalno upogniti pod Konstantinov jarem. Ko so postale razmere med Konstantinom in Licinijem zelo napete, so prekoračili Franki in Alamani zopet reko Ren. Konstantin pa je poslal proti njim svojega sina Krispa z vojsko (1. 319.), ki jih je v vročem boju premagal ter zapodil nazaj čez mejo.'1 Predno se je obrnil Konstantin proti Maksenciju, rimskemu trinogu, je moral iti z vojsko v Britanijo, kjer je ukrotil britanske rodove, ropaželjne 1’ikte in Kaledonce, ki so bili zopet napadli rimsko ozemlje (1. 3ll.).4 Sedaj so čakali Kostantina še težji in nevarniši boji, nego so bili oni, ki jih je bil bojeval z barbari v Galiji ob Renu in Britaniji. Vojna med Konstantinom in Maksencijem. Ko se je po smrti zvijačnega Maksimijana, Konstantinovega tasta, in po zmagali nad nebrzdanimi germanskimi rodovi vrnil red in mir v Galijo, je preudarjal Konstantin, ki je imel vedno pred očmi jedinovladarstvo kot glavni smoter svojega vojevanja, nov bojni načrt ter hitro delal nove bojne 1 Prim. panog. IX. 21.: ... perrexisti (Constantinus) ad inferiorem Germaniae Umitem .. . post annuam expeditionem statim bellum auspicatus a Tiberi ad Rbonum ... a Tusco Albula ad Germanicum Albim prolaturus imperium.; IX. 22.: . . . ruperat fidem gens leviš et lubrica barbarorum et robore atque audacia lectis eruptionis anetoribus institisse Rheno nuntiabantur .. . innpinato consilio usus abeundi, simulato nuntio maioris in superiori limite tumultus, occasionem stolidis ac feris mentibus obtulisti in nostra veniendi, relictis in occulto ducibus, qui securos adorirentur. Quo cum ei venissent, Consilium tuum sequitur fortuna. Toto Rheni alveo oppleto navibus devectus terras eorum ac domos maestas lugentesque populatus es tantamque cladem vastitatemque periurae genti intulisti, ut post vix ullum nomon babitura sit. 2 Prim. paneg. IX. 23.: . . . tantam captivorum multitudinem bestiis obiciens, ut ingrati et perfidi non minus doloris ex ludibrio sui quam ex ipsa morte patiantur. 3 Prim. paneg. X 17.: Franci ipsi praeter ceteros truces ... bi igitur sub armis tuis ita conciderunt, ut deleri funditus possent, nisi divino instinctu, quo regis omnia, quos ipse affeceras conficiendos filio reservasses. Quamquam ad gloriam vestram fecunda malis suis natio ita raptim adolevit robusteque recreata est, ut fortissimo Caesari (Crispo) primitias ingentis victoriae daret, Cum memoria acceptae cladis non infracta, sed asperata pugnaret. * Prim. Euseb. v. C. I. 26.: Quibus ex animi sententia confectis reliquas orbis partes sibi ob oculos proponens interim quidem ad versus Britannicas gentes in intimo oceani rocessu sitas traiecit (a. 311.; Fr. Bigonii 1. II. De occidentali imperio). Eas vero cum subegisset, ad alias mundi partes oculos convertit. priprave, da bi čim preje nesel svoje orožje v srce Italije proti Maksenciju, rimskemu trinogu, katerega so bili pretorijanci v Rimu proglasili cesarjem (21. oktobra 306).1 Maksencij je bil nevaren nasprotnik, ki si je kmalu po izvolitvi rimskim cesarjem prisvojil vso Italijo, v kratkem času krvavo zadušil vstanek v Afriki, kjer so bili uporni vojaki posadili na cesarski prestol Aleksandra, prefekta afriškega, ter se hudo maščeval nad vso pokrajino Afriko, katero je pustošil z ognjem in mečem in kjer je bilo morenje in ropanje na dnevnem redu. Umreti so morali in izgubiti premoženje Aleksander in z njim vsi oni, ki so bili naznanjeni kot njegovi pristaši.2 Maksencij je bil nevaren nasprotnik ter je že tudi premagal Severa in Galerija, ki sta se bila vzdignila proti njemu z močnima vojskama, ker je znal podkupiti njune vojake.8 Imel je močno, hrabro vojsko, kateri so načelovali pogumni in boja vešči vojskovodje. Ta vojska je štela okoli 170.000 pešcev in 18.000 konjenikov, ki so se nabrali po Italiji in Afriki, in njeno jedro so tvorili pretorijanci, ki so bili Maksenciju zvesto udani in ki so hoteli raji slavno zmagati nego sramotno živeti. Maksencij je preskrbel Rim in gorenje italska mesta z vojaki in živežem za dolgo, dolgo časa ter vrhutega utrdil glavno mesto z novimi jarki in nasipi. Maksencij, ki je bil ponosen na svoje bojne sile, je zahteval zase ves zapad, —• tedaj tudi Konstantinov del — ter opetovano izjavil, da so drugi knezi le njegovi namestniki, katerim je izročil hrambo obmejnih pokrajin ; tudi je nameraval iz Recije napasti Galijo, ki je bila del Konstantinovo države4. Vse to je vzbudilo velike in resne skrbi Konstantinu, ki je vedno namerjal pomnožiti očetovo dedščino; toda ni sc ustrašil pretečih nevarnostij, marveč je deloval hitro in odločno, da ne bi sam poginil, se pridno pripravljal na vojno z Maksencijem ter se, dobro poznavajoč težkoče italske vojne, skrbno in pazljivo oziral po zanesljivih zaveznikih, ki naj bi mu zvesto in vztrajno pomagali v boju proti rimskemu trinogu. Vojne ni hotel takoj pričeti, marveč je poprej nastopil pot pogajanj ter si v kratkem pridobil kot zanesljivega zaveznika Licinija, zaročenca svoje sestre Konstan-cije; tudi je sklenil trajno zvezo s krščanskim Bogom, dočim je obrnil hrbet poganskim bogovoms. Tretji njegov zaveznik je bila njegova 90.000 pešeov in 8000 konjenikov broječa vojska, ki je štela manj ljudij pa več bojevnikov 1 Prim. Zos. II. 8.: Maxontius Maximiani Herculii filius . . . adiunctis sibi administris instituti Marcelliano et Marcello tribuni» militnm et Luciano . . . ot aulis praeteroa militibus, quoH praetorianos vocant, in rogium ah bis solium collocatus ent. .. s Prim. Zos. II. 12.: ... occasionom nacti milit.es ad rubellionem idoneam, Alexandro pur- puram tradunt. . .; II. 14.: . . . Maxontius res At'ricanes prius constituendas duxit . . . coactis hominum copiis . . . in Africam illas transniisit. .. cum primo oongressu milites Alexamiri ad quendam militum glob um defloxissent, fugae socium so praebobat Alexander; quo globo ab hostibus superato etiam ipse comprobensus et sutYocatus ost. . . Prim. tudi Zos. II. 14. 3 Prim. Zos. II. 10.: Ilis cognitis Severum caesarem Maximianus Galerius ablegat bellum Maxentio facturum. . . Maxentius militum aniinis maiori ex parte pecunia corruptis .. . nullo negotio vicit. . . (Severus) ab insidiis, quas eo loco Maxontius collocavorat, approbensus necatur, inserta laqueo cervice. . . (Galerius) ut in Italiam appulerat, parum fidos erga so militum animos sentiens ad orientem nullo commisso praolio rediit. Prim. tudi ]>aneg. IX. 3. * Prim. Zos. II. 15.; paneg. IX. 4.: . .. innumerahiles licet ille (Maxontius) copias pro se obiceret. . .; pan eg. IX. 16.: Quippo . . . inliniti temporis annonam congesserat. Prim. tudi Euseb. v. C. I. 37.: Maxontius. . . cuncta vero in circuitu urbis Romao ac totius Italiao loca, oppida regiones. .. mnumerabili armatorum multitudine et dispositis ad insidianduin oxercitibus undiquo muniisset paneg. IX. 14.: Quotiens milites in concionom vocabat, so solum cum illis imperare, alios per limites pro se militare iactabat. 5 Prim. Euseb. h. e. IX. 9.; v. C. I.: ... liuius (Dei Christianorum) ergo opem imploraro coepit .. .; öoz. h. e. I. 4., 7. nego nasprotnikova.1 Konstantinovi vojaki so bili izvrstno izvežbani in utrjeni v boji 11 z divjimi barbari; bili so hrabri in neustrašeni bojevniki, ki so višje cenili slavno smrt na bojišču nego sramote polno življenje. Tudi je bil vrhovni poveljnik svoji vojski Konstantin sum, ki je glede vojaško nadarjenosti visoko nadkriljeval svojega nasprotnika Maksencija. četrti Konstantinov zaveznik je bilo Maksencijevo življenje in delovanje. Maksencij se po vsej pravici imenuje rimski trinog. Njegov neznosni jarem je težko stiskal Rim in pokrajine. Vse je čutilo njegovo težko, pogubno pest: visoki in nizki, bogati in ubogi, stari in mladi so bili izpostavljeni njegovim divjim strastem; nikomur ni prizanesel kruti, ropa in morije željni, razuzdani, potratni in lenivi trinog.3 Z ognjem in mečem je divjal proti svojim podanikom v Italiji in Afriki ter jim pod raznimi pretvezami jemal življenje in imetje. Svetišča, starešine in drugi ljudje so postali žrtve njegove ropaželjnosti. Maksencij je dal nekega dne pretorijaneem ukaz, naj mu pomore rimsko ljudstvo, — in mnogo meščanov je bilo od vojakov v sredi mesta pomorjenih. Istotako so morali starešine in plemenitniki umreti, da se je trinog polastil njih premoženja. Podaniki so morali trpeti lakoto, ker so bili prisiljeni donašati razkošnemu zapravljivcu vsakovrstne davke in tako-zvane proste darove.8 Pred njegovo pohotnostjo niso bile varne ne paganke, ne kristijane. Toda, ko je hotel oskruniti neko kristijano, prefektovo ženo, si je le-ta raji potisnila meč v prsi nego bi se bila dala onečastiti pohotnežu.4 Maksencij je zaupal vedežem in vražam, poizvedoval prihodnjost iz drobu še komaj rojenih otrok in divjih zverij; vabil zli duhove, naj mu odvrnejo pretečo nevarnost, živel razuzdano in lenivo v svoji palači in sosednjih Salustovih vrtovih, zatiral svobodo ter krvavo preganjal vse očite in ne očite nasprotnike.'1 Kakor v Rimu, tako je Maksencij tudi v Afriki in drugod zvrševal čine krutosti in ropaželjnosti. Kar je Maksencij dovoljeval sam sebi, to so sineli delati tudi njegovi vojaki, t. j. moriti, pleniti in sramotno živeti. Mera 1 Prim. Zos. II. 15.: Constantinus . . . collectis copiis ex redactia in poteatatom barbaria et Germanis et aliia Celticia nationibus itemquo de Britannia coactis militibua, qui omnes erant ad nonaginta milia peditum et octo milia equitum, ex Alpibus in Italiam movot. a Prim. Euseb. v. C. I. 35.: Eum (Maxentium) . . . cuncti reformidantes tam plobei quam magiatratua, tam nobilea quam obscuri gravigsima tyrannide opprimobantur; paneg. IX. 4.: ...te, Conatantine, paterna pietaa sequebatur, illum (Maxentium) . ..impietas; to clementia, illum crudelitaa; te pudicitia, . . . illum libido; te divina praecepta, illum superatitiosa malelicia; illum denique apoliatorum templorum, trucidati acnatus, plebia Roinanae fame necatao piacula . . .; •S. Aurel, Vict. do Caea. XL. : (Maxentiua) ferua inlmmanusque ac libidino multo tetrior .. . * Prim. Zos. II. 14.; paneg. IX. 4.; Euaeb. v. C. I. 35.: Denique quodam die leviaaimain ob causam ]>opulum romanum praetorianis militibus obtruncandum dedidit. Atque ita innumerabilia multitudo populi romani, non Scytharum ac barbarorum, aed civium suoruin liaatia armiaque in media urbe trucidata est. Quantae porro senatorum caedes factae sint, ut in bona uniuseuiusque eorum invaderetur, numerari nullo modo potest; cum cotidie plurimi confictia variia cri-minibus interficerentur; Euaeb. v. C. I. 36.: Hic (Maxentiua) .. . Komae tyrannidem exorcet. . . adeo ut ad extromam truai sint alimentorum penuriam .. .; S. Aurel. Vict. de Caea. XL. 4 Prim. Euseb. v. C. 1. 33.: . . . uxores per divortiuin a maritia seiunclaa violavit. . . Nequo vero hominea obacuros atquo ignobilea aed ipsos primorea senatus romani oo contumeliao genere affecit.. . Sod poatquam mulieres Cbristianas sollicitare coepit, nullia artibua perficore potuit, ut eorum congreasu fruoretur. Ilae namque animam loto obicero, quam corpus ei ad stuprum per-mittere malebant. Euaeb. v. C. I. 34.: Quacdam ex bis, nupta senatorii ordinis viro . . . cubiculuni ingressa solam ae relictam videna gladium pectori immersit. b Prim. Euseb. v. C. I. 36.: .. . tyranuua aceleribua suis quasi quoddam fastigium imposuit, nunc mulieres graves dissecans, nunc infantum recens in lucem editorum rimana viacera; leonea quoque interdum mactana ot quaedam nefanda peragena aacra ad daemonos ovocandoa et ad bellum, quod iam instabat, dopellendum. je postala polna. Poslanci iz Rima so prišli h Konstantinu tor ga prosili v imenu starejšinstva in ljudstva, naj jih čim preje osvobodi ostudnega trinoga. Toda Konstantin je čakal, da je Makseneij dal podreti kipe, ki so se bili v Italiji in Afriki postavili Konstantinu na čast, da je razrušil njegove podobe ter izjavil, da se hoče zaradi smrti svojega očeta Maksimijana nad Konstantinom maščevati z vojsko.1 Konstantin je imel tedaj dosti povoda, da je peljal 1. 312. svoje bojne čete proti Makseneiju ter se približa s hitrostjo, nepričakovano od sovražnika, gorenjeitalskemu bojišču, kjer si je po vročih bojih in slavnih zmagah v kratkem času prisvojil vso Gorenjo Italijo. Njegova hitrost, njegovi boji in njegove zmage na gorenjeitalskih tleli spominjajo slavnih vojskovodij Hanibala, Cezarja in Napoleona l.a Hitro in spretno je vojeval Konstantin italsko vojno. Približno 40.000 mož je peljal od Itena proti jugu ostale čete je pustil v Galiji, da bi branili mejo proti Germanom8 — preko grajiskih Alp ob gori M. Genevrc ali M. Ceniš v gorenjeitalsko nižino, kjer je napadel v znožju zapadnih Alp ležečo, dobro utrjeno mesto Suso (Segusio), ki je imelo izvrstno naravno lego, močen zid in hrabro posadko. Trdnjava se ni hotela zlepa udati Konstantinu. Vnel se je trdovraten boj. Konstantinovi vojaki so naskočili mesto, ne boječ se sovražniških kopij in puščic, je po kratkem boju vzeli, zažgali in oplenili. Ker ni hotel uničiti trdnjave, je ukazal Konstantin svojim vojakom ustaviti ogenj ter jim prepovedal moriti in ropati. To je bila prva in hitra zmaga, ki si jo je v Gorenji Italiji priboril Konstantin nad svojim nasprotnikom Maksencijem. Ko je padla Susa brez oblegovalnega nasipa in jarka, brez naskakoval-nega ovna in hranilnih streh,* je šel Konstantin hitro, trdno prepričan, da je od hitrosti dostikrat odvisen ves uspeh, v zapadni smeri proti Turinu, kjer ga je pričakovala močna sovražniška konjenica, ki je bila oborožena vsa z železom, kakor nekdaj takozvani «klibanariji» ali «katafrakti», katerih so se posluževali perzijski kralji v bojih s sovražniki. Pred temi katafrakti jo nekdaj bežal cesar Antoniu ter hitro sklenil mir s perzijskim kraljem, dočiin 1 Prim. Zos. II. 8—15; Euseb. v. C. I. 35; S. Aur. Vict. d. Caes. XL.; panog. IX. 3. sq.; Gibbon, Geschichte des alltti&hligen Sinkens und endlichen Unterganges des römischen Weltreiches, deutsch übersetzt von Job. Sporschil, 12 Bde., 4 H. 4. Auflage 1862. s Prim. paneg. IX. 14.: Hecuperata omni cis Padum Italia ipsa iam ad te supplices manus Koma tendebat.; IX. 15.: ... tu (Constantinus) . . . sine ulla liaesitandi mora . . . rapto agmine advolasti, celeritatem illam in gerendo Scipionis et Caesaris lianc maximo cupienti Uomae repraesentans. 3 Prim. paneg. IX. 3.: . . . divisis copiis inter custodiam pacis et belli . . . vix enim quarta parte exercitus contra centum milia armatorum hostium Alpes transgressus es . . , Paneg. IX. 6.: Magnus Alexander . . . nunquam tarnen maioros quadraginta milium copias duxit inhabile regenti ratus ... tu vern etiam minoribus copiis bellum multo maius aggressus es . . . quis enim crederet tarn cito a Illieno ad Alpes imporatorem cum exercitu perVOlasse? 1 Prim. paneg. IX. 5. : Probavit hoc prima obstinatio eorum, qui sub ipsis Alpium iugis, munitissimum licet mtiro ac situ tenontes oppidum, ausi fuerunt te imminento resistere ac portas claudere . . . luerunt igitur ilico dementiae suae poenas, cum oblatam sibi a clomentia tua veniam recusassent. Neque enim vallo fossaque obsessio inchoata est noc cuniculis agendis nec machinis adtnovendis nec incutiendo ariete temptaii quassatique sunt muri, sed statim iniectae faces portis, scalao propugnaculis nec caosum fitndis orninus tolisque missilibus, sed hastis, gladiis. Ita res simul coe])ta et patrata iunctusque rebellibus fuit conatas et exitus. Paneg. X. 17.: . . . Segusiensium civitatem, quae superatis Alpilms Italiae claustrum obicit, cum vi ac virtute velut ianuam belli refregisses . . .; X. 21.: Priinam igitur Sogusiensium civi-tatem, quam proximam itor dederat, victoria faoilis ainplexa est. se Konstantin ni zbal Maksencijevih klibanarijev, marveč se pogumno in neustrašeno sprijel s strašno z železom oboroženo oklopno konjenico sovraž-niško, sc vrnil k staremu načinu bojevanja, katerega se je bil poslužil že tudi cesar Avrelijan v vojni z Zenobijo in njenimi palmirskimi konjeniki, utrudil s spretnim in z umetnim premikanjem Maksencijevo vojsko, ki je imela razprostrta krila in zagozdi podobno bojno razvrščenje, jo razkropil, preganjal ter potolkel deloma na ravnini, deloma tik pred turinskimi vrati.1 Nato sc je med Padom in severozapadnimi Alpami ležeča dežela (Gallia transpadana) po svojih odposlancih izrekla za Konstantina ter mu poslala živil v Milan, kamor se je bil po turinski zmagi za nekaj dni podal Konstantin, da bi se s svojo vojsko vred odpočil od dolgega truda in hudih bojev.3 Iz Milana se je Konstantin obrnil proti Veroni, med potjo pa zadel pri Briksiji (Brescia) ob precejšen konjeniški oddelek, katerega mu je bil nasproti poslal Ruricij Pompejan, poveljnik veronski, ga v vročem boju premagal, zapodil v beg ter gnal noter do veronskih vrat.* Po teh bojih in zmagah je bila Konstantinu pot v Rim odprta. Toda mnogo Maksencijevih čet je še stalo v Reciji nepremaganih, stala je še vedno nepremagana najvažnejša gorenjeitalska trdnjava Verona, katere ni bilo lahko osvojiti. Izborna je bila njena naravna lega: na treh straneh jo je branila pred sovražniškimi napadi deroča Adiža, reka polna vrtincev; le na zapadni strani je bila Verona izpostavljena sovražniku. To trdnjavo je pred Kostan-tinoviini napadi branil bojeviti, pogumni in slavelilepni Ruricij Pompejan s svojo hrabro ne maloštevilno vojsko.* Konstantin, ki je takoj na prvi hip izprevidel važnost te trdnjave za uspešno nadaljevanje vojne, je prepeljal skrivaj jeden del svoje vojske čez reko Adižo, kjer je bil tok manjši in slabejši, ne da bi bil ta prehod pravočasno zapazil Ruricij Pompejan,6 obkolil mesto na vseh straneh ter napad iz trdnjave krvavo odbil6 Vsled tega je Ruricij Pompejan z jednim delom svojih čet skrivaj ušel iz trdnjave proti vzhodu, nabral v Veneciji novih vojakov ter se s pomnoženo vojsko zopet ' Prim. panog. IX. 6.: . . . tibi paulo post alia in Taurinatilms canipis pugna pugnata est . . . acie in cunei modam strneta . . . acie in fugam versa tanto maiorem in processu stragem edidisti, quanto amplioribus subsidiis instructa constiterat. Ita usque ad Taurinatium muros fnsi caesique obsoratasquo nancti portas ab incolis etiam corporum suorum mole clanserunt. Paneg. X. 24.: Antonimi» imperator . . ., cum adversum Partbos armis experiretur, visis cata-fraetis adeo totus in metum venit, lit ultro ad regem conciliatrices pacis litteras daret. Paneg. X. 22.: Operimento ferri equi atque homines pariter obsaepti. Clibanariis in exercitu nomen est . . . X. 23.: Catafractos equites, in quibus maximuni steterat pugnae robur, ipse tibi sumis . .. Prim. tudi Ammian. XVI. 8. 10.; Heliodor. IX. 15. 2 Prim. panog. IX. 7.: Qui fuit dies ille, quo Mediolanmn ingressus es! . . . non Transpadana provincia videbatur recepta, sed Roma . . . praesertim cum tu dies aliquot Mediolani resistens tenipus omnibus sibi consulendi dedisses, ut do to sporaront. 5 Prim. panog. X. 25.: Quid ogo referam post tantam et tam graveni pugnam quod aput Brixiam magnus quidem et acor equitatus, sed fuga quam vi sua tutior et primo impeta tuo pulsus Veronam usque contendit ad praesidia maiora ? 1 Prim. paneg. IX. 8.: Athesis ille saxis asper ot gurgitibus verticosus et inipotu ferox .. . Verona maximo hostium exercitu tenebatur . . . acerrimis ducibus pertinacissimoque praefoeto . ..; X. 25.: Verona farta immanibus copiis per tota moenia admodum magna vis hominum . . . Huricius, experientissimus belli ot tyrannicorum ducum columen . . . 6 Prim. paneg. IX. 8.: Quod tarnen ne diutius hostem iuvaret providentia tua factum est, cum superioribus in locis, qua lenior amnis et ignavi bestes erant, exercitus parto traiecta ancipiti periculoclausos . . . experiri armis coegisti . . . 6 Prim. paneg. X. 25.: Clausi iinpetum faciunt et qui se aliquamdiu latendo a morte defendorant facta pugnandi copia poenas eruptionis temerariae popendorunt; IX. 8.: , . . oinnes, <1'*> eruptionem temptaverant, cecidisti . . . bližal Veroni, da bi jo osvobodil sovražniškega obleganja/ dočim mu je šel Konstantin, pustivši za seboj del vojske za obleganje mesta, nasproti z ostalimi četami ter hitro izpremenil prvotni bojni načrt, ko je izprevidel, da so bojne sile sovražnikove številnejše nego njegove. Zmanjšal je namreč drugo bojno vrsto, podaljšal pa pročelje prve bojne vrste v pravem razmerju z onim nasprotnikove vojske. Umetno bojno premikanje Konstantinovo se je vršilo brez vsakega motenja v najlepšem redu ter odločilo tudi zmago. Popoldne se je vnela vroča, krvava bitka, ki se jo bila v pozno noč; ko je vzhajalo jutranje solnee, je pokrivalo bojišče riebroj padlih bojevnikov. Ta srditi in obupni boj je pokazal očividno, kolika važnost se je na obeh straneh pokladala na njegov končni izid. Na obeh straneh so se odlikovali vojaki s četovodjami vred po hrabrosti in vztrajnosti. Konstantin in Ruricij Pompejan sta se v najgostejšeni bojnem metežu v prvih vrstah borila srdito in pogumno, da ali slavno zmagata ali častno padeta. Bojna sreča je bila mila Konstantinu; Ruricij Pompejan pa je moral pustiti življenje na bojišču. Konstantin je v tej bitki zadostil vsem dolžnostim vrhovnega poveljnika. Njegovi vojaki so mu čestitali na tej sijajnej zmagi ter ga prosili, naj se odslej več ne izpostavlja smrtnim nevarnostim ter naj bolj čuva svoje lastno življenje, od katerega je odvisen skupni blagor.2 Po tej zmagi se je tudi pokazalo, da je bil Konstantin bistroumen vojskovodja. Verona se je morala zmagaleu udati na milost in nemilost. Mnogo sovražnikov je ostalo na bojišču, mnogo je bilo ujetih. Ujetim sovražnikom pa je dal Konstantin, ker ni vedel kaj z njimi početi, na roke okove, ki jih je dal narediti iz njih mečev.8 Ko je pala Verona, pala so tudi druga gorenjeitalska mesta. Oglej (Aquileia), oblegan od Konstantinovih čet, je ponudil po svojih odposlancih zmagaleu zvestobo in pokorščino; isto je storila Modena (Mutina).1 Maksen-cijeve čete v Gorenji Italiji so bile poražene; Gorenja Italija je sedaj ležala pred nogami zmagaleu, ki se je skrbno pripravljal na zadnji odločilni boj proti rimskemu trinogu. Del svoje vojske je pustil Konstantin v Gorenji 1 Prim. paneg. IX. 8.: ... ut dux ipso (Ruricius P.) eum parte copiarum ad arcossenda auxilia muris excesserit, maiorom misor adducturus exereitum ut maioro comitatu cladis occi-deret.; X. 25.: Idemque lturicius magna suorum clade reiectus in moenia «po iam lassa, sod adbuc mento vesana cum se Verona proripuisset, novos eodem ogit oxorcitus ot praocipitante iam die bellum non detrectavit, pugnao avidior, quam salutis. s Prim. panog. IX. 9.: Et primo quidem, ut audio, aciem instruxoras duplicem, mox proviso adversariurn nuinoro explicari stati m in frontem ordinos ot oxtendi latius arina iussisti . . . prospexeras omnia, disposueras universa, summi imperatoris offieia complovoras. Cur ipso pug-nasti? cur to donsissimis hostium globi« miscuistiV. . . dum nimio raporin ardore, in media liostium tela dovonoras ot, nisi viam tibi caedibus aperuissos, spom totius goneris Immani ot vota deceporas? Toto quippe impetu forebare, torronti similis amni . . . tu, cuius ex vita omnium fata pendent, ad ullum diserimen accodas? inter tot tola gladiosque vorsoro? IX. 10.: An non ipsi te, caosis fiigatisque bostibus intorfeeto otiam ipso corum duce, comites et, tribuni corripuere lacrimanto» . . . clamarunt: «Quid ogeras imperator? in quao nos fata proiecoras, nisi to divina virtus tua vindicasset?» Prim. tudi panog. X. 25. 26. 3 Prim. panog. IX. 12.: . . . cuius (Constantini) onim potontiae fuit bostibus arina doripere, buius bumanitatis doditos ad impunitatem suis onsibtis alligare atquo ila vinciro, ut eos ferri illius, <|uod contra to gosserant, cotidie poenitorot. Gladius ille, quem in to distrinxerat bostis infestus, ipso domini sni mantis tenuit et paratus ad caedem custos faetus est ad salutom . . . * Prim. paneg. IX. 9.: Cum enim dato obsessis tempore poonitondi Aquileiam quoqiio de legatis eorum supplicibus rocopissos . . .; X. 27.: . . . praetereo te, Aquiloia, te, Mutina ceterasque regiones quibus proptor insecutas inerodibilium bonorum uommoditatos gratissima fuit ipsius oppugnationis iniuria. Italiji za ohranjenje pridobljenega, z ostalo vojsko je pa hitel, ker se mu je zdelo vsako odlašanje nevarno, preko Apenina, nezasedenega od sovražnika, neoviran proti jugu, češ, da hoče Rim in njegove prebivalce rešiti besnega trinoga. Hitro je nesel Konstantin svoje orožje proti Rimu kakor nekdaj Cezar, ko je prekoračil Rubikon. Konstantin je bil äe 1. septembra I. 312. v Veroni, 28. oktobra 1. 312. pa je že obhajal svoje zmagoslavje v Rimu.1 Povse opravičen je bil up, da bode Konstantin premagal svojega nasprotnika tudi v zadnjem odločilnem boju. Makseneij, gospod Italije, je bil namreč neobčutljiv napram stiskam in nevarnostim vojne, ki je divjala po njegovem ozemlju, nadaljeval vkljub poročilom, ki so mu dohajala dan za dnem o porazih njegovih čet v Gorenji Italiji, — drug Vitelij —, svoje pustolovno in razuzdano življenje v svoji palači v Rimu, se zibal v brezskrbnem upanju, da ga bode rešilo veličastvo rimskega imena in njegova znana darežljivost, ki mu je bila že tudi pomagala v boju s Severom in z Galerijem, ter se ni hotel ganiti, dokler ga niso vzdramili iz lenobe in spanja izkušeni starejši častniki, ki so bili služili pod njegovim očetom Maksimijanom; ti so ga slednjič prepričali o potrebi, da se nasproti prodirajočemu sovražniku postavi na noge tretja vojska.2 Makseneij je sicer poslušal svet svojih častnikov, zbral hitro znatno vojsko, katere jedro so bili pretorijanci, italski in afriški konjeniki, ter preskrbel Rim z žitnimi zalogami iz Afrike in sosednjih pokrajin v zadostni množini za daljši čas; toda, ker je bil len in nevešč boja, se je bal nevarne vojne ter hotel raji v rimski palači pričakovati negotovega izida usodne vojne nego se osebno udeležiti boja z nasprotnikom. Tudi Rimljani so mu prigovarjali, naj se tudi sani poda na bojišče, ob enem pa mu trpko očitali lenobo in prizanesljivost nasproti izgredom njegovih vojakov ter se pohvalno izražali o Konstantinovem junaštvu, da bi ga tem bolj obodrili. Toda, predno je odrinil Makseneij na bojišče, je poizvedoval še poprej o znamenjih in čudežih, ki so navidezno pretili njegovemu življenju in vladarstvu, vprašal sibilinske knjige za svet ter dobil dvoumen odgovor kakor nekdaj lidijski kralj Krez pred vojno s Čirom, perzijskim kraljem, rekoč: «Ta dan bode poginil sovražnik Rimljanov.»* Ne da bi se s svojo vojsko branil v Rimu, ki je bil dobro utrjen z močnim zidovjem in novimi jarki in bogato preskrbljen z živili, se jo Makseneij podal iz Rima devet milj daleč proti severju, kjer je pri rudečih skalah ob desnem bregu reke Tibere na Flaminijevi cesti v bojne vrste postavil svojo vojsko, katere desno krilo je slonelo ob strmem pobočju Tiberijem. V 1 Prim. paneg. IX. IB. j M. Maffei, «Verona illustratn I. 142. 150. 2 Prim. paneg. IX 14.: Rocuperata omni cis Padum Italia ipsa iam ad to supplices manus Koma tendebat, cui potentum illud (Maxontius) insederat nihil conari ausum ad tot nuntios srninim cladium . . . quippe . . . ignavra ot degeneres . . . animos timor arguebat . . . n us qua m extra parietes egredi audebat . . ita . . ant prodigiis aut metus sui praosagiis mone-batur . . IX. 15.: Ac no tum quidem, cum tot adversa suorum proolia comperisset, obviam ire conatus est, ut ad resistondum Padi limito aut Aponnini iugis uteretur, sed litteras calatni-tatuni suarum indices supprimebat, . . . non intellegeus maiostatem illam urbis . . . iam flagitiis ipsius deformatam et sedibus suis pulsam • • prim. tudi Taciti bist. III. 3 Prim. panog. IX. 16.: . . . quippe omni Africa quam delero statuerat exbausta omnibus insulis oxinanitis infiniti temporis annonam congesserat. Prim. tudi Zos. h. n. II. 15.: Maxontius inclusus diis bostias immolat ot extispices do belli cventu consulit, ipsis quoque Sibyllinis oraculis pervostigatis. Cumquo reperisset ovaculum, quo significaretur in fatis esse, ut qui ad detrimentum populi Komani spectantia dosignarot, miserabili morte periret, do semet ipso id oraculum accipiebat, quasi qui Komam adortos eamque capere COgitantes pro p ul sa ret . . . neugodnem položaju sta bila sedaj Makseneij in njegova vojska. Za hrbtom sta imela reko Tibero, pred seboj pa zmagonosnega sovražnika, ki se je bil že tudi od severja hitro približal rudečim skalam.1 Skrbno opazajoč in strmeč, da kupiči nasprotnik napake nad napake, je Konstantin s čudovito hitrostjo in spretnostjo razvrstil svoje čete za bližajoči boj, hrabril svoje vojake, jih spominjal nebeškega znamenja in besed «v tem znamenju zmagaj», jim obljubljal za zmago obilno plačilo, izvolil sebi ne manj častno ko nevarno mesto, napal osebno z vso silo, v zlato-bliščečem orožju sedeč na konju, sovražniško konjenico ter odločil krvavo zmago.2 Presilnemu napadu Konstantinovemu se ni mogel dolgo ustavljati obupno se boreči nasprotnik. Afriška konjenica je morala podleči galski; pretorijanci, videč in čuteč, da od neizprosnega zmagalca za svoje pregrehe in hudobije nimajo pričakovati nobene milosti, so se borili z občudovanja vredno hrabrostjo in besnostjo, se trdovratno in vztrajno ustavljali prodirajočemu sovražniku ter se niso hoteli umakniti z bojišča, marveč so se raji dali posekati na mestu, kjer so stali. Maksencijeva konjenica je bila popolnoma potolčena, moč pretorijancev strta, njegovo pešaštvo pa je z njim vred bežalo čez Milvijski most, ki se je pa, stoječ na čolnih, podrl pod težo bežečih; deroča Tibera je požrla tisoče sovražnikov s poveljnikom vred (27. oktobra 1. 312.). Bridko se je varal Makseneij, ko je dal sestaviti most na čolnih z namenom, da bi kedaj služil ali njemu v rešitev ali Konstantinu v pogubo, ter našel ondi svoj grob, kjer je namerjal uničiti svojega nasprotnika.9 Dne 28. oktobra 1. 312. so potegnili Maksencijevo truplo iz Tibcrinih valov; istega dne je imel zmagalec svoj slovesni vhod v Rim ter dal pri tej priliki na sulici nesti pred seboj trinogovo krvavo glavo. Rimsko ljudstvo in starejšinstvo sta sprejela zmagonosnega Konstantina, svojega osvoboditelja, z burnim veseljem in veliko častjo.1 V Rimu so postavili Konstantinu lok zmagoslavja, katerega so dičile podobe zmagoslavnega loka Trajanovega; na 1 Prim. paneg. IX. 16.: At quomodo instruxit aciem tot annorum vernula purpuratus ? ita prorsua ne qttis evadere, ne qttis, ut fit, loco motu» referro gradum et instaurare proelium posset, cum a fronte armia, a tergo Tiberi amno premeretur . . .; paneg. X. 28.: . . . quod ipaa ratio diaponendi exercitus docuit ilieo mente pordita implicatoque consilio cum ettm pugnae locuin caperet, ut interclusa fuga moriendi necoaaitatem imponeret, cum apem vietoriae non haberet. 2 Prim. paneg X. 29.: Praetormittam hoc loco, Conatantine maximo, diaponendi militia tui mi ram incredibilemque rationein . . . diflicillimam enim pugnae partum tibi deligia . . . inter tuoa non via principalu magia excellore quam labore . . . til non aegnior gerero quam iubero simnl exercitus tuoa monitu regia, opere iuvaa, incendia oxemplo . . . invadis primita aciem, aolna irrumpis . . . quoa trabalia Imata tua deiecit, inaultans eqiiua proterit. Ftilget nobilia galea et corusca luce gemmarum divinum verticem monatrat. Auro clipeus, auro arma collucont. Prim. tudi Euseb. v. C. I. 28.; excerpta Valoa IV. 12.: Constantinus apud Veronam victia du- cibua tyranni Komam petiit . . . fugatia omnibua suis . . . equo praecipitatua in fluvium. 8 Prim. paneg. IX. 17.: Ad primum igitur aapoctum maieatatia tuae primumque impetum totiua tui vietoris exercitua boatea territi fugatique et angnstiis Mnlvii pontia excluai, exceptia latrocinii illiua priinia auotoribua, qui deaperata venia locum quem pugnae aumpserant texore corporibua, ceteri omnea in fluvium abiero praecipites . .. ipsum otiam illum (Maxentium) . . . Tiberia correptum gurgite devoravit; prim. tudi paneg. X. 30.; Euaeb. h. c. IX. 9. 1 Prim. paneg. IX. 18.: . . . reperto igitur et trucidato corpore univeraua in gaudia et vindictam populita Komanu« exarait, noc deaitum tota tube, qua auffixum baata ferebatur . . .; IX. li).: Te, Conatantine, senatna populuaque Iiomanita et. illo dio et, aliia, quRCumqtte progreaaua ea, et ttlnia ferre geativit ; prim. tildi panog. X. 30.; Euaeb. h. e. IX. 9.; v. C. I. 39.; Omneaquo pariter tam ex senatu quam ex equestri ordine . . . cum ttnivorao populo liomano, laeto vultii fauatiaque acclamationibua cum inex])lebili gattdio ex intimo animoram alfectum etim oxcepere . . .; Zoa. li. n. II. 15. trgih so se mu postavljali kipi, njegovemu imenu posvečevala poslopja, ki jih je bil sezidal Maksencij, in na denarjih videli mnogoštevilni, Konstantina časteči naslovi. Rimsko starejšinstvo je s posebnim odlokom pripoznalo Konstantina kot prvega med cesarji. Uvedle so se v Rimu vsakoletne igre in svečanosti, da bi se čim krasneje in dostojniše obhajala Konstantinova zmaga nad Maksencijem in poveličevala njegova bojna slava.1 Rimljani so poklonili Konstantinu na najbolj obiskanem kraju svojega mesta spomenik z njegovo podobo, katere desna roka je držala rešilno znamenje; na podstavi toga spomenika pa so bile po Konstantinovem ukazu zapisane v latinskem jeziku besede: «S tem rešilnim znamenjem, ki je znak pravega junaštva, sem osvobodil Vaše mesto jarma trinoškega gospodstva. Starejšinstvu in osvobojenemu rimskemu narodu sem povrnil blesk in prejšnji kras plemstva».2 Zmaga pri rudečih skalah («saxa rubra») ni ostala brez posledic. Konstantin je odstranil iz Rima in Italije nemirne živijo, uvrstil Maksencijeve vojake, kar jih ni padlo na bojišču, med svoje čete ter jih poslal na meje; odstranil je tudi krdelo pretorijaneev, ki so se bili proti njemu bojevali z največjo srditostjo in najskrajnejšo obupnostjo; dal je umoriti oba sina Maksencijeva, uničil ves njegov rod, preganjal ovaduhe ter jih kaznoval s smrtjo, ni pa hotel ustreči želji ljudstva, ki je zahtevalo večje število žrtev, nego je je bil sam določil;8 vrnii je Rimljanom svobodo, ki jo jim je bil s silo vzei trinog, poklical prognance nazaj v domovino ter jim vrnil premoženje, katero jim je bil ugrabil Maksencij; dopolnil je tudi starejšinstvo s pokrajinskimi plemenitniki, mu pridobil prejšnjo veljavo in potrdil stare predpravice, ki so pa ostale le na papirju; obdačil je starejšine po njih premoženju, jih razvrstil v razrede ter izpremenil v novo davščino prostovoljni dar, katerega so doslej bili nosili v Maksencijev zaklad.4 Po tej novi uredityi rimskih razmer se je podal Konstantin v Milan, kjer se je obhajalo v njegovi prisotnosti že pred italsko vojno dogovorjeno ženitovanje med Licinijem in Konstaneijo, Konstantinovo sestro. Tu sta se med seboj posvetovala o daljnih korakih Konstantin in Licinij. Po zmagi nad Maksencijem je pomnožil Konstantin svoje ozemlje z Italijo, Afriko, s 1 Prim. Euseb. v. O. I. 39. 40. 41.; h. o. IX. 9.; Laot. d. m. persec. XLIV.; Gibbon, Geschichte des allmilhligon Sinkens und ondlichen Unterganges des römischen Weltreiches, deutsch Übersetzt von Sporschil, 4. B., 8. 4 ff. 2 Euseb. h. e. IX. 9.; v. C. I. 40.: «Hoc salu tari signo, quod verao virtutis argumentum est, vestram urbem tyrannicae dominationis iugo li borata m servavi. Senatui populoque Komano in libertatem asserto pristinum decus nobilitatis splendoremque restitui». Prim. panog. IX. 20.: Nam quid ego do tuis in curia sententiis atque actis loquar? quibus senatui auctoritatom pri-stinam reddidisti . . . 3 Prim. paneg, X. 6.: Gessisti bellum, imperator maxime, quod tibi non minus honos urbis imposuit quam eiusdem aerumna porsuasit. Itaque non plus ex eo laudis fortitudini tuae datum quam piotati tributum est quod, dum scelestos persoqueris, miseros liberasti. Constituta enim et in porpetuum Koma fundata ost, omnibus qui statum eius labofactare poterant cum stirpe doletiš. Zos. h. n. II. 15.: Hoc oventu vorum Constantinus de paucis quibusdam Maxentio familiarissinus poenas exegit, praetorianis militibus o medio sublatis ot castellis dirutis, in quibus degere consueverant. Paneg. IX. 20.: Constantinus victoriae licontiam fine proelii ter-minavit: gladios ne in eorum quidem sanguinem distringi passus est, quos ad supplicia poscebas, Prim, tudi Konstantinov zakon iz 1. 312/313. 4 Prim. Euseb. v. C. I. 41.: Et cuncti, qui urbom incolebant, tarn senatus quam populus, utpoto acerba et tyrannica dominationo liherati, respirare quodnmmodo et purioris lucis radiis perfrui sibi videbantnr . . . imperatoris littorae ubique propositae legebantur: quibus ii, qui bonis suis spoliati essent, eorum possessionem beneficio principis recuperabant; ot qui iniuste relegati essent, penatibus suis restituebantiir. Vinculis quoque et omni periculo ac motu liberabantur ii, qui per tyrannicam crudelitatem iis vexati fuissent. Prim, tudi paneg. IX. 20. X. 33. Španijo in sredozemskimi, med Italijo in Afriko ležečimi otoki tor zato obljubil Liciniju odškodnino v Maksiminovem ozemlju. Na to je hitel Licinij s približno le 20.000 mož broječo vojsko nad Maksimina, ki je bil že prekoračil meje Bitinije in z vojsko, ki je štela okoli 70.000 bojevnikov, šel preko carigrajske morske ožine, zasedel Bizanöij ter vzel Heraklejo. Tu se je unel vroč boj med obema nasprotnikoma, v katerem je zmagala temeljitejša vojaška izobrazba in večja vztrajnost Licinijevih čet. Maksimin je bežal z bojišča v Malo Azijo v Tarz, kjer je umrl za boleznijo.1 Ko so je Konstantin mudil v Milanu, so se ob Renu zopet vzdignili Germani, Franki in Alamani. Germanski valovi so se kmalu polegli. Kako je Konstantin ukrotil s svojo bojno pretkanostjo Franke, smo že zgoraj omenili.2 Prva vojna med Konstantinom in Licinijem. Bojna sreča je Konstantina kmalu zopet poklicala na drugo bojišče. Licinij si je bil pred kratkim prisvojil Maksiminove dežele, vrlmtega je imel v svoji oblasti tudi ilirske pokrajine, vsled česar je postal mogočen vladar.8 Iz Milana sta šla Lieinij v Ilirik, Konstantin pa v Galijo,4 kjer je premišljal, kako bi utesnil hitro naraslo moč Licinijevo ter polagoma kos za kosom si prisvojil dežele svojega nasprotnika. Hotel je zato začasno osnovati novo državo, ki naj bi obsegala Italijo in Licinijeve ilirske pokrajine. Tej državi naj bi načeloval Basijan, soprog Anastazije, Konstantinove sestre. Zato je Konstantin Basijana tudi imenoval Cezarjem, v katerej časti ga je potrdil tudi Licinij, ki jc pa kmalu izprovidel, kolika nevarnost mu preti od Konstantinovega načrta, ter radi tega nahujskal Basijana in njegovega brata Senecijona k uporu proti Konstantinu. Le-ta pa je dal upornega Basijana ujeti ter umoriti, ob jednem pa zahteval od Licinija, naj mu izroči ubeglega Senecijona. Licinij ni hotel ustreči tej zahtevi, marveč je ukazal podreti in razrušiti Konstantinove kipe in podobe v Emoni,6 na kar se je jel Konstantin hitro pripravljati na boj proti Liciniju, trdno so nadojajoč, da ga bodo v tem boju podpirali tudi krščanski podaniki Licinijevi, ter je po dovršenih bojnih pripravah hitro, kakor je imel sploh navado, peljal svojo približno 20.000 mož broječo vojsko proti vzhodu. Dne 26. marcija 1. 314. se je še mudil v Tre-verskem mestu (Trier), meseca oktobra 314. 1. pa je že stal pri Cibalah (Vinkovcah).6 Cibale, katerih ime sc še sedaj da spoznati v razvalinah «Sivilei» , so stale pri sedanjih Vinkovcah ob desnem bregu Save, kjer so se križale ceste proti scvcrju , vzhodu in zapadu, oddaljeno kakih 50 milj od Sirmija, glavnega ilirskega mesta, od Belgrada (Taurunum) pa okoli 100 milj. Konstantin se je utaboril pri Cibalah v pol ure široki, med gričem in močvirnato ravnino ležeči soteski, kjer je pričakoval sovražniškega napada. Na cibalski ravani, kjer je Licinij svojo okoli 35.000 mož močno armado postavil v bojne vrste, se je unela krvava, od ranega jutra do poznega 1 Prim. Zos. II. 11.: . . . apud Tiiroum morbo oxstinguitur; II. 17.: . . . Tarsi diom vitao supromnm obiit. a Prim. paneg. IX. 22, 3 Prim. Zos. II. 17. 18. * Prim. Zos. II. 17.: Constantinus . . . ad Celtas et Oallos profectus ost . . . ad Celtas revertitur. 5 Prim. excerpta Vales. V. 13. f' Prim. M. Maffei, Verona illüstrata I. 142. 160.; Eutropi brov. X. 5.: OonstantiniiH . . . Licinio bellum intulit. večera trajajoča bitka. Sprva sta so borili nasprotni armadi iz daljine z metalnim kopjem in s puščicami in, ko so te pošle, iz bližine z meči in s sulicami. Desno krilo, kateremu je načeloval Konstantin sam, je odločilo zmago ter učinilo popoln poraz Licinijeve vojske.1 Izmed 35.000 Licinijevih vojakov je ostalo na bojišču približno 20.000 mož; z ostalimi vojaki je pa božal premagani Licinij po noči v Sirmij, kjer so bili njegova žena, njegov sin in njegovi zakladi, pustivši za seboj tovorno živino in pratež; za petami pa mu je bilo 5000 Konstantinovih konjenikov. Iz Sirmija je hitel Licinij s svojci vred preko Savinega mostu v Tracijo ter med potjo imenoval Valenta, izvrstnega častnika, sovladarjem; ta je pri Adrijanopolu zbral novo vojsko, dočim je Konstantin delal pri Filipih nove vojne priprave, ker bitka pri Cibalali ni bila odločilna in so ostala mod tekmecema zapričeta mirovna pogajanja brezuspešna.2 Kmalu nato so je unela nova bitka na Mardijskem polju blizu Adrijanopola, ki ni bila nič manj ljuta in krvava nogo ona pri Cibalali. Na obeh straneh so se borili v bojnem orožju jednako izvežbani, jednako hrabri in pogumni vojaki; toda zmagala je večja bojna spretnost Konstantinova. Trdovratnemu boju je naredila konec temna noč. Konstantin je po zmagi preganjal Licinija in njegovega podpoveljnika Valenta, ki sta pred njim bežala v smeri proti Bereji, da bi prišla svojemu preganjalcu za hrbet in mu vzela zanj določene žitne in druge bojne zaloge, ter ju končno prisilil, da sta se po velikih izgubah umaknila v Macedonsko gorovje in ga po Mestrijanu prosila mirovnih pogojev (1. 315.). Točke med Konstantinom in Licinijem sklenjene mirovne pogodbe so bile: 1.) Valent, ki kmalu izgubi škrlat in življenje, se odpove za ztniraj dostojanstvu in časti sovladarja; 2.) odslej posedujeta Konstantin: pokrajine Norik, Panonijo, Daoijo, Dalmacijo, Dardanijo, Gorenjo Mezijo, Maeedonijo, Fpir, Grško; Licinij pa: Malo Ščitijo, Dolenjo Mezijo, Tracijo, Malo Azijo, Sirijo, Egipet. Po tem miru se poda Konstantin v Italijo (I. 315.), se mudi nekaj časa v Rimu, od koder odpotuje preko Donave v Galijo (1. 310.). Od tod se poda v Serdiko (1. 316.), katere še sedaj spominjajo razvaline blizu Sredca, glavnega bulgarskega mesta. Ko je Konstantin zapustil za vselej Galijo, sta on in Licinij 1. marcija 1.317. imenovala in pripoznala za cezarje: oba sina Konstantinova: Flavija Julija Krispa, sina prve ženo Minervine, ki je imel že mladeniška leta, in pred kratkim v Arelatu od druge žene Favsto porojenega Fl. Klavdija Konstantina pa Licinijana, Licinijevega šc ne 20 mesecev starega jedinorojenca.8 1 Prim. Zog. II. 18.: . . . imibo copias suas ad dimicandura cogebant. Lieinius ii ki ima v najbližnji bodočnosti odločiti usodo samovladarstva. Razmere med Konstantinom in Licinijem so postale zopet napete, da — skrajno neznosne. Izzivajoče postopanje i Konstantinovo in Licinijevo je kmalu privedlo do druge vojne. Grešilo seje na obeh straneh. Konstantin je prekoračil mejo Lieinijevega ozemlja, ko je preko Dolenje Donave nazaj zapodil ropajoče Gote; on je tudi skušal pridobiti zase Lici-nijeve dežele in kristijane, ki so bili Lieinijevi podaniki.1 Zato je sklenil Licinij se hudo maščevati nad Konstantinom in kristjani, ki jih je imel na sumu, da so skrivni Konstantinovi pristaši. Prepovedal jo namreč rabo Konstantinovih denarjev, na katerih sta bili izraženi besedi «premagana Sarmaeija» («Sarmatia devicta»), ukazal razrušiti Konstantinove kipe in podobe, podpiral pagane, jel 1. 320. zatirati kristijane, obsipati duhovnike z lažmi in obrekovanji, izdal proti škofom zakon, vsled katerega jim je bilo prepovedano, se skupno posvetovati, obiskavat sosednje cerkve ter imeti shode in zbore o skupnih zadevah; izpodil je božje služabnike iz svoje palačo; mnogo kristijanov je poslal v pregnanstvo, mnogim je vzel premoženje, čast in službo ter jih pahnil med sužnje, zagrozil pa smrt onim, ki bi hoteli postati kristijani. Izdal je tudi drug protikrščanski zakon, s katerim je prepovedal možem, se skupno z ženami zbirati v cerkvah, ženam, obiskavati šole, v katerih so se učile kreposti, škofom, razlagati ženam verske nauke, ter dovolil kristijanom se zbirati le zunaj cerkvenih vrat na odprtih mestih; prepovedal je tudi dati gladnim kristijanom živeža ter zapretil kazen onim, ki bi kaj takega storili; zlasti je preganjal in moril škofe, zveste prijatelje Konstantinove, zapiral in podiral cerkve ter naposled sklenil, preganjanje raztegniti na vse kristijane.2 metatum repperit . . . instructa suonim acio militibus imperat, prima luci parati ad pugnam essent . . . Licinius . . . conspecto cum exercitu Constantino aeiem . . . ot ipso instruit, cum belli socium Valentem haberet, Caesarem ab so dictum . . . exercitus inter se congrossi . . . intervallo sagittis utuntur. Teliš exliaustis emu liastis ot pugionibus irruunt . . . pluribus ot innumeralibus quidem utrinque caesis pari Marto pugnatuin, signo dato a se invicom dirompti fuorunt exor-citus . . .; II. 20.: Postridio pactis induciis, visum ost inter ambos esse dobere sociotatem et foedus mutuum ita quidem, ut Constantinus imporaret Illyriis ot nationibus cotoris, quot quot ulterius essent porrectao, Licinius Thraoiam et orientom ot ulteriores provincias haberet; Valons appollatus a Licinio Caesar . . . dignitate privaretur ... ut artiori so fido ad standum pactis convontis adstringerent, Constantinus Crispum . . . ot Constantinum . . . Caesaros dixit; et cum iis Licinianus quoque, Licinii fllius . . . Caesar designatus fuit. Prim. tudi cod. Tli. IX. i. 1. ; S. Aurel. Vict. de Caes. XLI. 1 Prim. oxcerpta Valesiana; Zos. II. 18. sq.; Eutropi brev X. 5. 6. 8 Prim. Euseb. v. C. I. 50. 51.: . . . Ac primum quidem. Dei ministros sub ditione sna degentes . . . obscure et callide circumvonit, varias adversus eos calumnias investigans . . . lege lata praecopit, ne episcopi uspiam intor so de ulla re conferrent, novo ulli eorum in alterius sibi vicini ecclesiam vontare liceret ot synodos ac concilia de communibus nogotiis babore; I. 52.: . . . cunctos Dei cultores qui sub imperio suo degebant, palatio expulit . . . fidissimos ac dovotissimos ... in oxilium rolegavit. Quique ob egregia facinora vol lionore aliquo vel dignitato ab ipso antehac fuerant ornati, bos aliis servira ot famulorum ministeria obire mandavit . . . ad extromum mortem quoque ininatus est iis, qui salutare sibi nomon Christianae roligionis assu-merent . . .; I. 53.: Idcirco alteram logom tulit, qua iubebat, ne viri orandi causa in occlosiam Dei simul cum mulieribus convoniront; nevo muliores ad venorandas vi rtu tis scbolas disceudi causa ventarent; postremo, no episcopi divinao religionis praecepta mulieribus tradoront . . .; I. 54.: . . . milites . ., nisi daemonibus sacrificarno mallont, ab apparitione praesidialis officii removerenttir. Proinde officia magistratuum per singulas provincias viris piis et religiosis n uda- Dosti povoda, več nego Licinij, je imel za vojno Konstantin, ki je bil i sam kristijan i kristijanom skrajno naklonjen. Nasprotnika delata velikanske bojne priprave na kopnem in na morju, da zadnji boj odloči njuno končno usodo. Pri Solunu zbira Konstantin ogromno vojsko, ki broji 120.000 pešcev pa 10.000 konjenikov in pomorščakov, in visoko nadkriljuje glede svoje kakovosti nasprotnikovo. Konstantinova armada Šteje manj ljudij, pa več bojevnikov, nego Licinijeva; Konstantinove legije so se nabrale v najbolj bojevitih pokrajinah evropskih; to so bile izvrstno izurjene, boja in zmage vešče čete, med katerimi je bilo mnogo veterancev, ki so se bili že odlikovali v petnajstih vojnah in se tudi sedaj skrbno pripravljajo za zadnji boj, da si zaslužijo z zadnjim trudom časti poln odpust. Tudi bojne priprave na morju se hitro vrše. Ko se vrne Konstantin iz vojne, ki jo je vojeval z Goti, sezida v Solunu novo pristanišče, zbere v Pireju 200 bojnih in več nego 2000 tovornih ladij, katerim je bil vrhovni poveljnik njegov sin Krisp.1 Ko začuje Licinij glas o novih bojnih pripravah Konstatinovih, kaže zopet pogum in razvija sposobnosti, kakor za časa, ko si je pridobil naklonjenost cesarjev in se odel s škrlatom, ter zbere, da bi nasprotnika ne vzprejel nepripravljen, pri Adrijanopolu 150.000 pešcev in 15.000 konjenikov broječo vojsko, Dardanelsko ožino (Helespont) pa napolni z ladjami, ki jih je bilo 350. Od teh so jih poslali Egipčani 80, Feničani 80, Atiški Jonci in Dorci 60, Ciprijani 30, Kari 20, Bitinci 30, Afričani 50. Temu brodovju je zapovedoval izvrstni Abant, vojski na suhem pa Licinij sam.2 Po bojnem polju odmeva klic: tu paganstvo, tu krščanstvo. Predno se vname boj, vpraša Licinij za svet vedeže in proročišča, od katerih dobi odgovor, da bode premagal sovražnike, ter gre, zaupajoč zapeljivim, praznim obljubam, v šator, daruje in zažiga pred bitko v senčnatem gaju bogovom in boginjam dragocena kadila, pri tem pa govori prijateljem in tovarišem tako-le: «Prijatelji in tovariši! Ti bogovi, ki jih mi častimo in ki smo jih prejeli od svojih prednikov, so domači bogovi; oni pa, ki vodi sovražniške čete, ki skruni šege in naprave prednikov, se je pridružil veri onih, ki ne verujejo v nobene bogove, držeč se brez premisleka nekega ptujega, ne vem od kod prišedšega boga, s kojega sramotnim znamenjem onečaščuje tudi svojo vojsko ter se, nanj zaupajoč, oborožen bojuje ne toliko proti nam, kakor proti bantur . . . praeceperit, no inisoris in carcore dotentis alimenta quisquam liumaniter subministrarot; nove quis homines in vinculis fame contabescentos. miseratione prosequeretur . . . Quin otiam logi adiecta orat liaee poena, ut qui inclusis stipem dedissent, pari cum ipsis supplicio plecto-rentur . . II. 1. 2.: Qua in rbe ecclesiae Doi, aliao iterum . . . aoquatao sunt solo; aliao clausae a praesidibus provinciarum . . . praosidos . . . optimos quosque ecclesiarum antistites Capital i supplicio addixerunt . . . doincops persecutionem advorsus omnes Christianos ezcitare in animum induxit . . . Prim. tudi Soz. h. o. I. 7.; chronic. Eusebii a. a. XIV. Constantini: «Licinius Christianos de palatis suo pol 1 it» ; Oros. VII. ‘28.: Licinius ropentina rabie suscitatus omnes Christianos e palatis iussit expelli.: C. I. L. 8. 8412.: Sarmatia devicta. 1 Prim. Zos. II. 22.: His (Sarmatis) in urbos distributis Thessalonicam accessit et portu confeeto . . . rursus ad gerendum bellum contra Licinium so parabat. Naves . . . ducentae instruebantur et onorariao plus quam bis mille; peditum centum quoque et viginti, navalium et equestrium copiarum ad decem milia cogebantur. 2 Prim. Zos. II. 22.: Licinius audito Constantini apparatu . . . idoneas bello naves et equitum peditumquo copias instrui iubot. Sine mora missao sunt ab Aegyptiis 80 triremes, a Phoonicibus totidem, ab Jonibus ot Doriensibus Asiaticis 60: Cyprii 30, Cares 20, Bithyni 30, Afričani 50 suppeditabant. Peditum habebat ad centum et quinquaginta prope milia, equitum quindecim milia . . . Abantus, — Licinianao classis imperator. bogovom, ki jih je razžalil. Današnji dan bo očitno dokazal, katerega izmed naju vodi slepa zmota, in obsodil ali bogove, katere mi častimo, ali onega, katerega časti nasprotna stranka. Ta dan bo tudi izpričal, da so naši bogovi, ako nam podel6 zmago, v istini naši rešitelji in pomočniki; ako pa ne vem od kod prišedši bog Konstantinov premaga naše mnogoštevilne bogove, ne bo nikdo dvomil, katerega boga ima častiti, se boljšega oklenil ter le njemu prinesel darilo za zmago. Ako postane oni ptujee, kojega sedaj mi zasmehujemo, zmagonosen, morali bodemo i mi njega pripoznati in častiti, ob jcdnem pa ukazati onim, katerim smo zaman zažgali kadilo, da odidejo in se poslove od nas; ako pa zmagajo naši bogovi, o čemur nikdo ne more dvomiti, bodemo šli po tu pridobljeni zmagi z vojsko nad brezbožne zaničevalce bogov».1 Tako je govoril Lieinij, ki si ni bil svest gotove zmage, ki se je bal krščanskega boga ter prepovedal svojim vojakom, bojevati se proti njemu; dočim se je njegova vojska jela pomikati v pogubni boj ter nesla pred seboj podobo in kipe brezdušnih bogov.3 Povse drugačno je bilo postopanje Konstantina, ki je obrnil hrbet pa-ganstvu ter pomoči iskal le pri krščanskem bogu. Že leta 312. se je Konstantin bojeval proti Maksenciju pod krščansko zastavo, na kateri je svetilo znamenje Križanega; in odslej so se Konstantinove čete vedno bojevalo pod krščansko zastavo, kateri je dal Konstantin častno stražo, ki je štela 50 mož. Konstantinovi vojaki so bili okrašeni s svetim znamenjem in tudi na Konstantinovem orožju se je bliščalo zmago-nosno znamenje; na njegovi od zlata in dragih kamenov sc bliščeči čeladi se je svetil križ z začetnima črkama Križanega Kadar je šel Kon- stantin v boj, je vzel vselej s seboj škofe in duhovnike, ki so molili zanj in prosili Boga za njegovo zmago, ter tudi sam v šatoru podobni kapelici v goreči molitvi prosil pomoči krščanskega Boga ; ob jcdnem pa ukazal svojim vojakom, kristijanom in paganom, prositi pomoči njegovega Boga ter se le-temu zahvaljevati za priborjene zmage.8 Molitev, ki so jo v latinskem jeziku molili Konstantinovi vojaki v nedeljah, praznikih in drugekrati, se glasi s slovenskim besedilom tako-le: «Tebe jedinega pripoznamo kot Boga, tebe spoznavamo kot kralja; zatekamo se k tebi kot pomočniku. Tvoja je zasluga, da smo priborili zmage, da smo premagali sovražnike. Tebi se zahvaljujemo radi že preteklih dobrot in od tebe upamo (dobiti) tudi bodoče (dobrote). K tebi iskreno molimo vsi ter te prosimo, da nam dolgo, dolgo ohraniš našega cesarja Konstantina z njegovimi preljubimi otroki vred zdravega in zmagonosnega» .* 1 Prim. Euseb. v. C. II. 5.: Viri amici ot commilitones . . . post partnm boe loco vietoriam impiis deornm contemptoribus bellum inferre aggrediomur. Kt Lic in i us quidom ante exordium pugnae ad circuinstantes lmiusmodi verba tecit. Nobis (Eusebio) vero qui liaec seribinius, ipsi illi qui orationi eius interfuerant, nun multo post eam retulerunt. 2 Prim. Euseb. v. C. II. 6. sq. 3 Prim. Euseb. v. C. II. 7. 8. 9. 12. 14.; I. 31.: . . . quas quidem littoras imperator in galea postliaec etiam consuovit . . .; prim. tudi panog. X. 29.: . . . fulget nobilis galea ot cornsca luco gemmarum divinum verticem mnnstrat. 4 Prim. Euseb. v. C. IV. 19.— 20.: lpse (Constantinus) porro precationis formam cunctis militibus tradidit, iubens, ut latino sermono omnes pronuutiaront ad bunc mod um: «To solum agnoscimus Deum, te rogom profitemur, te adiutorem invocamus. Tui munoris est, quod vietorias retulimu», <|iuid hostes superavimus. Tibi ob praotorita iam bona gratias agimus ot futura a to speramus. Tibi omnes supplicamus, utque imperatorem nostrum Oonstantinum una cum piissimis eius liboris incolumem et vietorom diutissime nobis sorvos, rogamus». Ko se je Konstantin s svojimi vojaki vred v resni in pobožni molitvi zadostno pripravil za boj, je hitro skočil iz svoje kapelice ter dal vojakom znamenje, naj hitro primejo za orožje ter brez vsakega odmora napadejo sovražnika. Napad se hitro zvrši, bitka je krvava, po kratkem boju se pribori slavna zmaga ter postavijo zmagoslavna znamenja. Tako je postopal Konstantin i sploh i zlasti takrat, ko se je drugič vojeval z Licinijem. Predno se je boj začel, je molil Konstantin v svoji kapelici, ostro živel, se ni šalil, marveč mučil svoje telo s postom in z raznimi drugimi vajami, iskreno proseč Boga, naj mu bo dobrotljiv in milostljiv pomočnik.1 Nato odrine Konstantin, poln zaupanja na svoje bojne sile in pomoč svojega Boga, nenadoma iz Soluna, pelje hitro svojo vojsko po Hebrovi dolini ter postavi svoj šator ob desnem brogu Ilebra (Marice), glavne reke Tracijske, dočim se na levem bregu utabori s svojo vojsko Licinij. Prvi dnevi so napolnjeni le s praskami in z manjšimi bitkami. Na levem bregu reke Marice se vzdiguje strm hrib, ob kojega pobočju so razvrščene Lieinijeve čete. Konstantin je sklenil ta hrib vzeti sovražniku ter ga zasesti s svojimi četami. Kmalu prekorači 5000 Konstantinovih legijskih vojakov in 80 jezdecev skrivaj reko Marico, ne da bi jih zapazili sovražniki, ki gledajo, kako zida Konstatin most preko Ilebra, plava sam z 12 jezdeci po reki proti njim ter jih moti tako dolgo, da prekorači reko njegova vojska, ki prežene Lieinijeve četo iz trdnih postojank med hribom in mestom Adrijanopolom.2 Zopet se je pokazala v svitli luči vojaška izvežbanost in bojna sreča Konstantinova. Ljut in krvav je bil boj. Okoli 34.000 sovražnikov je pokrivalo bojno polje; ostali so pa bežali, se skrivali po dolinah in gorah, dokler jih ni dosegla Konstantinova roka. Tudi Licinij sam je moral bežati s četami vred v smeri proti Bizaneiju, ker se ni mogel več ustavljati prodirajočemu, silnemu sovražniku, ki se je tudi polastil glavnega šatora Licinijevega.8 Bizancij je bilo dobro utrjeno mesto, katero je branilo na južno-vzhodnji strani Licinijevo brodovje, ki je takrat križarilo po Hclespontu. V to mesto so je s svojimi četami zaprl Licinij, da bi se tem ložje ubranil zmagonosnega Konstantina, ki je, dasi v bitvi pri Adrijanopolu lahko ranjen, takoj za petami sledil v Bizanc bežečega Licinija.* Ko pride Konstantin s svojo vojsko pred Bizancij, takoj izprevidi, da ga ni lahko hitro vzeti, kor so ga branile še mnogobrojne Lieinijeve čete in ga je z živili bogato preskrbovalo Licinijevo brodovje pod vrhovnim poveljnikom Abantoin, ter prične takoj oblegati mesto, delati z mestnimi jednakovisoke nasipe in postavi na nje stolpe, iz katerih so letela na oblegance kopja in veliki kameni; tudi so na več krajih omajali mestno zidovje naskakovalni ovni.5 Da bi se čim preje udal Bizancij, ' Prim. Euseb. v. C. II. 12. 14. 8 Prim. Zos. II. 22.: Constantini quidem classis erat in Piraeeo, Licinii navos ad Hellos-pontuin . . . Hadrianopoli in Thracia Castra Licinius liabebat; ot Constantinus e Piraoeo suas navos . . . arcessebat; simul terrestri cum exorcitu Tbessalonica progressus propter ripain fluminis Hebri . . . Hobro superato improvisus in hostes irruit . . . 3 Prim. Zos. II. 22.: . . . ingens hoininuin caedes accidit: nam ad triginta ot quatuor bominum milia ceciderunt. Sub occasum solis castra Constantinus cepit. Licinius autem suis . . . recollectis por Tbraciam properabat, ut ad blassem perveniret.; II. 23.: Cum illuxissot, omnos Liciniani milites, qui arrepta fuga vel in montem forte vel in convalles se contulorant, Con-stantino se dedidorunt ima cum iis quos Licinius fugiens a trgo reliquerat. 4 Prim Zos. 11.23.: Ko (Licinio) Byzantium fuga delato Constantinus hominem a tergo persoquens Byzantium obsedit. 6 Prim. Zos II. 25.: Constantinus obsidionem urgens cum aggerem pariš cum muris altitudinis excitasset ot turres ligneas ipso muro sublimiores in aggore constituisset, de quibus muri defonsores teliš petebantur, ut arietes aliaeque macbinao muro citra periculum admoverentur, •mbem capero cogitabat. je sklenil Konstantin, ga obkoliti na vseli straneh, dal povelje svojemu bro-dovju, zapustiti grško vodovje ter poiskati maeedonska in tracijska pristanišča, poklical k sebi Krispa in druge poveljnike ter jim strogo ukazal, se tudi s silo, ako treba, polastiti prehoda skoz Helespontski (Dardanelski) preliv. V tem prelivu se vname prva pomorska bitka med Krispom in Abantom, Lici-nijevim vrhovnim pomorskim poveljnikom, ki je križaril v Helespontski ožini, ne da bi bil pravočasno poiskal slabega nasprotnika. Junak dneva je bil Krisp, ki je izvedel ukaze svojega očeta s toliko spretnostjo in tolikim pogumom, da je vzbudil občno občudovanje svojega očeta in vojakov. Abant pa je izgubil mnogo ladij, ki se, kakor nekdaj perzijske v Salaminskem zalivu, zaradi svoje velikosti in neokretnosti niso mogle zadosti razviti v majhni morski ožini. Tej bitki je naredila konec noč. Nato odjadra Krisp s svojim ladjevjem na južni rt tracijskega polotoka, Abant pa na Maloazijsko obalo v Ajakovo pristanišče. Drugi dan se nadaljuje pomorski boj. Vetrovi se bojujejo za Konstantina. Sever podi Konstantinovo brodovje proti Licinijevemu in vrže Abanta in njegovo ladje ob klečevito Maloazijsko obalo. 130 ladij, na katerih je dal Licinij prepeljati svoje čete iz Bizancija v Malo Azijo, pogine z vojaki vred, in samo s štirimi sc reši Abant na maloazijsko obrežje,1 dočim Licinij, videč, da je postalo popolno obkoljenje Bizancija od sovražniške strani neizogibno, beži iz tega mesta z boljšim delom svojih čet in svojih zakladov v maloazijski Kalcedon, kjer spravi na noge novo, približno 00.000 mož broječo vojsko, imenuje Martinijana, mogočnega dvornega uradnika, cezarjem ter ga pošlje v Lampsak, kjer naj bi branil sovražnikom prehod iz Tracije v Malo Azijo.2 Sedaj je bil Helespont odprt in prost, da je moglo Konstantinovo brodovje preskrbeti njegovo Bizancij oblegajočo vojsko z oblegovalnimi sredstvi in z vsemi potrebnimi živili, dočim Konstantin ni pustil iz očij svojega še vedno nevarnega nasprotnika, pripravil hitro mnogo manjših ladij, ker se z večjimi ni upal bližati klečeviti maloazijski obali, peljal izpred Bizancija del svoje 1 Prim. Zim. II. 23.: . . . Constantini classis ... o Piraeeo solverat et in Macedonia Stationen! habebat. Itaque navarclios arcessit, navibus ad Hellespontum adesso iussis . . . Conatantini dnces octoginta duntaxat expeditissimis navibus . . . dimicandum censuorunt; quod is locus propter augustias magno navitim numero non ossot opportunus. Abantus autem, Licinianao classis imperator, ducentis navibus invebebatur . . . Constantini nauarebi sie suas ageliant navos, ut bostem composite adorirentur. Abantus autem, nullo ordine in advorsos impetiim facions, naves suas ob multitudinem in artum coactas intor se collidohat ot quodam modo detnergondas et varie perdendas liosti praebebat. Denique multis nautis et militibiis in maro praocipitatis nox supervoniens navale proelium diremit; et alteri quidein ad Elaountem Tbraciae appulerunt, alteri portum Aiaeis ingrossi snut.; 11.24.: Postridie eins diei, cum vehementes aquilonis ilatus essent, Abantus egressus Aiaeis e portu navalem ad pugnam so parabat . . . exortus auster vehemens Licinii classem ad iitu.s asiaticum . . . oiecit, partim 3,'ixis impegit, partim cum vectoribus demersit ita quidein ut hominum quinque milia, naves cum hominibus centum et triginta porirent . . . Cum autem in Asiam navibus quattuor Abantus aufugisset . . . iamque naves ad Hellespontum appulissent, quao onera varia maxiinamquo commeatus copiam Constantini ducibus attulerant, uni versa illi cum classo solvunt, ut so cum iis qui Hyzantium obsidobant coniungerent ot urbem mari quoque cingereut . . . s Prim. Zos. II. 25.: Licinius . . . statuit doserto By/.antio ot ibidem oxercitus infirmioro parte relicta . . . cum maxime sibi necessariis . . . Chalcedonem liithyniao quam primum so recipere . . . navigio Chalcedonem delatus adiunctum sibi socium periculi Martinianum, qui ordinum palatinorum dux orat, Caesarem creat et cum exorcitu Lampsacum mittit, iinpediturum, quominus hostes e Thracia transirent ad Ilellespontum; ipse copias suas in coliibus et faucibus ad Chalcedonem collocat. vojske na rt pri vhodu v Helespont, ki je bil od Kalcedona oddaljen kakih 200 ur, zasedel tu nekatere višine ter naskočil z vso silo pri Krizopolu zbrano Licinijevo vojsko, kateri sta bila na pomoč prihitela Martini jan in Alikaka, poveljnik grških čet. Huda, krvava bitka se je končala s popolnim porazom Licinijevem (20. aprila 1. 324.). Nad polovico Licinijeve vojske je ostalo na bojišču, ostali Lieinijevei so pa iskali svoje rešitve na begu.1 Sedaj sta odprla Konstantinu svoja vrata Bizancij in Kalcedon, dočiin je bežal premagani Licinij z ostalimi vojaki v Nikomedijo. Konstantin hiti za njim, ga oblega v Nikomediji ter prisili, da se mu uda na milost in nemilost. Ko Licinij vidi, da je izgubil vse boljše čete in ne more več misliti na zdaten upor proti svojemu silnemu nasprotniku, stopi iz mesta, prosi po svoji ženi Konstanciji, Konstantinovi sestri, svojega zmagovalca odpuščenja, se odpove vsej oblasti, položi pred zmagalčeve noge škrlat ter nazivlje odslej Konstantina svojega cesarja in gospoda. Konstantin odkaže premaganemu Liciniju kot kraj pregnanstva Solun.3 Tu preživi zadnje dni svojega življenja Licinij, katerega pa da Konstantin navzlic storjeni prisegi umoriti pod pretvezo, da namerja nasprotnik s pomočjo ustanka se zopet polastiti vrhovne oblasti, v istini pa zato, ker hoče pravočasno s pota spraviti vsakega tekmeca in nasprotnika svojega jedinovladarstva, ter ukaže zaradi tega svojim vojakom usmrtiti tudi Martinijana, Licinijevega podpoveljnika. Evzebij pravi: «Nato je (Konstantin) božjega sovražnika in njegove prijatelje, obsojene po vojnem pravu, kaznil s primerno smrtjo.»s Konstantinovi boji z vzhodnimi barbari. Zadnji nasprotnik jedinovladarstva je bil premagan, jedinovladarstvo ustanovljeno ter zavladal novi red po veliki državi Konstantinovi. Toda ta novi red so hoteli motiti in kaliti mir barbari, katerim je posvetil Konstantin posebno pozornost. Že po prvi vojni med Konstatinom in Licinijem so prekoračili na zapadli reko Ren Franki in Alamani, na vzhodu pa Dolenjo Donavo Sarmati in Gotje ter pustošili in plenili rimsko zemljo. Proti Frankom in Alamanom je poslal Konstantin z vojsko svojega sina Krispa, ki si je v kratkem času priboril nad Germani več sijajnih zmag ter jih zapodil nazaj čez Ren,4 dočim je šel z vojsko nad Sarmate in Gote Konstantin sam. Bojevita rodova sarmatski in gotski sta stanovala ob levem bregu Dolenje Donave 1 Prim. Zos. II. 25.: . . . Constantinus . . . celoces ot cymbas quam citissime strnit et . . . ad promontorium sacrum . .. quod a Chalcedone ducontis stadiis abest, navigat. . . Licinius . . . Lampsaco Martinianum arcossit . . . ordines ad pugnam instruit . . . acri pugna in locis Chal-cedoni . . . inita . . . longo Constantini pars snperior erat, quae . . . tantam caedoni edidit, nt de centum et triginta milium numero vix triginta milia evaderent. Prim. tudi Eutropi brev. X. 6 : Postremo Licinius navali et terrestri proelio victus apud Nicomediam so dedidit. Prim. tudi Socrat. h. e. f. 4.: Multisque proeliis terra marique consertis tandem ad Chrysopolim Bithyniae, quod navale est Chalcedononsium devictus Licinius Constantino so dedidit. 8 Prim. Zos. 11.28.: Cum autem Constantinus etiam Nicomediae Licinium obsideret, rebus illo desperatis . . . egressus urbe supplex Constantino factus est; et allata purpura impera-torem ac dominum clamabat veniamque praeteritorum poscebat: nam vitam sibi pollicebatur, cuius nomine iusiurandum uxori eins a Constantino praestitum fuerat. Martinianum Constantinus satellitibus suis occidendum tradidit, Licinio Tliessalonicam ablegato velut istic secure victuro. 3 Prim. Euseb. v. C. II. 18.: Socr. h. c. I. 4.; Sozom. h. e. I. 7.; S. A. vict. d. Caes. XLI.; Anom. Valos. 29.; Zos. II. 28.: Nequo multo post ei (Licinio) violata iurisiurandi religione . . . laqueo vitam ademit. 1 Prim. paneg. X. 17.: ... ut fortissimo Caesari (Crispo) primitias ingentis victoriao daret (natio Francorum) . . . ter že opetovano težko čutila ostro orožje Klavdijevo in Avrelijanovo tako, da se dalj časa nista upala napasti rimsko ozemlje, in sieer tudi takrat ne, ko so vladale zmešnjave v rimski državi.1 Toda trajnega miru ni bilo pričakovati od njih bojevitosti in ropaželjnosti. Opetovano skrb so provzročali rimskim cesarjem Sarmati, podonavski Slovani, oziroma Slovenci, ki so stanovali že v četrtem veku po Kr. r. med Ornim morjem in levim obrežjem Dolenje Donave, kakor se to tudi lahko razvidi iz Teubingerjeve karte.2 Le-ti so 1. 319. pod vodstvom svojega kralja Ravzimoda prekoračili Dolenjo Donavo, pustošili in ropali Licinijevo in Konstantinovo ozemlje, t. j. Dolenjo in Gorenjo Mezijo, napadali z ognjem in mečem mesta in trdnjave ter že hoteli oditi nazaj v svoja bivališča preko Donave, ko jih je z vso močjo zgrabil in potolkel Konstantin, ki je bil nalile blisku prihitel iz Soluna rimskim pokrajinam na pomoč. Sarmatje so bežali, kar jih ni ostalo na bojišču, s svojim kraljem vred preko Donave; pa niso dolgo mirovali, marveč so zopet namerjali napasti rimsko zemljo. Toda Konstantin ni čakal njih napada, marveč je šel sam nenadoma s svojimi junaškimi četami čez Dol. Donavo (Ister), napadel Sarmate v njih bivališčih, jih hitro premagal, mnogo sovražnikov pomoril, med temi tudi kralja Ravzimoda, ter se vrnil v svoj šator z množico ujetih Sarmatov, katere je naselil na Balkanskem polotoku.8 Leta 334. je imel Konstantin zopet opraviti s Sarmati, ki so, pregnani s svojih bivališč od svojih podjarmljenih podanikov ali sužnjev, prosili pomoči Konstantina, ki se jih je tudi usmilil ter jih deloma uvrstil med svoje bojne sile, deloma jim pa na jugu od Dolenje Donave izročil rimska zemljišča za obdelovanje. Teh Sarmatov jc bilo okoli 300.000.4 Kakor Sarmate, tako je Konstantin kmalu ukrotil tudi Gote, stanujoče med Ornim morjem in levim bregom Dolenje Donave. Ti so večkrat prekoračili rimsko mejo, premagali rimske legije tor prisilili rimske cesarje, da so jim morali več let plačevati davek,6 katerega oprosti Rimljane še le Konstantin. Leta 322./3. so Gotje v zvezi s Sarmati zopet ropali in plenili Mezijo j kar prihiti od juga Konstantin, napade nenadoma ropajoče sovražnike ter jim vzame plen in ujeto Rimljane.c Prijateljstvo med Goti in Sarmati ni bilo dolgotrajno. Že leta 332. pokličejo Sarmatje Konstatina na pomoč proti nasilnim Gotom. Konstantin usliši prošnjo 1 Prim. panog. V. 10. VII. 2. 2 Prim. Hurckhardt, d. Z. C. <1. Gr. 1808. p. 101.— 102: . . . eine wiederkehrende Sorge verursachten dio Sarmaten, wahrscheinlich ein slavisches Donauvolk . . . 3 Prim.Zos.II. 21.: Cum autem Constantinus inaudisset. ad Maeotidem palildem habi-tantes Sarmatas, Istro navigiis transieeto, quao dicionis suae erant infestare, copias in eos duxit. . . a tergo barbaros adortus multOB occidit, plures vivos copit, reliquis fuga sibi consulentibus. Kausimodus maioro parte copiarum amissa . . . Istrum transiecit, cum haberet in animo die ionom Komanam iterum populari. Quod ubi Constantinus comperisset ot ipso transieeto Istro sub-sequitur . . . ad collem delatos adoritur et mul tos interfieit, quorum in nuinero Kausimodus erat; multisque vivis captis, residuam multitudinem, quae manus porrigebat, in lidem recepit; eoque paeto magna cum multitudine captivorum ad praetorium reversus est . . . Prim. tudi Orosii h. VII. 28. 4 Prim. Euseb. v. C. IV. G.: Nam cum Scythao (Gotbi) bellum eis intulissent ... Hi vero nullum alium salutis portum quam Constantinuin repperere. Qui . . . universoS intra lines imperii Komani recepit. Et eosqui idonei essent, militaribus copiis adscripsit, reliquis ad necessaria vitae subsidia agros collendos assignavit. Prim. tudi Burckhardt d. Z. C. d. Gr. 18(>8. p. 101 —102. 5 Prim. 8ocr. I. 18.: Jordan, de Kob. Get.; Euseb. v. C. IV. 5.: Scythis (Gothis) quidem superiores etiam imperatores tributa pendebant et barbaris Komani rei ipsa serviebant, annuam solventes pecuniam. G Prim. Corpus inscript. latin. III. 6159.: in Illyrico victis superatisque Gothis. Prim. tudi Burckhardt, p. 101—102. Sarmatov, se vzdigne hitro s svojim sinom Konstantinom vred z vojsko nad Gote ter jih premaga po kratkem boju leta 332. Ti mu morajo nato tudi sina svojega kralja Ariarika izročiti kot talnika.1 Med boji s Sarmati in z Goti je Konstantin premagal tudi Karpe, stanujoče ob Dolenji Donavi3 in kaznil z mučno smrtjo Kalokera, ki se je bil na otoku Cipru s silo polastil vrhovne oblasti.8 Vsled mnogoštevilnih krvavih bojev in slavnih zmag nad barbari in Rimljani so se Konstantinu na čast obhajale razne svečane, njegovo bojno slavo povzdigajoče frankovske, gotske in druge igre. Tudi različni naslovi, s katerimi se je nazival Konstantin, svedočijo še dandanes njegovo izredno veliko bojno slavo. Po zadnji zmagi nad Lieinijem se je jel imenovati Konstantin «zmagonosni Konstantin Veliki Avgust», zaradi zmag nad Germani, Sarmati, Goti in Karpi se je nazival «Konstantin Germanski, Sarmatijski, Gotski, zmagaleo Gotov in zmagoslavljenec Karpski» in na Konstantinovih denarjah sta bili videti besedi: «Sarmacija premagana». Vsi ti naslovi so bili izraženi v latinščini.4 Kolik strah je vladal med barbari pred Konstantinom-vojakom, pokazale so njegove zadnje bojne priprave, ki jih je delal proti nemirnim Perzijanotn. Po velikanskem cesarstvu Konstatinovem se ni nikdo drznil kaliti miru; le boja in plena željni Perzijani so se jeli gibati ter hoteli prekoračiti reko Evfrat. To nevarno gibanje perzijsko pa ni ostalo prikrito Konstantinu, ki je hitro sklical svoje bojne čete, napravil cerkvi podoben vojni šator, pozval škofe, da bi z njim vred molili in prosili Boga za zmago, ter namerjal odriniti s svojo zbrano vojsko proti Babilonu. To pa je tako prestrašilo Perzijane, da so poslali h Konstantinu poslance ter ga prosili miru in prijateljstva. Konstantin ugodi njih prošnji.6 Bil je že prileten in postal bolj miroljubiv; tudi so se bližali Velikonočni prazniki. Dnevi njegovega življenja so bili sešteti. Binkoštno nedeljo leta 337. okoli poldne izdihne svojo junaško dušo.0 Glas o njegovi smrti je pretresel ves svet. Ljudstvo in vojaki so objo- 1 Prim. Enseb. IV. 5. . . . Komuni . . . Himnam solventes pecuuiam . . . imperator (Con-stantinus) liane indignitatem ferro non potuit . . . brevi cunctos subegit . . . prim. tudi Pasti Idatii; Socr. I. 18., Sozom. I. 8. 2 Prim. Corp. inseript. lat. VIII. 8412. 3 Prim. S. Aur. Vict. XLI.: . . . quo (Calocero) excruciato, ut fas erat, servili ant latronum more . . . * Prim. Euseb. v. C. II. 46.: «Victor Constantinus Maximus Augustus» ; III. 30.: «Victor Constantinus Maximus Augustus Macario»; III. HO.: «Victor Constantinus Augustus populo Antiocliensi» ; prim. tudi Euseb. C. III. 61. (14; IV. 42; Corp. inseript. lat. Vlil. 8112.: «Gotbicus Maximus», «Gotlioruin vietor ac triumpliator»; «Carpicus Maximus»; «Oermanicus»; «Sarma-ticus ; «Sarmatia devicta». 5 Prim. Euseb. v. C. IV. 56.: . . . cum de motu barbarorum ad orientem solem degentium nuntius allatus esset . . . Persis bellum inforre statuit (Constantinus). Qnod cum facere decre-visset, mili tare.s copias undique excivit et cum episcopis, quos circa se babebat, de profectione Consilium coinmunicavit, provida mente prospiciens viros ad divinum cultum necessarios secum assidue versari oportere . . . Deinde tabernaculum in speciem ecclesiao ambitioso cultu ad nuius belli usum praeparavit, in quo precos ad Deum vietoriae auctorem una cum episcopis fundere decreverat.; IV. 57.: Persae cum imperatorem bellum parare comperissent et cum illo congressi vehementer reformidarent, inissis legatis pacem ab eo postulaverunt . . . imperator pacis amantissimus Persarum legationo bonigno excepta pacem ot amicitiam cum eis libenter pepigit. Aderat iam magna pasclialis solemnitas, in qua imperator vota Deo persolvens una cum ceteris pernoctavit. Prim. tudi Ruf, Fest. brev.: Constantinus rcrum dominus extromo vitae suae tempore expeditionem paravit in Persas . . . Sub cujus adventum Babyloniae regna in tantum trepidarunt, ut supplex ad cum logatio Persarum occurreret.. 0 Prim. Eus. v. C. IV. 64.: ... In ea igitur solomnitate (Pentecostes) . . . circa meridiem ■nigravit ad Dominum (Constantinus). kovali njegovo smrt, bridko žalovali po njem ter ga niso mogli pozabiti.1 Vojaki so mu ljubezen in spoštovanje, ki so mu je skazovali v življenju, ohranili tudi po smrti. Le-ti so vzdignili mrtvega Konstantina, ga oblekli s škrlatom, ga okrasili z diademom in drugimi kraljevimi znamenji ter ga nesli v zlati krsti v Carigrad, kjer so ga v cesarski palači položili na krasen oder ter ga poklekovaje pozdravljali, od koder so ga spremili zadnjikrat v cerkev vseli apostolov k večnemu počitku ter tako skazali zadnjo čast zmagoslavnemu, velikemu vojaku Konstantinu.3 1 Prim. Euseb. v. C. IV. 65.: Et proteetores quidetn omnisquo stipatorum turba coufestim discerptis vestibus pronos se in terram abiciontes caput solo illidebant, einlatus et lamenta cnm planetu et clamoribus edentos; eumque dominum atque imporatorem nec ut dominum, sed ut parentem piisimi liberi inclamantes. Tribuni vero et centuriones servatorein, praesidem hene meritum praedicabant. Reliqui exercitus . . . cum omni modestia ac reverentia (eum) Optimum pastorem desidorabant. Plebs quoque per universam civitatem discurrebat, intimmn animi animi sui dolorem voeiferatione et clamoribus almnde siguificans 2 Prim. Euseb. v. C. IV. (>6.: Postbaec militos sublatum o lecto Corpus in arca aurea deposuerunt eamque purpurca obtectam veste Constantinopolim deportarunt atque in j)raocij)tio imperialis palatii cubiculo sublimem collocaverunt. Deliinc aurea supor candolabra luminibus undique accensis admirabile spectaculum inbuentibus praebebatur . . . Funus imperatoris in arca aurea sublime iacens regiis insignilms purpma scilicit ac diademate oxornatum. IV. 07.: Ceterum totius exercitus duces, comites quoque et reliqui iudices ac magistratu» . . . imperatorem in arca depositnm perinde ac vivum ct spirantein genu flexo post obitum salutabant. . .; IV. 70.: At secundns ex iiliis (Constantius) . . . ipso exsequias praecodens. Praeibant por catervas et agmina dispositi numeri, Pone sequebatur innumerabilis bominum multitudo. Hastati vero et scutarii ipsuni imperatoris corpus medium cingebant. Postquam ad apostolorum Servatoris nostri ecclesiam perventum est, arcam illic deposuerunt . . . Šolska poročila. I. Učiteljstvo. a) Izpremembe. 1’red začetkom šolskega leta 1898. 99. so izstopili iz učiteljskega zbora namestili učitelji: Anton Peterlin, z razpisom vis. c. kr. naučnega ministerstva z dne 9. julija 1898, štev. 14.825, imenovan za rednega učitelja na c. kr. cesarja Franca Jožefa gimnaziji v Kranju. Dr. Josip Pipenbacher, z razpisom vis. c. kr. naučnega ministerstva z dne 14. aprila 1898., štev. 6021, imenovan za rednega učitelja na c. kr. državni gimnaziji v Novem mestu. Josip Wester, ki jo moral učiteljevanje prekiniti, da zadosti svoji vojaški dolžnosti. Vrliutega je 10. oktobra zapustil zavod profesor Alojzij Tavčar, z razpisom vis. c. kr. naučnega ministerstva z dno 3. septembra 1898., štev. 20.8G5, tukajšnji c. kr. državni višji realki v službovanje pridodeljon. Vstopili pa so začetkom šolskega leta učiteljski pripravniki: 1.) Anton Jošt, potrjen za namestnega učitelja z razpisom preslav. c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 28. septembra 1898, štev. 2500. 2.) Dr. Josip Debevec, potrjen za namestnega učitelja z razpisom preslav. c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 3. avgusta 1898, štev. 1968. 3.) Dr. Josip Komljanec, potrjen za namestnega učitelja z razpisom preslav. c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 28. septembra 1898, štev. 2566. b) Od-puistl- Docelnega odpusta ni imel noben učitelj. Pač pa je dovolilo vis. c. kr. naučno ministerstvo delen odpust profesorju dr. Lovru Požarju, znižavši mu z razpisom z dne 7. maja 1898, štev. 10.005, mero učne dolžnosti na 7 ali 8 tedenskih ur v ta namen, da prevzame i v šolskem letu 1898.99. začasno vodstvo mestne višje dekliške šole v Ljubljani. Učiteljsko osebje koncem šolskega leta 1898./99. A. Za obvezne predmete. Ime in značaj Raz- rednik v razredu Učil v razrodu Število ur na teden 1 Fran Wiesthaler, c. kr. ravnatelj — Latinščino v II. a 8 2 Davorin Karlin, c. kr. profesor VIII. činovn. reda I. a. Latinščino v I. a. — Grščino v IV. — Nemščino v I. a. in IV. 20 3 Simon Rutar, c. kr. profesor VIII. činovnoga reda, varuh zemljepisnim in zgodovinskim učilom, konservator osrednj. poverjenstva za preiskovanje in ohranjevanje umetniških in zgodovinskih spomenikov — Zemljepis v T. a. — Zgodovino in zemljepis v II. a. in b., III., IV. 18 4 Lovro Požar, dr. modroslovja, c. kr. profesor, varuh učiteljski knjižnici, začasni vodja mestni višji dekliški šoli, mestni odbornik IV. Latinščino in slovenščino v IV. 8 1 5 Josip Jenko, c. kr. profesor I. b. Latinščino in nemščino v I. b. — Slovenščino v I. a. in b. 18 i G Andrej Karlin, dr. i. u. na vis. šolah v Rimu, svetni duhovnik, propovednik, varuh knjižnici podpornega zaloga — Verouk v vseh razredih 12 7 Davorin Sinkovič, c. kr. profesor, varuh prirodoznansldm učilom n. a. Matematiko v I. b., II. a., IV. — Prirodopis v II. a. — Pri-rodoslovje v IV. — Zemljepis v I. b. 17 8 Anton Jošt, izprašan namestili učitelj — Matematiko v I. a., TT. b., IIT. — Prirodopis (ozir. prirodo-•slovjc) v I. a. in b., 11. b. in IH. 17 9 Josip Debevec, dr. bogoslovja, svetni duhovnik, namestni učitelj III. Latinščino, grščino, nemščino in slovenščino v 111. 17 10 Josip Komljanec, dr. modroslovja, namestni učitelj II. b. Latinščino v H. b. — Nemščino in slovenščino v 11. a. in b. 20 B. Za neobvezne predmete. 1.) Francoščino v prvem tečaju (za učence IV. razreda) jo učil 2 uri na teden višjo realke profesor Avgust Nameček. 2.) Laščino v prvem točaju (za učence IV. razreda) jo učil 2 uri na teden višje realke profesor Anton Laharnar. 3.) Risanje za učenec vseh razredov v 3 tečajih po 2 uri na teden jo učil ces. svetnik in višje realke profesor Ivan Franka. 4.) Lepopisje za učence vseh razredov v 2 tečajih po 1 uro na teden jo učil gimnazijski profesor Davorin Sinkovič. 5.) Telovadbo za učence vseh razredov v 2 oddelkih po 2 uri na teden je učil telovadni učitelj višje realke Fran Brunet. 6.) Petje za učence vseh razredov v 2 tečajih po 2 uri na teden jo učil glasbeni vodja v stolnici Anton Foerster. * 1’omožni sluga: Avgust Bokan. II. Učni načrt. Podlaga pouku v obveznih predmetih je v obče splošno veljavni učni načrt (objavljen z razpisom vis. c. kr. naučnega ministerstva z dne 26. maja 1884, štev. 10.128, deloma pronarejen, oziroma dopolnjen po naredbali z dne 1. julija 1887, štev. 13.276, 24. maja 1892, štev. 11.372, in 6. julija 1892, štev. 11.297). Glede na učni jezik veljajo za zavod pravila, ki jih je izdalo vis. naučno ministerstvo za slovenske oddelke tukajšnjo c. kr. višjo gimnazijo z naredbo z dne 22. julija 1882, štev. 10.820. Po tej je: n) V I. in II. razredu slovenščina učni jezik pri vseh učnih prodmetih izvzomši deloma nemščino, kateri so odločeno 4 uro na toden. b) V III. in IV. razredu je nemščina učni jezik pri nemščini in grščini. Pri prelaganju iz Cezarja v IV. razredu se sme poleg slovenščino uporabljati tudi nemščina. V III. razredu so uči nemščina 3, v IV. razredu 4 uro na teden. c) V odnosno-obveznih ali na izvoljo danih predmetih razven petja jo učni jezik nemški, iinenstvo je podajati sploh v obeh jezikih. A. Obvezni predmeti. I. razred. 1.) Verouk. Katoliški katekizem. O vori, zapovedih, svotstvih in blažilih. 2.) Latinščina. Pravilno oblikoslovje imensko in glagolsko, učenje vzorcev in slovk prevajanje latinskih in slovenskih stavkov, ki so potem doma zapisujejo, pozneje vsak teden ena ali dve mali nalogi za vajo v latinjenjn. Pričenši s tretjim mesccem vsak teden ena polurna šolska naloga. s 3.) Nemščina. Empirično razlaganje osnutkov prostega in zloženega stavka. Oblikoslovje vzporedno s slovenskim in latinskim poukom. Vežbanje v krepkih glagolih poleg čitanja. Branjo, govorjenje, obnavljanje in predavanje na izust naučenih beril v vezani in nevezani besedi. Pismeno prevajanje iz slovenščine v nemščino. V drugem polletju semtertja pismene obnove razloženih beril. Vsak mesec dve nalogi, premenjema domači in šolski. 4.) Slovenščina. Nauk o prostem stavku v elementarni popolnosti; pravilno oblikoslovje in najvažnejše nepravilnosti; empirično razlaganje osnutkov zloženega in skrčenega stavka. Čitanje s stvarno razlago in potrebnimi slovniškimi opazkami. Obnavljanje, učenje na pamet in predavanje beril v vezani in nevezani besedi. Pismene naloge: narekovano pisanje za pravopisne namene, obnova predavanih prostih po-vestij in pripovednih opisov. Vsakih 14 dni jedna šolska naloga; v II. polletju se čredijo šolske nalogo z domačimi. 5.) Zemljepis. Nazorno dovajanje do osnovnih zemljepisnih predstav. Dnevne solnčne poti glede na šolsko poslopje in dom o raznih letnih časih; po tem opo-znavanje v pravi okolici, na zemljevidu in zemeljskem oblu. Popisovanjo in razlaganje svetlobnih in toplotnih razmer, pojavljajočih se v domovini tekom jednega leta, kolikor so neposredno zavisne od dnevne dolgosti in solnčnega viška. Glavni liki trdine in tekočine, njih razdeljenost po zemlji, kakor tudi leža najznamenitejših držav in mest poleg vodnega vežbanja in udovrševanja v čitanju z zemljevidov. Poskušnje v risanju najenostavnejših zemljepisnih predmetov. 6.) Matematika. A. Aritmetika : Dekadični številni sistem. Rimske številke. Četvero osnovnih računov neimenovanih in enoimenskih celih in decimalnih števil. Meterski merni in utežni sistem. Računanje z mnogoimenskimi števili. O delji-vosti števil. Razstavljanje števila na njegove prafaktorje. Najenostavnejšo začetne vaje v računanju z navadnimi ulomki. Skupna mora in skupni mnogokratnik. — B. Geometrija (II. polletje): Osnovni tvori. Prema, krog, kot in vzporednice. Najenostavnejša svojstva trikotnikova. Vsako konferenčno dobo ona šolska naloga, nekoliko enostavnih primerov za domačo vajo od ure do uro. 7.) Prirodopis (nazorni nauk). Prvih šest mesecev šolskega leta: Živalstvo, in sicer: sesavci in žuželke, primerno izbrani. Zadnjo štiri mesece šolskega leta: Rastlinstvo. Opazovanje in opis nekaterih semenskih rastlin raznih vrst, pri čemer se je ozirati na važnejše njih znake; primerjalno opazovanje rastlin, da se spozna njih sorodnost. II. razred. 1.) Verouk (liturgika). Duh katoliškega bogočastja, cerkvene osebo, redovi, oprava, opravila, časi. 2.) Latinščina. Pravilno oblikoslovje, spopolnjevano z onimi vrstami zaimkov in štovnikov, ki so se v I. razredu preskočile; najvažnejše nepravilnosti v pregibanju, vežbanje kakor v I. razredu; pomnožitov sintaktičnih oblik s pridejanim absolutnim ablativom. Učenje na pamet kakor v I. razredu, pozneje domače pripravljanje (preparacija). Vsak mesec ena domača in tri šolsko naloge, zvršljivo v '/a ali >/l ure. 3.) Nemščina. Ponavljanje in dopolnjevanje pravilnega oblikoslovja, zlasti sistematično razpravljanje krepkih glagolov. Empirično obravnavanje zloženega in skrčenega stavka. Sistematično preučevanje pravopisnih pravil. Nauk o ločilih. Čitanje kakor v I. razredu. Naloge kakor v I. razredu, toda z večine obnovljene povesti. 4.) Slovenščina. Zloženi in skrčeni stavek; nauk o ločilih; dopolnjevanjo oblikoslovja, posebno natančno razpravljanje glagola. Čitanje in nalogo kakor v drngem polletju I. razreda. 5.) Zemljepis in zgodovina. A. Zemljepis (2 uri na tedon): Azija in Afrika po loži in obrisu, v goropisnem, vodopisnem in krajepisnem pogledu z ozirom na podnebne razmere, kolikor se dajo pojasniti iz stanja solnčno poti proti različnim obzorom. Zveznost podnebja z vegetacijo, deželnimi prirodninami in opravili narodov pokaži se le na posameznih, iz obližja vzetih in prav jasnih vzgledih. Evropa: pregled po obrisu, reliefu in vodovju. Deželo južne Evrope in britskega otoškega kraljestva z motrišča, označenega pri Aziji in Afriki. Vaje v črtanju enostavnih zemljevidnih obriskov. — B. Zgodovina (2 uri na teden): Stari vok. Podrobnejše obravnavanje bajk. Najvažnejše osobo in dogodki, zlasti iz grško in rimske zgodovine. G.) Matematika. Tl. Aritmetika: Sirje vaje o meri in mnogokratniku. Natančna razlaga in vaja v računanju z ulomki. Pretvarjanje decimalnega ulomka na navadni ulomek in obratno. Glavna pravila o razmerjih in sorazmerjih. Razreševanje enostavnih regeldetrijskih nalog po sklepih in s pomočjo sorazmerij. Proeontni in enostavni obrestni račun. — B. Geometrija: Somernica prem in kotov. Skladnost trikotnikov in njena uporaba. Najvažnejša svojstva kroga, četverokotnikov in mnogokotnikov. Nalogo kakor v I. razredu. 7.) Prirodopis (nazorni nauk). Prvih šest mesecev šolskega leta: Živalstvo, in sicer: ptiči, nekaj plazivcev, krkoni in ribe, nekateri brezvretenčarji. Zadnje štiri mesece šolskega leta: llastlinstvo. Pouk 1. razreda se nadaljuje, kažo se nove semenske rastline ter napeljuje do razumevanja sistematično rastlinsko sestavo. Nekatere trosocvetke. III. razred. 1.) Verouk. Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi (svetopisemska zgodovina stare zavezo od praveka do Krista). 2.) Latinščina. Slovnica (3 ure na teden): Nauk o skladnosti, rabi sklonov in predlogov. — Cit an j e (3 ure na teden) iz Kornolija Nepota. — Domača priprava. Vsakih 14 dni ena šolska naloga za celo uro, vsake tri tedne ena domača naloga. 3.) Grščina. Vežbanje v oblikoslovju (s priglasom vred) do glagolov na /ti; preskočiti je le nekaj izjem. Učenje slovk. Obojno prevajanje iz vadne knjige. Domača priprava. Začenši z drugo polovico I. polletja vsakih 14 dni ena naloga, premenjema šolska in domača. 4.) Nemščina. Slovnica: Sistematičen pouk v oblikoslovju in sklonoslovju s posebnim ozirom na pomenoslovje. — čitanje s stvarnimi in jezikovnimi razlagami in opazkami, zadnje zlasti za stilistične namene. Učenjo na pamet in predavanje; (ako možno) tudi prevajanjo težjih slovenskih povesti. Vsakih 14 dni premenjema ena šolska in domača naloga (povesti, popisi, obrazi). 5.) Slovenščina. Sistematično ponavljanje oblikoslovja, skladnja imenska, pri kateri se je ozirati na pomenoslovje. Čitanje s stvarnimi, jezikovnimi in stilističnimi razlagami in opazkami. Učenje na pamet in predavanje. Vsak mesec ena šolska in ena domača naloga. f>.) Zemljepis in zgodovina (3 ure na teden, premenjema zemljep. in zgo- s © n rt •« * • s » C 'f !.s S y rt ^ *N 6 ■Z S «JO •N o t-M So'«' V. Učila. I. Gimnazijska knjižnica, in sicor: 1. Učiteljska knjižnica (katero oskrbuje prof. — «Polo s podobami za šolo in dom»), obsezajočo 50 listov z nemškim in 50 listov s slovenskim besedilom. — Slavno založništvo Artaria & Co. na Dunaju 1 knjigo. Vsa zbirka šteje koncem šolskega leta 1898./99.; 85 zemljevidov (v 86 izv.), 16 atlantov (v 18 izv.), 18 podob in tabel, 1 Felklov telurij, 1 globus, 1 zbirko, obsezajočo 40 slik starorimskih stavbnih spomenikov, 1 zbirko «podob za šolo in dom» in 17 knjig. III. Prirodoznanski kabinet (oskrbuje prof. D. Sinkovič). 1. Kupila so se nastopna učila in priprave: u) Fizikalna: 1 topilna žlica iz železa, 1 morna cev (pipeta) po Mohru, 1 merni valj, 1 stožasta merna posoda (vse tri za tekočine z razdelbo), 1 pikno- meter po Gay-Lussacu, 1 libela, 1 elektriški zvonec, 4 paličasti termometri z razdelbo do 100°, 1 paličasti tormometer z razdelbo do 360°, 9 pol karborundum-platna, 2 karborundum-pili, 1 karborundum-brus, 3 medene cevi, 2 palici trde medenine, 1 kos platinovo žico, 1 mera za debelost žic, 40 različnih polnih vijakov, 6 pločic plinovega oglja, 4 kg ovito bakreno žico. b) Prirodopisna: 1 kavka, 1 vinski drozeg, 1 skobec; Schmied-G obel, Die schädlichen Insecten des Land- und Gartenbaues (6 Foliotafeln in Farbendruck). — Schmied - Göbol, Die schädlichen und nützlichen Insecten in Forst, Feld und Garten (14 Foliotafeln in Farbendruck.) — Eschner, 19 Technologische Wandtafeln. c) Kupljene knjige: Dr. v. Wottstein, Botanische Zeitschrift, 1899. — Dr. Rabenhorst, Kryptogamenflora, IV. Hds. 3. Abth., 33. u. 34. lieft. — Siegln. Günther, Handbuch der Geophysik, Lief. 7—9. — Ed. Pospichal, Flora des österreichischen Küstenlandes, I. Bd. und I. Ilälfto des II. Bds. — Dr. Ford. Zirkel, Elomento der Mineralogie, 2. Hälfte. 2. Darovana učila: Gosp. dr. Emil llolub je iz svoje zbirko daroval 55 komadov raznih rudnin, hribin in okamenin iz južnoafriškega diamantnega polja, iz Japana in Evrope. Prirodopisno zbirko so s priznanja vredno marljivostjo množili učonei; III. razreda: Tomec Ernest; II. a. razreda: Gruber, Jakhel, Kastelic, Mihelič; II. b. razreda: Kržo Fr.; 1. b. razreda: Lapajne V. Koncem šolskega leta 1898./99. šteje vsa prirodoznanska zbirka: 243 fizikalnih pristrojev, 255 vretenčarjev, 2330 brezvretenčarjev, 216 kemikalij, 114 kristalnih vzorccv, 1275 rudnin in geologiških predmetov, 1(10!) vrst suhili rastlin, 44 stereo-metričnih toles, 20!) prirodoznanskih slik, 8 narodopisnih predmetov, 132 del, oziroma 318 zvezkov prirodoznansko in matematične vsebine, skupaj (>(>21 komadov. IV. Risalna učila (oskrbuje ees. svetnik in realčni profesor Ivan Franke) se letos niso nič pomnožila, ker se ni pojavila nikakršna potreba. Ta zbirka, ki obseza tudi vsa risalna učila razpuščene nižjo gimnazije kranjske, šteje koncem tega šolskega leta: 23 knjig, 24 predložnih zbirk, 108 vzorcev (modelov), 1 sadreno doprsnico, 11 risalnih desk z oporami, 1 pristroj iz steklenih plošč, 1 trikotnik, 1 šestilo, 1 risalno ravnilo, 1 črtalo in 127 komadov risalnične oprave, skupaj 359 komadov. V. C. kr. botanični vrt (pod nadzorstvom c. kr. prof. na tukajšnji višji gimnaziji, Alfonza Paulina, in v oskrbi c. kr. botaničnega vrtnarja Iv. Rulitza). Pravico, uporabljati ga v svoj prid, imajo vsa ljubljanska učilišča. Občinstvu je pristopen ob brezdeževnih popoldneh. Troško njegovega vzdržavanja zlagata (po razpisu vis. c. kr. naučncga ministerstva z dno 17. aprila 1891.1., štev. (>323) tukajšnji gimnaziji s skupnim doneskom letnih 210 gld. iz prispevkov za učila, plačevanih od učencev, država z doneskom letnih 210 gld. in mostna občina, prispevajoča 105 gld. na leto. Javna (licejna) knjižnica z letno dotacijo 1200 gld. in v oskrbi c. kr. varuha gosp. Konradu Stefana, je pod zakonitimi pogoji pristopna i učiteljem i učencem. Koncem 1. 1898. je štela: 35.74(> del, in sicer 54.449 zvezkov, 6544 sešitkov, 20G4 listov, 420 rokopisov in 242 zemljevidov. Deželni muzej It u d o 1 f i n u m z bogatimi zbirkami iz vseh treh delov prirodstva, mnogimi starinami in kulturnozgodovinskimi predmeti, katerim se pridružujejo obilne prazgodovinske najdbe, zlasti ostanki nakolnih stavb iz Kranjske. VI. Statistika učencev. V i' a zre cl u I. II. III. IV. Skupaj 1. Število.1 a b a b Koncem šolskega leta 1897./98. 32 44 37 27 40 42 222 Začetkom > » 1898-/99. 60 60 33 34 55 29 271 Med šolskim letom vstopilo . . . — 2 2 - 4 Vseh skupaj torej sprejetih . . . 60 60 35 36 55 29 275 Med njimi: Na novo sprejetih, in sicer: Iz nižjih razredov premeščenih 54 66 3 2 1 1 117 Repetentov 1 — 2 1 1 2 7 Zopet sprejetih, in sicer: Iz nižjih razredov premeščenih — 25 31 46 19 121 Repetentov 5 4 5 2 7 7 30 Med šolskim letom izostalo . . . 21 8 6 4 4 — 43 Štev. učencev koncem 1. 1898./99.: 39 52 29 32 51 29 232 Med njimi: Javnih učencev 39 52 29 32 51 29 232 1’rivatistov — — — — — — — 2. Po rojstnem kraju (domovini). Iz Ljubljane 8 14 8 8 8 5 51 » Kranjske sicer 27 36 17 20 37 23 160 » Štajerskega 1 1 1 — 1 — 4 > Koroškega — — — — — — — » Primorskega 3 1 2 3 2 — 11 » drugih dežel takraj Litve . . — — — 1 1 — 2 » dežel onkraj Litve — — 1 — 2 1 4 > inozemstva — — — — — — — Skupaj . . 39 52 29 32 51 29 232 3. Po materinščini. Slovonci vsi 39 52 29 32 51 29 232 4. Po veri. Katoličani (lat. obreda) vsi ... . 39 52 29 32 51 29 232 5. Po starosti. 11 lot starih 2 2 — — — — 4 12 . » 7 11 — 1 — — 19 13 » • 13 14 6 7 4 — 44 14 » » 11 14 11 15 6 2 59 15 » » 5 7 8 7 11 4 42 16 1 4 4 2 17 9 37 17 » > — — — — 10 6 16 18 . » — — — — 2 3 5 19 » • — — — — 1 5 6 Skupaj . . 1 /namenie * znači Drivatii 39 ite. 52 29 32 51 29 232 V r a z r e cl ti t. n. III. IV. Skupaj 6. Po bivališču starišev. a b a 1 l> Iz Ljubljano 19 19 13 10 18 13 92 Od drugod 20 33 16 22 33 16 140 Skupaj . . 39 52 29 32 51 29 232 7. Razredba. a) Koncem šolskega leta 18i':8./99. jih je dobilo : Izpričevalo I. reda z odliko .... 3 B 3 4 5 1 21 > I. » 23 37 17 17 38 24 156 11. » 8 6 6 8 4 — 32 III. » 1 2 — — 2 1 6 Ponavljalna izkušnja so je dovolila 4 2 3 8 2 3 17 | Dodatna izkušnja se je dovolila (zaradi bolezni) Izvenrednih učencev — — — — — Skupaj . . 39 52 29 32 51 29 232 b) Dodatek k šolskemu letu 1897./98. Ponavljalnih izkušenj je bilo do- voljenih 6 7 2 4 2 3 24 Izkušnjo je prebilo: Povoljno 5 6 2 4 2 3 22 Nepovoljno (ali pa jih ni prišlo) 1 1 — — — — 2 Dodatnih izkušenj jo bilo do- voljenih 1 — — — 1* — 1+1* Izkušnjo je prebilo: Povoljno 1 — — — — — 1 Nepovoljno (ali pa jih ni prišlo) — — — — • 1* — 1* Tedaj je končni pitsledek za šolsko leto 1897./98.: Dobilo jih je: Izpričevalo I. roda z odliko . . 2 2 3 2 — 2 11 1. » 24 30 29 20 28 29 160 II. » 6 11 5 4 5 7 38 » III. * — 1 — 1 4+2* 4 10+2* Neizprašanih — — — 1* 1* Skupaj . . 32 44 37 27 37+3* 42 219+3* 8. Denarni prispevki učencev. Šolnino jih je moralo plačati: v 1. polletju 14 26 13 6 11 8 78 v II. » 2 7 7 7 10 2 35 Na pol jo bilo oproščenih: v I. polletju — — — — — — — v II. > — — — — — — Popolnoma oproščenih jo bilo: v I. polletju 28 29 18 26 44 21 166 v II. » n 1 • • XI 37 44 22 26 41 27 196 šolnina jo znašala: v I. polletju gld. 280 620 • — 2(10' — 120 • — 220 •— 160- - 1560’— v 11. » » 40- 140 • — 140 — 140’- 200’ — 40- — 700 • — Skupaj . . 320 • — 660 • — 400 — 260 • — 420’ — 200-— 2260•— V ra z r e d n I. II. III. IV. Skupaj a l' a b Sprejemnina je znašala . gld. Prispevki za iiiila so znašali gld. Prispevki za igrala Pristojbina za izpričevaliie dvojnice gld. 115-60 60-8- — 117 GO 60 — 8-- 1 ■ — 10-50 35 — 6 — 6 30 36- — 620 4-20 55- — 7 20 6-30 29- — 4 80 260-40 275 — 40-20 Skupaj gld. 18.'! r>0 186 00 51 50 48-50 66 40 4010 576 (10 9. Udeležba pri pouku v od-nosno-obveznih in neobveznih predmetih. Francoščina 2 2 Laščina — — — — — — — Risanje 1 3 1 2 4 — 11 Lepopisje Telovadba 12 13 7 5 6 — 43 58 10 7 6 6 16 13 | Petje 8 6 9 4 7 5 39 10. Ustanove. Število štipendistov 1 1 1 3 1 3 10 Skupni znesek ustanov gld. 210- — 79-80 250 • — 180-05 251 — 149 16 1180-01 II. Podpore. a) Ustanovo (glej štev. 10.!). h) Podporna zaloga. Dasi zavodu ni nikakršno podporno društvo na roko niti kak stalni podporni zaklad na razpolago, se je vendar mogla vsaj kolikor toliko olajšati beda, moreča ogromno večino naših učencev, ki so do mala kmetiških roditeljev sinovi in z domi tako ubožni, da bi se ne mogli šolati v mestu, ko bi ne imeli zanesljive in trdno zaslombe v občeznani blagosrčnosti tukajšnjega prebivalstva. Skupščine in posamezniki so podajali ravnateljstvu i v preteklem šolskem lotu v podporo potrebnih pomočkov. Med temi blagotvorniki se odlikujeta zopet visoki deželni zbor kranjski in preslavna hranilnica kranjska, ki sta velikodušno volila zavodu v podporne namene 250, oziroma 150 gld. Iz nabranih prispevkov so se preskrbovali pridnejši sirotniki z učnimi knjigami in obleko, vrhu-tega pa so prejemali njih roditelji ali odgovorni nadzorovatelji večje ali manjše zneske v gotovini (za stanovanje, hrano, v boleznih i. t. d.). Podpore je delilo ravnateljstvo, sporazumevši se vsakokrat z dotičnim razrednikom. Podporna knjižnica se je pomnožila za 196 učnih knjig in 1 atlant. Nakupilo se jo namreč 179 knjig in 1 atlant, darovali pa so: ravnatelj Wiesthaler 15, učenca Škoberne in Jaki po 1 knjigo. Računski pregled. A. I) o h o d k i: Frenos iz šolskega lota 1897./98. v gotovini (po obračunu, podanem dne 15. septembra 1898. 1. pod štev. 239 in potrjenem od preslavn. c. kr. dež. šol. sveta z razpisom z dne 24. septembra 1898.1., štev. 2520) gld. 10'GG Darovali so : Visoki dežolni zbor kranjski...................................... Preslavna hranilnica kranjska..................................... Gosp. Otomar Bamberg, knjigotržec, posestnik i. t. d. . čast. tvrdka L. Scbwentner........................................ » »I. Giontini ............................................... » » O. Fischer ............................................... Ob novem letu : a) gg. profesorji: S.Rutar 4, J. Jenko 3, Dav.Karlin, dr. L.Požar, Andr. Karlin in Dav. Sinkovič po 2, dr. J. Komljanec 1’5(), dr. J. Debevec 1'02, Ant.. Jošt 1 in ravnatelj 5 gld., skupaj » 23'52 b) Učenci* razreda I. a. 7'25, I. b. 6‘35, II. a. 4'85, II. b. 4‘96, III. 8'98, IV. 5'50 gld., skupaj......................» 37'89 Prof. Sinkovič in učenci II. b. razreda popustek, doblj. pri nakupu zvezkov......................................................» 0'76 Odškodnina, plačana od učencev za izgubljeno ali pokvarjene knjige................................................... . . . » 7'80 Skupaj . .gld. 515'63 B. Stroški: Za učne knjige.......................................................gld. 209'49 Za obleko in obutev.....................................................» 164'30 Podpore v gotovini......................................................» 53'35 Skupaj . .gld. 427 14 Ako so odbijejo od dohodkov v znesku...........................» 515'63 stroški v znesku . . » 427'14 ostane prebitka . . gld. 88 • 49 * f. n. razred«: Druškovič 2 pid, Bahovec, Dimnik, Dolinšek, Hieng, Pleničar, Vesel po 50 kr., Ločni k 40 kr., Domicelj 26 kr., Bratina, Perjatel, Voglar po 20 kr., Mrevlje 15 kr., Breskvar, Lušin, Ottavi, Poljanec, Škof, Vadnal po 10 kr,, Borštnik, Ločniškar, Molile, Rigler, Zupančič po 5 kr. — 1.1>. razreda: Česen 2 gld., Dolgan, Ogrinc, Zorec po 50 kr., Korče 30 kr., Dettela, Hočevar, Kolenec, Lapajne, Semič po 20 kr., Prudič, Tauželj po 15 kr., Jorin, Josenko, Kraševec, Pregel, ltovšek, Teran, Trost, Windiselier po 10 kr., Bolka, Delacorda, Grčar, Jereb, Ličan, Ravnikar, Stepišnik po 5 kr., Koželj Lud. in Seli mu t z po 3 kr., Koželj Dam. in Starman po 2 kr. — II. a. razreda: Stare 2 gld., Skvarča 1 gld. 6 kr., Antončič in Virant po 20 kr., Ogrinc 15 kr., Boštjančič 13 kr., Goljar, Kovač, Ladiha, Palčič po 10 kr., Cvar, Dolenec, Gruber, Jakhel, Kastelic, Kebe, Mesec, Osana, Ravnikar, Ržen, Smuk, Šiška po 5 kr., Hladnik, Malavašič, Tavzos po 3 kr., Mihelič 2 kr. — II. 1» razreda: Karlin, Rupnik po 1 gld., Dolenec in Kandare po 60 kr., Počkar 30 kr., Bizjak 15 kr., Agneletto, Česnik, Fegic, Krže, Rupnik, Seifert, Sraj, Š te fin, Žnidaršič po 10 kr., Schiffrer 9 kr., Gruden, Žust po 6 kr., Bončina, Borštnik, Bradač, Dientl, Dražil, Gostič, Tomšič, Žagar po 5 kr. — III. razreda: Šabec 5 gld. 30 kr., Čeme, Holeček, Odlasok po 50 kr., Tomsich 80 kr., Čok, Kcol, Likar, Miglautsch, Polak po 20 kr., Tomec Val. 15 kr., Bevc, Dimnik po 11 kr., Ciuha, Fatur, Stojnič po 10 kr., Močnik 6 kr., Novak Iv., Perhavec, Vovk po 6 kr. — IV. razreda: Modic 1 gld. 10 kr., Hieng 1 gld., Iiukovnik 50 kr., Slapničar 30 kr., Čolnar, Novak, Poljak po 25 kr., Južnič, Kobal, Potrato, Rihteršič po 20 kr., Bäbler, Skala po 15 kr., Likar, Solan, Suhadobnik, Štritof, Žagar po 10 kr., Jernejec, Košmerl, Kromžar, Mramor, Zorec po 5 kr. » 250'-» 150' • 15' » 10- — 5'-» 5' — Blagodušno sta podpirala ubogi; učence, podajajoč jim hrano vsak dan ali vsaj posamične dneve v tednu, tudi samostana prečast. oo. frančiškanov in mm. uršulink, prečast. vodstvo usmiljenih sester v hiralnici, v koji so nekateri učenci brezplačno uživali celo vso oskrbo, nadalje knezoškof. Alojzijevišče, slavno ravnateljstvo «ljudsko in dijaške obednice» in mnogi zasebniki. Med temi so si obvezali zavod na posebno hvaležnost prečast. gg. župniki ljubljanski, ki so bili mnogim učencem v raznih stiskah in nadlogah z besedo in dejanjem na pomoč, poleg njih pa zlasti prečast. gosp. kanonik in deželni poslanec Andrej Kulan, čigar požrtvovalno človekoljubje je preskrbelo znatnemu številu učencev brezplačno hrano v omenjeni obednici. Izpolnjujoč prijetno dolžnost zahvaljuje poročevalec v imenu zavoda vse njegove p. n. dobrotnike kar najtopleje ter se usoja priporočati pomoči potrebne učence še nadaljnji njih blagohotnosti. 12. Sprejemnine in prispevki učencev za učila (glej štev. 8.1). Ti doneski so sc porabili (v zmislu ministerskih naredb z dne 14. junija 1878, štev. 9299, in z dno 17. aprila 1891, štev. 0323) za nakup učil, potrebnih pri posameznih učnih strokah. VII. Wichtigere Erlässe der k. k. Unterrichtsbehörden. 1.) Der Erlass des hochlöbl. k. k. Landosschulrathes für Krain vom 15. August 1898, Z. 2137, verfügt mit Rücksicht auf die übergroße Zahl der in die slovcnisclie Abtheilung der I. Classe am hiesigen Staats-Obergymnasium im Julitermin aufgenommenen Schüler, dass im Interesse dor thunlichsten Ausgleichung der Frequenz beider Anstalten 20 Schüler dor I. b. Classe der genannten Anstalt nach dem im Vorjahre diesbezüglich beobachteten Vorgänge an das Staats -Untergymnasium abgegeben werden. Mit dem Erlasse vom 26. August 1898, Z. 22.484, hat das hohe k. k. Ministerium für C. u. U. gestattet, dass die in llede stehenden Schüler von der neuerlichen Ablegung der Aufnahinsprüfung enthoben werden. 2.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 15. August 1898, Z. 24.150 ex 1896 (intim, mit dein Erlasse dos hochlöbl. k. k. Landosschulrathes vom 11. September 1898, Z. 2354), womit im Interesse eines gleichartigen Vorganges bei Anweisung von ständigen Jahresremunerationen angoordnet wird, dass letztere vom Schuljahre 1898/99 an in den Bestellungsdecroton ausdrücklich als in 12 gleichen anticipativen Monatsraten fällig zu bezeichnen sind. 3.) Erlass des hochlöbl. k. k. Landosschulrathes vom 9. September 1898, Z. 2395, womit die Abschrift einer vom hohen k. k. Finanzministerium in der Beilage zum Verordnungsblatt dieser Behörde verlautbarten Anleitung zur Behandlung der schwarzen Stempelmarken-Oblitcrierungsfarbe und der Obiiterierungsrequisiten übermittelt wird. 4.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 11. Juli 1898, Z. 14.129 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 25. September 1898, Z. 2104), wonach von nun an als amtliche Bezeichnung der an Mittelschulen in Verwendung stehenden Lehrkräfte für den evangelischen und israelitischen Religionsunterricht der Titel «evangelischer», beziehungsweise «israelitischer Religionslehrer» in Anwendung zu kommen hat. In demselben Erlasse wird gleichzeitig auf die bestehenden gesetzlichen Bestimmungen, beziehungsweise hochortigen Verordnungen hingewiesen, donen zufolgo dio erwähnten Lehrer das Recht und dio Pflicht liabon, den regelmäßigen Lehrerconferenzon beizuwohnen. t 5.) Erlass des hohen k. k. Landespräsidiums vom 27. September 1898, Z. 4678, womit den Mitgliedern des Lehrkörpers die durch das Gesetz vom 19. September 1898 normierten neuen Bezüge, beziehungsweise Jahresremunerationen, angewiesen werden Die bezüglichen Becreto wurden den Genannten nachträglich mit dem Erlasse dos hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 20. Februar 1899, Z. 397, zugestellt und unter einem eröffnet, dass das hohe k. k. Ministerium für C. u. U. laut Erlasses vom 2G. Jänner 1899, Z. 32.521 ex 1898, nachstehend angeführten Lehrpersonen die Supplentendienstzeit zum Zwecke der Zuerkennung von Quinquennalzulagcn auf Grund des § 10 des Gesetzes vom 19. September 1898 in Anrechnung gebracht bat, und zwar: dem Prof. Simon Rutar 9 Monate, den Professoren Dr. Laurenz Požar und Josef Jenko jo 3 Jahre und dem Prof. Martin Sinkovič 2 Jahre und 11 Monate. Mit demselben Landesschulraths - Erlasse wird dem Lehrkörper auch zur Kenntnis gebracht, dass zufolge Erlasses Sr. Excellenz des Herrn Ministers für O. u. U. vom 24. September 1898, Z. 2195, dio Beförderung einer Lehrperson in eine höhere Rangsclasso im Sinne des § (i des Gesetzes vom 19. September 1898, ferner die Gewährung von einmaligen Unterstützungen an Lehrpersonen der Mittelschulen, welche sich durch hervorragende Leistungen auf wissenschaftlichem oder pädagogisch-didaktischem Gebiet ausgezeichnet haben, n u r von amtswegen auf Antrag der k. k. Landesschulbehörde erfolgt. 6.) Erlass Sr. Excellonz des Herrn Ministers für C. u. U. vom G. Oetober 1898, Z. 2310/C. U. M. (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschul- rathes vom 2G. Oetober 1898, Z. 2922): Der 19. November als der Tag dos Namensfestes weiland Ihrer Majestät der Kaiserin Elisabeth ist, wie bisher, auch künftighin an sämmtlichen Schulen und Lehranstalten schulfrei zu halten; an diesem Tage ist eine entsprechende kirchliche Feier zu veranstalten. 7.) Erlass Sr. Excellenz des Herrn Ministers für G. u. U. vom 31. Oetober 1898, Z. 1469 C. U. M. (intim, mit dem Erlasse dos hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 7. November 1898, Z. 3141), enthaltend Weisungen in Potreff einer im allgemeinen einheitlichen, am 2. December 1898 an allen dem k. k. Landes-schulrathe unterstehenden Schulen und Lehranstalten abzuhaltenden Feier des 50jährigen Regierungsjubiläums Sr. k. u. k. Apostolischen Majestät. 8.) Erlass des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 2G. November 1898, Z. 3398, womit der Direction in Gemäßheit des Erlasses Sr. Excellenz des Herrn Ministers für C. u. U. vom 22. November 1898, Z. 2713/C. U. M., 7 Stück Jubiläumsmedaillen für Civil-Staatsbediensteto behufs Petheilung nachbonannter Mitglieder des Lehrkörpers übermittelt werden: des Directors Franz Wiesthaler, der Professoren: Martin Karlin, S. Rutar, Dr. L. Požar, Josef Jenko, Andr. Karlin und Martin Sinkovič. 9.) Erlass Sr. Excellenz des Herrn Ministers für C. u. U. vom 25. November 1898, Z. 2752/C. U. M. (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 2G. November 1898, Z. 3399): Der 2. December 1898 ist an sämmtlichen zum Ressort des Ministeriums für C. u. U. gehörenden Behörden und Anstalten einem Ferialtage gleichzuhalten. 10.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 28. November 1898, Z. 25.885 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 12. December 1898, Z. 3485), womit eröffnet wird, dass die gesetzlichen, (line Dienstalterszulage der Supplenten betreffenden Bestimmungen mit dem (Gehalts-regulierungs-) Gesetze vom 19. September 1898 nicht im Widerspruche stoben und sonach auch fernerhin in Ivraft bleiben. 11.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom G. December 1898, Z. 30.205 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 2. Jänner 1899, Z. 3632 ex 1898): Zum Zwecke der Zuerkennung der im § 9 des Gesetzes vom 19. September 1898 normierten Remunerationen ist von den betreffenden Bezugsberechtigten nur der Nachweis der wissenschaftlichen Befähigung, nicht aber auch die Ablegung des Probejahres zu fordern. 12.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom IC. December 1898, Z. 33.340 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 5. Jiinner 1899, Z. 3633 ex 1898), enthaltend Weisungen hinsichtlich des Vorganges bei Concursausschreibungen und Besetzungsvorschlägen für Dienststellen (einschließlich der Turnlehrerstellen) an Mittelschulen. 13.) Erlass des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 12. Jänner 1899, Z. 78, womit die Direetion aufgefordert wird, in Absicht auf die Festsetzung des Bauprogrammes für den zur Unterbringung des k. k. Staats-Untergymnasiums und der Studienbibliothek an Stelle des jetzigen Lyceal- und sogenannten Hauptwach-gebäudes aufzuführenden Neubau das durch die Frequenz der Anstalt bedingte Erfordernis an Localitäton für Lohrzimmer, Cabinette, Lehrer- und Schülerbibliotheken, Directors- und Schuldienerwohnung bekanntzugeben. 14.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 28. Jänner 1899, Z. 25.762 ex 1898 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 15. Februar 1899, Z. 396), enthaltend Weisungen über die Verwendung des Formalins und Formaldehyds zu Desinfectionszwecken. 15.) Erlass Sr. Excellenz des Herrn Ministers für C. u. U. vom 21. Februar 1899, Z. 344 (intim, mit dem Erlasse des hohen k. k. Landespräsidiums vom 4. März 1899, Z. 1152), womit behufs Vereinfachung des schriftlichen Verkehres der Behörden und Anstalten untereinander und mit den Civilbehörden anderer Verwaltungszweige angeordnet wird, dass in Hinkunft die Anwendung der Bezeichnungen «löblich», «hochlöblich», «hoch» u.dgl., der Beisätze «diensthöflich», «ergebenst», «geschätzt» etc. und der Schlussclauscln «Genehmigen», «Empfangen» u. s. w. ganz zu entfallen hat. Das Datum des Berichtes, bezw. des Erlasses oder der Zuschrift, ist stets auf der ersten Seite rechts oben, die Zahl links oben anzubringen. — Zufolge des weiteren Erlasses Sr. Excellenz des Herrn Ministers für C. u. U. vom 29. Mai 1899, Z. 1111 (intim, mit dem Erlasse des hohen k. k. Landespräsidiums vom 6. Juni 1899, Z. 3047), haben die angeordneten Vereinfachungen im schriftlichen Amtsverkehre von nun ab auch in der Correspondenz mit allen sowohl krainischen als auch außer-krainisehen autonomen'Behörden einzutreten. Hingegen ist die bisher in Übung gestandene Correspondenzform im Verkehre mit allen kirchlichen, den Ilof-und den k. u. k. gemeinsamen sowie mit den ausländischen Behörden beizubehalten. 16.) Erlass des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 4. März 1899, Z. 582, mit dom Intimat, dass sich nach dem Ableben des fttrstb. Religionscommissärs Prälaten Dr. Andreas Čebašek die Inspection des Religionsunterrichtes und der religiösen Übungen an der Anstalt der Fürstbischof selbst Vorbehalten hat und dass ihn im Falle seiner Abwesenheit oder Verhinderung der Generalvicar Prälat und Canonicus Johann Flis vertreten werde. 17.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 10. März 1899, Z. 2742 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 22. März 1899, Z. 776), womit in Erinnerung gebracht wird, dass im Sinne der bestehenden Verordnungen von der Bewilligung der Wiederholungsprüfungen nur ein sparsamer Gebrauch zu machen und in den Verzeichnissen der in Verwendung kommenden Lehrbücher auch die zulässigon Auflagen der einzelnen Bücher anzugeben sind. 18.) Der Erlass Sr. Excellenz des Herrn Ministers für G. u. U. vom 12. April 1899, Z. 6853 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 4. Mai 1899, Z. 1142), eröffnet, dass nach den Bestimmungen des Gesetzes vom 19. September 1898 die vorgängige Bestätigung im Lohrarate für die Zuerkonnung einer Quinquennalzulage nicht mehr erforderlich ist. 19.) Erlass des hochlöbl. k. k. Landesscliulratlies vom 23. Juni 1899, Z. 974, womit ein Exemplar der von der genannten Schulbehörde genehmigten «Instruction für Kost- und Quartiergeber von Mittelschülern» mit dem Beifügen übermittelt wird, dass diese Instruction mit Beginn des nächsten Schuljahres in Wirksamkeit zu treten hat. 20.) Erlass des hohen k. k. Ministeriums für C. u. U. vom 12. Juni 1899 ad Z. 861 ex 1897 (intim, mit dem Erlasse des hochlöbl. k. k. Landesschulrathes vom 23. Juni 1899, Z. 1045), enthaltend eino Weisung in Betreff der mit der österlichen hl. Beichte und Communion zu verbindenden dreitägigen geistlichen Exercitien für die Schüler. VIII. Kako se je pospeševal telesni razvoj šolske mladine. (Zvršitov miuistersko naredbo z dno 12. oktobra 1890, štov. 1853.) Preteklo šolsko leto ni bilo niti jeseni niti po zimi ugodno telesnemu razvoju šolske mladine. Deževna jesen je preprečila igro na travniku skoraj popolnoma, pregorka zima pa jo onemogočila prosto gibanje in zabavo na ledu. Istotako sta ovirala pogosti dež in nizka temperatura v pomladnem času kopanje in plavanje. Šolske igre je vodil s hvalno vnemo in opreznostjo nam. učitelj dr. J. Komljance. Igralo se je ob četrtkih in sobotah popoludno na travniku, katerega je odmenil v ta namen slavni mestni zbor. Pri igrah so bili učonci razdeljeni po razredih, in je vsak razred za-se igral svojo igro. Igre so si učenci večinoma sami izbirali. Ugajalo jo zlasti lučanjo velike ročno in malo žogo; poleg tega so se igralo še igro: «Kužki», «Zunanji in notranji», «Jezdeci in konji», «V vodnjak gledati», «Trdni most». Kedaj, kje in koliko časa se je igralo in koliko je bilo udeležencov, pove nastopna preglednica: D a n T ' * * I g r i s c o čas Število 6. oktobra 1898 Travnik 4 — C 126 13. » » Izlet v Ježico k Savi 4—6’/< 100 22. » » Izlot po mestnem logu 4—6 90 18. maja 1899 Travnik 4 — 6 90 27. » 4-6 85 3. junija » » 4 — 6 80 8. » » )> 4-6 70 10. » » » 4 — 6 70 15. » » 4 — 6 85 24. » » » 4-6 70 1-julija » > 4 — 6 40 6. » » 4 — 6 70 8. » » '/„4 — 6 70 Potrebnih igral jo pribavilo ravnateljstvo iz prispovkov, ki jih v ta namen plačujejo učenci. Vsak šolski dan so jo dovolilo učencem ob desetih in enajstih po 10 minut počitka; ta čas so smoli izprehajati so po prostornem šolskem dvorišču, dočim so se učilnice zračilo. IX. Kronika. Njeno Veličanstvo cesarica Elizabeta f. Strašna vest o nenadni, grozoviti smrti Njenega Veličanstva cesarice in kraljice Elizabeto, ki jo izdihnila svojo blago dušo dne 10. septembra 1898. I. ob Lemanskem jezeru kot nedolžna žrtev brezbožnega morilca, je pretresla vse avstrijsko prebivalstvo in z njim ves omikani svet. Vsi stanovi širne države brez razločka narodnosti in vero so v ginljivem soglasju izražali prelj ubij enemu vladarju svojo sočutno žalost ob tem hudem udarcu. Tuga, prevevajoča potrto srce cesarja-trpina, je odmevala tudi v prsih vsekdar lojalnega državnošolskega učiteljstva kranjskega. Dno 16. septembra so so upotila ravnateljstva ljubljanskih srednjih šol, c. kr. učiteljišča in c. kr. obrtno strokovne šole k provzvišenomu gospodu deželnemu predsedniku Viktorju baronu Ileinu, ter ga prosila po svojem voditelju, gospodu deželnem šolskem nadzorniku Jos. Šamanu, da blagovoli izporočiti Njegovemu Veličanstvu državnošolskega učiteljstva ljubljanskega najudanejši izraz bridko bolesti in prisrčnega sočutja. Dne 19. septembra so jo udeležil oddelek učiteljskega zbora slovesno sv. maše zadušnice, ki so je služila za presvetlo pokojnico v stolnici. Ves zavod pa se je v molitvi spominjal preblago rajnice pri posebni sv. zadušni maši, ki jo je daroval preč. g. katehet And. Karlin dno 23. septembra v nunski cerkvi. V znamenje žalosti jo vihrala od 11. do 17. septembra črna zastava s šolskega poslopja. * * * Na dan godu Njenega Veličanstva, 19. novembra, je obhajal zavod posebno službo božjo v Njen spomin. Po odredbi vis. c. kr. naučnega ministorstva ni bilo niti ta dan niti 23. septembra šolskega pouka. Dasi se jo strogo zvrševala od vis. c. kr. ministerstva za uk in bogočastje 1. 1894. izdana naredba, po kateri ni smetno na ljubljanskih gimnazijah sprejemati pripadnikov državnih gimnazij v Kranju in Novem mestu, se vendar število učencev v preteklem šolskem letu ni skrčilo, temveč so jo celo (če tudi neznatno) povečalo; to pa zlasti radi toga, ker je zavod prevzel od tukajšnjo višjo gimnazije 20 učencev, sprejetih ondi meseca julija v slovenski oddelek I. razreda (prim. VII. 1.). Začetkom šolskega leta je štol zavod 4 razrede s tremi vzporednimi oddelki. Z razpisom z dne 3. avgusta 1898, štev. 19(58, jo bil namreč preslavni c. kr. dež. šolski svet dovolil, da so deli tretji (55 učencev broječi) razred v dva oddolka. A ker jo dne 10. oktobra prestopil zavodu v službovanje pridodeljoni profesor Al. Tavčar na tukajšnjo c. kr. višjo realko (v zmislu šolskega oblastva odredbe, omenjene na str. 31.), in ker ravnateljstvu ni bilo možno dobiti mu primornoga namestnika, sta se morala oba oddelka sredi oktobra zopet spojiti. Poučevalo je odslej v 4 razredih z dvema vzporednima oddelkoma 10 učiteljev: ravnatelj, 6 profesorjev in 3 namestni učitelji. Z razpisom z dne 3. oktobra 1898, štev. 2605, je poveril preslavni c. kr. dež. šolski svet trem profesorjem posel, da uvedejo (v zmislu vis. c. kr. naučnega ministerstva naredbe z dne 1. novembra 1893, štev. 24.871) na novo vstopivše namestile učitelje v praktično učiteljevanje, in sicer prof. Dav. Karlin dra. Jon. Komljanca, prof. dr. Lov. Požar dra. Jos. Dobovca, profesor Dav. Sinkovič Ant. Jošta. Z razpisom z dne 9. novembra 1898, štev. 24.288, je poveril prevzvišeni gospod naučni minister nadzorništvo risarskega pouka na srednjih šolali in učiteljskih pripravnicah gorenjeavstrijskih, solnograških, štajerskih, koroških, kranjskih in na šolah z nemškim učnim jezikom na Tirolskem in Predarelskem profesorju državne realke solnograške Hermanu Lukanu za dobo daljših treh let, t. j. do konca šolskega leta 1900/1901. Z razpisom z dno 5. decembra 1898, štev. 3003, je preslavni c. kr. dež. šolski svet stalno v službi potrdil rednega učitelja Dav. Sinkoviča s pristavkom, da se sme odslej v zmislu veljavnih zakonitih določil posluževati naslova «profesor». Na podlagi ministerskega razpisa (omenjenega pod VII. 5.) jo priznala ista šolska oblast z odlokom z dne 7. maja 1899, štov. 1055, profesorju Sim. Rutarju četrto petletnico, števno od 1. maja 1899., z odlokom z dno 20. februvarija 1899, štev. 397, pa petletnice, števne od 1. oktobra 1898., in sicer profesorjema tiru. Lov. Požarju iu J os. Jenku drugo, profesorju Dav. Sinkoviču pa prvo. * * * Šolsko leto 1898./99. so je pričelo dno 17. septembra s slovesno sv. mašo z «Veni sanete», ki jo je v stolnici služil preč. gosp. konzistorijalni svetnik, monsignor in c. kr. profesor na tukajšnji višji gimnaziji, Tomo Zupan. Sprejemne izkušnje so se opravile dne 16., ponavljalne in dodatno pa v dobi od 16. do 18. septembra. Dne 2. decembra se je praznovala petdesetletnica vladarstva Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. načinom, propisaniin od vis. c. kr. naučnega ministerstva (prim. VII. 7.), namreč s sv. mašo, po kateri je preč. gospod katehet Andrej Karlin razložil mladini v navdušnem patriotičnem nagovoru pomen tega slavnostnega dne.* Potem sc je zapela prva kitica cesarsko pesni. Zastopniki učiteljskega zbora so se nato udeležili še slovesne sv. maše v stolnici. l’o končani službi božji jo izročil ravnatelj z ogovorom, primernim slavnosti dneva, stalno nameščenim učiteljem jubilojsko kolajne, ustanovljene in podeljeno jim od Njegovega Veličanstva v spomin tega dneva. Nato se je poročevalec pridružil odposlanstvu državnošolskih ravnateljstev ljubljanskih, ki je stopilo pred prevzvišenega gospoda deželnega predsednika ter ga prosilo po svojem voditelju, gosp. deželnem šolskem nadzorniku, da bi blagovolil izporočiti Njegovemu Veličanstvu državnega učiteljstva prespoštljivo čestitko o tem veselem dnevu in hkrati obnovljeni izraz neomajno zvestobo in udanosti do Njegovega Veličanstva in presvetlo cesarsko rodovine. Dne 27. januvarija jo umrl po daljšem bolehanju milostljivi gosp. dr. Andrej Čebašek, inful. stolni dekan, apostolski protonotar a. i. p., papežev hišni prelat, knezoškofijski komisar za verouk in bogoslužje na učiteljišču in srednjih šolah ljubljanskih i. t. d. Odličnega dostojanstvenika, o čigar plemenitem, mladinoljubnem srcu bo pričala še poznim rodovom z njegovim imenom o/namenjena dijaška ustanova, jo zavod korporativno spremil na njegovi zadnji poti dno 28. januvarija. II. i. p.! — Istotako jo izkazal zavod dne 17. majnika zadnjo čast dne 15. majnika umrlemu vpokojenemu dož. šolskemu nadzorniku, gospodu Jakobu Smoleju. Rajnik, svojo dni izboren šolnik, mladini iskren prijatelj, učiteljem odkritosrčen, uslužen tovariš in pozneje dobrohoten načelnik, z zavodom samim sicer ni bil nikdar v ožji zvezi, pač pa je bil večini učiteljskega zbora spoštovan in ljubljen učitelj in predstojnik. Lahka bodi mu zemljica ! Dne 17. inarcija je počastil zavod s svojim pohodom premilostni knez in škof ljubljanski, gospod dr. Anton Jeglič, ter prisostvoval verouku v 1 a. in II. a. razredu (prim. VII. 16.). * Kor zavod niiiui 110 1« nobeno slavnostne dvorano, ampak še učilnic,« 110, v kateri bi se moglo zbrati več nogo 65 učoncov, se je morala vršiti vsa slavnost v (ntinski) cerkvi. Tudi c. kr. dež. šolski nadzornik, gospod Jos. Suman je prisostvoval tekom šolskega leta večkrat pouku v posameznih razredih in predmetih in sicer 7. novembra, 9. marci j a, 17. aprila, 8., 9. in 10. majnika. Prvo polletjo se jo končalo dne 11. februvarija s tiho sv. mašo, po kateri sc jo pela cesarska pesen, drugo polletje pa se je pričelo dne 15. februvarija. Bogoslužne vaje: God Njegovega Veličanstva cesarja Francu Jožefa I. je obhajal zavod dne 4. oktobra s sveto mašo, po kateri se je pela cesarska pesen. Učiteljstvo se jo poleg tega tudi še udeležilo slovesnih sv. maš v stolni cerkvi na rojstni in godovni dan Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (dne 18. avgusta, oziroma 4. oktobra), kakor tudi slovesnih zadušnic za ude presvetle cesarske rodovine. — K izpovedi in sv. obhajilu jo šla šolska mladina trikrat. Pripravljenih od preč. gospoda kateheta jo prejelo pet učencev o Duhovem svetstvo sv. birme, dno 29. junija pa dva prvič sv. obhajilo. V toplejših mesecih so se udeleževali učenci dvakrat na teden (ob sredah in četrtkih) sv. maše, ki sc je služila v nunski cerkvi pred šolskim poukom. Pevski zbor je vodil četrtošolec Jos. Kobal, petjo pa sta spremljala na harmoniju gojenca orglarsko šolo: v prvem polletju Iv. lia-kovšček, v drugem Gabr. Bevk. Ob nedeljah in praznikih je bila za državno nižjo gimnazijo in spodnjo štiri razrede višjo gimnazije v nunski cerkvi ob osmih skupna služba božja, pri kateri sta pela združena deška zbora obeh zavodov. Petje jo vodil četrtošolec (niž. gimn.) Jos. Kobal, spremljal pa jo je na harmoniju osmošolec M. Samec. Prepovedovalo se je premen j ema nemški in slovenski. Učenci obeh zavodov so bili v cerkvi ločeni in nadzirani od primernega števila učiteljev. — Zavod so je korporativno udeležil slovesnega cerkvenega obhoda na dan svetega Rešnjega Telesa (dne 1. junija), zastopniki učiteljskega zbora pa tudi cerkvenega obhoda na Veliko soboto (dne 1. aprila). Zdravstveno stanje učiteljev in učencev je bilo letos v obče prav ugodno; nevarno ali za dalje časa je obolelo le neznatno število učencov, a umrl, hvala Bogu, ni nobeden. Ustno premestilo izkušnje so se vršile v dobi od 30. junija do 8. julija; razredbeno konference so bile dno 7. in 8., završna pa dne 14. julija. Šolsko leto so je končalo z zahvalno sv. mašo, po kateri se je pela cesarska pesen. Nato so se učencem razdelila izpričevala. Istega dne so se pričele (ob devetih) sprejemne izkušnje za vstop v I. razred, za kateri se jo bilo zglasiti dno 9. julija. X. Naznanilo o začetku šolskega leta I899./I900. Šolsko leto 1899./1900. se prične dne 18. septembra 1899 s slovesno sveto mašo z «Veni sanete», ki so bo služila ob desetih v stolnici. Na novo vstopajočim učencem (vseh razredov) so jo zglasiti, spremljanim od starišev ali njih namestnikov, dne 15. septembra pri gimnazijskem ravnateljstvu z rojstnim listom, šolskim izpriče-valom zadnjega leta (štipendistom in šolnine oproščenim tudi z dotičnimi dekreti) ter plačati 2.gld. 10 kr. sprejomnine in 1 gld. 20 kr. prispevka za učila in igrala. Učenci, ki se dajo vpisati v prvi razred, morajo tekom solnčnega leta 1899. dovršiti deseto leto ter prebiti sprejemno izkušnjo z dobrim uspehom. Oni, ki so doslej obiskavali kako javno ljudsko šolo, naj se izkažejo (v zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dne 7. aprila 1878, štev. 541 (>) z dotičnim šolskim (obisko-valnim) izpričovalom, obsezajočim rede iz krščanskega nauka, učnega (= slovenskega in nemškega) jezika in računstva. Sprejemne izkušnje se prično dne 16. septembra, in sicer pismeno zjutraj ob osmih, ustne popoldno ob treh. Pri teh izkušnjah se zahteva (po določilih ininist. razpisov z dne 14. marci j a 1870.1., štev. 2370, in z dne 27. maja 1884, štev. 8019): Iz krščanskega nauka toliko znanja, kolikor se ga more pridobiti v prvih štirih letnih tečajih ljudsko šolo; v učnem jeziku (slovenskem in nemškem) spretnost v čitanju in pisanju, znanje početnih naukov iz oblikoslovja, spretnost v analizovanju prosto razširjenih stavkov, poznavanje pravopisnih pravil; v računstvu izvežbanost v štirih osnovnih računskih vrstah s celimi števili. Izpraševancem, ki bi sprejemno izkušnje ne prebili s povoljnim uspehom, se vrne vsa plačana pristojbina. Sprejemno izkušnjo ponoviti v istem letu na istem učilišču ali kaki drugi srednji šoli ni dovoljeno. Po 15. septembru se na novo vstopajoči učenci ne bodo več sprejemali. Učencom, ki so že doslej obiskavali ta zavod, se jo javiti dn6 16. septembra pri ravnateljstvu s šolskim izpričevalom zadnjega polletja ter plačati 1 gld. 20 kr. prispevka za učila in igrala. Učenci, ki nameravajo prestopiti z drugih učilišč na c. kr. državno nižjo gimnazijo ljubljansko, naj si priskrbe na izpričevalu zadnjega polletja pripomnjo o pravilno naznanjenem odhodu; isto jo storiti tudi onim tukajšnjim učencem prvih treh razredov, ki hočejo prihodnjo leto nadaljevati svojo nauke kje drugje. Zapiski učnih knjig so dobivajo pri tukajšnjih knjigotržcih. Ponavljalne in dodatne izkušnje so bodo vršile dne 16. in 18. septembra, istotako sprejemne izkušnje za vse druge razrede (izvzemši I.). Polletna šolnina znaša 20 gld. Učenci I. razreda jo morajo plačati za 1. polletje v prvih treh mesecih šolskega leta; vendar smejo (v zmislu razpisa vis. naučnega ministerstva z dno 6. maja 1890), ako so revni, prositi plačilnega odloga, oziroma oproščenja šolnino tor oddati dotične prošnje ravnateljstvu v prvih osmih dneh šolskega leta. Njih prošnji se more ugoditi, ako jim učiteljski zbor po prvih dveh mesecih prizna v vsakem šolskem predmetu najmanj znamko «povoljno» («befriedigend»), v vedenju znamko «hvalno» (rlobenswert») ali «povoljno», v pridnosti pa «vztrajno» («ausdauernd») ali «povoljno», koncem I. polletja pa I. razred v napredku, v vedenju in pridnosti pa najmanj znamko «povoljno». V vseh drugih slučajih morajo neoproščeni učenci plačati polletno šolnino v prvih šestih tednih vsakega polletja, ako jih ni med tem prosi. dež. šolski svčt oprostil plačevanja šolnine na njih upravičeno prošnjo. Upravičena pa je prošnja (po razp. vis. naučnega ministerstva z dnč 12. junija 1886, štev. 9681) le, ako so prosilci zares revni in ako so dobili v izpričevalu zadnjega polletja najmanj prvi red v napredku, v vedenju in pridnosti pa vsaj znamko «povoljno-. Prošnjam za oproščenjo šolnine, naslovljonim na «preslavni c. kr. deželni šolski sv6t kranjski», naj prideno revni prvošolci (ki niso repetenti) revnostno izpričevalo, obsezajoče natančne in vestne podatke o stanu in imetku staršev ter no nad jedno leto staro; neoproščeni revni učenci drugih razredov pa morajo priložiti svojim prošnjam tudi še izpričevalo zadnjega polletja. Učenci, pripadajoči po svojem rojstnem kraju ali po rodbinskih razmerah ozemelju c. kr. okrajnih glavarstev v Kranju, Radovljici, Črnomlju in Novem mestu ali pa ozemelju c. kr. okrajnih sodišč v Kamniku, Kostanjevici, Mokronogu in Zatičini, se po razpisu preslavn. c. kr. dež. šol. sveta z dne 28. avgusta 1894, štev. 2354, na tem zavodu ne smejo sprejemati. V posebnega ozira vrednih slučajih moro jim sprejem izjemoma dovoliti lo c. kr. dež. šol. svet. P. n. stariši ali varuhi takih učencev, ki nameravajo tukaj na novo vstopiti ter potrebujejo takega dovoljenja, naj si jo pravočasno izposlujejo pri preslavn. c. kr. deželnem šolskem svetu s posebno, dobro utemeljeno prošnjo. Ravnateljstvo. Mittheilungen, den Beginn des Schuljahres 1899/1900 betreffend. Das Schuljahr 1899/1900 wird am 18.September 1899 mit einem in der Domkirche um 10 Uhr abgehaltenen hl. Geistamte eröffnet werden. Neu eintretende Schüler aller Classen haben sich am 15. September bei der Gymnasialdirection zu melden, sich mit dem Taufscheine, den Schulnachrichten, resp. dem Zeugnisse über das letzte Semester (Stipendisten und vom Schulgelde befreite Aufnahmswerber überdies mit den betreffenden Decreten), auszuweisen und eine Aufnahmstaxe von 2 H. 10 kr. nebst einem Lehr- und Spielmittelbeitrage von 1 H. 20 kr. zu entrichten. Schüler, welche in die I. Classe neu eintreten wollen, müssen das zehnte Lebensjahr erreicht haben oder es noch im Solarjahre 1899 erreichen und sich einer Aufuahmsprüfung mit gutem Erfolge unterziehen. Die Aufnahmsprüfungen beginnen am 16. September, und zwar um 8 Uhr vormittags die schriftlichen, um 3 Uhr nachmittags die mündlichen. Bei diesen Prüfungen werden im Sinne der h. Ministerial-Verordnungen vom 14. März 1870, Z. 2370, und vom 27. Mai 1884, Z. 8019, folgende Anforderungen gestellt: «In der Religion jenes Maß von Wissen, welches in den ersten vier Jahrescursen einer Volksschule erworben werden kann; in der Unterrichtssprache (sloveniscli und deutsch) Fertigkeit im Lesen und Schreiben, Kenntnis der Elemente aus der Formenlehre, Fertigkeit im Analysieren einfach bekleideter Siitze, Bekanntschaft mit den Kegeln der Orthographie; im Rechnen Übung in den vier Grundrechnungsarten in ganzen Zahlen *. Schülern, welche diese Aufnahmsprüfung nicht bestehen, werden die erlegten Taxen rückerstattet. Eine Wiederholung der Aufnahmsprüfung im solben Jahre, sei es an dieser oder an einer anderen Anstalt, ist unzulässig. Nach dem 15. September werden neu eintretende Schüler nicht mehr aufgenommen. Die dieser Anstalt bereits angehörenden Schüler haben sich am 16. September bei der Direction mit dem Semestralzeugnisse zu melden und einen Lehr- und Spielmittelbeitrag von 1 fl. 20 kr. zu erlegen. Die Nachtrags- und Wiederholungsprüfungen sowie die Aufnahmsprüfungen für die II. bis IV. (Hasse finden am 16. und 18. September statt. Die Verzeichnisse der pro 1899/1900 dem Unterrichte zugrunde zu legenden Lehrbücher sind in den hiesigen Buchhandlungen erhältlich. Nach den Bestimmungen des Erlasses des hochlöbl. k. k. Landesschulratlies vom 28. August 1894, Z. 2354, dürfen Schüler, welche nach ihrem Geburtsorte und nach ihren Familienverhältnisson dem Bereiche der k. k. Bezirkshauptmann-schaften Krainburg, lladmannsdorf, Rudolfswert und Tschernembl und dem Bereiche der k. k. Bezirksgerichte Landstraß, Nassenfuß, Sittich und Stein angehören, hierorts nur ausnahmsweise in besonders berücksiclitigungswürdigen Fällen mit Genehmigung des k. k. Landessehulrathes aufgenommen worden. Die r. T. Angehörigen jener Schüler, welche hierorts neu eintreten wollen und einer solchen Genehmigung bedürfen, wollen um dieselbe beim k. k. Landes-schulrathe rechtzeitig mit einem gut motivierten Gesuche einschreiten. Die Direction. Imenik učencev. I. a. razred. Aleš Fran, Ljubljana. Bahovec Fran, Ljubljana. Borštnik Vladimir, Hrib pri Žužemberku. Božič Vekoslav, Zgornje Pirniče p. Medvodah. Bratina Fran, Ustje pri Ajdovščini. Burnik Josip, Idrija. Dimnik Slavoj, Postojna. Domicelj Ivan, Zagorje pri St. Petru. Druškovič Andrej, Ljubljana. Hieng Ivan, Rakek. Jamnik Josip, Želimlje pri Studencu. Jordan Ludovik, Ljubljana. Kavčič Fran, Koseze pri Spodnji Šiški. Kelhar Anton, Št. Vid pri Ljubljani. Kogovšek Ivan, Slape pri Dev. Mariji v Polju. Ločnik Pavel, Borovnica. Ločniškar Fran, Zbilje pri Smledniku. Lukan Ivan, Radovljica. Lušin Dominik, Loški Potok. It. Mehle Anton, Velika Loka pri Višnji gori. Meršolj Anton, Radovljica. Mrevlje Anton, Sv. Križ pri Ajdovščini. Nagode Josip, Divača. It. Ottavi Anton, Ljubljana. Paulin Feliks, Šmarje. Perjatel Ivan, Škrlovica pri Velikih Lašičah. Pleničar Ivan, Gaborje pri Celju. Poljanec Janko, Ljubljana. Rigler Fran, Praproče pri Velikih Lašičah. Selan Fran, Dobrunje. Škof Fran, Ljubljana. Vadnal Ludovik, Borovnica. It. Vesel Fran, Ljubljana. It. Voglar Fran, Naklo. It. Vozlaček Vladimir, Studenec pri Ljubljani. Wohin/ Karol, Kresnice pri Litiji. Zlatnar Fran, Godič pri Kamniku. Zupančič Ludovik, Trst. Žitko Matija, Verd pri Vrhniki. It. Med Šolskim letom no izstopili: Ažbe Janez, Zaprevolje. Breskvar Josip, ^Ljubljana. Černivc Janez, Železniki. Gergorič Toussaints Karol, Novo mesto. Grebenc Ivan, Skoeijan pri Velikih Lašičah. Lampe Karol, črni vrli pri Idriji. Novak Lovro, Gorenja Šiška. Ogrin Matija, Lesno Brdo pri Vrhniki. Petrič Gabrijel, Vrhnika. Pirc Alojzij, Drganja Sela pri Toplicah. Potrato Janez, St. Vid pri Lukovici. Potrato Josip, Št. Vid pri Lukovici. Razdrli Oroslav, Virje pri Zatičini. Rožič Viljem, Lož. Slivar Albin, Ljubljana. Stare Edvin, Lukovica. Šetina Ivan, Medno pri Ljubljani. Tekauz Feliks, Gorica na Primorskem. Tomažič Ivan, Kresnice pri Litiji. Velikanje Anton, Spodnja Idrija. Žebro Janez, Ljubljana. I. b. razred. Borlan Josip, Veliki Gabor pri Št. Vidu na Dolenjskem. Bolka Fran, Cerklje na. Gorenjskem. (lerne Josip, Dvor pri Žužemberku, česen Anton, Vipava. Delacorda Ivan, Ljubljana. Delak Kdvard, Ljubljana. Dettela Emil, Toplico pri Zagorju ob Savi. Dolgan Josip, Košana pri Postojni. Fajdiga Rudolf, Lože pri Vipavi. Gerčar Josip, Ljubljana. Hladnik Fran, Idrija. Hočevar Ivan, Velike Lašiče. * Debeli tisk znaei odličnjake. Jereb Fran, Verd pri Vrhniki. Jerin Albert, Toplice pri Zagorju ob Savi. Jesenko Stanislav, Ljubljana. Jež Fran, Vipava. Keržič Ivan, Ljubljana. Kolence Alojzij, Cemšenik. lvorče Josip, Cerknica. Kosin Friderik, Ljubljana. Koželj Damijan, St. Gotard. Koželj Ludovik, Št. Gotard. It. Kraševec Andrej, Podstrmec pri Vel. Lašičah. Lapajne Vinko, Idrija. Ličan Fran, Ilir. Bistrica. Lončar Fran, Ljubljana. Modic Anton, Ljubljana. R. Niefcrgall Rudolf, Radovljica. Ogrinc Alojzij, Grahovo pri Cerknici. Pirc Alojzij, Veržej pri Ljutomeru. Poženel Karol, Rakitnik pri Postojni. Pregelj Josip, Polje pri Vipavi. Prosenc Ivan, Ljubljana. Prudič Anton, Cerknica. Ravnikar Josip, Ljubljana. Rovšek Ludovik, Gabri je pri Moravčah. Schmutz Karol, Vipava. Semič Alojzij, Spodnja Šiška. Sevšelt Anton, Podpeč pri Velikih Lašičah. Starman Fran, Matenja vas pri Postojni. Stepišnik Ivan, Zagorje ob Savi. Šinkovec Ivan, Idrija. Tavželj Fran, Zdenska vas pri Vel. Lašičah. Teran Fran, Jelšane v Istriji. II. a. Antončič Adolf, Ljubljana. Aplenc Fran, Sopote na Štajerskem, lilaž Karol, Ljubljana. II. Boštjančič Leopold, Smrje pri Ilir. Bistrici. Cankar Izidor, Šid v Slavoniji. Cvar Josip, Preserje pri Borovnici. Dolenc Ivan, Repnje. Goljar Fran, Trata pri Ljubljani. Gruber Srečko, .Rojan pri Trstu. Hladnik Ivan, Črni vrh pri Idriji. R. Juvan Alojzij, Vače. Kastelic Peter, Ljubljana. Kovač Fran, Ljubljana. Ladiha Ludovik, Trebnje. H. Lončar Karol, Ljubljana. R. Malavašič Ignacij, Vrhnika. R. Mesec Andrej,. Stara Vrhnika. Ogrinc Fran, Žlebič pri Ribnici. Osana Josip, Ljubljana. II. b. Agneletto Josip, Trsek na Primorskem. Bizjak Fran, Sanabor pri Vipavi. Blaznik Adolf, Ljubljana. Bončina Fran, Spodnja Idrija. Borštnik Bogoslav, Banja Loka pri Kočevju, R. Bradač Fran, Jama pri Žužemberku. Cesnik Ivan, Sanabor pri Vipavi. IJientl Robert, Dunaj. Dolenec Ciril, Ljubljana. Fegic Bogomir, Ajdovščina na Primorskem. Gostič Anton, Ljubljana. Gruden Karol, Godovič. Kandare Albin, Ljubljana. Karlin Ivan, Kranj. Kordiš Ivan, Travnik pri Loškem Potoku, lvrže Fran, Verd pri Vrhniki. Maračič Nikolaj, Nova Baška na Primorskem. Mihelič Anton, Dano pri Ribnici. Mrcina Fran, Gorenji Kašelj. Tomažič Ivan, Moste pri Ljubljani. Tratnik Fran, Idrija. Trost Friderik, Vodice. Uran Ivan, Ljubljana. Vadnal Fran, Borovnica. R. Windischcr Ernest, Ljubljana. Zorec Rudolf, Ljubljana. Žvokelj Rafael, Vrhpolje pri Vipavi. U. Med .šolskim letom so izstopili: Janoc Karol, Spodnja Šiška. Koritnik Gregor, Briše pri Polhovem Gradcu. Kos Fran, Ljubljana. Luštrik Peter, Goričane pri Medvodah. Mlakar Anton, Železniki. Mravlje Božidar, Lukovec pri Ljubljani. Rudolf Dominik, Lome pri Črnem vrhu. Vrhovnik Fran, Mengeš. razred. Palčič Venceslav, Markovec pri Starem trgu. Ravnikar Ivan, Ljubljana, llžen Vinko, Ljubljana. Skvarča Fran, Slavina. Smuk Ignacij, Podkoren. Stare Bruno, Kranj. Šiška Ivan, Hrastje pri Ljubljani. Tavzes Karol, Idrija. Verhovec Ivan, Horjul. Virant Josip, Tolmin. Med šolskim letom so izstopili: Berlan Alojzij, Ambrus pri Žužemberku. R. Jakhel Emil, Radeče. Kebe Matevž, Dolenje jezero pri Cerknici. Mihelič Valentin, Kropa. Šinkovec Florijan, Idrija. Šircelj Karol, Ljubljana. R. razred. Nerima Aleksander, Kamnik. Omahna Jakob, Log pri Litiji. Počkar Viktor, Ljubljana. Rupnik Matej, Idrija. Schiffrer Egidij, Ljubljana. Sitar Ivan, .Ljubljana. R. Šraj Ivan, Železniki. Štefin Edvard, Zalog pri Postojni. Tomšič Fran, Ilir. Bistrica. Zabukovec Ivan, Randol pri Krki. Žagar Ivan, Ljubljana. Žnidaršič Josip, Mramorovo pri Rakeku. Žust Anton, Škofja Loka. Med šolskim letom so izstopili: Dražil Štefan, Ljubljana. II. Kostanjevec Rafael, Vipava. Petrič Ivan, Gumnišče. Seifert Avgust, Črnomelj. III. razred. Babnik Ivan, vGorenja Šiška. Bešter Ivan, Železniki. Bevc Ant,., Pečice pri Sv. Križu na Dolenjskem. Božič Bogomir, Idrija. Bren Fran, Roviščo pri Št. Lampertu. Ji. Ciuha Viktor, Hrušica pri Ljubljani. (lerne Ivan, Ljubljana. Cok Ivan, Lonjer na Primorskem. Dimnik Martin, Jarše ob Savi. Fatur Jakob, Zagorje pri Št. Petru. Goli Alojzij, Ljubljana. It. Grebenc Oton, Radeče pri Zidanem mostu. Gregorka Karol, Ljubljana, lloleček Peter, Spodnja Šiška. Jaki Fran, Draga pri Št. Rupertu. Jeralla Fran, Budimpešta, It. Jere Fran, Iška Loka. Jerman Anton, Ljubljana. Kcel Ivan, Trzin. Košenina Ivan, Koseze nad Ljubljano, lvuster Ivan, Gaberje na Štajarskem. Lavrič Josip, Gora pri Sodražici. Likar Anton, Idrija. Lončar Fran, Zagreb. Lovšin Anton, Hrovača pri Ribnici. Magajna Fran, Dolenje Vreme. Miglautscb Ivan, Idrija. Močnik Ernest, Idrija. Novak Ivan, Rozore pri Dobravi. Novak Viktor, Spodnja Šiška. Oblak Valentin, Horjul. Ii. Odlasek Josip, Braunau, Gor. Avstrijsko. Perhavec Alojzij, Divača. Perič Ludovik, Borovnica. Polak Venceslav, Vevče. It. Potočnik Bogomir, Domžale. Samsa Ivan, Gora pri Sodražici. Solan Fran, Prežganje. Srebotnjak Fran, Metlika. Ii. Stritar Albin, Zagorje. Svetlič Ivan, Ljubljana. Šabec Karol, Selce pri Št. Petru. Šmuc Rudolf, Ljubljana. Šušteršič Ernest, Ljubljana. Tomec Ernest, Fara pri Blokah. Tomec Valentin, Moravče. Tomsich Josip, Poreče pri Št. Vidu na Vi pavskem. Velkavrh Josip, Studo pri Domžalah. Vovk Alojzij, Goče pri Vipavi. Zaletel Ivan, Ljubljana. Ženko Fran, Spodnja Šiška. Med šolskim letom so izstopili: Jezeršek Jurij, Spodnja Šiška. Juh Avgust, Ljubljana. Jt. Nabornik Ivan, Dovjo. Stojnic Jurij, Radoviča. Jt. IV. razred. Baebler Viljem, Vrhnika. Bekš Josip, Ljubljana. Jt. Bukovnik Viljem, Ljubljana, Ji. Golnar Ivan, Stožicc. Ji. Flere Pavel, Ljubljana. It. Hieng Ernest, Rakek. Jernejec Peter, Brezovica. Južnič Rudolf, Czogled na Ogerskom. Kobal Josip, Planina nad Vipavo. Košmorl Ivan, Sodražica. Kremžar Fran, Cerovica pri Litiji. Likar Ivan, Šturje. Modic Izidor, Lahovo pri Rakeku. Ii. Mramor Ivan, Kališče pri Vel. Lašičah. Novak Fran, Dobrova. Pipan Anton, Št. Vid nad Ljubljano. It. Poljak Fran, Podlipovica pri Kolovratu. It. Potrato Gilbert, Ljubljana, ltopovš Edvard, Ljubljana. Rihtoršič Alojzij, Dobrniče. Selan Matija, Dobrunje. Skala Josip, Vrbovo pri Ilirski Bistrici. Slapničar Ivan, Selo pod Ljubljano. Smole Mavricij, Prečna pri Novem mestu. Suhadobnik Josip, Šmartno pod Šmarno goro. Šeme Avgust, Vič. Štritof Anton, Cajnarje nad Cerknico. Zorec Ivan, Mali Gaber. Žagar Fran, Bistričica pri Kamniku. mm ' ’ • - '•’■'• - ' .... •. .■ ’ z' “ y"r'. ' ,; ’» .. < •’ # ' -- • '■ '*•••.* ■ K..i: ; v.A;;n-;^