Poštnina plačana v gotovini
Izhaja 1., 10. in 20. v mesecu.
Cena 1 Din
fugoslovenskih
naciionalistov
Letna naročnina,znaša, Din. 40’—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šcleburgova ulica št. 9/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo} Telefon št. 21-09. "—....' . ..	.r	"	1	s" ==^:===s=s======a=»,i,"^=-”» e	='	'	'	=	==	=====	■	■	........... ■■■■■    --------------------------
Leto V.
¥ Ljubljani, dne 20. februarja 1936,
n
štev. (L
Zločin in kazen
Marsejska tragedija je že zdavnaj končana, njene ^pče'pa še vedno štraSito in se
sledice,. zločina, ki je, pretresel vso, evropsko in svetovno javnost, polnil. skozi mesece in mesece dolge kolone, vodilnih evropskih časopisov, napolnjeval drobne vesti in .zanimivosti različnih zakotnih tednikov, vznemirjal vso politično javnost^ vzbujal jxworaost najboljših evropskih pravnikov, v prvi vrsti pa globoko pretresel ves jugoslovanski narod, kateremu so se pridružili v enakem- srdu vsi; tisti evropski narodi in, držaye, kj se, zayedajo, kako puhel in gnusen je bil zločin, ki so ga kupljeni morilci izvršili dne 9. oktobra 1934 v mar* sejski rue Cannebičre.
Sodni proces, v Aix en Provence, proces Proti plačanim morilcem iblagopokojnega viteškega kralja Aleksandra I. Uedinitelja, proces, Id se je vlekel mesece in mesece in končal šele pred nekaj dnevi, je zadnje dejanje, v razyoju dogodkov, ki so dosegli svoj višek v dočinu v Marseju in .zaključno etapo v sodbi v Aix,en Provence., Kazen, ki bo sledila pravr doreku, katerega je izrekla francoska porota nad, morilci, je. samo nujna posledica zločina, ki je bil storjen.
Menda še ni bijo v. zgodovini svetovne kriminalistike in jugtice. procesa, ki bi vzbudil tako veliko, pozornost, kakor jo je povzročil vprav proces proti, morilcem blagopokoj-nega viteškega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. To, pa ni čudno, če pomislimo, na okoliščine, v katerih je ,bil zločin izvršen, in na posledice, ki so .mu sledile. Zločin v Marseju je bil izvršen v trenutku, ko je, blagopokojni viteški kralj Aleksander I, Uedinitejj bil na najboljši; poti, da, voz notranjega. državnega življenja, ki so,, ga ljudje, katerim je bila, strankarska politika in njihova osebna korist;j na prvem mestu, zapeljali v napačni in skrivljeni tir, vodi še nadalje kakor ga, je uravpal m nameril v svoji kraljevski modrosti, služeč z vsemi ,svojimi silami samo, svojemu narodu, in narodni d_i»žayi, kateri, je pp^vetil syoje najboljše moči, Nit njegovega življenja pa so pretrgali mprilci ,tudi v, trenutku, ko je blago-pokojni kralj čujivši,da je na prayi potj, delal za to, da^utrdi notranjo in zunanjo moč tistih malih držav, katere je,zvezal po Mali antanti in Balkanski 'zvezi ter z njimi ■ ustvaril na evropski politični pazornicj blok malih držav, ha si jv neprestanem boju z. velikimi imperj-jalističphpi silami lahko ohranijo svojo narodno,, in državno individualnost in s svojo strnjeno .vpjjo,,prispevajo svpj .delež .k, ohranitvi .evropskega miru,
Evropska, javnost «© je dobro zavedala, kaj se je zgodilo, vehdar se je že takoj v-začetku pokazalo, da;bodo,zakulisni spletkarji, ki stoje posrednouza marsejskim zločinom, poskušali: v njej ustvariti mnenje, da je marsejski zločin zgolj kriminalni zločin, katerega politični obrisi so le neznatni. Pri tem se je jasno pokazalo, kateri del evropske politične javnosti nam je naklonjen in kateri nam ni naklonjen. Pokazalo se je čisto očito, kje je treba slutiti moralne krivce marsejskega zločina, za katerega so ti uporabili nekaj k zločinstvu nagnjenih ljudi le kot -golo orodje v .službi njihovih zahrbtnih in podlih namenov. Ponesrečil se je poizkus vseh' tistih*. ki so hoteli! kakor prvi zagovornik obtožencev v marsejskem. procesu Debons prikazati zločince kot nekake ^revolucionarje«, ki naj 'bi bili, v službi »zatiranega« jugoslovanskega naroda. Poizkus, prikazati marsejski zločin tako, kakor, ga je hotela Prikamii revizionistična politika Madžarske, "Vstuije in. Italije, je padel v vodo, čeprav se • rancoski ijustici ni posrečilo dobiti od ■ itali-IpH^ihi.in! avstrijskih oblasti .glavnih krivcev aveliiiai Kvaternika in. Perčeviča. Vsa ev* ropska javnost jo sama razumela, da so Kralj, Kajic in„ Pospišik sairio propadli odpadniki jugoslovenskega naroda, kateremu so posredno hoteli škodovati z umorom blagopokojnega viteškega kralja Aleksandra I. Uedinitelja'. — iako je .marsejski zločin tolmačila tudi francoska porota, ki je vse tri. obtožence obsodila na dosmrtno robijo in deportacijo, kljub temu, da je državni, tpžilgc.Rplle poudarjal sta-usce starega ljudskega pravdoreka: življenje za življenje.
ta . Zlodinu bo sledila k^zen, rojstvo je, da a Kazen za (sedaj ni izvršljiva, nad pravimi k ivci marsejskega zločina in vsemi tistimi,
, Je za. njimi. A vprašati se moramo, kaj in Komu je marsejski zločin koristil. Jugoslovanski narod, ki je imej v blagopokojnem iteskem kralju Aleksandru J., svojega prvega odjo m najboljšega sina je sicer tragedija v Marseju globoko pretresla' in mu prizadejala nenadomestljivo izgubo, toda na drugi strani & je se bolj podkrepila in utrdila v zavesti, da mora brezpogojno iti ^ poti, ki jo je s svojo krvjo začrtal blagopokojni viteški kralj Aleksander I. Ueduntelj. Tragedija v Marseju je prinesla vsej Evropi in vsemu svetu, vsem našim prijateljem in našim sovražnikom samo dokaz, da je ideji, kateri je takoj po
Od dneva uedinjenja dalje živimo v svobodni Jugoslaviji pod praporom prave in resnične demokracije. Ves čaš si voli narod svobodno svoje predstavnike, ves čas je narod oni temelj, iz katerega črpajo svoje sile predstavniki demokracije* tako bni, ki so na vladi in kažejo lahko svojo demokracijo z dejanji, kot oni, ki so v opoziciji in še, morajo omejevati v zastopanju osnovnih principov demokracije le na lepe besede. Pa se kljub temu . ves ta. čas vodi borba za demokracijo! Kako to, ko so vendar- vsi privilegirani in monopolizirani predstavniki naroda odločni borci za demokratično: upravljanje države in naroda?
Drug, še bolj interesanten pogled na pristnost in iskrenost naše demokracije nam odpre 6. januar 1929; ki je sedaj že toliko za nami, da moremo trezno in razsodno presojati dogodke, ki so dovedli do tega dneva in zadržanje predstavnikov demokracije na-pram temu1 dnevu in, njegovim posledicam. Če bi tega tudi oni samLiie kričali na vsa usta, vsaj danes nihče ne dvomi, da je prišel 6. januar 1989 proti volji vseh onih, ki; so do tega dneva predstavljali demokracijo in vodili pod krinko demokracije narod in državo. Kako to, da je velik del teh zagrizenih »demokratov« z navdušenjem pozdravil akt, ki je tako ostro ožigosal izživljanje naše demokracije, kako to, da so se vsi ti »demokratje« tako navdušeno rinili v ospredje in stavljali na razpolago, onemu režimu, ki ga označujejo danes kot diktatorskega in protinarbdnega. Čeprav je trajalo to navdušenje pri večini. le„ tako dolgo, dokler so se lahko solnčili na mehkih foteljih diktature, pa J e vendar ravno, doba diktature,, najboljši dokaz iskrenosti prvoboriteljev demokracije. In prgy lanko rečemo, da,so, ostali »dosledni^ ^istaši,demokracije le oni, let iz tega ali onega vzroka niso mogli pristaviti svojega lončka k djkta-, turi in so morali po ogromni večini proti svoji volji in na svojo veliko žalost stati ob strani. Da je bila zvestoba teh gospodov na-pram demokraciji tudi v tej dobi iskrena, o tem ne bo dvomil nihče.
Čim dalje.se odmikamo od 6. januarja 1929, tem večja postaja ljubezen do demokracije, tem večja in upornejša pa postaja tudi borba za njo, čeprav ni v;'vsej Jugoslaviji nikogar, ki bj vodji borbo proti njej. Za demokracijo, in njene svoboščine zastavljajo vse svoje sile oni,' ki so v vladi, v istem pravcu Usmerjajo vse švčje napore oni, ki so izven vlade, pa naj bodo v vrstah združene opozicije ali pri tej ali oni JN.S, pri Ljotiču, Hodžeri ali Jevtiču. Čemu ta borba, ki vzbur-kava narod, Čemu borba, ki izčrpava za čisto politične .probleme vse sile onih očetov dp-j movine, ki bi marali danes misliti samo na bedo in, popianjk^Jije,.ki .tlačita.k tlom celokupni, ngš.ngrpd, pa naj .bo. orijentiran v jugdsloveuskem alj plemenskem pravcu, in, naj prjpgda tej ali oni veri. Odgovor ni, težak, ker dejansko,,je. demokracija, le krinka, pod. katero ae bijejo vse te, borbe, z edinim, ciljem, povispeh se na površje in potem na diktatcpv ski naČ.in i^yajati principe,, demokracije in razlagati, smisel teh principev. Pri nas sploh nfsmp,' imeli nikdar in. tudi dapes nimainp, demphracija, imeli smo ip, imamo demagogi jo,-in dejnagogokracijo. In za Jo je bedak vsaki; kdor hoče zdraviti naše prilike in razmere po angleških ali francoskih. receptih. Demokracije ni (in je ne bo, dokler ne bo, nove,, v, resnici demokratične, generacije, demokracije ne ,bo, dokler bomo. prepuščali vodstvo,,ljudem, ki razlagajo demokracijo drugače takrat, ko imajo v rokah moč, in drugače takrat, ko se šele bore za moč.
Vso neiskrenost te jugos]oyenske demo-, kracijo pa,nam pokaže, način, kako sprepiinja svoje , stališče napram vprašanju decentralizacije in dekoncentracije. Ni bilo menda,še nikogar in. ga tudi daijes ni, ki ne bi trdil na vsa usta, da je treba prenesti velik del upravnih poslov, na samoupravna telesa in da je treba čimprej razsekati oni gordijski vozel, ki je nastal vsled pretirane ,ip napačne centralizacije v državni upravi,. Tudi načrti so biii že izdelani, vendar spe vsi ti načrti spanje pravičnega. In tisti predstavniki demokracije, ki naravnost kriče po decentralizaciji in dekoncentraciji, dokler so v opozi-
ciji* umolknejo s trenutkom*, ko prjdejo , v vlado in bi moglj in morali praktično dokazati iskrenost svojega , prejšnjega kričanja. Ni čuda, da se provaja; decentralizacija sedaj že več kot. let, np dosedanje načine se bo prevajala tako dolgo, da bo naposled, prav vse brez vsake izjeme centralizirano...
In* vendar je centralizacija ena najtežjih ovir resnične demokracije v našem notranjepolitičnem; življenju, predvsem, pa prvi in glayni vzrok vsega onega težkega nezadovoljstva, ki obstoja vfa.ta leta :in*;se je v..dobi težke socijalne in gospodarske bede izoblikovalo celo v pojavih,, ki , b,i se, jih lahko označita- kpt rušenje, države in njenih temeljev. Tu, sem: spada,; hrvatsko vprašanje, tu sem spadajo trditve o,, samostojni bitnosti Vojvodine, tu, sem spadajo .tudi, ppzjvi »Srbj na okup« ter pojav sampelnvenztva? Tja bj, se. dala decentralizacija na,res pameten in. dobro premišljen, tudi v finančnem oziru zdrav, način provesti že davno, o tem ne: bo dvomil
nihče, saj nam ne manjka strokovnjakov, ki bi neglede na interese posameznih političnih oseb in strank izdelali točen načrt , te decentralizacije in natančen vrstni red ukrepov, Idi bi si morali slediti drug za drugim^ dia bi vsled spremembe upravnega sistema ne. nastale nobene trzavice v- državni upravi; Vse to bi se zgodilo, če bi imeli vsi res dobro voljo. Ta dobra volja pa obstoja le pri onih, ki niso v vladi ,in mine s trenutkom, ko pre-> idejo v vlado. Očividno nudi centralisiičnoi upravljanje države velike ugodnosti predstavnikom demokracije in jim omogoča učinkovitejše in doslednejše sprovajanje demokracije po lastnih nazorih in načrtih, kadar so na vladi.
Tako se pokaže na naravnost drastičen način iskrenost < naše demokracije, ki, je res pravi jugoslovenski patent, demoitoracije, ki se sprijazni:tudi s toliko obsojano in preganjano centralizacijo, če in dokler odgovarja to interesom posameznikov in partij. I. 0.
Od stoletnici „Ilirskih narodnih nov/n"
(Nadaljevanje in konec)
Tpko sp istega leta, ko, so v Beogradu začele izhajati v državni štampariji Srbske novine, nekak uradni list, tudi v Zagrebu izšle »Novine hrvatsko-slavonske-dabuatinske« s priloga »Danica«, ki pa so
slinile predvsem oni ilirski ideji, ki je ta,-
kfaj žiyela že v srcih mladine, kakor se je razvila pod vplivom slavistike in nazorov o slovanstvu, ko se je iz meglene nejasnosti pojavljaj ž$, izrazitejša podoba slovanskega sveta, združenega v materi Slaviji in razdeljenega v štiri velike skupine^ Slovani so bili (razen Rusov, Srbov in Črnogorcev) narod brez lastpih. držav, edino, kar jih, je moglo družiti,,.je bil jezik in, narodna, kultura* Dpčim so torej na’ Dunaj u t imdU; s Slovani ih. novimi j časopisi > posebne politične namene, je mladina sanjala svoj sen o iinajki Slavi.
Gajev načrt je bil, da. kulturno ali — če hočete politično.— ujedini južne Slovane s pomočjo enotnega.književnega jen. zika. Ta. misel je bila sicer, romantična — fantastična — a priča o veliki veri, in volji mladine, ki se je bila v Zagrebu, zbrala okoli ilirske ideje. Gaju je bilo takrat 27 let, in večina njegovih sotrud-nikov je bila v istih letih. Ce bi bili realno in stvarno: gledali na naše tedanje kulturne razmere, bi bili videli sledeče; V Srbiji se je ravnokar vršila velika borba, medi pristaši starega cerkvenega sloveno-srbskega jezika in Vukovo reformo, ki je zahtevala narodni jezik v slovstvu in reformirano cirilico: po jeziku so se Srbi z Vukovo refprmo približali Ilircem, glede pisave (cirilice) pa hi bilp upati, da bi jo opustili. Bolgari so bili šele v začetkih, syojega literarnega in narodnega preporoda. Slovenci so že imeli slovstvo v svojem jeziku od Trubarja (od 1550), glede pisave pa so bili pravkar v hudi črkarski pravdi in je bilo upati, da se bodo približali skupnemu črkopisu (češkemu, ki ga je uvedel Gaj za Ilirce). A mladini se je zdelo, da smo vsi šele v začetkih in da se. da Še marsikaj zbližati in .zenačiti ali , celo izpreme-nitj, saj sp Je, pri veliki preureditvi Evrope povsod opažala nekaka sinteza, združe-. vanje, ujedinjevanje na podlagi sorodnosti in narodnosti. Glavni znak narodnosti pa je Jezik, šele pozneje ,ko je vihar 1. 1848 odnesel romantiko in se je pokazal resnični obraz Evrope in prava podoba narodov, se. je videlo, da uresničenje ilirske ideje ni bilo tako lahko mogoče, kakor se je to zdelo mladim navdušencem. A nekaj je vendarle ostalo: vera , v edinstvo in v sorodnost in vera v potrebo tega edinstva in skupnosti, ako hočemo doseči skupne velike cilje. V tem smislu je bil sestavljen Gajev proglas na južne Slovane dne 5. decembra 1835. Pri pogledu na evropsko karto se je
kraljevi smrti prisegla naša čast in naš ponos
—	naša narodna vojska, zvest tudi ves jugoslovenski narod in da se ta narod zaveda besed, ki jih je veliki kralj izrekel \ zadnjih hipih svojega plodonosnega življenja, posve-. čenega samo svojemu dragemu narodu in državi, vernega pravnuka Karadjordja in sina Petra Mrkonjiča-Osvoboditelja.
Marsejski zločin in sodba francoskega porotnega sodišča nad plačanimi morilci je resen opomin vsej evropski politični javnosti,
da v bodoče zatre vsak poizkus terorističnega delovanja v evropski politiki že v kali in da se z vsemi sredstvi postavi v bran proti; odpadnikom lastnega naroda in lastne države., Oplenac pa je vsemu jugoslovenskemu narodu svetel simbol in kraj, kamor romajo in bodo romala pokoljenja ter v njem dobivala novih moči in novih pobud za delo, ki ga je skozi vse svoje življenje vršil in začrtal v bodočnost blagopokojni viteški kralj Aleksander I. Uedinitelj.
Gaju zdelo, da so južni Slovani lira na-prsih Evrope. (To, je oblika balkanskega polotoka). »Ta lira«, je pisal Gaj, »se je glasila v. naj bolj ugodnih in naravnih glasovih v davni preteklosti, ko so se še ▼> mislih vetričnih gibale skladno zložene strune. A naenkrat se je dvignil strašen vihar od juga in zapada in potem grozna nevihta od vzhoda in severa. Strune so so odpele in ni bilo več sloge in milih glasov*' Ta lira Evrope je Ilirija, ki sloni; na treh oglih, med Skadrom, Varno in Beljakom-Odpete,in nesložne strune na tej liri so: Koroška* Goriška, Istra* Kranjska, Štajerska, Hrvatska, Slavonija, Dalmacija, Dubrovnik, Bosna, črna gora, Hercegovina, Srbija, Bolgarija in južna Ogrska. Kaj mb* rema sedaj j: ko vsi vzdihujemo, po slogi*. bolj želeti, nego da se na veliki liri Evrope, zopet uberejo vse nesložne strune in da s> sladkostjo svojih glasov proslave večno mladost'sedeče devojke (Evrope). Ali je mogoče misliti,; da bomo kdaj ta cilj dosegli, dokler se vsaka struna posebej prilaga tujemu blagoglasju? Prenehajmo vsak. na svoji struni brenkati! Zložimo, liro v eno soglasje, ker je tudi ona edina* dasi so tudi njene strune vsaka zase več ali manj oddaljene od prvotnega narodnega glasu. Odprimo staro knjigo našega naroda. V nji so s. slovanskim duhom sabilje-ženi; nekdanji glasovi naše lire. Po njih-zložimo v obnovljenem soglasju dragoceno, liro Evrope. Ilirijo! Kdor razume resnico in razloge te prispodobe, mora biti gotovo prepričan in preverjen o potrebi o. eni izobraženi književnosti za vso Ilirijo.
V	teh besedah je zapopadeno bistvo Gejevega in ilirskega programa bi v tem duhi) je z novim letom 1836. začela izhajati »Danica. Ilirska« in »Ilirske nar. novine«.
Pphod mladine je bil velikega pomena za.,Hrvate, kj so s kulturnim delom začeli odbijati predrzne madžarske politične in kulturne zšhteve. Vse pokrajihe pa jugu go, začutile enotpost in željo po zedinjenju,
Kjer so bile Gajeve »Ilirske narodne, novine« edini list v • narodnem duhu ip: jeziku np našem jugu, je bilo naravpp, da so se ga oklenili vsi, ki so čutili narpdno in hoteli govoriti o naših javnih.zadevaj)-Zato so »Novine« segle tudi v slovenske dežele in imele tudi tu, ■ svoje dopjspike,, Ako bi bila Ljubljana imela tedaj svoj sip-, venski .list, bi se bile slovenske pokrajine, združile najbrže okoli njega, tako pa so posebno Štajerci in Korošci z radostjo, segli po zagrebških .novinah, kar jeibilo zg čast naše narodne misli ob meji velikega pomena. Nastalo pa je s tem jezikoy.no vprašanje, ki se je rešilo naravno, tako,; kakor je zahtevala stvarnost: Gaj je sprejel štokavščino in se usmeril na vzhod,! kjer leži večina srbohrvatskega sveta, kajkavci, oziroma Slovenci so morali torej misliti na svoje lastno središče. Zato je, Smole 1. 1838, snoval svojega »Ilirskega; Merkurja«, ki mu je imel biti urednik Prešeren,- in je le škoda, da se ta načrt ni uresničil. Tako smo šele 1. 1843. prišli za, Srbi in Hrvati s svojimi »Novicami« roko-delsko-kmetij skimi.
Namesto ene lire so se počasi zbirale štiri, da — če bo treba —- zabrenkajo skupno pesem, a;vsaka po svoje. Tako je namreč zapisano v zemlji, iz katere smo. izrastli.
Ne ž/d/e, ne framazoni temveč naciionalni heroji
Povojna Nemčija je postala , vsled velike moralne depresije radi izgubljene vojne, o kateri so njeni predstavniki bili z gotovostjo prepričani, da jo bodo dobili, in pod pritiskom mirovnih pogodb torišče novih socijal-nih, etičnih in političnih pokretov in smeri. Takoj v začetku so v njej prevladovale struje tretje, rdeče internacijonale, socijalna demokracija, nudizem in drugi elementi. Do prihoda Hitlerja se je nahajala Nemčija v velikem valovanju, takorekoč na pragu revolucije. Po izgubljeni vojni, po Noskeju in Ebertu so se vrstili Stresemann, Briining, von Papen-in Schleicher, toda država, se je sukala kakor v začaranem krogu.
Hitler pomeni v zgodovini Reicha brez dvoma začetek popolnoma novega razdobja. Njegov klic so razumeli milijoni nemškega naroda in našel je odziva v njihovih dušah; zdramil jih je in spravil k zavesti in mild-jpni so šli za njim. Zaradi tega se pričenja s prihodom Hitlerja na politično poaornico nova doba nemške in svetovne zgodovine, i. Ni stilistična fraza, marveč neizpodbitno dejstvo, da nemški narod ni spoznal v Hitlerju samo svojega vodje, marveč Mesijo božje previdnosti, ki naj ga povede iz kaosa na pot pravilnega razvoja, na pot moči, splošnega napredka in svetovnega ugleda, česar do tedaj v državi še ni bilo. Hitler se je spustil v borbo na življenje in smrt z močnimi nasprotnimi pokreti, ki so imeli dotlej v državi, politiki in gospodarstvu nemškega naroda vodilno vlogo.
Po ysem sodeč, je izšel Hitler iz te obupne, nikomur prizanašajoče borbe, v katero se je spustil s svojimi pogumnimi sodelavci na brezobziren način in z rigoroznimi metodami, kot zmagovalec. Hitler je zrušil in porazil tri velike sile, o 'katerih je bil prepričan, da so bile za njegov narod razdorne, ker so v njem uničevale prvobitne rasne odlike. Hitlerjev nacijonalizem je premagal rdečo internacijonalo — boljševizem, črno internacionalo — klerikalizem in rumeno internacijonalo — Žide, lastnike zlata in kapitala. Po njegovem mnenju so bile te tri Škodljive in brezobzirne sile, ki so zasledovale vedno cilj zrušiti družabni ustroj, pod-rediti si maso in vse pridobitve kulture in civilizacije preteklih stoletij, t. j. nacionalnost, zakon, družino, etične principe, vero in družabni red, glavni razdorni elementi državne in nacijonalne moči.
Razumljivo je, da je zahtevala ta odkrita in brezobzirna borba ■velikanskih naporov, izčrpala velikanske moči ter terjala žrtev in odločnosti. In ta borba se še vedno nadaljuje, čeprav se po razmerju moči in uspehih dosedanje borbe že prilično lahko ugotovi, koga čaka zmaga. Zunanji svet vidi v Hitlerjevem pokretu močan, danes že uspel poskus osvoboditi državo vezi in dolžnosti, katere so ji naprtile mirovne pogodbe, in rešiti narod bremen, ki ga tlačijo in duše. Hitler ga je rešil reparacij in vojnih dolgov, priključil Saarsko ozemlje, do zob oborožil vso državo, gradi vojne ladje, snuje ogromno avijatiko, izdeluje nove »Berte« in strupene pline ter zahteva sedaj najodločneje povrnitev kolonij.
Po dosedanjih notranjih in zunanjih borbah in previranjih je videti, da Nemčija in nemški narod znova dvigata glavo in si pridobivata na svetovni pozornici znova eno izmed odločilnih vlog. Vse kaže, da je Hitlerju uspelo preprečiti padec Nemčije in da ne dovoli, da bi narod podlegel vplivu moskovskih rdečkarjev, jezuitskih črnorizcev in židovskega zlata. Bori se za zmago nad Stalji-nom, ki hoče poteptati, zrušiti in uničiti vse in proglasiti vlado proletarijata; bori se zoper Lojolo, ki si hoče vse podrediti dn staviti v svojo službo; bori se zoper Rotšilda, ki hoče vse kupiti in si vse zasužnjiti. Nemški narodni socijalizem se bori zoper tri internacijonale: rdečo, črno in rumeno.
Popolnoma razumljivo in naravno je, da povzročata njegovo brezkompromisno stališče ter rigorozen način borbe in preganjanja pri veeh nasprotnikih ogorčene protinapade.
Narodna Odbrana bi še nadalje ostala tihi, čeprav zainteresirani opazovalec uporne Hitlerjeve borbe na treh bojiščih, borbe s tremi resnično zelo škodljivimi silami, toda valovi te borbe gredo tu in tam tudi preko struge in dosežejo tudi našo državo.
Čeprav morijo našo državo in naš narod kot vse druge države in narode na zemeljski površini še vedno velike skrbi današnjih ne-številnih kriz, ki nas stalno silijo misliti samo na to, kako se bomo v bodočnosti obdržali brez velikih pretresov in ohranili vse ono, kar smo si pridobili za ceno najdražje krvi, smo vendar hočeš nočeš prisiljeni brskati po preteklosti. Prisiljeni smo odpirati oči tistim, ki ne vidijo ali nočejo videti in popravljati stvari, ki so že zdavnaj znane vsemu svetu, samo ne ljudem v Reichu, katerim bi moralo biti po našem mnenju največ do tega, da spoznajo pravo resnico, če so v resnici nosilci in predstavniki ideologije nacijonalizma.
Hitlerjev pokret, ki dviga in brani svoj nacijonalizem, nima niti potrebe niti mu ne pristoja, da z blatom obmetava slične po-krete v svojem bližnjem ali daljnem sosedstvu.
Pred kratkem smo morali popravljati zablode nemškega časopisa »Berliner Monats-hefte«, v 'katerem je hotel dati nekak zgodovinski ščitonosec in panegirik baje zasluženo priznanje nekemu avstro-ogrskemu diplomatu, sicer madžarskemu grofu, dasi se je takih oslovskih bedastoč otresala že sama črno-žolta monarhija, ker je samovoljno izdeloval tako nerodne falzilikate, da se je kmalu ujel
za vse štiri. Zal se mora Narodna Odbrana ponovno zavzeti za čast in ugled svoje države in naroda in svoje ideologije, katere sta se dotaknila dva pomembna lista Hitlerjeve Nemčije.
To sta dva najuglednejša lista v Nemčiji, »Volkischer Beobachter« v Berlinu in iniin-chensko centralno glasilo narodno - socialistične dijaške zveze >Die Bevvegung«. Zlasti slednji je v eni izmed zadnjih številk natisnil članek pod naslovom: »Framazonstvo in ži-dovstvo«. V tem članku se govori o vlogi, ki jo je igralo framazonstvo v preteklosti pri raznih narodih.
Narodna Odbrana razume stališče Hitlerjevega nacijonalnega socijalizma glede pro-stozidarstva in njegove vloge v političnih po-kretih pri posameznih državah in narodih. S popolno pravico ga lahko obsojA ali odobrava. Toda Narodna Odbrana, ki mora kot nacijonalen pokret pravtako braniti rasne odlike svojega naroda, ima popolno pravico zahtevati od hitlerijanskega pokreta in hitle-rijanske mladine, da pozna vsaj najosnovnejše obrise delovanja, vsaj osnovna načela organizacije Narodne Odbrane v nedavni preteklosti, zaradi katere je po trditvah avstro-ogrskih fabrikantov zgodovine izbruhnila vč-lika evropska in svetovna vojna.
Kakor je nastal Hitlerjev pokret v težkem, za državo nevarnem času, tako je tudi Narodna Odbrana nastala v dneh, ki so bili najtežji za srbski narod. Nihče je ni namenoma ustvarjal, nastala je sama od sebe, pojavila se je hipoma, spontano, kot energičen protest milijonov, protest vsega naroda proti neprestanim osvajalnim zahtevam črnožolte habsburške politike in njenih podrepnikov, različnih Hetzendorfov, Potiorekov, Sarkoti-čev, Berksovvov, Lazarinijev i. dr.
Nočemo se spuščati v to, kar trdi »Vol-kiscHer Beobachter«: ali je bila oslabitev Nemčije v interesu židovstva, ker mu je pretila od nje največja nevarnost; nočemo ugotavljati, če in koliko je pravilno, da je k izbruhu velike svetovne vojne precej pripomoglo prostozidarstvo, ker je razburkalo nacijonalne strasti različnih narodov; povdariti pa hočemo, da je znano in za vse čase ugotovljeno in dokumentarično dokazano to, kar
Živimo v dobi velike gospodarske krize, ki zadaja občutne rane vsemu našemu gospodarskemu življenju in povzroča mrtvilo in stagnacijo na vseh področjih gospodarske delavnosti. Iščemo sicer lekov in izhoda iz te težke krize in si zlasti prizadevamo, da bi našemu človeku nudili možnost zaslužiti si vsaj skromni vsakdanji kruh, toda težka ije ta borba. Kajti priznati je treba, da je še danes v raznih naših gospodarskih podjetjih nebroj tujih ljudi, ki našemu delavcu in nameščencu odjedajo kruh, in to le vsled tega, ker smo ob ustanovitvi svoje svobodne države na tako značilen način »nacionalizirali« in ustanavljali številna gospodarska podjetja.
Danes hočemo iznesti nekaj kritičnih pripomb v ustanovitvi tvrdke Ljudevit Marx, tovarne lakov d. d. v Domžalah, ki nudi glede ustanovitvenega postopka in načina edinstven primer in vzbuja ravno vsled teh posebnih značilnosti še vedno živahno zanimanje v vrstah naših gospodarskih krogov.
Znani afriški raziskovalec dr. Hugo Bernatzik je leta 1924. ustanovil v Jugoslaviji gospodarsko podijetje v obliki delniške družbe z delniško glavnico 4,000.000 dinarjev in to pod juridičnim vodstvom g. dr. Iva Benkoviča, odvetnika v Ljubljani, ki je tudi sam aktivno sodeloval pri ustanovitvi družbe in kot tak iprevzel tudi važno nalogo: doprinesti pri ob-lastvu dokaz, da je večina delniške glavnice v jugoslovenskih rokah.
Ta naloga seveda ni bila lahka, kajti doktor Hugo Bernatzik je nastopal le kot pooblaščenec slovite avstrijske firme Ludvig Marx v Gaadnu, ki je po razpadu stare monarhije izgubila velik del svojih odjemalcev in ji je njena prosperiteta znatno padla tudi vsled inflacije in izrednega razvrednotenja avstrijske krone.
Ta dejstva so dovedla firmo L. Marx v Gaadnu do razmišljanja, da bi bilo dobro ustanoviti v nasledstvenih državah posestrimske družbe.
V	teh razmerah je firma L. Marx v Gaadnu naročila dr. Hugu Bernatziku, da naj ustanovi v Jugoslaviji delniško družbo, pri tem pa na-glašala, da za ustanovitev sicer nima potrebne gotovine, da pa podeli novo snujoči se družbi blagohotno pravico na uporabo pridevka »Ludvig Marx« in da bo skrbela tudi za oživitev starega kroga odjemalcev. Izrecno je firma L. Marx izjavila, da je na ustanovitvi zainteresirana le za slučaj, da dobi ona večino delnic brez vsakih investicij v gotovini.
Dr. Hugo Bernatzik na delu ...
Po sprejemu te naloge se je dr. Hugo Bernatzik podal takoj na delo; ustanovil je posestrimski družbi v ČSR in na Madžarskem in potom časopisnih inseratov iskal primerno zemljišče za ustanovitev industrijskega obrata v Jugoslaviji. Oglasil se je dr. Ivo Benkovič, ki je ponudil v imenu svojega svaka Senice Josipa realiteto v Domžalah. S tem je bila vzpostavljena zveza med dr. Hugom Bernatzi-
se ne da z nikako dialektiko, z nikakimi novimi dokumenti ovreči, namre6: kdo so pravi krivci svetovne vojne. Pri dokazih J. Jovanoviča, N. Pašiča, M. Spalajkoviča in neštevilnih inozemskih piscev, angleških, francoskih, ruskih, italijanskih in celo nemških zgodovinarjev, je to vprašanje postalo brezpredmetno in popolnoma likvidirano.
T<xla Narodna Odbrana ne more pod nobenim pogojem dopustiti, da se v nemško javno mnenje vtihotapljajo nerazumljive, naravnost piramidalne neresnice, ki škodujejo ugledu pokreta samega kakor tudi njegovemu vodji. Ce je hitlerijanskemu pokretu kaj do resnice, mora najti tudi pot, da pride do nje. Saj se mora gotovo ves jugoslovenski narod naravnost zgražati, ko bere v nacijonal-nem nemškem listu »Volkischer Beobachter« dobesedno takole: »Splošno znano je, da je bil morilec avstrijskega prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove soproge Zid in framaaon, to je prostozidar Gabrijele Princip. On je z Vsemi svojimi tovariši in sodelavci pripadal zloglasni jugovzhodno evropski organizaciji »Narodna Odbrana« (»Crna roka«), tajnemu beograjskemu udruženju, ki je bilo kakor vsa druga tajna društva balkanskih držav v najtesnejši zvezi z Rimom in Parizom; tudi danes niso vsa ta društva nič drugega, kakor podružnice velikega Orijenta v Parizu«... To (v točnem prevodu) je dobesedno napisalo in zapečatilo pred kratkim glavno hitlerijansko glasilo narodno-socijalističnega pokreta.
Narodna Odbrana se niti ne misli braniti pred napadi, ki prehajajo v območje skrajno otročjih brezpomembnosti in neumnosti, mora pa ugotoviti, da je njihov glavni izvor verjetno prav na tisti strani, zoper katero se je vzdignil ves hitlerjanski nacijonalno-socijali-stični pokret.
Še nekaj, kar je najvažnejše. Najodločneje je treba vstati v obrambo mladih pobornikov za osvobojenje in uedinjenje. Vstati proti nepremišljenim in gnusnim žalitvam Gavrila Principa, Bogdana Zerajiča, Danila Iliča, Miška Jovanoviča, Trifka Grabeža, Jukiča in vseh tistih divnih in nesmrtnih plejad srbskih in hrvatskih omladincev, vizijonarjev in sanjarjev, cveta kmečkih, kočarskih otrok, ki so vsi od prvega do zadnjega, kot sinovi svojih golih hribov z dvignjeno glavo, z upornim posmehom v očeh in s pesmijo na u^tih umirali na vešalih, po avstro-ogrskih temnicah in ka-zematih, in za katere so vsi hribi, vse vreče in tovori zlata prelahki, da bi jih mogli odtehtati.
(Iz glavnega glasila »Narodne Odbrane«)
kom in dr. Ivom Benkovičem, ki je bil o priliki podpisa otvoritvene bilance — ta je izkazala samo 4,000.000 dinanjev glavnice namesto z upoštevanjem ažija 8,400.000 dinarjev
—	točno obveščen o pravem stanju stvari in zlasti tudi o tem, da firma L. Marx za ustanovitev ni ničesar investirala v gotovini in da ima na ustanovitvi interes le za primer, da se ji brez vsakih investicij v gotovini brezpogojno zasigura večina. Dr. Hugo Bernatzik je tudi izjavil, da ije, če se posreči ustanovitev družbe, pripravljen kupiti zemljišče Senice Josipa v Domžalah.
Težava je bila v tem, da je bilo treba pri oblastvu izkazati, da je večina delnic v jugoslovenskih rokah, ker bi sicer po veljavnih zakonitih predpisih za ustanovitev družbe ne bilo mogoče izdati potrebnega dovoljenja.
Dr. Ivo Benkovič odstranjuje ovire ...
Po razmotritvi celotnega položaja je prišel dr. Ivo Benkovič takoj na misel, naj bi se ustanovil formelni ustanovitveni odbor, kar se je tudi zgodilo in so bili v posledici tega oblastvu prijavljeni kot ustanovitelji: Standard oljarne, d. z o. z. v Medvodah, ki so prevzele od skupnih 80.000 delnic 15.000 komadov, dr. Ivo Benkovič sam, ki je prevzel 20.000 komadov, njegov svak Senica Josip iz Domžal, ki je prevzel 20.000 komadov ter končno firma L. Marx v Gaadnu, ki je prevzela tudi
20.000	delnic.
Te skupine so figurirale napram našim oblastvom kot koncesijonarji s polno zakonsko odgovornostjo, vplačilo nominalnega zneska pa ije bilo izkazano s potrdilom peke avstrijske banke, da je delniška glavnica tamkaj vplačana.
Označeni štirje koncesijonarji pa so bili napram oblastvu le formelno označeni kot ustanovitelji in tudi niso vplačali vpisane glavnice, ker so vplačilo v Avstriji izvršile druge osebe, ne pa koncesijonarji.
Šele po oblastveni odobritvi za ustanovitev ije tudi dr. Hugo Brnatzik pristopil k pravnemu finansiranju družbe, ki je obstojalo v tem, da se je od 80.000 delnic po nominalni vrednosti 50 Din prodalo 33.637 delnic z aži-jem po 60 Din torej po kurzu 110 Din, dočim je kasirala ostanek delnic t. j. 46.363 komadov torej večino firma Ludvig Manc — Gaaden skupaij z dr. Bernatzikom kot dobiček.
Ta svoj uspeh je dr. Hugo Bernatzik sporočil firmi L. Marx s posebnim dopisom, ki se glasi:
»•Ko je jugoslovenska delniška emisija razen malega zneska podpisana, vam izročamo nominale 2,318.150 Din delnic Ludvig Marx, tovarne lakov d. d. v Domžalah kot preostali dobiček.« Od tega »dobička« je bil nagrajen tudi dr. Hugo Bernatzik s paketom 17.679 delnic, ki pa mu jih je začela skupina Marx kmalu osporavati.
Značilno je, da skupina Marx od celotnega števila 80.000 delnic stvarno ni podpisala niti 10.000 delnic, torej niti ene osmine,
a je kljub temu dosegla v družbi večino in postala tako v njej neomejena gospodarica, saj je s posredovanjem dr. Huga Bernatzika prodala onih 33.637 delnic na, podlagi prospekta, ki ga je odobril dr. Ivo Benkovič.
Iz tega sledi, da je dobila firma Ludvig Marx v Gaadnu pri ustanovitvi delniške družbe v Domžalah z delniško glavnico 4,000.000 Din kot »preostali dobiček« 2 milijona 318.150 Din, torej dobiček, ki znaša več nego 50% delniške glavnice, pa je dr. Benkovič kljub temu 30. oktobra 1931 pri sodišču na Brdu izpovedal, da je firma Marx mnogo investirala!
Ustanovitev firme L. Marx d. d. Domžale je torej klasičen primer, kako so se pri nas ustanavljale »nacionalne« firme, in to tudi tedaj, če so pri teh ustanavljanjih sodelovali domači pravniki in gospodarstveniki. Povsem razumljivo vladajo še danes vsled nastalega položaja med večinsko in manjšinsko skupino v delniški družbi občutna trenja, o katerih bomo še kasneje obširneje spregovorili.
Kara&orde
V zgodovini Jugoslovenov in v njihovi borbi za osvobojenje in uedinjenje se dviga veličastni in ponosni lik pradeda naše narodne kraljevske rodovine, borca proti nasilju turških zatiralcev in delavca za osvobojenje in uedinjenje vseh Jugoslovenov.
V čistem srcu divne Šumadije, v neposrednem stiku iz zemljo, na kateri stoji Ople-nač, sveti hram našega naroda, je bil v Orašju dne 15. februarja 1804 izbran Karadjordje Petrovič za voditelja majhnega števila predstavnikov srbskih upornikov v boju proti turškemu nasilju, cvet kremenitih ljudi, ki so zanetili upor preprostega srbskega ljudstva po vsej njegovi ožji domovini. Iz nasilja, ki so ga od leta 1801. počenjali turški janičarji nad srbskim ljudstvom, je s sestankom v Orašju nastal pokret, ki je proglasivši Karadjordja za prvega narodnega voditelja postal mogočen in vzgleden primer v zgodovini borbe za našo narodno državo. S tem zgodovinskim dogodkom se je jasno začrtala pot srbskega dela našega naroda, pot k delu za osvobojenje vseh Jugoslovenov, saj je že leta 1807. Karadjordje, ki tega velikega smotra ni prezrl, pisal Napoleonu Včlikemu pismo, v katerem pravi, da upor, katerega je započel, ni samo upor srbskega ljudstva proti turškemu nasilju, temveč je to začetek borbe za osvobojenje vseh Jugoslovenov. Takole nekako pravi: »Dvignili smo se proti Turkom, da bi se rešili njihovega suženjstva in si ponovno priborili svojo državo in svojo svoBodo. A borili se ne bomo le zase, marveč tudi za ostale Slovane, ki so pod žezlom sultana in dunajskega cesarja«. Ob neki drugi priliki pa piše prav tako Napoleonu: »Tudi naši bratje, ki žive v Bosni, Hercegovini in pod Madžari, bodo šli po naših potih«.
Tako je mislil ta včliki mož, borec in idealni delavec za jugoslovensko idejo, mož, ki ga je dala tista Šumadija, ki je imela v zgodovini borb za naše osvobojenje in uedinjenje veliko, da, največjo vlogo. Dasi Kara-djordjev ustanak ni mogel za trajno doseči tistega uspeha, ki si ga je bil zastavil, je kljub padcu Srbije ideja, ki jo je visoko dvignil na svoj prapor Vožd Karadjordje, zaorala globoke brazde v vsem jugoslovenskem narodu in prekalila srca vseh, tako narodnih veljakov' kakor vsega naroda sploh. Karadjordje, ki je kot lokalni šumadijski veljak na podlagi ideje edinstva začel borbo za integralno jugo-slovenstvo in popolno uedinjenje vseh Jugoslovenov, je bil predhodnik vseh tistih kasnejših generacij 19. in začetka 20. stoletja, ki so s svojo borbenostjo in s svojim velikim idealizmom krčile ostro pot k narodnemu osvobo. jenju in uedinjenju.
Ko so 15. februarja 1933. v Orašju dvignili novo šolo in kapelico v spomin na zgodovinski Karadjordjev ustanak, je tudi blago-pokojni Viteški kralj Aleksander I. Uedini-telj s svojimi besedami, v katerih je poudarjal idejo narodnega in državnega edinstva in opozarjal na zgodovinske momente našega naroda, podčrtal veliko delo svojega vzornega pradeda. V svojem govoru na vrle Šumadince je med drugim dejal: »Naša borba, določena in začeta tukaj na tem mestu na sestanku leta 1804., ki se je vodila za srbsko osvobojenje in uedinjenje, spremenjena 1914. iz ožje srbske borbe v jugoslovensko, po obširnosti tega zamaha in po sili tega poleta, se je zlila v poteku svetovne vojne v skupne napore vseh jugoslovenskih rodoljubov, ki so, Bogu bodi hvala, končno kronani z uspehom: ustvarjenjem in uedinjenjem velike in močne kraljevine Jugoslavije.... Naj ta vaš skromni spomenik spominja, skozi koliko krvavih bitk smo morali od leta 1804. do popolnega ustvarjenja jugoslovenskega državnega in narodnega edinstva, in s tem naj vas ta spomenik stalno poučuje, s koliko gorečnostjo in odločnostjo moramo čuvati naše edinstvo pred vsakim, pa naj bo to kdorkoli!«
Slava velikemu Voždul
ODMEV Z VPRAŠANJEM!
Kaj bi rekel »Slovenec«, če bi sodili ves naš duhovniški stan po moralnih deliktih nekaterih duhovnikov, ki se tacaš obravnavajo na sodišču!	Učitelj.
O naciion ali začni podjetij
Značilna ustanovitev tvrdke Uudevit Marxt tovarne lakov d. d. v Domžalah
PO NASI ZEMLJI
V slovo
9. gen. direktor/u Cugmutu
Aprila bodo potekla tri leta, ko se je vrnil v svojo ožjo domovino g. Cugmus Josif, da prevzame vodstvo direkcije državnih železnic v Ljubljani. Mirno in tiho je prišel, široka javnost sploh ni opazila njegovega prihoda. Temu se ni bilo čuditi, saj je g. Cugmus že leta 1912. zapustil svojo ožjo domovino in šel v svobodno kraljevino Srbijo. Ni se mu dalo dihati v ozkih sponah črnožoltega dvoglavega orla, zahotelo se mu je svobode in borbe. Oboje je iskal v Beogradu kralja Petra’ I Osvoboditelja, oboje je tam tudi našel. Z dušo in telesom se je posvetil svoji novi domovini, z dušo in telesom se je posvetil misiji osvobojenja in ujedinjenja vseh Jugoslovenov, ki so ji že takrat služili najboljša sinovi jugoslovenskega naroda. Vsled tega je vstopil g. Cugmus že v letu 1912. v predvojno Narodno Odbrano, ki je zbirala v
A
svojih vrstah glavne pobornike jugosloven-skega nacijonalizma. Ob izbruhu svetovne vojne je zagrabil prostovoljno za puško in se boril, dokler ni bil ujet od Bulgarov in dokler ga niso Bulgari kot »avstrijskega dezerterja« izročili avstrijski vojaški justici, ki ga je obsodila kot veleizdajalca na smrt. V ječah ljubljanskega gradu je čakal na svojo zadnjo uro, pričakal pa je svobodo in ujedinjenje. Vrnil se je takoj zopet v Beograd ter se posvetil z vso svojo vestnostjo in sposobnostjo delu za ureditev in obnovo naših železnic. Nikjer ni stopal v ospredje, izogibal -se je političnim borbam, živel je le svojemu poklicu in svoji družini. In tako ni čudno, če je bil g. Cugmus sicer dobro znan in visoko cenjen med brati Srbi in v Beogradu, ni ga pa poznala ožja domovina. Spoznala ga je šele po aprilu 1933, ko se je vrnil v Ljubljano. Tudi tu je živel mirno in rezervirano, nastopal je v širši javnosli le toliko, kolikor mu je to nalagala reprezentančna dolžnost, pa vendar je postalo ime Cugmus prav kmalu popularno in visoko spoštovano. Vsi so se zavedali, da je g. direktor Cugmus mož dela in značaja, ki stoji visoko nad dogodki naše tako ogabne dnevne politike in služi domovini z vestnim in objektivnim izvrševanjem svoje odgovorne službe.
Dne 4. februarja 1936 je izročil funkcije -direktorja drž. železnic v Ljubljani svojemu nasledniku, dne 17. februarja 1936 zvečer se je odpeljal s svojo družico v Beograd, da nastofpi iše odgovornejše mesjto pomočnik at generalnega direktorja drž. železnic. Grandiozna manifestacija, ki so mu jo priredili njegovi stanovska t o v a t i š i- že lezn iča r j i 15. februarja 1986 na Taboru, mu je pokazala, kako so ga vzljubili njegovi stanovski tovariši in kako globoko se je zasidrala njegova osebnost v srcih onih železničarjev, katere je v svojem poslovilnem govoru on sam označil kot šesto jugoslovensko armijo, ki zna in bo Vedno znala izvrševati oporoko^ blagopokoj-n?Sa kralja »Čuvajmo Jugoslavijo!< in sled-pjič slovo na ljubljanskem kolodvoru) Godba m Petje, nebroj cvetja in poln peron resničnih prijateljev, ki so le s težkim srcem jemali slovo.
Tudi Narodna Odbrana je priredila 13. februarja 1936 intimno odhodnico svojemu izvršilnemu članu in članu Oblastnega odbora ljubljanskega br. Cugmusu Josifu. Skromna je bila ta odhodnica, zato pa tembolj iskrena in občutena. In prav gotovo je tudi ta odhodnica pokazala sedanjemu generalnemu direktorju Cugmusu, da zapušča v Ljubljani in v dravski banovini ogromno število prijateljev, *i ga ne bodo nikdar pozabili, ker občutijo mnogo pretežko ono vrzel, ki je nastala z njegovim odhodom. Tolaži jih zavest, da ostane g. Cugmus Josif tudi na svojem novem, f6 odgovornejšem službenem mestu to, kar je bil vse svoje življenje in kar je dokazal z dejanji, iskren in požrtvovalen jugoslovenski nacijonaust, ki bo tudi v bodoče posvečal vse svoje velike ^sposobnosti le delu za prospeh naroda in države in poglobitvi onega jugoslovanskega državnega in narodnega edinstva, brez katerega narodu in državi ni obstoja.
Odbranašu, generalnemu direktorju Cugmusu Josifu <v imenu vseh jugoslovensddh nacijonalistov — Oblastni odbor NO r Ljubljani.
MALO SPOMINA
Ko je 6. januarja 1929 blagopokojni Kralj imenoval prvo kraljevsko vlado, je v nagovoru na člane te nove vlade izjavil med drugim tudi sledeče: »Vsak uradnik, ki posluje pravilno, mora imeti občutek varnosti in vedeti, da dobi pri Vas resnično zaščito, če vrši vdano in vestno, ekspeditivno in pošteno svojo službo.« Že iz teh besed blagopokojnega Kralja izhaja, da je bil eden glavnih povodov Njegovega odločnega ukrepa od 6. jan. 1929 ravno obupno stanje dotedanje državne uprave, stanje, ki se je odražalo na zunaj zlasti v tem, da je vsak režim premetaval uradniško le s stališča partizanstva in partizanske pripadnosti. Uradnik je bil lahko vesten in pošten ter vršil vdano in ekspeditivno svojo službo, moral je pa imeti v žepu legitimacije vsaj 3 partij, če je hotel preprečiti svoje in svoje družine romanje iz kraja v kraj. In kljub vsej svoji vestnosti je moral vedno pravočasno zagrabiti pravo legitimacijo in jo pokazati pravim ljudem, če se je hotel obdržati. Kdor pa je hotel napredovati, ta se je že moral zateči do raznih stricev in kumov, kajti sicer ga je preskočil kak mnogo mlajši in nesposobnejši. Kako porazno je moralo vse to vplivati na uradništvoj o tem ni treba govoriti, ustvaril se je sistem podrepništva, peto-lizništva in protekcije, ki je povzročil popolen kaos v naši upravi.
Kako se je oddahnilo dobro in vestno uradništvo, ko je čitalo gorenje besede svojega ljubljenega vladarja. Konec je partizanskih legitimacij, konec protekcionizma in sramotnega poniževanja, delo in sposobnost bosta odločala v bodoče! In tako se je zgodilo.
ZVIŠANJE POSLANSKIH DNEVNIC!
17. februarja je bil sprejet soglasen sklep administrativnega odbora Narodne skupščine, da se nar. poslancem zvišajo njihove dnevnice od 200 na 250 dinarjev, kar znaša mesečno 1500 dinarjev več kot doslej. Ta razlika se bo izplačala od julija 1935 dalje. Poleg tega pa dobi vsak poslanec še 5000 dinarjev kot prispevek za zimo. Poslanske dnevnice znašajo torej sedaj mesečno 7500 dinarjev. Te dni bodo prinesli gospodje poslanci domov izplačano razliko in prispevek za zimo v skupnem znesku 17.000 dinarjev.
Po časopisnih vesteh je naval na skupščinsko blagajno zelo velik’, kar je povsem razumljivo. Skupščinska blagajna bo te dni torej izplačala poslancem 5,372.000 dinarjev.
BREZPOSELNOST V NAŠI DRŽAVI!
Središnja uprava za posredovanje dela izkazuje 1. 2. t. 1. še 28.690 brezposelnih. Januarja je prejelo 19.328 brezposelnih podporo v znesku 2,035.912 dinarjev, ali povprečno na osebo okoli 105 dinarjev mesečno.
IZVOZ NAJ SE PREPREČI?
Že 7. februarja t. 1. so imeli predstavniki usnjarske industrije v Celju konferenco, katere rezultat je bil — odposlana brzojavna predstavka na trgovinskega ministra. Ti gospodje so ugotovili, da je položaj usnjarske industrije v Sloveniji nevzdržen zato, ker Nemčija kupuje naše surove kože ter nam prodaja svoje predelane. Zato naj bi se prepovedalo izvoz naših surovih telečjih in govejih kož in istočasno tudi uvoz izdelanega govejega in telečjega usnja vseh vrst.
Tako torej gospodje! Prepovedati je, da bi inozemec kupoval po pošteni ceni naše surove kože, da bi jih sami dobili v roke ceneje. Kmet naj pa bo spet tepen. Ce že razumemo, da je treba zajeziti dumping z zvišano carino (in nikakor s popolno uvozno prejpovedjo), pa , ne moremo dojeti, da se sploh kdo upa zahtevati od najvišjega predstavnika naše trgovinske politikej da prepreči izvoz našega blaga zato, da bo njega cena doma padla. To pa je že vendar malo preveč predrzno.
Kakor nam je v zadoščenje, da je velik del usnjarske industrije vsaj v Sloveniji še v naših, arijskih rokah, tako vemo, da so nakupovalci in prodajalci surovih kož vsepo-vprek in menda brez izjeme pravoverni. Ti zadnji se pri pospešenem izvozu kož smejijo v pest in štejejo svoj »rabat«.
Usnjarski industrijalci naj bi predložili treznejše predloge, kmet pa — in mesar kot prva prodajalca surovih kož, naj bi ustanovila tozadevno prodajno eksportno zadrugo in izločila prekupčevalce.
SAMOPOMOČ
Obupne gospodarske prilike so dovedle našega kmeta do tega, da je pričel skrbeti za svojevrstno organizacijo prodaje živine in svojih ostalih pridelkov. Na sejmih so postavili može, ki znajo pravilno oceniti razstavljeno blago in določijo cene. Pod to ceno ne sme nihče prodajati.
Kmetje se določb teh svojih zaupnikov1 dosledno drže, če tudi se izpostavijo nevarnosti, da ne prodajo ničesar. Ta doslednost pa je tudi zlomila strahotno odiranje kupcev, ki so bedo ljudstva izrabljali za polnjenje svojih žepov.
Iz raznih krajev nam prihajajo poročila o tem pokretu kmeta, ki ga moramo le pozdraviti. Zadnji čas je, da se napravi konec brezvestnemu odiranju nekaterih prekupčevalcev, od katerega ni imel koristi nihče drugi, kot le taki prekupčevalci sami. In ako oblast ne zna ukrepov, ki bi zaščitili široke sloje našega naroda, naj si narod pomaga sam. Mi se zavedamo, da mora brezpogojno slediti propasti enega stanu propast drugega. Saj smo imeli priliko videti, kako občutno so bili prizadeti vsi stanovi od trgovca do kmeta vsled obubožanja uradniškega stanu. Še v večji meri se še danes kažejo posledice obubožanja našega kmeta v vseh drugih stanovih.
ZOLCNI KOTIČEK
PROŠNJA
Urednik »Žolčnega kotička« prav lepo prosi najditelja tistega dela »Žolčnega kotička« zadnje številke »Pohoda«, ki se je izgubil na poti od cenzorja do tiskarne, da ga pridrži za sebe, ker je za priobčenje začasno »neporaben«.
\
ZAPOZNELI PTIČ
V	zvezi z našim razpisom nagrade 2000 Din za fotografijo Zi-da-težaka nam pošiljajo pričujočo sliko znanega hrvatskega (seveda čistokrvnega) politika. Priznavamo, da je politično delo med- brati Hrvati težaško delo, tudi nismo v dvomih glede porekla slikanega in je slika torej izpolnila vse pogoje našega razpisa. Zal pa nam je bila poslana po določenem terminu in ji ne moremo več prisoditi nagrade.
'• ' \
ŠE EN DOKAZ
Ob priliki 7odstotne redukcije uradniških plač je g. finančni minister izjavil, da so cene življenjskim potrebščinam toliko padle, da so draginjske doklade državnih uradnikov danes sploh neupravičene.
V	podkrepitev te trditve so si gospodje poslanci soglasno zvišali svoje dnevnice od Din 200-— na Din 250'— in si nakazali povrh tega še Din 5.000'-— podpore za zimo. Razumljivo se razlika izplača od julija 1935 dalje.
. V-. /
DRUGA ZAUPNICA
Ker smo čuli, da je bil dr. Marušič Drago, ban s pokojnino, nekdanji minister brez pokojnine in senator s primerno plačo, užaljen, da smo prvi vzorec naših zaupnic poklonili bivšemu ministru in stalnemu ministrskemu kandidatu g. Puclju Ivanu, popravljamo zamujeno in priobčujemo načrt njemu namenjene zaupnice:
Celokupno prebivalstvo Dravske banovine, zbrano v svojih domovih pri praznih skledah in na mrzlih zapečkih, izraža popolno udanost in brezpogojno pokorščino Vam, •Ljudski ban i in komaj čaka, da se vrnete, če ne na mesto ministra, pa vsaj na mesto bana. Pooblaščamo Vas, da nastopate povsod kot -predstavnik najmanj 90 odstotkov prebivalstva Dravske banovine, saj je Vaša zasluga, da se je ta ogromna večina prebivalstva odrekla vsem. svojim prejšnjim separatističnim in plemenskim zablodam ter šla za Vami kot ponosnim zastavonošem v jugoslovenski tabor. Vaša zasluga je, da ste iztrebili klerikalizem iz naših dolin in gora, ki sijejo danes le po Vaši zaslugi tako blesteče pod Žarki jugo-slovenskega solnca. Vi ste pregnali jato vran, ki je zakrivala to solnce do onega srečnega dneva, ko ste se vsedli v banski avto in napravili turnejo po naši divni ožji domovini, ki komaj čaka!, da Vas zopet pričaka in stisne v prav zadušujoč objem.
Posebno zahvalo Vam je dolžno še prebivalstvo iz kočevskega in lendavskega sreza radi tako posrečene komasacije občin, prebivalstvo lendavskega sreza pa tudi radi tako posrečene kolonizacije. Predvsem pa govori za Vas 5. maj 1935, na katerega ne bomo nikdar pozabili, saj je bil to najsrečnejši dan jugoslovenskih Slovencev, odkar živimo v Jugoslaviji. Kot predstavnik vsega našega naroda ste imeli pooblastilo, da ste zbirali kandidate in določili, kdo naj bo izvoljen. Ce nikdar prej, ste ta dan dokazali pred vsem svetom svojo veliko razboritost in le tej Vaši r&zbori-tosti se imamo zahvaliti, da smo dobili v resnici ljudske zastopnike v našo Narodno skupščino. Vsled tega izjavljamo, da v bodoče sploh ne bomo šli na volitve, če jih ne boste vodili Vi in da je že v naprej propadel vsak kandidat, ki ga ne boste postavili Vi, kajti samo Vi ste sposobni presojati resnično vrednost in iskrenost ljudi. Za Kumom se bliska, JNS vstaja, Vi greste, v njo mi pa za Vami.
Ves slovenski narod od Urala do Triglava.
POMEMBNA OBLETNICA
Gospod dr. Drago Marušič, minister v p. je te dni v družbi gg. dr. Dinka Puca, bivšega bana in Ivana Puclja, ministra v p., ter še nekaterih drugih ožjih prijateljev proslavil obletnico diplomatskih razgovorov s takratnimi letoviščarji na otoku Hvaru. Izmenjale so se napitnice, v katerih se je soglasno ugotovila pravilnost takratne politike in točnega ocenjevanja položaja v Sloveniji,.
Iz taktičnih razlogov pa se je soglasno sklenilo o proslavi te pomembne obletnice v javnosti molčati.
\
OZNANILO
Vsem prijateljem, znancem in sorodnikom sporočamo tužno vest, da je naš dragi tovariš »Prelom« po daljšem bolehanju mirno in vdan v svojo usodo zaspal. Prosimo tihega sožalja.
\
»Zakaj ne pade sneg?«
»Zato, da je Slovenija tudi iz ptičje perspektive črna.«
SUROGATI
Surogat ali nadomestek je beseda, ki večini onih, ki so preživeli vojno, spravi mravljince v hrbet. Upravičeno ali neupravičeno, to je druga stvar. Dejstvo pa je, da še danes veliko ljudi razume pod surogatom za kavo pražene in mlete majske hrošče. Pa tudi drugi surogati ne vzbujajo prijetnih spominov.
Da je Italija v vojnem stanju, dokazuje najbolj uvedba in obilna uporaba surogatov za vse ono, kar Italijani sami nimajo v svoji zemlji. Pri tem pa so tako temeljiti^ da uvajajo surogate ne-le za telesne potrebščine, ampak celo za duševne. Tako n. pr. so uvedli sedaj celo za Lurško mamko božjo, ki se nahaja v Franciji, surogat — loreško božjo pot. Vse božjepotnike, ki so potrebni Lurda, bodo poslali v Loreto.
Ta doslednost je vsekakor zanimiva. Se bolj pa bo postala zanimiva, ko bomo imeli priliko opazovati letošnjo božjepotno propagando širom sveta, in zakaj se_ bodo odločili naši cerkveni možje. Za original-Lurd, ali surogat — Loreto!
\
IZ KNJIŽEVNEGA TRGA
Zadnjič napovedana knjiga dr. Zajca »Od dr. Žerjava do mene« je izdelana v svojem prv em delUi ker je avtor nekoliko zastal in ne ve, kje in kako bi zaključil. Vsled tega bo izšla zaenkrat le prva polovica tega dela, druga pa, ko bo boljše vreme. Obetajo se pa še druga dela:
Dr. Marušič Drago pripravlja knjigo z naslovom »Politične bolezni in pridobivanje«. Predgovor bo napisal po lastnih doživljajih g. dr. Novačan, svoje izjave pa bodo priključili številni udani in hvaležni pridobljenci.
Dr. Puc Dinko piše o temi »Politika doslednih stranskokov«. V njej bo ta priljubljeni politik na podlagi lastnih doživljajev in izkušenj dokazal, da se. v politiki z doslednostjo in idealizmom ne dajo doseči uspehi.
\
NAIVNO VPRAŠANJE
Ker nam niso na razpolago vsi tisti informativni viri kot »Slovencu«, ga vljudno vprašamo:
»Kdaj misli, da bo konec njegovega obrekovanja, psovanja in blatenja, ali je mnenja, da bo stavba postavljena na te temelje kaj dolgo časa držala in — kedaj nas misli tožiti za to vprašanje?«
\
VENDAR ENKRAT
Jugoslovenstvo zmaguje na vsej črti. Doslej izolirani smo odprli tudi Slovenci svoja vrata bratom iz juga. Da pa ne bo drenja, smo jih odprli zaenkrat lfe bratom s turbani in fesi na glavah. Ko bodo ti popravili naše železnice, pridejo na vrsto drugi,
\
>SL0 VENEC« PRED 60 LETI
Da se ne pozabi velika nacionalna misija, ki jo je vršil »Slovenec« v naši preteklosti, so se odločili gospodje vzdrževati stalno rubriko z naslovom »Slovenec« pred 60 leti«. Ta rubrika ostane, dokler bo list izhajal. Napravljen je že tudi točen načrt po stoletni pratiki za celo stoletje, kaj se bo priobčevalo v njej. Ce bo list 1. 1974. še izhajal, pa pride v rubriko »Slovenec pred 60 leti« inser&tni del »Slovenca« >z 1. 1914.
ČESTITKA ’
Italia irredenta je društvo, ki si je pridobilo že doslej največje zasluge za naš v mejah kraljevine Italije živeči narod. Brez podpore tega dobrodelnega in človekoljubnega društva bi nekulturni Slovenci in Hrvatje molili še danes k Bogu v svojem nemogočem jeziku. Zato ni čudno in je vse hvale vredno, da je bila Italia irredenta odlikovana z dragocenim slonokoščenim križem.
V
MISIJONSKO DELO
Našim misijonarjem se ni posrečilo približati črnce k beloikožcem. Zato so pričeli z delom v nasprotni smeri, t. j. približavati belokožce črncem. Kot »poskusni zajčki« se uporabljajo pred vsem alpski narodi. Po izjavi vatikanskih strokovnjakov je njihova polt najbolj prikladna za spremembo barve. Vzrok temu je v svojevrstnem ustroju možganov alpskega ljudstva.
Tozadevni poizkusi so se posebno dobro obnesli v Avstriji. Slovenci smo zaenkrat na drugem mestu. Epohalni izumi, ki se v zadnjem času uporabljajo pri nas potom injekcij pa opravičujejo nado, da bomo v kratkem zavzeli prvo mesto.
NOV ČASOPIS
Čujemo, da namerava g. dr. Dinko Puc pričeti izdajati nov list z imenom »Občinski gospodar«. Dragocene sugestije, ki jih bo tem potom dajal naš znani strokovnjak na tem polju g. dr. Dinko Puc novemu občinskemu odboru, bo znal gotovo tudi naš meščan pravilno oceniti.
\
ANGLEŠKE PROTIUSLUGE
Ker smo bili radi naše poslušnosti pri izvajanju sankcij v našem gospodarstvu občutno prizadeti, smo te dni dobili kot odškodnino na naš trg oranže iz angleških plantaž. Njih odlika je: Tanka koža, so brez pešk, zelo sočne in sladke. — Cena za komad Din 3’50.
POPISI
Uubliana
t MARIJA KOBENTER
Dne 17. t. m. smo spremili številni znanci in prijatelji k vernemu počitku Marijo Ko-benterjevo. Ta naša kremenita slovenska žena je bila poznana vsem koroškim Slovencem«! saj se je v njenem domu shajal ve§ slovenski živelj v urah veselja in žalosti. Svoje plemenito srce je imela odprto na stežaj za vsakogar, ki je iskal tolažbe, njene žuljave roke so delile podporo neštetim našim rojakom, ki 90 je bili potrebni. Vedno vesela, kot,jo je rodila zelena Rožna dolina, ponosna in pogumna je bila povsod, kjer je manifestiral koroški Slovenec svoje poreklo.
Kot ta!ka je bila poznana skoro celi Sloveniji. Majhno število onih, ki niso pozabili Koroške in naših, ljudi preko Karavank in so vzdrževali z njimi stike tudi še po nesrečnem plebiscitu, pa jo bo ohranilo tudi še v spominu kot svojo neustrašeno zaveznico in prijateljico/ pri kateri niso nikdar zaman potrkali .sredi noči,, da bi ne bila pripravljena sprejeti jih. pod svoj krov ter jim, P<> vseh naporih nočnega pohoda nudila okrepčila in toplo ležišče. Pri tem jo nišo plašili niti nekateri potujčepi domačini, niti vedno oprezajoče oko oblasti. Vršila je svojo dolžnost s fanatizmom, 'kot so jo vršile le redke srbske žene v čfsp herojskih,,bprb s^b^kih komitov s Turčuj^	.
Naj bo vzor-žepi, lahka zemlja v..svobodni domovini, njeni prijatelji Pft. ii zagotavljajo, da , ji prine§o,na grob svpb<*d,no zemljo iz Rožne, doline tisti trenutek, ko ji bq ta svoboda zažarejp.
Jesenic«
O »POHODOVIH« PRIJATELJIH
Dopis v zadnjem »Pohodu« pod tem naslovom je živo zadel,izbrano družbico, ki se smatra za sol jeseniške inteligence, od katere pa Jesenice nikdar še niso ničesar iipele. Ti »pomembni« gospodje so pobesili nosove, ko so gledali svojo fotografij^ v »Pohodu« in se^aj malo bolj pritajeno, a prav nič manj dosledno udarjajo ‘v ozkem krogu svojih poslušalcev po našem listu. Ako jim je to v razvedrilo, jim želimo mnogo zabave, ako pa mislijo, da se bližajo na ta način sVojemu cilju, preprečiti širjenje »Pohoda« na Jesenicah, jim pač moramo pokvariti veselje z vestjo, da je »Pohod« v zadnjem ^asu ali če hpčpte,v.času njihove generalne ofepzive skoro podvoji} število svojih naročnikov.
Mirnska dolina
Po naši dolini se vedpp bolj širi pokret samopomoči naših kmetov po vzoru »Seljačke sloge«. Kmetje ne marajo več prodajati po do-
sedanjih sramotno nizkih cenah syoje živine in:pr}.delkov in upajo potom samppoip^i dosegi/ono ceno, ki jim po vsej praviti pripada. Ako so si gospodje poslanci - potom samopomoči zvišali dnevnice od Din 200'— na Din 250-— in si nakazali vrhu tega še dinarjev 5000'— za zimsko pomoč, potem smo, tudi mi upravičeni seči po samopomoči in zvišati cSno naši živini in pridelkom. Razlika bo le ta, da kmetu ne bo nihče povrnil razlike za 8‘ mesecev nazaj, dočim so si lahko dovolili gospodje poslanci zvišanje in. izplačilo dnevnic od julija 1935 dalje ter si nakazali še Din 5000"— zimske podpore.
V nedeljo, dne 16. t. m. je imelo mirnsko sokolsko okrožje 'odhodnico za br. Herbstom, šol. upraviteljem in starosto Sokola v Mokronogu ter župnim podstarostom. Odhodnice se je udeležilo več sto Sokolov in Sokolic. Ob lepem poslovilnem govoru župnega delegata br. Kranjca in domačina br. dr. Škulja se je zarosilo. marsikatero oko v, četah zbranega sokolstva. Vsa ta množica je občutila, kaj zgubi z ,odhodom br. Hephpta in v slehernem poedincu je bila le ena; želja, da ga čim-prej zopet vidi na čelu te viieSke>organizacije v mirnski dolini.	J.,
Bratu Herbstu želimo, da tudi na novem mestu najde toliko prijateljev in žvegtih tovarišev, kot jih je imel na dosedanjem. 'Želimo mu mnogo, mnogo uspeha na novem mestu in uppmo le, da se kmalu povme med, nas!
Železnica Št. Janž—Sevnica se j«'po dolgem času vendar pričela graditi .in bo v sredi marca v polnem razmahu. Upamo, da bodo prišli predvsem iz naših krajev ljudje do dela in kruha.
Predoslje
Iz našega kraja v »Pohodu« še ni bilo nikakega dopisa, pa Vas prosimo da nam ustrežete in priobčite par novic.
Pri nas se je naenkrat vzbudilo zanimanje za šport, predvsem pa za telovadbo. Tako so pričeli v zadnjem času mladi in stari vež-bati na krogih, bradlji iri lestvi. Sistematično se ta telovadba sicer še ne goji, ker manjka pravega Vodstva, ki bi bilo strokovno za to usposobljeno. Sicer pa je glavno, da se goji ta telovadba v čimvečjem obsegu. Kako se goji, je pa drug« stvar.. Tudi mladina se udeležuje v prav čednejn,številu teh vaj.,
'Tudi pri nas imamo vojne žrtve,, ki pa, delajo mnogo preglavic nekaterim kraj.evniiii, mogotcem, ker se jim nočejo ukloniti. Za te ljudi je invalid nekaj manjvrednega, kar do? kazuje tudi incident v neki tukajšnji gostilni, ki se je pred kratkim dogodil. Invalid ,brez noge je bil opsovan od nekega tukajšnjega krajevnega mogočneža na način, ki je vzbudit, splošno ogorčenje, ki pa tudi dokazujev kako velika je kultura tistih ljudi, ki dirigirajo danes v našem kraju.
Težko pričakovana nadaljevalna kpietij-ska šola se letošnjo zimo ni vršila. Kaši fantje, in dekleta, ki so lansko zimo s tolikim vese-ljpm posečali ta pouk, so letos zaman čakali na’ te prijetne ure. Vsem nam je bilo nerazumljivo, zakaj'se toliko časa s (tem odla-.
ša. Nenadoma napovedan odhod našega upravitelja nam je pojasnil tudi to skrivnost. Gospodu Mihelčiču želimo na novem službenem m‘estu mnogo mnogo uspeha in naj bo prepričan, da mu ostanemo vsi, ki smo imeli priliko spoznati njegovo neumorno delavnost — zvesti do veselega svidenja.
Na gradu Brdo,, ki je last Nj. Vis, Kneza Pavla, so pričali z delom. Pri tej preureditvi gradu je mnogo brezposelnih zaposlenih, kar bjo naši občini le v korist. Želimo le, da se zappsle rps ^ le potrebni, predvsem pa brezposelni, ker zaposlitev posestnikov pred drugimi bi vzbudilo le nezadovoljstvo med dela naj,bolj potrebnimi.
Rogaika Slatina
V. božični številki »Pohoda« so vrli nacionalisti iz Domžal'upravičeno zahtevali pojasnila, zakaj ljubljanska radijska postaja ne zaključdje ,več svojih programov ž vzklikom »Čuvajmo Jugoslavijo!« To p^ želimo vedeti tudi fni in mnogo drugih. Saj te poslednje besede našega pokojnega vladarja segajo vsaker mu pravemu Jugoslovenu globoko v srce in so postale naš narodni pozdrav.
Ali misli uprava ljubjjariske radijske postaje, da to vprašanje zanima samo -nfeke na: cijonaliste v Domžalah? Mogoče imajo gospodje pri zelenih mizah. preveč' drugih 'skrbi in nimajo časa misliti ria to, koliko neizčrpnega moralnega kapitala je skritega v teh dveh besedah, vddb pa naj?. da pomenijo pam naqijo-nalištoip zelo, zelo veliko! 1 '
Upamo, da nam bo uredništvo y prihodnji štev ilki »Pohoda« dalo potrebno pojasnilo. — Kajti v »Pohodu« je bilo vprašanje postavljeno in je tukaj-tudi mesto za odgovor. !	-
Qp. uredništva: .Na, na|p notic?, v bppični št^vilkf >Pohoda«, smo^pr.ej^i «4 uprave radiofonske o^d^jne postaje v Ljpbljapi sledeč' ofeovor; ..............,	,	m
Pred kratkim ,ste priobčili v.svojem cenj. listu dopjs.iz D^omžaj^ v katerem. nekateri, naročniki.'; izražajo . nezadovoljstvo , radi tega, kef se je.opustila 10, oktobra navada! zaključiti vsako .Ofldajp, s popvpm »Čuvajipo Jugoslavijo!«,
Sporočamo Vam,.da to .ni skjep sedanje uprave, temveč sklep žastopnikpv; !vsieh ,treh radijskih postai na, skupnem sestankuj dne 14. jpttja ,1935; torej v.čpsu, kp,je ljubljansko radijsko oddajno postajo upravljal še bivši začasni odboj;.
PO tem sklepu so opustile poziv »Čuvajmo Jugoslavijo,« ob zaključku vsake oddaje vse tri jiigoslovenske postaje z dnem 10. oktobra 1935.
Olievek
Cenjeni g.. upe^nilk! (Sajami ne bp$t§ zamerili, če se oglasim iz kraja, ki ni ravno preveč znan, čeprav iipa. seye^a svoje krajevne posebnosti in 'zanimivosti. Je že res, da se življenje počasi. spreminja, a kaj prav posebnega se pri nas ni zgodilo. No, zapustili so nas naš g. kainonik Škrbec, ki so toliko storili,
da bi se prosveta čim bolij) razširila po našem ljubem kraju. Ljrugaoe pa ni nič novega, Dag n^m,pray, %niaa#no ne gre, to gotovo sam\, treba, da bi. Vam to še na dolgos in široko pripovedoval. Dosti nadlog nas tare in revščine je veliko. Pa kdo bi se zmenil j zanjo! Kdo naj bi se /zmenil zfL,vse tisto, kar bi našemu krajp bilo zelo potrebno. Danes so^ I že .taksi časi. Ce’ živiš v kraju kot je .naš, sp,-lahko kar mirno udaš pozabljenju. Upam pa, g. urednik, da imojega dopisa ne boste pozabili izročiti stavcu. Sicer bi Vam rad še kaj napisal, pa mi to ni mogoče.
Iz uredništva
V zadnji številki smo priobčili članek »Zakaj Jugoslavija še dolgo ne bo imela., moderno urejene radiofonske službe«. — Ta članek je prišel v list nekontroliran, ker je,, zaduji trenutek). vsled višje sile zmanjkala gradiva. Cim je članek izšel, nas je gospod dr. Dular kot nekdanji član bivšega komi-sarijata radiofonske postaje v Ljubljani opozoril na gotove netočnosti v tem članku. Izvajali smo takoj posledice ter Prosvetni zvezi kot sedanji zakupnici postaje pismeno, javili svoje pojasnilo in opravičilo. Ker nočemo delati krivice nikomur, objavljamo,, to povsem prostovoljno vsem svojiin ^S^teljem.
V zadnji številki Pohoda smonapovedali nor natečaj našim umetnikom za najboljšo karikaturo zidov v naši zemlji s skupno nagrado 2000 dinarjev. Ker žirija še ni dovršila svftega dela, moramo,razpis odjojiiti, dokler nefiH* to delo izvršeno, o čemer obveščamo cenjene interesente. Upamo p*L, da bomo v najkrajšem času mogli objaviti napovedani razpis.
*
Gr. Dr. V. Maribor; Prosimo nujno za odgovor na naše pismo z ozirom na Vaš dp-pis,:k| .ste^ga n^m izročili v pr^p^itev.
  .J««-. J  L. ------------1	,	,	——
Redna letna .skupščina savezne streljačke družine v Ljubljani se bo vršila v torek, dne 10. marca 1936 ob 18. uri v družinskem lokalu, Šelenburgova ulica 8/1 (Narodna Odbrana).^
I*
iiff’
m _
h?» samo od naročnin« 1;
<1 O- I P O P tk R S T f O
Predlog trgovinskega zakona
Po razmeroma kaj površni obdelavi, je bil v tozadevnem skupščinskem odboru sprejet predlog novega trgovinskega zakona, ki ni popolen.
Posebno menipw, d« ni, v redu in da ni v interesu stvari, Če se je iz predloga zakona oddvojilo več formalnih predpisov,'zato, da bi tvorili vsebinp posebnega zakopa. Tudi ni v korist stvari, da se je opustilo čisto določno definirati mpoge zelo važne pojme. Vprašanje kartelov, sindikatov in konzorcijev v predlogu ni tako rešeno, kot 'bi po zdravi' pameti bilo pričakovati in kakor je vendarle bolje rešeno drugod. Predlog dopušča, da se ustanavljajo karteli in slično kot društva po zborovalnem zakonu. Država tedaj razen čisto formalne društveno nadzorne oblasti ne bi imela nobene, vsaj pa ne dovoljne gospodarsko, ppUtičnejngerencp nad njimi, dftsi je zadovoljiva rešitev vprašanja karte]oy in ,sip-dikatov tako nujpa tef , nacionalno gospodarsko in socijalno tako važna, da bi predlpg trgovinskega zakopa moral v tem pogledp vsebovati Č^sto določnp naŽ.ela in dp potankosti izvedene, predpise,, ki bi odgovarjali današnjim časom in razmeram. Ali ni razniji, zlorab in podpore v elekapitalističnl samogolt-nosti že več ko dovolj? Dolžnost države je da-nfes, da regulativno posega tudi v gospodarstvo, Tako dela ves sVet, Kako naj bo to pri nas lnogoČe spričo gornjega pojmovan ja. vprašanja kartelov 1 sl. Ali riaj se gremo.še vedno liberalce?
Vprašanje borze, trga in sejma ter večjega sodelovanja države v njej mesto dosedanjega skoraj zgolj formalnega njenega opazovalca na borzi — na trgu in sejmu pa nič — je debelo vprašanje, ki bi ga bilo nujno urediti s trgovinskim zakonom. 0 tem bi se dalo mnogo govoriti, vendar si ne moremo privoščiti detajliranja, ker bi to šlo preko okvira tega članka. V predlogu zakona manjkajo tudi določila, ki so potrebna za zaščito domačega dela in nacionalnega zaslužka ter onemogočitev izžemanja s strani tujega kapitala. Nismo proti uvozu tujega kapitala, dokler svojega nimamo dovolj, toda vse do svoje mere. Ker v tem pogledu ni jasnosti v naši zakonodaji in v delu državne uprave je nacionalna škoda vsekako težka in je prav nič ne izboljšuje okolnost, da tuji kapital, zlasti tisti, ki
državi posoja — mora večkrat stisniti zob9 in utrpeti' izgube na korist države. Toda s tem so vendarle v zvezi zopet razne koncesije, ki jim jih je v takih primerih težko odrekati in ki nacijo zopet po drugi strani ekonomsko slabijo, ko ti tujci eksplpatirajp naša naravna bogastva in izžemajo, našo delovno silo.
fces ,je, da ^o, se v pfedlog zakona upe?le tudi n^atere zapa^dn^evrORske, no>otar,ije, toda, če^se predlog, sprejme tak kot je sedaj, ponovnega življenja ne bo pozjvljal, nego ga utegne še zavreti, ker je v njem, mnogo takega, da j^slflvmkt samo kopiplicjra in otežuje, pj( tifdi ,V tem jni, jasnb^ti,,kdaj in k^ko se,bodo posameznl deli' novega zakopa ,m iz tega oiiijvojeni deli kpt sa,mo?tojn| deli začeji. izvajati. T9 utegne • v res ..nacUo^alnf), p^lovno, življepje uije^U veliko, zmpdp,in iis,ti, kj iiiiajp zvese In mogov^e Prijatelje, — bo4o, lal}ko še, naprej nezasliizenp bogateli.,
Od, npkjh. strani se ugovarja proti nekim z^pa,dnoevropsJcim »noyotarijam«, ki so bile povzeto v predlog ,zakona. Ugovarja .se, da je, to nepotrebno, ker smo mi narod malega kapitala in ker smo Še močno primitivni. Ta-k^ ^argumentiranje ni umestno, . Ali naj zato ostajamo še naprej primitivni do sodnega dne?. Aji se tisti, ki ugpy^rjajo, nič, ne zavedajo, da v našem življenju ne vlada in ne odločuje naš mali kapital, nego veliki zapadni kapital? In smo na žalost še danes v vseh večjih stvareh kvečjemu slamnati možje tujega kapitala, v najboljšem primeru pa le triajh-, ni, malopomembni njegovi sotekači.
Od predloga novega trgovinskega zakopa se kljub neki novi noti nj nadejati kaj posebnega. Želeli bi, da se k temu vprašanju zberejo najsposobnejši ljudje, k; resno primejo za delo in ne vstanejo prej od mize, dokler ni ustvarjeno nekaj enotnega, popolnega in zaokroženega, kar ne bi že prve dni ,po uveljavljenju zahtevalo — popravil, a ki bi bilo izdelano ne za interese nekaterih posameznikov, nego ki bi bilo vseskozi prikrojeno tako, da bi bil v vsem viden temelj, na katerem bi delo bilo zgrajeno, t. j. predvsem je interes vsega naroda kot celote. Ce se novi zakon do-nese strogo na tej podlagi, potem bo ustrezal stvarnosti in se bo lepo vpletel v vse izživljanje našega naroda in v boljšo bodočnost države, v kateri bi bilo voditi nacijonalno splošno | >0 Lili ko, pospeševati nacijonalno gospodarstvo, razvijati nacijonalno kulturo in ustvarjati nacijonalno socijalnost.
Dokler ne bo ozirov na ta temeSljna bistva za izživljanje narodne celote, toliko časa ne bomo imeli dobrega ip kaj vrednega trgovinskega zakona, pa naj ga dela večina ali manjšina .narodnega predstavništva, ker do takrat nobep^, dejansko ne zastopa interesofv nacije.
:<	‘	\	f'.''"	-.
Tržni, rp4,
V	N^mč^ji je vprašanje pravilnega funkcioniranja tržnega reda za Vsepanoge poslovnega življenja zelo važno vpfa&anje. HqČp',se, da naj bo rešeno tako, da bo zagotovo v korist narodu kot celoti, ki naj ne, bo vreč zasužnjen lakomnosti posameznikov1, pa da t*e vendar iz gspodarstva ne napravi' neke okorele, lesene stvari, nego se še nadalje dopušča zdravo zasebno iniciativo. Nad vsem pa naj država bpdno pazi.
Vsa državna politika^glede urejanja trga, mora biti združena v eni, odgovorni ,ro^j in, vseskozi v zvezi z nastojanji in delom splošne gospodarske politike.
Š tržnim redom ne bi bil urejevan sam° trg v običajnem smislu besede, nego tudi sejem, borza, trgoyina, razne, družbe, karteli i. t. d.
Vpdilpa misel inovega tozadevnega zakona, menijo, da bo to, da država dohi vpogled v vse,gospodarstvo, V ta namen bi bilo uvesti splošno pojasnilno dolžnost.. Pri tem pa oblast-va ne bi smela biti urejena, tako da bi državljani v njih videli nadležno policijo. Med gospodarstvom in nadzornimi oblastmi bi morala vladati peka zaupljivost, da bi gospodarstvo,samo po sebi v intpresu celokupnega gospodarstva vsak čas rado sodelovalo. Osebje teh oblaste v, naj bo izbrano in visoko kvalificirano. Nadzor, nad, cenami seveda samopo-sebi umevno spada v okvir omenjenih obla-stev. Ločiti je tudi kompetenco policije in sodišč v teh zadevah in ne vsega prepuščati sodišču kakor se danes skoraj po celem.svetu dogaja. '
Tvorni,ca »Kolinske cikorije« v Ljubljani
Pri »Kolinski tvornici hranil d. d.< v Ljubljani »o se izvršili pred kratkim neki novi poslovni in delovni aranžmani in je zvišana tudi delniška glavnica od 2,000.000 Din na 4,000.000 Din. To nam je dalo povod, da
se pozanimamo za to domače podjetje, ki je bilo leta 1909. s češkim narodnim kapitalom ustanovljeno kot podružnica velikega Ččšfcega podjetja na Čehoslovaškepi in katerp je bito v začetku leta 1926. nacijonaiizirano v Samostojno jugoslovensko delniško družbo.
Ugotovili smo, da. je »Koljnskft«, prevzela od tvrdke »Proja« izdelavo vseh,.žitpih kav, katere bo tudi.,nadalje pod isto znamko razpečavala po vsej državi.
Poleg tega je bil sklenjen sporazum med »Kolinsko tvornico hranil d. d.« v Ljubljani in pariško, tt. »Socište de malt Kneipp«, v smislu katerega bo »Kolinska< izdelovala in razpečavala na področju naše banovine tudi dobro znano Kneipp-ovo sladno kavo.
Ta razširitev podjetja je za naše kraje zelo velikega pomena in to tembolj, ker bo s temi aranžmaji priraslo, nekaj novih zapo-slitvepili možnosti za n^še del^že]jp^ Ijpdi.
Nemške tvornice za lesni sladkor
Ne,,vemo točno, koliko ,je teh tvornic v Nemčiji, Znano nam.je, da je ena v Torneschu na Holžtajnskem, ena pa v južni Nemčiji (Bergips).
Holštajnska tvornica je obenem tudi kemična tvornica — pridružila se ji je tudi industrija kvasa. Skuša se najti odgovarja« jočo kvasovko, ki bi lesni sladkor fermentirala tako, da bi se mu moglo pridajati tudi beljakovine, ter bi tak izvrstno služil ■ za močno živinsko krmilo, ki bi nadomeščalo oljne tropine.
Pri fabrikaciji lesnega sladkorja nastaja tudi precej špirita. Sedaj je skoraj izključni, lastnik te tvornice državna monopolskf) uprava, menda radi špirita.
Podjetje je doslej delalo z izgubo. Upajo, da bo kljub nepovoljnini trenutnim tržnim izgledom, funkcionarjem uspelo prebroditi vse težkoče.
V	to podjetje je pritegnjena tudi »Des-sauer Werke fiir Zucker- und Chemische Industrie A. Ges.«, ki za leto 1934./35, izplačuje 10%no dividepdo in ki plača sedmim članom uprave 103.000 Rm (okroglo 1,75 milijona Din) in štirim članom nadzorstva
38.000	Rm (nad 000.000. Din).
Juf.nonemška pocpkrovalnica lesa pa baje ne dela z izgubo,
Llreja odbor. -- Odgovarja in izdaja za Narobno obrambno tiskovno zadrugo, r.i,zo.z., Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Miltnlek) Vsi v Ljubljam