pismapismopismapismop
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU
1981 LETO XXV. - ŠTEV. 6
Poštnina plačana v gotovini -Skupina III/70
KAZALO
Ivo Jevnlkar: Globalna zaščita med Trstom in Rimom 81 Tončka Curk: Kronika s solzami in krvjo orošenih src
(I.)........................83
Pod črto: O Stalnem slovenskem gledališču ....	85
Anton Kufolo: In večno šumi
Nadiža (5)....................87
Dimitrij Dudko: Kdaj bo svet
rešen.........................90
Jože Velikonja: John A. Gor-
nick..........................90
Vladimir Kos: Njej .... 92 Staro in novo o naravi in človeku ............................93
Antena...........................94
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura [Valentin Polanšek].............97
Lev Detela: Literarno srečanje v Brezah..................98
Marjan Pertot: Bibliografija slovenskega tiska v Italiji
leta 1980 ................... 99
Čuk na Obelisku .... 100
Na platnicah Pisma Za smeh
Priloga: Pavle Merku: Slovenski priimki na zahodni meji (str. 49-52)
Zunanja oprema: Evald Crevatin
Uredništvo In uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
tisk »graphart«, trst, rossettl 14 ___________________________________
NOVI PREDSEDNIK
SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA
Časnikar Bogo Samsa je zadnjič vidneje opozoril nase lansko leto na neki televizijski oddaji, ki se je je moral slovenski gledalec sramovati bodisi zaradi Samsove Italijanščine bodisi zaradi njegove primitivnosti. Zdaj je ta človek neuglednega imena postal novi predsednik Slovenskega gledališča. Še enkrat je torej nad vsakim drugim kriterijem prevladala strankarsko-poli-tična linija, kakor je svoj čas prevladala tudi pri imenovanju šefa slovenskih oddaj na radiu. S kakšnim dostojanstvom bo novi predsednik predstavljal ustanovo, kakršna je Slovensko gledališče, je njegova stvar. Toda Slo-vensko-kulturno gospodarsko zvezo, ki je skuhala tudi to imenovanje, vprašamo: mislite, da bomo tržaški Slovenci res Imeli za svojo ustanovo, ki ji s takšnim preziranjem javnega mnenja nastavlja svoj klobuk neka ozka totalitarna politika?
Z. V.
OJ POLJSKA, KAKO Sl DALEČ
Ob televizijskem ekranu sem videl prizor, ko v Varšavi stopa iz letala pisatelj, Nobelov nagrajenec Csezlav Milozc, že trideset let politični emigrant v Združenih državah. Komunistična Poljska je sprejela tega svojega slavnega sina s šopi rož In s prisrčnimi pozdravi, čeprav je ta človek svoj čas izjavil, da je komunistična diktatura zgrajena na laži. Prav tiste dni se je mudil v Trstu duhovnik Ladislav Lenček, predsednik buenosaireške Slovenske kulturne akcije In urednik revije Katoliški misijoni. Poslušal sem njegovo predavanje v Društvu slovenskih izobražencev: velika zavzetost za slovensko kulturo In vernost, a tako rekoč brez enega samega političnega
stavka. G. Lenčka sem potem vprašal, ali bo šel v Slovenijo. Rekel je, da mu jugoslovanska oblast odreka vstop no vizo. Oj Poljska, kako sl daleč ...
(Podpis)
SAMOPOSTREŽBA
Prešernov kulturni dom, osrednja stavba za vso dolinsko občino, ni in ne more opravičevati izbrisanja dolinske dvorane oz. kinodvorane, namesto katere se zdaj bohoti lepa (moderna) samopostrežba. Kaj je temu bilo vzrok in kaj je prisililo odgovorne za tako odločitev? Nisem proti napredku, proti modernim In komfortnim pripravam, a vendar me boli in mi je bridko pri srcu ob ugotovitvi, da smo se morali zato odpovedati še enemu kulturnemu hramu. Ali ni to morda še eno naše spričevalo narodnostnega In kulturnega propadanja?
(Podpis)
ODMEV
Zahvaljujem sem Vam za »rasizem« in primerjavo z Adolfom Hitlerjem. Bralcem MLADIKE, katerim ste postregli samo z iztrganim citatom, oziroma pripisom daljšega članka, dolgujem le pojasnilo zaradi jasnosti. Nikjer nisem napisal, da bomo »mešane zakone preprečevali z ubojem«, tudi zato ne, ker sam živim v meša-(dalje na 3. strani platnic)
SUKA NA PLATNICI: Slika, ki jo tokrat objavljamo na naslovni strani, je povzeta po knjigi Janka Ravnika »Lepa si, zemlja slovenska«, ki jo je pred kratkim izdala Mohorjeva družba v Celju. Izkupiček od prodaje te knjige bo šel v celoti za gradnjo nove cerkve v Ankaranu. Izvirni posnetek je seveda v barvah. Knjiga je primerna za knjižno darilo in jo vsem toplo priporočamo. Na posnetku: OB VHODU V TRIGLAVSKI NARODNI PARK.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar In Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 200 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali enakovreden znesek v tuji valuti.
IVO JEVNIKAR
Globalna zaščita med
Trstom in Rimom
Čeprav je dežela Furlanija - Julijska krajina nastala kot dežela s posebnim statutom, ji vlada in ustavno sodišče ne priznavata pristojnosti, da bi sprejemala zakone v manjšinskih zadevah. Manjšinska zaščita je državna pristojnost — ta stavek je sklenil marsikatero razpravo in zapečatil marsikatero željo. V celoti sicer niti ne drži popolnoma, ker je deželi le uspelo, da je v kakem zakonu prebila togo tolmačenje rimskih oblastnikov. Vendar ohranja stavek svojo težo. Ostaja pa tudi kritje za pomanjkljivo politično voljo, ki se tu pa tam razkriva.
Od 2. do 4. junija je imel deželni svet Furlanije - Julijske krajine lepo priložnost, da popolnoma v skladu s predpisi in njihovimi tolmačenji pove jasno besedo o globalni zaščiti Slovencev v Italiji. Zaslugo za to ima deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Slovenska stranka, kot je znano, nima lastnih parlamentarcev, zato nima možnosti za najbolj običajno predstavljanje zakonskih osnutkov — v parlamentu. Za svoj osnutek o globalni zaščiti je zato izbrala kar tri poti, da bi na pristojnih mestih kljub vsemu mogel odigrati koristno vlogo v boju za naše pravice. Predstavljen je bil najprej kot peticija obema zbornicama. Sodelovanje med manjšinskimi strankami, ki je bilo najbolj vidno, velikokrat pa tudi kritizirano, v času evropskih volitev, je doseglo med drugim to, da je neodvisni kandidat Južnotirolske ljudske stranke, sedaj senator Fontanari (član Tridentinsko tirolske ljudske stranke) predložil osnutek Slovenske skupnosti kot redni zakonski osnutek v senatu, kjer bi se morala tik pred vladno krizo tudi dejansko začeti razprava o globalni zaščiti.
Tretjo pot je Slovenski skupnosti ponudil
26.	člen deželnega statuta, ki se v slovenskem prevodu glasi tako: »Deželni svet lahko sestavi zakonske osnutke in jih predloži parlamentu v zadevah, ki ne spadajo v njegovo pristojnost, pa posebno zanimajo deželo.«
Te poti se je SSk prvič poslužila 7. julija 1973, v naslednji mandatni dobi je bil osnutek SSk predložen 3. junija 1977 (tokrat že v se-
danji, bistveno spremenjeni obliki), v tej mandatni dobi pa pod številko ena 17. julija 1978.
Ves ta čas je predlog o globalni zaščiti ležal v deželnih arhivih. Le na zahtevo svetovalca dr. Štoke, potem ko je hilo jasno, da v komisijah ne bo prišel na dnevni red, je potem zakonski osnutek novembra lani priromal do zbornice. Tam pa ga je večina odklonila, češ da ga je treba preučiti v komisijah, zato so preprečili razpravljanje in sklepanje o njem. Od 2. do 4. junija letos pa je spet dospel do zbornice, in to na podlagi pravilnika, ne zaradi izboljšane »politične volje« v deželnem svetu, saj o besedilu nobena komisija ni razpravljala! Istočasno pa je bila določena razprava še o osnutku Furlanskega gibanja o globalni zaščiti Furlanov, o osnutku Furlanskega gibanja in Proletarske demokracije o zaščiti jezikovnih manjšin (Nemcev, Slovencev in Furlanov) v severovzhodni Italiji in o sedmih predlogih resolucij o manjšinskih vprašanjih.
Kljub vsem naštetim nenaklonjenim okoliščinam se je razvila v deželnem svetu poglobljena in obširna razprava, ki jo bodo med drugim natisnili v posebni knjigi, da bodo stališča vseh skupin kar najbolj poznana. V središču pozornosti so bili vsekakor Slovenci. Po besedah predsednika deželnega odbora odv. Comel-lija in drugih politikov v sedemnajstih letih obstoja dežele ni bilo veliko tako obsežnih in resnih razprav. Že to je pomemben dosežek.
Slišale pa so se tudi nesprejemljive trditve. Tako je Krščanska demokracija vztrajala pri strogem ločevanju med Slovenci na Tržaškem in Goriškem ter med Slovenci v videmski pokrajini, katerim vodja svetovalske skupine odv. Turello ne priznava, da bi bili del slovenske manjšine, temveč le »etnično-kulturna manjšina«, ki da je bistveno povezana s Furlanijo. Pri tem se je skliceval na šibko zavest narodne pripadnosti in podobne argumente. Na voljo prebivalstva se je skliceval tudi tajnik KD Braida, čeprav je bil previdnejši od Turella. Pozival je k čutu za mero ipd. Končno je treba za to stranko omeniti še besede predsednika deželnega odbora odv. Comellija. Načelno
se je zavzel za globalno zaščito in je priznal, da bi bili lahko v preteklosti »pogumnejši« z ukrepi na tem področju. Vendar je tudi on poudaril, da ostaja odprto vprašanje področij, kjer naj bi veljala globalna zaščita. O njih je dejal, da bodo morale politične sile razmišljati realistično in pretehtano, brez skušnjav političnega zlorabljanja, ki bi »otežkočile in zakasnile zaželene rešitve«.
Vprašanje Benečije ostaja torej za Krščansko demokracijo ena glavnih ovir za globalno zaščito. Za Slovence v Italiji pa ne more biti tu popuščanja. Stališče Krščanske demokracije je treba primerno upoštevati, ker igra pač ta stranka bistveno vlogo v deželi in v Rimu. Slovencem naklonjena stališča pa so zagovarjali, če naj omenimo le pomembnejše stranke, komunisti (slovenski deželni svetovalec dr. Iskra je imel poglobljen govor) in socialisti.
Zgodilo pa se je, da večina v deželnem svetu spet ni hotela razpravljati o vsebini zakonskega osnutka. Razprava se je ustavila pri splošnih načelih, ni pa stvarno pretehtala dejanskih predlogov SSk in morebitnih protipred-logov drugih strank o posameznih vprašanjih, ki so življenjskega pomena za slovensko narodno skupnost v Italiji. Utemeljitev je bilo več, osnovni odgovor na vprašanje, zakaj je do tega prišlo, pa je v tem, da stranke nimajo interesa, da bi o teh vprašanjih res razpravljale. Tudi v trenutku, ko ima deželni svet vso pristojnost, da svobodno glasuje in predlaga parlamentu, se odpoveduje po sklepu svoje večine tej možnosti, prepušča vsako odločitev parlamentu in vladi. To je posebno hudo, če upoštevamo, kot je nekdo pravilno opozoril, da je vlada v zadnjih mesecih večkrat izjavila, da bo reševala vprašanja Slovencev v tesnem so-
delovanju z deželno upravo. Dežela pa se temu neodgovorno umika.
Predlog Slovenske skupnosti torej ni bil obravnavan po členih. Ne glede na polemike, ki so nastale v zbornici ob koncu razprave, pa je neizpodbitno dejstvo, da je velik politični uspeh slovenske stranke ta, da je v tem položaju dosegla vsaj nekaj. Izglasovana je bila resolucija, ki v prilogi prinaša besedilo zakonskega osnutka SSk in ga priporoča parlamentu kot »pomemben prispevek za sestavitev in o-dobritev vsedržavnega zaščitnega zakona« za slovensko narodno manjšino. V tej in še v eni resoluciji je dalje poudarjena nujnost, da se čimprej v Rimu odobri zakon o globalni zaščiti.
Nekateri zdaj očitajo Slovenski skupnosti, da se je zadovoljila le z resolucijo, medtem ko je zahtevala zakonski predlog na deželno pobudo. Dalje pišejo, da je za to resolucijo glasovala ista Krščanska demokracija, ki nastopa proti pravicam Slovencev v videmski pokrajini. Povedati pa je treba, da prihajajo kritike večinoma od stranke, ki je v Italiji iskala vse drugačne »kompromise«. V deželnem svetu je bilo doseženo to, kar se je dalo doseči v tem trenutku. Mimo vsega razpravljanja v dneh ob 35-letnici ustanovitve italijanske republike, katere ustava ostaja za manjšine slej ko prej neizpolnjena, je treba vzeti na znanje, da bo v Rim dospela le omenjena resolucija s priloženim zakonskim osnutkom, ki zelo jasno govori o Benečiji in ki nosi oceno večine v deželnem svetu, da predstavlja »pomemben prispevek«. Ta pobuda Slovenske skupnosti se je končala, globalna zaščita pa ostaja za Slovence v Italiji še vedno težka bitka, ki ni bila izbojevana ne v Trstu ne v Rimu.
Deseti literarni natečaj »MLADIKE«
1.	Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine.
2.	Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1981. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro.
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4.	Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo: prva nagrada	100.00	lir
druga nagrada	50.000	lir
tretja nagrada	30.000	lir
za ciklus pesmi:
prva nagrada	50.000	lir
druga nagrada 30.000 lir tretja nagrada 20.000 lir
5. Izid natečaja, ki je odpri vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1982. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
TONČKA CURK
|\| ve no la
Kronika s solzami in krvjo orošenih src
Izposojena prstana
Po sončnih rebrih so se razposajeno širile rumene trobentice, kot bi se smejale, ker so se v lahnem vetriču klanjale k njim belo-razcvele veje mandeljnov in ker so jim iz bližnjega sadovnjaka pokimavale breskve z rahlo zardelimi cveti. Šopki plavili potočnic so prisluškovali čebljanju ptičjih parov, ki so si z veliko prizadevnostjo iskali v grmovju primerne rogovile, da si zgradijo gnezdece. V hosti nad vinogradom so mladi hrastovi poganjki z vso silo rinili pod stare suhe liste, ki jih še-burja ni mogla otresti, da so se jih končno znebili. Po zrahljanih in posejanih vrtovih so se ob stezicah bujno razpenjale rumene narcise in med njimi so prijetno vonjale bele in plave hijacinte; v zavetju pod vrtnim zidom so celo šmarnice že odpirale prve cvetove in rožni grmi so odpirali nabrekla o-česca ...
Povsod se je budila vesela pomlad, le v srcih ljudi je ni bilo. Vojna, ki se je bližala z naglimi koraki, je s silno težo pritiskala nanje. Dekleta, katerim je pomlad tako blizu, so strmela predse pred nečem neznanim, strašnim, ki mu niso vedele imena; mladi možje in fantje so brez prave volje opravljali pomladna dela. Kljub pomladnemu soncu se je zdelo, da vise nad njimi temni oblaki, ki ne prinašajo nič dobrega ...
Na cvetno soboto leta 1941 pa je kot strela z jasnega v skoro vsako hišo udaril razglas: Pod orožje!
Tisti večer je stari župnik Valentin poklical k sebi Mijo in Branka, ki sta se imela poročiti po veliki noči.
»Poklical sem vaju zaradi razglasa o naglem odpoklicu k vojakom.«
»Ja, zelo naju je zadelo. Zdaj, ko sva bila na tem, da si ustanoviva lasten dom, pa moram k vojakom«, je nekoliko v zadregi povedal Branko, Mija pa je zaihtela.
»Vojska je pred nami, zato želim blagosloviti vajin zakon«, je dejal župnik brez drugega uvoda.
»Saj ni mogoče, gospod župnik! Jutri zvečer moram biti že v vojašnici,« je dejal Branko in gledal Mijo, ki je še bolj ihtela.
»Prav zato bi vaju rad videl združena v zakonu, kar si že toliko let želita.«
»Toda, gospod župnik! To res ni mogoče ... Midva nisva nič pripravljena; nimava obleke, nimava prstanov. Vse to sva si hotela nabaviti po praznikih,« je ugovarjala Mija in si brisala solze.
»Blagoslovil bom vajin zakon!« je vztrajal župnik. »Obleka bo dobra tista, ki jo imata za praznike; prstana pa si bosta izposodila.«
»Izposodila?« je prestrašeno vprašala Mija. »Z izposojenim prstanom, da bi se poročila? Ne, ne, gospod župnik!«
»Zakaj ne?« je mirno vprašal župnik.
»Ker ne bi bilo sreče,« je med jokom izdavila Mija.
»Ne bodi praznoverna, Mija. Poznam zakonca, ki sta pred več ko štiridesetimi leti sklenila zakon z izposojenimi prstani; še danes je ta zakon srečen v krogu njunih otrok, čeprav niti danes nimata na roki poročnega prstana.«
»Pa vseeno ni mogoče. Oklici, dokumenti, županstvo ...«
»Pred Bogom je veljaven tisti zakon, ki ga blagoslovi duhovnik. Vse drugo bosta uredila pozneje.«
»Od rane mladosti se imava rada, to je res. Toda, če sva čakala toliko let, bova počakala še to malo. Saj pravijo, da bo ta vojna bliskovita.«
»Bliskovita? Jaz gledam na to zadevo drugače, dragi Branko. Pred nekaj tedni se je vrnila iz Anglije nečakinja mojega prijatelja. Ta je svojemu stricu zaupala, da je Anglija pripravljena na vojno, ki lahko traja tudi deset let.«
»O Mati božja! Deset let? Si slišal, Branko, deset let!«
»Ja,« je povzel župnik, »pripravili so se za deset let, koliko bo vojna trajala, to ve pa samo Bog. Prepričan pa sem, da nikakor ne bo bliskovita, zato želim, da greš ti, Branko, k vojakom kot poročen mož, in da ostaneš ti, Mija, doma ne kot osamelo dekle, pač pa poročena žena. In če bi se kaj zgodilo —• kar Bog ne daj — boš ostala vdova s pravico do pokojnine po svojem možu.«
»Pa je mogoče vse to, ko je pred nami samo ena noč in nekaj več kot polovica dneva?« je vprašal Branko, ki se mu je zdel župnikov nasvet zelo pameten.
»Prepustita meni to skrb. Poznam vaju, saj sta iz moje črede. Zadržkov vem, da ni. Jutri pri maši bosta oklicana enkrat za trikrat in ob enajstih bo poroka. Po kosilu pa se bo že treba pripraviti na ločitev.«.
Mija je ihtela. Branko pa je z odločnim glasom potrdil: »Prav imate, gospod župnik. Izposodila si bova prstana in dobila priče.«
»Se nekaj. Po poroki najbrž ne bom imel prilike, zato vama dam zdaj očetovski nasvet. Nasvet, pravim, ne ukaz. Če moreta, dopolnita zakon po srečni vrnitvi. Tako bo laže tebi, Branko, pri vojakih in tebi, Mija, doma.«
»Hvala, gospod župnik. Ravnala se bova po vašem nasvetu,« je za oba odgovoril Branko.
Drugo jutro je zašumelo med ljudmi, ko so slišali oklice enkrat za trikrat in oznanilo, da se poroka izvrši še isto predpoldne. Odobravali so ali majali z glavo; več pa je bilo takih, ki so odobravali, saj so vedeli, da njih župnik, izkušen in pameten mož ve, kaj je prav.
V prvih popoldanskih urah je bilo na vasi vse živo. Ljudje so se zbirali okoli vozov, na katere so sedali mladi možje in fantje, da se odpeljejo v bližnji trg v vojašnico in potem sam Bog ve kam.
Ob slovesu je vse jokalo. In kakor da bi ne bilo dovolj solza, se je nebo pooblačilo in droben aprilski dež je rosil na može in fante, na mlade žene in dekleta, ki so jih spremljale. Veliki teden, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti, je bil obenem teden trpljenja v družinah.
Stari župnik je po odhodu vpoklicanih vzel v roke župnijsko kroniko, vpisal izredno naglo poroko in žalostni odhod vaških mož in fantov pod orožje.
Velika noč! Kje je mešani zbor cerkvenih pevcev? Samo nekaj ženskih glasov je z ranjenimi srci pelo veličastne pesmi o Kristusovem vstajenju.
Tri besede
Tinca in Mitja sta bila zaročena. Sklenila sta, da si na jesen pripravita domek za skupno življenje. Na to življenje se je Tinca skrbno pripravljala. V droben zvezek si je marsikaj koristnega napisala; podčrtala pa je sledeče, kar je slišala pri duhovnih vajah: »Kdaj naj začnem vzgajati svojega otroka? Ko začne razumevati? Ko prične govoriti? Ko se rodi? Ko je komaj spočet? Vse prepozno! Svojega otroka moram vzgajati od tistega trenutka, ko sem se odločila, da se poročim.«
Tisti usodni dan, tisto cvetno nedeljo, je tudi Tinca spremljala svojega zaročenca do trga. Mati ji je sicer branila, ker je deževalo, a Tinca je prosila: »Pustite, da grem, saj ga morda ne bom nikoli več videla!« Mati se je obrnila k peči v kotu in si skrivaj obrisala solze, branila pa ni več. Zgodilo pa se je to, česar se je bala; Tinca se je tisti dan močno prehladila. Mater je zaskrbelo, ker je Tinca komaj prebolela težko bolezen, a Tinca jo je tolažila: »Saj je samo prehlad.«
Prehlad je res minil in Tinca je z drugimi dekleti pela na koru velikonočne pesmi. Prazniki pa za nikogar niso bili veseli, ker ni bilo še nobenega glasu o tistih, ki so jih poklicali pod orožje.
Po veliki noči pa so prišle prve vesti: Niso jih poslali na fronto v Abesinijo, pač pa so vsi skupaj v posebnih bataljonih. Gozdove čistijo tam okrog Turina. Ljudje so sproščeno zadihali: Hvala Bogu! Hvala Bogu!
V	tistem pomladnem času je delo klicalo od povsod: polje, travniki, vinogradi... Vsi, ki so bili sposobni za delo, so bili zunaj. Tinca pa je brez volje posedala pred hišo. O, šla je tudi ona, a delati ni mogla; nič je ni bolelo, a bila je popolnoma brez moči. Že v sredo po veliki noči je potožila: »Tako samo me pustite, strah me je.«
»Beži, beži! Česa se bojiš pri belem dnevu?«
»Strah me je nečesa neznanega. Ne vem, bojim se biti sama.«
V	četrtek Tinca ni vstala. Imela je zvišano temperaturo, zato je mati ostala doma. Proti večeru je temperatura narastla in drugi dan je šel oče po zdravnika. Da bo prišel v soboto, je rekel. Temperatura se je strahovito dvigala. Oče je s povešeno glavo hodil okrog, mati pa si je neprestano brisala solzne oči. Sklenila sta, da obvestita zaročenca, zato je stopila mati v sobo in dejala:
»Tinca, Mitju pišem, da si bolna, kaj naj mu še napišem?«
»Da ga pozdravljam«, je dahnilo dekle, ki je žarelo v vročici.
Prišel je zdravnik. Poslušal bitje srca, tipal žilo in strmel v kazalca na svoji zapestni uri. Mati je stala ob strani in skušala z njegovega obraza razbrati diagnozo ... Njegov obraz pa je bil brezizrazen. Ko je končal s pregledom, je dej al:
»Stopiva dol v kuhinjo, mamca. Napisal bom recept in dal navodila.«
Drug za drugim sta odšla po stopnicah in zdravnik je na koncu stopnic nalahno zaprl vrata za seboj. Pomolčal je, položil materi roko na ramo in povedal diagnozo:
»Mamca, gospoda pokličite.«
»Jezus, Marija!« je vzkliknila mati in zadržane solze so ji lile po bledem obrazu.
»Prejšnja bolezen se je ponovila, pridružila se je pljučnica in srce je zelo šibko. Ne bo prestala krize. Pogum, mamca, pogum!« Napisal je zdravila in odšel. Mati je poiskala očeta in mu povedala. Potem je z energično kretnjo šla z robčkom prek oči, odšla k hčeri, sedla na rob postelje in pričela govoriti mirno, ko da se ni nič zgodilo:
»Jutri je nedelja, bela nedelja ... Ti ne boš mogla v cerkev ... Hočeš, da povabimo gospoda župnika, naj pride k tebi?«
»Ja, mama, naj pride!«
Mati je začela pripravljati, kar je potrebno za tak obisk, oče pa je s težkimi koraki prišel v župnišče in povedal.
»Kaj, Tinca da je bolna? Pa saj sem jo videl, še v sredo, ko je šla tod mimo!« se je začudil župnik.
»Zdravnik pravi, da ...« več ni mogel. »Pridite!« je še izdavil, se hitro obrnil in odšel, da bi skril solze.
Župnik je prišel in se dolgo razgovarjal z njo. Bila je vesela.
»Sveto obhajilo pa ti prinesem jutri, na dekliško nedeljo, veš, Tinca!« je dejal za slovo.
»Ja, gospod župnik, jutri!« mu je veselo odvrnila. Malce se ji je zboljšalo; srce se je umirilo in temperatura je padla. Mati je upala ... Oče je molčal in mislil svoje kljub temu, da je Tinca prestala precej mirno noč. Zjutraj je prejela sveto obhajilo in s šibkim, a jasnim glasom molila skupaj z župnikom obhajilne molitve. Ko je župnik odšel, ni mogla več govoriti. V prsih je hropelo, da se je telo stresalo v bolečini, oči so strmele v vrata, ko da nekoga pričakuje ...
Dolg je bil popoldan tiste bele nedelje, še daljša je bila noč trpljenja ... Ob zori se je u-mirila. Brez moči je telo ležalo pod odejo, usta so se brez glasu odpirala, oči so vprašujoče zrle v starejšo sestro, ki je bedela ob njej ... Nato v trenutku čudna sprememba ...
»Mama, Tinca gre ...« je zašepetala hči materi, ki je po kratkem počitku stopila v sobo. Mati si je z rokama zakrila obraz, da je zadušila jok in hitela iz sobe. Kako naj gleda umiranje otroka, kateremu je dala življenje?
Še nekaj težkih vzdihov, nekaj krčevitih sunkov srca — in ni je bilo več med živimi.
Čez dobro uro je ležala belo oblečena na belo pregrnjeni postelji. Dekleta so prinesla prvega pomladnega cvetja in šopek pol-razcvelih šmarnic ter jih v obliki venčka položile prijateljici okrog čela, da je bila videti kot nevesta ...
Še pred pismom, ki ga je z okorno roko pisala Mitju Tinčina mati, je na naslov: Posebni bataljon Čampo Forestali Viu (Torino) prispel brzojav s tremi besedami, ki so kot skalni sklad zgrmele na mladega fanta, da se je pod težo bolečine zgrudil in srce mu je zakrvavelo ... Težko je dihal in strmel v papir, na katerem so, kakor puščice, namerjene v njegovo srce, stale tri besede: »Tinca umrla. Pridi!«
Z brzojavom v roki je hodil od najnižjega do naj višjega oficirja in prosil za dopust.
»Nemogoče. Dopust dobi le tisti, ki izgubi mater ali očeta.«
Še pred pogrebom je prispel povratni brzojav: »Ne dovolijo. Mitja.«
Po pogrebu je stari župnik Valentin s solzami v očeh zapisal v župnijsko kroniko žalostni
pod črto - pod črto
O STALNEM SLOVENSKEM GLEDALIŠČU NAJ ODLOČA CELOTNA SLOVENSKA SKUPNOST In tako je Skgz rodila še enega predsednika. Tokrat je pri porodu asistiral občni zbor društva Slovensko gledališče. Srečni novorojenec pa je Bogo Samsa, ki ga je krovna Skgz nosila pod svojim srcem samo pičli poldrugi mesec. Toliko časa je namreč preteklo od sklepa Skgz do formalne izvolitve novega predsednika na seji upravnega sveta SSG 9. junija letos. Novi predsednik je bil izvoljen s šestimi glasovi na šestnajstih volilnih upravičencev (šest se jih je vzdržalo, štirje volilci pa so bili odsotni).
Kot se nismo strinjali ob nekorektnem imenovanju sedanjega ravnatelja Košute na njegovo mesto, tako odklanjamo tudi način, kako so bile izvrše-
ne spremembe v upravnem svetu in v izvršnem odboru 9. junija letos. Ves postopek je še precej kompliciran, ker deluje SSG še danes, čeprav prejema denar iz javnih sredstev, kot privatna ustanova. To so potrdili tudi zadnji dogodki. Predstavniki strank in posamezniki ne morejo nič. Vse odločitve sprejema izven gledališča Skgz, ki jih preko svojih predstavnikov formalno u-resničuje v gledališču. Društvo Slovensko gledališče, ki je samo eden izmed štirih članov konzorcija SSG Costah trije so tržaška občina, tržaška pokrajina in dežela Furlanija-Julijska krajina), sprejema odločitve, ki tako rekoč obvezujejo tudi ostale partnerje, saj ima društvo v konzorciju zagotovljeno večino. V društvu samem pa je prav tako nemogoča kakršnakoli sprememba raznih komponent, ker po-
gojuje izbiro novih članov večina, ki je od vsega začetka ista in je tudi nemogoče, da bi se kdaj spremenila, če tega ne zahtevajo partnerji konzorcija SSG.
Tudi zadnji dogodki kažejo, da je čas dozorel za tako verifikacijo, za preverjenje sporazuma med strankami in silami, ki so pred dvanajstimi leti ustanovile konzorcij SSG, sicer bo SSG ostalo v privatnih rokah, čeprav ob podpori iz javnih sredstev in kljub toliko deklarirani publicizaciji. O predsednikih in drugih upraviteljih ter o vsem drugem ne bodo odločali ne člani konzorcija ne celotna slovenska manjšina, ampak kot doslej samo in izključno Skgz. Tak način upravljanja našega gledališča pa kot demokrati in svobodni ljudje — hvaležno odklanjamo.
zaključek dveh ljubečih se src, katerega je bila delno kriva bliskovita vojna.
Tam daleč v turinskih gozdovih pa se je fant zaprl sam vase in tri dni ni ne govoril ne jedel ne pil ...
Zaradi treh krp
Jesensko jutro 1940, so na skoro brezlistnem divjem kostanju ob cerkvi visele tri krpe: bela, modra, rdeča.
»Izzivanje! Kdo je obesil slovensko zastavo na drevo?«
Pričela se je preiskava. Bila je brezuspešna. Nihče ni videl, nihče ni vedel nič. Vendar so tisti dan aretirali več osumljenih ljudi, med njimi starejšega fanta, za katerega se je vedelo, da je drugačnega mišljenja. Drugi so se kmalu vrnili, njega pa so dalj časa obdržali v zaporu.
Ko se je vrnil — krivde mu niso mogli dokazati — je bil ves izpremenjen. Težko je hodil, še težje delal; pokašljeval je, kot bi imel osemdeset let, pa jih je bilo komaj nekaj nad štirideset. Njegova osemdesetletna mati je potožila svoji sosedi:
»Kaj so napravili z mojim sinom? Jaz ga več ne prepoznam. Vedno molči. Noče povedati, zakaj hodi v dežju brez dežnika; zakaj je vsak dan točno ob šestih doma, čeravno je še svetlo in bi se dalo v gruntu še kaj narediti. In, pomisli, Zalka, oni dan sem šla z njim v trg ..., hodil je po cesti in se pločnika niti dotaknil ni, čeprav sem ga svarila, da ga bo kdo povozil.«
»Kar pustite ga, teta, naj dela sam, kakor ve, da je prav,« jo je potolažila mlajša soseda, ki je vedela, da je bil izpuščen iz zapora zaradi stare osamljene matere. Hoditi v dežju brez dežnika, ne stopiti na pločnik in hišna zapora od šestih zvečer do šestih zjutraj, to je bila kazen, ki jo je prestajal doma in gorje, če bi jo prekršil.
Spet se je v deželo vračala pomlad. Njive in vinogradi so klicali pridnih rok, ki jih je bilo povsod premalo. Vsa pokrajina se je smejala v soncu, ki je povsod vzbujalo mlado življenje. Vrabci so prešerno vreščali, ko so skakali po zrahljanih vrtnih gredah in kradli seme, kjer so le mogli; lastovice so čebljaj e pregledovale stara blatna gnezda pod napuščem streh. Letale so na konec vasi h kalu po blato, ga v kljunčku nosile pod napušč ter ga spretno lepile na luknjico ali na razrušeni rob gnezda; vmes so čebljale, ko da si pripovedujejo doživljaje z dolge poti, ki so jo preletele.
France je ležal v svoji sobi in poslušal to čebljanje nad svojim oknom. Žalost se mu je zagrebla v srce, saj je vedel, da jih posluša zadnjo pomlad. Dva meseca že leži, čeprav ga kliče vinograd in njiva. Celo vrt je mati sama okopala. Rad bi delal, a ne more. V prsih ga tišči in ob vsakem premiku začuti silno bolečino.
Rad bi nekomu razodel, kje je vzrok tem bolečinam, a komu? Materi? Ne, ne! Ali ne trpi dovolj, ko ga vidi shujšanega in brez moči? Materi ne! Do zdaj je molčal in bo tudi v bodoče ... In vendar! Da, povedati bi moral, vsak dan bolj ga priganja misel, naj pove ... A komu, komu? Takrat pa je zaslišal iz veže župnikov glas, ki je vprašal mater, če ga lahko obišče.
»Kar gor pojdite, gospod župnik. France bo vesel, saj je zmerom sam. Veste, sama sem za vse in ne morem biti dosti z njim,« se je oproščala mati. Župnik pa je šel gor in France se ga je res razveselil. Kakor oče in sin sta se raz-govarjala o marsičem — tudi o smrti.
»Še nekaj imam na srcu, gospod župnik ...« je počasi rekel in utihnil.
»Pa razbremeni srce, da ti bo lažje«, je povabil župnik.
»Veste, ko pomislim, kako so mi stopali na prša, da mi je kri silila skozi nos, usta in ušesa, tedaj ...«
»Tedaj?« je po kratkem premolku vprašal župnik.
»Tedaj se mi zdi, da ne bom mogel nikoli odpustiti tistim., ki so krivi, da bom pred materjo legel v grob.«
»France«, je povzel župnik in božal izsušeno roko, ki je brez moči ležala na odeji, »po človeško mišljeno je res težko, skoro nemogoče odpustiti ... Toda mi imamo nekoga, ki nam je Brat... in on je še v strašnejših mukah, kakor si jih ti prestal, govoril: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Zgled nam je dal, da bi tudi mi tako delali.«
»Da bi tudi mi tako delali« ..., je ponovil. »Hvala, gospod župnik. Do zadnjega diha bom skušal imeti pred očmi tega velikega Brata.«
Župnik je obe njegovi roki vzel v svoje in ju stisnil: »Tako je prav, France!« Pozdravil je in odšel.
»Gospod župnik, kako se vam zdi?« je vprašala mati, ki ga je čakala v veži.
»Vsi bomo morali umreti, Franca; eden prej, drugi pozneje.«
Nič ni odgovorila. Stopila je v kuhinjo, pobrskala s podpečkom po žerjavici, vzela dve poleni, ki sta bili v trenutku orošeni s potokom solza, da je bolestno zacvrčalo, ko ju je položila navzkriž čez oglje. Zdaj je vedela, da se zgoraj — v sobi polni pomladanskega sonca — poslavlja od življenja njen edini sin ...
Nista še minila dva meseca po tistem žalostnem dnevu, ko so položili v grob sosedovo Tin-co, ko se je župnik zopet sklonil nad župnijsko kroniko ter s tresočo se roko vpisal smrtni in pogrebni dan ubogega Franceta. Pomislil je na osamljeno mater in vzdihnil:
»Gospod! Množi se niz s krvjo in solzami orošenih src zaradi sovraštva med narodi... Gospod, podari nam mir!«
(se nadaljuje)
Anton Kufolo
In večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	5
22.	aprila 1941
KRAVE POSKAKALE V NADIŽO
Trideset odstotkov goveje živine je bilo danes rekviriranih: 240 krav je marširalo iz Podbonesca po cesti v Čedad. To je bil svojevrsten koncert mukanja in tuljenja. Ampak tudi med neumno živino se je vtihotapil uporni duh: pod Špetrom pri meji Benečije se je teh ubogih krav polastil tak — četudi neupravičen — strah, da so začele divjati kot nore na vse kraje, in sicer tako besno, da so butale ob drevesa in padale mrtve na tlak. Pet jih je poskakalo tudi globoko v Nadižo. Čuvaji in Špetrci so jih ves dan iskali po njivah in hribih. Le kakih 90 so jih rešili, da so jih mogli na kamionih spraviti v živinsko taborišče v Čedad. Vse druge so se pobile. Vsaj enkrat smo si mogli nakupiti mesa po volji, in sicer za polovično ceno. Ta dogodek pa priča, kako je beneška živina bolj zavedna kot. . . Benečani in rajši naredi samomor, kakor podpira tujca s svojim mesom.
TOMISLAO II.
Črnosrajčnikom so tudi pri nas zopet zrasla u-šesa. Upajo, da bo z aneksijo polovice Slovenije in Dalmacije in z imenovanjem člana savojske družine •— prekrstil se je v Tomislava II. •— za kralla neodvisne Hrvatske morala ljudstva zopet prišla do ravnotežja.
Že zopet moram lagati in dokazovati, da . . . »ne poslušam« Radia London.
RADIO KUKU
Radio kuku(1) je zopet na dnevnem redu. Smešno pa je, ker po glasu kar diši črna srajca. Spiker kar smešno lomi tudi italijanski jezik. U-bogi trpin!
23.	aprila 1941
NA TERMOPILAH
Nemci so zavzeli zgodovinske Termopile v Grčiji. Pred 3.000 leti jih je zgubil Leonidas s svojimi 300 Špartanci in Kserkses je zmagoslavno vkorakal v Atene. Ali ga bo posnemal Fuhrer?
28.	aprila 1941
KLJUKASTI KRIŽ
Kljukasti križ že vihra v Solunu, Atenah in drugih velikih mestih Grčije, Angleži le s težavo re-
šujejo svoje »krošnje«. Zopet je prišlo povelje, da morajo vsi zvonovi četrt ure slaviti nemško zmago.
13.	maja 1941
NEMŠKO JABOLKO IMA ŽE ČRVE
Radio je naznanil, da se je Rudolf Hess, Hitlerjeva desna roka, na Angleškem spustil iz zrakoplova ter se predal Angležem!
18.	maja 1941
ZOPET TOMISLAO II.
Danes je italijanski kralj uradno privolil, da princ Aimone di Savoia sprejme hrvatsko krono. Poglavnik Pavelič ga je takoj s procesijo peljal k Duceju. Seveda pri procesiji ni bilo ... dr. Mačka ne drugih pristnih Hrvatov. Oba dučeja — Mussolini in Pavelič — sta uporabila priliko, da sta kar v eni sapi podpisala celo vrsto pogodb »večnega prijateljstva«, razmejitve med Italijo in Hrvatsko itd.
Medtem so Angleži zajeli glavno italijansko armado v Arnba Alagi v Abesiniji z glavnim komandantom vred. To je Duca d'Aosta, brat Tomislava II.
27.	maja 1941
TEKME NA MORJU
Pred par dnevi je kolosalna nemška oklopnica »Bismarck« že na svoji prvi vožnji po morju potopila največjo angleško oklopnico »Hood« — danes so pa Angleži potopili »Bismarcka«.
Take senzacionalne novice so me za stalno privezale k radijskemu aparatu. Živim le od radia in razumem že vse slovanske jezike, ki mi jih nudi Radio London. Vohuni pa, zlasti ponoči, lazijo okoli hiše, da bi me zasačili pri poslušanju.
10. junija 1941
»VINCEREMO«
Prva obletnica napovedi vojne Zaveznikom!
Ob petih popoldne smo morali kot ubogljive ovce na »plač« pod radijske aparate, (2) poslušat glas našega . . . »Boga«. V glavnem nam je z gro-
fi) Kukavica kot signal ljubljanske radijske postaje obstaja že izpred vojne
(2)	Mišljeni so seveda zvočniki
movitim glasom, podobnim onemu na gori Sinaj, povedal:
1.	da smo v enem samem letu vojne pridobili Slovenijo in Dalmacijo;
2.	da je bila Grčija z našo pomočjo poražena od Nemcev;
3.	ako smo zgubili cesarstvo (Abesinijo), ga bomo s pomočjo Nemčije dobili nazaj;
4.	da so vse zaloge živeža pošle, ampak da bomo tolažili želodce z vojnim plenom živeža;
5.	da je zmaga »Osi« (Nemčije, Italije) gotova in da mora odslej za vsakega Italijana upravičeno veljati parola »Vinceremo«.
Simptomatično, da niso Dučejevo bahanje in
obljube niti navzočih snoparjev pripravile k ploskanju!
S TREBUHOM ZA ... MOKO
Ni bilo treba, da je »glavon« Mussolini to naznanil: že tudi na črni borzi ne moreš priti do moke.
Pri nas je največja kriza. Samo o moki se govori. Naši možje romajo z nahrbtnikom od vasi do vasi po Furlaniji. Ker moke nihče noče odstopiti za denar, ponujajo kot plačilo zlate in srebrne predmete, žganje, mast in tako dalje. Na povratku v Benečijo jim pa kruti financarji zaplenijo s tako težavo nakupljeno moko! — »Tabula rasa«!
22. junija 1941
NOVI PLAMENI
Danes je Nemčija nepričakovano napadla »prijateljico in zaveznico« Rusijo. Fuhrerju se cedijo sline po rumenih žitnih poljih Ukrajine in po kav-kaškem bencinu. Ako ne bo mogel do njih, bo vojska izgubljena! Tudi rimski podrepnik se je
seveda pridružil Fuhrerju. Tudi naši ljudje so prepričani, da jih bo ruski »Medved« pohrustal — ker že poznajo toliko ruske zgodovine, da si ne delajo utvar!
23. junija 1941
HOČEMO POLENTE ALI KRUHA
Vse ženske iz Ofijana so prišle v dolino in pred občino v Podbonescu demonstrirale s kričanjem: Dajte polente ali kruha!
Orožniki so jih krotili le s prijaznimi obljubami!
30.	junija 1941
V	TRST
V	Trst s sosedom na obisk k prijatelju profesorju B., (3) ki je bil v sanatoriju »Igea« operiran na očeh.
Trst izgleda kot kasarna, toliko vojaštva mrgoli po ulicah. Tudi med civilisti je že več »napule« kot domačinov. Povsod slišiš le zoprno južno narečje — več kot v »Napule«. Nikjer ne slišiš slovenske besede. Ker gotovo niso bili vsi Slovenci internirani, zgleda, da se sramujejo svojega jezika, ali pa jim je prepovedan. Midva sva ostenta-tivno in glasno govorila le slovenski in nihče se ni zmenil za naju. Slovenec je . . . zajec!
25. avgusta 1941
TUDI MERSINCl SE UPIRAJO
Mladi in stari so včeraj prihrumeli v dolino in kričali pred občinskim domom: »Lačni smo, dajte nam polente!« V tem času je bil na občini neki višji uradnik videnske prefekture; prišel je k oknu
(3)	Imena se ne da uaotoviti. Morda rajni prof. Milan Bekar?
Plestišča, rojstni kraj Antona Kufola, so dala Benečiji sedem duhovnikov
in obljubil, da jim bo poslal moko, takoj ko se bo povrnil v Viden. Danes se že Mersinke pulijo med seboj za skupnih par Žakljev koruzne moke, ki so jim jih poslali iz Vidna.
6.	oktobra 1941
V	TRST
V	avtom sem danes pomagal vtihotapiti v Trst mnogo prepovedanega živeža: moke, fižola, krompirja, masla itd. Šli smo tako zgodaj, da smo Izročili lastniku profesorju B. vtihotapljene dobrine, že ko se je zdanilo. Ob takih urah navadno policija drema. Šlo je brez nesreč.
Uporabil sem to priliko, da sem si dal pregledati oči, ker sem čutil, da mi vid od dneva do dneva peša. Profesor B. me je peljal k okulistu Alfonzu Appolloniu. Predpisal mi je očala z dioptrijo 3.25. Ko sem se z očali povrnil domov, so me še otroci debelo gledali. Zvečer sem ob radiu doma poslušal ministra Miho Kreka, ki je iz Londona govoril o priliki tragične smrti voditelja Slovencev, dr. Kulovca. (4)
V	RUSIJI
V	Rusiji Nemcem ne gre več tako lahko: so na pragu Moskve, Leningrada in drugih glavnih mest, pa ravno tam čutijo vedno močnejšo rusko obrambno pest. Snoparji so vedno z vrvmi zvonov v rokah, da prezvonijo padec Moskve ali vsaj Stalingrada. Ali bo?
10. novembra 1941
HARAKIRI
Že več mesecev me je nekaj ščipalo v trebuhu in občinski zdravnik ter čedajski lekarnar sta mi praznila medlo denarnico brez kakega u-speha. Končno sem se predstavil znanemu profesorju Pieriju, primariju Videnške bolnice. Ugotovil je, da imam bolnega slepiča in da je potrebna operacija. Operacije me ne strašijo, saj so mi že pred desetimi leti parali trebuh, ko so mi odrezali kilo. Zato sem se odločil za takojšnjo operacijo.
Vstopil sem v kirurgični oddelek videnske bolnice dne 27. oktobra in v torek 28. mi je profesor Pieri izrul hudobnega slepiča brez moje vednosti in zato brez kake bolečine. Po injekciji sem zaspal In tako trdno in sladko spal, da sem se zbudil šele tri ure po operaciji. Ker me ni nič bolelo In nisem mogel otipati nobene obveze, sta se nuna in bolničar morala truditi, da sta me prepričala, da sem bil res operiran. Ker je pomanjkanje materiala, je mojster Pieri zamazal majhno rano na trebuhu z neko smolo, kakor Rezijani, ko lonec »oblekajo«. Prosil sem, kam je izginil moj slepič, da bom vedel, kje ga iskati na sodni dan.
Profesor Pieri slovi kot eden največjih kirurgov Italije. Je zelo dober človek in revežem nič ne računa. Bil bi lahko primarij v najvažnejših bol-
(4)	Ubit med nemškim bombardiranjem Beograda na cvetno nedeljo 1941
nišnlcah, a je bil prišel ob službo, ker se kot socialist ni hotel ukloniti fašistom. Mussoliniju se je bil pojavil rak v želodcu, In sicer v tako nevarni obliki, da niti najslavnejši kirurgi Italije niso hoteli sprejeti operacije — ker je bila nevarnost za Dučejevo življenje.
Nadlegovali so prof. Pierija toliko časa, da je sprejel operacijo, a je hotel asistente s črno srajco kot priče. Operacija je slavno uspela In Duče je bil rešen po nožu hudega nasprotnika. Kot nagrado je prof. Glno Pieri zopet dobil službo, četudi le v videnski bolnici.
O tem dogodku niso smeli časniki niti ziniti, četudi je šla novica po vsej Italiji od ust do ust ter napravila reklamo poštenemu profesorju, ki bi bil lahko spravil v.. . pekel svojega sovražnika. S Pierijem sva si postala prijatelja, ker sem ga vsakokrat nagradil s kakim dovtipom o znanem dogodku, ko me je prihajal popoldne obiskovat. Iz bolniške postelje sem skozi okno gledal na naš že s snegom pobeljeni Matajur, do včeraj, ko sem prvič vstal. Danes pa sem najel avto in se pripeljal domov. Dnevnina, operacija, zdravila itd. me je stalo skupno 812 lir. To pomeni, da mi je moj slepič snedel 812 lir.
28.	novembra 1941
ADDIO IMPERO !
Z zavzetjem mesta Gondar so Angleži popolnoma izbrisali slavni Italijanski imperij.
8.	decembra 1941
TUDI JAPON
Tudi Japon je nenadoma napadel anglo-ameri-ška pristanišča na Vzhodu in šele potem napovedal vojno. Os se je že tako utrudila, da stavi vse svoje upe na svežega in močnega Japonca.
KURJA KUGA
Kurja kuga se je razpasla tudi po naši dolini in popolnoma očistila naše kurnike. Povprečna kokoš stane 700 lir.
16.	decembra 1941
ŽRTVE FAŠIZMA
Žrtev fašizma je postalo pet Slovencev, (5) ki so bili obsojeni na smrt pri Tribunale Speciale v Trstu, ker so se baje udejstvovali proti fašizmu na Primorskem. Najbrž so reveži nedolžni, a fašizem potrebuje ustrahovanje, da uduši podtalni upor, ki se kuha med Slovenci.
RUSKI GENERAL .»ZIMA«
Ruski general »Zima« je prihitel na pomoč Rusom. Naši že pripravljajo javno mnenje na . . . »cu-
(5)	Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal, ustreljeni 15. decembra 1941 na Opčinah
(dalje na str. 91)
DIMITRIJ DUDKO
Kdaj bo svet rešen
(Pridiga na Silvestrovo)
Čudež Matere božje iz Fatime nam sporoča, da je usoda vsega sveta odvisna od usode Rusije. Če je Rusija verna, to osreči ves svet. Za vse, kar se v Rusiji odigrava, za vse strahote ni kriva samo Rusija, marveč ves svet. Ves svet se je duhovno trudil, da bi Rusijo zapeljal, in ona je popustila, tu je krivda vsega sveta. Krivda Rusije pa je v njeni slabosti, da je te zle nauke sprejela, da se je prodala morilcu in tatu, od tod izvira njena nesreča. Rešitev Rusije in vsega sveta zahteva truda in napora tako Rusije kakor vsega sveta. Ruska Golgota ne muči le Ruse, kdor samo brezbrižno opazuje, ta zapravlja tudi svojo rešitev.
Mnogi Rusi pričenjajo skrbeti za svojo rešitev. Ker so jih že prvi udarci zadeli, tega ostali svet ne čuti, ne vsi, ampak veliko ljudi je lenih zato, ker so dosegli blagostanje.
Še več, nekaterim ljudem je prebujenje Rusije, tako imenovano rusko pravoslavno prebujanje, sumljivo, celo strašljivo, včasih ga imenujejo ortodoksni fašizem. In glej čudež, celo Rusi, katerim je uspelo oditi na zahod, se poslužujejo teh klevet. Rešitev bi raje videli v zahodnem blagostanju. In sicer na način, kateremu smo se pri nas v Rusiji že zdavnaj odrekli in ga imamo za neveljavnega.
Vendar nisem hotel govoriti o teh vprašanjih, marveč o nečem povsem postranskem, a za nas zelo pomembnem, namreč o razumevanju med nami tu v domovini in onimi, ki so v tujini. Za nas, ki tu živimo, je še nejasno., kako bi mogli premagati strah. Smrtonosni strah nas teži, bojimo se zravnati se — večno nam grozi meč nad glavo. Meč krvnika. Razumljivo, če pomislimo, koliko glav je ta krvnik že odbil. Noč in dan imamo občutek, da se nam glava zakotali po zemlji, če napravimo en sam korak. Kako važno bi bilo za nas in one v zdomstvu, da bi skupno mislili o junakih, ki niso več v strahu in zdaj druge kličejo k besedi. Samo še en korak in rešitev je tu! Ali, — ta korak, odločilni korak je težak.
Rojaki v tujini se tudi boje, ampak drugače. Oni ne zaupajo »domačim iz domovine«, povsod sumijo provokacijo. Pogum onih, ki so odločeni delovati, je njim sumljiv, slutijo KGB, in glejte absurd: duhovnikom, ki prihajajo od tu, ne zaupajo in sprašujejo: »Ali je Vaša brada pristna?«. Nezaupanje je znak strahu in se-
bičnosti. Ampak brez zaupljivosti ni mogoče ustvarjati in ljubiti. Vsak še tako pošten začetek se more onemogočiti z dvomom. Provokacije so seveda možne, vendar to ni odločilno. Mi vsi, mi tukaj in oni tam moramo premagati strah in slabosti, ki smo jih prevzeli z življenjem v strahu. Mi potrebujemo možatost in ljubezen. Rusija se prebuja, prebujanje se razvija, pazite, to je upanja vreden pojav. Nam prisojena Golgota nas je učila, kako se hudobije odpravijo. Potreben nam je podvig iz notranjosti nazven. Zunanja zmaga —■ ponovno krvoprelitje — nam ničesar ne prinese. Sovraštvo in ogorčenje sta slaba pomočnika. Zmagati je treba brez sovraštva, z ljubeznijo do človeka. Samo če si prežet s krščansko ljubeznijo in odpuščanjem (to ni prizanašanje), boš kaj dosegel.
Rad bi povedal še nekaj o duhovnikih, ki delujejo za rusko in svetovno obnovitev. Duhovnik mora biti predvsem samostojen in prost in s posebnim čutom za sočloveka. Z Grkom po grško, z Judom po židovsko — tega ni a-postol zaman učil. Kdor se le za oddaljene zavzema, ob tem pa soseda ne vidi, bo komaj kdaj našel človeka. Morda ni samo slučaj, da so se v posebno usodnih časih ruski svetniki povezali z narodom, v boju zoper skupnega sovražnika so mu inspirirali ideje.
Danes ni v nevarnosti samo Rusija, ves svet je v strahu in sebično misliti le nase bi bila neumnost. Zakaj naj bi danes ves svet strmel v Rusijo? Zato ker tu je Golgota, kjer zori naša skupna rešitev. Bojazen, da bi mi dozoreli v mukah, koga strahovali, ni umestna. Ta ima le sebične misli. Vendar nikjer ni osebne sreče, kjer vlada splošna nesreča.
Jaz, ruski duhovnik pišem te vrstice vpričo Golgote, ko se staro leto poslavlja in se novo naznanja polno muk, ker sem bil tepen. Boli me, boli. Bog naj odpusti vam tam na zapadu, saj ne veste, kaj se tu dogaja, ampak vsaj ne sodite prehitro! Kot še nikoli doslej, si moramo zaupati, se razumeti in podpirati. Kdor ne zaupa borcem, ki se v prvih okopih bore, ta naj raje dezertira.
V boj za Rusijo! Tako kličem jaz kot duhovnik, in jaz hočem boj za ves svet.
(Iz »Russkaja Mysel«, 27.3.80)
Prevod iz nemščine: Karl Cepi
POLJANIC, patr. s formantom -ič iz kakega (m)tpn. Poljana, navaja ga Pizzagalli v poit. zapisu POGLIA-NICH ob poit. POGLIANI za Tržič. Prim. Pojan.
PONIŽ, osamljen v Šesto al Reghena, ZSSP: GO, LJ. Temno.
POSAR, POSARELLI, gl. Požar
POSTREGNA, sovpada s tpn. Podsrednje, it. Postregna pri Srednjem v dolini Arbeča; Missio 1602 Macor de postregna, Hermacora de postregna v Srednjem. ZSSP: — .
POVSlČ, patr. s formantom -šič iz hgn. Paulus. Osam ljen primer v Gorici. Prim. Paušič ipd.
POŽAR, apelativ za novino, pridobljeno s požarjem; zelo pogosten na Goriškem, v Cervignanu in Tava-gnaccu v pisni varianti POZZAR, v Tržiču v poit. grafiji POSAR in v poit. POZZARI in POSARELLI; Pizzagalli navaja POZZAR ob poit. POZZARI za Tržič.
PRAPOTNIK, po prebivališču ob praproti ali iz kakega tpn. s prapot- (iz: praprot po disimilacijskem izpadu drugega r); tu le v zapisu PRAPOTNICH v Dreki, Čedadu in Gradišču ob Soči, malo razširjen tudi v ZSSP. Prim. Praprotnik.
PRAPROTNIK, endemičen v Spetru, zelo razširjen v ZSSP, po prebivališču ob praproti ali iz kakega tpn. s praprot-. Prim. Prapotnik.
PRASEL, osamljen v Lignanu Sabbiadoro; ZSSP: Praši (MS), Prassel (LJ), Prassl (MS), Prašelj (GO, LJ, MB). Temno.
PRAZAN, nekaj primerov v Tržiču, ZSSP: — , toda Pražen v Litiji, Krškem, CE in MB.
PREDAN, PRODAN, tabujski priimek, sprva ime, ki so ga starši dali otroku, da bi ostal v družini; prim. Jakopin, Slov. priimki, v: Naši razgledi, 28.1.1977. Precej razširjen po ZSSP in Istri, tu v obeh oblikah: PREDAN v Nadiških dolinah, Missio 1602 Urbano Predano v Kravarju, v Vidnu in okolici, na Goriškem; PRODAN v Vidnu in Tržiču.
PREDOVIC, osamljen v Lignanu Sabbiadoro, ZSSP: LJ in Dolenjska; temno.
PREGARC, tu le v poit. zapisu PREGARZ v Porcij (PN), po poreklu iz Pregarij v Istri.
PREGELJ, tako v Gorici, v poit. PREGELLI v Tržiču: istoveten s sst. prégelj = jarmnik. Prim. tpn. Preglji, zaselek v Mohorinih pri Novi Gorici.
PREGONJA, 1323 D. Pregogna milite v Spilimbergu (Ugo Pellis, Da un »Index instrumentorum« di Casa Strassoldo, v: Rivista della Societá Filológica Friula-na, III/194-201 in IV/1-9; Pellis dodaja: »Un Preco-nea é lodato pel suo valore dai Veneziani nel 1338 (Manzano)«. Prim. KOS 1377 Prehogna v Stopiču na Tolminskem.
PRELEC, Pizzagalli ga navaja v poit. zapisu PRELZ in poit. obliki PREZZI za Tržič; z beneško narečno končnico -ac v zapisu PRELAZ v Gorici, v poit. PRE-LAZZI v Ronkah, PRELLI v Gorici in Vidnu. Poklicno ime človeka, ki je gojil in predel lan.
PRES(E)L, tu v oblikah PRESL v Pordenunu, PRESIL v Vidnu, morda tudi poit. PRESELLO v Remanzac-cu in Krminu, ZSSP Prešel v LJ, Preši razširjen od Tolmina do MB; verjetno preko naslonitve na nem. Brds(e)l iz hgn. Ambrosius. Prim. Ambrožič.
PREŠEREN, po značaju v ti obliki v Gorici in Tržiču, v ponem. zapisu PRESCHEREN v Kanalski dolini endemičen v Ukvah?), v Tržiču in Gradišču ob Soči; v poit. grafiji PRESIREN v Vidnu, v poit. obliki PRESCERNI v Tržiču.
PRIBIK, le v Gorici, ZSSP: — ; temno.
PRIJON, le v Gorici, ZSSP: GO; temno.
PRIMAS v Magnanu in Riviera pri Centi, PRIMUS v Centi, na Trbižu in v Lignanu Sabbiadoro sta le pisni varianti sl. atn. Primož iz hgn. Primus. ZSSP: Primus v MB, Primus in Primas v Dravogradu.
PRIMOŽIČ, patr. s formantom -ič iz hgn. Primus; v ti obliki v Gorici, Sovodnjah ob Soči in Gradišču, v pisnih variantah PRIMOSIC (Gorica), PRIMOSIG (Nadiške doline, Čedad, Gorica) ter v poit. PRIMO-SI (Gorica, Tržič), PRIMOSSI (Ronke). Prim. Prinčič.
PRIMUS, gl. Primas
PRINClC, patr. s formantom -čič iz hpk. oblike k hgn. Primus; tu v ti obliki le na Goriškem, v poit. zapisu PRINCISGH v Vidnu in okolici ter v poit. PRINCI na Goriškem: Pizzagalli navaja PRINClC ob PRINCI za Tržič in Gradež. Prim. Primožič.
PRODAN, gl. Predan
PRSOLJA, pogosten v zapisu PERSOLJA v Gorici, S. Lorenzo Isontino in Krminu ter v poit. zapisu PER-SOGLIA na Goriškem od Tržiča preko Ronk in Gorice do Moše, Krmina in Dolenje v Brdih. Po analogiji s priimkom Frfolja in Mrmolja iščem tudi v tem značilnem goriškem priimku deverbativno razlago v gl. pršeti po pomenskem prenosu na kako fizično ali značajsko potezo.
PRUSCHA, osamljen v Gradežu, ZSSP — , toda Prus in Prusčh v Slovenjem Gradcu; atn/ s formantom -a iz atn. Prusu, prim. SVI 11,124, ali iz hpk. Broz k hgn. Ambrosius.
PUC, tu le v poit. pisni obliki PUZ ter poit. PUZZI v Tržiču, ZSSP: zelo razširjen. Temno.
PUHAR, zelo razširjen v ZSSP, tu le PUCAR in PU-CHER v Vidnu; gl. pripombo k Pocar. Prim. Puharič.
PUHARIČ, tu le v Vidnu v zapisu PUCARICH, patr. s formantom -ič iz prejšnjega.
PUJA, v ti obliki in v zapisu PUIA v Gorici, ZSSP: — , navajam z veliko rezervo.
PUNTAR, osamljen v Tržiču, PUNTER, osamljen v Gorici, poit. PUNTERI v Tržiču, iz nem. sst. Bund s formantom -ar, kmet, ki se je puntal proti gosposki.
PUSIN, Missio 1602 Lucas pusin v Arbeču, sicer poit. PUSSINI v špetrski občini, verjetno iz atn. *Pušu, prim. SVI 11,129, s patronimičnim formantom -in.
PUSNAR, gl. Pušnar
PUSIG, PUSSIG, PUSSINI, gl. Pušic
PUSCA, gl. Puška
PUSlC, tu le v zapisu PUSIG v Spetru, PUSSIG v Gorici in na Goriškem, menda tudi v poit. PUSSINI v Spetru, Gorici in Ronkah, verjetno po narečni izreki iz priimka Pavšič ali Povšič iz hgn. Paulus, gl. dalje tam, ali iz atn. *Pušu, prim. SVI 11,129.
PUŠKA, tu le v poit. zapisu PUSCA v Reziji, Vidnu in Pordenunu, istoveten s sst. puška, metonimičen vzdevek za vojaka. ZSSP: — .
PUSNAR, tu le v zapisu PUSNAR v Farri ob Soči, Gorici in Sv. Lenartu: iz nem. poklicnega imena Bilchs-ner, izdelovalec puš = nem. Biichse.
PUZ, PUZZI, gl. Puc
Q
QUADERZIGH, Missio 1601 Juri quaderzigh v Matajurju: patr. s formantom -čič iz atn. priimka Kveder, prim. Plet. kveder. ZSSP: — .
QUALA, QUALLA, gl. Hvala
QUALI, QUALIC, QUALIG, QUALLI, gl. Hvalič
QUALIZZA, QUALISSONI, gl. Hvalica
QUARIN, QUARINO, gl. Querin
QUARINA, v Špetru in Čedadu, je morda v zvezi s sst. kvär = »die Weinrante (Goriško)« Plet. in sestavljen s formantom -ina. Dvomim, prav spričo for-manta, da je v zvezi s hgn. Quirinus, prim. Querin ipd.
QUAS, QUASS, gl. Kvas
QUENDOLO, edinstven primer v Čedadu; ZSSP: — . Previdno hipotiziram nastanek iz hgn. Quirinus preko hpk. Quer- (prim. Querčič) s prid. formantom -n-,
pred katerim je -r disimilacijsko izpadel, + sst. dol, prim. Frandolič ipd.
QUERCICH v Vidnu, QUERCIG v Čedadu, QUERCIGH v Campoformidu pri Vidnu: patr. s formantom -čič iz hpk. oblike hgn. Quirinus. ZSSP: — . Prim. Quen-dolo, Querin, Querinčič.
QUERIN je lahko prav tako fr. kakor sl. oblika hgn. Quirinus, NP Quarin, Quirin; Missio 1601 Petri queren v Petjagu; 1602 Simon del q(uonda)m curin v Ofijanu; danes QUERIN v Steverjanu in Spilim-bergu, verjetno tudi QUERI v Spilimbergu; oblike z -a- QUARIN (Šesto al Reghena), QUARINO (Collo-redo di Monte Albano) so fr. ZSSP: — . Prim. Quer-cich ipd.
QUERINČIČ, patr. s formantom -čič iz hgn. Quirinus; Missio 1599 Antonio quirincich v Sv. Lenartu; 1602 Juri quirincich v Dolenjem Tarbiju; danes QUERIN-CIGH v Vidnu in Cassaccu pri Vidnu. ZSSP: — . Prim. Quercich, ipd.
QUOS, gl. Kos
R
RADINJA, z ženskim formantom -inja (prim. na Goriškem -onja, -anja) je verjetno v zvezi z atn. bazo Rad-. V ti obliki in s poit. grafijo RADIGNA v Gorici. Prim. Rade ipd.
RADIČA, osamljen v Gorici v poit. zapisu RADIZZA, ZSSP: — , je verjetno manjšalna oblika k atn. Rado. Prim. Rade ipd.
RADMAN, osamljen v Gorici, ZSSP: GO, LJ, s formantom -man iz atn. Rado, prim. Jakopin, Vprašanje priimkov na -man v slovenščini. Prim. Rade ipd.
RADOVIČ, patr. s formantom -ič iz hpk. Rado po kakem atn. z bazo Rad- preko prid. oblike na -ov, precej razširjen v ZSSP in v Nabrežini, davnega balkanskega porekla; osamljen primer v poit. zapisu RADOVICH v Tržiču. Prim. Rade ipd.
RAFFINCICH, osamljen v Gorici, ZSSP: — . Temno.
RAGUTIČ, navaja ga Pizzagalli v obliki RAGUTICH ob poit. RAGUTTI za Ronke. Temno.
RAJGELJ, osamljen v Gradišču ob Soči, ZSSP: — , toda Rajgl, Rigl. Videti je nem. porekla.
RAITERI, osamljen v Tržiču, iz nem. Reiter, prim. ZSSP Rajter: Litija, Gornji Grad, MB, MS.
RAIZ, tako v Gorici, Gradišču ob Soči, Gradežu, Man-zanu in Sčiglih, prim. ZSSP Rajč v MB. Temno.
RAKAR, iz zoon. rak s formantom -ar za poklicno ime lovca na rake, zelo razširjen v ZSSP; prisoten v poit. zapisu RACCARO v občini Špeter.
RAKUSČEK, osamljen primer v Gorici, iz zoon. rak preko prid. oblike na -ov s formantom -šček za prebivališče, precej razširjen v ZSSP na sl. Severu.
RANDICH, tako v Vidnu in Remanzaccu, Pizzagalli ga navaja ob poit. RANDI za Tržič. ZSSP: Randič (LJ), Randič (MB). Videti je tujega, morda hrvatskega porekla.
RASENI, gl. Ražem
RASPAR, le v Tržiču, KOS 1499 Janše Rasspor v Erze-lju, prim. ZSSP Raspar (GO), Raspor (GO, 11. Bistrica, LJ, MB, ipd.)
RASMAN, gl. Ražman
RAVNIK, s formantom -nik za prebivališče iz sst. raven ali iz kakega enakoglasnega (m)tpn.; v zapisu RAU-NIK v Gorici; Missio 1602 Cocian raunic v Ofijanu. Prim. Ravnja.
RAVNJA, s formantom -ja iz sst. raven, gl. dalje Ravnik. Zgolj v poit. zapisu RAUGNA pogosten v Gradežu.
RAZA, RAZZA, gl. Raca
RAZAM, gl. Ražam
RAŽMAN ali RAŽMAN, osamljen v Gradišču ob Soči v poit. zapisu RASMAN, iz atn. Erazem s formantom -man; ZSSP: Ražman (Sežana, Postojna), Ražman (Sežana). Prim. Ažman, Resman, Ražem, Rožič.
RAŽAM z beneškim končnim a namesto knjižnega a, poslov, zapis atn. Erazem. Pizzagalli navaja RAZAM ob poit. RASENI za Tržič. Prim. Ažman ipd.
REBEC, osamljen v Gorici, razširjen v ZSSP. KOS 1499 Laure Rebecz v Baču, Machne Rebecz v Zagorju. Temno.
REBEK, osamljen v Gorici, razširjen v ZSSP. KOS 1523 Walthesar Rebekh iz Gojač. Temno.
REBULA, v ti obliki osamljen primer v S. Vito al Ta-gliamento (UD), s hiperkorekturno geminato RE-BULLA v Tržiču in Gradišču ob Soči, pogosten v ZSSP: ftn. iz it. ribolla, ime vinike.
REGOGNA, le v Vidnu, navajam ga z rezervo zavoljo formanta -onja.
REJA, osamljen v Gorici, DE REYA, osamljen v Gorici, REIA v Tržiču in Vilešah; ZSSP: GO, Idrija, LJ, Litija, Krško, MB. Temno.
REMEC, osamljen v Gorici, pogosten v ZSSP; zoon. (Plet.: parus pendulinus, Erjavec). Manj verjetno: po poreklu iz Vrem (prim. Bezlaj SVI II, 148 »Rem-šenik«).
RENER, osamljen v Gorici (po poreklu iz Štjaka), pogosten v ZSSP: iz nem. Renner = sel.
REP, apelativ; le Missio 1601 Miclau rep huomo di mer-sino; ZSSP: zelo razširjen.
RESCH, v Gorici in Avianu; ZSSP: veliko v vzhodni Sloveniji. Temno.
RESEN, le v Gorici, ZSSP: — . Temno.
RESMAN, osamljen v Tržiču v zapisu RESSMANN, iz atn. Erazem s formantom -man. Prim. Ažman ipd.
REŠČIČ, osamljen v Gorici, ZSSP: GO, Idrija, Postojna, LJ. Temno.
REYA (DE), gl. Reja
RIABIZ, RIAVEZ, RIAVIS, RIAVIZ, RIJAVEC, gl. Erjavec
RIBARIČ, patr. s formantom -ič iz poklicnega imena ribar, tu v poit. zapisu RIBARICH v Tržiču, Ronkah in Pordenunu, precej razširjen v ZSSP, je lahko tudi hrv. porekla.
RIMANICH, osamljen v Vidnu, ZSSP: — . Temno.
ROBLEGG, tako v Ronkah in S. Pier dTsonzo, RUB-LEGG v Tržiču, prim. ZSSP Roblek (razširjen), Rob-Ijek (KR, LJ), Rublek ( —) . Videti je nem. porekla.
RODNICIi, navaja ga Pizzagalli ob poit. RODINI za Gradež. Temno.
ROGIČ, osamljen v Tržiču v zapisu ROGHICH, ZSSP: Tolmin, Postojna, Logatec, LJ. Patr. s formantom -ič iz sst. rog. Prim. Rogelja.
ROGELJA, endemičen na Krasu?, s formantom -elja iz sst. roa. ZSSP: GO in Sežana. KOS 1499 Rogella v Gorenjah. Prim. Rogič.
ROJC v Gorici in Steverjanu, s poit. grafijo ROIZ v Gorici, ROJEC v Sovodnjah ob Soči: verjetno po poreklu iz kakega (m)tpn. Roje ali iz sst. roja = potoček, iz NP roja, roje, roe = roggia. KOS ok. 1400 Roicz, Roycz v Poviru. Prim. tpn. Rojci, zaselek v Babičih pri Marezigah.
ROLII-I, osamljen v Gorici, ZSSP: razširjen od GO do Dolenjske; menda nem. porekla.
ROMAZ, osamljen v Tržiču: iz Hromac? Gl. Cromaz.
ROMIC, osamljen v Pordenunu v zapisu ROMICH, prim. Rumič. ZSSP: LJ.
ROSEANO, fr. priimek v poit. obliki, ki označuje Rezijane po poreklu: Buttrio, Kluže, Fagagna, Ovaro, Viden.
ROSI, ROSIC, ROSIG, ROSIGH, ROSSI, gl. Rožič
ROSMAN, osamljen v Foglianu-Redipuglia, ZSSP: Radovljica, LJ, MB, bolj razširjen v pisni obliki Rozman.
ROSSIG, nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 navaja ta priimek v Podbonescu in navede izgovarjavo Rosič. Prim. tpn. Rčsiči, zaselek v Brezovici pri Gradinu. ZSSP Rosič, Rosič in Roši v Tolminu. Temno.
ROUS, osamljen v Vidnu, ZSSP: Litija, MB, Dolnja Lendava.
ROŽIČ, patr. s formantom -ič iz hpk. oblike k nem. atn. Erazem. V ti obliki v Gorici in Steverjanu, ROSIG v Gorici in Pasian di Prato, ROSIGH v Čedadu, ROSIC v Gorici; Pizzagalli navaja ROSICH ob poit. ROSSI za Gorico. Prim. Ažman.
RUBIČ, le v Vidnu v tem zapisu in v varianti RUBICH; ZSSP: — , toda Robič je zelo razširjen. Patr. s formantom -ič iz hpk. k nem. atn. Ruprecht. Prim. Rup-čič, Rupel.
RUBINICH, osamljen v Vidnu, ZSSP: — . Ali patr. s formantom -ič iz atn. Rupen/Ruben; ali arhaičen zapis za priimek Rupnik, prim. Merku, Onomastični problemi na slovensko-romanski meji, prispevek za 2. jugoslovansko onomastično konferenco, Portorož,
14.-17. oktober 1981.
RUBLEGG, gl. Roblegg
RUCCHIN, gl. Rukin
RUCLI, gl. Rukli
RUKIN, endemičen v dolini Arbeča, danes le v poit. zapisu RUCCHIN, prisoten tudi v Vidnu. ZSSP: •— . Missio 1602 Urban ruchin pri Sv. Lenartu, Juri Ru-chin in Matia ruchin v Tarbiju, paulo ruchin v Garmku. Temno. Prim. tpn. Rucchin (sl. Zaločil ?) pri Stoblanku in priimek Rukli.
RUKLI, od Sv. Lenarta mimo Čedada do Vidna in Sta-ranzana v zapisu RUCLI, endemičen v dolini Arbeča, ZSSP: Tolmin, Jesenice, Radovljica. Temno. Prim. Rukin. Morda je iskati zvezo s KOS, ok. 1370 Ruchel iz Moše.
RUMIČ, v zapisih RUMICH v Gorici in Tržiču, RUMI-CI v Gradežu, verjetno v zvezi z Romič (gl. tam), RUMIS (Viden) in RUMIZ (Centa, Tržizem, Tava-gnacco, Viden).
RUPČIČ, patr. s formantom -čič iz hpk. k nem. atn. Ruprecht; osamljen v Pordenunu. Prim. Rubič.
RUPEL, s formantom -el(j) nem. porekla (?) iz hpk. k nem. atn. Ruprecht. Sovpada s fr. priimkom RUPIL, ki ima epicenter v Karniji. KOS 1498 Martin Ruepl, Rueppl v Rakeku. Prim. Rubič.
RUPINI, gl. Rupnik
RUPNIK, s formantom -nik, ki označuje ožje krajevno obeležje prebivališča, iz sst. rupa. V ti obliki v Gorici in Vidnu, v poit. grafiji RUPNICH v Tržiču, v poit. RUPINI v Gorici. KOS 1499 Juri Rupnikh v Črnem vrhu. Prim. tpn. Rupa, zaselek na Predmeji.
RUSIČ, v pisni obliki RUSICH v Ronkah, Pizzagalli navaja RUSIG ob poit. ROSSI za Ronke in ob poit. RUSSI za S. Canzian d’Isonzo in Staranzano. Temno.
RUSTJA, endemičen v Gorici, kjer nastopa tudi v poit. pisni obliki RUSTIA, ZSSP: Rusija v GO in Rustia v LJ. Temno. Prim. tpn. Ruštji, zaselek v Skriljah pri Ajdovščini.
RUTAR, po poreklu iz kakega tpn. Rut, Ruta, Rute s formantom -ar; v ti obliki v Gorici, v ponem. in poit. zapisu RUTTAR (Nadiške doline, Viden in okolica, Tržič), RUTTER (Viden in okolica), ROTTARO (Bu-ja, Buttrio pri Vidnu). 1794 ... decano ... Rutar Steffa-no, e Uomo di Commune Rutar Valentino di Clabu-zar (Archivio di Stato, Venezia, Provv. ai Confini, Busta N. 183).
S
SABAZ, gl. Sabec
SABOT, tu pogosten v Manzanu, sicer še v Vidnu, Pre-mariaccu, Tržizmu, Čedadu in Lignanu Sabbiadoro, ZSSP: Dravograd, je menda v zvezi s soboto (prim. Plet. sabdta = sobota) in morda s kakim judovskim opravilom ali poreklom. Priimka SABOTTO (Viden, Rive d’Arcano pri UD) in SABATTO (Viden) ne kažeta slov. podobe, pač pa je SABATTI (Viden in Goriška) znan tudi v Mariboru; SABOTHA v Nabor-jetu-Ovčji vesi ima nasprotek Sabota v Gornjem Gradu. Prim. še LCI q(uonda)m D(omin)a Sabbata Bruneta in Sabbata f(ilia) q(uonda)m m(a)g(istri) Andreae Brunetta de Tarcento.
SABOTlC, morda patr. po judovskem očetu, toda prim. Plet. sabotnik = konec vasi stanujoč vaščan, GBrda; tu le v zapisu SABOTIG (Neme, Viden, LCI Sabo-tig de Lusevera), SABOTTIG (Tipana, Čedad, LCI) in SABOTlC (LCI); priimek je torej pogosten v Benečiji, toda ZSSP: Tolmin, LJ, MB.
SABRIESZACH, gl. Zabreščak
SAFFIGNA, gl. Safinja
SAJOVIC, osamljen v Gorici, prim. Plet. sdjavec = sajav človek (o kovaču); torej po poklicu. Zelo pogosten v ZSSP. KOS 1498 Laure Sayauecz v Šmihelu. Prim. tpn. Sdjevče pri Postojni.
SAKSIDA, v ti obliki v Gorici in Tržiču, prim. tpn. Saksid pri Novi Gorici; bržkone romanskega izvora (prim. Bellida).
SALAMANT, endemičen v podutanski občini, prim. tpn. Salamant, it. Salamanti v isti občini na desnem bregu Idrijce. Temno.
SALES, osamljen primer v Tržiču, po poreklu iz Saleža (ljudsko: Salež). ZSSP: — .
SALIGOI, gl. Saligoj
SAMEC, v ti obliki osamljen v Pasianu di Prato (UD), pač zelo pogosten v ZSSP, SAMEZ v Tržiču in Sta-ranzanu, SAMITZ v Tržiču, osamljen SAMEK v Tržiču (ZSSP: — ; verjetno torej pisni spaček), prim. za pisane pomene Plet.
SANCIN, osamljen v Gorici, pač pa endemičen v Sčed-ni in sploh na Tržaškem, zelo pogosten tudi v ZSSP, v zapisu SANZIN v Gorici, Gradišču ob Soči in Tržiču. Splošno sprejeto je mnenje, da so to ščedenski koloni iz kraja Soncini pri Cremoni. Priimek SON-CIN, pogosten v Furlaniji, to nekako potrjuje, proti ti hipotezi je lahko priimek SANClC, gl. dalje tam.
SANClC, tu le v zapisu SANCIG v Tržiču; ZSSP: Šmarje, Konjice; patr. s formantom -(č)ič iz težko določljivega atn. Prim. Sancin.
SANSA, osamljen v Gradišču ob Soči, ZSSP: — , toda Samsa pogosten, verjetno hrv. porekla; hpk. s formantom -a iz svetopisemskega imena Samson.
SANZIN, gl. Sancin
SAQUALINI, osamljen v Čedadu, ZSSP: — ; poit. ime, ki mu ni moč rekonstruirati izvirne oblike z gotovostjo, vendar gotovo v zvezi z gl. zahvaliti (se).
SARDOČ, osamljen v Gorici, ZSSP: GO, Sežana, MB; osamljen SERDOZ v Tržiču in poit. SARDO v Tržiču; menda hrvatskega izvora, prim. tpn. Srdoči v Istri.
SAULE, gl. Savle SAULI, gl. Savli
SAUN, SAUNIG, SAUNIK, gl. Savnik
SAURIN, le v Čedadu, ZSSP: Krško, Savrin: GO. Morda po poreklu s Savrinov, možne so tudi druge razlage iz romanskih jezikov.
SAVENC, ZSSP le v Ljubljani, tu osamljen v poit. zapisu SAVENZ v Tržiču. Temno.
SBOGAR, gl. Žbogar
SCAPIN, SCAPPIN, SCAPPINI, gl. Škapin SCAUNICH, gl. Skavnik SCHABETZ, gl. Sabec
SCHARSIG, osamljen v Gradežu; menda patr. s formantom -šič iz poklicnega imena Škarja, ta sst. pa je iz stare visoke nem. scario = načelnik čete, birič. ZSSP: — .
SHAURLI, v Čedadu in Vidnu; ZSSP: — ; temno.
SCHERL, gl. Skrl
SCHUGUR, gl. Zgur
SCIROCCHI, gl. Širok
SCOCIERE, gl. Skočir
SCOCCIAI, gl. Skočaj
SCOCH, SCOCCHI, gl. Skok
SCODA, gl. Skoda
JOŽE VELIKONJA
John A. Gornick
John A. Gornick
Ni bilo prvič, da sem ga zmotil pri delu. Rekli so mi, da je že pred nekaj leti nameraval v pokoj, vendar tega ni nikjer videti. V veliki trgovini s pohištvom je vedno dovolj dela, najeti delavci niso tako zanesljivi. Oče in dva sinova vodijo podjetje.
Na univerzi sem v knjižnici vse opravil; preden odidem, sem mu hotel stisniti roko v pozdrav, saj je bil vedno tako prijazen z menoj, odkar sva se pred tremi leti prvič srečala.
John Gornick, "Jack" med prijatelji, je korenjak med ljudmi slovenskega porekla v Ameriki. Rojen v Leadvillu visoko v koloradskih gorah v začetku tega stoletja, je danes priznan veljak v Pueblu in Koloradu. Kopico vrašanj sem imel zanj, posebno potem ko sem dva dni prebil na univerzi ob knjižni zbirki, ki nosi njegovo ime. Nič ne drži, kar sem pred časom slišal v Chicagu, da menda s slovensko knjižnico v Pueblu ni nič. Listal sem po starih letnikih Ljubljanskega Zvona, srečal prvo izdajo Gregorčičevih pesmi, skrbno odpiral Aleševčevo knjižico »Ne v Ameriko«; Mahničev Rimski katolik me je opozorili na zgodovinsko ločitev duhov, stari koledarji in spominske knjige so me opozarjale na tradicijo slovenskih cerkva in društev v Ameriki.
V Kolorado se rad vračam. Tokrat sva s sinom lezla med razdrapane rudnike zlata in srebra v Aspenu, Cripple Creek, in okrog Leadvilla. Slovenska cerkev v tej višini (3040 metrov nad morjem) je bila zaprta, zato nisva vide-
la Tnnkovih slikarij. Pogledala sva muzej in knjižnico, obiskala sto let staro operno hišo in se sprehodila po pokopališču. Ko sem nekaj več spraševal o Slovencih, so me napotili h Gornicku v Pueblo.
Kakor hitro sem stopil v trgovino, me je potegnil s seboj ter me odpeljal, da mi pokaže, kje je pred več kot šestdesetimi leti Ed Mensinger pisal in tiskal SLOVENSKI GLAS. Omenil sem mu namreč, da sem v državnih arhivih v Denverju našel Mensingerjeve podpise na prošnjah za državljanstvo, pogosto tudi Matta Yermana, muzika in pevovodjo, ne pa patra Cirila Zupana, o katerem je znano, da je bodril novodošle, naj si dobijo ameriško državljanstvo.
»Tam zadaj smo spali. Ed je bil vedno z ljudmi, eden redkih takrat, da je bil v Ameriki rojen. Slovensko in angleško je pisal in govoril, špansko se je naučil, da je lahko delal z Mehikanci, ki so v vedno večjem številu prihajali sem. Moj sosed Kikel ima njegov notarski žig, on je urejal zapuščino. Nihče ne ve natanko, koliko je bilo, a menda precej«.
Hitel je, kot da bi ne imel več dosti časa. 77 let ima, mlada leta je preživel v Leadvillu, bil ministrant župniku Peršetu, ki je tam zgradil prvo slovensko cerkev. »Avstrijska cerkev« ji pravijo še danes. Ko so po prvi vojni zapirali rudnike in topilnice in so Gornikovi starši umrli, so se otroci preselili v Denver. Leta 1926 je Jack prišel v Pueblo. Začel je z majhno trgovino z živili, kasneje je pre-
dalje na naslednji strani ■
In večno šumi Nadiža
rik«, češ da so uspehi na Ruskem odvisni od . . . zime. Dobrodošla! V Afriki, kjer se umikamo proti Tripolisu, pa je najbrž prišel na pomoč general »Vročina« — seveda Angležem.
31.	decembra 1941
OS POSTAJA NERVOZNA
Führer je odstavil von Brauchitscha in prevzel sam poveljstvo nad vzhodnimi armadami. Sedaj bodo Rusi prav gotovo zaustavili svoje prodiranje proti . . . Berlinu! Ko so v Afriki videli, da jim hu-
da prede, so jo Nemci kar najhitreje odkurili proti Tripolisu na vseh mogočih vozilih in prepustili Italijane na milost in nemilost Angležem.
KOLOVRAT
»Sila kola lomi« — pravi beneškoslovenski pregovor!
Že kakih 80 let ni nihče več rabil kolovratov. Sedaj pa, ko ni več mogoče kupiti volnenih oblek, so se zopet pojavili izpod streh že stoletni, trhlji-vi kolovrati. Vsi mizarji so zaposleni z izdelovanjem novih. Že v vsaki hiši ga vidiš.
(se nadaljuje)
šel na pohištvo. Trgovina na Northern Avenue ni daleč od pueblske železarne in manj kot miljo od nove slovenske farne cerkve. Tod je bilo nekdaj več Slovencev, danes prevladujejo Mehikanci.
»Samo šest razredov šole imam; jaz nimam izobrazbe. Pa sem se vseeno postavil«.
Brez dvoma. Od drobnih zavzemanj za soseščino se je razpel do upravnih odborov in direktorijev na univerzi, v banki, v finančnih ustanovah in muzejih. Njegove obveznosti so razpletene daleč preko meja mesta Puebla.
Omenil sem mu, da sem v opatiji v Canon City obiskal patra Alojzija Potočnika, samostanskega ekonoma. Iskal sem dokumente o patru Cirilu, ustanovitelju slovenske fare v Pueblu. Pater Alojzij mi je razlagal zgodovino Slovencev svoje rojstnega kraja: Rock Springs v Wyomingu. Ko sem hotel vedeti več podrobnosti o Pueblu, me je poslal h Gornicku.
Preskakovala sva od spominov na župnika Peršeta iz Leadvilia do patra Cirila v Pueblu, od mladostnih spominov na kričečo harmoniko v slovenskih gostilnah do pevskih nastopov »Prešerna« in zadimljenega Puebla. Danes dima ni več, tudi staro mesto je napol propadlo. Nekdanja slovenska soseska od reki Arkansas se ni nikdar prav opomogla po strahotnem razdejanju poplave v juniju 1921. Stara cerkev še stoji z okrnjenim zvonikom, Italijani jo uporabljajo za šolo; društvena dvorana je najbolj živa ob torkih zvečer, ko igrajo "bingo”.
»V rudnikih je bila trda. Slovenci so kopali premog in delali v topilnicah. V rudnike zlata niso mogli. Ti so bili v rokah Angležev. Šele ko je Zaltz postal solastnik enega, so bila Slovencem vrata odprta«.
»Torej je bil Zaitz tisti, o katerem trdijo, da je med Slovenci v Leadvillu bogataš, ne Golob«.
»Seveda Zaitz. Poleg rudnika je oskrboval železnico Colorado Midland s premogom. Tam so Slovenci lahko dobili delo. Golob je imel salon in bar. Slovenci so se tam ustavljali, potem je pa vse šlo«.
V farnem poročilu za leto 1926 sem kasneje zasledil, da je bil Zaitz najbolj širokogruden podpornik fare; član župnijskega odbora, finančni podpornik. Tudi Colorado Hotel v Glenwood Springs je bil nekaj časa njegov.
»Kako to, da so se Slovenci tako tesno držali topilnice Arkansas? Stringtown ob razdrapani reki je bil skoro povsem slovenski, vsaj tako je razbrati iz mestnih seznamov«?
»Ne le tam, tudi na zapadnem delu mesta, posebno okrog cerkve. Topilnica je obstala še potem, ko so vse druge zaprli. Z železnico so vozili rudo od drugod. Zato so se Slovenci tam držali. Bari in saloni so bili tam. Pa muzika — in dekleta. Salonarji so jih vabili iz starega kraja, fantje so jih pa poročali«.
Konec prve vojne je mesto prizadel. Topilnice in rudnike so zaprli, ljudje so se odselili. Vsaj tisti, ki so mogli. Taki z družinami so obtičali. Župnik Trunk je prišel, ko so gradili novo cerkev na mestu stare, ki je pogorela. Vsega se je lotil. Slikal, pridigal, misijonaril med rudarji po Koloradu, a stari časi se niso več vrnili. Tudi v Pueblu je bila trda. Delavce so odpuščali; tistim, ki so ostali, so znižali plače. Po povodnji se je precej Slovencev preselilo na polico, pravijo ji Mesa, poplava ne more do nje. Najprej so zgradili novo šolo, kasneje novo cerkev. Nekoč je bila tam Eilerjeva topilnica.
»Pater Ciril je bil korenjak. Tudi tisti, ki niso soglašali z njim, so ga spoštovali. Bil je kot oče velike družine. Domači so mu bili v podporo: mlajši brat je bil za kaplana, sestri redovnici sta vodili farno šolo. Njemu se morajo Slovenci zahvaliti, da je slovenska naselbina ostala«.
Svoje prihranke je vložil, potem pa pregovoril še nekaj rojakov, da so kupili svet, na katerem stojita danes cerkev in zaprta farna šola. Opatijo v Canon City je prepričal, da je odkupila del pokopališča, kjer so zdaj pokopani slovenski rojaki. Tako so se zavarovali pred škofijo. V Ameriki fare nimajo premoženja, škofijska last je vse, kar je farnega. Samostani so izvzeti.
Zavist se Slovencev trdno drži. Tudi Gornicku marsikaj zamerijo. Da ne živi med Slovenci, da se postavlja in nerad posluša. Da vedno hiti.
Jack Gornick je primer rojaka, ki ne čaka prekrižanih rok. Hiti, ker bi hotel še marsikaj napraviti. Postal je del žive zgodovine mesta, stresa jo kot iz rokava, meni rešuje uganke, na katere zadevam pri pregledovanju arhivov.
VLADIMIR KOS
NJEJ
Veš, kot kamčatska lilija si, iz belega, v naročju zelenih trikotniških listov,
Marija!
Veter -prinese dež, v cvetov ga zajame dlan, in sonce se vrne in najde jo čisto,
Marija!
Silna drevesa prostor polnijo s tal v nebo. Ta roža pa z mehko prstjo se ujema v podnožje.
Kakor Ti, ki si predla Sinu zemlje telo, in Dekla še zdaj si predpasnik nadevaš po božje.
Kamčatska lilija, po latinskem trillium Kamčatka, po japonskem širobana enrejso, je ljubka pomladanska cvetica, in čeprav je drobna, s svojim belim cvetom zlahka privlači oko.
»Kdaj spet pridete? Pa zapišite, da se ne pozabi«, mi zatrjuje, ko odhajam.
Pred leti so mi v Clevelandu trdili, da v Koloradu skoro ni več sledu po Slovencih. Šel sem tja, da bi se prepričal. Pa sem jih srečeval skoro na vsakem koraku. Jack Gornick je na univerzi ustvaril poseben slovensid oddelek v knjižnici, tam zbira knjige in dokumente o Slovencih doma in po svetu. Z delom in denarjem ga drži pri življenju. Čeprav je zbirka še skromna, je vendar obsežnejša, kot so podobne ustanove na ameriškem zapadu.
Po prvi vojni Slovenci niso več hodili v Puebio. Dela ni bilo več. Po drugi vojni jih je prišel tja le kak ducat. Daleč so od drugih izseljenskih središč, malokdo ve zanje. Drugi in tretji rod se je prebil v vodstvo jeklarn, zdravniki, advokati in gospodarstveniki slovenskega rodu niso tam redkost. Najtrdnejši med njimi pa ostaja prijatelj Jack, živa zgodovina slovenskega življenja na ameriškem zapadu.
staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in
Kako je na naši vesoljski sosedi VENERI?
Še pred poletom vesoljskih sond so znanstveniki o tem planetu marsikaj vedeli, še več u-gibali. Obdelava podatkov, ki jih je poslal Pioneer, pa je dotlej pomanjkljivo sliko razširila in dopolnila.
Venera je obdana od atmosfere, ki pa ima le malo skupnega z zemeljsko. Sestavljena je večidel iz ogljikovega dvo-kisa (torej plina, ki ga mi izdihavamo). Njena gostota je nepojmljivo visoka: skoraj stokrat je večja od gostote zemeljskega ozračja. Približno ena-kokrat večji je tudi njen tlak. Da bi dosegli tak tlak, bi se morali na Zemlji potopiti 1000 metrov pod morsko gladino.
Tudi oblaki so na Veneri, še mnogo več jih je kot na Zemlji, saj jo nepredirno ovijajo čez vso površino in segajo do višine 70 km. Ne tvorijo pa jih kapljice vode, ampak kapljice žveplene kisline.
Nekoč so mislili, da vlada na Venerinem površju prav zaradi teh oblakov večna tema, danes pa vemo, da je Venera stalno razsvetljena. Pa ne zato, ker bi moglo Sonce predreti gosto kopreno oblakov, ampak zato, ker si tam sledijo bliski tako izredno pogosto: Pioneer jih je zabeležil kar 25 v eni sekundi.
Tudi najvišja Venerina gora je nekaj kilometrov višja od E-veresta. Tako visoka je, da bi višja ne mogla biti, ker bi se ji udrlo.
Menda ni treba posebej poudariti, da ni sledu o rastlinah in živalih. Venera je pusta in prazna.
Že dalj časa vemo, da je DAN nekaj spremenljivega. Ko rečemo dan, seveda nimamo v mislih, koliko časa je v nekem
kraju svetlo — pri nas od 8 ur pozimi do 16 poleti — ampak čas enega obrata Zemlje okoli lastne osi. V povprečju traja ta 23 ur, 56 minut in 4 sekunde. Obstajajo pa odmiki, nekateri med njimi odvisni od letnih časov.
Tako je na primer ugotovljeno, da je poleti dan za tisočinko sekunde krajši kot pozimi.
Tisočinka sekunde res ni veliko, ker pa je velika Zemlja, predpostavlja tudi tako kratki čas energijo, ki je neprimerno večja od onih, ki se sproščajo pri potresih in vulkanskih izbruhih.
Da ponazorimo: spremembo v vrtenju za tisočinko sekunde na dan bi lahko dosegli tako, da bi ledeno kocko z robom 40 km (razdalja Trst - Gorica) prenesli s tečaja na ekvator.
Kaj takega se v naravi seveda ne dogaja. Dogaja pa se •—■ to danes vemo — da dan krajšajo oz. daljšajo vetrovi, ki pihajo čisto drugače poleti kot pozimi.
Tu bi lahko kdo ugovarjal: ko je pri nas poletje, je na južni polobli zima in obratno. Zato bi se morala učinka uravnovesiti. Kdor tako modruje, pozablja, da sta severna in južna polobla zelo različni. Prva je precej kopenska, druga skoraj izključno pokrita z vodo. Odtod razlika v porazdelitvi njunih temperatur (vsi vemo, da se kopno dosti hitreje segreje in tudi ohladi kot voda) in zato posredno v vetrovih. Da ne govorimo o bolj neposrednih vplivih: vetrovi, ki pihajo na kopnem, zadevajo na večje o-vire, na večje trenje, kot oni, ki pihajo na morjih.
So živali, ki bolj od drugih zaposlujejo našo domišljijo. Pripisujemo jim lastnosti, ki prej ko njihove lastnosti odsevajo naše čednosti in napake. Med take živali gotovo spada lisica.
Stara znanka iz pravljic in pripovedk napolnjuje tudi danes dnevno časopisje, pa ne kot zvitorepka, ampak kot prena-šalka STEKLINE. Za ugotovitvijo kaznivega dejanja prinaša isti tisk ponavadi že tudi obsodbo: izstrebljenje!
Kako je s stvarjo? Najprej ne bi smeli biti za sodnike zainteresirani. In taki so prav gotovo lovci, ki so (nekateri) že davno pred pojavom stekline pobijali lisice ne samo s streljanjem, ampak tudi z nezakonitim podstavljanjem zastrupljenih grižljajev. Barbarstvo so opravičevali, češ: lisice so hudi tekmeci pri lovu na zajce in perjad.
Že tu se je lisicam godila kri-
vica. Resne raziskave namreč dokazujejo, da pomeni ta za lovce tako dragoceni plen le 10% lisičje hrane. Lisice se namreč zadovoljujejo tudi z malimi glodalci, pa tudi z o-stanki, ki jih izbrskajo iz bližine človeških bivališč.
Popolnoma jalovo bi bilo iztrebiti lisice v eni državi, saj bi vrstnice pomorjenih v hipu priskočile iz sosednih držav: priklicala bi jih odvečna neizkoriščena hrana.
Kaj pa če bi pokol res izvršili v vseh državah vzhodne in srednje Evrope, ki jih je dosegla steklina? Ena posledica je gotova: prekomerno bi se razmnožili glodalci, ki utegnejo prenašati še hujše bolezni. Spomnimo se samo velike morilke, kuge.
Vsaj poskusiti bi bilo treba namesto strupa primešati grižljajem pred lisičjimi brlogi cepivo. In seveda cepiti domače živali.
na® miteifuaci ntena® tratem) oantena® mitera an
Društvo slovenskih izobražencev
Župnik I. Miklavc, T. Simčič in F. Bole na predstavitvi knjige J. Ravnika v Društvu slovenskih izobražencev
Društvo slovenskih izobražencev je sredi junija sklenilo svojo letošnjo sezono ponedeljkovih večerov. Kot o-bičajno navajamo teme in datume zadnjih srečanj v sezoni. 4. maja je prof. Emidij Sušič predstavil svojo študijo o manjšinah; 11. maja je DSI priredilo zanimivo srečanje s predstavniki krožka Studenci v Beneški Sloveniji; 18. maja je prof. Licia Roth predavala o papeški socialni okrožnici Rerum novarum ob njeni 90-letni-ci; 25. maja so ankaranski župnik Ivo Miklavc, Tomaž Simčič in urednik Ognjišča Bole predstavili knjigo Jan-
ka Ravnika »Lepa si, zemlja slovenska«; 1. junija je misijonar Ludvik Zabret prikazoval svoje filme o misijonih; 8. junija je Ladislav Lenček, predsednik Slovenske kulturne akcije v Argentini predaval o kulturnem delu te ugledne ustanove v zdomstvu; srečanja je sklenil Alojz Rebula 15. junija, ko je predstavil zadnjo knjigo Vinka Beličiča z naslovom »Leto borove grlzlice«. DSI se zdaj pripravlja na študijske dneve DRAGA 81. Z redno sezono ponedeljkovih večerov pa bo ponovno začelo oktobra.
NOVO IZVESTJE
Pred dnevi je izšlo novo Izvestje srednjih šol (z navedbo Trst 1980). Zvezek šteje 182 strani in krije šolska leta 1976-77, 1977-78 in 1978-79. Tako se je spet skrajšala zamuda, ki je nastala v preteklih letih in ki je že zahtevala »trojno številko« lani (od 1973-1974 do 1975-76). Zadnja izdaja prinaša najprej že običajno študijo, ki dela Izvestja zanimiva tudi za ljudi, ki se ne ukvarjajo z zamejsko šolsko problematiko, nato pa podatke o profesorskih zborih in dijakih ter nekaterih šolskih dejavnostih vseh srednjih in višjih srednjih šol v tržaški pokrajini za vsako leto posebej. Na koncu so statistični podatki in drobne vesti, poleg tega pa nekrologi profesorjev Elze Antonac, Rudolfa Marca, Otona Berceta in Ivana Vrečarja, ki so umrli v obravnavanem obdobju. Uvodni sestavek, ki prikazuje vse knjižne prevode slovenskih leposlovnih del v italijanščino, je napisal prof. Robert Petaros, ki je tudi urednik Izvestij In ki torej nosi težavno breme izdajanja tega prepotrebnega priročnika. O njegovi vsebinski plati bi ponovili nekaj predlogov, ki smo jih že predstavili v sedmi številki lanskega letnika Mladike.
THE SOUTH SLAV JOURNAL
Med revijami, ki smo jih zadnje čase začeli zamenjavati z Mladiko, je tudi v angleščini tiskan trimesečniik The South Slav Journal. Revija izhaja v Londonu (7 Chesterford Gardens, London NW3 7DD) med uredniki pa je slovenski ekonomist Ljubo Sire. Sodelavci, med katerimi so Slovenci, Hrvati, Srbi, Angleži in drugi, posvečajo svojo pozornost jugoslovanski stvarnosti in zgodovini, dokumentaciji in recenzijam. Z letom 1980 se je končal tretji letnik. Vse kaže, da postaja revija pomembno sredstvo za razpravljanje o južnoslovanskih narodih v mednarodnih strokovnih krogih
IVAN ČARGO
Na gradu Komberk pri Novi Gorici so 22. maja odprli slikarsko razstavo del Ivana Čarga. Slikar je umrl pred 23 leti. Razstava pa bo odprta do 22. julija.
Alojz Rebula predstavlja Beličlčevo knjigo »Leto borove grizlice«
Dr. RUDOLF TROFENIK 70-letnik
V Munchnu v Nemčiji je izšla posebna zbirka razprav »Serta Balcanica-Orientalia Monacensia«) v počastitev sedemdesetletnice rojstva znamenitega slovenskega rojaka Rudolfa Trofenika, dvojnega doktorja — pravnih ved in modroslovja — predvojnega docenta in tajnika pravne fakultete v Ljubljani, po vojni pa slovitega monakov-skega založnika in urednika knjig in zbirk zgodovinskih virov in znanstvenih razprav iz slovenske in jugo-vzhod-no evropskih književnosti.
Rudolf Trofenik je bil rojen leta 1911 v Mariboru. Na klasični gimnaziji v Mariboru je postal znan kot izredno nadarjen in iznajdljiv študent. Že v nižji gimnaziji se je pridružil nezavisne-mu mladinskemu gibanju okoli revije »Križ na gori« (pozneje »Križ«). Ta dvojna gimnazijska izoblikovanost ga je ob odhodu na univerzo v Ljubljani označevala kot izrazito samostojno in obetajočo osebnost. V teku univerzitetnih študijev v razdobju unitaristične diktature kralja Aleksandra (1930-1935) so se te značilnosti Rudolfa Trofenika dopolnile in okrepile v usmerjenost k slovenskim narodnim ciljem. Pod vplivom svojega strica profesorja Franceta Vebra (1890-1975), izvirnega in aplikativnega, mednarodno priznanega slovenskega filozofa, je Dr. Trofenik svoje pravne študije poglobil še z dodatnim doktoratom iz filozofije, kar je vodilo k dosegi njegove do-centure v pravni filozofiji. Svoje praktične talente pa je dr. Trofenik izpri-
čal kot tajnik ljubljanske pravne fakultete, dokler je vojni okupatorji Slovenije niso zaprli obenem s celotno slovensko univerzo. Več generacij slovenskih študentov in diplomirancev iz usodnih let pred vojno in med vojno dolguje Rudolfu Trofeniku hvaležnost za marsikatero pomoč, ki so jo od njega prejeli.
Stalinistični režim leta 1945 ni prenesel svobodnih osebnosti. Zato se je tudi dr. Trofenik znašel med tistimi, ki so jih nasilno natrpali v ječe zaradi njihovega višjega znanja in slovenskega prepričanja.
Po dolgih letih zapora je dr. Trofeniku uspelo priti v Nemčijo, kjer se je s svojo sposobnostjo kmalu uveljavil kot zbiralec redkih knjig za znanstvene knjižnice po svetu. Podjetniški u-speh na tem področju ga je opogumil, da je leta 1960 začel s svojo lastno založbo zgodovinskih in znanstvenih knjig, ki jo je razvil v solidno, mednarodno ugledno književno podjetje. Ob njegovi sedemdesetletnici je Tro-fenikova založba obsegala šest oddel kov: Slovenica, Slavica, Balcánica, AI-banica, Orientaba in Hungarica.
V tem pestrem književnem okviru je dr. Trofenik organiziral številne svetovne strokovnjake, posebno nemške, v simpozijih na šestih področjih svojega založništva. Iz teh področij je v dr. Trofenikovi založbi, in večinoma pod njegovim uredništvom, izšlo 137 zajetnih knjig, od teh kar 41 iz slovenske kulturne zgodovine, narodopisja
in književnosti. Dr. Trofenik je v svoji založbi priredil in izdal besedila in razlage domala vseh slovenskih književnih prvencev od Brižinskih spomenikov, prek slovenske protestantske književnosti do Pohlinovih Spisov in Valvazorjeve kranjske enciklopedije. Prav posebno omembo zasluži razkošna, v usnje vezana izdaja faksimila (1968) Dalmatinove slovenske biblije iz leta 1584, ki jo je Trofenikova založba izdala skupno z Mladinsko knjigo, vodilno založbo v Ljubljani.
Ni pretirano reči, da v povojni dobi ni nihče toliko doprinesel k mednarodni afirmaciji slovenske kulturne zgodovine kot dr. Rudolf Trofenik.
D.C.Ž.
PRAZNIK SV. TROJICE
V	VISKORŠI
V	nedeljo, 14. junija, je bila v Vis-korši v Beneš-ki Sloveniji slovesnost v cerkvi, posvečeni sv. Trojici. Ob prisotnosti romarjev iz sosednih krajev se je odvil obred poljubljanja križev s procesijo okoli cerkve, nato pa je bila tudi maša, pri kateri je somaše-valo kakih deset duhovnikov z obeh strani meje. Vsa svečanost je potekala v italijanščini, slovenščini, fur-lanščini in v domačem narečju. Izredno lepo vreme je pritegnilo na praznik veliko romarjev in želeti bi bilo, da bi se tradicija tega slavja še bolj utrdila, saj stoji cerkvica sv. Trojice v čudovitem naravnem okolju pa tudi sama, se zdi, da skriva dragocene freske, ki jih bodo kmalu povsem odkrili izpod ometa.
OBLAST IN MANJŠINE
Pred kratkim je pri založbi Grillo izšla zbirka razprav «Dominanza e mi-noranze», ki sta jih napisala Anna Maria Boileau in Emidij Susič. Gre za znanstveno študijo, ki obravnava manjšine in njihovo obvladovanje s strani večine. Na to knjigo opozarjamo predvsem tiste, ki se znanstveno ukvarjajo s problemi manjšin.
»SLOVENIAN HERITAGE«
To je naslov knjige v angleščini, ki jo je izdal znani slovenski rojak Edi Gobec, profesor sociologije in antropologije na univerzi v Ohiu (ZDA). Knjiga želi predstaviti ameriški javnosti bogato slovensko kulturno dediščino v ZDA.
11. maja v DSI: srečanje s predstavniki krožka »Studenci« iz Benečije
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
Tudi sezona sobotnih večerov SKK se je z nastopom junijske vročine iztekla. Od zadnjih večerov bi omenili tri, ki so nekako izstopali po pomembnosti: 9. maja je predaval astronom dr. Pavel Zlobec o radioastrono-rniji; 16. maja so spregovorili o zadnjem seminarju FUEV Silvia Callin, Marjan Brecelj in Ivo Jevnikar; 6. junija pa so mladi ustvarjalci, glasbeniki in literati, nastopili z branjem iz svojih literarnih stvaritev in z glasbenimi točkami. Tudi SKK bo v poletnih mesecih šel na počitnice po novih e-nergij in moči za novo sezono. Vsem želimo vesele počitnice in na svidenje !
NEDELJA, 31. MAJA 1981
Zadnja nedelja v letošnjem maju bo šla v zgodovino kot najbolj »kulturna« in bogata na prireditvah vseh vrst. Ta dan je bil v Mačkoljah že tradicionalni praznik češenj, na Katinari so proslavili 190-letnico slovenske osnovne šole, v Skednju so se spomnili 50-let-nice znamenite pridige dr. Jakoba Ukmarja o sožitju med narodi, v Rojanu je bil orgelski in pevski koncert ob otvoritvi novih orgel, v Borštu so imeli praznik vina »s kulturnim programom«, na Vejni je bila »množična« verska slovesnost, v openski cerkvi je bil koncert Tržaškega okteta in domačega cerkvenega zbora ... Ob vsem tem pa še nekaj množičnih izletov in še kakšna prireditev. Pravi rekord. Morda bi ob takih priložnostih kazalo prihraniti kako prireditev za naslednje nedelje.
ANSAMBEL HLEDE V PARIZU
Ansambel Hlede iz Števerjana se je od 30. aprila do 4. maja mudil na gostovanju v Parizu. Tam je bil gost Društva Slovencev in je tudi nastopil za Slovence, ki prebivajo v francoskem glavnem mestu..
SREČANJE ZA BOLNIKE
Slovenske župnije na Tržaškem so tudi letos priredile tradicionalno srečanje bolnih in starejših vernikov. Letošnje srečanje je bilo 24. maja v Bazovici. Po maši in kulturnem sporedu je bilo družabno srečanje v Slomškovem domu.
+ RADO SIMONITI
V nedeljo, 17. maja, so v Fojani v Brdih pokopali dirigenta in skladatelja Rada Simonitija. Rodil se je prav tam 15. maja 1914.
NIKO KURET — 75-LETNIK
Znani slovenski narodopisec Niko Kuret, avtor velikega števila knjig, razprav in poljudnih študij s področja narodopisja, je sredi aprila praznoval 74. rojstni dan. Niko Kuret se je rodil 24. aprila 1906 v Trstu, zdaj pa živi v Ljubljani.
t ZORA KRIŽMANČIČ
Najlepši mesec v letu je bil za vse vaščane iz Gropade najbridkejši. V kratki dobi desetih dni smo namreč pospremili k zadnjemu počitku na bazovsko pokopališče najprej gospo Zoro Križmančič, ki je dosegla kar lepo starost 86 let, nato pa še mladega, komaj 47 letnega Edija Gojča, ki je preminil po kratki, a hudi bolezni. Oba sta bila zavedna Slovenca, ljubitelja petja; rada in povsod sta se vključevala v vaško kulturno življenje. Gospa Zora je med drugim veliko brala in tudi pisala. Nekaj njenega soč nega gradiva iz domačih logov je objavila tudi Mladika.
ŠTEFAN TONKLI - 50 LET MAŠNIK
Znani goriški duhovnik Štefan Tonkli, ki je v naši javnosti znan tudi kot plodovit ustvarjalec in avtor več pesniških knjig, je 30. maja slavil 50-let-nico mašniškega posvečenja. Bil je 15 let v Argentini, nazadnje pa je pred upokojitvijo služboval v Mavhinjah.
ANTON RESEN - ZLATOMAŠNIK
Salezijanec g. Anton Resen, ki že 38 let skrbi za slovenske vernike pri Salezijancih v Trstu, je 30. maja slavil 50-letnico mašništva. Gospod Resen se je rodil 1. maja 1905 v Gorici.
Izreden gost DSI: p. Ladislav Lenček, predsednik Slovenske kulturne akcije v Argentini
MARTIN JEVNIKAR
Valentin Polanšek: Križ s križi
Koroški pesnik in pisatelj Valentin Polanšek je izdal do zdaj pet pesniških zbirk in knjigo črtic (glej Mladiko 1975, 126-27). Letos je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu njegov prvi roman Križ s križi (386 str.), ki je prej izhajal kot podlistek v Našem tedniku.
Knjigi je napisal spremno besedo Lovro Kašelj, ki pravi: »Polanškov roman Križ s križi je pisalo življenje samo. Življenje koroških slovenskih ljudi v kapelskem Prisoju in Sosedanju. Življenje zgaranih bajtarjev in ponosnih kme tov, življenje dninarjev in dekel, življenje ljudi, ki so z vsem srcem ljubili svojo domačo zemljo in svoj narod, za katerega so mnogi od njih pretrpeli mučeniško smrt... Ta avtobiografski roman je pretresljiva dokumentacija naj-groznejše dobe naše zgodovine, ki s svojo nečloveško krutostjo in podivjanostjo prekaša vse šibe, ki so kdaj koli mučile naše kraje in ljudi. Kar Polanšek v njej pripoveduje, ni izrodek pisatelsjke fantazije, ampak resnično doživeta in prav zategadelj tem pretresljivejša realnost.«
Pisatelj, ki se imenuje v romanu Zdravko, je opisal štiri leta svojega šolanja, da bi postal učitelj. To so bila leta druge svetovne vojne, od jeseni 1941 do konca vojne 1945. Nemci so bili v začetku na višku, zmagovali so na bojiščih, znašali ,pa so se tudi nad koroškimi Slovenci. Dne 14. aprila 1942 so začeli izseljevati družine, pobijali so prizadete ljudi, sumljive ljudi pa so obglavljali. Nasilje je bilo tako strahotno, da se ljudje niso upali slovensko govoriti, zvečer pa so se zapirali v hiše, da bi jih oblast ne mogla dolžiti sodelovanja z gošarji, ki so se avgusta 1942 prvič pojavili po odročnejših krajih. Po koroških trgih in večjih vaseh so samopašno vladali mali Hitlerji in se znašali nad nezaščitenimi ljudmi.
V	teh razmerah je začel pisatelj hoditi v šesti razred osnovne šole v trgu (Železna Kapla), ker so v domači vasi zaprli šolo. Bil je nadarjen, priden in podjeten dečko in na vsak način je hotel postati učitelj. O počitnicah je nabiral maline, smolo in delal ročaje, da si je kupil fotografski a-parat in harmoniko, ker ga je glasba izredno veselila. V trg je vsak dan hodil peš ali s kolesom, pozimi pa je stanoval pri znani družini.
Ker je ¡bil v šoli med prvimi, ga je oblast poslala na u-čiteljišče v Kranj. In tu je študiral od oktobra 1942 do konca vojne. Že v trgu so ga mestni otroci zasmehovali s »Čušem«, norčevali so se iz njegove polomljene nemščine, enako se mu je sprva godilo v Kranju, kjer je stanoval v hitlerjanskem dijaškem domu. Pravi, da se je bal celo spati: »Večkrat je govoril naglas v sanjah . .. zaklical je mamo ali babico, odgovarjal sosedovemu soletniku ... in to slovensko! Glasno in slovensko! To seveda ni moglo ostati tajno. Posteljni sosedje so ga culi. In po njem je bilo!«
V	zavodu je vladal vojaški red, kazni so se vrstile na tekočem traku: »Kontrola in kontrola kontrol na vseh kon-
cih in krajih! Pa so že našli nekaj, da so te nadrli in zapisali v kazensko knjigo.« Kljub vsemu pa je vzdržal in si s pridnostjo počasi pridobil nekaj prijateljev, vendar ne med koroškimi študenti, ker so bili nekateri zagrizeni pristaši novega reda. Tudi profesorji so bili bolj priganjači kot vzgojitelji, zato so Zdravka odbijali in ga potrjevali v slovenski narodni zavesti.
Prve počitnice je preživel pri očetu, čeprav je bil nezakonski otrok. Oče je bil trden kmet, zaveden prosvetar že od plebiscitnih dni, med vojno je podpiral partizane, vse pa je navduševal za slovenstvo: »Najmočnejše orožje pa je v nas samih: Vera v naš narod in pripravljenost boriti se za svobodo! Ljubezen, slovenska ljubezen mora premostiti vse razlike med samimi našimi ljudmi. Zdaj gre za življenje ali smrt!«
V	drugem letniku se je pritisk še stopnjeval, uteho pa je našel v glasbi: vneto se je začel učiti klavirja. Zaradi pridnosti je dobil nekajkrat dopust, da je odšel domov. Tu je bilo vedno huje: »Atija so odgnali In sestro Katrico in brata Joha in mnogo ljudi od drugih hiš!« Odpeljali so jih v taborišče, od koder se niso vrnili. Najhujše doživetje pa je bilo za Zdravka, ko so nemški policisti ustrelili njegovega devetdesetletnega pradeda, strica in teto, jih vrgli v hlev in ga zažgali. Zdravko je ¡med pogoriščem iskal zoglenela trupla in v njem je rasla uporna trdnost, -uporna odločnost, podiralo In razkrajalo pa se je vse, »kar mu je doslej svetilo v srcu in pameti«. Premišljeval je: »Koliko so ti ubogi hribovci trpeli, se tolažili z gorečimi molitvami in upanji po neskončnem vsakdanju in skromni hrani, po beraškem spanju skozi kratke ubite noči, se preživljali s siromašno obleko in neštetimi odpovedmi, se spoprijemali dan za dnem s težaškim delom, ki ga ni bilo nikdar ne konca ne kraja, samo da so se preživljali v najskromnejših razmerah. Ali so kaj lepega uživali? Samo en dan. v vsem svojem življenju in strmljenju? Eno uro?«
Vse to je na dijaka tako vplivalo, da se mu je v sanjah prikazal praded: »Zdaj, ko je na domači zemlji končal svojo kmečko golgoto, se je na novo porodil v pravnukovi zavesti, da mu je vedno v duhu prisoten, da mu stopa pred notranje oko in se mu dobrohotno nasmeja, češ, ni težko umreti, lepo je umreti, kjer si v življenju trpel, lepo je umreti nasilno smrt za svojce, za slovensko zavest.. . podzavestno je mladi dijak rastel v lik starega človega in se scela spreminjal v gledanju na svet in sebe.«
V	mračno šolsko in zavodsko življenje je posijai žarek prve ljubezni. V neki vili je pri upokojenem človeku dobil na razpolago pianino, da se je vadil. In tu je srečeval neko skrivnostno Charlotto, v katero se je zaljubil z vso silo mlade duše. Prenašal je tudi pošto za koroške partizane, s pevskim zborom je prvič obiskal Ljubljano.
dalje na naslednji strani ■
Pred koncem vojne so dijake mobilizirali in jih poslali v delavske bataljone, kjer so pretrpeli veliko naporov in poniževanj, toda konec vojne je le prišel in Zdravko ga je dočakal v na pol zbombardiranem kolodvorskem hotelu v Celovcu: »Ušiv in v tujih uniformskih capah se vrne domov. Navdaja pa ga veleobčutje, ki je opremljeno z veličastjem, da živi, da je vse to res: Svoboda in pomlad! Doma v Prisoju so vsi živi in zdravi. Previdno ga seznanjajo, da je bratranec Jozej padel pod Uršljo goro, bratranec Franci za Črno, bratranec Korej končal v kacetu Mauthausen, da so bratranca Stanka in sestrico Adelico ubili pri Peršmanu, da je bratranka Marija umrla v kacetu Ravens-bruck, da, da je očeta uničil kacet Dachau ... S pradedom Florijanom, staro teto Angelo in starim stricem Johanom jih je 9 iz ožjega sorodstva!«
Polanšek je razmere in dogodke poustvaril tako, kakor jih opazuje in doživlja mladi dijak, ki je osrednja oseba romana, z drugo besedo, avtor opisuje svoje medvojno življenje. Na vse gleda z otroško radovednimi očmi, za vse se zanima, zato vedno globlje prodira v tiste strahotne čase, ko je viselo življenje vseh na nitki. Poustvaril je težko življenje koroških kmetov, stiske in pomanjkanje med vojno,
življenje v Železni Kapli, ki je bila gnezdo nemčurjev, o-rožnikov In vojaštva, strah vse okolice. Najprepničljiveje pa je naslikal življenje v Kranju, v dijaškem domu in v šoli. Da bi čim verneje podal dogodke, se poslužuje šolskega poročila in v obliki kronike našteva in opisuje dogodke. Pri tem je tu pa tam raztegnjen In preveč nadroben.
Izmed nastopajočih ljudi je obširneje predstavil mater, deda in babico, s katerimi je živel, potem očetovo družino in nekaj sosedov. Dobro je podal živahno babico Heleno, ki mu je odgrnila precej koroške preteklosti in ga spodbujala, da je rasla v njem narodna zavest.
Iz Kranja je plastično naslikal raznovrstne predstojnike, nižje in višje, ki so bili polni nemške nadutosti, brezobzirni in maščevalni. Mednje so «padali tudi skoraj vsi profesorji.
Pripoveduje počasi in podrobno, premalo pa pazi na važno in bistveno. Uporablja vrsto nemških popačenk, ki so jih slovenski ljudje uporabljali za nemške ustanove in vojaške čine, in starih koroških izrazov. Jezik ni posebno izbran in bi potreboval pilo.
Knjigi je dodal pesnitev Preštevanje preživelih, v kateri je zapel o pobitih in nasilno umrlih sorodnikih.
(se nadaljuje)
ene@©®[ni®ocene@©®inieocene©©e[ni®ocene
X. mednarodno literarno srečanje v Brezah na Koroškem
Letos v zadnjih dneh maja so se v Brezah-Fresachu na Koroškem spet zbrali pisatelji iz mnogih evropskih držav. Tokrat so se v tej prijazni gorski vasi, ki je postala simbol ljubeznivih povezovalnih prireditev, srečali že desetič. Na jubilejnem srečanju, ki je tokrat potekalo — kot vedno — nadvse delavno, a tudi nekoliko slovesno, so se pogovarjali o stanju literarnih stvari v današnjem trenutku.
V	uvodnem predavanju je mun-chenska literarna kritičarka Elisabeth Endres skušala odgovoriti na vprašanja, ki jih postavlja soočanje s tako-imenovano meščansko kritiko. Je literarna kritika, morda prava prevzetnost in objestnost, ali pa vendarle tudi usluga avtorju in literaturi?
V	živahni razpravi so zbrani pisatelji ta problem skušali osvetliti iz najrazličnejših strani: še več pozornosti je povzročil referat mladega salzburškega pisatelja VValterja Mui-terja o literaturi v času elektronike. Čeprav so referentova izvajanja izzvenela dokaj pesimistično, so bili mnogi vseeno prepričani, da se bo dalo in moralo pesniti ne le z gosjim peresom ali pa pisalnim strojem, tem-
več tudi s pomočjo, televizije, radia in drugih novih sodobnih javnih občil.
Poljska prevajalca in pisatelja Ernest Dyczek in Marek Nowak sta nakazala zelo obširne in zanimive probleme literarnega prevajanja, s katerimi sta se med drugim soočila ob prevajanju dela znanega avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda v poljščino.
Ludwig Biberger je predstavil nemško regensburško pisateljsko združenje, znani mlajši južnotirolski pisatelj Gerhard Mumelter pa kulturne probleme v ožinah manjšinske stvarnosti v Boznu in Meranu. Dotaknil se je številnih težav, s katerimi se srečuje nemškogovoreča manjšina na Južnem Tirolskem.
Istočasno se je zavzel za dialog z italijanskim večinskim narodom.
To predavanje je spodbudilo mnoge navzoče pisatelje k različnim duhovnim pobudam ni izvajanjem. Najzanimivejša je zagotovo bila pobuda navzočega slovenskega tržaškega pisatelja profesorja Borisa Pahorja v prid različnim evropskim jezikovnim skupnostim. Pahorjevo pobudo je podprlo 44 navzočih pisateljev, med nji-
mi vsi južnotirolski avtorji, številni avstrijski pisatelji, mnogi avtorji iz Zvezne republike Nemčije, kot na primer vodja odseka za radijske igre pri bavarskem radiu dr. Dieter Has-selbatt, vsi romunski avtorji in mnogi Slovenci, ki so bili tokrat zelo številno prisotni.
Iz ožje Slovenije so namreč poleg tajnika slovenskega PEN-kluba Bogdana Pogačnika, ki je tudi sam pripravil majhen referat o pomenu vzajemnosti med narodi na delikatnem koroškem stičišču ogromnih slovanskih In germanskih narodnih potencialov, prišli še Jaro Dolar, Branko Hofman, France Filipič, Jože Šmit, Anja Uršič in Pavla Rovan, s slovenskega Koroškega Valentin Polanšek in avtorica otroških povesti Marica Kulnik; z Dunaja pa Milena Merlak in Lev Detela.
Zaradi dokaj velike slovenske prisotnosti je sprejeta izjava, ki so jo že pred srečanjem v Brezah v Italiji priporočili pesnik in Nobelov nagrajenec Eugenio Montale, pisatelj FuT vio Tomizza in mednarodno znani režiser Giorgio Strehler, tudi za Slovence, dokaj važna. V njej je med dru-
MARJAN PERTOT
Bibliografija slovenskega tiska v Italiji 1980
(2)
V prvem delu bibliografije, ki smo jo začeli objavljati v prejšnji številki, je v naslovu pomotoma izostala letnica 1980.
KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1980 ; [uredil Jože Markuža]. - Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1980. - 204 str. ilustr. ; 24 cm.
KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1981 ; [uredil Jože Markuža]. - Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1981 [¡1980]. - 179 str. : ilustr. ; 24 cm.
KOSOVEL Srečko. Kras = Carso = Karst / [pesmi] Kosovel ; [ilustracije] Spacal ; spremni esej, saggio di, uvodni esej, Begleitwort Ciril Zlobec ; [prevodi v italijanščino Luciano Morandini, Marino Verto-vec, Marko Kravos ; prevodi v hrvaščino Slavko Mihalič ; prevodi v nemščino Helmut Scharf, Andrej Kokot ; uredil Marko Kravos] ; druga izdaja. - Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. - 1 mapa ([12] str., T30] f.)
KOSIČ Andrea. Pittore Košič Andrea - Galerija Krško 14.5. do 28.5.1980 / [uvodni tekst Ivan Sedej]. - [Gorica : Samozal. ; t. Budin v Gorici, 1980]. - 5 f. besedila, 6 f. reprod. slik. ; p.f. 24x32.
KOSlC Andrea. Pittore Košič Andrea : Galerija Rika Debenjaka, Kanal 14.3. do 9.4.1980 / [uvodni tekst Ivan Sedej]. - [Gorica : Samozal. t. Budin v Gorici, 1980]. - 5 f. besedila, 6 f. reprod. slik. ; p. f. 24x32.
KREČIČ Peter. Avgust Černigoj : monografija / Peter Krečič ; [uredil Marko Kravos ; prevod v ital. Tul-lio Reggente : prevod v angleščino Edvard Zajec]. -[Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1980]. - 187 str. : Ilustr. ; 29 cm. Besedilo v slovenščini. Kratek povzetek v italijanščini.
LABICHE Eugene. Gospod Evstahij iz Šiške ; Vaudevill-ska komedija v treh dejanjih / Eugene Labiche, Žarko Petan, Ervin Fritz. - [Trst : Amaterski oder Prosek - Kontovel, 1980]. - 44 str.; 33 cm. Strojep. avtogr.
LUKIČ Franc. Rak ni smrt / Franc Lukič. - Trst : Založništvo tržaškega tiska : [natisnila tisk. Ljudske pravice v Lj.], 1980. - 206 str., [31] ilustr. str.; 25 cm.
MAGANJA Nadja. Trieste 1945 - 1949 : nascita del mo-vimento politico autonomo sloveno / Nadja Maga-nja. - Trieste ; Trst : Krožek za družbena vprašanja »Virgil Sček«, 1980. - 267 str. ; 29 cm. Strojep. avtogr. Predgovor v slov. in ital. Ostalo besedilo v italijanščini.
MARAINI Dacia. Zenski na podeželju / Dacia Marami; prev. Ivanka Hergold. - [Trst : Stalno slovensko gledališče, 1980]. - 51 str. ; 30 cm. Strojep. avtogr.
MISIJONSKA NEDELJA : 19. oktobra 1980 ; [Odgovorni urednik F. Močnik]. - [Gorica : Katoliški glas, 1980]. - 16 str. : ilustr. ; 25 cm.
MRAK Ivan. Proces : Trilogija / Ivan Mrak. - [Trst : Stalno slovensko gledališče, 1980]. - 41 f. ; 33 cm.
MROŽEK Slawomir. Tango : dramsko delo v treh dejanjih / Slawomir Mrožek ; prevedel Uroš Kraigher. -[Trst : Stalno slovensko gledališče, 1980], - 104 f. ; 29 cm. Strojep. avtogr.
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA - TRST. Poročila upravnega odbora o delovanju po 12. rednem občnem zboru za poslovno dobo od 25. junija 1979 do 1. julija 1980. - Trst : Narodna in študijska knjižnica, 1980. - (1), 15 f. ; 33 cm.
NAŠ KOLEDAR 1981. [Trst : Duhovska zveza, 1980], -14 f. : ilustr. ; 31x24 cm.
(Poleg koledarskega dela so življenjepisi svetnikov, slike župnih cerkva na Tržaškem in Goriškem ter naslovi župnih uradov)
NAŠA MALA DOMOVINA : [slikovno gradivo o slovenskih krajih in ljudeh v Italiji ; Slikovno gradivo je zbirala in objavljala revija Galeb v letih 1974/ 1979 za potrebe skupinskih raziskav na osnovnih šolah ; uredil Evgen Dobrila]. - [Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1980]. - 4 snopiči = 1 mapa : ilustr. ; 25 cm.
1/0 krajih. (20) ilustriranih listov v zaščitnem ovitku.
2/0 zgodovinskih dogodkih in pričah preteklosti. (21) ilustriranih listov v zaščitnem ovitku.
3/0 kulturi in običajih. (19) ilustriranih listov v zaščitnem ovitku.
4 / Delo, promet, trgovina. O naravi in njenih pojavih.
(20) ilustriranih listov v zaščitnem ovitku.
NOVA POT SKAVTIZMA ; [II. začasna izdaja za srečanje na Opčinah 11. in 12. oktobra 1980]. - [Trst :
S.Z.S.O., 1980]. - 37 str. ; 30 cm. Strojep. avtogr.
NOVI VELIKI KNEIPPOV PRIROČNIK : knjiga o naravnem življenju in naravnem zdravljenju / [Napisali Josef H. Kaiser et. al. ...]. - [Trst : Založništvo tržaškega tiska ; natisnila tisk. Ljudske pravice v Lj., 1980]. - 526 str., [20] ilustr. str.; 25 cm.
OB POIMENOVANJU ŠOL 1. MAJ 1945 V ZGONIKU IN LOJZE KOKORAVEC - GORAZD V SALEŽU. -Zgonik ; Salež : Izdal pripravljalni odbor, 1980. - 39 str. : ilustr. ; 21 cm.
OBČINA DOLINA - Comune di S. Dorligo della Valle. Trst - Trieste. Posizioni espresse dal consiglio comu-nale nel mandato elettorale 1975-1980 = Stališče občinskega sveta v mandatni dobi 1975-1980. - Strojep. avtogr. Ital. - slov. besedilo.
OBČINSKE VOLITVE V DOLINI 8. junija 1980 = Ele-zioni Comunali a San Dorligo della Valle 8 giugno 1980. - [Trst : Socialistična stranka Italije, 1980]. -(4) str. ; 31 cm. Slov.-ital. besedilo.
(se nadaljuje)
X. mednarodno...
gim poudarjeno, da pristna književnost in globoka kulturna odkritja rasejo večinoma iz rodne zemlje in črpajo svoje izvirno izrazno sredstvo v jeziku, v katerem nas materinska beseda poveže z bogastvom starih izročil. V izjavi pozivajo kulturni delavci vlade vseh držav, v katerih ži-
vijo od večine drugačne etnične ali jezikovne skupnosti, da le-ta vsem omogočijo poln razvoj njihovih kulturnih identitet, kar bi ustvarilo primerno humano duhovno ozračje in odločno prispevalo k uresničitvi nove povezovalne Evrope.
Letošnje srečanje v Brezah je bilo torej za predstavnike manjšinskih narodov zelo zanimivo. Da je tako le-
po uspelo, je predvsem zasluga Koroške pisateljske zveze in njenega predsednika profesorja VValtherja No-wotnyja. Letos so se jubilejnega srečanja udeležili pisatelji iz Jugoslavije, Italije, Romunije, Francije, Poljske, Madžarske, Zvezne republike Nemčije, Nemške demokratične republike, Južne Afrike in Avstrije.
Lev Detela
Agencija sa pomirjenje živcev
Pepo iz Ricmanj piše slovenskemu članu framasonske lože Licia Gellija P 2.
Riemanje, ko češnje zorijo
VENERABILE BRAT,
ČASTITLJIVI FRATELLO!
Če ne prostozidarski pozdrav, pa vsaj zidarski pozdrav od Pepota iz Ricmanj! Vidiš, odkar sem se rodil na ta naš revolucionarni Breg, imam opraviti z zidarsko žlico in z le-velom, zidaril sem od Zavezniške vojaške uprave do Ceco-vinija, zato ni hudič, da se midva ne bi zastopila, dragi fratello.
Viš, marsikateri Slovenec je zaviha! nos, ko se je raznesla novica, da si med tistimi slavnimi 953 čiani framasonske lože P 2 tudi ti, sin nepozabnega borca za slovenske pravice. Pepo pa ni zavihal nič! Pepo si je rekel samo: Jej, jej, jej, če to ni velikanska reč za vse zamejske in pri-mejske Slovence, da imamo svojega kvalificiranega predstavnika med najvišjimi italijanskimi glavami! Saj med tistimi 953 niso kakšni Janezi in Mihoti, tam imaš generala Nata pa admirale pa še najvišjo špijonažo pa II Corriere della Sera iz Milana!
Veš, kaj je šlo Pepotu po glavi ob tej novici, dragi fratello? Da si ti pri svoji narodni zavesti gotovo šel v tisti P2 zaradi Prešerna! Ja, tako! Ker se P2 začenja z isto črko P - kot ime našega narodnega genija! No, malček mogoče celo zaradi mojega Pfepota], kdove! Na vsak način pa si šel zaradi Prešerna. In kam si šel? V druščino, ki diši po slovenstvu kot kraška repa. V ložo si šel. Toda ali nimamo tudi Slovenci nekega Loža na Notranjskem? Pa ne samo to! Šel si iz ljubezni do slovenskih starin! Poglej tisti fra-masonski trikotnik z očesom na sredi, tisti simbolobon, kot se menda reče. Naša nona in naš nono sta imela nad zakonsko posteljo prav takšno oko sredi trikotnika! A kaj
govorim o trikotniku z očesom! Vzemi tisti framasonski predpasniček (fertofček), ki si si ga, dragi fratello, nataknil, ko so te v tisti strašno slovesni in skrivnostni ceremoniji sprejeli v P2! Ali ni takšenle luškan fertofček tako rekoč naše narodno oblačilce? Jaz si na primer slovenske Micke sploh ne znam predstavljati v očarljivejši opravi kakor s fertofčkom, najrajši z rdečim. Pa še bele nogavice si si moral natakniti pri posvetitvi, kaj? Viš, jaz jih nosim samo, kadar je dvajset pod ničlo, takrat si nataknem rokavice z enim palcem, pa je. A tista P2 že mora biti nekaj neznansko finega, da je treba imeti bele rokavice kakor za prvo obhajilo.
Pa veš, kaj gre po glavi Pepotu, dragi fratello? Tole: Jej, jej, jej, kaj vse si moral napraviti za Slovence med tistimi 953 neznansko visokimi glavami! Tisti tvoj mickovski fertofček je moral kar plapolati za naše narodne pravice! Venerabile maestro Licio Gelli, Bog mu daj dobro v Uri-gvaju ali kjer že je, je moral kar presunjeno sklanjati svoj monsinjorski obraz, ko si mu ti, lepo s fertofčkom prepa-san, razlagal, kako so ne samo mnogi framasoni, ampak tudi premnogi tržaški Slovenci »v spanju« (in sonno).
A kaj sem pozabil pri vsem tem! Da si ti vnašal v tisti ceremonial še en slovenski narodni ornament: kapuco! Se naši kurenti na Dravskem polju ne pokrivajo prav tako s kapuco, da jim iz nje samo oči gledajo?
Vič, dragi fratello, takšne reči je mislil Pepo, ko je zvedel za tvoje ime med tistimi 953 najvišjimi. Pa nič se ne žalosti, če se je zdaj tista loža P2 zaradi neprevidnosti Licia Gellija osrala po ojesu, kakor se reče v Ricmanjih. Vse se še da oprati. Vse se še da obnoviti.
Za fertofčke in kapuce ni problema. Moja Francka naredi eno in drugo. Fertofčke iz kakšnih starih narodnih noš, kapuce pa lahko kar iz starih kovcet (nogavic). Za trikotnike pa bi poskrbel jaz.
Pozdravlja te z zidarsko žlico na avbiks tvoj bodoči fratello Pepo iz Ricmanj
Predavanje
Novoimenovani upravnik Slovenskega gledališča v Trstu, ekonomist Bogo Samsa, sicer znan tudi kot bojevnik za — žal spodletelo — industrijsko cono na slovenskem Krasu, bo na dan sv. Kilijana predaval v Gregorčičevi dvorani o temi
DRAMATURGIJA INDUSTRIJSKE CONE Vabljeni!
Nova premiera
Zvest tradiciji, da upravnik Slovenskega gledališča nastopi tudi kot dramatski avtor, bo menda novi upravnik Slovenskega gledališča Bogo Samsa preskusil svoj gledališki navdih.
Kakor se sliši, že piše svoj prvi gledališki tekst. Začasni naslov: Mojo osimsko kri škropite.
pismapnsmo
nem zakonu, v katerem mi rasteta dva otroka. Prepričan pa sem, da sta pomanjkljiva spolna vzgoja in predsodek do vseh oblik kontracepcije (med drugim) razlog za nepremišljeno sklepanje mešanih zakonov, kjer si nista mož in žena na jasnem glede vzajemnih narodnostnih odnosov. Ti zakoni se pogostoma razdirajo ali pa se vse skupaj konča tako, da se o-hrani z nenačelnim pošiljanjem otrok v italijansko šolo. V svojem zapisu sem jasno poudaril, da sem moralno nasprotnik siplava in da se zavzemam za družbo, ki naj ga dejansko preprečuje. Toda to je že drugo vprašanje, o katerem bomo najbrž še razpravljali, ne glede na izide referenduma, če nanj ne bodo pozabili vsi, ki so bili v referendumski kampaniji sicer zelo glasni.
Pa brez zamere, Stojan Spetič
Trst, 1. junija 1981
Ni treba, da se nam gospod Spetič zahvaljuje. Kar je napisal, je napisal. Prepisali smo dobesedno njegov pripis (o mešanih zakonih!) k članku in ga komentirali. Njegovo pismo objavljamo, čeprav ne naprošeni. Jasno: Spetič ni zapisal, da je treba »mešane zakone preprečevati z ubojem«. Naš stavek pa se je točno glasil takole: »Seveda smo proti mešanim zakonom, toda jih mar bomo preprečevali z uboji?« In to se sprašujemo še danes. Ta dvom je logična posledica njegovega pripisa proti mešanim zakonom pod člankom, ki se je zavzemal za ohranitev zakona št. 194 o splavu.
HVALA Tl DOBRI PASTIR
V nedeljo 14. junija sem bila za botro pri slovenski birmi v cerkvi Sv. Vincencija v Trstu. Velika svetla cerkev je bila polna praznično razpoloženih slovenskih ljudi. Vsaj en vesel pogled, sredi naše siceršnje zamejske klavrnosti! A kar me je posebej pretreslo, je bila pridiga g. škofa Bel lomi j a. Kakšnih dvajset minut je trajala, polna misli in polna srca, izgovorjena s pravim apostolskim žarom, v skoraj brezhibni slovenščini.
(Podpis)
HEJ SLOVENCI, NAŠA REČ ...
Na proslavi obletnice nekega tabora v Prekmurju pred tedni bi bil moral nastopiti kot govornik Mitja Ribičič. A zaradi nemirnega Kosova je namesto Ribičiča nastopil politično manj izpostavljen govornik, Polič. Pač zato, da bi Slovenci ne dali vtisa prevelikega nacionalizma.
Kaj naj čakamo Slovenci v zamejstvu, če se dogajajo takšne stvari v matici?
Kolikor je omenjeni dogodek resničen, seveda. A kaže, da je.
M. P.
ANTENA
Msgr. ANTON RUTAR, 95-LETNIK
Ob koncu maja je najstarejši slovenski duhovnik na Goriškem msgr.. Anton Rutar praznoval 95. rojstni dan. Lani je obhajal 70-letnico mašniškega posvečenja, pred upokojitvijo pa je služboval v Pevmi. V svojem dolgem življenju je msgr. Rutar veliko storil za duhovno, versko in kulturno rast naših ljudi. Želimo mu še na mnoga leta!
Ustnica uprave
Tik ob začetku poletja prejemate še eno številko Mladike, zadnjo pred počitnicami. Od prejšnje, 5. letošnje številke, se je na upravo steklo malo darov in naročnin. Upamo, da se nas boste med poletjem spomnili, da bo lahko v jesenski številki seznam darovalcev dolg in zajeten. Navadno tožimo o finančnih težavah okoli Novega
Izšli so zborniki predavanj in razprav v Dragi:
® DRAGA 68
•	SLOVENSKO USODO KROJIMO VSI (1969-70)
•	DRAGA 71
•	IDEJE IN VREDNOTE (1972) ® DRAGA 73
® SLOVENEC MED DOMOM IN SVETOM (1974)
•	DRAGA 75 (šapirografirano)
•	DRAGA 76 (šapirografirano)
•	DRAGA 77 (šapirografirano)
•	DRAGA 78 (šapirografirano)
•	DRAGA 79 (šapirografirano)
•	DRAGA 80 (v pripravi)
Nekaj izvodov teh publikacij, ki predstavljajo izreden zgodovinski dokument našega časa in razmer, je še na razpolago in jih priporočamo.
leta. Nerodno nam je, da tokrat začenjamo prej. Toda k temu nas silijo hude finančne težave, ki so zelo blizu meji nevzdržnosti. Vemo, da naša prošnja ne bo zadela na gluha ušesa in zaprta srca, ampak da boste kot doslej spet izkazali svojo navezanost in prijateljstvo Mladiki z darežljivostjo, ki Vas odlikuje.
Doslej beležimo naslednje darove: Marija Knez iz Cerovelj 10.000 lir, Nadja Štoka iz Trsta 500, Janez Vodopivec iz Rima 1500, Egidij Vršaj iz Trsta
12.000	lir, Iva Rant iz Škofje Loke 500 novih dinarjev.
Nekaterim bralcem, ki so nakazali vsoto višjo od letošnje naročnine, smo namesto daru šteli pribitek v kritje naročnin preteklih let. Zato njih ime ni navedeno med darovalci.
Studijski dnevi DRAGA '8I
4. - 5. - 6. SEPTEMBRA 1981 TRST, DONIZETTIJEVA 3 — OPČINE, NARODNA 89
Prijave in informacije: Društvo slovenskih izobražencev -Trst, Donizettijeva 3 - Tel. 040/768189
Vsem se iz srca zahvaljujemo!
za
in
voljoiosm
Teksaški milijarder razkazuje svojemu prijatelju prekrasno zbirko u-metniških slik.
»Izredno,« vzklika prijatelj in se ustavi pri eni od razstavljenih slik. »To je gotovo Modigliani!«
»Ne vem natančno,« reče milijarder, »Modigliani ali Jaguar. Istega dne sem kupil v Londonu to sliko in avtomobil, a še nisem imel časa, da bi pregledal račune.«
»In zakaj pravite, da se hočete ločiti od svojega moža?«
»Ker sem se naveličala biti vedno
Najbolj zabiti v razredu si je zlomil nogo. Ko je po treh tednih spet prišel v šolo, ga vpraša učitelj:
»No, kako gre?«
»Odlično. Zdaj tečem bolje kot prej.«
»No, potem ti pa manjka samo še krepak sunek v glavo .. .«
Janezu je umrla žena. Ko pride k njemu prijatelj Tomaž, ga najde ob steklenici žganja.
»Zdaj ti je to edina tolažba, kajne Janci?«
»O ne. Imam ga še dve steklenici.«
»Tole juho moraš pojesti, Vesna; drugi otroci bi bili veseli, če bi je imeli le polovico.«
»Jaz tudi, mama.«
»Nazadnje sem le našla vaš dežnik, profesor!«
»Kje pa?«
»V oddelku za najdene predmete.«
»Čudno. Tam se niti nisem ustavil.«
* * *
Turist iz Evrope si je hotel v Tokiu kupiti pas za hlače. Pokazal je z roko, kaj bi rad, a prodajalka dolgo ni razumela. Končno se ji je posvetilo. Zmagoslavno je položila pred kupca — nož za harakiri.
Ribič se vrne domov pozno ponoči in zavpije:
»Žena, ves mesec ne bomo kupili mesa!«
»Si ujel kako veliko ribo?«
»Ne, vso plačo sem zapil.«
»Moj mož je jutri na prvem kanalu.«
»Vidiš, moj mož se pa ni hotel nikoli naučiti plavati.«
»Kako se je moj mož spremenil v zakonu! Pred poroko ml je govoril samo o srčku, zdaj so pa vsak dan na vrsti jetra in ledvice.«
»Jože, v jezik sem se ugriznila.« »Le kako ti je uspelo, dobiti ga med zobe!«
sama.-
Počitniški dom »Pri sestrah« vas vabi na Belopeška jezera Naslov: 33010 BELA PEČ - FUS1NE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791	
	
Od obrtniških izkušenj	POSEBNI POPUSTI!!!
v trgovinsko dejavnost	OBIŠČITE NAS !!!
3i0VbtČ	TRST Prodajalna: ul. S. Cilino, 38
Anton Koršič	telefon 54390
• Serijsko pohištvo	Dom in delavnica:
• Pohištvo po meri	ul. Damiano Chiesa, 91
• Preureditve	telefon 571326
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
VII. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1981. Izid ho javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85.
CENA 1000.- UR