GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VIII. — Štev. 49.
Murska Sobota, 13. decembra 1956
Cena din 10.—
V PODJETJU, V KATEREM
OSTANE SINDIKAT IZVEN ŽIVLJENJA
NE MORE BITI PRAVIH SOCIALISTIČNIH ODNOSOV
December je mesec obračunov. Vsi ljudje v tem mesecu zaključujejo takšne ali drugačne račune enega leta. Tudi sindikalne podružnice ne delajo drugače. V vsem Pomurju so imele občne zbore. Le nekaj zamudnikov tega dela še ni opravilo. Marsikje so dobili ti zbori letos nov ton. Predvsem tam, kjer niso delavci napol kmetje, temveč edino delavci. Poročila, ki so jih pripravili predsedniki, so bila v veliki meri površna. Tistih bistvenih problemov, ki žulijo delavce, ni bilo v njih. Tako skoraj nič o delovnih razmerah in odnosih, o delovni disciplini, premiranju, normah in podobno. To vse je odpadlo na zadnjo točko — razno, ki se je ponekod spremenila v glavno točko letnega zbora sindikalne podružnice.
Že bežen pregled poteka posameznih občnih zborov sindikalnih
podružnic opozarja na površno delovanje upravnih odborov teh po-
družnic. To se izraža v neplačevanju članarine, v brezidejnosti nekaterih članov upravnih odborov sindikalnih podružnic, med katerimi so tudi takšni, ki so se borili proti normam in pri tem ostali osamljeni s svojim mnenjem v kolektivu. Najbolj pa začudi primer nekega tovariša iz Murske Sobote, ki je bil predsednik delavskega sveta in je vztrajal pri tem, da noče biti član sindikata, razen tega pa je odklanjal tudi članstvo v Socialistični zvezi. Nekaj takega lahko dovoli sa-
mo kolektiv, ki je dokaj brezbrižen do dogajanja v družbi in je sestavljen iz več ali manj sebičnih ali vsaj indiferentnih ljudi.
V obrtnih podjetjih se rado zgodi, da sindikat ostane izven življenja. Tako kljub temu, da se kopičijo pomembni problemi, ki jih je treba sproti reševati, sicer jih utegne izkoristiti kak škodoželjnež za ustvarjanje zmede. Tako v elektrotehničnem podjetju Blisk praktično ni bilo sindikata, ker je to Dodjetje združeno s podjetjem Rafimus in Kleparstvo. Ker je v vsakem podjetju bila samo sindikalna grupa, razen v Rafimusu ni bilo nikjer sindikalnega dela. Posledica tega je bila, da so nastala i v Kleparstvu in v Blisku nesoglasja in trenja in celo sovraštvo se je oblikovalo. Tako je nastala pri Blisku težnja strokovno najbolj usposobljenih ljudi po odhodu iz podjetja.
Slabost tega podjetja pa je tudi ta, da razen sindikata nima nobene druge politične sile. Tako nobenega komunista in le malo članov Socialistične zveze in mladine. Podobno je tudi v Kleparstvu, kjer so delavci obsodili nedelavnost upravnega odbora.
Na sestanku sindikalnih funkcionarjev, ki so razpravljali o občnih zborih, kakršni so bili. je bilo govora tudi o pomanjkljivosti poročil, ki marsikje niso prikazala resničnega stanja in delavnosti podružnice. Gre olepšavanje in tudi za pomanjkljivo poročanje. Delavci so mnogo razpravljali o plačah in plačnem sistemu, toda tam, kjer bi morali najbolj razpravljati tudi o slabostih v podjetjih, so molčali. Tako člani delovnega kolektiva gradbenega podjetia Zidar, kjer menijo, da direktor slabo gospodari in prinaša podjetju zgube. Tamkaj sindikat ni povedal svoje odločne besede o de-
lavskem upravljanju, ki gotovo ni odigralo v podjetju svojega namena, posebno vprašanje pa je povsod študij, ki je zanemarjen. Toda ne gre za stereotipni študij, kakršnega so se ljudje naveličali, temveč za nekaj svežega in privlačnega. To pa pomeni veliko dolžnost, ne samo sindikalnih podružnic, temveč tudi občinskih sindikalnih svetov. Menda ne bo odveč pripomba, da je bilo prav v tem smislu mnogo premalo skrbi za gospodinjske pomočnice, ki so izven organizacije in si želijo izobrazbe v takšni ali drugačni obliki. Dva sestanka so sicer imele, toda ali ne bo pri tem ostalo. Prav zaradi posebnega položaja gospodinjskih pomočnic, katerih delovno razmerje in delovni odnosi so često problematični in do neke mere marsikje tudi neurejeni, je organiziranje takih deklet morda bolj pomembna dolžnost sindikata kot katera druga.	V. Š.
Delavka Tovarne perila Mura med delom
Našim bralcem
sporočamo, da bomo natisnili izredno številko Pomurskega vestnika, ki bo izšla v soboto, 15. t. m., posvečena pa bo zasedanju obeh zborov Zvezne ljudske skupščine.
Člani zveznega zbora in zbora proizvajalcev Zvezne ljudske skupščine so prejšnji teden zaključili skoraj enotedensko razpravo o temeljnih načelih zveznega družbenega plana za prihodnje leto. Razprava je bila nedvomno ena najplodnejših in najobširnejših skupščinskih diskusij, saj je sodelovalo v njej 75 poslancev.
V uredništvu menimo, da bodo bralci z veseljem posegli po bogatem gradivu tega zasedanja, posebno pa še, ker bomo objavili tudi govor podpredsednika zveznega Izvršnega sveta, tovariša Edvarda Kardelja. toda ker gradiva nismo mogli vsega pripraviti do zaključka dela v redakciji, smo sklenili, natisniti posebno številko.
UREDNIŠTVO
Pomemben letošnji jubilej:
PETNAJST LET JUGOSLOVANSKE LJUDSKE AEMADE
Letos 22. decembra bo poteklo polnih petnajst let, odkar je bila v malo znanem bosanskem kraju Rudo ustanovljena I. Proletarska brigada. Ta zgodovinski datum je upravičeno postal tudi rojstni dan naše JLA.
Pomemben jubilej naše slavne Jugoslovanske ljudske Armade, ki je v času narodnoosvobodilnega boja in povojne socialistične graditve
prispevala levji delež za osvobojenje domovine in njeno neodvisnost, bomo letos dostojno proslavili tudi v Pomurju — z razliko od prejšnjih let: veliko bolj množično.
Proslave se bodo začele že pred samim praznikom in bodo trajale ves mesec, tako da lahko upravičeno imenujemo letošnji december za mesec Jugoslovanske ljudske Armade. Praznovanja bodo potekala
predvsem v znamenju zbliževanja Armade in našega ljudstva. Po vseh večjih krajih, zlasti pa še v občinskih središčih, bodo slavnostne akademije in kulturne prireditve, na katerih bodo nastopali tudi borci JLA, rezervni oficirji, mladinci predvojaške vzgoje itd. V pomurskih kinematografih bodo v času praznovanja vrteli primerne predfilme o razvoja naše Armade in o življenju v njej. Člani Zveze borcev in rezervni oficirji bodo obiskali tudi najzaslužnejše partizanska družine. Šolski mladini po šolah bodo stari borci NOB pripovedovali svoje partizanske doživljaje in zanimive dogodke iz življenja v JLA. Podobna srečanja starih borcev JLA in naših delavcev bodo tudi v vseh večjih podjetjih in ustanovah. Zastopniki naših množičnih organizacij bodo obiskali tudi naše obmejna enote. Med vojaki in športniki bodo navezani še ožji stiki s številnimi športnimi tekmovanji.
Priprave za proslavljanje letošnjega jubilejnega Dneva JLA vodijo posebni pripravljalni odbori v okrajnem in občinskih merilih, v katerih so mnogi znani borci NOB in aktivni oficirji JLA.
Gradbena podjetja so sc letos spoprijela s težavami, kakršnih prejšnja leta niso poznala. Prav posebno težavno je tam, kjer je organizacija dela slaba in kjer se ne potegnjejo dovolj za dobro ime podjetja s hitrimi in kakovostnimi deli. Sem sodijo predvsem obrtna podjetja, ki dobivajo le neznatna naročila in imajo delovišča v neštetih krajih — morajo pa se boriti še z razvitim šušmnrstvom v svoji stroki.
Zbori volivcev v soboški občini
Problemi mesta, vodna skupnost, kmetijske zadruge..
V občini M. Sobota so bili zbori volivcev zadnja leta površni in neučinkoviti, kar se sedaj zelo občuti v mnenju ljudi, da se namreč sklepi zborov volivcev premalo ali pa sploh ne upoštevajo. Letošnji zbori volivcev so bili zaradi tega mnogo premalo obiskani, toda predlogi, pripombe in tudi kritične misli so takšne, da dajejo dobro osnovo za razpravljanje o raznih problemih svetom pri občini in tudi občinskemu ljudskemu odboru. Žal so bili zbori volivcevše vedno preveč enostranski, ker so obravnavali probleme, ki so volivcem najbolj blizu, ne pa tudi bolj splošnih, pa zato tem pomembnejših vprašanj vasi in mesta. To zopet zaradi tega, ker doslej ni bilo izčrpnih poročil, a eno samo poročilo ne more obsegati vsega, kar je aktualno ali standardno v našem življenja.
Zbori volivcev so razpravljali predvsem o komunalni dejavnosti, o problemih vodne skupnosti, poslovanju zadrug, o taksah in podobnih stvareh. Kot je bilo to že ugotovljeno v analizah družbenega upravljanja, je aktivnost krajevnih odborov in z njimi vaščanov usmerjena predvsem na popravila cest, mostov in podobnih objektov. V M. Soboti sami je bilo govora o urbanističnem načrtu in o gradnjah v mestu, ki naj ne bo več velika vas, kakršno obeležje mu daje sedanja neurejena površina. V tem smislu je bilo zabeleženih precej umestnih predlogov. Znova so volivci spregovorili o delavsko-uslužbenski menzi, o tem, da je gostiln odločno preveč v »mestu in podobnem. Le na enem samem zboru volivcev je bilo rečeno, da je zborov premalo in naj jih ljudski odbor Večkrat sklicuje. Na
vseh zborih volivcev pa ni udeležba presegla polovice volivcev dotičnega okoliša, sicer pa za polnoštevilno udeležbo ni nikjer dovolj velikega prostora, o čemer je vredno razmišljati.
Mnogo ogorčenja so izrazili ljudje na račun Vodne skupnosti, ki ljudi ne obvešča o svojih načrtih in uspehih. Tako so ob gradnji kanala kar začeli z delom na njivah, ki so bile že posejane, ne da bi pravočasno obvestili kmetovalcev o svojem delovnem programu. Podobno je bilo tudi drugod. Ponekod pa kmetje želijo, naj vodna skupnost nekatera nujna dela takoj opravi, kajti tudi manj pomembni načrti so potrebni uresničitve že zato, ker so hitreje uresničljivi kot veliki načrti. V vaseh, ki mejijo na Goričko, ugotavljajo, da okoliš vodne skupnosti ni pravilno razmejen in za-
radi tega ne marajo plačati ustreznega prispevka. Vodna skupnost tudi že nekaj let ni izterjevala prispevka, zato se je v plačilo nakopičilo posamezniku kar do 10 tisoč din, kar je že velik znesek. Tako je v zaostanku nekaj desetin milijonov dinarjev. Res pa je tudi to, da znaša letni prispevek vseh članov le 7 milijonov din, medtem ko daje družba za melioracijo Prekmurja kar 70 milijonov din letno. To je treba upoštevati in pojasnjevati med govorom o vsem drugem. Vendar se zdi, da Uprava vodne skupnosti ne čuti potrebne odgovornosti napram svojim članom.
Še mnogo slabše pa je s kmetijskimi zadrugami skoraj povsod, kjer obstojajo. Kmetovalci so izjavili na zborih volivcev, da je letošnje izterjevanje davkov pravzaprav odvečno, kajti kmetje bi davek v redu odplačali, če bi jim zadruge ne bile dolžne. Zadruge namreč plačujejo odkupljeno blago šele takrat, ko to blago prodajo naprej in ga dobijo plačanega. Tako jemljejo zadruge od kmetovalcev brezobrestni kredit, medtem ko ima banka še vedno okrog 200 milijonov din, namenjenih za ustrezno kreditiranje. Zadruge s tem početjem delajo ogromno poli-
tično škodo, o čemer je potrebno strogo spregovoriti. Občinski odbor Socialistične zveze meni, da je tako početje pomanjkanje vsake morale v trgovanju, ki se tudi sicer opaža. Tako v načinu odkupovanja živine. Kmetje so prisiljeni voditi živino na odrejeno mesto po trikrat, preden je živina odkupljena. Včasih se odkupovalci celo posmehujejo kmetom s svojim početjem. Podoben postopek ima tudi zadružno trgovsko podjetje Agromerkur. To podjetje baje stane ustrezni uslužbenec, ki se ukvarja z odkupom, celih 400 tisoč din mesečno, kar seveda plačujejo potrošniki.
To so problemi, ki terjajo odgovor in rešitve. Vodna skupnost, zadruge in ostali, o katerih so na zborih govorili, so dolžni priti pred volivce s prepričljivimi argumenti.
              V. Š.
IVAN REGENT PREDAVAL V LJUTOMERU
V okviru Ljudske univerze je predaval v ponedeljek v Ljutomeru Ivan Regent. Govoril je o mednarodnem položaju naše države. Ljutomerska kinodvorana, kjer je bilo predavanje, je bila napolnjena skoraj do zadnjega kotička.
Naš komentar:
NAFTA IN MURA — KRITIČNI POSTAVKI
Tretje tromesečje je pokazalo, da bo letna realizacija v industriji tako po količini kot po vrednosti proizvodnje za približno 20% nižja od planiranih postavk.
Nekatere gospodarske organizacije so se koncem tretjega tromesečja močno približale realnim številkam, ki jih predvideva družbeni načrt. K temu so pripomogle delno ugodne konjunkturne razmere o zadnjih mesecih, delno pa so vplivale na realizacijo načrta izpopolnjene organizacijske in proizvodne metode v posameznih podjetjih.
Realizacija v industriji 'po količinski proizvodnji 60% po vrednosti proizvodnje pa 56,5% napram letnim postavkam. Da celotna slika realizacije v industriji ni najbolj vzpodbujajoča, je krivda v izredno nizki proizvodnji dveh največjih industrijskih obratov. Nafte in Tovarne perila »Mura« M. Sobota. (Nafta realizacija kol. 51%, po vred. proizv. 47.6 %, »Mura« kol. 52,6 %, po vred. proizv. 55,5 %. K temu se pridružuje še ljutomerska »Žica«, kar pa ni odločilno, ker je to manjši industrijski obrat.
Na drugi strani pa so dosegla nekatera industrijska podjetja do konca predzadnjega tromesečja precejšen uspeh. Pri presiškem premogovniku so dosegli proizvodni načrt koncem oktobra s 94 %. Menijo, da bodo letne postavke presegli za približno 20 odstotkov. V soboški »Panoniji« so letne družbene obveznosti že presegli za 9.8 %. To pa samo količinsko proizvodnjo, dočim so dosegli proizvodnjo po vrednosti le z 71.5%. Neobičajno razmerje kaže, da so bile količinske obveznosti v »Panoniji« premalo realno postavljene.
Med dobre spadajo tudi vsi o pekarniški obrati. Od teh bodo nekateri do konca leta dosegli večjo proizvodu jo kot je določeno z družbenim načrtom (Radgona in Križevci). Zadovoljivo realizacijo izkazujejo med industrijskimi obrati tudi »Pomurski tisk«. Tovarna dežnikov Lendava in Tovarna mesnih izdelov M. Sobota.
Gradbeništvo, kolikor spada v industrijo, je izpolnilo vrednost gradbenih del 71.2-odstotno. Po predlogu podjetij samih bodo dosegli ob koncu leta vrednost gradbenih del s 109 odstotki.
Tako sta lendavska »Nafta« in murskosoboška Tovarna perila »Mura« najbolj kritični postavki industrije v letošniem družbenem načrtu, kar je razumljivo iz že večkrat poudarjenih objektivnih težav. Osnutek družbenega načrta za prihodnie leto pa predvideva povečanje industrijske proizvodnje prav na račun Nafte. To nas lahko privede tudi prihodnje leto do tega. da industrija ne bo realizirala svojih obveznosti, saj je Nafta zaradi svojih specifičnih proizvodnih pogojev najbolj omahljiva.
Dvojno življenje v osrčju Prlekije
Na valovitih prleških gričih, kjer se oglašajo vsako jesen žlobudravi klopotci, kjer se ob svetlih jesenskih nočeh prepletajo med trsi skrivne ljubezenske vezi mladih ljudi in kjer zori v kleteh mošt; na teh gričih je pravzaprav dvojno življenje. Urejeni nasadi trte, sadovnjaki in gozdovi se prelivajo o harmonično sozvočje. In med trto pridni ljudje, med drevjem pa veseli vrisk, kajti mošt je že zavrel... Toda to je tisto običajno življenje, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Ono drugo je očem bolj prikrito; z vsemi težavami in radostmi se zapleta in od pleta v globokih rovih, pod koreninami vinske trte, v osrčju Prlekije, kjer prleški »knapi« kopljejo črno zlato — premog.
PRESIKA NAŠ PREMOGOVNI BAZEN
Priti v stik z ljudmi v Presiki ni lahko, kajti dobesedno: odrezani so od ostalega sveta. Niti telefona nimajo (stroške telefonskega voda so preračunali na približno 1 milijon dinarjev). Za vsako najmanjšo stvar je treba iti v Ljutomer. Edina vez
med premogovnikom in pet kilometrov oddaljenim Ljutomerom sta premogovniška kamiona, ki vsak dan vozita premog na ljutomersko železniško postajo. (Kot vmesna opomba samo to: prevozi na postajo povečajo materialne stroške za 300 dinarjev pri toni premoga, toda to se ne da nikakor drugače urediti.)
IN KLJUB TEMU JE V PRESIKI ŽIVO
Vozički počasi lezejo iz poševnega rova. Skoraj 100 metrov jih vlači poseben vitelj. Tam spodaj pa se raztezajo »rudarske ceste« stotine metrov daleč. Premog se kotali čez rešeta, ki izločajo drobiž. Ni vseeno, kakšen premog pride iz jame. Dober kopač je tisti, ki premoga pri kopanju ne drobi. In dobrih kopačev imajo v Presiki že precej, letos je opravilo 17 rudarjev izpite za kvalificirane delavce. Tudi prihodnje leto nameravajo organizirati tečaj za rudarje. Včasih so nakopali le 48% kosovca. letos ga nakopljejo že čez 65%. Kolektiv je namreč spoznal, da je to precejšnja finančna postavka, saj je kosovec mnogo dražji od ostalega drobirja. Da je premog res dober, skrbijo tudi z ročnim odbiranjem. Čeprav sc ni bati pomanjkanja naročil, opravljajo to delo zelo vestno, in potrošniki, ti so različna podjetja širom po državi in domačini, so zadovoljni. Laskave izjave o kakovosti premoga so samo priznanje delovnemu kolektivu.
Delo v rovu pa je vseeno težko. Osem ur pri luči in pol čepe kopati ni majhna stvar. In ob tem misliti še na tisto krpico zemlje, na družino in postranski zaslužen. Na vse to so mislili včasih še vse bolj kot danes. Povprečno 7 tisoč dinarjev mesečno ljudi ni moglo pritegniti, da bi porabili pri delu vse znanje in telesne sposobnosti. Misel na ono življenje po vinskih goricah, sadovnjakih in gozdovih se je vsiljevala ob vsakem udarcu s kramnom. In misel na kipeli mošt... Tako je bilo prva leta. Posebno poleti in v jeseni so prihajali na delo in odhajali domov kakor je pač naneslo. Zalegla niso niti opozorila niti kaz-
ni, kajti sedem tisoč dinarjev mesečno in neizprosno življenje...!
Počasi se je tudi to spremenilo. Boljši način nagrajevanja, norme in akord. Danes zaslužijo pri premogovniku tudi do 20 tisočakov mesečno. Primernejši način nagrajevanja je seveda vplival tudi na samo storilnost. Leta 1954 je znašala povprečna storitev na delavca 230 kg nakopanega premoga, lani 284 kg, letos pa že 300 kg v šihtu.
NA TAPETI JE RUDARSKI DOM
Zaradi velikega povpraševanja po kakovostnem presiškem premogu bo potrebno proizvodnjo še povečati. Delno bo to uspelo z večjim izkoriščanjem obstoječih naprav, delno pa tudi z večjo delovno storilnostjo, ki je v Presiki pogojena predvsem z delovno disciplino. Da bi prav to zadnje dosegli, so se odločili pri premogovniku za gradnjo »Rudarskega doma«. Uredili bi nekaj stanovanj, kopalnice, okrepčevalnico, skratka vse to, kar danes najbolj pogrešajo. In če vprašaš, zakaj stanovanja, prideš spet na tisto vodilno nitko: kljub uspehom vendarle še ne moremo reči, da je rudarstvo v naših krajih tradicionalno. Posebno v toplih oktobrskih dneh, ko se oglasi po grabicah vriskanje »pütarjev«, potegne tudi naše rudarje ono staro, drugo življenje. Pa morda niti ne zaradi tega, da tam nekaj zaslužijo, ampak trgatev je praznik drugega življenja, ki se mu rudarji tako težko odrekajo.
S »SOSEDI« SE NE MOREMO SPORAZUMETI
»Kako to?« vprašujete mogoče tudi vi, kakor sem vprašal jaz, ko sem bil tam. Da sem razumel, so mi morali nanizati nekaj zgodovinskih podatkov o razvoju rudnika.
Pred dobrimi tremi leti so krepko pričeli. Najeli so 18 milijonov investicijskega kredita. Kupili so vodne črpalke, ki so bile potrebne zaradi kopanja v globino, oskrbeli so si tudi nove vozičke itd. Da bi
pa odprli nove rove tudi na vzhodno stran, so morali imeti dovoljenje bližnjega štrigovskega rudnika, ki ima v neposredni bližini Presike eno izmed svojih delovišč. Investicije so omogočale presiškim rudar-
jem odkrivanje globinskih partij premoga, česar štrigovskim rudarjem ni bilo mogoče, ker niso imeli za to dovolj tehničnih pripomočkov. S tem »sosedi« ne bi bili prav nič oškodovani, vendar niso dovolili Presiki, da bi odprla rove na hrvatsko stran. Dva komisijska ogleda strokovnjakov iz Zagreba sta zavrnila predlog Presike in še danes se niso sporazumeli. Je pa res nerazumljivo, da bi za isto stvar utrpela naša družba dvojne izdatke, kajti če hočejo tudi na hrvatski strani pričeti izkoriščati nižje sloje, morajo pripraviti vse to. kar imajo danes v Presiki. Potrebni bi bili spet milijoni in milijoni. Vendar v Presiki upajo, da se bodo končno le sporazumeli.
LETOS SAMO LEPO UREJENA
čakalnica
Tam, kjer stojijo vsa ostala poslopja premogovnika, zadnje čase vneto zidajo. Pripravljajo čakalnico. Najbolj se je zavzel za gradnjo čakalnice sindikalni upravni odbor. Prihodnje leto bodo čakalnico lepo uredili, kupili radio, naročili še nekaj časopisov, tako da se bo lahko delavec vsaj malo pomudil pred šihtom tudi v tej prijetni sobi.
Staro čakalnico, ki je zdaleka premajhna, saj je danes zaposlenih v premogovniku 70 ljudi, so spremenili v delavnico. Le še razglasna deska z zapisniki delavskega sveta in upravnega odbora sindikata označujejo staro čakalnico kot prostor, v katerem so se rudarji največ shajali. Nova čakalnica bo pač nadomestovala tudi Rudarski dom, dokler jim tega ne bo uspelo sezidati.
»ČE MI LUČ NE GORI, TE MI MESEC SVETI«
Tako sem slišal peti rudarja, ki je šel na šiht. Nisem ga poznal. Morda je zaposlen v Presiki, morda v Štrigovi. Medeninasta karbidovka mu je kinkala na prsih in na visoke gumijaste škornje se je prilepljala na pol posušena ilovica.
Da, če mi luč ne gori, toda globoko v zemlji, kamor nikoli ne zaide noben sončni žarek, morajo goreti luči. Krampi zapojo staro pesem, katere melodijo poznajo samo izkušeni kopalci črnega zlata. Morda pa je bila ta pesem slovo od prijetnega, ščemečega decembrskega sonca, slovo od življenjskih zgodb, ki so se porodile mlademu kopaču
takrat... ob trgatvi... med trsi... Kdo ve —? Morda pa je bilo to slovo od vseh težav, ki se prepletajo po teh valovitih gričih ter veseli pričetek dela in življenja globoko v osrčju Prlekije.
Vhod v jašek
Direktor rudnika Presika ima veliko izkušenj pri delu.
Rogaševci
Pred kratkim so se pogovorili člani mladinske organizacije v Rogaševcih o dosedanjem delu.
Med letom je pristopilo v organizacijo 14 novih članov. Vsi navzoči so sklenili, da bodo opravili najmanj po dva dni prostovoljnega dela pri gradnji kulturnega doma v Rogaševcih. Organizirali bodo tudi več poučnih predavanj.
Občni zbor je imelo tudi domače Društvo prijateljev mladine. Lani so organizirali dva vesela večera, skupno s pionirji pa so pripravili koncert. Škoda, da so bile prireditve slabo obiskane. Sklenili so. da bodo pripravili obdaritev pionirjev za Novoletno jelko. Domača kmetijska zadruga je prispevala 20 tisočakov za nakup različnih daril.
Društvo učit sijev v Gornji Radgoni
Člani občinskega odbora društva učiteljev v Radgoni so te dni ocenili delovanje svoje podružnice.
V poročilu je bila posebno poudarjena skrb za mlade tovariše — začetnike. Še tesnejša naj bo povezava z občinskim svetom za šolstvo. Učiteljem je treba dati tudi pravico, da lahko zaprosijo za premestitev, zato je treba mesta razpisati. Res pa je tudi važno, da so tu na meji vsa učiteljska mesta dobro zasedena, zato naj bodo privlačni tudi materialni pogoji.
Za izpolnitev izobrazbe je podružnica organizirala po skupinah študij s političnimi, strokovnimi in ideološkimi temami. Bilo je 124 takih študijev. Letos bodo posvetili ideološki in strokovni izobrazbi članov prav gotovo še večjo pozornost. Tako so vsaj sklenili na občnem zboru društva.
Učiteljstvo v veliki meri deluje na kulturno-prosvetnem področju. Podatki kažejo, da je tri četrtine vsega kulturno-prosvetnega dela v občini bilo na ramah prosvetnih delavcev.
Poleg učiteljev so razpravljali tudi republiški poslanec Zlato Pavlica, zastopnik republiškega odbora Miro Štubelj in predsednik občine Branko Zadravec. Govorili so o odnosih društva do občinskega ljud. odbora, do okrajnega in občinskega sveta za šolstvo, o utrjevanju družbenega upravljanja in o pomanjkljivostih vsebinskega in organizacijskega dela v društvu.	Ika.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 14. do 23. decembra:
Do konca tekočega tedna bodo prešle Sloveni so obilne padavine, sprva dež. pozneje sneg in močan padec temperature. V prihodnjem tednu bo v glavnem suho s prostimi razjasnitvami, le sredi tedna in boli proti koncu tedna so možne lahne snežne padavine. V jasnih nočeh ostrejši mraz, toda čez dan bo v glavnem temperatura pod ničlo.
Dr. V. M.
Radenska slatina — pozna jo vsa Evropa. Toda podjetje je že staro in je potrebno moderniziranja. O tem se tamkaj že dolgo pogovarjajo. Bistvo problema so zopet — sredstva.
Med ljudmi
dveh vasi
V Ižakovcih v soboto ni bilo predvolilnega sestanka, čeprav so se zbrali vaščani zaradi pomenka o volitvah vodstva osnovne organizacije Socialistične zveze. Predvolilni sestanek je bil dan pozneje. Kako je ono tedaj, ne vem, vem le to, da so se v soboto menili o samih pametnih stvareh. To sem slišal sam. Pogovarjali so se s predsednikom občine, tovarišem Horvatom. O davkih kajpak, ki pa so jih, razen treh odstotkov, že poravnali. O slabih cestah v teh dneh po deževju. O tem, kako bi zgradili cesto od kolonije prvih agrarcev do naselja.
»Kako je z delom pri regulaciji Mure?« Precej mož je zaposlenih tamkaj. Morda bodo dva tri mesece brez plač. morda bodo le nekaj tednov delali »na up«. Toda potem bo tem več denarja pri hiši.
»Mnogo denarja dobimo od regulacije,« je ugotovil eden izmed mož. »Osemintrideset milijonov iz družbenih sredstev. Davka se toliko ne zbere v teh krajih.«
»Šestintrideset milijonov je davka od kmetov,« pravi predsednik beltinske občine. »Dvaindvajset milijonov damo za prosveto in tu je popravilo šol in pouk naših otrok, a štirinajst milijonov za zdravljenje ... Že s tem je vrnjeno ljudem tisto, kar prispevajo, a kje je še marsikaj drugega. Denar za regulacijo Mure pa je še poseben prispevek.«
Torej imajo ljudje občine veliko koristi od skupnosti, več kot obratno. S tem se je težko sprijazniti — dobiti več kot dati. Vmes je ponos
prebivalcev. Nekdo ga je izrazil takole: »Mi dajemo delovno silo za vso republiko, same zdrave ljudi, močno delovno silo in tudi to je treba obračunati. Dobiček ustvarjajo in del tistega dobička bi pravzaprav pripadal nam.« Torej je prispevek skupnosti tudi na ta način upravičen.
Smo tam, pri najbolj perečem problemu Prekmurja: sezonski delavci, razdrobljenost posesti, storilnost na tej posesti, povpraševanje po delovni sili in ponudba med prekmurskim prebivalstvom.
«Tako je. če kupim žrebe, kupim delovnega konja. ker starega konja ne morem rabiti,« je razmislil neki kmet v najbolj pristopni prispodobi.
Nekaj tisoč prebivalcev Pomurja prodaja svojo delovno silo po domovini. Na starost se vračajo domov. Tudi to bo treba urediti. Nedavno je o tem problemu govoril ljudski poslanek Vanek Šiftar v Zvezni skupščini. Delovna doba naj se šteje v pokojninski staž, je predlagal v prid večnim sezonskim delavcem. Toda treba je izbirati stalne poklice, se usposobiti zanje in se zaposliti tam, kjer je mogoče — čeprav ne doma v Prekmurju. Tudi delo v tovarni daje varnost dobremu delavcu, ne samo krpica zemlje.
»Zajci nam delajo škodo. Zajci in fazani.« Tudi to je problem. Tukaj je republiško gojitveno lovišče. Tukaj ni dovoljnega odstrela. Uprava tega lovišča ima za fazane umetne valilnice. Divjad te vrste puščajo v prostosti in jo v določenem času lovijo z mrežami. Zajcem v tem zimskem času. En zajec stane menda 12 dolarjev. Izvažajo pa jih predvsem v Francijo, kjer jih je nekdo pred leti zastrupil z neko nalezljivo boleznijo. Baje ima uprava gojitvenega lovišča velike dobičke.
»Smo že govorili o tem, naj bi prispevala uprava gojitvenega lovišča del dobička v komuno, v naš občinski proračun, da nam je na nek način povrnjena povzročena, škoda,« so se oglašali člani Socialistične zveze. »Pojedo nam fižol, peso, korenje, koruzo, pa tudi deteljo seveda,« naštevajo kmetje.
In zopet Vodna skupnost in prispevki zanjo. Odpis davka tistim, ki imajo na vsej svoji posesti čez 25% škode na pridelku in posesti. Pa drva in škoda, ki jo povzroča cestam revirno vodstvo gozdne uprave s prevozom lesa. Ali naj tudi ta uprava prispeva za popravilo cest? Ne, ker nima svojega sedeža tukaj. O tem je sprejet poseben odlok.
In pogovor o politiki doma in po svetu. Dve, tri ure in še več traja pogovor o vseh teh stvareh. »Poslušali bomo tudi do polnoči,« je povedal, zdi se mi, mlad fant iz zadnje klopi.
*
Petnajst ur pozneje sem bil v Trnju — tudi v osnovni šoli. Tokrat sem se pridružil zveznemu ljudskemu poslancu Vaneku Šiftarju. Tudi tajnik beltinske občine je prišel v Trnje po tistih strašnih cestah, ki jih še boli razorjejo kamioni raznih podjetip. Sklenili so, da bodo pisali tem podjetjem, naj ne vozijo po slabih cestah v vasi. Upajo, da jih bodo delovni kolektivi razumeli.
Trnje je najbolj partizanska vas Prekmurja. Tako pravijo mnogi tovariši. Iz poročila predsednika Socialistične zveze v tej vasi smo slišali,
da je bilo samo sedem sestankov odbora, da so razpravljali o cestah, jarkih in začeli urejevati pokopališče, da je mladina nekaj časa dobro delovala in da so zdaj najboljši gasilci. Posebej pa o Rdečem križu.
Govorili so tudi o taksah. Zvedeli so, da so tudi v Skupščini o tem razpravljali in da obstoja mnenje, da takse niso najbolj posrečena ureditev problema, da bo morda boljši izhod uvedba posebnih skladov, toda brez določenega prispevka ne gre. In še mnogo pomembnega so povedali domačini in gostje.
Pri vsem tem pa je res, da Socialistična zveza tega kraja ni pojasnjevala mnogih bistvenih stvari iz našega življenja in da je odbor menda nehote postal okoren in neiznajdljiv. Mogoče pa je tako zato, ker je Trnje vas z blatnimi cestami, kamor pride človek le z veliko dobro voljo. Toda če nihče ne pride in ne pove, potem je tako kot je: člani ne vedo prave meje med zborom volivcev in množičnim sestankom Socialistične zveze in se zmedejo, ko gre za to, kjer so upravičeni voliti šolski odbor in kdo sme ta odbor voliti. Menda so ga hoteli izvoliti kar na sestanku Socialistične zveze. Tako so se zmedli tudi tedaj, ko so se na kandidatni listi bodočega odbora osnovne organizacije znašli tudi ljudje, ki so prišli na sestanek, toda niso člani Socialistične zveze delovnih ljudi.
Tudi tukajšnji razgovor je trajal nekaj ur in ljudje so slišali toliko novega, kolikor menda niso slišali vse leto. kajti o dogajanjih pri nas in o naši skrbi za človeka je govoril tovariš Vanek iz problemov, o katerih razmišljajo v Zvezni ljudski skupščini. Torej: ni bilo škoda časa: le žal, ni bilo vseh članov od oseminsedemdesetih v vasi.
Viktor Širec
Med znane kraje Prekmurja štejemo tudi Turnišče, toda redkeje slišimo o življenju in prizadevanju tamkajšnjih ljudi.
Mladina Bakovec
na dobri poti
V Bakovcih je pred nekaj leti zaživela dejavnost mladinske organizacije pod vodstvom Leona Červeka. Največ se mladina ukvarja s kulturnoprosvetnim delom. Najbolj se uveljavlja dramatska in strelska skupina.
Bakovsko mladino smo videli že velikokrat na odru. Večkrat v enem letu celo dvakrat. Tudi pred nedavnim so bakovski igralci nastopili. Uprizorili so igro »Glavni dobitek«. Gledalci so bili precej zadovoljni. Mladina pa razmišlja o tem, kako bi nabavila kulise in vse drugo, kar jim manjka. Študij jim gre sicer nekoliko teže, toda volja jim pomaga čez vse ovire.
To prizadevanje mladine v Bakovcih je pohvalno, kajti s takšnim delom bogati življenie mladih ljudi te vasi, pa tudi ostalih prebivalcev, ki bi sicer preveč iskali »zabave« v gostilni. Že zaradi tega jim želimo še več uspehov v njihovem kulturnem delovanju.	B. J.
POMURSKI VESTNIK, 13. dec. 1956
2
TA TEDEN OB ROBU
KDO BO ODGOVORIL
Težko je našteti vsa tista mesta, kjer se je že in kjer se še govori o delavsko-uslužbenski menzi v M. Soboti. Javno mnenje je za ustanovitev delavsko uslužbenske menze. Na sestanku sindikata državnih uslužbencev je bila letos izbrana delegacija, ki naj to zahtevo pove predsedniku občine v imenu vseh prebivalcev mesta, ki so podprli to zahtevo na marsikaterem zboru volivcev, na množičnih sestankih Socialistične zveze, na sestankih sindikalnih podružnic in še drugod. Naš tednik je o teh upravičenih zahtevah že neštetokrat poročal, toda nič ni bilo storjenega. Sindikatu državnih uslužbencev je bilo obljubljeno, da bo delavsko-uslužbenska menza v gostilni tovarne mesnih izdelkov, ki je bila tedaj v likvidaciji. Izgledalo je, da bo menza začela delovati. Bil je sestavljen že jedilni list za cel teden, določene so bile cene. Prijavilo se je prvih sto abonentov. Toda ko bi se sklep moral uresničiti in obljuba občine izpolniti, je bilo vsega konec. Odločba občinskega ljudskega odbora o likvidaciji gostilne je bila razveljavljena od Zbora proizvajalcev LRS, ker je kolektiv tovarne mesnih izdelkov med pravdo že poravnal dolg. ki se imenuje zguba. Občinski ljudski odbor je menda s tem aktom zadovoljen v toliko, ker lahko vsakomur pove, da je pokazal najboljšo voljo, to, da se ne da nič storiti, ker je pač tako.
Toda  prav zato, ker je pač tako kot je, se sprašujemo, ali ni mogoče likvidirati nekaj gostinskih obratov zato, ker jih je v Murski Soboti preveč, obenem pa ni ustreznih prostorov za primerno kulturno razvedrilo za menzo in podobne, delovnemu človeku koristne ustanove?! Na letošnjem zboru DPD Svoboda je bilo predlagano, naj bo na zahtevo kulturnega društva v imenu delovnega prebivalstva mesta izražena zahteva merodajnim forumom — naj bo poleg gostilne Tovarne mesnih izdelkov ukinjena še ena gostilna v mestu in naj bo dana v upravo Svobodi za potrebe tega društva. Morda bi bilo bolje, če bi bila likvidirana gostilna za to. da bi tam ustanovili klub Socialistične zveze ali klub delavcev, kot je to storjeno o nekaterih drugih mestih.
Takrat, ko so tako govorili na letnem zboru Svobode, kjer so bili navzoči resni ljudje, ki jih v Pomurju zelo upoštevamo in spoštujemo, ni bilo znano to. da bo gostilna zmagala prav zaradi tega. ker so njeni prostori bili namenjeni menzi. Če bi bil zbor Svobode zdaj. bi bila gotovo izražena bolj odločna, ogorčena, morda tudi pikro formulirana zahteva.
Nerazumljivo je namreč ob vsem tem to, da v naši družbeni ureditvi kjer o oseh problemih delovnih ljudi odločajo delovni ljudje sami (tako na zborih volivcev in v organih družbenega upravljanja in tudi kol člani Socialistične zveze in Zveze komunistov na merodajnih mestih, kot so množični sestanki), delovni ljudje M. Sobote niso mogli prodreti in svoje družbeno upravičene zahteve uveljaviti. To je lahko samo brezbrižnost do šesttisočih prebivalcev mesta, kot je prav takšna brezbrižnost tudi v tem, da mesto nima razen dveh nobene mesnice za vse svoje prebivalstvo in še za prebivalce okoliških vasi, ki nakupujejo v M. Soboti. Brez dvoma — brezbrižnost ali birokracija!
Ali je tisti dohodek, ki ga ima ob čina od gostiln, tolikšen, da je za radi tega upravičeno zanemarjanje življenjsko važnih vprašanj prebivalcev mesta? Ali so vse te gostilne tako rentabilne, da opravičujejo svoj obstoj? Ali morda zato ne zapremo odvišnih gostiln, ker je toliko in toliko uslužbencev tamkaj zaposlenih in bodo brezposelni? Če gre za zaposlitev teh uslužbencev, se bodo zaposlili v preostalih lokalih, ki bodo imeli potem več dela, pa tudi v menzi morda. Sicer je pa to nekoliko pretirana sentimentalnost.
Tokrat zahtevamo na to vprašanje JAVNI ODGOVOR, ker je tudi javno zastavljeno in terja odgovor, ne glede na to, kdo ga zastavi, saj ga v resnici zastavlja življenje. Torej: Ali bomo dobili menzo za delavce in uslužbence kmalu ali nikdar? Ali bomo dobili še eno ali dve mesnici — nekoč jih je bilo pet za tri tisoč prebivalcev tega mesta — ali pa bomo mirno gledali nemogoče stanje in nezadovoljstvo vseh ob dveh sedanjih mesnicah? In naposled: ali bomo kaj storili za to, da bomo omogočili ljudem zabavo, ki je ne bi organiziral alkohol, torej, kako bo s klubom za delovne ljudi M. Sobote:
Samo tri vprašanja, samo trije od govori. Pričakujemo, da bodo v prihodnji številki na tem mestu tudi objavljeni.
Reporterjevi zapiski
o milijonih v valovih Mure
Vsako leto 60 milijonov dinarjev škode zaradi poplav. Vsako leto v nevarnosti 5.000 hektarjev poplavljene obdelovalne zemlje. Vsako leto uničenih tisoče stotov krme. Vsako leto v nevarnosti 4.500 ha gozdnih površin. V desetih letih desetkrat 60 milijonov, v dvajsetih letih dvajsetkrat toliko. Pravzaprav temu naštevanju ni konca.
Tako se po navadi ne začenja reportaža niti dobro poročilo, toda številke so bolj prepričljive kot še tako sentimentalen začetek o valovih Mure in o zamišljenih ribičih ob njenih bregovih.
Res, vsako leto utrpimo zaradi poplav Mure veliko, neprecenljivo škodo. Vsako loto splavajo po Muri milijoni in milijoni dinarjev narodnega dohodka. Kot protiutež k temu prirejamo konference o potrebi regulacije, ki pa so navadno vse v znamenju starega rekla: »V pretresih so gore, rodila pa se je miška.« In tisto miško predstavlja nekaj borih milijončkov, ki smo jih z muko in težavo namenili za regulacijo. Toda nekaj milijonov ne odtehta naravne sile vode. Sproti izginjajo še ti milijoni v nenasitnih valovih, kajti samo drobna zavarovalna dela ob Murinih nasipih so pljunek v morje. Seveda ne bomo nikoli zmogli dovolj sredstev za regulacijo, kajti potrebna je po izračunu strokovnjakov 1 milijarda dinarjev, toda pokazati moramo problem v taki luči. da bomo dobili pomoč.
Slovenski poročevalec pred nekaj dnevi: »V sosednjem čakovskem okraju so se odločili, da bodo pri-
hodnje leto regulirali Muro od izliva v Dravo do Podturna.« Skoraj 40 km dolg odsek. Tudi za to regulacijo bodo potrebna sredstva. In vendar. (Morda smo mi priredili prav zaradi tega pred nekaj dnevi spet konferenco o potrebi regulacije.)
Gospodarski vestnik pred nekaj tedni: »Milijonska škoda vsako leto zaradi poplav Mure. Potreba po vključitvi Mure v zvezni regulacijski načrt.«
Problem beltinske občine: »Največ preglavic nam dela Mura. Letno uniči desetine in desetine hektarjev posevkov, travnikov in pašnikov.«
Znano pa je, da je prav beltinska občina ena izmed najbolj naseljenih
občin v Pomurju. Ni uspelo urediti niti nasipa ob Muri pri Bistricah. Ljudje bi bili pripravljeni pomagati, toda kljub temu bi morali imeti nekaj sredstev in strokovnjakov, ki bi delo vodili.
Pomurski vestnik že več let: »Muro moramo ukrotiti, voda nam bo postala pokorna« itd. Vsi ti glasovi v domačem listu pa so bili odmevi različnih konferenc in razgovorov o regulaciji Mure.
In dalje:
V nekaterih vaseh radgonske občine bodo ustanovili vodno skupnost. Toda to bo samo izraz volje in pomoč v najhujši sili. V glavnem pa se bo ukvarjala ta vodna skupnost le s pritoki Mure. ker se glavnega problema ne bodo mogli lotiti prav zaradi pomanjkanja sredstev. *
Tako smo vsa ta leta vsestransko prikazovali uničevalno dejavnost Mure kot prvorazredni problem Pomurja. To še dokazovati, je absurd. Mnogo bolje bo — če že sedaj ne moremo dobiti dovolj sredstev — da o tem več ne razpravljamo tako dolgo, dokler ne bo stvar zrela tudi s finančne plati.
Tudi ta blatna cesta vodi proti meliorucijskemu kanalu pri M. Soboti. Torej niso strašne ceste samo v Trnju in drugih odročnih vaseh Pomurja. Tudi okrog pomurske metropole je tako, je pač tako kot je, če Sobočanom ugaja zidanje hiš med nj vami in travniki, namesto v sredini mesta, kjer je še mnogo nezazidanega prostora. To in še marsikaj otežkoča rast mesta in mestnega življenja, o katerem smo zapisali že toliko resnih misli, da se nam zdi že skoraj vsaka nadaljnja beseda neučinkovito ponavljati. Toda o teh stvareh govorijo tudi volivci na svoj h zborih, tudi člani Socialistične zveze in še marsikdo. Poleg tega pa tudi delamo in to se bo nekoč poznalo tudi na tej blatni cesti zunaj Sobote, — tod bo nekoč čedna ulica.
V Lendavski ulici ni več jarkov, tam je že urejena kanalizacija, cesta je dvignjena in urejeni bodo robniki. K letu pa pridejo na vrsto še jarki drugod in ulice ob njih prav tako.
V radgonski opekarni štirikrat več opeke
»Naš delavec dobro ve, da si z večjimi plačami ne bo izboljšal svojega življenja, marveč da bo to dosegel samo z večjo proizvodnjo,« je dejal predsednik DS Opekarniškega podjetja v Gor. Radgoni tov. Alojz Kovačič ob zaključku sezonskega obratovanja na družabnem večeru, ki ga je kolektiv priredil ob začetku tega meseca.
Leta 1939 je imelo podjetje zaposlenih komaj 60 sezonskih delavcev, ki so izdelali letno okrog 2 milijona zidakov in strešnikov. V prvem letu po osvoboditvi se je proizvodnja povečala za 9 odst., število delavcev pa za 13 odst. Leta 1955 je podjetje zabeležilo enkrat večjo proizvodnjo in so v njem izdelovali že zidake, votlake, strešnike, rapidovce itd. osemnajstih različnih vrst. Vrednost proizvodnje pa se je povečala za 107 odst. v primerjavi z letom 1939.
V podjetju so zadnja leta stalno dograjevali in izboljševali svoje proizvodne naprave; med drugim so nabavili nove stroje, uredili potrebne sanitarne naprave in prostor pred obratom, izboljšali in povečali sušilne naprave itd. Toda peč je bila stara in je že grozila, da se bo vsak čas porušila. Zaradi nje je ostalo v vsaki sezoni okrog 8 milijonov polizdelkov na zalogi, čeprav je bilo na trgu veliko povpraševanje za njihovo opeko. Tudi zaradi premajhnih sušilnih naprav so morali stroji večkrat stati, kar je pomenilo okrog 3 milijone opeke manj na leto.
Vodstvo opekarne se je letos zelo potrudilo in premostilo še zadnje ovire. Z odobrenim investicijskim kreditom v znesku 34 milijonov din so uredili potrebne prostore za suše-
Seminar za računovodje
Prejšnji teden je bil v Ljutomeru seminar za knjigovodje gospodarskih organizacij in kmetijskih zadrug. Na seminarju so obravnavali kontne načrte za industrijo, obrt, kmetijstvo, trgovino in gostinstvo. Tečaja so se udeležili skoraj vsi knjigovodje podjetij ljutomerske občine. Tečaj je pripravilo Društvo ekonomistov skupno z občinskim ljudskim odborom.
nje opeke in začeli graditi tudi novo peč.
Po opravljeni rekonstrukciji obrata v prihodnjem letu se bo proizvodnja opeke povečala za 400 odstkov primerjavi z letom 1939, njena vrednos pa za 430 odst., čeprav se bo hkrati število zaposlenih povečalo samo za 193 odst.
Take uspehe je lahko zabeležil le vztrajen in uporen kolektiv, ki se ne ustraši niti zamotanih proizvodnih težav. »Pri nas smo imeli že leta 1947 delavsko upravljanje — strokovne svete, ki so se redno sestajali in tudi že soodločali pri usmerjanju proizvodnje,« je dejal predsednik delavskega sveta.
Delavski svet in upravni odbor podjetja sta se, vedno redno sestaja-
la. Na seje so vabili tudi predstavnike sindikalne podružnice, ki so posredovali tudi svoja mnenja o vseh važnejših problemih podjetja. Na sejali samoupravnih organov so tudi redno spremljali uresničevanje proizvodnega in finančnega načrta, kar jim je bilo tudi omogočeno, saj imajo materialno in finančno evidenca vedno ažurno.
V podjetju imajo 81,9 odst. vseh del normiranih. Leta 1954 so delavci presegali norme 2,9-odst., leta 1955 3.2-odst., letos pa že 8.9-odstotno. Kljub večkratnim finančnim težavam je kolektiv vedno dobival stoodstotne plače, v prvem letošnjem polletju pa so izplačali delavcem tudi čez 300.000 din dobička. Dobiček pa bo v drugem polletju še večji.
Občni zbor sindikalne podružnice pri Nafti
Storilnost narašča
V podjetju Nafta v Lendavi je veliko delavcev napram ostalim podjetjem Pomurja. Skoraj vsi delavci Nafte so vključeni v osrednjo sindikalno organizacijo, ki se deli na štiri samostojne podružnice. Vsekakor se bo moral sindikat v tem podjetju še resneje ukvarjati s problemi tega podjetja, saj obstoja predvsem med strokovnjaki mnenje, da delavci ne morejo sledili razvoju dela v podjetju brez enega strokovnega telesa, ki naj bi j im pripravljal gradivo za proučevanje upravljanja. Morda je nasprotno mišljenje izraženo s tem,
da so pri Nafti formirali komisije delavskega sveta, ki naj se ukvarjajo s posameznimi vprašanji delavskega upravljanja — tako za finančna vprašanja, osnovna sredstva, higiensko-tehnično zaščito, za norme, za investicije, za analizo in oceno delovnih mest in kadrovsko komisijo.
Na občnem zboru sindikalne podružnice so ugotovili, da je delovna storilnost nekoliko narastla, toda strokovnost vse prepočasi napreduje. Kljub temu se porast storilnosti precej pozna. En meter vrtine je namreč letos cenejši za 8.000 din napram lanskemu delu. Sicer pa je to posledica boljše organizacije dela in uvedbe norm. Tudi manj izgubljenih delovnih dni zaradi bolezni in nesreč se občutno pozna v storilnosti. S tem je prihranjenih čez 900 tisoč din. Pri Nafti se zaradi tega ne strinjajo s tem, da morajo plačati še dodatni prispevek k socialnemu zavarovanju v višini dveh odstotkov.
V kulturno-prosvetnem delovanja so ovira objektivne težave; najbolj občutna je raztresenost delovišč in delovni čas v treh izmenah. Kljub temu delujeta godba na pihala in pevski zbor pod okriljem Svobode. Marsikdo bi rad sodeloval pri kulturno-prosvetnem delu, toda dejstvo, da so delavci oddaljeni od delovišč tudi do 25 km, je samo na sebi dovolj zgovorno.
VSeparacijiv Puconcih
Tudi v Separaciji v Puconcih so na občnem zboru sindikalne podružnice govorili o odnosih med upravo in delavci, ki ne ustrezajo družbeni ureditvi. Tudi med delavci samimi so nastala trenja. Toda to ni čudno, če upoštevamo, da je sam tajnik sindikalne podružnice nastopal proti dobri organizaciji dela v obliki primernega normiranja, češ da stroji ne vzdržijo večjega tempa dela. Stare metode dela in način ustvarjanja v tem podjetju ni najbolj v redu. V novem letu bo treba vsekakor bolj zavihati rokave in začeti takorekoč znova. Seveda so mnoge slabosti takšne, kot v vsakem mladem kolektivu, toda to večno ne more biti v opravičilo.
V	OPEKARNI
V	PUCONCIH
Sindikalna podružnica opekarne Puconci je imela nedavno občni zbor. Ugotovili so, da so sprejeli precej sklepov, ki pa niso bili izvršeni. S tem so se člani spotaknili ob neodgovornost upravnega odbora. Na samem zboru je bilo preveč govora o nizkih plačali nekvalificiranih delavcev, premalo pa o povečanju delovne storilnosti. Že zaradi take usmerjenosti bo imel novi upravni odbor veliko dela, največ pri izobraževanju svojih članov.
Na zboru so sklenili, da bodo imeli v podjetju čez zimo gospodarske seminarje o družbenem upravljanju in da bo njihova dramska skupina gostovala tudi izven Puconec.
Dvodnevni tečaj za žene
Te dni bodo pričeli v Ljutomeru z dvodnevnim političnim tečajem za žene, ki sc aktivno udejstvujejo v našem družbenem življenju. Na tečaju bodo obravnavali položaj žene v naši družbeni ureditvi, o skrbi žene za družino, o zadružništvu in o naši komunalni ureditvi.
Zbor volivcev v Lešanah
Majhna vas Lešane ob jugovzhodnem delu Apaške kotline šteje komaj 35 hiš. V zadnjem času so se vaščani zelo izkazali pri elektrifikaciji in popravilu cest. Pred leti so pomagali graditi transformator in daljnovod, potem pa je nekaj časa delo zaspalo. Sedaj pa so svojo vas naglo elektrificirali, posekali v svojih gozdovih okrog 200 drogov, jih namestili in postavili — vse s prostovoljnim delom. Pri tem so opravili okrog tisoč delovnih ur. Zaradi nekih formalnosti čakajo že dva in pol meseca na kredit za dokončanje dela. Na zboru volivcev, ki so ga imeli pred dnevi, pa so izpričali svojo neomajno voljo, da hočejo čimprej zasvetiti.
Vas ima 3 in pol kilometra cest. Nanje so letos sami navozili 143 prost. metrov gramoza. Za strokovna dela so porabili 33 tisočakov, pol manj pa še vedno potrebujejo.
Na zboru so se obvezali, da bodo uredili podaljšek ceste proti Zgor. Ščavnici, povezali južni del vasi s primerno cesto proti Apačam, zgradili cesto proti Lomanošem, jo povezali z republiško cesto Gor. Rndgona—Maribor in si tako za 3 km skrajšali pot do občinskega središča v Gor. Radgoni. Za ureditev cest bodo potrebovati okrog 50.000 din, največ pa bodo kajpada opravili s prostovoljnim delom.
Očistili so tudi jarke med polji in pri tem opravili okrog 600 prostovoljnih del. ur. V vasi opravljajo tudi regulacijska dela pri potoku Plitvica, za kar so dobili od vodne skupnosti en milijon din. Na zboru so obsodili nerganje nekega volivca, ki se je izrekel proti plačilu vodnega prispevka, čeprav njegov sin, ki dela pri regulaciji Plitvice, zasluži toliko v par dnevih.
Glede rednih pregledov brejih krav so bili mnenja, da naj bi bili ti pregledi dvakrat letno, v zadnjih mesecih brejosti pa krav naj ne bi bilo treba obvezno goniti na preglede.
Kritizirali so tudi pristojnega cestarja, ki se daleč premalo zanima za svoj posel.
Tako živi in dela majhna vas v radgonski občini, ki je lahko za vzgled celo mnogim večjim vrstnicam.	F. K.
MODELARSKA ŠOLA
V Murski Soboti pripravlja Aeroklub otvoritev modelarske šole, ki bo sprejela ljubitelje letalskega modelarstva iz šol in dijaških domov vsak mesec znova na začetniške in nadaljevalne tečaje. Za ustanovitev šole so dali pobudo prosvetni delavci, ki so naposled spoznali koristnost modeliranja.
Veliko SILVESTROVANJE v Domu »Partizana v Murski Soboti
POMURSKI VESTNIK, 13. dec. 1956
3

?
Po prvi pomurski
fotoamaterski razstavi
Prva pomurska fotoamaterska razstava so javlja razmeroma pozno, če vemo, da je zametek bil dan že leta 1951 ob ustanovitvi foto-kino amaterskega kluba v M. Soboti. Vendar kljub številčno dokaj močnemu članstvu (39) večjih uspehov klub v prvih dveh letih ni pokazal. Trle so ga materialne skrbi, ni imel ne lastnega prostora, niti sredstev za nabavo najosnovnejšega materiala. Sele leta 1953 doživi klub preporod predvsem po zaslugi delavnih tovarišev Mohorja, Zrinskega, Topolovca in drugih. Dokopljejo se do lastnega prostora in najnujnejšega materiala ter pričnejo z delom.
Rezultat njihovega dosedanjega izpopolnjevanja smo si lahko ogledali na I. pomurski fotoamaterski razstavi v M. Soboti, kjer je v gornjem prostoru Obrtniškega doma bilo v nekoliko pretesni razporeditvi razstavljeno 73 fotografij štirinajstih avtorjev-fotoamaterjev.
Izmed mnogih poslanih fotografij je žirija odbrala po pet najboljših za vsakega razstavljalca.
Program fotoamaterske dejavnosti je širok, saj oklepa v svoj krog dokumentarno in reportažno fotografijo ter teži k njenemu najvišjemu izrazu, k umetniški fotografiji. Razumljivo je, da loči posamezne razstavljalce ne samo neenako kvalitetno sredstvo, temveč je še v večji meri neenaka njihovu iznajdljivost, izvirnost ali način, ki ga uporabljajo posamezniki za dosego cilja.
Za dober začetek je poskrbelo 5 fotografij J0ŽA HORVATA, ki se s preprostimi, a izbranimi motivi izražajo čisto in okusno kot malokatera druga fotografija na tej razstavi. Pretehtane temnobele partije so odlika vseh petih del razen fotografije »Na paši«, kjer hvaležen motiv ne najde dovolj močne realizacije. V »Žetvi« se temna akcenta odlično ujemata v rahlem diagonalnem ravnotežju. Poleg trdne gradnje je v »Žetvi« ohranjeno tudi vzdušje žetve. Vročina, ki spreminja žito in nebo v eno samo svetlo drhtečo materijo. »Lokostrelec« Je lahkoten motiv s prisrčno enostavno rešitvijo. Tudi »Prekmurska hiša«, v soncu seveda, čeprav že obrabljen motiv, je vendar prikupna v svoji umerjeni toniki.
»Grad pri Gradu« je odlična turistično propagandna fotografija, kakršne najdemo redko celo v turističnih centrih. Horvatovi tehnično odlični izvedbi želimo še več izvirnosti in vsebinske poglobljenosti.
FRANC FRISKIČ se loteva predvsem reportažno žanrskih posnetkov, kar mu hromi globlje miselne posege. Vendar je njegova »Povodenj« močno občutena izjema in je podana presenetljivo impresivno. Vseh pet njegovih del pa zrcali tehnično krizo. »Povodenj« se je kljub temu povzpela do ene najboljših del na razstavi.
ERNEST NOVAK. Izrazito reportažne posnetke preveva enostavnost, ki se ponekod izraža preveč suhoparno (»Strelske vaje«), Boljši in celo zelo dober je »Most na Muri«, podan v posrečenem perspektivnem
pogledu in njegovem kostrukcijskem jeklenem bistvu. »Most na Muri« sodi med najboljša dela na razstavi.
SLAVKO KLINAR je v svojem zaokroženem izboru morda najbolj svež. V »Narasli Muri« je toliko življenja, da bi ob kvalitetnejši tehnični izdelavi lahko bila za vzgled vsem ostalim. Isto velja za »Orača«. »Štorklje« so prijetna novost v pogledu perspektive. Veliko drobnih upornih momentov postavlja Klinarjeve fotografije kot celoto med prve na razstavi.
NACE HORVAT ima težave s tehnično platjo. Slab material ponekod povsem zabriše sicer zelo dobro kompozicijo. Njegov »Orač« deluje v družbi površnih »albumskih« portretov osvežujoče.
J0ŽE HORVAT — dijak je najmlajši udeleženec razstave. S svojimi deli kaže, da se razvija v izvrstnega fotoamaterja. »Vprego« poda v drzni črno-beli osvetlitvi, ki je mikavna izjema na razstavi. Podaja z ostrino, ki je morda ponekod premočna. V delu »V živalskem vrtu« se pa lepo
mehko unese. Dober tehnični prijem naj podpre še poglobljena idejnost in Jože bo izpolnil obete.
DRAGO MOHOR je eden tistih, ki so amaterstvu zvesti od ideje, od posnetka pa do končnega obreza fotografije. To jemlje njegovim delom sicer nekaj kvalitete, vendar ne toliko, da ne bi bila »Orjaka v megli« odlična in ena najboljših del na razstavi. Njegova odlika se preko pestrih motivov izraža v solidni pretehtanosti sleherne motivne skupine ali predmeta.
STANKO BEG je bil žal edini udeleženec z onkraj Mure. Tipično izletniška fotografija, ki jo razstavlja Stanko Beg, je v svojem pustem neambicioznem značaju ter ob enoličnosti motivov skoraj ob vso fantazijo. Izjema je delo »Ob vznožju planin«.
MILANA HORVATA poznamo kot lirično »dušo« že iz njegovih pesmic. Tudi njegova fotografija je polna sentimentalnosti. Toda podana je tako sveže in s čistimi sredstvi, da mu tega ni očitati. Med najboljšimi na razstavi sploh naj omenim »Gosi na Muri«. Njihov dober perspektivni prijem in ljubek efekt v diagonalo položenega belega venčka gosi govori za to, da je Milan dober opazovalec. V prid mu bo pa le še večja izvirnost in večja smelost.
VILI GERLEC je brez dvoma eden najmočnejših na razstavi. Odlikuje ga pretehtana kompozicija, izvirnost in vsebina. Kot najmarkantnejši primer naj navedem njegovo delo »Pred vrati«. Zelo uspela je tudi fotografija »Mura je zašepetala«, kjer se avtor s svojim znanjem spretno izogne preveč sentimentalni neizvirnosti, ki prerada slične motive skazi v plehko, osladno romanco.
ALOJZ TRSTENJAK. Vseh pet njegovih fotografij je narejenih v hitrem, skoraj prehitrem reportažnem slogu brez iskanih in tudi brez doseženih efektov. Najboljše njegovo delo je »Na paši«.
RADE MILANOVIC je manj zahteven a v nekaterih posnetkih domiseln (»Čeka na komandu«). Zadovolji se zgolj z »albumsko« fotografijo, med katerimi je najboljša že imenovana.
JOŽE KLAR. Njegova dela so poučno dokumentarna beležka brez posebne ideje in brez originalne izvedbe. Tehnična plat je skromna. »Jez na Ledavi« je njegov najboljši prispevek k pričujoči fotoamaterski razstavi.
ŠTEFAN ZRINSKI. Njegovim petim fotografijam v prid naj omenim motivno pestrost, saj se je lotil poleg portreta in krajine tudi žanra ter rastlinskega tihožitja. »Zapornica na Ledavi« odkriva avtorjev smisel za poezijo. Ta se drži več ali manj vseh njegovih del. Zelo učinkovit je »Jesenski cvet«. Po doseženih efektih ter s svojo postavitvijo je »Jesenski cvet« eno najbolj mikavnih del na razstavi. Po svoji izpovedi precej bogata, v miljenju pristna je »Babica pri delu«. Lep primerek, ki bo
gotovo zanimal etnografski oddelek domačega Pokrajinskega muzeja. Slabši je »Portret«. Manjka mu odločnejši tehnični prijem in globlji odnos do modela.
Zrinski je uspešen krajinar in dober opazovalec z nestalno »tehnično« srečo.
Poleg drugih smo srečali na razstavi še 5 umetniških fotografij znanega strokovnjaka Kološe, ki je razstavljal izven konkurence.
Kratek pregled del pomurskih fotoamaterjev nas prepriča o močnem zagonu njihovih ustvarjalnih sil, ki pa se razraščajo »divje«, brez strokovnega nadzorstva. Ideja v glavnem še ni prerasla ozkih konvencionalnih, že obrabljenih motivov, ki so najbolj priljubljena tema večine. Veliki večini je preozko razprt razgled na revolucionarni preobrat v moderni fotografski umetnosti, ki si posebno zadnja leta močno spreminja formalni in idejni program.
Moderni čas brez dvoma pronica tudi v naše Pomurje in ga bo treba razlagati in opisovati na primeren, nov način. Naši fotoamaterji imajo v tem pred sabo strmo, še neizhojeno pot.	Vlado Sagadin
Pokrajinski muzej v Murski Soboti: Ali ste si ga že ogledali? Je v gradu!
KULTURNA DEJAVNOST V ŽIŽKIH
Kakor v Črenšovcih, se tudi v Žižkih tolčejo za prostor, v katerem bi igrali. Zaenkrat so to stvar preprosto rešili — igrajo v šolskem razredu, v katerega postavijo ob času prireditev majhen oder. Ker je razred tudi za majhno vas premajhen, igrajo večkrat. Verjetno pa bodo gasilci rešili v kratkem tudi ta problem. V načrtu imajo namreč graditev dvorane zraven gasilskega doma.
Kljub skromnemu prostoru pa žižkovska kulturna dejavnost ni tako skromna. Letos so začeli že v zgodnji jeseni. Vaška organizacija Rdečega križa je pripravljala veseloigro Vozel. Čeprav so igralci že precej
časa razpletali ta vozel, se jim je nazadnje ta spremenil v gordijskega in morali so ga odložiti. To jim še ni vzelo volje. Kmalu so se lotili novega dela »Dva para se ženita«. Za to igro se jim je posrečilo dobiti dobre igralce, tako da bomo kmalu lahko ploskali. Da je uspeh čim boljši, pa pomagajo precej žižkovski učitelji.
Tudi žižkovski gasilci že igrajo. Stare navade, namreč da igrajo vsako leto vsaj enkrat, ne marajo prelomiti. Mogoče se bo potlej spomnila še mladina in potem bodo lahko upravičeno rekli: »Kaj pravite na to, Črensovčani?«
Pozabljena Vrečičeva platna
(Zapisek iz Budimpešte)
Pred več kot petnajstimi leti je obiskovalca v mansardnem ateljeju na peštanskem trgu Lövölde še privabljalo dokaj prekmurskih pejsažev in likov. Pozornost je vzbujala
tudi visoka umetnikova postava, še bolj pa njegova domačnost in strast do ustvarjanja. Zdaj ni več ne ateljeja ne umetnika Ludvika Vrečiča, ki so mu po tragični smrti ob koncu druge svetovne vojne našli poslednje zavetje na pokopališču v Monoru, v okolici Budimpešte. Zategadelj me je tudi v sivem oktobrskem popoldnevu in še bolj sivem velemestnem vzdužju vodila pot na budimsko stran, tjakaj, kjer v tihi ulici in v zasebnem stanovanju še vedno hranijo dobri ljudje košček Vrečičevega sveta, njegova platna in druge njegove osebne stvari.
V kar tja v en dan zloženih, prašnih platnih, ki jih je že načel zob časa in ki sem jih v medli svetlobi tako pozorno in spoštliivo pregledoval, se mi je znova predstavljal nemirni iskalec in zrel umetniški oblikovalec, ki je morda doslej najpristneje posredoval na platno svet okrog Skakovec in težke barve osrednje prekmurske ravnine. Njegova paleta sicer v glavnem ni
poznala veselih tonov. S podobo težkega življenja je krenil v svet, uporno se prebijal dalje na svoji umetniški poti, naziral in odbijal tragične privide in navsezadnje tragično omahnil...
Malce sem se razočaral. Ne nad umetnikom, temveč nad njegovo pozabljeno budimsko zbirko oziroma ostanki te zbirke, kajti nekatera njegova platna so kot taka, se pravi, kot navadni blagovni kosi, odromala v prodajo.
Okrog 30 njegovih platen vendarle čaka na »repatriacijo«. Med njimi več kopij Rafaela, Murilla, tihožitij in pejsažev ter portretov, od katerih nekateri izvirajo ,iz njegovega domačega okolja. »Otrok-sirota« zasluži posebno pozornost, prav tako nekaj pokrajin. Več Vrečičevih platen je ostalo nedokončanih... Poleg nekaterih pokojnikovih knjig sem pazljivo vzel v roke tudi še dobro ohranjeno mano z nekaterimi njegovimi deli in dokumenti. Začetne risbe so zložene ob nekaterih uspelih akvarelih in študijah. ki jih je najti še več med pokojnikovo zapuščino na domu v Skakovcih. Tu je tudi njegov indeks s peštanslce slikarske akademije. O samem Vrečiču in njegovi živlienjski poti pa govori še lepo število originalnih fotografi! — iz mladostnih dni ter poznejših, moških let.
Budimpeštnnska Vrečičeva zapuščina ni obsežna. Značilna pa je
vendarle, saj dopolnjuje njegovo podobo. In ker so jo skrbni ljudje iz tihe budimpeštanske ulice ohranili skozi enajst let, bi jo že glede na njeno dokumentarno vrednost bilo treba čimprej spraviti tja, kamor spada — zaenkrat v soboški muzej ali študijsko knjižnico.
Domala tako dolgo sem se zadržal pri pozabljenih Vrečičevih delih, kot svojčas pri zgovornem umetniku v njegovem bohemskem ateljeju. Ko sva s prijazno starko zložila na staro mesto vse pregledane platnene zvitke in ko sem se končno poslovil od čuvarjev Vrečičeve slikarske zapuščine, med katero je najti tudi košček našega sveta, je na budimsko stran že legel večer.
Zamišljen sem stopal po Verižnem mostu prek Donave. Vedno znova sem se vračal k prašnim platnom ...
Umetnik-izseljenec je mrtev. Veliko mesto, ki mu je včasih dalo streho nad glavo in kruha, je pozabilo nanj, priseljenca iz daljnih, nemadžarskih krajev, delo njegovih rok in uma pa se je le ohranilo na njegovih rodnih tleh. Zategadelj je bilo moje srečanje z njegovimi stvaritvami vendarle radostno. Hipoma se mi je celo zdelo, kot da bi srečal samega umetnika in pokramljal z njim o poljih in ljudeh ob Kučnici.
F. Sebjnnič
Ludvik Vrečič
Klub prekmurskih akademikov danes in jutri
V drugi polovici novembra so člani Kluba prekmurskih akademikov imeli prvi letni sestanek in teden dni pozneje občni zbor. Sprejeli so nove člane, ki jih je letos nenavadno veliko, ocenili delo v preteklem študijskem letu, napravili načrt dela v letošnjem letu in izvolili novega predsednika in nov odbor.
Tudi letos bodo priredili akademski ples z brucovanjem, saj je materiala »brueovske zelenjadi« letos dovolj. Prireditev bo v prvi polovici februarja, v kolikor se ne bo ponovil neprijeten pripetljaj iz
preteklega leta, ko organizatorji niso mogli dobiti dvorane ugoden dan v februarju, z morebitno pomočjo srednješolcev priredili samostojen literarni večer. Tudi pevski zbor, ki je pred leti že uspešno nastopal, pa je moral lani zaradi premajhnega števila grl obmolkniti, so poživili naši člani. Program je že sestavljen, pevci so začeli vaditi in morda nas bo že pred pomladjo pozdravila njihova vesela pesem. Več članov kluba je tudi pripravljenih v okviru Ljudske univerze spregovoriti o najrazličnejših problemih z medicinskega, glasbenega in drugih področij.
Člani dramatske skupine so organizirali izlet v Celjsko gledališče. Prijazen vodič jih je popeljal skozi vse prostore krasne moderne gledališke hiše: upravnih prostorov, garderob igralcev, gledališkega muzeja in skozi samo dvorano. Obiskovalci so bili brez besed nad lepoto in udobnostjo vseh prostorov. V srcih vseh pa je vstala skromna želja, ki so jo potem šepetali drug drugemu: ko bi nekaj, vsaj približno takega, dobila že vendarle enkrat Sobota ... Zvečer so gledali veselo romanco ameriškega dramatika N. Richarda Nasha »Vremenar«. Vedra romanca o lepoti v srcu jih je tako navdušila, da so jo skleniti uprizoriti sami. Takoj so si izposodili tekst in vloge že prepisujejo. Ker je letos pristopilo k tej skupini še nekaj mlajših, so sklenili, da se bodo lotili dveh stvari. Premiera ene igre bo v februarju, drugo, s katero bodo gostovali tudi po vaseh, pa bodo pripravili za velike počitnice.
Jože Ternar

Črensovski kulturni imperativ
(Pripis k dopisu »Nekaj iz Črensovec«.)
Nekaj skupnega imajo Sobočani in Črenšovčani: oboji se borijo za gledališko dvorano. Medtem, ko je bil (pretekli čas) v Soboti ta boj velikega formata, saj so se borili posamezniki do zadnje kaplje — svojega črnila, gre v Črenšovcih ta borba bolj mirno mimo. In vendar je ta črenšovski kaktus še bolj bodeč. Če imaš denar, v Soboti lahko igraš. Daj TVD Partizan 8000 din in ti bodo povedali: Igraj!, ali pa: Na svidenje! V Črenšovcih še tako ne gre.
V borbi za črenšovsko gledališko dvorano je stekel precejšen škaf črnila, a je kljub temu ostalo vse po starem. Zelje vaščanov pa niti niso preveč zahtevne. Potrebno bi bilo le dograditi dvorano v zadružnem domu. Problem dvorane je postal v Črenšovcih še bolj problematičen, ko so pred dvema letomn edino siromašno dvorano spremenili v šolske razrede. To je bil začetek konca IZUD Tone Plej, ki je od tistega dne naprej žalostno hiralo. Jasno je, da brez svoje strehe društvo ni moglo dalje živeli. Dokončno je končalo šele letos pozimi, ko so čez društvo naredili križ.
Poteza ljudi, ki so dali preurediti dvorano v razrede, je bila pravilna, saj je bila kriza za razrede prav tako ogromna. Že takrat pa so se slišale tudi obljube, da bodo dvorano v zadružnem domu kmalu dogradili. Prav tu je Črenšovčane najbolj žulil čevelj — v vasi ni bilo nobenega prostora zn igranje. Nihče — niti igralci, niti gledalci niso hoteli v zadružno »Sibirijo«. Dolgo časa so bili Črenšovčani brez vsake kulturne prireditve.
Vprašanje je, mar danes Črenšovčani nimajo človeka, ki bi vzel križ na svoje rame in začel z odločno akcijo za dokončna dela v dvorani?
Če bi iskali krivcev za tok zastoj pri gradnji dvorane, lahko upravičeno kažemo tudi na »dinastijo«, ki je vladala v času slavne mesnice. Denar, ki so ga takrnt za večno posejali, bi ravno zadostoval za dvorano in oder. Tu se gospodarski defekt pri mesnici sreča s kulturnim defektom.
Tako je ostalo vse po starem. Skozi luknje v dvorani še vedno žvižga veter svoje melodije.
In še eno vprašanje vodstvu črenšovske kmetijske zadruge. Ali je bilo na mestu početje, da je zadruga spomladi zapirala v dvorano svinje in teleta? Ali je vodstvo
sploh vedelo, za kaj Je ta prostor namenjen? Nekaj dni nato so v tem svinjaka mladinci igrali igro. Namesto svinj so bili takrat v dvorani gledalci . . .
Kakšna kulturna škoda je nastala v Črenšovcih v teh letih, ko je bila vas brez »kulturnih bacilov«, ni treba govoriti. Celo s finančnim polomom v mesnici se ne da primerjati. Spominjam se besed nekega mladega dekleta: »Pa kaj, če ne bomo igrali! Bo že prišel cirkus in nam naredil veselje. To nas bosta zabavala Miško in Mukica!« To spada že v drugo poglavje, ki bi ga morali nasloviti: Kulturna tragedija.
Tudi letošnja jesen je bila brez kulturnih plodov. Pred kratkim so sicer ustanovili »Prosvetno društvo«, ki pa bo moralo živeti na tujih odrih. Ali bo brez domačega »ognjišča« in navezano na večna gostovanja društvo sploh moglo obstojati? In nazadnje: ali bo društvo moglo pritegniti mladino, ki se je medtem čisto privadila na gostilniške mize? Naj odgovorijo dejanja.	P. P
Občni zbor Društva prijateljev mladine v Murski Soboti
Kvarni vplivi pijančevanja in družinskih prepirov
Društvo prijateljev mladine v M. Soboti je imelo v sredo 5. decembra svoj redni letni občni zbor. Iz poročil posameznih funkcionarjev je bilo razvidno, da je društvo v minulem letu imelo pri svojem delovanju prav lepe uspehe. Najvidnejše so bile pri-
reditve ob Prazniku pomladi in Dnevu otroka; dobro so organizirali tudi taborenje oh morju. Značilno za delo upravnega odbora je tudi to, da je imel 32 sej z 80-odstotno povprečno udeležbo.
V živalmi razpravi je bilo spreje-
tih več sklepov, med njimi tudi ta. da se bo društvo v bodoče še bolj zavzemalo za reševanje problemov, ki imajo svoje korenine v razbitih družinah, alkoholizmu ali nemorali.
Socialistična družba je omogočila staršem, da dobivajo otroške dodatke. Dogaja pa se, da očetje, v nekaterih primerih tudi matere, otroške dodatke zapijejo, namesto da bi jih porabili v dobro otroka. Alkoholizem žene pijance v propast, a še večjo škodo trpijo otroci, ki nimajo primerne hrane niti pravilne vzgoje in prav lahko zaidejo na stranpota, ki jih končno, žal prepogosto, privedejo v kriminal.
Precej so razpravljali tudi o škodljivem vplivu filmov. Ni vsak film primeren za otroka ali mladinca, ki je v razvoju z bujno domišljijo. Starši, ki jemljejo otroke s seboj v kino, ne upoštevajoč, ali je vsebina filma otroku primerna ali ne, ali pa oni, ki se sploh ne zanimajo zn to, kakšne filmske predstave obiskuje njihov otrok, hudo grešijo. Mladine z njeno razigrano živahnostjo ne moremo odvrniti od kina. ki je v zmagovitem pohodu po vsem svetu, skrbeti pa moramo za to, da bomo posredovali mladini primerne filme, ki ne smejo hiti dolgočasni, ker hi jo sicer odbijali. Omogočiti ir treba redne tedenske ali vsaj štirinajstdnevne kinopredstave za mladino.
Tudi letos bo prihod Dedka Mraza dal pravo obeležje prireditvam za Novoletno jelko. Občni zbor je bil mnenja, da je treba storiti vse, da bo ta praznik mladine, otrok in tudi družine čimlepši, zato je pač želeti, da bi prizadevanje DPM podprla vsa podjetja in organizacije.
L. Vrečič: Ličanka
PTUJČANI SO GOSTOVALI V LJUTOMERU IN V KRIŽEVCIH
V	soboto je gostoval v Ljutomeru ansambel Ptujskega gledališča. Uprizorili so Tartuffu. Ljutomerčani so se uprizoritve udeležili v velikem številu. To je bilo drugo gostovanje Ptujčanov v letošnji gledališki sezoni. Omembe vredno je, da je bila to premiera navedenega dela.
V	nedeljo pa so gostovali Ptujčani z istim delom tudi v Križevcih pri Ljutomeru. Tudi tu je bil obisk dokujšen.
POMURSKI VESTNIK, 13. dec. 1936
4
Okamenele kraljične
Zbirka pravljic Palka Dolinca
Pri založbi Obzorja je te dni izšel nov zvezek pravljic, ki jih mariborska založba že precej časa izdaja v prikupnih opremah in s skromnimi, a kljub temu privlačnimi ilustracijami. Doslej je izšlo čez šestdeset zvezkov, v katerih so zajete pravljice nekaterih slovanskih narodov, ni pa pozabljena cela vrsta narodov od Indijcev, Japoncev, Kitajcev, Indijancev, Črncev, celo Islandcev, ki našim bralcem pomenijo eksotiko. To prizadevanje Založbe Obzorja je vsekakor treba pohvaliti, nič kaj veseli Da nismo glasov, ki obljubljalo, da bo ta drobna knjižna zbirka kmalu prenehala izhajati. Nastala bi precejšnja vrzel, ki bi jo čutila najprej naša mladina, ki so ji te pravljice namenjene, v istem hipu pa bi bili prizadeti tudi pisatelji-pravljičarji. Na te gledajo nekateje založbe kot na nekaj nadležnega, so pa pri Založbi Obzorja doslej že večkrat našli varno streho.
Za nekatera pri nas tiskana pravljična dela se zanimajo celo narodnpisci iz tujine. Tako vprašuje Mednarodno pedagoško društvo iz Züricha med drugim tudi za pravljice Palka Dolinca »Okamenele kraljične«, ki jih je avtor postavil v prekmursko okolje. Te pravljice so prva zbirka mladega pisatelja, ki ga predvsem poznamo kot marljivega zbiralca narodopisnega blaga.
Palko Dolinec se je rodil leta 1925 v vasi Gančani pri Beltincih in je začel pisati že pred vojno. Karkoli napiše, je postavljeno v Prekmurje. »Ta pokrajina je v meni kot nobena druga. Sem se vedno vračam in r-eorav je pusta, je ne morem pozabiti,« mi je zaupal in otožnost njegovega glasu se je skladala z mehkim pogledom njegovih svetlih oči. Živi v sivem zatišju vsakdanjosti, vendar pa se v njegovih zenicah vsak hip prižigajo plamenčki vesel ia in žalosti, ljubezni do vsega dobrega in neugasljiva mržnja do vsega slabega. Navidezna mirnost in resnična eruptivnost — to sta dva pola njegovega značaja. Ta dvojnost je za pravijičarja karakteristična: Palko Dolinec jo je vnesel tudi v svoje pravljice. Kljub temu pa je treba priznati, da so vzgojna tendenca, črno-belo slikanje in podobne hibe varno skrite od slikovito in dinamično fabulo kakor prsti v rokavici. Pisateljev svetovni nazor, njegova življenjska filozofija ni razobešena kakor zastava na drogu, ampak nekako pravljično izhlapeva iz celote.
Pred seboj imamo pet pravljic, od katerih se niti slogovno niti po arhitektonski kompoziciji nobena ne reši oklepov tradicije. V kolikor ga ne zavaja pravljična snov sama, stoji Dolinec na realističnih
tleh in tak je tudi njegov jezik, ki ga včasih (skoraj bi lahko rekel: premalokrat) osveži s kakim narečnim izrazom, z narodno stiliziranim stavkom in podobno.
V prvi pravljici, v »Zlatem prstanu«, se vedno deklica, gospodarica Murinih valov, maščuje nad pohlepnim ribičem Klošem in njegovo ženo. V »Usahlem studencu« se avtor tematično ne premakne dalje, v bistvu variira zelo podobno snov in
na koncu je spet pohlepnost — kaznovana. Zdrava, borbena misel izžareva iz besed, ki jih pove stari oče svojim vnukom: »Ne prosite za pravico, ker vam je nihče ne bo dal, pravico si vzemite sami!« Pravljica »Tri jabolka« ima v sebi gotovo največ avtorjevih misli in izrazitih moralnih in etičnih problemov. Pravljica, v kateri mlad fant s silno, čarobno močjo kaznuje krivico, se zaključi z ilustrativnim odstavkom: »Nočem biti najmočnejši človek na svetu, ker se bojim, da bi s časom postal hudoben. Prevelika moč je zlo. ki prinaša ljudem samo nesrečo.« Okamenele kraljične« je pravljica o treh bratih, ki osvobodijo zaklete kraljične. V »Čarovni piščalki« govori avtor o Mariču Telebanu, ki užene hudobnega grofa. Zaradi Markove domiselnosti so kmalu »vsi ljudje v deželi srečni in zadovoljni«.
Pravliice Palka Dolinca bi lahko imenovali pravljice o sreči in nesreči. Iz njih odrasel takoj izlušči svetle bisere: življenje je neprestana borba, človekova vrednost se izpriča v njegovem delu in zadovoljstvo je nagrada za dobroto. Socialna nota, ki jo zasledimo skoraj v vseh Dolinčevih pravljicah, daje delu primerno pomembnost in težo.
V celoti nas avtor prepriča, da so mu zahteve mladega bralca znane. Toda to ga ne rešuje popolnoma. Razveseljivo bi bilo, ko bi se na knjižnem trgu pojavilo nekaj novega, osvežujočega. Novega v motivu, osvežujočega v stilu. Tega pri Dolincu ne najdemo. Našli pa bomo pri njem neposrednost in iskrenost in to dvoje je nekaj, kar ima vselej dobro ceno, ker se nikdar ne postara.
Slavko Jug
Palko Dolinec
Vida Tomšič:
Družina in socializem
Zveza prijateljev mladine Slovenije je izdala novo knjigo svoje knjižnice: Družina in socializem, katero je napisala Vida Tomšič.
V knjigi je na poljudno znanstven način prikazan zgodovinski razvoj družine od skupinske zakonske zveze do monogamije, t. j. zakonske zveze ene ženske z enim
možem. Prikazani so odnosi med zakonci v razredni družbi, boj žena za enakopravnost in proti zastarelim nazorom ter novi družinski odnosi v socialistični družbi.
Nepoučeni ljudje kaj radi pačijo socialistične nazore o zakonski zvezi in družini ter sebi in drugim nepravilno tolmačijo takoimenovano
»svobodno« ljubezen. Kaj radi jo prikazujejo kot ljubezen brez vsakih obveznosti do partnerja, do otrok ali do družbe. Malomeščansko kapitalistično nastrojeni si pod svobodno ljubeznijo težko predstavljajo to, da naj bo ljubezen svobodna v tem smislu, da se ne bo ozirala na družbeni položaj zakon-
skega druga in da v zakonski zvezi ne bo iskalu gmotne koristi.
Knjiga je pisana tako poljudno, da jo bo z zanimanjem čital lahko vsak. Obenem bo nudila hvaležno gradivo prosvetnim, zdravstvenim in političnim delavcem pri njihovem delu med ljudstvom.
Lutkovno gledališče v
Lendavi — radost najmlajših državljanov
Izšel bo
Jugoslovanski pregled
Na pobudo sekretarijata za informacije pri Zveznem izvršnem svetu bo v kratkem izšla prva številka dokumentarne publikacije »Jugoslovanski pregledi. Ta publikacija bo izhajala mesečno in bo prinašala članke iz vseh področij javnega življenja. Za pisanje člankov in za pravilno dokumentiranje so pritegnili k sodelovanju najbolj ugledne državne funkcionarje, zastopnike ustanov in organizacij.
Z novo publikacijo je izpolnjena precejšnja vrzel v naši informativno-dokumentarni publicistiki. Poleg tekstnega dela bo Jugoslovanski pregled bogato opremljen z različnimi grafikoni in kartami.       s
OB 4. REDNI ZBIRKI PREŠERNOVE DRUŽBE:	
DOBRO IN POCENI - dvakrat dobro!
Letošnja knjižna zbirka Prešernove družbe je izšla v izredni nakladi 85.000 izvodov, kar je za naše razmere naravnost ogromna številka. Prešernova družba nam že nekaj let edina omogoča nakup kvalitetnih del domačih avtorjev po zmerni ceni, kajti sicer je nakup knjig za nas luksuz, ki si ga komaj kdaj lahko privoščimo.
Med najbolj čitanimi slovenskimi pisatelji je nedvomno France Bevk, ki nam je tokrat posredoval zanimivo zgodovinsko povest Iskra pod pepelom. Zgodba je zajeta iz začetka osemnajstega stoletja, ko so se tolminski tlačani pripravljali na svoj drugi punt. Osrednja osebnost ie povesti je neupogljivi upornik Šimen Golja, ki je šel s tovariši iskat pravico k cesarju, ki je tri izmed njih zaprl, a trije so se pretolkli domov in našli strah pred cesarjem po vseh kočah upornih proti grobi Coroniju, ki poslej preganja Šimna Goljo, ki se potepa tudi med razbojniki, dokler ne odide iz deželc.
Iskra pod pepelom je ljudska knjiga po vsebini in načinu pisanja, kajti v tej knjigi ni najti težko razumljive strani. Tudi preprosta zgodba je zgodba o ovčarki Kali
Ivana Ribiča. Zgodba o življenju psa ni nekaj novega v naši književnosti ne v svetovni književnosti, zato ne najdemo v tej knjigi nekaj novega, čeprav je opisano življenje Kale v času vojne in na globok človeški način, kar daje posebno vrednost zgodbi, ki navsezadnje le ni samo zgodba. Ta knjiga o Kali je namenjena predvsem otrokom, toda ne samo otrokom.
Mrtvo morje izpod peresa Bena Župančiča je proza, ki se ne omejuje na naše življenje, kot je to prečesto čutiti v naši književnosti. To je knjiga sedanjosti, knjiga človeštva te dobe in zato je tem bolj dragocena v naši književnosti. Je po vsebini in obliki sodobno literarno delo, ki se lahko meri z dobrimi deli svetovne literature. Nosilci dogajanja so kapitan ladje, mlada Avstralka Jane in nemški padalec, vojni ujetnik s Krete. Vse osebe in njihovo vrednost spoznavamo s kapitanovim odnosom do sveta, ki je naš odnos do življenja, toda čeprav gre v zgodbi predvsem za ljubezen mlade Jane do Hansa, nemškega padalca, in navsezadnje najmanj za Hansa in najbolj za Jane, gre v resnici le za življenje, za ljudstva tostran in onstran oceanov,
za njihovo človeško bližino in neskončno oddaljenost.
Koledar Prešernove družbe za leto 1957 vsebuje vrsto načelnih člankov iz našega družbenega življenja, ki jih je napisala vrsta znanih avtorjev. Leposlovni del sestavljajo predvsem prispevki naših mlajših književnikov, pa tudi nekaj tujih avtorjev. Posebno pester pa je poljudnoznanstveni del koledarja.
Na poljudni način govori, o gospodarstvu človeka nad morjem in njegovih bogastvih dr. Miroslav Zei v knjigi Morja bogati zakladi. Knjigo: Otrok od spočetja do pubertete, so dobili naročniki kot dodatno publikacijo. Uredil jo je dr. Dušan Reja. Knjigo sta napisala dr. Marij Avčin in dr. Slava Lunaček. Druga dodatna knjiga letošnje zbirke so Praktični nasveti za dom.
Letošnja knjižna zbirka Prešernove družbe zadovolji tudi zahtevne bralce, najbolj pa široki krog prebivalcev mest in vasi, katerim je pravzaprav tudi namenjena. Za malo denarja so ljubitelji knjige dobili nekaj knjig, ki jim bodo v razvedrilo in razmišljanje marsikatero dolgo zimsko uro.
—ec
Aktualni problemi:
Naš drugi del življenja
v
Razbijmo čarobni trikot
Razbijmo čarobni trikot. To je geslo v boju za kulturno zabavo našega prebivalstva. Torej borbeno geslo predvsem kulturnih delavcev, potem pa vsega prebivalstva vasi in mest. Razbijmo čarobni trikot: delovno mesto, politični sestanek, gostilna. Če že mora biti veliko političnih sestankov (nekaj jih že mora biti), navezujmo nanje družbene večere ali popoldneve. Nekaj pevcev, komikov, skečev, plesov. To zadostuje in ob tem ni nujno, da bi morali uničiti nič koliko alkohola če morajo biti predavanja, kajti predavanja so znanje, najdimo boljši način. V Soboti, enako menda v vsem Pomurju, radi, zelo radi diskutiramo. Ali ne bi namesto predavanj uvedli diskusije o pomenih in zanimivih temah našega in tujega življenja, pa morebiti tudi zgodovine?
Najbrž je Ljudska univerza najbolj ljudsko izražena  tribuni diskusije in politični sestanek je pravzaprav srečanje (miting) a vsako srečanje je več ali manj družabno. Mladinska organizacija je asih vse to že preizkusila. Takrat so bile dvorane in sobe polne. Torej	nič
novega, pa prehitro pozabljeno. Na gimnazijah so še vedno krožki	ki
privlačijo — literarni največkrat. Zakaj v mestu ne bi bilo tako?	Samo
gledališče je pač gledališče in nikdar ne bo dovolj obiska	Tudi s
koncerti ni drugače. Potujoči kino je že bolj privlačen, le pot	mu  je
treba utreti. Toda ob potujočem kinu, ki ga ljudje krog Sobote in	tudi
daleč od Sobote, z veseljem sprejemajo, je lastnik (soboška Svoboda),
začel z ugibanjem, ali bi ga ali ne bi ukinili kot sekcijo? Edini potujoči kino v Pomurju!
Soboško društvo Svoboda. Delavsko društvo s preko 250 delavcev v članski kartoteki. Menda samo v kartoteki registriranih. Na trnih prireditvah nikdar ni videti vsaj tretjine članstva — izmed delavcev namreč. Morda zaradi tega, ker so ti delavci s kmetov in razen dela nimajo nič skupnega z mestom. Toda kolektivi imajo svoje pevske, dramske in druge skupine. Mar zaradi tega, ker je današnja Svoboda še preveč nekdanji SKUD. Menda je tudi z ostalimi Svobodami Pomurja približno tako. Zakaj bi se tako strogo ločili po sekcijah, da se Še poznati ne utegnemo — v društvu. Življenje je najlepše, kadar je najbolj sproščeno.
Iščemo novih poti. Vedno novih poti. Predlagamo čajanke, zabavne večere, lahko so tudi popoldnevi. Pozimi naj bodo v kinodvorani ali drugod, kjer je več prostora — poleti pa na prostem Predlagamo čajanke. Naj se imenujejo masovni sestanki — ta srečanja— glavno je, da bodo preprosta, vsem pristopna in hvaležno pripravljena, prisrčno izvedena. Nekaj podobnega so bili naši festivali. Prekmurski in Pomurski teden, pa tudi zleti; nekaj podobnega, toda mnogo večjega in enkratnega. Toda tudi te prireditve so bile poleg vsega drugega vselej navezane na prekmursko in štajersko klet, vendar praznično vzdušje ni nič utrpelo zaradi tega. Bile so to prireditve leta, pripravljene skrbno, čeprav s pečatom kampanjskega posega — bilo je tu vendarle tekmovanje.
Zakaj ne bi pripravljali prireditev tedna?
Prirejali bi jih sistematično in nepretrgoma. Bilo bi to zbližanje naših igralcev in gledalcev. V mestih je to mogoče. Najprej soliden začetek, potem srečanja Svobod zdaj v tem, zdaj v drugem mestu Pomurja ali pa tudi v kakšni vasi. Srečanja prisrčnosti brez kulis in mask, ki so bile doslej v reprezentančnih srečanjih prepotrebne. Tedaj se ne bodo prebivalci teh naših malih mest zapirali v ozke družinske krove, s čimer povečujejo dolgočasje že itak pustega podeželskega življenja...
Srečanja in pohodi na vas. Nedeljski izleti v naravo, iz objema sivih sten in vzdušja prašnih ulic in cest, daleč od osemurnega delovnega dneva! Včasih je pevski zbor iz Sobote potoval po vsem Prekmurju. Nastopil je skoraj v sleherni vasi v nekaj tednih — namesto na odru kar na odprtem kamionu. Ali ne bi bilo to mogoče ponoviti v času enega leta? Gostovanja dramskih skupin so dražja in redkeje mogoča. Neprijetno je potovati s celim odrom na kamionu po občinah. Posebno če je tam, kamor potuješ, takšen oder, da ga ni mogoče uporabiti za razmestitev kulis, preostalih še iz prejšnjih desetletij.
Mnogo udobneje in bolj učinkovito bi bilo gostovanje komikov, majhnih skupin igralcev in pevcev s kratkimi skeči in domačimi popevkami in nekaj godcev namesto težkega klasičnega orkestra...
Toda najprej je potrebno začeti v mestu in šele potem iz mesta.
VI
Stopimo iz kroga podeželskega samoljubja
Zakaj je vedno manj gledalcev na premierah? Zakaj so naši igralci vedno slabši na odru? Zakaj ne pridejo niti tisti, ki so nekoč igrali? Zakaj, zakaj, zakaj... Vprašanja, na katera si ne maramo odgovoriti samokritično. Toda ljudje govorijo tudi o tem. Morda ob kozarcu vina. Stereotipno? Žal. Tudi drugače. Iščemo nekaj novega, toda vračamo se k staremu. Menda ni nič novega, kar je človeško. Mnenje marsikoga. Ali pa je res tako. Ob vsem tem, kar govorimo o kulturni zabavi, ne vemo, kaj naj povemo. Vsa Jugoslavija je polna takih diskusij. Odklanjati vse, kar je bilo in najti nekaj deviško novega? Čemu? To je ekstremno.
Beležimo, kakor se kdo oglasi. Na vrsti je mnenje Slavka Klinarja. Povsem osebno mnenje. Pravi, da bi zapisal takole:
Novo poglavje — gostovanja od drugod. (Morda zveni nekoliko senzacionalistično. Mogoče le nekoliko nenavadno. Zato namreč, ker smo se gostovanj že odvadili. Kampanjo gostovanj smo že preživeli. Toda pustimo besedo Slavku Klinarju). Zajemajmo kulturne dobrote iz več virov. Stopimo iz kroga podeželskega samoljubja. Dopuščam pomislek: zopet visoka kultura — preprostim ljudem dolgočasna? Menim, da ni tako!
Spominjam se dalmatinskih pevcev, slovenskega pevskega okteta. Gostovali so v Soboti. Koliko sproščenosti smo čutili tedaj, v dvakrat polni dvorani. V prenapolnjeni dvorani. Še kako smo dojemali tisto, kar so nam posredovali umetniki. Ob meni so bili železničarji. Nič utrujenosti niso zrcalila njihova obličja. Nič dolgočasja. Pesem jih je prevzela — bolj kot inteligenta v isti vrsti. Resnično — to niso bile klasične vrednote. Niso bila imena svetovnega slovesa. Bila je to kulturna hrana, blagodejna kot baldrijanove kapljice. Tedaj so se nam vsakodnevne poklicne in družinske — razblinile. Hm. samo narodni žargon! Tako pravijo nekateri. Narodno, vendarle umetniško. Umetnike smo navdušeno pozdravili in jih še želeli k nam, toda... Jih pač ni bilo več.
Gostovanja so polnila dvorane. Potem so tudi ob nastopih naših domačih umetnikov ljudje polnili dvorane. Zdaj pa se sprašujemo, zakaj ni gledalcev. Gostovanja so se nam izmuznila zaradi dvorane. Zato, ker nimamo dvorane? Ali pa zato, ker menimo, da mora biti kultura vsaj rentabilna. Drugod dotirajo posameznega gledalca tudi do 250 din na en večer. Kultura nikdar ne bo rentabilna! Pevski zbor »Slava Klavora je priznan ansambel. Pel je v Ljutomeru. V Soboto ga ni bilo. Ali je vse odvisno od gledališča — tokrat v grajski dvorani? Pevski zbor bi lahko nastopil tudi v kinodvorani. Ali pa smo toliko zaljubljeni vase. da m ne ugaja gostovanje iz Maribora ali Ptuja? Toda pot do Pomurskega gledališča smo zgladili komaj do prvega metra. Komni smo jo bežno strasirali. Koliko besed bo izgovorjenih v Talijininih hramih, preden bomo prehodili vso trnovo pot in se zanesljivo ustavili pri dvanajstem kamnu! Mar se dotlej naj zapremo med štiri stene svojega doma — Sobote?
Toda — gostovanja so hvaležno sprejeta tudi. kjer je Talija že dobila svoj hram in kjer je umetnost taka, da o njih pri nas še sanjati ne upamo. Saj vemo dobro: Ljubljana. Maribor. Celic. Kranj. Ptuj... Koliko vrelcev... Koliko vrelcev tudi pri nas. Toda njih vsebina je skromna še komaj kdaj izvirna. Že zaradi tega ni škoda prizadevam in sredstev za oplemenjevanje. Želimo si žlahtnih plodov kulture. Odprimo vrata na stežaj. Naša tla so sušna — treba jih je natopiti z novimi sokovi
Ali naša središča ne prenesejo vsaj enega gostovanja mesečno? Vem da govorim o desettisočih, toda vem tudi to, da umetnosti ni mogoče preplačati. Seveda umetnosti in ne »umetnosti«! Predvsem zdaj v zimskem času in kljub temu, da domala z drobnogledom iščemo sredstva za kulturo. Dobro naložen kapital se obrestuje, pa čeprav po desetletjih! Človek je tisti ki ga želimo in hočemo oblikovati. Ta naš človek bo potlej sam bolje oblikoval živlienje, za katerega živimo.
Ali morda menite, da ni tako?
POMURSKI VESTNIK, 13. dec. 1956
5
Spremenimo naše gmajne
v sodobne čredinske pašnike!
V	Sloveniji imamo okrog 965.362 hektarjev kmetijske zemlje. Vsako leto pa je zazidamo čez 1000 ha. Zemlje, na kateri pridelujemo osnovne prehrambene in druge kmetijske dobrine, je vedno man j. Nasprotno pa potrebe po kmetijskih pridelkih vedno bolj naraščajo. Iz tega sledi, da moramo obstoječo kmetijsko zemljo čimbolj intenzivno izkoriščati in na njej gospodariti tako. da se bo rodovitnost tal nenehno povečevala. Imamo pa tudi nekaj zemlje, ki bi jo lahko z melioracijami in drugimi primernimi agrotehničnimi ukrepi spremenili v rodovitna tla brez velikih denarnih sredstev in truda. Mislim na naše vaške gmajne, ki sp v skupni površini zelo velike, a so ponekod popolnoma zapuščene. V večini so te gmajne zadružne ali občinske; služijo pa kot skupna pasišča za vaško živino.
Sramotno za vse naše skupno zadružno delovanje na podeželju je. da so vaška pasišča že skozi stoletja zapuščena in neurejena, kot da sploh ne bi poznali zadružnega dela. Skrajni čas, da začnemo po zadružni poti izboljševati naše, tako številne, a zanemariene vaške gmajne! V pašništvu čaka naše proizvajalne zveze in zadruge hvaležno delo v dobro zdravja naše živine in za povečanje količine krme. Obstoječi republiški zakon o pašnih skupnostih omogoča zadrugam, da vzamejo v svoje roke pobudo za organizacijo in upravljanje skupnih pašnikov.
Kakšne so naše gmajne? To je stalni travnati svet, ki že stoletja samo daje, nič pa mu ne vračamo in se zanj sploh ne zmenimo. Z vsakoletnim pridelkom trave, ki jo živina popase, se iz zemlje izčrpa količina hranilnih snovi. Tal pa sploh ne oskrbujemo in gnojimo, zato iz leta v leto pojema rodovitnost.
Pri nas:
2631 namesto 1740 glav živine
V	Prekmurju je po statistiki 3.261 ha pašnikov, od teh pa je 897 ha pod pašo (anketa Kmetijskega inštituta Sloveni jel. Teh pašnikov pa sploh ne oskrbujemo, zato jih kratko imenujemo gmajne — po domače: vaški pašniki. Na teh 897 ha gmajn se pase 1740 glav goveje živine, med katero je 15.43 velikih goved (po 500 kg). Ta živina pa na tej, za tako število glav veliki površini, ne najde toliko paše, da bi v pašni dobi krila vsaj svoje potrebe po zeleni krmi. kaj šele, da bi se na teh pašnikih tudi popolnoma prehranila. To pa bi se lahko, če bi ta zemljišča preuredili v sodobne pašnike, v katerih zadostuje za eno veliko govedo približno 32 arov pašnika ali približno tri glave velike živine na hektar sodobnega pašnika. Na 897 ha pašnikov bi, če bi bili primerno urejeni, lahko v pašni dobi popolnoma prehranili 2631 glav večje živine. Pri sedanjem stanju posredujejo pašniki vaški živini (ki je vse leto zunaj na gmajnah) samo to ugodnost, da je stalno na svežem zraku in se lahko svobodno giblje, kar ugodno vpliva na njeno zdravje in pravilen telesni razvoj, vendar pa bi za to zadostoval tudi manjši prostor.
Kaj torej storiti!
V	prvi vrsti naj bi zadruge mobilizirale svoje člane, ki pasejo svojo živino na teh gmajnah, da bi pašnike očistili in z njih odstranili
grmičevje in plevelne rastline. Gmajne, ki se razprostirajo na močvirnatem terenu, je potrebno najprej meliorirati in napraviti odtočne jarke, da voda ne bo več zaostajala na površju.
Najvažnejši ukrep pa je: ta zemljišča čimprej pognojiti z organskimi in mineralnimi gnojili ter jim tako postopoma vračati snovi, ki jih s pašo odvzamemo, izboljšati rodovitnost tal. Od organskih gnojil je najboljši kompost, katerega pa ni mnogo na naših kmetijah. Dober je tudi predelan droban hlevski gnoj.
Kako se bodo zadruge dokopale do hlevskega gnoja za gmajne? Pomagati morajo predvsem koristniki sami. Vsak zadružnik, ki pase na gmajni, naj bi Odstopil določeno količino hlevskega gnoja (po številu pasoče živine) za pognojitev
gmajne. Tako naj bi gmajno pognojili s hlevskim gnojem vsako četrto leto, vsaj s 300 stoti gnoja na hektar. Gnoj je treba raztrositi v jeseni.
V ostalih letih pa bi v primernem kolobarili gnojili z umetnimi gnojili, predvsem s fosfornimi in kalijevimi, ki jih je treba raztrositi zgodaj spomladi in bi jih lahko zadruga nabavila s svojimi sredstvi. Zelo dobra je Tomasova moka, ki deluje bolj počasi in dalj časa ter poleg zelo koristnega fosforja za travnike vsebuje še dragoceno apno, ki ugodno deluje na strukturo tal, posebno še na gmajnah, ki imajo kisla tla. Tomasovo moko in kalijevo sol trosimo tudi v jeseni. Lahko pa obe gnojili trosimo tudi poleti, ko gmajno popasemo, če ruša potem počiva vsaj 20 dni, da lahko gnojila nemoteno pronicajo vanjo.
S pravilnim gnojenjem se bo povečal pridelek na gmajnah in se bistveno spremenila tudi travna ruša, ki bo postala bolj močna in kompaktna. Razrasle se bodo dobre slad-
ke trave in detelje na račun kislih trav, plevela in drugih škodljivih zeli. Če pa je travna ruša že toliko opešala in redka, da je ne moremo več dovolj zgostiti s pravilnim gnojenjem, je potrebno, da posejemo primerne pašno-travne mešanice.
Zelo važno opravilo na pašniku v pašni dobi pa je, da kravjeke sproti razgrebemo in kompostiramo, da jih ne pustimo ležati na enem mestu, sicer prekrijejo precej zelene trave, jo zamorijo in se ob njih razvijajo pleveli, ki imajo radi velike količine dušika, katerih pa živali ne morejo popasti. Bolje je, če kravjeke po vsaki paši poberemo in kompostiramo, potem pa s kompostom pognojimo pašnik.
Od slabih gmajn k čredinskim pašnikom
Živina ne popase enakomerno vse travne ruše in pušča šope, ki jih je potrebno po vsaki paši pokositi, sicer dušijo rast dobrih mladih trav. Če pa tega ne storimo, se potem skupaj z raznimi plevelnimi rastlinami razrastejo v velike šope ali glavinjake.
Ko se bo s pravilnim oskrbovanjem in gnojenjem travna ruša na gmajnah dovolj opomogla in ko nam tega travnatega sveta ne bo več potrebno imenovani gmajne, ampak jim bomo lahko rekli travniki ali pašniki, bomo morali začeti sodobno izkoriščati te pašnike. Pašnik bi razdelili na primerno število čredink, ki bi jih ograjevali s prenosno električno ograjo, in pustili živino po rejnih skupinah v čredinkah. Pri tem poslu bi zadostoval za vso živino na pašniku samo en človek, ki bi pazil na živino, čistil čredinke in opravljal druge posle na pašniku.
Šele tedaj, ko bomo naše gmajne tako uredili, da bodo postale vzorni čredinski pašniki, bodo imele tudi večjo zmogljivost. Zadruge bi brez večjih težav lahko opravile to važno delo — spremembo gmajne v čredinski pašnik; v ta namen naj bi imenovale posebne pašne odbore iz vrst pašnih koristnikov, ki bi se za to delo še posebej zavzeli. Lahko pa bi se te naloge lotili tudi živinorejski odseki pri naših zadrugah.
Ing. Jože Korošec
Sejaj žito, pa pšenico, to je zimski zrast... (Iz prekmurske narodne).
Tudi to je jesensko delo: sežiganje še preostale, a odmrle travne ruše, da bo spomladi nova travica lahko bolje pognala na plan . . .
Je lendavsko kmetijska zadruga
res prevelika ?
Zadružni svet ima opravičilo. — V štirih vaseh poškropili vse sadno drevje. — Čebelarski odsek. — Za žične trsne nasade. — Vzoren vrt. — Kaj pa zadružno skladišče?
Večkrat je bilo slišati, da ima lendavska kmetijska zadruga prevelik poslovni okoliš; če pa upoštevamo, da je v Lendavi pravzaprav samo sedež zadruge, katere pravo kmetijsko zaledje pa je dokaj oddaljeno (sama Lendava z bližnjo okolico namreč ne pomeni mnogo za zadrugo) in da so v njenem bivšem okolišu ustanovili že tudi nove zadruge, taka trditev ni več na mestu.
Podobno tudi glede upravljanja zadruge. Imajo sicer zadružni svet (57 članov ali eden na deset zadružnikov), ki pa je pravzaprav izvršilni organ zadružnega zbora kot najvišjega organa zadruge. Opravlja pač tiste posle, ki mu jih je zaupal zadružni zbor v pravilih: med dvema občnima zboroma sklepa o nakupu strojev in inventarja (do določene vrednosti), ki je zadrugi nujno potreben, a zaradi tega ne kaže sklicevati zbora vseh članov, odloča o ustanavljanju novih trgovskih poslovalnic itd. Vendar: kar zadružni svet v okviru svojih pristojnosti odloči, še ni končnoveljavno, kajti zadružniki lahko na svojem zboru tudi ovržejo njegove sklepe.
V lendavski zadrugi je zadružni svet vmesni člen med upravnim odborom in občnim zborom z večjimi pristojnostmi od prvega in manjšimi od drugega. Zato v tem primeru ne moremo govoriti, da je španska stena med zadružniki in upravnim vodstvom, kakor je bilo umestno trditi za njegove vrstnike, ki so v nekaterih večjih zadrugah (M. Sobota) dobesedno zamenjali občne zbore. Lendavski zadružni svet se ponavadi sestane po štirikrat na leto, razen tega pa
imajo tudi dva ali tri občne zbore vseh članov.
Zadružni pospeševalni odseki so več ali manj aktivni. Njihovo delovanje je tudi
gmotno podprto s sredstvi namenskih skladov, v katere so zadružniki določili del dobička. SADJARSKI ODSEK se je dosedaj zavzemal predvsem za škropljenje sadnega drevja. Letos spomladi so poškropili vse drevje v štirih vaseh, ker so pač uvideli, da je borba posameznikov proti sadnim škodljivcem neučinkovita, saj se lahko še dalje širijo iz nepoškropljenih, a okuženih sadovnjakov. Članom so drevje poškropili brezplačno, nečlani pa so morali plačati samo stvarne stroške pri storitvi. Tudi v bodoče bodo ravnali tako: s škropilno akcijo bodo zajeli vse sadovnjake v določenem kraju, v jeseni in spomladi, kar je potrebno še zlasti zaradi tega, ker je mnogo lastnikov sadovnjakov z Ravenskega ali Medji-nturja, ki se sami sicer kaj neradi odločijo za redno čiščenje in škropljenje sadnega drevja. So pa tudi obnavljali; lani so posadili okrog 800. letos pa okrog 300 sadnih dreves. Največ predavanj (36 v pretekli zimi) je bilo posvečenih prav sadjarstvu. — V zadrugi uspešno deluje tudi ČEBELARSKI ODSEK, ki nabavlja in kolektivno upravlja naprave, ki jih potrebujejo člani pri čebelarjenju, skrbi pa tudi zn odkup medu pod okriljem zadruge. V odseku je včlanjenih 30 čebelarjev z 267 družinami. — POLJEDELSKI ODSEK si je omislil selektor za čiščenje žila, razen tega pa je skrbel za racionalno izkoriščanje traktorjev in drugih zadružnih strojev. Zastran semenskega blaga pa zadružniki niso povsem zadovoljni, saj so lani po krivdi dobaviteljev dobili semensko žito dokaj pozno, ko bi mo-
ralo biti že v zemlji. Zato so člani letos sprejeli ponudbe z dokajšnjo mero rezerviranosti. - VINOGRADNIŠKI ODSEK ima v programu vinsko razstavo. Propagirajo tudi žične trsne nasade. Vodja odseka tov. Horvat ima urejen vzorni nasad, ki si ga je ogledalo že več desetin vinogradnikov. Dobili so dobre vtise o njegovih dosežkih. — Rezultat delovanja ŽIVINOREJSKEGA ODSEKA je predvsem povečana skrb za plemenski naraščaj. Uresničilo se je njegovo zavzemanje za umetno osemenjevalnica v Lendavi. - SEKCIJA ZADRUŽNIC ima za seboj več vzgojnih predavanj in tečajev (enega izmed njih je obiskovalo okrog 100 deklet in žena), v bodoče pa si nameravajo urediti na zadružni zemlji tudi vzorni vrt, v katerem bodo pridelovale ribez, jagode in druge iskane sadeže. Ustanavljajo tudi SEKCIJO MLADIH ZADRUŽNIKOV.
V razmerju z velikostjo okoliša pa imajo premalo članov. Objektivni vzrok: v preteklih letih je bilo v okolišu več zadrug, ki so zaradi slabega poslovanja bankrotirale, a morajo sedaj njihovi člani položiti svoja jamstva. Taka je pač likvidacijska usoda, ki je marsikoga (zlasti še tiste, pri katerih je moralo »potipati« sodišče) postavila pred oklevajoče zadržanje, ko bi se naj spet odločili zn članstvo v lendavski zadrugi z razmeroma velikim članskim deležem (2000 din). Sicer pa so sedanji člani svoje deleže stoodstotno poravnali, kar je menda bolj redek primer v naši pokrajini.
V lendavski zadrugi se zelo zavzemajo za gradnjo centralnega skladišča, v katerem bi dobili svoje mesto zadružni stroji, odkupljeni cekarji in druga roba, blago za zadružne trgovine itd. (na gradbeni načrt že čakajo zelo dolgo, čeprav jim ga na Projektivnem biroju stalno obljubljajo, a brez njega ne morejo zaprositi za dolgoročni kredit), nič manj pa tudi vsaj za enega kmetijskega strokovnjaka, katerega že dolgo iščejo in so mu zagotovili celo stanovanje, pa se jim ga dosedaj še ni posrečilo dobiti.
-ok
Vsak napreden čebelar bo, ko bo videl to sliko, takoj dejal: »Ne, tako pa ne bomo čebelarili — ne, s takimi slamnatimi in primitivnimi panjiči pa ne!
Svinjske kože
prinašajo
lepe dohodke
V našem Pomurju je prašičjereja precej dobro razvita. Opažamo pa, da zberemo po naših kmetijskih zadrugah in zbiralnicah »Koteksa« samo dobro polovico kož od zaklanih prašičev, medtem ko vse drugo uporabimo za prehrano. Tako zapravljanje premoženja nikakor ni gospodarsko, saj bi lahko za svinjske kože dobili naši kmetovalci zelo lepe dohodke.
Znanstveno je dokazano, da svinjska koža zaradi neprebavljivih snovi, ki jih vsebuje, sploh ni primerna za prehrano in praktično nima nobene hranilne vrednosti. Če jo predelamo med mesne izdelke, lahko večkrat povzroči še kvarjenje teh izdelkov, ker je pač na koži največ raznih klic in trosov gnitja, ki delujejo tudi potem, ko je koža predelana. Večina naših kmetovalcev je že spoznala koristnost prodaje svinjske kože, saj lahko namesto neužitne kože kupi za dobljeni znesek čez 8 kg govejega mesa ali 15 kg sladkorja, kar ima vsekakor mnogo večjo hranilno vrednost kakor svinjska koža. Ce računamo, da dobimo za kg svinjske kože 200 din in da tehta koža količkaj
velikega prašiča 8 do 10 kg. si lahko izračunamo, da je vsaka svinjska koža vredna približno 1.600 din.
V našem okraju zakoljejo približno 30.000 svinj tako, da kož ne slačijo, ampak jih uporabijo za hrano ali kralkomalo odvržejo, ko se posušijo in niso užitne. Tako zapravljanje svinjskih kož, ki jih dandanes še ne uporabljajo pravilno, so premoženje v vrednosti 48,000.000 din v vsem okraju. To je precejšnja vrednost in zato se nam zdi, da bi bilo potrebno odkupu svinjskih kož posvetiti več pozornosti. Shranjeno meso brez kože je še lahko boljše in okusnejše, kar so se zadružnice lahko že prepričale pri gospodinjskih tečajih, na katerih so jih strokovnjaki poučevali o pravilnem shranjevanju mesa.
Kmetovalci v nekaterih predelih sicer niso vajeni dela pri slačenju svinjske kože, vendar se to da zelo hitro naučiti in je tako spravilo mesa dosti bolj higienično, kakor pa obžiganje s slamo ali parjenje s kropom.
Spričo velike škode, ki jo povzročamo s tako malomarnim odnosom do svinjske kože, bi morale kmetijske zadruge vsekakor začeti z močno propagando in tolmačenjem, da naj si kmetovalci ne zapravljajo premo-
ženja, ki ga imajo v rokah, ampak je treba vsako, pa tudi najmanjšo stvar, koristno uporabiti. Tam, kjer slačenje kože še ni običaj, naj kmetijske zadruge naučijo nekaj kmetovalcev tega dela: ti kmetovalci bodo lahko potem slačili kože tudi pri svojih sosedih, ker se tako delo vsekakor izplača.
Tako bo prišel naš kmetovalec do denarja, zadruga bo lahko tudi zaslužila pri odkupu teh kož, posebno veliko korist pa bo imela od teh kož naša industrija in vsa naša skupnost. Vedeti moramo namreč, da je svinjska koža za našo industrijo izredno važna surovina, saj iz nje izdelujejo usnje, ki ga potem uporabijo zn izdelavo torbic, aktovk, kovčkov itd., katere izredno dobro podajamo v tujini. Svinjske kože so torej naše dragocene valute in devize, zato nikakor ne bi smeli tega blaga pri nas zapravljati. Opozoriti moramo tudi delavce, ki delajo pri slačenju kož, naj bodo pri delu zelo pazljivi, kajti razlika med prvo in drugorazredno kožo znaša 40 din po kg: z malomarnim delom lahko povzročimo precejšnjo škodo.
Iz navedenega je razvidno, da so svinjske kože in njihov odkup važna postavka v našem gospodarstvu, zato pozivamo vse kmetovalce, naj oddajajo kože od vseh zaklanih prašičev, saj bodo s tem koristili sebi in vsej družbi. Pozivamo vse kmetijske zadruge, da odkupu kož posvetijo vso skrb, saj je to zanje prav sedaj v zimski sezoni važen vir dohodkov, naši industriji pa važen vir surovin.	A.
Bo letos dosti okusnega bučnega olja, ženica?
UBOJ IZ ZASEDE
V	vinotoču Lovrenca Šafarja v Slaptincih so v nedeljo, 25. novembra skupaj popivali 18-letni kmečki delavec Jože Stolnik, jetno pod vplivom alkohola, s puškinim kopitom dvakrat udaril Stanjka po glavi s tako silo, da mu je počila lobanja. Težki poškodbi je Stanjko kmalu podlegel.
Organi Tajništva za notranje zadeve še raziskujejo okoliščine tega uboja. Stanjko je v zaporu, kjer čaka. da ga bodo poslali pred sodišče po zasluženo kazen, njegov prijatelj in 24-1etni delavec Franc Stanjko iz Selišča pri Vidmu. Že v vinotoču je prišlo do prepira zaradi malenkosti.
Jože Stolnik je s svojim prijateljem zapustil vinotoč pred Stanjkom in se podal proti Selišču. kjer je čakal na Stanjko, ki je res kmalu prišel. Znova se je začelo prerekanje, med katerim je Stolnik, ver-
OČE IN SIN NA LOVU OBSTRELJENA
Na lovu v Čepincih sta bila v nedeljo, 2. decembra zaradi neprevidnosti nekega lovca obstreljena lovec Ludvik Ponedelek in njegov 14-letni sin, ki je hodil z očetom. Oče je dobil nekaj šiber v hrbet, pa tudi lice so mu nekoliko opraskale: zdravi se v soboški bolnišnici. Sina pa, ki je dobil težke poškodbe na glavi, so nemudoma odpeljali v ljubljansko bolnišnico.
V	šalovskem okolišu je letos to že druga nesreča pri lovu zaradi neprevidnosti lovcev, ki ne upoštevajo dovolj lovskih pravil in predpisov.
Na vprašanja bralcev
S. R., KUZMA. — Naša kmetijska zadruga prodaja v steklenicah vino, žganje itd., vendar nastanejo težave, ko bi se človek rad znebil praznih steklenic. Zastonj so jih namreč vedno pripravljeni sprejeti, ko pa bi človek rad dobil primerno odškodnino, pa jih nočejo prevzeti. Na zalogi imam že 40 praznih steklenic, ki sem jih ponudila po 15 din, pa jih niso hoteli sprejeti z izgovorom, da jih v M. Soboti nihče ne odkupuje. Je to res?
ODGOVOR: Zaenkrat je res, da jih pri soboškem »Odpadu« ne odkupujejo, ker jih tudi ne prevzemajo prizadete tovarne in podjetja, predvsem zaradi tega, ker imajo na zalogi dovolj praznih steklenic. Omejitev pa je samo začasna, kajti pri soboškem »Odpadu« se nadejajo, da jih bodo kmalu spet lahko začeli odkupovati. Potem pa jih bodo prav gotovo tudi v KZ Kuzma prevzemali proti primerni odškodnini.
PROGRAM PREDAVANJ KMEČKE UNIVERZE RADIA LJUBLJANA
V	soboto, 15. decembra: Ing. Vilko Masten: Izkušnje pri zatiranju ameriškega kaparja.
V	torek. 18. decembra: Ing. Gvidon Fajdiga: Kaj moramo storiti za zboljšanje pašnikov.
V	četrtek. 20. decembra: Lavoslav Kranjčič: Gospodarjenje v zadružnih in zasebnih gozdovih.
Predavanja se začnejo vselej ob 12.30 uri.
POMURSKI VESTNIK. 13. dec. 1936
6
Za osemurni delavnik vajencev
(Iz poročila prebranega na plenumu OK LMS Murska Sobota.)
Naši delavci so si že zdavnaj priborili osemurni delavnik, vajenci — ki so slabotnejši — pa morajo delati po deset, dvanajst in tudi več ur na dan. Tako na primer soboslikarski mojster Vince Čahuk iz Murske Sobote. Vajence je zaposloval čez dvanajst ur na dan. Ko sta se vajenca pritožila pri okrajni inšpekciji za delo, je bilo mojstru prepovedano sprejemanje vajencev. Ta mojster je imel namreč v uku šest vajencev, toda nobenega ni toliko izučil, da bi lahko položil strokovni izpit. Vajence je celo nagovarjal h kriminalu in jim ni redno izplačeval nagrad. Prav tako jim ni dajal rednih letnih dopustov. Ker ni smel več sprejemati vajencev v uk in zato ni imel koga izkoriščati, je raje odpovedal obrt in odšel delat v državni sektor.
Nič boljše ni vajencem, ki morajo delati po deset ur pri kovaškem mojstru Marjanoviču v Ljutomeru, pri kolarskem mojstru Antonu Kuzmi iz Gančan, pri čevljarskem mojstru Jožefu Bažiki v M. Soboti in še pri mnogih drugih. Mojstri pa ne izkoriščajo samo vajencev, temveč tudi pomočnike. Tako pekovska mojstra Alojz Kerčmar in Jožef Zaplatič, oba iz M. Sobote, ki nista plačala pomočnikoma nadurnega in nočnega dela s pribitkom petdeset odstotkov, odnosno dvanajst odstotkov. Poleg tega je prišlo celo do pretepanja pomočnika. Ko je pomočnik zaradi tega odpovedal službo, mu mojster ni hotel izplačati zaslužka, tako da sta morala posredovati inšpekcija za delo in redno delovno sodišče.
Nadvse žalostna pa je tudi izpoved vajencev Antona Balažiča in Viktorja Frama,
ki sta v uku pri kovaškem mojstru Francu Korenu v Hrastju-Moti. Obema dolguje mojster 45 tisoč din — 15 tisoč prvemu in 50 tisoč drugemu. Ta dva vajenca pa še poleg tega delata mojstru nad devet ur. Kovaški vajenec Štefan Časar pa je moral delati svojemu mojstru Karlu Žižku v Andrijancih na polju. Mojster mu dolguje že 8.500 din. Podobno je svojega vajenca zaposloval pri drugih delih, ki niso v zvezi z ukom. mojster Anton Ilaner iz Segovec. Takih primerov bi lahko našteli še veliko, vsi pa dokazujejo, da so se pri mnogih obrtnikih vgnezdili nezdravi odnosi do obrtniškega naraščaja, kar je treba vsekakor ostro obsoditi.
Redki so primeri, da bi o vajencih razpravljali na sejah občinskih ljudskih odborov ali množičnih organizacij, zlasti pa mladinske organizacije. Zato je treba pokazati na iniciativo Društva prijateljev mladine v M. Soboti, ki je znalo najti način, da so lahko naši vajenci izkoristili redne letne počitnice na našem lepem Jadranu.
SOBOŠKA KRONIKA
ROJSTVA IN SMRTI od 1. do 8. decembra 1956.
Rodile so:	Katarina Vekaš iz Kapce,
dečka; Marija Činč iz Tišino, dečka; Irena Sakovič iz Zenkovec, dečka; Katica ŠNELER iz M. Sobote, deklico; Bariča Lukač iz Bratonec, deklico; Irma Sanca iz Domanjševec, dečka; Rozalija Flisar iz Brezovec, dečka; Rozina Antolin iz Črensovec, dečka; Marija Pulko iz Nunske grabe, deklico; Marija Gjerkeš iz gomilic, deklico; Marija Gačak iz Hotize, dečka; Vesna Gjorkeš iz M. Sobote, dečka; Jolanka Perkič iz Gradišča, dečka; Erna Kuhar iz Moravec, deklico in Frida Slihthuber iz Stanjevec, dečka.
Rodile so v soboški porodnišnici.
Doma je rodila: Marija Nemec iz Bakovec, deklico.
Umrli so: Janez Muršič iz Pristave pri Ljutomeru, star 59 let; Jože Serec iz Rakičana, star 79 let; Marija Kavčič iz Bakovec, stara 4 leta; Marija Flisar iz Rakičana, stara 64 let; Julijana Vučak iz Črnelavec, stara 83 let; Janez Buzeti iz Bakovec, star 58 let in Marija Lačen iz M. Sobote, stara 46 let.
NESREČE IN NEZGODE
S strehe je padel 6 metrov globoko 18-1etni Alojz Gomboc, dimnikarski pomočnik iz Zenkovec, ko je opravljal svoj posel v Kojskem pri Novi Gorici. Zlomil si je obe nogi v gležnju.
Na lovu je bil zaradi neprevidnosti drugega lovca obstreljen 47-letni Ludvik Pondelek iz Lucove. Ima lažje poškodbe na hrbtu.
Hlod je padel na nogo 17-letnemu Andreju Repiju iz Veržeja in mu močno poškodoval nogo.
Pri podiranju drevja je padlo deblo na obe nogi 56-letnemu Antonu Rožmanu iz Presike, zaposlenemu pri Kmetijski zadrugi Ljutomer. Zlomilo mu je obe nogi.
Na cesti je padel in si zlomil desno nogo 31-letni Jože Simčič iz Gor. Radgone.
S kolesa je padla 35-letna Irena Bencik iz M. Sobote in si nalomila levo nogo v gležnju.
Na ledu je spodrsnilo 56-letni Antoniji Trstenjakovi, delavki iz Plitvic pri Apačah; padla je in si zlomila desno nogo v gležnju.
Z vrelo vodo se je po nesreči polila 12-letnn Frida Časar iz Vaneče in dobila hude opekline po obrazu in levi roki.
Okrajna z vaza za telesno vzgojo
»Partizan« Murska Sobota
obvešča:
Vsa društva, ki še niso poslala seznamov telovadcev in niso prijavila svojih članov za poškodbeni fond, opozarjamo, da je zadnji rok prijave 25. dec. 1956.
Nekatera društva še niso poslala statističnih poročil za mesec november kakor tudi poročil o proslavi 29. novembra. Ali res ne gre brez urgenc?
Vsa društva naj po možnosti sodelujejo pri proslavah Dneva JLA 22. dec. (lahko priredite tudi samostojne prireditve).
Okrajna zveza je določila za smučarske inštruktorje sledeče tovariše:	Vinko
Svetec, Lendava; Herman Stiel, Beltinci; Stane Keršič, Radenci; dr. Stane Marinič, Cankova: Janez Ovsenjak in Karel Karba, M Sobota.
Navedeni tovariši so zadolženi, v času šolskih počitnic prirediti po sektorjih smučarske tečaje za pionirje in mladince.
Okrajna zveza Partizan M. Sobota razpisuje smučarski nadaljevalni tečaj na Pohorju. Interesenti naj se javijo okrajni zvezi do 25. dec. Navodila o tečaju prejmejo prijavljenci naknadno.
Magnezij lahko naročijo društva samo po okrajni zvezi. Naročila pošiljite takoj: kg stane 80 dinarjev.
Društva, ki še niso poravnala računov za poslane brošure, prosimo, da zapadle račune poravnajo še ta mesec.
V semeetralnih počitnicah priredi okrajna zveza Partizan 4—5-dnevni seminar za orodno telovadbo, ločeno za moške in ženske. Prijave dostavite do 30. t. m. na okrajno zvezo.
Stroške prenočišč in prehrane plača okrnjna zveza, potne stroške pa posamezna društva.
L^eitimnnije za člane in pionirje lahko naročite direktno pri Rep. zvezi Partizana Slovenije, Ljubljana.
Iz tajništva Partizan
Utonljenec v Muri
Ko je v ponedeljek. 3. decembra cestar na cesti Dokležovje—Veržej od opornikov pri mostu čez Muro odstranjeval razno navlako, je opazil, da leži v vodi med opornik moški utopljenec. Pozneje je komisija ugotovila, da je to 33-letni Bogomil Robič iz Črnc pri Apačah, ki je koncem septembra nameraval v družbi z nekaterimi drugimi pobegniti v Avstrijo, a je utonil v Muri. Takrat je utonil tudi 16-letni Ernest Maruško iz Apač, katerega so našli 13. novembra v Muri.
USTRELIL JE DIVJEGA MERJASCA
V zadnjem tednu je gozdar Anton Gomza naletel v murskem gozdu na divjega merjasca. Ustrelil ga je in ko so ga odpeljali v Lendavo, so ugotovili, da je tehtal 120 kilogramov.	-jo
RAZPIS
Komisija za razpis službenih mest direktorjev in poslovodij pri ObLO Beltinci razpisuje na podlagi 10. čl. Zakona o pristojnosti občinskih ljudskih odborov in 89. člena Uredbe o ustanavljanju podjetij in obrtov službeno mesto
POSLOVODJE
za obrtno podjetje »Krojaštvo« Beltinci. Pogoji: obrtni mojster v krojaški stroki ali pa najmanj 5-letna pomočniška praksa. Plača po tarifnem pravilniku. Nastop službe s 1. jan. 1957.
Kolkovane ponudbe s potrebnimi dokazili o strokovnosti in kratek življenjepis je treba poslati do 20. dec. 1956 na občinski ljudski odbor Beltinci.
Razpis
Tovarna perila »Mura«, M. Sobota, razpisuje sledeča delovna mesta:
1 administrativno moč v komercialem oddelku
(s prakso),
1 administrativno moč v komercialnem odddku
(lahko tudi začetnik),
1 delovno moč v mezdnem oddelku (lahko začetnik).
Plača po tarifnem pravilniku. Lastnoročne pismene ponudbe poslati do 20. dec. 1956 na upravo podjetja.
RAZGLAS
Občinski ljudski odbor Murska Sobota razpisuje v smislu 1. člena Uredbe o podaji stanovanjskih hiš iz sklada splošno ljudskega premoženja (Ur. list FLRJ št. 17/55) in odločbe o pogojih javne dražbe št. 3116 z dne 1(L VIII. 1956 in 14. novembra t. 1.
PONOVNO JAVNO DRAŽBO
na dan 21. dec. ob 8. uri v prostorih občinskega ljudskega odbora v M. Soboti (v gradu) za sledeče stanovanjske hiše:
1. stanovanjska hiša v Petajncih št. 47 za 1,420.000 dinarjev;
2. polovico stanovanjske hiše v Petajncih št. 45 za izklicno ceno
70.000	dinarjev;
5. polovico stanovanjske hiše v Petajncih št. 114 za izklicno ceno
254.000	dinarjev;
4. eno četrtinko stanovanjske hiše v Petanjcih št. 42 za izklicno ceno 288.000 dinarjev.
Kupci-ponudniki morajo 5 minut pred pričetkom javne dražbe položiti 5 % varščino od izklicne cene.
Vse ostale dražbene pogoje dajeta Krajevni urad Tišina in odsek za finance pri ObLO M. Sobota.
Občinski ljudski odbor M. Sobota
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Nedelja, 16. decembra: dr. Nikolaj Lauščak, stanuje Lendavska 7.
Od 8. do 12. ure v ambulanti Zavoda za soc. zavarovanje. 
V nujnih primerih popoldne in ponoči doma na stanovanju.
Krvodajalci od 1. do 8. decembra:
V soboški transfuzijski postaji so dali svojo krii Franc Vogrinčič, Janez Šinkec, Ernest Siflnr, Mirko Horvat, Franc Škrilec, Koloman Železen, Murija Drvarič, št. 45, Marija Drvarič, št. 76, Jolunka Škrilec, Emilija Drvarič, Irma Celak, Irmu Železen in Irena Kovačik, vsi iz Lemerja; Katica Vitej iz Tešanovec in Rozika Berden iz Filovec.
POZOR!	POZOR!
Lovska družina M. Sobota je našla v fazaneriji večje število zank za lov zajcev in fazanov. Kdor prijavi zankarja ali divjega lovca, dobi 5000 din nagrade!
LD M. Sobota
Okrajna zadružna zveza Murska Sobota razpisuje delovno mesto ADMINISTRATORKE Pogoji: znanje strojepisja in stenografije. Prednost imajo absolventi administrativne ali srednje ekonomske šole.
Vloge za sprejem v službo naslovite na Okrajno zadružno zvezo M. Sobota.
Obvestilo
Ribiško društvo Ljutomer obvešča člane, da bodo v nedeljo, 16. decembra sestanki vseli članov zaradi ustanovitve ribiških družin in zaradi izdajanja ribiških dovoljenj za prihodnje leto. Sestanki bodo:
Za ribiško družino Radgona v gostilni Koler, Radgona;
za ribiško družino Lendava v hotelu »Triglav«;
za ribiško družino M. Sobota v hotelu »Zvezda«;
za rib. družino Ljutomer v šahovski dvorani v Ljutomeru (pri postajališču).
Člani, prinesite s seboj stare ribolovne dovolilnice. Rok za sprejemanje novih članov je samo do 51. dec. 1956. Udeležba na sestanku je za člane obvezna.
Upravni odbor
CELJANI V MURSKI SOBOTI
V	soboto in v nedeljo so gostovali v M. Soboti celjski košarkarji in odbojkarji. Čeprav so v nedeljo Sobočani zgubili tekmo s Celjani 73:45 (31:28), so zmagali v soboto Sobočani z rezultatom 57:52 (39:29). To je bila po osmih letih prva zmaga Sobočanov nad Celjani.
Dvoboj ženskih vrst pa se je končal z dvojno zmago Celjank. Prvič so zmagale z 32:22 (13:10), drugič pa 32:11 (23:5).
V	odbojkarskem srečanju pa so zmagali domačini. V soboto 2:0 (15:13, 15:12) in v nedeljo z rezultatom 3:0 (15:9, 15:10 in 15:11).
Tedenski koledar
Nedelja, 16, dec. — Albina Ponedeljek, 17. dec. — Lazar Torek,	18.	dec.	—	Radko
Sreda,	19.	dec.	—	Urban
Četrtek, 20. dec. — Julij Petek,	21.	dec.	—	Tomaž
Sobota, 22.	dec.	—	Dan JLA
KINO
MURSKA SOBOTA - od 14. do 16. dec. ameriški barvni film »Ujetnik dvorca Zendc«; od 18. do 20. dec. ameriški film »Intrigantkec«.
LJUTOMER — 15. in 16. dec. ameriški film »Mostni okop«, 22. in 23. dec. ameriški film »Ukročena trmoglavka«.
LENDAVA — od 14. do 16. dec. francoski film »Umor«, 18. in 19. dec. ameriški film »Visoka Barbaree«; od 21. do 23. dec. francoski film »Ali Baba in 40 razbojnikov«.
RADGONA — 15. in 16. dec. avstrijski film »Don Juan«; 19. in 20. dec. nemški film »Lažni Adam«.
VELIKA POLANA — 16. dec. brazilski film »Razbojnik«.
RADENCI — 15. in 16. decembra ameriški barvni film »Meč in roža«; 22. in 23. decembra ameriški barvni film »Pas za pištolo«.
ČEPTNCI — 23. dec. italijanski film »Za dva solda upanja«.
VERŽEJ — 15. in 16. dec. ameriški film »Izgnanci iz Pocker Flaata«; 20. dec. francoski film »Frizer za dame«.
MALI OGLASI
POSESTVO, lepa lega, 1 ha 48 a zemlje, zidani hlevi, leseno, s slamo krita hiša, ugodno na prodaj. Poizvedbe pri Mihael Husar, Rihtarovci 4, pošta Slatina Radenci.
80-basno KLAVIRSKO HARMONIKO, brez registra, prodam. Naslov v upravi lista.
ZAKONSKO SPALNICO, dobro ohranjeno, KUHINJSKO OMARO, 2 NAVADNI MIZI, SADJARSKO LESTEV 4,5 m dolgo, SADNO ROČNO ŠKROPILNICO in 190 kom. novih PORCELANASTIH PLOŠČIC za štedilnik (uvožene), ugodno prodam. Vprašati:	Ljutomer, Prešernova 12, I.
nadstropje (bivša Čagranova hiša).
OKRAJNI STRELSKI ODBOR M. SOBOTA ima sedaj nove poslovne prostore v Slomškovi ulici, v poslopju bivšega Klaba JLA, soba št. 12.
Obveščamo vse člane Avto-moto društva »Štefan Kovače. M. Sobota, da bo v nedeljo, 16. dec. v hotelu Zvezda M. Sobota ob 9. uri zjutraj letni občni zbor društva. Vabimo.
MALO POSESTVO, gospodarsko poslopje, njive, lep sadovnjak in mali vinograd, ugodno prodam. Vprašati: Anica Zupé, kolportaža, Ljutomer.
IZGUBIL sem DENARNICO z vsemi dokumenti v Moščancih na železniški postaji dne 7. dec. letos. Najditelja prosim, da odda denarnico na postaji LM Moščanci.
DESKE, colarce, prodam. Naslov v upravi lista.
KONJA, srednjetežkega. zamenjam za kravo. Kerčmar, Šalamenci 76, p. Puconci.
Ugodno na prodaj POSESTVO z živim in mrtvim inventarjem 6.5 ha zemlje). Ogled: Spodnje Krapje pri Ljutomeru št. 51 (Rožmarič). Informacije: Rudi Ralca, Maribor, Vorančeva ul. 11.
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetja »Pomurski tisk« v Murski Soboti -Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota. Koeljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina:	četrtletna 100. polletna
200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
PRAŠIČJEREJCI POZOR!
Ob zakolu ne pozabite prašiča odreti in kožo prodati KOTEKSU ali kmetijski zadrugi. Za prvorazredno svinjsko kožo svinj slovenske pasme plača koteks 200 dinarjev za kilogram.
Se priporoča kolektiv
KOTEKSA v Murski Soboti
Fadil Hadžič:
Budha me je lepo sprejel
14	Potopis slučajnega pomorščaka
Kakor veseli otrok se sprehajam med grmi čaja in mirnimi, dostojanstvenimi stebli bodoče gume. V sebi. čutim gimnazijski ponos, ker sem v tako pomembni družbi. Tukaj je tiho, dostojno, kakor da je ustvarjeno samo za pisane tropske ptičice ali majhno ceylonsko opico, ki je morda zašla. A na evropskih borzah znajo skromni grmiči in molčeča stebla prav pošteno zaropotati. Rdeče, nabuhnjene glave borznih uslužbencev si čistijo očala in nervozno izpisujejo zapletene številke. V eni noči se podražijo plašči luksuznega »Cabrioletta«. Zaboj čaja dobi vrednost zaboja zlata. V te gozdove prodre od poslovnega hrušča samo tihi šepet. Žalostne procesije singalskih žena stopajo naprej proti belemu poslopju z rumenimi košarami čajnih vejic. Tovarniški dimnik diši po pečeni čokoladi in iz njega se kadi brez prestanka štiriindvajset ur. Lekcijo romantičnega prirodopisa kombiniram v glavi z lekcijo ekonomske narave. To niso več snovi za gimnazijo.
Moj taksi, ki si želi čim več prevoženih kilometrov, brezglavo drvi naprej. Ob rečnih obalah srečujem krdela slonov na popoldanskem kopanju. Na hrbtih jim sede Singali in jim s krpami drgnejo debele hrbte. Sloni se kot debelušna otročad valjajo po rečnem blatu in zadovoljno zapirajo oči. V daljavi leži stara prestolnica Candy. Tam čuvajo v svetišču Budov zob. Tam ie tudi hrib, s katerega so poleteli v nebo Adam, Mohamed in Buda.
Ampak do tja moj taksi ni mogel prispeti. To je predaleč za njegova ostarela kolesa kljub živahni šoferjevi želji, da bi me vozil okrog sveta. Zato pogledam še enkrat z asfaltne ceste v daljavo. V vlažnem tropskem zraku si predstavljam na nebesnem svodu Budo, kako — pred gručo budističnih svečenikov — leti v nebo. V ušesih mi odmeva dozdevni hrušč divjih slonov in kriki neznanih ptičev. Tam v daljavi (in vedno samo v daljavi), koder ne bo mogla stopiti naša noga, leže eksotični pejsaži, ki smo si jih ustvarili v domišljiji.
Toda — mar sem mogel pričakovati od neke civilizirane asfaltirane ceste, da me bo pripeljala do nečesa neznanega? Zato zaključil jem, da bo čez sto let na zemeljski krogli zelo dolgočasno. Vse bo asfaltirano do neznosnosti in srečni smo, ki zdaj potujemo po svetu. Pa vsaj vidimo slone, kako se kopljejo v rekah. Čez sto let se bo kopala moderna generacija slonov v posebnih bazenih, avtomatske naprave na jim bodo drgnile hrbte. Neki Singal s kravato okrog vratu bo pritiskal na gumb
in sloni se bodo čisti kot šolski otroci sprehajali po ceylonskih mestih.
Naj se ne ureče, kar prerokujem!
XIII. BOSI »TIGRI«
Nekega večera sem stopil v »Globe« hotel v Kolombu. To Je nedaleč od pristanišča v neki ulici, ki zavije na desno. Sedel sem v naslonjač hotelske kavarne in opazoval goste. Pomorščaki nizozemskih in angleških ladij so pili na Ceylonu nemško pivo. V veliki dvorani je bilo čutiti praznino; pomorščaki, ki znajo biti zelo hrupni, so tiho govorili. To je občutek, kakršen umirja ljudi po muzejih, cerkvah in na razstavah. Do neke mere so motili tišino v »Globe« hotelu trije veliki propelerji na stropu. Brneli so kot avionski motorji pri vzletu in nam blodili oznojena čela. Morda je bil to tudi razlog, da smo »potniki« tega aviona molčali v pričakovanju, da bi poleteli nekam daleč iz vlažnih tropov.
Nenadoma je prišel v umirjeni prostor neki Singali z violino. Vstopil je kot oprezen jaguar skozi stranska barska vrata. S komolcem se je naslonil na klavir in pričel uglaševati glasbilo. Za njim je vstopil smešen debel človek z očali in sedel za klavir. Oba sta zdolgočaseno prelistavala note. Potem je pričel ta duet igrati. Obraza članov miniaturnega orkestra sta bila popolnoma nekoncentrirana. Ce bi ju nekdo sredi koncerta vprašal, kaj igrata, sem prepričan, da jima ne bi bilo lahko, takoj se spomniti. Mornarji za sosednjo mizo so za hip pogledali oba kršilca miru. zazehali vsi skupaj v zboru in nadaljevali s pogovorom. Pogledal sem — osamljen — violinista in njegovega smešnega partnerja. Ko sem se naslajal ob njunem izrednem videzu, sem opazil neko zanimivost. Violinist je bil bos. Pogledal sem še enkrat to redkost »Globe« hotela in spoznal, da je prav tako z možem za klavirjem, ki je dostojanstveno udarjal po tipkah. Oba sta imela okrog vratu imenitne kravate in bila, kakor sem rekel, bosa. Potlej
se mi je zazdelo, da ima tale koncertni par poseben čar. Ko sem primer raziskoval še naprej, sem opazil, da so bosi tudi natakarji. Čudno, da doslej še nisem bil opazil.
Violinist in klavirist sta medtem končala s prvim delom koncerta. Prekrižala sta noge, pokazujoč gostom zglajene, črne podplate. Ko sem odhajal, me je pri vratih pozdravil bosi šef dvorane. Lastnika nisem videl, predpostavljam pa, da je tildi on bos. Tako sem pričel stopati po Kolombu po tej bosi sledi. Pogledoval sem v delavnice in opazoval, če kdo nosi čevlje. Izjemoma sem srečal v Kolombu tudi ljudi, ki so bili obuti. Stražar pred guvernersko palačo je nosil lakaste plesne čevlje. Medtem pa so zlatarji, trgovci s tekstilom in prodajalci čaja bili bosi. Okrog pristanišča so stale v zasedi trume bosih mladeničev. Ti »tigri« v progastih suknjah so pričakovali tujce in menjali denar. Poskakovali so okrog kakšne »ladv« ali »mistra« tako dolgo, dokler niso bili tujci iz obupa prisiljeni menjati devizne zaloge. Tako so bili bosi »tigri« veliko prožnejši in skoraj nemogoče se jih je bilo otresli, če so se odločili. da vam	bodo prodali	slona	iz ebenovine.	Bosi so bili tudi
šoferji. Bos	je bil poštar,	ki lepi znamke na	pošti. Bos je bil
tudi blagajnik na razstavi angleških abstraktnih slikarjev v umetniškem paviljonu Kolomba. Bos je bil mladenič v turbanu. ki s pomočjo piščalke povzroči, da otrpne kobra pred parkom Victoria. Bosa je bila tudi lepa Singalka, ki si je ogledovala tuje revije v trgovini.
Zdaj bom povedal še nekaj na to boso ceylonsko temo. V Kolombu je nekoliko trgovin slavne tvrdke s čevlji. Pomočniki v teh	trgovinah so	bosi.	Šefi pa nosijo »Bata« čevlje.
Morda bi tudi šefi v teh trgovinah hodili bosi, če jim ne bi centrala iz	daljne prestolnice	ukazala, naj	si vsaj oni na
Ceylonu obuvajo čevlje. Po Kolombu govorijo o teh šefih »Batovih« poslovalnic, da najbolj uživajo, ko pridejo domov in se lahko po dvorišču bosi sprehodijo. Tu jih nihče ne vidi in tako ne podirajo ugleda svoje tvrdke.
Med nami rečeno — tudi jaz sem na Ceylonu prišel do misli, da hi hodil bos. Naposled bi bilo treba dobro premisliti, ali nismo v zmoti ljudje, ki nosimo čevlje. Upam, da teh razkolniških besed gospod »Bata« ne bo prebral.
XIV. LADJA PLOVE V SINGAPUR
Na ograje pri krovu smo se naslonili, kot sedejo ptice na telegrafsko žico. Nihamo nad morsko površino in opazujemo
POMURSKI VESTNIK, 13 dec. 1956
7
poslednje obrise Ceylona. Okrog nizke, s palmami porasle obale se je zvila kot beli ovratnik žaganjajoča se morska pena.
Tukaj ni nikoli mirno. Nenevarne vetrove označujejo v pomorskem slovarju z 2 — 3 — 4; vsak dan pihajo na ta najskrajnejši del indijskega kopna. Vedno dalje odhajamo. Se malo, pa bo ceylonsko kopno popolnoma izginilo za obzorjem, ki ga bo pokrilo, kakor pokrije skrbna dojilja otroka — z neskončnim zelenkastim pokrivalom.
Poleg nas — v nasprotni smeri — pluje velika bela ladja »Victoria«. Križamo se. Na njeni palubi se gnetejo potniki, da bi čim prej zagledali Ceylon.
Zanje je Ceylon novost. Za nas je Ceylon album eksotičnih razglednic, ki smo si jih že ogledali. Zdaj urno prelistavajo baedeckerje in se hvalisajo s poznavanjem dežele, v katero pravkar plovejo. Kakor da slišim z njihovih vitkih krovov naše besede, ki smo jih izgovarjali, ko smo pripluli na Ceylon:
—	Mar veste, da v Kolombu vozijo rikše, gozd kavčukovcev je deset kilometrov iz mesta...!
Z »Victorie« snemajo aparati barvne posnetke ceylonskega večera. Objavili jih bodo v neki reviji in tisoče ljudi bo vzklikalo:
—	Ah ... ah ... prelepi kraji!
Tudi mi smo vzdihovali, ko smo prav tako na večer pluli v pristanišče Kolomba. Verjetno že mora biti tako. Saj je vedno tako, ko se približamo nečemu novemu, pričakovanemu in daljnemu — in se nam nudi priložnost, da si tisto od blizu ogledamo. In naj se navdušujejo ljudje kakor jim drago, ker so zaradi tega tudi prišli v daljne kraje.
Mi pa se poslavljamo...
—	Na svidenje, stari, v zeleno brado porasli Ceylon. Ko se bomo vračali bomo še enkrat prišli v tvoja pristanišča na poti iz daljnje Kitajske. Pripravi nam sončne dni brez močnega deževja in monsunov!
Zdaj plovemo dalje... na Malajo... v Singapur. Tri dni potrebujemo, da preplovemo Bengalski zaliv. To so trije dnevi puste poti brez trdne točke, na kateri bi se umirile nestrpne oči.
Kot plašni zajci na zelenem travniku so se nenadoma pojavili prvi otoki Malaje. Dolgočasni dnevi na morski gladini, obvezna dajatev, ki jo je treba plačati, da vidiš nove kraje, to je plačano. Jemljemo fotoaparate in snemamo. Drenjamo se
drug drugemu čez ramena, da bolje vidimo. Majhni zeleni otoki so vzgojeni kot parki na modri morski širjavi in že plavajo mimo nas. Poleg njih poskakujejo kot nemirni konjički ribiški čolni s temnordečimi jadri.
—	Tako lepih krajev še nismo videli...! avtomatsko vzdihujemo drug za drugim.
Morje je podobno ravni, razpeti svili. Nikjer gube, nikjer valovitega hribčka — razen ladjine krme, koder nas spremlja peneča se proga smaragdne barve.
Zavijemo v morsko ožino med Malajo in Sumatro. Na obeh straneh stražari sto in sto otočkov. Vsi so v uniformah — temnozeleni, brez kosa kamenja, brez dlani gole zemlje, brez hiš in brez ljudi. Divji parki s kačami in pticami osamljeno počivajo sredi slane, mirne morske površine.
—	Ah, ah, ah...! vzdihuje poleg mene silovito razburjena švicarska novinarka. In snema v barvi. Akrobatsko se namešča na stopnicah poveljniškega mostu in išče fotografske finese. To bo lep doživljaj za bralce njene revije. Vzdihovali bodo mladi, potovanja željni študenti. Vzdihovali bodo tudi starci, ki bodo morali jutri umreti, a niso videli tega v naravi. Vzdihovali bodo tiskarji v mastnih žabah, ki bodo to tiskali. Samo njen glavni urednik ne bo vzdihoval. Omenil bo, da bi bilo lahko boljše in da barva ni dovolj naravna. A uredniki so čemerni ljudje in ne kvarimo si z njihovo nejevoljo tega prelepega malajskega jutra, ki ga tako neutrudno snema švicarska novinarka. Njej je to lepo. meni je lepo, posadka je zadovoljna in tudi ladja sama — kakor da veselo poskakuje in udarja z vijakom, kakor da želi izkazati priznanje tem pejsažem.
Ves dan se je ladja sprehajala po teh zelenih cvetličnjakih in ves dan smo kakor mlade, zaljubljene deklice vzdihovali. Zapisoval sem te vzdihljaje na papir in trgal neuspele beležke, ker vzdih na papirju ni bil nikoli enak vzdihu na ustnicah.
Drugo jutro so pejsaži ostali podobni. Več in več zelenih otokov in vedno manj vzdihljajev. Zdaj se že počutimo tukaj kakor prebivalci, že smo se udomačili in čakamo nekaj novega.
—	V Singapuru živi šestdeset odstotkov Kitajcev... se hvali z znanjem moja sopotnica.
—	Kaj pravite!? — pravim dobesedno v angleščini (če se lahko tako reče angleško).
—	Singapur je znamenita vojaška utrdba! — me poučuje materinsko švicarska kolegica, jaz pa napenjam možgane, da
bi se še sam česa domislil.
— Singapur so med vojno zavzeli Japonci! — naposled z velikim hvalisanjem spregovorim.
—	Ali res? — zajeclja osuplo v nemščini (če se lahko v tem jeziku tako pove).
Potem sediva oba v naslonjačih in sanjariva o znamenitem mestu iz pustolovskih in vohunskih romanov. O močnem in zagonetnem Singapuru.
Predajala sva se domišljiji pred večerom, zvečer in ponoči, potem pa sva se naglo, kakor se to na ladji godi, zbudila v singapurskem pristanišču. Okrog naše ladje so se nakopičile druge ladje in obdajali so nas otoki, da bi se človek zvečer lahko zmotil in odšel namesto na lastno ladjo na kakšen otoček. A pred nami je stal zdavnaj pričakovani in še (po nas) neraziskani Singapur. Miren in spokojen, vzvišen in strog, kakor tudi pristaja znameniti kolonialni metropoli.
Vanj sva stopila s kitajskega čolnička. Bila sva ljubezniva s Kitajcem, ki je gledal izpod velikega slamnika. To je bil prvi Kitajec na tem potovanju in Švicarka ga je posnela v štirih pozah, on pa mi je vse to štirikratno zaračunal. Tako sem povsem nehote finansiral napore švicarskega tiska na koncu sveta med prvimi Kitajci.
Pot je peljala pod singapurskim nebotičnikom, ki ga gradijo v pristanišču in še ni povsem zgrajen, tako da se okrog njega belijo visoka ogrodja iz tankega bambusa — čudovitega gradbenega izuma Kitajcev.
—	Ali opažate, da je Singapur zelo molčeče mesto? — me je vprašala predstavnica nevtralne švicarske dežele, ko sva se znašla na prvih mestnih ulicah.
—	Opažam! — sem odgovoril, ker sem bil resnično tudi sam iznenaden zaradi mirnosti Singapura za razliko od bučnih arabskih in delno tudi indijskih mest.
—	To bom snemala! — je vzkliknila reporterka nato pa pokleknila na asfalt, da bi fotografirala pisane rumene in rdeče pokončne napise v kitajščini pred trgovinami. 
—	Poglejte, kako nad ulicami sušijo perilo! — sem pripomnil, da bi Švicarka videla, da tudi jaz opažam zanimive podrobnosti.
—	To sem že videla v Italiji! — zamahne prežimo z roka in nameri svojo Leico v čisto drugo stran.
Partizan v Apačah
najboljši med najboljšimi
Kakor smo že poročali v prejšnji številki našega časopisa, je dobil apaški »Partizani pokal »Ljudske
pravice« in s tem priznanje kot najboljše telesnovzgojno društvo v Sloveniji. Apaški telovadci so lahko ponosni na svoj uspeh, ki ga je rodilo predvsem vztrajno delo posameznikov kot vseh članov. Lani sedmi, letos prvi, to je dokaz, da so v Apačah vse leto pridno delali.
Bilo je leta 1953. Takrat so imeli v Apačah ustanovni občni zbor, Malo je bilo članov, malo je bilo vnetih zagovornikov telesne vzgoje. To potrjuje tudi število udeležencev na okrajnem nastopu v Ljutomeru. Samo šest članov apaškega telovadnega društva se je udeležilo nastopa. Kdo bi upal takrat prerokovati, da bo čez tri leta apaški Partizan najboljši med najboljšimi. Pa so
bili v društvu in ob društvu ljudje, ki so s trdno voljo in smislom za organizacijo krčili domačemu društvu pot k razmahu. Morda je bil to sedanji predsednik društva Jože Srpčič in njegovi sodelavci Jože Pirher, Tone Hafner, dr. Lojze To-
plak, Ivan Lesjak, Fanika in Zvonko Tanc, Herman Pirher, Ivan Novina, Jože Slomšek, Joško Senica, Tončka Crepnjak, Aleksander Škrlec? Toda ne samo ti. Vseh 360 aktivnih in čez 100 podpornih članov je prispevalo k uspehu.
Močen poudarek na množičnosti
Samo lani so vključili v društvo 61 novih članov. Tako je sedaj vključenih v TD Partizan Apače 13% vsega prebivalstva. Sem pa ne prištevajo telovadcev iz Stogovec, ki se mislijo v kratkem osamosvojiti in ustanoviti lastno društvo. Z večanjem števila članov pa so se pojavljali drugi problemi. Ni bilo primernih prostorov za telovadbo. Dolgo časa so se stiskali v neprimernih
prostorih, v majhnem šolskem razredu, ki nikoli ni mogel sprejeti vseh telovadcev.
Že dolgo so v Apačah mislili na svoj telovadni dom, na dobro in sodobno telovadnico, ki bi dala dovolj prostora tako starejšim članom kot doraščajoči mladini. Letos se jim je ta dolgoletna želja izpolnila. Za Dan republike so dogradili in uredili novo telovadnico. Ves denar, ki so ga letos imeli, so vložili v ta gradbeni objekt, medtem ko so opravili člani društva čez 2000 prostovoljnih delovnih ur. Pripravili so tudi dobršen del gradbenega materiala, ki so ga dovažali na gradbišče brezplačno. Za svojo telovadnico so zbrali apaški telovadci skoraj milijon dinarjev. Vsega tega jim danes ne zavida marsikatero telesnovzgojno društvo v Pomurju in v Sloveniji.
Tako so proslavljali prebivalci Apač letošnji 29. november dvakrat. Slavili so Dan republike in plod triletnih prizadevanj — otvoritev telovadnice. Kako naj bi še bolje počastili naš največji praznik kot so to storili ljudje v Apačah. Nič ni bilo težav pri pripravah. Vsak je po svoji moči prispeval, da je bil ta dan res praznik.
Dvorana je 25 metrov dolga in 14 metrov široka. Do praznika so jo lepo očistili in namestili vanjo vso potrebno opremo. Sicer skromno opremo, kakor je bil skromen začetek telesnovzgojnega dela v Apačah. Pa apaških telovadcev to ni prav nič motilo in nič ni vplivalo na slavnostno razpoloženje vaščanov. Prihodnje leto bodo uredili še garderobe itd. Lahko smo prepričani, da bodo tudi to dosegli.
Kdor pozna apaške telovadce ve, da niso taki, kot so še marsikje drugje, kjer mislijo, da je uspeh odvisen v glavnem od lepo urejenih telovadnih prostorov in orodja. Vsega tega v Apačah ni bilo, pa vendar telovadci niso obupali. Z dobršno mero življenjskosti so premostili vse težave, upali na boljše čase in delovne pogoje.
Vsako leto nešteto nastopov
Zimski meseci so privabljali telovadce, ki so se urili predvsem na orodju. Že v prvih pomladanskih mesecih pa so prirejali pomladne krose. Tu je že prišla do izraza množičnost. Člani, članice in vsa mladež se je temeljito pripravila na ta nastop.
Nekoliko kasneje — letos junija — so priredili svoj letni propagandni nastop. Izmed 359 aktivnih članov jih je nastopilo 246. Okrog letnega telovadišča so se zbrali vaščani in gostje iz okoliških vasi. V dopoldanskih urah je bila povorka nastopajočih. Sledili so pozdravni govori predsednika društva in predsednika okrajne zveze Partizan. Nastopili so vsi oddelki društva. Nastopajoči so gledalce navdušili. Toda, ta propagandni nastop še ni vse. Apaški telovadci se vsako leto pomerijo v različnih športnih panogah s kolektivom tovarne na Sladkem vrhu. Razen tega so redna tekmovanja z graničarji, nastopajo pa prav tako na vseh važnejših prireditvah v sosednjih krajih. Letos je nastopilo na telovadnem nastopu v Radgoni 114 apaških telovadcev, v Stogovcih 96 in v Žepovcih 32. Ude-
ležili so se tudi letošnje osrednje telovadne prireditve Partizana v Ljubljani. V veličastno povorko nastopajočih so se uvrstili tudi apaški pripadniki Partizana.
Tako je delo apaških telovadcev s tisoč nitkami prepleteno z delom ostalih telesnovzgojnih društev v bližnji in daljnji okolici.
Partizan Apače. Ti dve besedi sta bili te dni tisoč in tisočkrat izgovorjeni širom po naši ožji domovini. Kdor ocenjuje delo apaškega Partizana vse od začetka do danes in kdor pozna vse težave in zapreke, ki so jih morali premagovati pri vsakodnevnem delu. ta mora priznati, da je v teh ljudeh nekaj, česar primanjkuje marsikateremu našemu telesnovzgojnemu društvu. V kratkih besedah bi lahko označil
vse to s pridnostjo, nesebičnostjo in vztrajnostjo. Te odlike so društvu tudi pripomogle, da si je pridobilo med ljudmi ugled in vsestransko sodelovanje. Res skromni, na videz nepomembni a vendar značilni so
primeri mladih ljudi, ki so izjavljali: »Hočemo sodelovati v društvu.« Za vse to je potrebna tudi tista privlačna toplina nastopa do članov in nečlanov, ki je je poln načelnik društva dr. Lojze Toplak.
Apaškim telovadcem želimo, da bi tudi v prihodnje obdržali najvišje priznanje za telesnovzgojno delo, pokal »Ljudske pravice«, kar bo in mora biti v ponos tudi vsem ostalim telesnovzgojnim društvom v Pomurju.
ALI VESTE TUDI TO?
. . . da Je včlanjenih v TD Partizan Apače 266 pionirjev, 32 mladincev, 3? mlajših in starejših članov in 24 članic;
. . . da je na društvenem tekmovanju v ljudskem mnogoboju nastopilo 8 vrst s 56 tekmovalci;
. . . da so priredili letos namiznoteniški in odbojkarski turnir;
. . . da je sodelovalo v jesenskem krosu 125 tekmovalcev;
. . . da se je udeležilo okrajnega nastopa v Murski Soboti 283 pripadnikov.
Na vasi so travniki kar primerna telovadišča
V Radgoni so telovadci
deležni vsestranske pomoči
Menda ne bi držalo, če bi trdili, kar se tiče pomoči, isto o cankovskem kot o radgonskem Partizanu. Seveda, da ne bo zamere, v Radgoni je le lažje dobiti sredstva, saj je radgonska občina gospodarsko močnejša. Morda bi morali biti radgonski telovadci prav zaradi tega tudi nekoliko boljši kot cankovski, pa niso bili.
Da ta naslov drži, potrjuje statistika: ženske dece 28, moške dece 3, pionirjev 26, pionirk 15, mladincev 17, mladink 11, članov 148 in članic 91. Skupno je včlanjenih v društvo 369 aktivnih in 86 podpornih članov. Torej te številke dokazujejo, da je bilo doslej v društvu še vse premalo mladih ljudi, ki jih ne manjka tudi v Radgoni. Res pa je, da je precejšnje število članov. V društvu vadi 10 oddelkov, v katerih sodeluje 30 vodnikov.
V nobeni občini v Pomurju pa občinski ljudski odbor ne skrbi za telesno vzgojo tako dobro kot v Radgoni. Pomoči ni deležno samo radgonsko društvo. Pomagajo tudi apaškemu in radenskemu Partizanu.
Poleg ostalih uspehov so zabeležili radgonski telovadci še enega in nič manj pomembnega: dogradili in uredili so telovadnico. To je bilo sicer že lani, vendar je bilo potrebno tudi letos primakniti še marsikateri dinarček, da bi bil skupni dom čim lepši in mikavnejši, ne
samo za aktivne telovadce, temveč tudi za tiste, ki se še niso mogli odločiti za sodelovanje pri Partizanu.
Kakor apaški in cankovski, tako so znali pritegniti ljudi na svoje prireditve tudi radgonski telovadci. Vse leto v Radgoni ni bila nobena prireditev tako dobro obiskana kot prav akademija Partizana, ki so jo priredili za Dan republike. Dvorana je bila polna gledalcev in veliko število ljudi je bilo prav zaradi premajhne dvorane prikrajšanih za lep nastop domačih telovadcev.
Tako se prebuja tudi v naših
krajih smisel za krepitev telesnih vrlin človeka, ki so pogostokrat tudi pogoj za njegovo duševno moč. Zavedamo se, da so potrebne naši domovini krepke roke in bister razum, kar vse pridobimo v vrstah telesnovzgojnih društev. Letošnji uspehi apaških, cankovskih in radgonskih telovadcev pa naj bodo bodrilo tudi vsem ostalim telovadnim društvom.
TONE ŽNIDARIČ ZVEZNI INŠTRUKTOR:
Če je kdo zaslužil za svoje delo priznanje, so bili apaški telovadci prvi, ki jim pripada pokal »Ljudske pravice«. Nič slabši niso bili niti cankovski in radgonski telovadci. Kljub temu pa, da se je murskosoboško društvo močno uveljavilo, svojega dela niso registrirali. Morda je tako tudi z nekaterimi dragimi društvi, saj niso slabši niti v Črensovcih, niti v Ljutomeru.
K temu pripominjam še to, da bi Okrajna zveza Partizan morala sama preverjati dejavnost vseh društev.
Kot predsednik sveta za telesno vzgojo pri OLO smatram, da je potrebno telesnovzgojnim društvom dajati večjo finančno in moralno pomoč. Da ta pomoč ne bo zastonj, dokazujejo uspehi naših telovadnih društev.
Tudi šolska telesna vzgoja bi morala biti boljša. So šole, ki nimajo niti telovadnih rekvizitov niti pripravnih telovadišč (telovadnice imajo samo 3 šole). Pri tem naj bi si vzele vse občine kot vzgled radgonsko občino.
Drobčki iz življenja cankovskih telovadcev
Kaj je bolj značilno za cankovsko telesnovzgojno društvo? Najbrž to, da delajo cankovski telovadci med vsemi telesnovzgojnimi društvi v Pomurju v najtežjih pogojili. Uspeh društva pa vendarle ni kot logična posledica tega stanja. In vendarle! Vsak izmed telovadcev ve povedati, kako težko so si uredili telovadnico v zadružnem domu. Sami so morali zbrati skoraj vsa sredstva. Vodstvo društva, v katerem so tudi domači učitelji, ni imelo lahkih nalog. Tovariš Orešnik, ki je bil do julija predsednik društva, je znal prijeti vsako stvar na pravi plati. Ko je bil tov. Orešnik letos premeščen, so sicer pogrešali njegovo sodelovanje, (oda mladi rod je krepko prijel vajeti v roke.
Razen okrajnih tekem se udeležujejo cankovski telovadci tudi dru-
gih nastopov. Tradicionalen pa je postal vsakoletni telovadni nastop v domačem kraju. Če bi pred tem nastopom opazovali cankovske telovadce, bi rekli, da je treba pokazati vse, kar zmorejo, tudi domačim ljudem. Ali ni to najboljša propaganda za društvo?
V društvu je 178 aktivnih članov. Med temi pa pogrešajo starejše telovadce, ki so v glavnem le podporni člani Partizana. Dece in pionirjev je skupno 122, kar je že lepo število. Vendar bo potrebno — in o tem prav gotovo razmišljajo tudi voditelji društva — da včlanijo vso šolsko mladino.

Delo cankovskega Partizana in vsi zabeleženi uspehi dokazujejo, da je mogoče dobro delati in doseči uspeh tudi v skromnih razmerah, seveda, če je dovolj dobre volje.
In te — kakor kaže — v Cankovi nikoli ne bo zmanjkalo.
V MURSKI SOBOTI TEČAJ ZA VODNIKE
Pred nekaj dnevi se je pričel v Murski Soboti tečaj za vodnike. Tečaja se je udeležilo 18 tečajnikov in tečajnic iz Murske Sobote, Radgone, Cvena, Ljutomera, Beltinec, Roguševec. Križevec v Prekm. in Radenec. Nekatera društva, kot so Petrovci in Puconci, tečajnikov kljub prijavam niso poslala.
Tečaj je pripravljen po programu republiške zveze in zajema vse panoge od vaj na orodju, igre z žogo, do atletike. Tečajniki se istočasno pripravljajo tudi za republiški zlet. ki bo junija 1957 v Ljubljani, kakor tudi za vsa ostala tekmovanja v prihodnjem letu.
POMURSKI VESTNIK. 13. dec. 1956
8