Ob 60-letnici Otona Zupaniita Dne 23. januarja t. 1. je praznoval naš odlični pesnik Oton Župančič 604etnico svojega plodonosnega življenja. Kakšnega pomena je Župančič kot umetnik za kulturo našega malega naroda, o tem pričajo mnogoštevilne razprave o njem v naši literaturi, kakor tudi pri drugih narodih. Saj je on, kot mu priznavajo vsi, danes najvišji vrh pesništva ne samo pri nas, ampak med južnimi Slovani sploh. Z njirn smo stopili skromni Slovenci z odločnim korakom v krog številnejših evropskih narodov. Njegovo ime je ozko zvezano z razdobjem naše moderne, ki je prisluhnila do tedaj neznanim utripom umetniškega sveta izven naših meja. A to je bil samo rahel dih nove pomladi, ki je vzbudila pri nas svojevrstno cvetje poezije, popolnoma zakoreninjeno v domači zemlji in našem narodu. Čeravno se je Župančič razgledal kot umetnik po tujih zemljah, je vendar v večini svojih pesmi ostal na domačih tleh. Motivi belokranjskih in narodnih pesmi drugih slovanskih narodov so mu bili vzor pri njegovem sicer originalnem ustvarjanju. Zato se nekatere njegovih pesmi bero kot narodne. Naši najboljši skladatelji so jiri po vrsti uglasbili in ni ga boljšega koncerta, kjer bi se ne pele pesmi na Župančičeva besedila. Poleg obče človeških vprašanj in teženj zanima pesnika vse kar je kdaj zadevalo in vznemirjalo naš narod ter dobi v Župančičevi poeziji svoj odmev. Skrbi ga usoda naroda ob diplomatski razdelitvi ozemelj, vprašuje se, kaj bo z našo besedo, biča grehe našega gib- Ijivega značaja in poveličuje pokonci može. V zbirki »Zarje Vidove« mu je pri srcu zlasti trpljenje našcga naroda na poti k odrešenju. Za umetniško vzgojo naše mladine imajo prav poseben pomen Župančičeve mladinske pesmi. Se kot dijak je priobčeval v »Vrtcu« p^ smi, ki so poleg Levstikovih še danes najboIjV še v našem mladinskem slovstvu. Njegov »Ci-\ ciban« pa je za vse čase vzor prave poezije, namenjene mladim srcem. Vsc naše čitanke so polne Župančičevih pesmi in ugank in ni ga šolarčka, ki bi jih ne znal po vrsti na pamet. Saj so vzete iz njegovega srca, zato jih tudi s takim veseljem sprejema. Celo njegova prircjena dela kot »Palčki Poljančki« so se otrokom tako priljubila, da je neka šolarka v težki bolezni, ko je že skoro umirala, hotela še to knjigo — kot svojo zadnjo željo. Brez Župančičeve pesmi si danes skoro ne moremo misliti kake šalske prireditve. Tudi za to mu morata biti mladina in šola hvaležni. A ne samo kot pesnik, tudi kot oblikovalec in tvorec našega jezika je Zupančič nedo segljiv mojster. To je pokazal kot prevajalec Shakespeareja in drugih klasičnih del prvovrstne svetovne literature. Zupančič nam je dal kot človek in umetnik vse, kar more kdo dati svojemu narodu. Mladina kot učiteljstvo se pridružujeta čestitkam celokupnega naroda, želeč pesniku jasne in dolge jeseni življenja, da bi mogel »še kaj ljubega nam povedati« . ar.