95
Pri nabiranju narodnih pesmi 1. 1853. se in na hišo, kjer je umrl, so vzidali marmorje Sušil prehladil, in od tiste dobe je več- nato desko z napisom: krat bolehal. L. 1868. je začel resnobno bolehati, tako da je po nasvetu zdravnikov odšel v kopel Bistrica pod Horstvnom; ali zdravljenje mu ni več pomagalo. 31. majnika istega leta je izdihnil svojo plemenito dušo. Njegove telesne ostanke so pripeljali v Brno
V dome tomto usnul v Panu
31. kvetna 1868.
František  Sušil,
chlouba 0 Moravy — vzdoba2) cirkve.
0 ponos. — 2) kras.
(KONEC.)
ZVON1MIR:
K DOMU.
oolnčne gorice tam v dalji k domu me vabijo, one, le one mladosti moje ne zabijo.
K njim neutešno mi srce v žalosti hrepeni, daleč od krajev bolesti, da osuše se oči.
Mačeha mi je tujina, trda in brez srca, — dajte, ah, zopet živeti srečno mi s svojci doma!
ZVONIMIR:
MED ŠUMOM ŽIVLJENJA
Z,vonite, zvonite, zvonovi, — ah, meni je v srcu težko, brez nade potujem po svetu in solza rosi mi oko.
Zagrebli so mlade mi dneve in trnje trosili na pot, brez srca pehnili od sebe v vrtinec trpljenja in zmot.
In hodil sem trudnih korakov, s solzami v brezdanjih očeh, in zrl zadovoljnost sem v licih in srečal veselje in smeh.
Med šumom življenja sem taval brez nade, osamljen in tih, v nemirnih se prsih rodil mi za vzdihom obupen je vzdih.
Objela je trudnost mi dušo in solze zalile ok6, — zvonite, zvonite, zvonovi, ah, meni je v srcu težko . .