' J. • '
n-Lz.v!'1
H9T0LISHI
misijoni
AFRICA: IGLESIA JOVEN
por el cardenal BERNARDIN GANTIN, Presidente de la Pontificia Comision “lustitia et Pax"
El 31 de mayo del ano pasado, en la fiesta de la Visitacion de la Virgen, el cardenal Villot me comunicaba la gran noticia, todavia secreta: el Papa se dignaba llamarme al cardenalato. Me sorprendio. Pero al mismo tiempo, senti la amistad y el aliento de quien comprendia y ayudaba.
Volvi a. mi lugar de trabajo diario, no sin pararme —linica parada que se imponia— para rezar en la Basilica de San Pedro. El Senor estii alli, visitado por los adoradores abismados en el recogimiento, peregrinos de to-dos los paises. La mišma universalidad y la mišma piedad encuentro en la Confesion de San Pedro y junto a las tumbas de Pio XII y de Juan XXIII. En verdad, nunca estamos solos cuando Dios nos visita. Hoy es “una visita dcsde lo alto, una visita de salvacion”, torno diria Zacarias, el padre del Precursor. Todo termina a los pies de Maria, delante de la Piedad, (de Miguel Angel) silenciosa pero elocuente; su presencia, su luz, su paz y su secreto son las riquezas de una Madre.
Lo recordare siempre. Como en el caso de Isabel, la. Providencia divina ha reunido todas las cireunstancias para hacerme decir tambien: “£De dondc a mi tanto honor?”. Es la pregunta de los corazones desconcertados por la emocion. Ante el don gratuito de Dios no eabe otra explicacion que Dios mismo. Por eso mi recuerdo sera tambien, sera siempre, agradecimiento.
En este acontecimiento, el “Magnificat” tiene su puesto, el primero. Es de justieia. Pero, en general, todo cuanto entrafia lo que me sucede per-tenece a la Iglesia. El cardenalato tiene un alcance universal, como la Igle-sia mišma, siempre abierta al mundo entero por encima de fronteras, de razas, de civilizaciones y de culturas.
Otra caracteristica del cardenalato es la exigeneia, nada menos, del sacrificio supremo. No en vano sitiia mas cerca de la “Confesiön de Pedro” al obispo investido con tal dignidad. Ser obispo, en la antigiiedad, era ser candidato al martirio. iAcaso ha muerto definitivamente la. primera Iglesia, la Iglesia del sufrimiento y de la esperanza? Aunque asi fuei-a, los testigos de la fe son siempre necesarios. Y solo en el nombre de Dios puede la Iglesia. pedir y esperar de un hombre que ofrezca su vida, ofreciendo su tiempo, su cuerpo y su sangre en testimoriio de amor. Bajo esta luz, todo se esclarece: las Bienaventuranzas deben ser vividas hasta el fondo. Todo adquiere importancia: el amor es la medida eterna, de Dios. La fe recibida de nuestros padres, es decir, encendida por los misioneros, me dice desde siempre que el Vicario de Jesucristo es en la tierra su garante, mas seguro, su ejemplo mas luminoso.
(Sigue.)
Na ovitku: S. Miriam Zalaznik pred Marijinim kipom v zavodu, kjer zdaj deluje1, v Karpurju v Indiji, kakor jo je za diapozitiv slikal obiskovalec.
ZAUPAJMO CERKVI!
Morda je danes ena največjih propagand prav ta, da bi v ljudeh zrušili zaupanje v Cerkev. V ozadju te propagande se družijo vsi, tudi najbolj nasprotujoči si elementi. Naj bodo to komunisti ali kapitalisti, framasoni ali „prepričani“ ateisti ali vsaj do Cerkve negativno razpolo-ženi ljudje. 2e stoletja dolgo je krožila krilatica, da je Cerkev kapita-1'stična. |n se ponavlja še danes. Sredi našega stoletja pa je začela zlasti med vernimi katoličani begati druga propaganda: Cerkev je komunistična ali se vsaj nagiba h komunizmu. In tej propagandi iz ozadja 'z vrst ljudi izven Cerkve podlegajo marsikateri katoličani. Ne pomislijo PQ, da se z rušenjem Cerkve in zaupanja vanjo delo proti komunizmu spreminja v delo zanj. Tako si komunisti lahko manejo roke, ker ne bo treba ni'm opravljati tega dela, ampak ga bomo katoličani sami opravili.
Ce pomislimo pol stoletja nazaj, je bila ravno slovenska Cerkev znana po geslu: sentire cum Ecclesia — čutiti s Cerkvijo.
In danes?
Ne bi bilo pametno sebi zastaviti tale vprašanja?:
So papež in škofje najbolj neinteligentni ljudje na svetu?
Imajo papež in škofje najmanj svetovnega razgleda in vpogleda, kai se danes na svetu dogaja?
Imajo papež in škofje najmanj čuta odgovornosti za Cerkev in svet?
Imajo papež in škofje najmanj evangeljskega duha?
So ravno papež in škofje brez vodstva svetega Duha in ga imajo kot nekako karizmo tisti, ki udrihajo po vodstvu Cerkve?
Ne gre za posameznega duhovnika ali škofa. Gre za ves škofovski z °r s papežem na čelu. Temu škofovskemu zboru, temu papežu je Kri-stus izročil vodstvo Cerkve in dal pomoč Svetega Duha. In če so sprego-^orili na koncilu in če ponovno težka svetovna in cerkvena vprašanja 'ešujejo aa sinodah, je to nekaj, mimo česar ne more še tako inteligen-en katoličan. Kaj ni to vprašanje vesti, vprašanje vere in vprašanje Iju-ezni? Predvsem pa: ali ni to vprašanje zaupanja tisti Cerkvi, ki je ni ustanovil človek, ki ni politična organizacija, ne gospodarski trust, ne s°cialna borza dela, ampak „svetovni zakrament“.
Na tem popolnem zaupanju sloni in bo slonelo vse delo - tudi mi-
s'|onsko.
F. S.
NA 377.582 km2 JAPONSKE
O.	VLADIMIR KOS S.J., TOKYO
Da, spet je eno leto za nami, spet je eno leto, če Bog da, pred nami in za nas, ki spadamo k tem 377.582 kvadratnim kilometrom površine Japonskega otočja. Ne le mi, ki dejansko tvorimo več kot sto trinajst milijonov njegovega prebivalstva, tudi vsi tisti, ki v veri, upanju, in ljubezni duhovno hodijo na Japonsko, spadajo k njej, celo bolj kot tisti, ki jih veže minljiva krvna ali občestvena vez. Na te duhovne prebivalce Japonske se obračam: z zahvalo za vso dosedanjo ljubeznivost; in s prošnjo, da svoje duhovno — milostno bivanje na Japonskem podaljšajo za eno leto. Pri nebeškem uradu, kjer delijo ne le potne liste, ampak tudi potrebne nebeške finance - resnično: z nebeško velikodušnostjo! - ni problema; za bivanje se pa morajo sami svobodno v srcu odločiti. Ves misijonski svet jim je odprt, pa najsi so še tako priklenjeni na bolniško posteljo; drugi dopisniki jim bodo nudili vpogled v druge misijonske dežele; jaz jih ponižno vabim na Japonsko, ki še zmeraj ne šteje niti pol milijona katoličanov in kjer je vseh javno se priznavajočih kristjanov komaj za en milijon. Milijoni, ki jih omenjam, me ne plašijo; naš gospod je začel misijonsko delo sveta s trinajstimi apostoli proti tistim milijonom, ki so tvorili, po ugibanjih zgodovinarjev, rimsko cesarstvo. Milijoni, ki jih navajam, naj le podčrtajo nujnost misijonskega vabila Cerkve, da se katoličani zanimajo za Japonsko, jo cenijo kot bodoči misijonski kapital za ostalo Azijo, in zato zanjo molijo in žrtvujejo.
Milijoni Azijcev se očitno ali pa na skrivaj ozirajo k Japonski kot k azijski Ameriki. Sedem in šestdeset odstotkov otočja so gozdovi, ostalo zemljo pa tako temeljito obdelujejo, da je razmerje obdelane zemlje do travnikov in pašnikov vsaj desetkrat večje in boljše kot v Evropi, ki je edina celina, kjer je manj pašnikov in travnikov kot pa obdelane zemlje. Pred dvajsetimi leti sc mogli pridelati le kakih tri in pol tone riža na hektar, zdaj ga pridelajo skoraj 5 ton na hektar. Po pridelavi mleka in mlečnih izdelkov ter po mesu je Japonska za Zahodno Nemčijo in na petem svetovnem mestu, po številu jajc celo na četrtem svetovnem mestu, to je, za ZDA, Kitajsko in SZ. Po ribolovu je pa sploh na prvem mestu. Mimogrede: 97 % ribolova je v zasebnih rokah.. . Japonska razpolaga letno z več kot sto milijoni kilovatov energije; od teh je pred poldrugim letom več kot šest milijonov kilovatov že dosegla z atomskim reaktorjem. Kar zadeva industrijsko proizvodnjo, je menda na tretjem svetovnem mestu, to je, za SZ in ZDA; pred tremi leti je bila celo na prvem mestu v proizvodnji mlatilnih strojev. Ti in podobni statistični podatki razodevajo, kako uspešno Japonci vladajo nad naravo, z ozirom na prastaro božjo zapoved na prvih straneh sv. pisma. Ni mogoče reči, da je večina Japoncev neverna; čutijo, da mora biti nekje v vesolju Nekaj, kar daje vsemu smisel, morda celo Nekdo, ki daje vsem smisel. Kako



L



s
g^mgÄiSS
čil

'


W..



- *
EäM
■Wh.-.'. S,»^,	*-	-*<
_______
f-lÄ2iEiiE.Äiriiriliiui»^ *	^
I^1, ’ ■*1 v <1 >,". '•'"!	'
bolj človeka vredno in pravilno bi lahko rabili naravo, ko bi poznali v odločilnem številu Stvarnika narave! Misijonska molitev in žrtev za Japonsko jim lahko izprosi vsaj jasnost v tej osnovni točki človeškega ustvarjanja. Bivanje božje in celo nekatere božje lastnosti, tako poudarja sv. Pavel v pismu rimskim kristjanom, se dajo „razbrati“ v stvarstvu samem - a ne brez milosti ali božje pomoči; tudi Japonci so del po izvirnem grehu oslabljenega človeštva.
Dosežki Japonske se v znatni meri pripravljajo - v japonskih šolah. Ima več kot trinajst tisoč otroških vrtcev, več kot 24 tisoč osnovnih šol, več kot petnajst tisoč nižjih in višjih srednjih šol, več kot petsto institutov na univerzitetni ravni, in točno 420 univerz, med tem ko je tehničnih visokih šol le 65. Le 160 osnovnih šol je zasebnih, a zasebni otroški vrtci nadkriljujejo javne za število dva tisoč; zasebni instituti na univerzitetni ravni odnosno visoke šole so za število 434 nad javnimi, zasebne univerze pa s številom 305 prednačijo' pred javnimi. Pod „javno šolo“ razumem tako državno kot pokrajinsko javno šolo; državne šole predvladujejo nad pokrajinskimi v sektorju tehničnih visokih šol in univerz. Pred poldrugim letom je na vseh japonskih visokih šolah študiralo dva milijona in devetsto petindvajset študentov; zanimivo, da se jih je največ bavilo s socialnimi vedami, s književnostjo in jeziki, in šele na tretjem mestu s tehničnimi vedami. . . Kako je plodno polje misli in besed za zrno milosti - toliko src pije znanost, vednost in modrost iz istega vira, ki bi ne smel biti umazan, nezadosten, škodljiv! To, kar je bil naš Gospod nekoč opisal v sliki o polju, ki ga ponoči zastrupi zli sovražnik, lahko prenesemo na sliko o viru; sovražnik človeške narave ga lahko zastrupi. In vendar je tudi on nemočen proti molitvi, posebno kadar je združena z žrtvijo. Molitev in žrtev za Japonsko sta kakor protistrup. Ah, kako mora biti lepo v duši, kjer zavlada resnica, in po resnici dobrota! Vsaka človeška skupina pridobi na eni sami duši, če je takšna; cel neduševen svet ne more odtehtati ene same neumrljive duše.
Japonska razpolaga z več kot osemsto nevojaškimi letali; pred letom dni je z njimi potovalo 25 milijonov potnikov... v teh desetih letih se je število zračnih potnikov petkrat povečalo. Na koncu marca 1978 je bilo odprto novo letališče v NARITA kakih 50 km izven Tokia. Komaj nekaj ur in že lahko pristanemo v Tajvanu, v Hongkongu, v Rangoonu in Bangkoku. Dvomim, ali bi nam dovolili pristati v Kambodži. Ubogi ljudje Kambodže, ki jih njih trenutno, vsiljeno gospostvo hoče s silo spremeniti v nove, moderne sužnje Komunistične partije! Tu in tam se na Japonskem širijo šepeti o stanju v Kambodži in tisti, ki niso komunisti odnosno ne nasedajo komunistični propagandi, pravijo: „Ubogi, ubogi ljudje!“ Ali pa: „Tako je strašno, da si ljudje ne upajo o tem govoriti!“ Molimo, molimo in žrtvujmo za resnično svobodo Kambodže! Nekoč nam bodo ti pozabljeni ljudje hvaležni za vso večnost. Če se jih mi, katoličani ne usmilimo, kdo se jih bo v velikem, strahopetnem, dobičkarskem svetu? In podobno velja za tiste uboge ljudi v Vietnamu in Laosu in - v rdeči
Kitajski. Zdaj, v drugi polovici 20. stoletja marksizem pa še zmeraj ravna nasilno s človeško naravo, ki jo je bil Bog ustvaril „po svoji Podobi“, marksizem-leninizem pa jo skuša nasilno spremeniti v podobo, ki si jo je bila o človeški naravi ustvarila zmotljiva, od zgodovinskih okoliščin pogojena Partija. Najbrž more le človek, ki ve Za ,,podobo božjo“, slutiti prepad in gorje, ki sta v zvezi s poskusom, ustvariti „novega človeka“! Naš Gospod Jezus Kristus je edini, ki more ustvariti novega človeka, a tudi naš Gospod gradi na vsem tem, kar je naravno pozitivnega v človeku in človeškem občestvu. Zunanji videz nas ne sme varati,; že pet let se po naravnih krasotah bogata Japonska bori za to, da spravi odstotke strupenega dušika v zraku vsaj ria naj nižjo abnormalno stopnjo!
V letu 1975 je bilo na delu na Japonskem milijonskem polju nekaj manj kot deset tisoč misijonskih delavcev - svetnih in redovnih duhovnikov in sester in bratov ter članov apostolskih institutov. Do-čim je večina sester japonska, je še zmeraj večina duhovnikov ne japonskega izvora. Duhovniških poklicev ni dosti in gg. duhovniki se starajo. V Tokiu govore javno o prodaji modernega, a na pol praznega bogoslovja v četrti NERIMA - ki bi naj skrbelo za bogoslovski naraščaj večine Japonske - da na njegovo mesto postavijo skromno hišico Za skromno število bogoslovcev. . . četudi bi vsako leto lahko razpolagali z enakim številom misijonskih delavcev - in bolezen in smrt nam križata takšen račun — bi to ne zadostovalo za več kot sto milijonov prebivalcev teh otokov. Ugovor, češ da je zadostoval en sam Frančišek Ksaverij v 16. stoletju za pokristjanjevanje širokih predelav Japonske, ne drži; sv. Frančišek Ksaverij je prosil sodelavcev; na tisoče misijonarjev je moralo kristjanizirati Evropo, kjer so sredi pe-toga stoletja p. Kr. še zmeraj razlikovali: npr. v takratni Italiji, med krščanskimi mesti in pogansko deželo. Tudi moderna Afrika, v kolikor je misijonski kontinent, občutno za visi od števila misijonarjev. Natanko tako je, kot je bil takšno stanje opisal naš Gospod, delavcev za misijonsko polje manjka. „Prosite Gospodarja žetve...“ nam je bil svetoval. Ali jemljemo Njegov nasvet resno?
So ljudje, ki jim je pri srcu cel misijonski svet, ki bi mu radi Po svojih močeh pomagali, če se lotijo tega ali onega problema, ki takorekoč zareže v celotni misijonski svet, mu lahko na poseben način pomagajo in tudi mi na Japonskem se bomo lahko veselili sadov takšne molitve in takšnih žrtev. Naj tukaj posebej omenim tiskano besedo. Po številu letno izdanih knjig je Japonska na 4. mestu, to je, za ZDA, SZ, in Z. Nemčijo, na drugem mestu pa po številu časopisov.
To pismo bo eden izmed več kot 22 tisoč poštnih uradov Japonske oddal letalu, da vam še enkrat ponese po meni izraženo zahvalo Japoncev. Kako se vam bo izkazal hvaležnega sam Gospod, ko boste odšli v Njegovo kraljestvo! Kajti, bili ste storili Njemu, kar ste bili storili sicer pozabljenim, sicer omalovaževanim, sicer zlim okolišči-nam prepuščenim - Njegovim sestram in bratom.
| I 1 i
i 1 I
i i
«•
«•
«► 4 ► t» «»
«♦
«» «» «* 4 * <♦
« ♦ «* ♦ ♦ «♦ « * «» « * ** < * 4 > 4 » 4 *
I
4 * ♦ ► ♦» 4 > 4 » < *
0 «" «» «» « * < *
1
I
I
*
I
i
%
%
?
V SENCI SMOKVE
O. VLADIMIR KOS SJ, Tokyo
Kar pravim Tebi v senci smokve, pravim sebi:
Jesen umira. S smehljajočimi očmi.
In javorji so v najbolj svilnatem škrlatu, cikad kitare vriskajo srebrnih strun.
Si truden?
Skloni v plav vodnjak neba z menoj se.
Le skloni se in pij!
Kot zvezda poleg zvezde, ko noč iz dob in dalj skoz žile zvalovi, vročica zagori z bodicami spoznanja, da ustnic hrepenenj ne spne noben poljub.
Prisluhni — kaj zato jesen je žlahtne volje?
To pravim Tebi v senci smokve, pravim sebi.
Jesen umira z vriskajočimi očmi.
Da k padlim listom ne odvrževa smehljaja, na gnile breskve ne izpljuneva obljub.
Cuj —
najin krik leti s selivkami čez polje.
(V tej pesmi pesnik govori ne le sebi, marveč vsem, ki kot on stoje pred rižnimi in žitnimi polji in jesenskimi sadeži — skoraj praznih rok. So časi zgodovine, ko je polje misijonarja in kakršnega koli delavca v službi civilizacije in kulture — v službi srčne izgradbe sveta — kamnito, in njega sadove vidi in ceni le Božji gradbenik. Sv. pismo pravi, da so takšni plodovi dragoceni, ker so plodovi sv. križa.)
LETNI OBRAČUN IZ INDONEZIJE
Poroča S. DEODATA HOČEVAR O.S.U., Indonezija
Leto 1977 je že odšlo v večnost. Bilo je bogato različnih dogodkov *n zlasti polno neizrekljivih dokazov čudovite ljubezni nebeškega Očeta, ki je čul nad nami in spremljal vsak naš korak s svojim vsemogočnim blagoslovom. Naša srca prekipevajo ljubeče zahvale z zaupno Prošnjo, da bo tudi leto 1978 zaznamovano z novimi dokazi Njegove ljubezni in Njegovega blagoslova. On je naša moč, naše zaupanje in le Njemu slava na vekomaj.
Danes bi rada malo govorila o mojem delovanju v letu 1977 in upam, da bodo vsi prijatelji misijonov in zlasti oni, katerim je razširjenje Kristusovega kraljestva pri srcu, veseli mojih - sicer bežnih -Podatkov, še vedno delam v šoli in skušam s krščansko vzgojo mladine Pripraviti mlada srca za sprejem božje besede. Seveda je življenje v šoli precej enolično na dogodkih. Toda treba je gledati globlje: V n:\j-ueznatnejših dogodkih govori Gospod in si pripravlja pot v srca malih *n preko njih v srca njihovih. Vse leto je bilo preobloženo z urejevanjem šolskih zadev, toda govorila bom le o tem, kar je najvažnejše za nas Misijonarje.
šolsko leto smo začeli v prvi polovici januarja. Naša srednja uižja šola je štela okrog 540 učenk in učencev. Le 40 % naših učenk le katoliške vere. Verouk je obvezen predmet v šoli in vse učenke Prisostvujejo pouku krščanskega nauka. Razen obveznega pouka verouka imajo katoličanke poseben pouk enkrat na teden. Velik blagoslov 2a šolo je šolska sveta maša enkrat na teden. Učenke rade prisostvujejo tej sv. maši in prepričana sem, da Kristus, dasi nevidno, učinkovito deluje v srcih te mladine.
število krstov narašča z leti, vendar je število katoličanov v pri-Meri s številom prebivalstva majhno. Dasi je treba pomagati vsem učenkam, zahteva zlasti tretji najvišji razred največ truda in pozornosti. Treba je pripraviti učence za življenje. Eno teh sredstev so duhovne yaJe. Radi velikega števila učenk smo razdelili učenke v tri skupine tu vsaka skupina je imela priložnost delati tridnevne duhovne vaje. Skoro vse učenke, brez ozira na njihovo veroizpoved, so hotele prisostvovati. Pred duhovnimi vajami je vsaka skupina sledila tečaj o spolnem življenju, kar je seveda potrebno v sedanjem č.asu. Filmi, revije, slike vzbujajo mnogo vprašanj, na katera je treba odgovoriti
Pravilno.
Tudi učenke, ki so se pripravljale na sprejem sv. birme, so prosile za duhovne vaje. Posrečilo se mi je dobiti patra jezuita, (sedaj študira v Rimu), ki je bil pripravljen ustreči naši prošnji. In res, prave u^hovne vaje v tradicionalnem načinu, štirikrat na dan enourno premišljevanje! V začetku sem dvomila, da bo to mogoče za 13 - 14 letne otroke, toda pokazalo se je, da so otroci tega zmožni. Po vsakem pre-
mišljevanju so na kratko pismeno izrazili svoja čustva, včasih v obliki molitve. Pred naslednjim premišljevanjem je pater prebral nekatere izmed teh molitev, ki so bile res lepe in globoke. Z veseljem smo navzoči poslušali in prosili Gospoda, da dopolni delo, ki ga je začel v dušah teh malih. Za binkoštne praznike je škof podelil zakrament sv. birme: v soboto šolski mladini - nad 200 otrok —, v nedeljo odraslim. Zlasti slovesnost sv. birme za otroke je bila zelo lepa: otroci so peli z vsem navdušenjem. Upajmo in molimo, da bi bili vsi oni, ki so prejeli moč sv. Duha v zakramentu sv. birme, zvesti Njegovemu vodstvu.
Vse to šolsko leto sem skušala obuditi v srcih učenk socialno čustvo in seveda tudi socialno odgovornost: ljubezen do revnih, do sirot in voljo izboljšati njihovo stanje po zmožnosti. Večkrat grem z učenkami v sirotišnice, da razveselimo sirote. V Jakarti je veliko sirotišnic, katere vodijo mohamedanci, protestanti in katoličani.
Katoličani imamo 4 velike sirotišnice:
1.	za male do šestega leta pod vodstvom sester.
2.	za dečke - nad 500 - za katere skrbe frančiškani. Brat Venand, ki je pred nekaj leti postal diakon, vodi to sirotišnico. Vsak teden mora na pot, da govori zlasti v cerkvah in prosi pomoči za svoje sirote.
3.	za deklice - nad 200 - za katere skrbe uršulinke.
4.	„Desa putra“, sirotišnica izven Jakarte. ,,Desa“ = vas, „putra“ - deček. Nad 100 dečkov pod vodstvom bratov se pripravlja na prihodnost z upanjem, da bo življenje lepše in milejše, kot so ga poznali v nežnih letih. Vse te sirotišnice tvorijo veliko enoto, ki se imenuje „Vicentius sirotišnice“.
V Jakarti imamo že nekaj let postno akcijo: v cerkvi, v šolah, po domovih V vsakem razredu je v postnem času škatlja, ki sprejema darove za one, ki potrebujejo naše pomoči. Za veliko noč izročimo vse te male in velike darove škofu za socialne zadeve. Vsako leto je uspeh te akcije lepši in plodoviteljši, in tako more škof vsaj delno pomagati onim, ki potrebujejo pomoči. Letos so s tem denarjem skušali izboljšati stanje „Gelandangan“, to se pravi onim, ki vedno in vedno prihajajo iz dežele v mesto z upanjem, da bi izboljšali svoje stanje. Nimajo ničesar in spijo pod mostovi ali kjerkoli morejo najti kotiček za počitek, škof je preskrbel košček zemlje in jim je dal sredstva, da so si sami skušali postaviti preproste hišice — iz bambusa. Pa so se res potrudili in vse te hišice tvorijo sedaj pravo naselbino, otok veselja za one, ki niso imeli ničesar.
Tudi ko so šlo učenke na poučni izlet, so vzele s seboj obleko za uboge. V srednji Javi so ljudje v splošnem zelo revni; Ko smo obiskali različne kraje, smo z malimi darovi skušali osrečiti mnoge. Na tem poučnem izletu smo v prvi vrsti obiskale „Indonezijski Lourdes“. Na mestu, kjer je sedaj votlina s kipom Marije, je bil krščen prvi Javanec, ki je sprejel krščansko vero
Java je najbolj gosto naseljen kraj na svetu. Družine so mnogoštevilne in mesto kar mrgoli otrok. Sicer govore o „Birth Control“, toda za mohamedanca je to prazna beseda. Vsak mohamedanec lahko vzame štiri žene in nihče si ne upa reči, da če govore o „Birth Control“,

Ur'šulinka s. Deodata Hočevar (desno) z novokrščenkami svoje šole v Jakarti pred
tamkajšnjo stolnico.
Morajo najprej odpraviti mnogoženstvo. Tako gre seveda življenje na-Pfej po starem. Iz dežele prihajajo ljudje v mesto z upanjem, da se bo hjihovo stanje v mestu zboljšalo. Pa je ravno nasprotno, životarijo, kjer le morejo, in mestne oblasti so nezmožne izboljšati njihovo stanje.
V	decembru je vpisovanje za šole. Daši je veliko državnih in pristnih šol, na stotine otrok ne najde prostora v šolah. Letos je naredilo 105.000 študentov zrelostne izpite. Mnogi hočejo nadaljevati svoje študije na univerzah. V vsej Indoneziji je na univerzah prostora za 23.000 r Študentov. Na državni univerzi v Jakarti se je vpisalo letos 17.454 študentov, univerza pa jih more sprejeti le okrog 2.000.
V	letu 1977 sem imela lepo število katehumenk, okrog 80. V treh skupinah sem jih pripravljala na sv. krst. 7. oktobra, na praznik naše
iube Gospe Marije rožnega venca jih je bilo 53 krščenih. Naša kapela nl dovolj velika za tako veliko število, in zato je bila slovesnost sv. krsta v stolni cerkvi. Bilo je zelo lepo. Po slovesnosti so novo-krščenke z gorečimi svečami v rokah v sprevodu zapustile cerkev. Dru-Zlne novokrščenk so seveda prisostvovale in z veselim občudovanjem gledale na belo oblečene deklice. Ljudje so se ustavljali na cesti ln gledali. Nekdo je celo vprašal, če bodo vse te deklice postale redovnice.
Naslednji dan, 8. oktobra smo pa imeli slovesnost prvega sv. obha-^ a v naši kapeli. Učenke so pele lepo indonezijsko sv. mašo in sku-sale tako s petjem olepšati slovesnost. To je bil v resnici najlepši praznik
za šolo. Ena teh katehumenk mi je nekaj dni pred krstom rekla: „Nestrpno čakam trenutka, ko bom res postala otrok božji“ in „Ali ne bodo tovariši nevoščljivi, ko bomo mi mogli prejeti Gospoda Jezusa v srce, oni pa ne?“. Na vsak način bo pa Gospod trkal na njihova srca in prosil, da Ga sprejmejo. Ali ne zavisi to tudi od naših žrtev in naše molitve?
V novembru smo bili preobloženi z izpiti in urejevanjem šolskih zadev. Uspehi so bili zelo dobri, hvala Bogu. šolsko leto smo zaključili koncem novembra, toda tudi v decembru ni bilo mogoče misliti na počitnice, ker državne šole imajo počitnice v mohamedanskem postu
-	letos v septembru - in je vpisovanje za novo šolsko leto v decembru po vsemogočih novih predpisih. 9. januarja bomo začeli z rednim poukom. Z božjo pomočjo in božjim blagoslovom! Leto bo polno božjega blagoslova po zasluženju molitev in žrtev vseh misijonskih prijateljev
-	in to nas napolnjuje z novo močjo in veseljem. Vsi lepi uspehi so gotovo sad mnogih, ki se tiho in vdano žrtvujejo za razširjanje Kristusovega kraljestva. Mi smo le neznatno orodje v vsemogočnih božjih rokah. Prosite tudi za nas, da bi skušali ostati vdano in ljubeče orodje v rokah velikega Misijonarja.
Vse misijonske prijatelje iskreno pozdravljam! Da bi bilo novo leto za vsakega posebej bogato božjih milosti in božjega blagoslova. V Kristusu smo združeni in z Njim in po Njem delamo za razširjenje Njegovega Kraljestva.
Prižgal bom luč. Morda obrisi stvari, ki vstanejo iz mraka, zašepetajo ti: Brat, nisi še zgrešil cilja svojega koraka.
Prižgal bom luč. Prižgana meni bila takrat je, ko sem hodil po poti mračni, zamegljeni.
Dobrotni sij me njen je varno vodil.
Prižgal bom luč. Morda vsaj eno izmučeno srce zasluti, da vse, kar je bilo zgubljeno, lahko povrne hitro se — v minuti.
Prižgal bom luč. Saj povrnila je tudi meni dni zgubljene, prezeblega me je ovila s toploto tihe sreče zaželene.
Prižgal bom luč. Morda stopila ob njej se bo ledena skorja, ki srca vklepa nam — in zlila spet v eno bodo se - kot kaplje morja.
Jo boš še ti ? Prižgal bom luč!
Prižgiva luč!
Naj zažari v križiščih cest še dvoje toplih zvezd.
Jože Kokalj
RAZGOVOR Z O. KOKALJEM S. J.
P. STANKO ROZMAN S. J. Zambija
».Katoliški misijoni" so v Zambiji dobili odličnega poročevalca. To je misijonar o. Stanko Rozman S. J., ki je že v eni prejšnjih številk zelo lepo 'n vsestransko osvetlil delovanje o. Tomažina tamkaj, za to številko pa nam je pripravil prikaz pomembnega delovanja o. Jožeta Kokalja S. J., ki sedaj deluje na mestni župniji v glavnem mestu Zambije, v Lusaki, ki so jo v začetku uredili irski misijonarji. Prikaz Kokaljevega delovanja nam ie podal v obliki razgovora z misijonarjem, ki ga je osvetlil tudi z več ■fotografijami, od katerih nekatere tu objavljamo. Op. ur.
(16. marca 1978.)
1 • Kdaj in zakaj so Irci prevzeli župnijo?
župnija je bila od vsega začetka zaupana Ircem; zgradili so dvorano, cerkev in gostišče za tiste jezuite, ki pridejo z dežele. Preje so sem Zahajali le Irci, sedaj pa prihajajo tudi drugi.
2. Bi povedal nekaj več o preteklosti cerkve?
Cerkev je od vsega začetka služila Evropejcem in Azijcem, ker so bile v vseh drugih cerkvah maše v domačih jezikih, pri sv. Ignaciju Pa so imeli vse liturgične obrede izključno v angleščini. Cerkev je bila zgrajena sredi mesta, blizu državnih ustanov, nedaleč od anglikanske katedrale. Zato so se tu začeli zbirati tujci, katerim so se pridružili tudi bolj izobraženi Zambijci. Tako je cerkev dobila značaj za izobražene sloje. V ce.kvi so imeli Poljaki svoje maše v poljskem jeziku. Po želji irske ambasade so maševali tudi v francoskem jeziku. Vendar se nobena teh maš ni vzdržala. V zadnjih letih je bilo nekaj Poskusov, da bi uvedli liturgijo v domačem jeziku, a se to ni obneslo.
k. Cerkev sv. Ignacija je bila morda kot oaza za Evropejce?
Da, za tiste, ki niso govorili chiniyanja in bemba jezika. So se pa oddaljili od preprostega sloja prebivalstva. Predstojniki so v tem videli negativen razvoj in so ga hoteli večkrat zaustaviti.
4. V Materu si zgradil s pomočjo dobronikov in s sodelovanjem vernikov župnije lepo novo cerkev v afriškem stilu. Komaj je bila dograjena, že si bil prestavljen na drugo župnijo. Se ne počutiš kot ptič, ki je naredil gnezdo; spode ga, preden začne valiti?
Ne počutim se kot tak ptič. Tisti dan, ko sem se poslovil od Matera, iem se psihološko preusmeril v novo delo. že 8 mesecev pred prihodom k sv. Ignaciju sem vedel, da me čakajo nove naloge. Premestitev je bila dobro premišljena in zavedal sem se se, da mi je izkazano zaupanje, da bom pomagal k izboljšanju verskega položaja v mestni župniji. Vedel pa sem od vsega začetka, da bo položaj v novi župniji mnogo
bolj zapleten kot v prejšnji župniji med preprostim delavstvom. Na novi župniji bi moral biti vsem vse. Moral bi odpreti vrata preprostim kuharjem, vrtnarjem in njihovim nepismenim ženam, obenem pa sprejemati k bogoslužju predsednika države, člane centralnega komiteja vladajoče stranke in vlade. Nobenemu se ne smeš zameriti. Potrebno je veliko potrpežljivosti in zdrave diplomacije ter pripravljenosti na nerazumevanje te ali one osebe.
5.	Torej si nekak posrednik med višjim in nižjim slojem?
Da, toda v tem delu ne bi bil rad osamljen. Dodeljen mi je p. Peter Titland, ameriški jezuit, in drugi patri. Razen naju dveh je namreč v hiši še osem patrov, ki vršijo specializirane apostolate v glavnem mestu. Župniji direktno niso priključeni. Radi priskočijo na pomoč, saj imamo, npr., sedem nedeljskih maš. Žal pa nobeden od njih ne govori domačega jezika. Pri vsem tem ne kažejo posebnega navdušenja, da bi se ga naučili. Angleščina jim je vedno zadostovala. Časi pa se spreminjajo.
6.	Da, Spominjam se, da je v lanski božični številki Družine p. Marjan šef, slovenski jezuitski provincijal, izrazil podobne vtise o svojih doživetjih v zambijskem misijonu, ki ga je bil obiskal. O tvojem imenovanju se je bil izrazil takole: „P. Kokalj je bil imenovan za.
O. Jože Kokalj S.J. pred cerkvijo, ki jo je bil zgradil. Levo od nje prejšnja cerkev, ki zdaj služi za farno šolo, desno pa farna dvorana, ki se imenuje po ugandskem mučencu sv. Kizifu.
Kokalj rad prio'e na obisk v svojo nekdanjo župnijo Matero, farani so ga pa tudi veseli.
župnika pri sv. Ignaciju, ker dotedanji misijonarji niso mogli uvesti domačega jezika v njihovo liturgijoJe ta njegova ugotovitev točna?
Točna. Brez znanja enega ali dveh domačih jezikov postaja delo jped Zambijci nemogoče, človek ne dobi pravega stika z njimi. Z ne-k°m sem se bil v angleščini pogovarjal dalje časa Po več kot četrt Ure me je pozdravil v domačem jeziku, rekoč: ,,Saj se še pozdravila nisva.“ če ljudje govore angleščino, s tem še ni rečeno, da so te spre-JRli. Medtem pa je človek skoro avtomatsko sprejet, ako jih pozdravi y njihovem jeziku. Jezik je postal simbol pripadnosti. Kdor govori le angleško, s tem kaže, da mu za ljudi ni dosti mar. No, patri, ki žive ^ skupnosti pri sv. Ignaciju, res ne znajo chinyanja ali cibemba jezika, '0 Pa, vsaj nekateri, tekoči v jeziku citonga, ki se pa v Luša ki žal ne govori. Jaz sem imel v prejšnji župniji priložnost, da sem se oba jezika onaeljito naučil Zato je pa liturgija v domačem jeziku stekla. Prej ni bilo zbora, ki bi pel pesmi v domačem jeziku, sedaj pojo in bobnajo, Cia je veselje.
1 ■ Se soočaš še s kakšnimi drugimi problemi pri svojem novem delu?
Problemi so povsod, kjer so ljudje. Rad pa bi govoril o značilnosti tfl°jega dela. Organiziral sem molitveno skupino, ki se zbira na enourno Meditacijo in spontano molitev. Ta skupina mi je v veliko veselje in '!.pam, da bom sčasoma mogel ustanoviti prvo „Skupino krščanskega Vljenja“ v Zambiji (= novo ime za nekdanjo Marijino kongregacijo). °slej imamo te skupine le za mladino, želja vrhovnega vodstva v
Rimu pa je, da bi organizirali tudi odrasle, najraje zakonske pare, ki bi v duhu Duhovnih vaj usmerjali svoje življenje in ideale.
Včasih me razžalosti dejstvo, da se srečujem z izobraženci, Evropejci in Zambijci, ki ne sprejemajo Vatikanskega cerkvenega zbora. Ne sprejemajo obnove, ki jo želi. Najraje bi se držali starih navad, v smislu škofa LeFebvra.
8. Ste karizmatiki?
Ne, ampak navadna, preprosta skupina, ki skupaj premišljuje in moli. Ni mi všeč preveč čustveni pristop k molitvi. Zato se pri molitvi držimo preproste razlage Božje besede.
S. Prijatelj, duhovnik, mi je v pismu potožili, da je v Sloveniji težko pripraviti ljudi k rednemu nedeljskemu obisku službe božje. Pisal sem mu bil o zambijskem ministrskem predsedniku Mainza Choona, da hodi redno vsako nedeljo in za praznike k maši. Pravi, da mu je ta primer prav prišel. Omenjeni minister prihaja redno k maši v vašo cerkev. Je to osamljen primer?
Zgled ministrskega predsednika nikakor ni osamljen. V našo cerkev zahaja cela skupina ministrov in članov Centralnega komiteja vladajoče stranke. Doslej sem dvakrat sprejel v cerkev predsednika države, Dr. Keneth Kaunda. Enkrat je bral tudi berilo pri pogrebni maši. Predsednik sam je globok in praktičen kristjan protestantske vere. Eden od članov našega župnijskega sveta je poslanec Narodne skupščine in do lanskega leta notranji minister. Trije drugi člani župnijskega sveta so uslužbenci angleške ambasade.
10. Imam občutek, da si se pri odgovoru na četrto vprašanje malo izmuznil. Zato te bom bolj direktno vprašal: Kako si se počutil, ko si bil prestavljen iz Matera?
Razveselil sem se, da bom imel možnost spoprijeti se še z drugačnimi problemi, kot sem jih bil navajen. V župniji Matero sem bil deset let. Kar se cerkve tiče, priznam, da ni nobene cerkve na svetu, kjer bi mogel tako lahko moliti, kot v njej. V celi arhitekturi je vse usmerjeno k glavnemu oltarju. V cerkvi je mavrica barv, potem ob oltarju pa sonce in svetloba prihaja skozi rdeča okna, kar daje prezbiteriju vzdušje skrivnostnosti. Razen tega cerkev diha veselje in sproščenost, saj je v njej 990 barvnih okenc, če k temu dodam še, da sem vso notranjo opremo in vse dekoracijske elemente sam načrtoval, je razumljivo, da se v cerkvi prijetno počutim. Za oltarjem visijo tri velike slike, visoke umetniške vrednosti, ki jih je naslikal moj prijatelj, priznani umetnik angleškega porekla, Tom Hill, ki v Lusaki poučuje umetnost. Glavna slika je visoka 5 m. Od časa do časa grem na kratek obisk v cerkev, želeč, da bi ljudje, moji nekdanji verniki, res doživljali Boga v njej. Gotovo je, da ni cerkve v lusaški nadškofiji, kamor bi se zbralo toliko ljudi ob nedeljah k maši. Ob enajsti maši sem naštel tudi 2.500 ljudi, nekaj čez 500 jih je šlo k obhajilu. Posebno veliko je šolskih otiok in mladine.
Notranjščina cerkve sv. Ignacija v Lusaki, kjer je o. Kokalj S.J. župnik.
Misijonar je pionir in komaj čaka, da, če je mogoče, domači duhovnik prevzame začeto delo in ga nadaljuje. S tem, mislim, da so Po meni dobrotniki in misijonski prijatelji dobro investirali svoje darove in molitve, saj so jih vgradili v materialno in duhovno zgradbo zambijske cerkve.
ll.	Hvala lepa za iskren m globok odgovor. Dovoli, da ti zastavim še eno osebno vprašanje, ki bo gotovo zanimalo bralce Katoliških misijonov. Delo, ki ga vršiš, je zelo zahtevno. Poleg tega imaš kot dekan lusaške dekanije še obveznosti do duhovnikov v prestolnici in okolju. Ne bo trpelo sodelovanje z ostalimi slovenskimi misijonarji? Pa zveza z misijonskim zaledjem?
Iskreno ti povem, da je zame povezava in medsebojna pomoč v naši slovenski (in hrvaški) skupini moje največje veselje, ki mi daje oporo tudi v vsem drugem delu. Ker sam trenutno ne gradim materialnih objektov, prav rad sodelujem in delim z vsakim, ki je v stiski bremen. P. Tomažin veliko gradi in ima velike načrte, katerih sam ne bi mogel izvesti. Nadalje laična misijonarka Bariča Rous potrebuje pomoči, ko je čez 600 km oddaljena od nas. 25. aprila lani je začela delo V misijonski bolnici čilonga. Do danes še ni dobila nobene plače, kar je sicer misijonsko, vendar pa ta zavest sama ne napolni želodca. Pa tudi ti si nekake vrste pionir. Misijon, na katerega si prišel, je še zelo mlad in neoskrbljen. Velike stroške imaš s potovanji in oskrbo Podružnic. Verniki pa so večinoma ubogi in še niso navajeni zadostno Podpirati misijonarje.
O. Kokalj Jože S.J. pred svojo župnijsko cerkvijo v glavnem mestu Zambije.
Kar se tiče dekanijskih poslov, je moja glavna naloga pripraviti in voditi dekanijske konference, ki jih imamo vsak drugi mesec. To delo mi je v veselje, ker pomaga združevati vse pastoralne delavce lusaške dekanije. Zanimivo je, da te dekanijske sestanke obiskujejo tudi sestre (redovnice), ki so v pastoralnem delu. Tako se nas zbere kakšnih 35. Povezanost med misijonarji je zelo važna, saj prihajamo iz najrazličnejših držav in redovnih skupnosti.
šc par besed o povezavi z misijonskim zaledjem. Vztrajno vzdržujemo zvezo z našim skupnim listom „Iz sončne Zambije“, ki izhaja že v 800 izvodih ter izide nekajkrat na leto. Vse izvode pošiljamo iz Zambije. S tem je precej dela in skrbi. V Lusalci seveda ni slovenske tiskarne. Samo tiskanje ene številke nas stane 160 kwach (ena kwacha je vredna 1.25 ameriškega dolarja). Posebno prisrčna je naša povezava z Dušno-pastirskim uradom v Celovcu, z listom „Družina“ in seveda s „Katoliškimi misijoni“. Z jezuiti v Sloveniji smo ena družina; nadalje smo v stalni korespondenci z Misijonsko znamkarsko akcijo (brat Rovtar Jože je naš znamkarski poverjenik), z očeti lazaristi v Torontu in z Misijonskim krožkom v Trstu. Jaz osebno pa dolgujem posebno zahvalo svojemu stricu Janezu Ovseniku za njegovo živo in vztrajno zanimanje za naše delo. Večno bom hvaležen tudi našemu prijatelju Jožetu Kopcjniku v Celovcu in slovenskih faram v Avstriji. Hvala lepa za izčrpno poročilo o svojem delu in o delu slovenskih misijonarjev v Zambiji. Bralci ,.Katoliških misijonov“ pa bodo v najinem razgovoru zaslutili probleme modernega misijonskega dela in upam, tudi našli novega poleta za misijonsko dejavnost.
ZANIMIVOSTI IZ BURUNDIJA
Poroča s. BOGDANA KAVČIČ, Burundi, Afrika Kakšne so cene v naši deželi
Koliko je najprej vreden burundijski denar, ki .se imenuje burun-dijski frank? Tukaj mi beli očetje za en ameriški dolar dajo 100 bu-rundijskih frankov, za en francoski frank pa 20. A v šestih letih Mojega bivanja tu so se nekatere cene petkrat pomnožile. Kilogram soli je pred šestimi leti stal 8 bur. frankov, zdaj stane 30 frankov. Navaden delavec pa zasluži dnevno komaj 50 b. frankov, to je pol dolarja. Odkar imamo novo vlado, so uvedli nove zakone za zavarovanje delavskega zaslužka, v zaščito in podporo družin s številnimi otroki, itd. To je res pfav.
To dviganje cen oziroma razvrednotenje denarja je pa misijone zelo prizadelo, kajti dobivajo pomoč kot nekdaj, a z istim denarjem ne morejo plačevati toliko katehistov in delavcev kot preje; morali so ntnogo delavcev in katehistov odpustiti, ker jih enostavno ne morejo pravično po zakonu plačevati. Mnogi delavci se sicer ponujajo za nižje Plačilo, a misijonarji jih ne morejo sprejeti. Ljudje so za delo pridni in radi delajo tudi za majhen denar, zlasti če je zaslužek gotov, kot je to pri misijonarjih. Tu je prebivalstvo zelo gosto naseljeno, pa manjka živeža. Mnogi ljudje se zato selijo v druge dežele, kjer je več možnosti za obdelovanje. Industrija je zelo malo razvita. V glavnem mestu je le ena tovarna za milo, ena za odeje in ena za barvila. Te tovarne Pa morajo vse surovine uvažati. Bombaž sicer pridelujejo tukaj, a ga sami ne morejo pripraviti za uporabo, zato ga pošiljajo v Belgijo, kjer Ra obdelajo in potem vrnejo nazaj, da služi tovarni za odeje. Kajpada ta proces vse zelo podraži.
Kar morejo ljudje doma pridelati, se porabi v enem mesecu. Skoraj Vsi se preživljajo s fižolom, sladkim krompirjem, mandijoko, sojo in z neko zelenjavo, ki pa sevedS ne napolni trebuha. Tu rastejo banane, a iz njih navadno izdelujejo pivo, in s tem posamezne družine največ zaslužijo, seveda tiste, ki imajo dovolj bananovih palm. Steklenica piva stane 10 burundijskih frankov. Prvi in največji zaslužek ljudi je pa kava, ki jo prodajajo v mesecu juliju. Morda ob tej priliki s kavo Zaslužijo tudi po 10.000 frankov, to se pravi 100 dolarjev, nekateri niorda celo 200 dolarjev. Ob tej priliki si mnogi kupijo obleke in drugo, na žalost pa je tudi mnogo takih, ki ta denar kmalu zapijejo, otroci 'n žena pa ostanejo nepreskrbljeni. Narava jim sicer skoraj v vsaki dobi nudi kaj za pod zob, a mnogo tega nima veliko hranilne vrednosti, zato so otroci navadno podhranjeni. Meso morda vidijo enkrat nli dvakrat na leto na mizi. Sicer imajo nekateri posestniki živino, pa jo ljubosumno čuvajo in jo le neradi prodajo, kajti imeti živino je tamkaj znak bogastva. Za kravo dobe ob prodaji kakih 10.000 bu-rundijskih frankov. Kilogram mesa stane 100 istih frankov, a to je
meso stare krave. Dobro meso stane kg 200 frankov. Koliko pa stane pošta? Do Vas tam v Argentini stane poštnina (letalska) 35 frankov, v Evropo pa 27. Kilogram moke stane 60 frankov, a jo navadno uporabljamo samo belci. Od časa do časa pripeljemo nekemu fantu vrečo moke, da speče iz nje kruh in ga prodaja, če ga speče iz 50 kg moke, zasluži pri tem komaj 5 dolarjev, pa si mora drva in ostalo sam pripraviti. Ljudje tu žive zelo skromno. Kako bodo živeli čez nekaj let? Ust je vedno več, zemlje vedno manj, družine pa se nikakor ne branijo otrok, žene, ki ne morejo roditi otrok, se počutijo zelo nesrečne; to je tudi eden vzrokov, da si mož lahko privzame še drugo ženo. Otroci tukajšnjim ljudem veliko pomenijo.
Kako smo praznovali Božič
Cel advent so kristjani našega hriba in tudi s sosednjih prihajali ob nedeljah k molitvam in dialogu o evangeliju. Vse to vodi katehist ali, v njegovi odsotnosti, kak fant. V adventu so otroci že začeli gnesti kipce za jaslice Na stotine jih je bilo, skoraj vsak prebivalec hriba je bil upodobljen. Prejšnja leta smo postavili jaslice na prostem pred našo hišo, tako da so jih mogli vsi videti. Letos pa smo jih oziroma so jih otroci sami naredili v naši mali šoli za katehumene, ker je navadno o Božiču dež, pa se radi tega vsi kipci razsujejo. Na sam Božič popoldne je prišlo prepevat polno otrok, nekateri s svojimi starši. Bil je to res praznik olrok. Tja do večera so potem pred jaslicami (šola je brez vrat. . .) plesaii ob zvokih bobna. Obdarile smo jih samo z nekaj keksi, da so si napolnili trbuščke. Kaj več je zelo težko dati, ker se mladine ob taki priliki nabere nekaj stotin, pa mora vsak nekaj dobiti. Tako je bilo torej o Božiču pri nas, skromno in veselo, sicer brez darov, a se je vendar ustvarilo lepo božično ozračje, kot smo ga bili vajeni doma, ko smo kot otroci iskali in pripravljali mah in delali kipce iz mavca.
V župniji smo imeli „polnočnico“ že ob treh popoldne, da so mogli tisti, ki so prišli od daleč, še za dne priti nazaj na svoje domove. Enkrat smo imeli polnočnico res ponoči, pa so prišli le možje, in tisti, ki so čakali že od večera, so začeli piti in je prenekateri prišel k polnočnici ovinjen. Da je župnik ljudi s čim zamotil in so lažje čakali, jim je kazal kino, a ker je bilo to na prostem, je bilo ponoči hladno; če bi začel padati še dež, bi bilo nevzdržno. Tako se je župnik odločil za popoldanski čas in mi smo se tudi na to že navadili. Pri letošnji popoldanski „polnočnici“ ni bilo preveč ljudi, zato je bil lep red in mir; ljudje so peli ob bobnu in po obhajilu so žene z otročki na hrbtu pred jaslicami plesale. Vse je bilo prisrčno in sproščeno prav po afriško. Na sam božični dan je pa prišlo zelo veliko ljudstva, vsaj 2.000, tako da je bila cerkev nabito polna, a bila je gneča in nemir.
Ravno na božično noč je v Parizu v materni hiši naše družbe naša prva burundijska sestra doživela prvo stopnjo vključitve v družbo-Sedaj je pa že med nami, ker se je vrnila; tam je ostala pet mesecev;
Gobavci iz Burundija. Tele in mnogo drugih oskrbuje z vsem potrebnim, posebno pa z dušno hrano naš misijonar Mlinarič SDB. Zdravi jih ena tamkajšnjih misijonark. Zadnjič je šla z Mlinaričem h tem gobavcem tudi s. Bogdana Kavčič. — Slika tu desno kaže skupine Pigmejcev, ki je Prišla na misijon zaplesat v počastitev novokrščencev; sami se pa ne dajo krstiti, kakor piše s. Bogdana na naslednji strani. — Poslopje na desni je za katehumene, kadar se naselijo na misijonu v času zadnje Priprave pred krstom.
če bi ostala dalje časa, bi morda celo škodovalo njenemu vživi j an ju v družbeno življenje.
Velika noč je že tu
Opisala sem Vam božične praznike pri nas, pa smo že v velikem tednu. Danes popoldne je prišlo molit križev pot precej ljudi s hriba, je namreč cvetna nedelja. Celo noč in cel dan je deževalo kot iz škafa, tako da jih veliko ni moglo iti k sveti maši v cerkev, zato so prišli k nam h križevemu potu. V župniji bo na Veliko soboto krščenih okoli 70 odraslih katehumenov. To je vsako leto velik praznik za župnijo. Celo Pigmejci pridejo zaplesat novokrščencem, čeprav med njimi še nobeden ni prejel svetega krsta; zanje je do spreobrnjenja pač daljša pot. V cerkvi se še ne počutio domače, pred vsem zato ne, ker jih drugi Burundijci, tudi katoličani ne sprejemajo medse.
O misijonarju Mlinariču SDB
Včeraj sem šla skupaj z Jožetom Mlinaričem obiskat gobavce. Ta misijonar zelo skrbi zanje. Gre jim popravljat hiše, strehe, pobelit notranjost in često jim prinese tudi hrane. Za večje praznike tudi pri njih mašuje. Misijonar Mlinarič sploh zelo skrbi za uboge. Zdaj so dobili v župnijo še enega sobrata, ki je po rodu Slovak, ima pa avstrijsko državljanstvo, češkoslovaško je zapustil zato, da bi mogel postati duhovnik in salezijanec. Pri njegovi novi maši ni bilo nikogar od domačih in tudi on se sedaj ne more več vrniti tja. Kaj vse morajo v tej državi mladi fantje prestati, če hočejo postati duhovniki! No, zdaj so torej na župniji trije duhovniki: en Brazilijanec, en Slovenec in en Slovak.
K temu poročilu sestre Bogdane Kavčič je nekaj pripisal tudi misijonar Jože Mlinarič SDB sam:
..Sestra Bogdana je res pridna, ljudje jo imajo radi, vsi se nanjo obračajo, ko trkajo na njihova vrata. „Mama Budana“ jo kličejo (bg je trd oreh za njihove mehke jezike...). S. Bogdana je edina od tukajšnjih usmiljenk, ki obvlada zamotani, a bogati in lepi burun-dijski jezik.
Mislil sem, da bo zdaj za pisanje pisem kaj lažje, ker je prišel na pomoč še en sobrat, pa glejte smolo: Prav danes ,peljem župnika Braziljca v glavno mesto, ker je prejel telegramsko sporočilo od doma, da je njegov oče hudo zbolel, pa je že 78 let star.
Tukaj sem zelo srečen. Ne žanjemo sicer lovorjevih vencev, a notranja sreča presega vse. Kristusa vidim v malih, zatiranih, revnih.“
KDCR POMAGA MISIJONARJEM, POMAGA PRI GRADNJI KRISTUSOVE CERKVE.
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L.L. C.M.
Pri s. Miriam Zalaznik v Kanpurju
V petek, 10. februarja zjutraj navsezgodaj me je taksi odpeljal izpred hotela Akbar v Delhiju na letališče, da od tam odletim v Kan pur k s. dr. Miriam Zalaznik.
Potnike nas je pričakoval mali avion z dvema motorjema na propeler. Prostora je bilo za kakih 40 ljudi; vse je bila zasedeno. Moj sedež je bil čisto spredaj, kjer letalo tam že ni imelo več oken, tako da nisem mogel opazovati pokrajine pod nami, ko smo leteli.
Čez slabo uro poleta, med katerim so nas bolj revno postregli s čajem, smo pristali na letališču za Kanpur. To je vojaško letališče, na katerega onem odseku smejo pristati tudi civilna letala. Letališko poslopje je bilo Prav mala, revna hišica, a malo stran je bilo videti novo, večje lepo moderno poslopje, ki naj bi v bodoče služilo potnikom. Prtljago so nam oddajali h ar pod milim nebom. Blizu je čakalo nekaj vozil, ki naj bi bila taksiji. Sedem v eno in voznik me odpelje proti mestu. Po poti videvam revne vasi: •nale hiše iz blata, pokrite z riževo slamo in palmovimi vejami; okrog hiš Postajajo otroci v Adamovi obleki. Zemlja naokrog pusta in prazna, brez zelenja. .. vse en sam kup revščine.
Približava se mestu, kjer pa je vse zeleno in cvetoče; med nasadi se vidijo kar čedna poslopja, nekatera zidana z rdečo opeko, kakor so zidali Posebno pod angleško zasedbo. Šofer ustavi pred nekim večjim zavodom, na katerem je blestel križ, a po uličnem napisu vidi, da še nisva na cilju. Pokažejo mu pa pot do iskanega zavoda.
Kar naenkrat sva tam. Vratar nama odpre široka vrtna vrata in voziva Se Po prostranem parku do zavodskega poslopja, ki je enonadstropno, zidano ■'deče, z pokritim hodnikom v ospredju, pa z visokim kipom Marije Pomoč-Pice sredi cvetočega in bujnega nasada pred glavnim vhodom. Plačam tak-s>sta in pobaram starejšega uslužbenca (ki je očividno čuval poslopje, kajti °krcg in okrog ni bilo nobene duše), kje bi dobil misijonarko s. Miriam. Pove Pekaj takega, kot da jo gre iskat. Jaz med tem na koncu dolgega hodnika Ppazim nekaj ljudi in se približam, pa se mi na levo stran odpre pogled na Prostrani telovadni prostor kot nekak stadion z dvignjenimi sedeži na dveh straneh, kjer je bilo polno ljudstva, večinoma uniformiranih gojenk in njih staršev. V areni pa se je ob zvokih flavte razvijal indijski ples kakih 25, v lepe sarije oblečenih deklet. Porabim priliko in fotografiram za diapozitive. Stopim nazaj po hodniku, in ko se obrnem, vidim prihajati malo sestir-sko postavo, ki jo je pričakoval neki boljše oblečeni Indijec, ki je prišel za 'PePoj. Po slikah, ki jih prejemam že dolgo vrsto let tudi od nje, ugotovim, (la je to ona, naša misijonarka. Stopim ji naproti in jo po slovensko ogovorim, ^ele po ponovnem dopovedovanju sc zave, kdo sem. Ni me namreč pričako-Vi‘la, ampak je prišla, da ustreže Indijcu, ki jo je prišel prosit za neki pre-x°d v francoščino. Na hitro gospoda odpravi, pa se obrne k meni in mi izrazi
svoje veliko veselje, da sem le prišel. Pričakovala me je deset dni preje, saj tako sem se ji napovedal. Omenila je, da imajo sicer te dni v hiši generalno predstojnico njihovega reda „Institut blažene Device Marije“ in da je prav zdaj pozdravna akademija njej na čast tam na telovadišču, a da si bo ona kljub temu vzela čas zame. Veselje ob snidenju se ji vidi na obrazu in v besedah, ki še čisto lepo teko v razgovoru. Po štiridesetih letih dopisovanja - prvo srečanje, kako ne bi bil tudi jaz vesel!
Spraviva prtljago v govorilnico, sestra naroči zame okrepčilo in gre po nekem neodložljivem opravku. Med tem stopim nazaj do telovadnega prostora, na katerem se odvija spored, in bolj od daleč opazujem nastopajoče in gledalce. Na častni tribuni vidim in po zvočnikih tudi slišim generalno predstojnico, ki se pravkar zahvaljuje za pozdrav in oznani, da bodo imele naslednji dan učenke prosto, kar je pozdravljeno z burnim odobravanjem. Mislim si: študentje so povsod enaki; saj radi hodijo v šolo, a so le veseli vsakega prostega dne. .. Učenke v strnjenih vrstah, vse lepo uniformirane, pa v različnih oblekah razne stopnje, se začno umikati po hodniku s telovadnega prostora v razrede. Umaknem se tudi jaz in mislim, kako je svet majhen, l-akc v daljni Indiji videvam nad vse podobno življenje po šolskih zavodih, kakor ga doživljam v našem farnem kolegiju Baragovega misijonišča. Seveda pa so to le bolj zunanje oblike, dočim mora biti mišljenje in doživljanje teh mladih src dokaj različno od onega v srcih južnoameriške mladine. . .
Med tem se je vrnila misijonarka in mi je začela pripovedovati to in ono, na moja vprašanja o svoji misijonski poti, o svoji družbi, o svojem sedanjem delu.
Sestre imajo tu ljudsko in srednjo šolo, pa takozvano preduniverzo. Vsega skupaj je kakih 1.400 mladine. Samostanska skupnost je precej velika, saj šteje 18 sester, cd katerih je 14 Indijk, ki so same mlade moči, saj ima najstarejša komaj 45 let. A sestre so večinoma iz Južne Indije,
Pogled no zavod v Kanpurju, kjer deluje s. Miriam Zalaznik.
„Na levo stran se mi odpre pogled na telovadni prostor..."
kjer je veliko poklicev, dočim jih tu na severu skoraj ni. Pa se te sestre iz juga počutijo tu na severu kot tujke, kajti severni Indijci one z juga, zlasti 'z Kerale, bolj postrani gledajo...
Ustanoviteljica družbe, ki se imenuje „Institut blažene Device Marije“ je bila Angležinja Malija Ward. A kasneje je dublinski škof redovnice irske narodnosti izločil in zanje ustanovil posebno družbo takozvanih lo retin k. In v to ločeno vejo loretink je skupaj z našo Magdaleno Kanjč vstopila tudi znana niati Terezija, ki je potem ustanovila posebno družbo Misijonark Ljubezni. .. T>uh veje, kjer hoče... Sestra Zalaznik pravi, da bi se te loretinke spet ■ade združile s prvotno družbo.
Med 1.400 mladine poleg sester poučuje še kakih 30 laičnih učiteljic ali profesoric. Med njimi je kakih 15 katoličank, dočim je med otroci katoličank ®amo 90. Za le-te imajo v šoli posebej verouk, dočim vsem ostalim podajajo etiko, se pravi naravno moralo. Spreobrnjenja tu na severu Indije so Žilo redka; tako sta se na primer pred nedavnim poročili dve učiteljici s katoliškima mladeničema, pa sta se preje poučili o krščanstvu in sta sprejeli katoliško vero. Pa je v tem hindujskem in mohamedanskem okolju zelo težko Posamezniku, biti katoličan in živeti po katoliško. Le če bi se cele vasi sPreobrnile, da bi bilo vse neposredno okolje katoliško, bi bilo posamezniku lažje živeti po veri. Kljub temu je v Kanpurju toliko katoličanov, da ob-st°je zanje tri župnije. Ta, v kateri je misijonarkin zavod, je župnija Sv.
Patricija; oskrbujejo jo trije indijski duhovniki. V njej sta poleg teh sester in njihovega zavoda še dve sestrski kongregaciji na delu.
S. Mirijam Zalaznik mi pripoveduje zgodbo svojega življenja, ki traja že več kot 80 let... saj je bila rojena 2. januarja 1890, in sicer v Pulju, torej je v začetku letošnjega leta obhajala 80-letnico in prav za ta njen jubilej jo je zastopnik slovenskih misijonskih prijateljev obiskal... šolala se je v Trstu, kjer sta tedaj delovala dva znamenita, mlada duhovnika: kasnejši belgrajski nadškof Josip Ujčič in pa duhovni voditelj primorskih Slovencev msgr. Ukmar. Univerzo je sestra študirala kot dekle najprej leto dni v Gradcu v Avstriji, nato na Dunaju, končala pa jo je v Ljubljani, kjer je dosegla doktorat iz jezikoslovja. V Trstu je nanjo zelo globoko vplivala tamkajšnja Marijina kongregacija, ki so ji bili duhovni voditelji oo. jezuiti. V tej kongregaciji so tedaj pod vodstvom misijonskega papeža Pija XI. zelo gojili misijonsko misel in tudi delovali za misijone, tako tudi ona in pri tem se ji je vzbudila želja po misijonskem poklicu.
Po doktoratu je bila najprej profesorica na ljubljanskem liceju. A pod režimom Pašič-Prebičevič so ji službo odvzeli. Žena profesorja Ramovža, s katere družino je bila prijateljska, ji je preskrbela drugo službo na privatni šoli v Zagrebu. Tam je spoznala jezuita o. Prešerna. Poslanca dr. Smodej in dr. Korošec sta ji spet pomagala v državno službo, ki jo je najprej opravljala v Celju, potem pa v Kočevju.
Po petih letih profesorstva se je odločila za vstop v samostan. Iskala je red, v katerem bi sijali trije njeni ideali: Marija, jezuitski duh in misijoni. To je našla v družbi, v kateri je še sedaj. Vstopila je vanjo leta 1929. V času dveletnega novicijata je bila tudi na Angleškem. Končne obljube je naredila 25. avgusta 1930 in 23. oktobra istega leta je že odšla v Indijo. Delovala je zapored v Nainitalu, v Patni in v Alahabadu, kjer je bila prednica in je tam tudi ustanovila učiteljišče. Nazadnje je pa že 15 let v Kanpurju, kjer sedaj poučuje jezike, katerih mnogo obvlada in z njimi pomaga mnogim privatnikom, ki se obračajo nanjo.
Bal sem se, da me bodo povabile sestre na kosilo v sestersko skupnost, kjer bi pač ne mogel govoriti po naše s sestro Mirijam. A postregli so nama posebej v govorilnici. Pa sva pokramljala c tem, kako živimo in si prizadevamo ohranjati slovenske in krščanske vrednote rojaki po svetu. Nato naju z družbenim avtom odpeljejo v mesto na letalski urad, kajti jaz hi rad še isti dan odletel nazaj v Delhi. Na srečo dobiva sedež na letalu za popoldansko uro. Ko se vrneva v zavod, kratko govorim v nemščini z generalno prednico in njeno spremljevalko, potem me s s. Mirijam in še eno sosestro odpeljejo na letališče.
Po enournem čakanju, med katerim sem imel priliko opazovati, kako so nekateri potniki poznali in cenili našo misijonarko, pride letalo in sc poslovim od drage sestre Zalaznik, ene najstarejših med slovenskimi misijonarji in misijonarkami. Končal se je obisk, res kratkotrajen, drugi, ki ga je ona doživela v svojem skoraj 50 letnem življenju v Indiji; prvi jo je obiskal pred nekaj leti znani Vinko Zaletel, ko je bil ob priliki svetovnega evharističnega kongresa v Bombaju v Indiji.
Verjetno je bil to pač tudi njen zadnji slovenski obisk, to sem mislil, ko sem se od nje poslavljal. Silno izobražena in inteligentna žena, ki je v popolni
Desna, v temni obleki je Miriam Zalaznik, zraven njena sestra prednica. Sliko je za diapozitiv posnel obiskovalec.
odpovedi domovini darovala Indiji vse svoje življenje, ne da bi se kdaj vrnila a'-i kako drugače prekinila svoje delovanje in žrtvovanje. . . To so misijonarji starega kova, ki jih pa verjetno ne bo več; časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, kot pravi latinski pregovor. ..
Letalo se je dvignilo. To pot imam sedež pri oknu. To letalo je prvo 'Pdijsko na mojem potovanju, kajti iz Teherana v Delhi sem se peljal z An- France v Jumbo veleletalu. Na indijskih letalih so stewardese v sarijih, 'pično indijsko. Tudi to pot so nam s čim malim postregle: čaj in nekaj eksov, a za Indijce so imele poseben indijski grižljaj z močno začimbo. Kledoval sem pokrajino pod nami; zelo gosto je bila naseljena. Reka Ganges Se vijugasto vije po zelo malo zarasli zemlji. Že' se večeri. Na električno 1 Osvetljenem letališču pristanemo v Delhi.
Liko sem obiskal že drugo misijonarko. Jutri moram še k tretji, tja mod griče v državi Gujarat v Nana Kantharijo, k sestri Sreš. če sem danes ? ,skal misijonarko, ki je najdalje časa v Indiji, bom pa jutri doživel sre-z misijonarko, ki je nazadnje prišla v to veliko deželo. Za bratoma I _cspretom in Zabretom, ki sta odšla v Indijo pred 30 leti, pa za o. Cukalom, '! Je odšel malo za njima, je sestra Sreš edina misijonarka, ki si je po vojni '/a pot v za misijonarje danes zaprto deželo. Zelo sem bil radoveden,
kakš
n° bo srečanje z njo, ki je zrasla v misijonski poklic že v ozračju komu-
r,izma oziroma Cerkve v komunistični deželi.
(Sledi.)
GANCI IN NJIHOVA KULTURA
S. SILVA ŽUŽEK, Ghana, Afrika
III.	BAJKE IN POVESTI
Bajeslovje delimo na klasično, posebno grško in rimsko, ter primitivno. Tu naj nekaj napišemo o afriškem bajeslovju, s posebnim ozirom na Ghano.
Mnoge povesti so povezane s češčenjem bogov in z obhajanjem praznikov. Nekatere bajke se pripovedujejo v določenih življenjskih okoliščinah, v določenem letnem času, v povezanosti s posebnimi obredi ali ob posebnih prilikah, kot na primer inicijacije, ki so vpeljavanje družbenih članov v skrivnosti življenja.
Bajke se pripovedujejo z mnogimi simboli, zato pa mora biti pripovedovalec tudi razlagalec; seveda ima kaka bajka lahko toliko pomenov, kolikor ima razlogov. . . Nekatere bajke so kratke, druge dolge, nekatere se nanašajo le na določeno skupnost, druge pa so spet bolj splošnega značaja in bi jih mogli imenovati plemenske ali medplemenske.
Po vsej Afriki je veliko bajk o božanstvu, o ločitvi Boga od človeka, o nastanku človeka, o skrivnostnih bitjih, o socialni strukturi in o naravi človeka.
Bajke o Stvarniku so številne in različne. Nekatere pravijo, da je Bog stopil na zemljo in iz njegove stopinje so se porajali ljudje na svet. Pri Dinka plemenu pa bajka pove drugače: Bog je dihnil skozi nos in iz ene nosnice je prišla sluz in se oblikovala v sloko in visoko postavo Dinka plemena iz Južnega Sudana. Iz druge nosnice je pa prišla sluz, ki se je oblikovala v pritlikavca-Pigmejca. Spet drugo pleme ima bajko, ki pove, da so se ljudje porajali na nebu in bili potem spuščeni v reko, iz katere so izstopili na zemljo. Druga verzija te bajke pravi, da je Bog človeka kar v reki ustvaril. Sledeč ideji te bajke pri tistem plemenu vse nenormalno rojene otroke-spačke vržejo spet nazaj v reko, iz katere so pač prišli.
Tu v Gham na splošno verujejo v Boga, Stvarnika sveta, vendar kakih podrobnosti o tem pri njih ni. Le za reke rečejo, da so božji sinovi. V teh bajkah se govori o božjih rokah, nogah, nosu, o božjih otrocih, itd. Vendar je vse to le stvarno izražanje abstraktnih pojmov. Vse to hoče le povedati, da je človek božja last in da zato Bog more napraviti z njim, kar hoče. Kakor razne stvari izdela s svojimi rokami človek in so njegova last, tako ljudje pripadamo Bogu. če človek izhaja iz božje stopinje ali iz božjega sluza, je pač nič pred Bogom.
V Ghani je znana povest o stari ženi s tolkačem, katere različki obstajajo tudi pri drugih plemenih: Nekoč je bil Bog prav blizu zemlji. A vsakokrat, kadar je stara žena tolkla fufu (neke vrste jed) ali koruzo, je s tolkačem udarila po Bogu. Bog je proti temu večkrat protestiral, a brez uspeha, zato se je umaknil v nebo. Zanimivo je, da se Bog ni razjezil in ženo kaznoval. Pomen bajke je pač ta: Bog hoče biti v naši bližini, a naša nepokorščina ga odbija, kar je naša krivda.
Bajka o Zlatem prestolu
V Ghani je najbolj poznana bajka c nebeškem izvoru plemena Ashanti - o Zlatem prestolu.
Bil je čas, ko še ni bilo Ashanti plemena. Kumasi je bilo eno od er>ajstih glavarstev, ki danes sestavljajo pleme Ashanti. 'Poglavar Ku-•ttasija Osei Tutu je prevzel vodstvo vseh enajsterih. Do tega pa O sei Tutu ne bi mogel priti, če mu ne bi pomagal zvesti prijatelj Okamfo Anokye. Le-ta je neki petek sklical zborovanje vseh glavarjev. Potem le prinesel iz nebes Zlati prestol. Zatem je zbral od prisotnih glavarjev jn kraljic-mater odrezke nohtov in las, naredil iz vsega tega mešanico >n z njo pomazal prestol. Ostanek mešanice je dal piti glavarjem in jim rekel, da so odslej njih duše prisotne v prestolu. Uničenje prestola bi Pomenilo uničenje vsega ljudstva. Znano je, da se je od tedaj naprej začela Ashanti konfederacija.
Izvor Zlatega prestola je seveda bajka, ki pa ima nemajhne praktične posledice, če prestol vsebuje narodnega duha, potem je mnogo Važnejši kot katerikoli posameznik ali skupina oseb ali celo kak poglavar ali kralj. Iz tega sledi, da je čuvar tega počivališča duša naroda, tega Zlatega prestola, najvažnejša oseba. Od tedaj, ko je Anokye postavil Osei Tutuja za varuha Zlatega prestola, je ta nedvomno najpomembnejši poglavar in končno tudi kralj Ashantija z vso močjo, slavo if> sijajem, in res je tako ves čas pri Ashantijcih.
Zgodovina Ashanti j cev je odslej povezana z Zlatim prestolom. V tetu 1896 na primer so raje žrtvovali kralja Prempeha I., kakor da bi tvegali izgubo Zlatega prestola. L. 1900 je guverner Slonokoščene obale Prišel v Kumasi prosit za predajo Zlatega prestola, da bi mogla nanj sesti britanska kraljica Viktorija. Rekli so, da se je v svojem tozadev-nem govoru šestkrat smrtno pregrešil, čeprav je bil govor sestavljen te iz treh stavkov: Najprej nihče ne sme prositi za Zlati prestol; potem, Poben tujec se ne sme vmešavati v zadeve Zlatega perstola; Zlati Prestol se ne prosi v imenu druge osebe, še manj za žensko, ki je itak večkrat tabu; končno se nikoli na Zlatem prestolu ne sedi, saj tpga ne dela niti sam Ashanti kralj. Govor so poslušali v popolni tišini, potem so se pa razkropili, si nadeli žalna oblačila in se pripravili Pa vojno, ki se je začela čez tri dni. Poveljevala je pri Ashanti j ih ženska Yaa Asantevah. Zlati prestol je pač imel tako moč, da bi vojsko dobilo tudi dete, če bi moglo hoditi... No, Britanci so končno v tej krvavi nesmiselni vojni podjarmili Ashantijce. A Ashantijci se niso čutili poražene, saj so se uspešno borili za obrambo Zlatega prestola 'p so dosegli, da ni bil poslan v kak muzej Britanskega imperija.
še drugi dogodek iz zgodovine Zlatega prestola: V začetku dvaj-setega stoletja je skupina cestnih delavcev slučajno naletela na Zlati Prestol v njegovem skrivališču. Vse, kar je bilo zlata na prestolu, so Oropali in prodali. Ashantijce je prevzela groza. Morali bi obglaviti Vsaj dvajset tistih delavcev, da bi njihova kri očistila strašno sveto-skrunstvo. Mnogo starejših Ashantijcev je prepričanih, da je bil ta dogodek vzrok za začetek konca nekdaj tako mogočnega njihovega kraljestva.	(Sledi.)
1*4)
MINSKEGA
SVETO
KATEHISTI so vedno bolj potrebni na misijonskih postajah. Število vernikov se veča, število misijonarjev pa manjša. Na mnogih krajih so rešitev, da novokrščenci ne zapadejo nazaj v svoje nekdanje navade, le katehisti. Po zadnji statistiki je v misijonih 139.500 katehistov. Toda takih, ki so zaposleni samo s katehisti-čnim delom, je le 14.000. Delno uporablja čas za to delo 33.500 katehistov. Največ pa je prostovoljcev, ki pomagajo, kolikor jim dopušča čas poleg njihovega rednega dela. Teh je 92.000.
FRANČIŠKANSKE MARIJINE MISIJONARKE so lani praznovale stoletnico svojega obstoja. To misijonsko redovno družbo je ustanovila Francozinja s. Helena Marija Chapo-tin. Družba je poznana tudi med Slovenci. Neverjetno hitro se je razširila. Danes šteje okoli 10.000 sester, ki delujejo v 65 različnih državah. Razdeljena je na 46 provinc. Med našimi slovenskimi misijonarji sta bili zadnje čase poznani s. Kalista Lan-gerholz, ki je dolga leta delovala med Kitajci, in s. Ivanka Pokovec, delujoča nazadnje v Malaziji.
K MATERI TEREZIJI je v Kalkuto prišlo na obisk 40 ameriških profesorjev. Vprašali so jo: „Kaj naj storimo, da spremenimo svoje življenje ?“ Vprašanje je vsekakor zanimivo. Očividno jih je pretreslo delo
in celotna osebnost Matere Terezije. Še bolj zanimiv pa je njen odgovor: „Nasmejte se, nasmejte se drugim ljudem, imejte čas za druge, razveselite druge ljudi!“
V DRŽAVI LESOTO na jugu Afrike je tamkajšnja radijska postaja odstopila nekaj ur za oddajo verskih programov. To je vsaj delna rešitev, odkar so v Abesiniji podržavili oddajno postajo „Glas evangelija“. Za vzhod-ne-afriške države pa oddaja nekaj ur radijsko oddajna postaja na otokih Seychell.
NOVA KITAJSKA VLADA vendarle kaže malo drugačen obraz. Konfuce-ja so že rehabilitirali. V marcu je prišla v svet presenečujoča in razveseljiva vest, da so prvikrat na vsenarodni kongres povabili dva katoliška škofa. Nastalo je rahlo upanje, da bo morda le mogoče priti v stik s kitajsko vlado in tako doseči najprej vsaj to, da bodo mogli škofje, duhovniki in verniki imeti zveze z Vatikanom. Seveda kakšno upanje, da bi mogli na Kitajsko spet priti misijonarji, je prenagljeno. Gotovo pa bodo v tem primeru imeli prednost duhovniki, ki žive v kitajski „diaspori“. Ta pa ni majhna in misijonsko delo med njo je zadnja desetletja pognalo globoke korenine. Zanimiv je tudi podatek, da so letos ustanovili Institut za raziskovanje vere. Zadnji članek o veri je bil na Kitajskem na-
*z ^al’ske. Večerni tečaj za one, ki ne znajo ne pisati ne brati, na uriulinski misijonski postaji Chom Beng leta 1977, (Poslala s. Ksaverija Pirc O.S.U.)
pisan 20. decembra 19G5 in je bila Xiei'a prikazana kot „opij za ljudstvo“, fakozvana „kulturna revolucija“ pa JG zdaj na kitajskem označena kot »zločinska banda“.
V ZAIRE (Afrika) duhovniški poklici naraščajo. V šolskem letu 1975-je bilo v enajstih semeniščih 279 filozofov in 116 teologov. V letošnjem šolskem letu pa je 569 filozofov in 1.34 teologov. Seveda ni s tem isčeno, da bodo postali vsi duhovniki. Kakor povsod, so tudi v Zaire za ndade fante to preizkusne dobe. In kdor tekom let spozna, da njegov po-k,lc ni pristen, je edino pošteno, da skuša Bogu služiti na kakšen drug llačin. Saj je dosti dela v Cerkvi UJ<li za laike. Vendar je posebno atriška Cerkev prav zdaj potrebna Velikega števila duhovnikov. Zato je Porast bogoslovcev razveseljiv.
TAJSKI ŠKOF Thienchai je bil na obisku v Severni Ameriki. Povedal je, da se je v Siamu ali Tajlandiji položaj katoličanov zelo spremenil. Po drugi svetovni vojni, zlasti odkar je Tajska obkoljena od komunističnih držav, je zanimanje za katoliško Cerkev postalo bolj živo. Kralj in kraljica sta se osebno udeležila posvečenja nove cerkve v Bangkoku in proslave obletnice prve katoliške cerkve v glavnem mestu. Ko svari pred nevarnostjo komunizma, trdi, da je njegova dežela že po imenu, „dežela svobode“. To namreč pomeni beseda tai — svoboda. Da pod komunizmom ni svobode, priča že samo dejstvo, da stalno prihajajo begunci v Tajsko iz obeh sosednjih komunističnih dežel: Kambodže in Laosa. Znano je, da je ravno v teh dveh državah komunizem izredno strupen in je zahteval in še zahteva ogromno človeških žrtev, ske-
raj za vse ljudi pa pomeni veliko trpljenje — moderno suženjstvo.
ZA BEGUNCE iz Vietnama, Angole, Mozambika in drugih komunističnih dežel v Aziji in Afriki je pri kanadski vladi posredoval predsednik škofovske konference. Vlado prosi, naj pospešijo proceduro in čim bolj na široko odpro vrata, da ti begunci pridejo v Kanado in da se jim pomaga.
POGOVOR Z MUSLIMANI je bil na zelo visoki ravni letos aprila v Kairo (Egipt). Razgovor je bil med vatikanskim zastopstvom in univerzo El Azhar. Vodja katoliških strokovnjakov, teologov in filozofov je bil predsednik papeškega tajništva za nekristjane Msgr. Sergij Pignedoli. Glavni gostitelj katoliških gostov je Ml šejk (ravnatelj) univerze Abdel Halim Mahmud. Za ta razgovor sta napravila pripravo že februarja egiptovski predsednik Sadat in Pavel VI., ko. je bil kot predsednik v Rimu in tudi na osebni avdienci pri papežu. Po štirinajstih stoletjih velikega nasprotovanja islama in krščanstva je ta dogodek gotovo zelo velikega pomena, dasi je šele med začetki zbliževanja in reševanja medsebojnih odnosov. Saj vemo, kako v nekaterih muslimanskih državah mnogi predstavniki islama, celo državni poglavarji, hujskajo islamske vernike proti katoličanom.
JAPONSKI KARDINAL Pavel Yos-higora Taguchi je umrl letos februarja v starosti šestinsedemdeset let. Študiral je v Rimu, bil v duhovnika posvečen leta 1928 in napravil štiri doktorate: iz filozofije, teologije, civilnega in cerkvenega prava. Leta 1940 je postal škof v Osaki in 1973 ga je Pavel VI. imenoval za kardinala. Pokojni kardinal je bil znan po veliki apostolski gorečnosti.
V	ABESINIJI je vlada prepovedala več knjig in spisov. Med njimi so: evangelij po sv. Marku, Tobijeva knjiga iz stare zaveze, knjiga z odlomki iz svetega pisma, ki so ga izdali kopti, Dantejeva božanska komedija, Shakespearov Hamlet. Razlog navajajo tale: v teh knjigah je miselnost, ki nasprotuje abesinski revolucionarni filozofiji.
GIOVANNI MORETTI, ki je bil zadnja leta pronuncij v Tajski ter hkrati delegat v Laosu, Malaziji in Singapurju je premeščen v Sudan, kjer bo opravljal isto službo. Ker je msgr. Moretti po materi Slovenec, je za nas toliko bolj pomembno, da bo nuncij v tisti deželi, kjer je misijonaril naš Knoblehar s svojimi sodelavci.
UGANDA. V Masaki so napravili preiskavo škofu Ddunguju. Iskali so orožje. Pa ga niso našli, škofa so pustili na miru, odpeljali pa so več duhovnikov in ravnatelja katoliške šole. Na posredovanje kardinala Nsubuga so jih potem izpustili. Kardinal je posredoval pri samem predsedniku Idi Aminu, ki pa je izjavil, da o vsem tem ni ničesar vedel.
V	SENEGAL1JI je resnična verska svoboda, kot je morda ni v nobeni afriški državi. To pa predvsem po zaslugi predsednika Leopolda Sen-ghorja, ki je znan ne le kot državnik, ampak tudi kot književnik. Po ustavi država priznava verskim skupnostim avtonomijo. A to pomeni ne le neko sožitje, ampak da država priznava tudi sodelovanje verskih skupnosti pri vzgoji, da jih lepo podpira, da skrbi, da ne nastajajo med njimi trenja. Senegalske oblasti — tako pravi Senghor — ne izvajajo nobene demagogije. Svetno področje je izročeno državi, duhovno in del kulturnega področja pa je izročeno verskim skupnostim.
V	KENIJI sta bili ustanovljeni letos marca dve novi škofiji. Prva je blizu jezera Viktorija in je prebivalstvo stalno naseljeno. Med milijonom in pol prebivalcev je 300.000 katoličanov. Druga pa je čisto drugačnega značaja. Prebivalci so nomadi, torej se stalno selijo in z njimi se selijo misijonarji. To je vsega skupaj 180 tisoč ljudi.
M ABESINIJI v mestu Dire Dawa zidajo novo cerkev. To ni nič posebnega. Posebnost je v tem, da jo zidajo skupno katoličani in pravoslavni in bo služila obojnim. Tri četrt nabranega denarja bodo dali katoličani, še Preostali četrt pa pravoslavni. Ekumenski duh. Idejo je dal jezuit p. Payerja. Cerkev bo posvečena sv. Gabrijelu.
V	INDIJSKI DRŽAVI KERALI je Prisotnost Cerkve zelo močna. Saj je Se tri milijone in pol katoličanov. Med njimi deluje 3.000 škofijskih in 1-100 redovnih duhovnikov, 400 redovnih bratov 'in kar 17.000 redovnic. Zelo je razvito šolstvo: 44 univerzitetnih zavodov, 6 učiteljišč, 159 tehničnih šol, 336 srednjih šol, 1.500 osnovnih šol. In na karitativnem področju štejejo: 307 bolnic, 345 sirotišnic, 53 domov počitka.
M ZAIRE sc je zastopnik papeškega tajništva za nekristjane pogovarjal s škofi in strokovnjaki in zastopniki tradicionalnih afriških verstev. Mno-afriških škofov je mnenja, da bi bil potreben nekak „afriški koncil“, Mer bi se zbrali vsi afriški škofje in skupno reševali probleme, ki zadevajo samo afriško cerkev.
PEJLON se zdaj imenuje Sri Lanka. Katoličani so letos izdali letopis. Ne-aj podatkov. Krščanstvo so prvi pri-r>esli na otok Portugalci. Ti so nam-
Pridna afriška deklica iz misijona naših oblatinj sv. Frančiška Šaleškega.
reč bili prvi kolonizatorji. Kasneje je otok prišel pod oblast Nizozemske in nazadnje Anglije. Danes je to svobodna, samostojna država. Ima 12 milijonov prebivalcev. Po veroizpovedi so večinoma budisti: osem milijonov. Dva milijona je hindujcev, 900 tisoč muslimanov, 884.000 katoličanov in nekaj nad 100.000 drugih kristjanov. Katoličani imajo osem škofij s 361 škofijskih in 190 redovnih duhovnikov. Redovnic je vsega 2.425. Tudi s poklici niso na slabem. Trenutno imajo 166 bogoslovcev.
JEZUITI - tako po zadnji statistiki — imajo v Aziji 4.739, v Afriki 1.222 in v Oceaniji 338 svojih članov. Kar se posameznih misijonskih dežel tiče, je največ jezuitov v Indiji, kar 2.872.'
Iz Slovenije je šla na delo v Ghani, v misijon s. Silve žužek, bolničarka s. Minka Škrlj, in sicer za dobo dveh let. Spet nova moč v vrstah slovenskih laičnih misijonarjev! Pozdravljena!
Misijonar Franci Rebol iz družbe misijonarjev Maryknoll letos praznuje srebrno mašo. Ob novomašni slovesnosti mu je bil slavnostni pridigar škof Rožman. Kmalu po novi maši je odpotoval na Formozo in bo skoraj tudi srebrni jubilej njegovega misijonskega dela tamkaj. Čestitamo!
Letopis slovenskih ške.fij 1978, ki je izšel v Sloveniji, podaja tudi pregled slovenske misijonske dejavnosti v preteklosti, potem pa našteva sedanje slovenske misijonske delavce, ki jih razvrsti po deželah, v katerih delujejo, po ustanovah (škofijah in redovih), iz katerih so izšli, in nazadnje po abecedi, z osebnimi podatki in naslovi. Kot misijonarje pa označuje tako kav 139 rojakov, živečih izven domovine... Kriterij, ki je sestavljalce seznama vodil, se zdi daleč preširok, saj na primer navaja letopis, da deluje v Latinski Ameriki 19 misijonarjev; „Katoliški misijoni“ imajo v seznamu slovenskih misijonarjev samo eno misijonarko v Latinski Ameriki. Tudi uvrščajo med misijonarje le 80 slovenskih ljudi v svetu.
V Sloveniji je umrla skoraj 80 let stara redovnica s Katarina (Veronika) Pirc, uršulinka, mlajša sestra znane naše misijonarke s. Ksaverije Pirc, kateri misijonski prijatelji izrekamo iskreno sožalje. Misijonarka je pokojno zadnjič videvala, ko je bila pred letom dni na obisku v Sloveniji.
Baragovo misijonišče v Argentini je meseca aprila doživelo slovesnost, kakršne Slovenci v izseljenstvu zlepa ne doživimo: Trije gojenci Misijonskega zavoda so skupno obhajali novo mašo: Jože Bokalič, ki je študiral teologijo v Ljubljani in bil tam lani posvečen, je prišel v Baragovo misijonišče na delo ter je imel ponovitev nove maše; njegov rodni brat Vinko Bokalič, ki je doštudiral v argentinskem družbenem okolju, in istotako Miloš Šušteršič sta bila posvečena teden dni preje in je bila to njuna prva maša med Slovenci. Vsi trije izhajajo iz družin, ki bivajo v Slovenski vasi, in so pred nekako 20 leti stopili na pot duhovniškega poklica v Misijonskem zavodu, kjer so se formirali večino svojih predbogoslovnih let. Bog jim daj cbilen svoj blagoslov na njihovo duhovniško pot!
Tiskarski škrat se prikrade tu in tam tudi v strani „Katoliških misijonov“. Za kake prav majhne škrateljčke se ne menimo in jih ne preganjamo, ker jih bralci lahko sami sproti odženejo, a od časa do časa se pojavi pa že tako neroden, da ga je treba likvidirati. Tako na primer so „Katoliški misijoni“ v seznamu slovenskih misijonarjev, objavljenem v nov./decemberski številki lani, nehote izpustili malgaškega misijonarja Janeza Puhana, ki je eden prvih, na Madagaskar odišlih misijonarjev. . . V letošnji drugi dvojni številki za marec/april je pa pomota na strani 156, kajti slika spodaj ne kaže hčerke dr. Vladimirja Pezdirca, kot je pomotoma navedeno, ampak hčerko slovenskega tovarnarja, iz San Justa Kržišnika. Prosimo oproščenja!
Pri objavah fotografij iz obiskovanja našega sodelavca okrog slovenskih azijskih misijonarjev boste opazili nemajhno razliko v kakovosti posnetkov. To pojasnimo takole: Nekatere slike so napravljene po skioptičnih slikah, ki jih je posnel obiskovalec sam, druge je pa napravil njegov spremljevalec, znani indijski misijonski fotograf Ivan Kešpret SDB, kateri pa je bil z njim le po Indiji in Tajski. Snemal je pa tudi slike pri s. Rode v Tabrizu, kamor je bil prišel, ko je obiskovalec že odšel naprej. Kajpada so slike, povzete po diapozitivih, veliko slabše kot pa črno-bele fotografije.
nast
misijonarji
e •
pnsejo
AFRIKA
Iz Sudana se nam je oglasil jezuitski brat FRANCE PREGELJ S.J. s Pismom z dne 9. aprila letošnjega lota. Piše iz kraja Bussere, kjer deluje:
»Po dolgoletnem molku sem le p i-šel do časa, da Vam pišem iz tega k,aja, kjer bom le še malo časa. Julija meseca moram spet nazaj v Anglijo, kamor me je poklical predstoj-
nik. Ne vem še, kam me bo božja previdnost napotila v bcdoče. Naj-laje bi videl, da bi me kar spet semkaj poslali, ko sem se vendar naučil nekaj arabščine in nimam več talcih težav kot v začetku, ko sem prižel sem. A kajpada ne morem sam odločati, ampak moram kar čakati, kaj bo Gospod ukrenil...
Tudi vročine sem se že navadil, čeprav je vedno nad 100 stopinj Fa-
Naš Franc Pregelj S.J. z dvema semeniščnikoma.
renheita, tako de se človek kar naprej poti, ponoči in podnevi. Hvala Bogu, da imamo dovolj vode letošnje leto; lani je bilo nespretno zelo hudo, ko se nam je vodnjak čisto posušil. Sicer mi je uspelo izkopati novega, a dokler to ni bilo storjeno. . . Ta je sedaj poln vode in tudi črpalka dobro deluje ter polni rezervar z dragoceno tekočino. Res da je voda vroča, a je vseeno mokra. Zelo bi nam prav prišel hladilnik, a ta je tu luksuz. Težko ga je dobiti na petrolej, elektriko imamo pa samo zvečer, a še to le, kadar imamo nafto, da nam goni generator. Nafta je pa tu tudi zelo draga in še je treba hiteti ponjo, kadar jo pripelje vlak s severa. Preje je pa treba imeti še vsa dovoljenja zanjo od okrajne vlade... Tako uradno dobljena nafta stane galon dva sudanska funta; na črni borzi pa stane vsak galon kar do sedem funtov. .. Galon meri štiri in pol litre.
Cerkev se tu zopet prebuja in poganja mladike, a treba bo še mnogo
nege in trdega dela, preden bodo te mladike obrodile sad... Delavcev je tako malo za to ledino in še vlada na severu dela težave pri prihodu tujih misijonarjev, pa leto za letom je treba prositi podaljšanje dovoljenja za bivanje v deželi, kar pa gre zelo pačasi. Jaz na primer sem že lani avgusta poslal prošnjo, da mi podaljšajo še za leto dni, pa še doslej nisem dobil odgovora. Ni pa priporočljivo kaj sitnariti, kajti v tem primeru ti kar reko: Saj greš lahko nazaj, odkoder si prišel. .. Mohamedanska vlada namreč nima rada kristjanov v deželi, saj je njihov program celo, med črnci iztrebiti krščanstvo ...
Ljudstvo tu je zelo revno, bolnišnice so brez zdravnikov ali kvalificiranega pomožnega osebja. Tako se zgodi, da ob državnih praznikih kar puste bolnike same v bolnicah, brez hrane, brez nujne pomoči v bolezni... Zdravila so tu tudi zelo redka, samo penicilin imajo na razpolago, pa
Misijonar Pregelj S.J. na naslednji strani sam razloga tole fotografijo.
Frančiškanska misijonarja oo. Ketiš in Delčnjak zidata cerkev v Togu.
-ce ta zastaran... Tu v Wau deluje Holca starejša sestra veronske družbe, ki teka od enega konca do drugega Po bolnici in daje injekcije penicilina na levo in desno, češ, če bolniku ne bo pomagalo, mu tudi škodilo ne bo, saj je itak pred vrati večnosti...
Tu vam pošiljam sliko, ki so mi jo dali; z menoj sta dva mojih učencev; na drugi sliki, ki Vam jo tudi Pošiljam, je pa celotni profesorski zbor slednjega in višjega semenišča; Pa moji levi je sudanski sobrat-du-hcvnik, na desni Indijec, potem sta dva iz ZDA, pa dva Angleža in še dva druga sudanska duhovnika.
Lepa hvala za redno pošiljanje »Katoliških misijonov“, ki so mi zelo dragoceni obiskovalec, čeprav pride z veliko zamudo v to puščavo. . .“
Kojak iz Slovenske Benečije, o. LMlL ČUK nam je iz svojega misi-
jona Kifumbe pisal v zadnjem času dvakrat.
V	prvem pismu z začetka decembra lanskega leta nam vošči vsem vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto in se opravičuje, da ne piše več o svojem misijonskem delu, ker da je zaposlen in vedno pride kaj nepričakovanega.
V	drugem pismu z dne 13. marca pa nam vošči za Veliko noč in se zahvaljuje za dar, ki smo mu ga poslali iz sklada „Katoliških misijonov“ za vse slovenske misijonarje za leto 1977. Nadaljuje:
„Preteklo nedeljo smo tu v Kifumbe imeli praznik prvih obhajil in bir-mevanja. Dan preje je bil krst šest deklet. Vse novokrščenke in vse, ki so prejeli prvo obhajilo ali druge zakramente, sem imel preje več dni tu na misijonu, da so se mogli bolje pripraviti na ta veliki dan: imeli so več
ur pouka v krščanskem nauku, vsak večer po večerji pa smo jim kazali skioptične slike iz čez dan obravnavane tvarine.
Popoldne na dan po Rožiču sem imel pa srečo v nesreči: Ko sem se prevrnil s svojim Land-Roverjem, sem se izkopal izpod vozila brez vsake poškodbe. Zahvaljujte z menoj Gospoda !
V naših krajih je povzročila veliko strahu in tudi žrtev epidemija kolere, ki pa je zdaj na splošno že ponehala.
Zdaj je bilo leto dni, kar sem odpotoval na počitnice v Italijo, pa mi je skoraj žal, da sem šel, kajti še sedaj čutim pri delu posledice moje odsotnosti. Bo že šlo z božjo pomočjo!“
MADAGASKAR
Od tam imamo pismo od s. AMAN-DE POTOČNIK, ki nam je pisala 25. aprila 1978 iz Farafangane:
„Že pol leta je minulo, kar sem se vrnila z dopusta. Sem še vedno pri istem delu med ubožci in gobavci. Tu je sedaj primerno toplo in se po moji bolezni počutim kar dobro, le na dieto moram paziti.
Letos bosta šla dva naša misijonarja na dopust v domovino: Pepi Gider morda že meseca maja, Rok Gajšek pa najbrže meseca julija.
Za Veliko noč sem bila v Matangi, kjer deluje naš Janko Slabe. Tam so ljudje zelo vneti za vero. Naš misijonar ima nekega pridnega kate-hista, ki mu zelo pomaga. Zanimivo je bilo za nas Evropejce videti, kako so na velikonočno nedeljo zjutraj pri maši v cerkvi pred darovanjem matere od veselja, da je Kristus vstal, plesale... Rilo je prav prisrčno 'in iskreno.
Naslednjo nedeljo sem bila v Mi-dengiju, kjer je bilo posvečenje cerkve. Ta obred sem prvič doživela. Na posvečenje je prišlo veliko ljudstva; vse je potekalo v najlepšem redu.“
Iz Ranomene pa svojim domačim v Slovenski vasi piše laični misijonar TONE JEMEC, in sicer 23. aprila letošnjega leta; tudi on poroča o posvečenju v Midongiju:
„Tu se zdaj malo lažje živi, kajti ni več tako vroče in se vsaj spati da.
2. aprila je bila v Midongiju posvetitev cerkve. Vse je prav lepo izpadlo. Kljub temu, da so bile ceste zelo slabe, se je nabralo kar precej ljudi. Seveda, iz bolj oddaljenih krajev jih je bilo bolj malo. Zadnjih 52 km je treba napraviti peš, ker ni prevoznih sredstev za tako slabo pot...
V petek sem pa prišel iz Manam-bondro, 110 km iz Ranomene. Tam sem postavljal okna 'in vrata za hišico misijonarja Janeza Puhana. Pa mi še manjka nekaj malega dodelati, kar mislim opraviti prihodnji teden. To delo gre zelo počasi naprej, ker je vse narejeno izven pravokotnika, celo po 10 cm razlike. K sreči, da je vse leseno in se more odsekati, kjer treba. ..
Dela 'imam tudi sicer vedno dovolj. Sredi meseca maja pride sem malga-ški brat, da se pri meni nauči mizarstva za čas, ko mene ne bo več tu. Škoda, da ni prišel že preje, da bi se mogel bolje naučiti.
Poleg Pepija Giderja in Roka Gajška odide koncem leta na počitnice še Janko Kosmač. Mi trije laiki pa tudi končamo naše triletno delovanje tu in odidemo. Tako bo nekaj časa tu kar majhno število misijonarjev...“
'KATOLIŠKI MISIJONI" so Splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih drulb, 'lovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga “Baragovo misijonišče". ^rejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LEO 1978: v Argentini in sosednjih deželah: I. polletje 1.700 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 5 dolarjev; v Italiji: 4.000 Lir; v Avstriji 90 šilingov; v Franciji 25 NF; v Angliji 2.5 funta; v Avstraliji 5 dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. V/olbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIiN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Francljcn s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris W Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija.* Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
VSEM NAROČNIKOM V ARGENTINI!
Naročnina za drugo polletje letošnjega letnika našega misijonskega lista je
2.000 pesov.
Lepo prosimo za čim prejšnje vplačilo in za prispevke v naš Tiskovni sklad!
KATOLIŠKI MISIJONI
Pri delu . . .
Registro de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
s Is	FRANQUEO PAGADO
	Concesiön N9 3143
	TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 5612