O MRAKU. MILA. TRST.
Daleč, daleč tam na jugu
palma vitka dremlje ;
mehki vetrič krono njeno
ziblje in objemlje.
In ji pravi o deželi,
kjer doma je zima,
ki tako ledeno mrzlo —
težko roko ima
In o jelki zapuščeni,
ki tam daleč hira,
z mrzlim snegom ometena
žalostno umira.
Šepeta, da burja divja
lomi vitke veje ;
da se toplo solnce nikdar,
nikdar ji ne smeje,
114
in ila slavec pesmi mehkih
nikdar ji ne kroži,
v veke, v veke vitka jelka
osamljena toži.
Ah, in daleč lam na jugu
palma je zavela,
saj tako bi rada, rada
mrzlo jelko grela.
Mortla \časih .tudi tebi
rahla misel v duši
šepeta, kako med ledom
žitje se mi ruši — — —
V taki tužno-mehki uri
tvoja duša cela
rada bi me morda^ morila
še enkrat objela.
II;