464
Stanko Stanič: Pa je rekla . . .
enaka. Mnogokrat, ko sem mislil, da me ne zmore nič več, ko sem bil na vrhuncu svoje moči, ko je bilo mojih vojščakov na milijone — moral sem bežati in se skriti, moji lastni podložniki so me pregnali. Videl si pač, da zato vklepam svoje čete; toda takoj, ko si jih na-berem toliko, da se jih veseli moja duša — odpadejo jim verige, in izgubljen bi bil, da se ne rešim. No, pa kaj zato! Celo dobro je, da se malo odpočijem, ker vladanje, prijatelj, to ti je težka stvar! In po počitku se poprimem svojega posla s tem večjim veseljem . . . Tudi ni predolg ta moj počitek. Danes me preženejo ljudje — po-jutrnjem se že smem vrniti zopet k njim . . . Saj je pa moje kraljestvo tudi tako veliko ko svet, in če ga izgubim kosec na zahodu, ostane mi vendar še ves vzhod . . . No, veš, sedaj sem pa vendar malo v skrbeh . . . Tako sem bil le enkrat že, takrat, veš, ko je začela prvič stopati po zemskih tleh sveta noga velikega Nazarenca, pa ko mi je njegova silna beseda jemala deželo za deželo. — No, pomiril sem se kmalu ... O ti plemeniti, ti veliki, ti božji Naza-renec! . . Mislil sem že, da bi oni dan, ko odpadejo mojim podanikom verige, šel tja, razbil to svojo staro krono in legel k večnemu počitku ... a čemu? . . Zdi se mi, da imaš simpatije do mojih ljubih podložnikov . . . Pojdi, revež, pojdi . . .«
»Le eno   prosim še, veličanstvo — da   smem   vedeti ime tako silnega vladarja.«
»Moje ime je — Glad.  — Pojdi! . .«
In šel sem .     . šel ... po srednji poti dalje . . .
Zunaj   pred   mestom   pa   sem   sedel k   plošnatemu   kamenu in napisal te vrstice ...
-----------—¦-¦------------
f
Pa je rekla .
a je rekla, pa je rekla,                 Ali je poznate rožo
da mi pojde v samostan,             solnčnico, rumeni kras ?
ker postal sem že  predrzen,         Kaj bi bilo ž njo, če solncu
prenadležen »grobijan«.                ne bi gledala v obraz?
Mislite, da sem jo prosil              Vidite, in jaz sem vedel,
in rotil: Nikar, nikar!                    česa ljubček pač ne zna?-
Kaj še! Molčal sem in drzen       Da je ona — solnčna roža,
bil sem kot poprej nikdar.          jaz pa — solnce vrh neba.
Stanko Stanič.