534 A. Aškerc: Egipčanka. Egipčanka. (Iz „Egiptovskih arabesk".) I. V Aleksandriji, 27. februarja 189*. Egiptu sem, v Egiptu, draga mati! Tu živel Jožef je egiptovski, izdan od bratov svojih in prodan. Tu vrgla v ječo ga je Putifarka in tu povišal ga je farao med svetovalce svoje in ministre . . . Kajneda, imeniten je Egipet? Pa jaz stojim šele na pragu tu v deželo faraonov čudovito. Primorsko mesto Aleksandrija je lepo kakor Trst naš, samo večje utegne biti nego Trst, se zdi mi . . . Oh, mati moja! Kje sedaj ste vi in kje sem jaz! Kak daleč sva narazen! Široko in globoko morje, mati, leži med nama. Jaz ne morem k vam, in vi ne k meni . . . Kak prepad je to! In ko poslavljala sem se od vas in gledali sva solzni si v oči, pokrival sneg še hribe je vipavske in burja je divjala po dolini. A tukaj? Topla smeje se pomlad! Pa kaj pomlad — poletno vroče solnce pripeka že in znoj nas že obliva . . . Šest dni in šest noči smo se vozili iz Trsta po širokem daljnem morju. Ko hiša velik bil je parobrod in stanovali v njem so ko v hotelu popotniki gosposki in bogati. Sprehajali so se, hodili jest v obednico sijajno in potem posedali na solncu po palubi. A. Aškerc: Egipčanka. 535 Ej, blagor jim! Mi siromaki pa smo stanovali vam v nekaki kleti in spavali smo kar na golih tleh. In kakšna družba bila vam je to! Par poljskih Judov z ženami, otroki pa ogrski cigani muzikanti in nekaj ruskih kmetov romarjev, ki so peljali se v Jeruzalem . . . Kako se mi je gnusilo tam doli v trebuhu naše ladje, oh, kako! Pa rajša sem posedala črez dan na krovu sama, mislila na vas, na svoj domači kraj, se jokala pa gledala in gledala na morje . . . Ponosno plavala je ladja naša vse dalje, dalje, bogvekam. Črn dim valil se je iz dimnika. Galebi so beli obletavali kričeč visoki jambor. Oj, in tam valovi šumeli so okoli nas peneči. In, kamor sem ozrla se okrog — vse sama svetla, sinja morska plan! Kako to čudovito je lepo, pa tudi grozno, moje vam pero povedati ne more. Ne! ne more . . . Po dnevi bilo je prijetno. Solnce sijalo je in jaz sem gledala po morju neizmernem, saj nikoli se nisem mogla ga nagledati . . . Noči pa sem se bala. Vsakikrat, ko legla spat sem v kot na trda tla, med tujimi ljudmi, sem tresla se, da kdo ne storil bi mi v spanju zla. Kako sem skrivala si v nedrijih mošnjiček s skromnimi goldinarji! Kako me gledal je zvečer pohotno ciganski godec mlad, ko bi pojesti me hotel bil nemara, ta divjak! In neki Jud je lazil za menoj 536 A. Aškerc: Egipčanka. in ižprašaval me, pokaj in kam se vozim sama, ko sem mlada še tako in pa — dostavljal je laskaje — prikupna bojda. Oh, ta prilizljivec! In vsak dan sem povpraševala, če vozili bomo se še dolgo, kali, v Egipet tisti . . . No, naposled pa dospeli smo v deželo faraonov . . . Slovenka, Goričanka, me sprejela je na pristanu in me spremila v veliko, pisano to tuje mesto . . . Polagoma se že udomačujem. Imam prijetno službo v dobri hiši trgovski in otroke pestujem ter vodim jih na sprehod dan na dan. Gospa je Lahinja, doma nekje tam blizu Trsta, pravi. Gospodar pa je Francoz. Bogati so in v kratkem vam pošljem, upam, že denarja kaj. Saj ni ga dneva, ni je ure v tednu, da ne bi mislila na vas. Najrajša sprehajam se ob morju, po pristanu. In kadar pride kaka naša ladja iz Trsta ali z Reke, se oziram vsa radovedna po popotnikih, če ni med njimi prišel znanec kak al znanka iz goriške domovine . . . Oh, vse bi bilo dobro, samo vroče po leti nam je tukaj, vroče, vroče! In pa Arabci zagoreli ti pa ti zamorci z divjimi očmi — kako so zoprni mi to ljudje! Kaj mislite, ko zadnjič sem sedela z otrokom v parku, ki mu pravijo „Mehemet-Ali", se približa mi črn gizdalin, opravljen po gosposko, pa reče mi, da mu zelo sem všeč! Laska se mi in vpraša me nazadnje, če bi hotela ga — no, za moža! A. Aškerc: Egipčanka. 537 Smejala sem se mu! Moj Bog, zamorec moj mož, ko tinta črn! ... In moja deca bi bila tudi črna morebiti . . . Fej! In smejala sem se mu naglas, a on uganil je, zakaj se smejem . . . Od tistih dob ne da mi več miru in nadleguje me in zalezuje ... Cvetlic prinaša mi, a jaz ne maram črnuha. Studi se mi, veste, kadar me gleda ko človekožerec kak pa kaže tiste bele mi zobe . . . Ne bojte se! Zarnorčeva jaz žena ne bom nikoli! Sicer pa še hranim globoko v srcu opomine vaše, da naj se čuvam moških zapeljivcev! To pismo pišem pri rojakinji v podstrešni sobi hiše petnadstropne in vam pošiljam ga črez sinje morje. In sto pozdravov in poljubov vročih pošiljam ž njim vam v svoj domači kraj! Pa ne pozabite moliti zame doma in v lepi naši farni cerkvi! Vas, draga mati, nosi zmerom v srcu in ljubi vas hči vaša — Malika. II. V Kairu, 1. maja 189*. >es sram me je pred vami, draga mati! tri leta že minula so, odkar vam nisem pisala, in vi ne veste, da sem odšla iz Aleksandrije in da v Kahiri zdaj prebivam tukaj . . Življenje moje se je spremenilo, ko pusta noč se vselej spremeni v veseli dan. Ne, svoje Malike sedaj bržčas bi ne spoznali več! Otrok ne pestujem nič več. Ne služim tu pravzaprav. Svobodna dama sem, bogata, čislana in imenitna. 538 A. Aškerc: Egipčanka. Ko videli bi stanovanje moje! Grofica nima lepšega nobena. V kočiji vozim se po ulicah, oblačim se v baršun in težko svilo pa zlate prstane imam na rokah, okrog vratu pa svetlo bisernico! Kaj delam? Ah, takorekoč ničesar . . . Oh, ta Kahira — mesto je prekrasno! Še trikrat večje nego Trst in pa kako bogato! Bog ve, koliko živi tu miljonarjev, ki zlato kar sipljejo okoli sebe ... Raj je zame pisana Kahira ta! Vsak kot poznam že po ogromnem mestu in po okolici sem videla vse znamenitosti ... Pri piramidah sem bila cesto že in stala sem pred tisto slavno kamenito sfingo, ki z mrtvimi očmi ozira se po svetu štiritisoč dolgih let . . . Velblode jahala sem po puščavi in osle tudi. In po svetem Nilu vozila sem se večkrat že na ladji. Orient, orient je to! Kako ga ljubim! Ta zmes ljudi rjavih, črnih, belih! Oh, in kako so lepe vitke palme, zelene vse po leti in po zimi! Živim v veselju samem. Česarkoli srce si moje poželi, dobim zastonj. Ne, mati moja, vi ne veste, kako imajo radi me gospodje bogati tukajšnji! Jaz ko kraljica zapovedujem jim in vladam jih z lepoto svojo . . . Kdo pač bil bi mislil, da bo slovenska Malika še kdaj v Kahiri taka imenitna dama! Kako je prišlo to? . . . Dne nekega sedela tam sem v Aleksandriji A. Aškerc: Egipcanka. z otroki v parku, kar pristopi k meni Arabka stara pa mi reče tiho — arabski jezik zdaj že tudi znam —: „Vi, lepa gospodična, smilite se mi, da morate pečati se z otroki za plačilo pičlo. Čujte, če daste majhen mi bakšiš, pa vam jaz lahko preskrbim sijajno službo. Imam v visokih krogih svoje zveze med domačini in med Franki. Oh, poznajo vsi egiptovski me paše . . . Verjemite mi, taka rožica ko vi ne sme tu uveneti, predno razvila ni na solncu vse lepote! Zato pa rada bi vas presadila na drugo boljšo gredico čimprej, v razkošnejši in bogatejši vrt! Pa kaj bi tratila besede! Kaj nosila vode v morje in pokaj v puščavo peska! Pridite brž k meni domov in tam pomeniva se več! Pri Allahu prisegam vam, da vse, kar govorila sem, je istina! Sijajna, krasna služba! Dela nič, a šterlingov ko peska po Sahari! ..." Tako mi govorila je Arabka. Verjeti nisem ji hotela ročno. Nazadnje gnala me je radovednost k njej in prepričala sem se takoj, da žena govorila je resnico . . . Kako sem srečna in kako vesela! Saj mlada sem in drugi pravijo, da lepa tudi. Kaj še hočem več? Pri nas doma bi rekli po slovensko, da „godejo mi godci" . . .Kje je dekle v dolini vaši in na vsem Goriškem, ki bi godilo se ji kakor meni? ' In za dokaz, da nimam prazne mošnje, pošiljam danes vam pet zlatih funtov. 540 A. Aškerc: Egipčanka. A če vam pisala ne bom pogosto, nikar ne bodite zato hudi na svojo ljubo, lepo Maliko! Razmišljena od samih sem zabav in včasi še pozabim iti spat. Z oblačenjem in lepotičenjem potratim dragega veliko časa . . . To pismo pišem vam v salonu svojem na mahagonski mizi dragoceni. Pred oknom maje palma svoj vršič košati ko pahljačo velikansko. In na balkonu papiga rumena, „Amour", kriči in oponaša smešno oslarje in velblodarje na cesti . . . Z dišavami sem poškropila pismo. Zamorka črna moja, Zulejka, ponese ga na pošto. Draga mati, pozdrav svoj in poljub pošiljam vam črez sinje morje — vaša Malika . . . III. Xn tiste dni je pripeljala se domov v kočiji lepa Malika. Deset let nismo videli je več. Kako se bila je izpremenila, odkar odpotovala je v Egipet! Na tuje je odšla ko skromno dekle in osemnajst je menda Štela let. Bila je brhka, vitka. Kri in mleko obličje njeno . . . Kadar ob nedeljah iz cerkve stopala je kakor srna, ozirali smo fantje se za njo, mežikali z očmi, prižigali si cigarete pa se dražili, čigava pač bo lepa Malika . . . In danes! ... Ko bi mati njena sama povedala ne bila nam, kako spoznali bi jo bili! Kot gospa A. Aškerc: Egipčanka. bogata povrnila se je k nam. Na glavi je nosila slamnik bel s peresom nojevim. Obleka njena vse sama tenka in šumeča svila. - Vse prste pa imela okovane vam s prstani je zlatimi, na kterih iskrili so se dragi kamenčki, nemara dijamanti brušeni . . . In za pestjo se ji ovijal je okoli bele roke modras zlat, ki sebe samega je grizel v rep! V ušesih pa je viselo ji dvoje velikih svetlih solz na zlatih nitkah, in ženske šepetale so po trgu, da biserji so ti uhani dragi . . . In milostno se nam je nasmehljala, ko radovedni smo obsuli voz. Je res to tista živa Malika? Moj Bog, kako se nam je smilila! Kam, kam šla njena zdrava je mladost? Kje rožice so sveže, ki cvetele po licih njenih polnih so nekdaj ? Kje tiste svetle so oči nedolžne, ki gledale so v svet tako veselo pa fantom se nasmihale poredno ? Bolelo nas je srce, ko z voza je stopala počasi kot bolnica. Zaplakala je stara mati njena, ko jo zagledala je in objela . . . Pa je posedala pred hišo tam na vrtu dan na dan na solncu bleda. In kadarkoli šli smo mimo nje, nam zdelo se je, da sedi pred nami živ mrlič. Kadar smo utegnili, obiskali smo jo in sedli k njej. Oblečena je bila v črno svilo. Prijazno nam podajala je roko gosposko tisto svojo, mrzlo roko, nasmihala se nam prisiljeno 542 A. Aškerc: Egipčanka. pa govorila neko čudno zmes. Študenti so pripovedavali, da Malika je v jezik materni kaj rada mešala arabščino, angleščino, francoščino — vse vprek. A mati njena je ponašala se ž njo in pravila po trgu ženskam, kako učena, oh, je njena hči, ki vse sveta jezike govori . . . Tako se solnčila je do jeseni in tožila nam večkrat, da jo zebe, če solnce skrilo se je za oblake. In zdelo se nam je, da Malika bledi in hujša se od dne do dne. A rada bila bi živela še, to culi cesto smo iz njenih ust. Vsak dan jo obiskaval je zdravnik, vikarju pa dajala je cekinov, da bral za njo je maše pri oltarju privilegiranem in misijonskem . . . Na Mali šmaren po večernicah spet šli smo bili v vas k „Egipčanki" — tako imenoval jo ves je trg —. Sedela je v obleki črni svoji kraj matere na klopi silo bleda. Ko kip iz belega je alabastra uboga zdela nam se Malika. Nagnila glavo je nazaj na zid, strmela v daljo nekam proti jugu pa govorila, skoro šepetala: „Tam, tam leži prekrasni moj Egipet — tam onkraj morja . . . Tam leži mladost cvetoča moja pokopana v grobu v puščavi ... In visoka piramida stoji na grobu mojem ... In šamzin, vihar saharski, piha tam črez mene, črez moje otrpnelo, mrtvo srce ... Po noči pa prihajajo šakali in lajajo okoli piramide . . . A. Aškerc: Egipčanka. 543 Živela sem, živela tudi jaz . . . Sedaj sem mrtva, mrtva . . . Bilo je lepo, lepo . . . Minulo je, odplulo, izginilo ko kratke lepe sanje . . . In kaj ostalo mi je, vprašam vas, od tistega veselega življenja? Te cape svilene, okraski zlati, par biserjev, par svetlih dijamantov, par sto angleških funtov pa telo uvelo, ocvetelo, suho, mrtvo . . ." Zaprla je oči. Po bledih licih začele teči so ji bridke solze. Sklonila bele je roke v naročju, sedela mirno in v trenutku tem smo mislili, da je umrla že ... . Kar naglo zgane se, pogleda nas z velikimi očmi pa reče: „Kaj stojite tukaj! Pojdite v Egipet brž tja črez morje po nedolžnost mojo ! Prinesite mladost mi spet nazaj! . . . Prokleto bodi to-le vse zlato, ki zanje tam prodala sem mladost! ..." In naslonila se je spet ob zid. Omahnile roke so ji ob strani. Široko še odprla je oči, izdihnila globoko . . . Prsi njene so dvignile se parkrat — in srce nehalo biti je „Egipčanki". A. Aškerc.