— 77 —
1                      Mali tičji lovec.                                           
(Dvogovor,)
Peter.   Mati, mati, glejte lepega tička, ki ga imam v roki!               
Mati.   Tiča imaš?   Kje si ga dobil?                                                
Peter. Našel sem danes v vertnem plotu gnjezdo, in čakal sem, da je bil mrak; potem sem se tiho tje splazil, in nagloma sera ga zgrabil za peroti.
Mati.   Kaj pa je bilo v gnjezdu?
Peter. V gnjezdu so bili njegovi mladiči; ah, tako majhni tički, ki še perja nimajo.
Mati.   In kaj bodeš zdaj s tem tičem počel?
Peter.   Hočem ga djati v kletko, in jo zunaj pred okno obesiti.
M a t i. Kaj pa ubogi mladiči ? Kaj bode ž njimi ? Kdo je bode redil?
Peter.   0, tndi po te hočem hitro iti, rediti mi je mora starka.
Mati. Poeakaj, Peter! Popred te hočem še nekaj poprašati. — Če bi se našemu kralju dopadlo, pa bi tebe, tvojo raalo sestrico in tvojo inater v tesno izbico zaperl, kako bi bilo tebi pri serci?
Peter.   Oj, draga mati, to bi mi bilo hudo, zeltf hudo!  Jaz bi uiilo ; zdihoval, jokal  in  žaloval do  smerti.   Pa kaj fcakega  naš kralj vendar ne bode storil.
Mati. Storil bi, storil, ako bi bil on tako' neusmiljen in grozoviten kakor hočeš biti ti s tičem in njegovimi mladiči. Ali hočeš zdaj Še iti po mlade tičke, in je v kletko zapreti ?
Peter.   Ne, mati, tega nočem storiti. Pmanesite mi, da sem z ubo-gimi živalicami tako neusmiljeno mislil ravnati.   Nisetu bil dobro prevdaril. * Glejte, izpustil bodem starko, da poleti zopet k svojim mladičem.                 ;)
Mati. Tak6 je prav! Pa ne zabi nikoli, da je tudi živaliBog ustva-ril, da se vesele življenja; gerdo bi  bilo od nas,  ako bi jim hofcli njihoyo
kratko življenje greniti.
PoslovenilL.