288
Raznoterosti.
obeh Sketovih slovnicah beremo pohvalno oceno (str. 501), kakor tudi o dr. Jožefa Pajka knjigi (str. 505) »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev.« Omenjajoč »Dom in Svet« izreka se gosp. Oblak pohvalno o spisu »Recimo katero o našem prayorečju!< (str. 505). »Književna zgodovina slov. Štajerja Iv. Macuna« je pridno izdelana; vtihotapila se je sem ter tam kakšna hiba. Kar je trdil rajni Macun o brižinskih spomenikih, bode se javaljne dalo dokazati, namreč, da so podobni po jeziku kranjskemu dijalektu. — Prav pridno nadaljuje gosp. Marn svoje delo. Tu in tam je v »Jezičniku« kaj izostalo — Th. Elze, »Die slovenischen protes-tantischenGesangsbiicher desXVI. Jahrh.« Pastor Elze se bavi soseb z zgodovino protestantovstva na Slovenskem. In s tem nas je seznanil v rečeni razpravi z mnogimi dozdaj še nepoznanimi viri o protestantovstvu med Slovenci. To razpravo, kakor tudi »Primus Truber und die Re-formation in Krain« v »Real-Encyklopadie tur protest. Theologie und Kirche« bode pisec naše slovstvene zgodovine lahko porabil in iz njiju pobral, kar je dobrega zrna. — »A. Fekonja, Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj.« Knjižica opisuje    življenje    in   delovanje   Trstenjakovo.
Gosp. Oblak pravi o njej poleg drugega: »seine Verdienste um die slov. Literatur, insbesondere die wissenschaftlichen, nicht ins rechte Licht gestellt und geniigend gewurdigt werden . . . wie auch die Aufzahlung (und nichtkritische Wiirdigung) der Arbeiten und Abhandlungen Trstenjak's . . . nicht vollstandig ist (str. 509). Pohvalivši Sketovo Slovensko berilo, piše gospod Oblak na str. 509, 510 o Trstenjaku: »Mogen auch viele von seinen Ansichten nicht haltbar sein und mag sich auch seine Meinung, dass die Slaven die altesten Bewohner Pannoniens, No-ricums und Venetiens waren, als unrichtig herausstellen, das bleibende Verdienst muss ihm anerkannt werden, dass er mit rastlosem Eifer durch viele Jahre diese Frage studirt und ein grosses Material zusammengetragen hat . . . Es ware nur zu wiinschen, dass diese Arbeiten zur Kenntnis anderer Forscher gelangen . . « itd. Jako pohvalno omenja Oblak tudi dela: Orož-novo: »das Bistum Lavant« etc. in: »Zgodovino fara Ljubljanske škofije«, izd. A. Koblar, samo da poslednjo imenuje nekritično.1)           (Dalje.)
i) Mislimo pa, da se je tu gosp. Oblak prenaglil. Kdor ve, kako so se ta dela pisala in popravljala, ta ne more tako soditi.                                                                     TJredn.
Raznoterosti.
Naše slike.
Ivan Mažuranič, pesnik in ban hrvatski. (Str. 257.) Ker podajemo v listu kratek življenjepis pesnikov ter pregled njegovih del in zaslug, ni nam treba tukaj ničesar posebej izpregovo-riti. Uredništvo je hvaležno onim prijateljem našega lista, ki so pripomogli, da je dobil odlični hrvatski pesnik spomenik i v našem listu.
Dolnjelužičanka v praznični obleki. (Str. 273.) Ne vem, je-li treba razkladati čitatelju, kje so Lužice in Lužičani? Morebiti mu je bolj znano ponemčeno ime »Lausitz«? Zavednega Slovana, spominjajočega se tega bratovskega naroda, prešine žalost. Ali se bodo mogli ustavljati Lužičani — ali kakor se sami imenujejo, Srbi — silnemu navalu Prusov. ki so hudi in močni sovražniki njih narodnosti ? Ker bodemo objavili poseben spis o Lužicah in podali čita-teljem kmalu še dve sliki, ozirajoči se na to slovansko pleme, bodi za danes to dovolj.
Nova beseda.
V tej številki našega lista so naleteli čita-telji na novoskovano besedo župnišče, ki po-menja — »farovž«. Kdo se že ni izpodtikal nad
to nemško spako v našem jeziku! Besednjaki nasvetujejo razne izraze za-njo; Cigale-Wolf: duhovnišnica, a ta je preveč nedoločna in okorna; Janežič-Bartel: župnijska hiša, župljansko po-slopje, a mislim, da niti prva, niti druga ne bode dobila veljave. Sam sem v tem listu rabil nekaterikrat: župniška hiša, ki je izvedena od »župnik«, a tudi ta je neokretna, Zakaj bi ne rabili kratke in pravilne: župnišče? Kolikor se jaz zavedam duha narodovega jezika, posebej slovotvorja, trdim, da je beseda za »Pfarrhaus« in »Pfarrhof« primerna in prava. To kažejo analogije, v katerih je končnica išče — pride-jana imenom ali lastnim, ali takim, ki zaznamujejo sicer lastnika ali prebivalca. Pri nas n. pr. pravijo: kmetišče — Bauerngut, Bauernhof, Krekovišče — last Krekova, Kalarše (t. j. Ka-Tarišče) — posestvo Kalarjevo; Ozbičevišče — posestvo Ozbičevo; rekli bi tudi Tomincovše (t. j. Tomiueeoišče) — posestvo Tominčevo. Obče znana je menda beseda: mlinarišče (kar izrekajo: malnarše) — mlinarjevo posestvo, poslopje; obče je tudi sprejeta skovanka: učiteljišče. Rad bi, da bi drugi izrekli svoje boljše mnenje, ali se pa poprijeli nasvetovane besede. Oglasil sem se le zaradi potrebe.
Cena : Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld.  Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišcu.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.       Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.