Jolka Milić                                                                                               186             187
ZA IN PROTI
- poziv k strpnosti -
(Kramljanje o pesništvu, preservativih in še o marsičem)
Pred menoj ležita Katalog, to je 67-68. številka Problemov in pa zadnji Problemi, 69-70. številka. Zakaj zasluži julijsko-avgustovska številka Problemov dodatni naziv Katalog, mi ni povsem jasno; oziroma: ni mi povsem jasno, zakaj je uredništvo odreklo to čast, nujnost ali samoumevnost septembrsko-oktobrski številki. Tako Katalog kot zadnji Problemi ne izstopata, niti formalno niti vsebinsko, iz okvirnih konceptov "revijeza mišljenje in pesništvo", ki jih je novo uredništvo delno prevzelo od Tribune, delno pa na novo določilo; sta tako rekoč sestrici dvojčici, ki se jima obeta, upam, še kopica bratcev in sestric. V Katalogu je kajpada zastopano tudi leposlovje, poezija in brezplačna -domnevam, da je brezplačna -reklama, (agitka pro domo edicije OHO ); ni izključno tematski, kot so sept.-okt. Problemi, a to ne pomeni še ničesar. Tako Katalog kot Problemi spadata v isto duhovno sfero ter krožita in se gibljeta na isti valovni dolžini.  Oba zaslužita (ali pa ne zaslužita), tacite, inkriminirani podnaslov.Po mojem laičnem in nekonsakriranem mnenju seveda.
Po tehnični plati sta reviji naravnost razkošni, če spregledamo ali zamolčimo kakovost papirja. Njuna ureditev je in deluje izredno estetsko, sodobno, poživljajoče. Spominjota me na polihrome almanahe in obsežne leposlovne koledarje, ki jih bibliofilom in ljubiteljem modernega mišljenja in pisave ponuja inozemstvo (v Italiji recimo založba Bompiani). Tehničnemu uredniku je pač uspelo - z dobršno mero umnosti, cvenka in intuicije - razbiti sivo monotonost in progresivno drevenenje, ki več ali manj mrtvičita in hromita vse slovenske revialne publikacije. Slikovno gradivo je skrbno izbrano in strogo aristokratsko (ni ga niti premalo niti preveč); razvrščeno  je zelo funkcionalno in domiselno. Fotografije piscev sredi sestavkov ustvarjajo iluzijo živega, neposrednega kontakta: vržejo te iz meglenosti in abstrakcije, iz osamljenosti in samogovora z ... ničem, v svet čutil, ljudi, v konkretnost, na trdna tla. Prikličejo ti mnogo lažje, kar avtomatsko: avtorja ,(to-žitelja, toženca, zagovornika, antagonista, spreobračevavca, spreobrnjenca, misleca, šaljivca, zoprnika, pesnika pa sodruga), ki se . . .s teboj nemudoma spusti ali zoplete v intimen in tvoren pogovor; v sloviti . .. dialog. Luči se prižgejo. Gosta si pač dobil v hišo. Obroč samote popusti. Tesnoba izgine. Ne greš se več viteza, fantasta in Don Kihota s papirnatimi sanjami, knjižnimi predstavami in mlini na veter ... , pač pa vernega poslušavca in sobesedniko najrazličnejših   ljudi,   ki se zavzemajo za takšne ideje in nič
drugačna odkritja, za takšne in drugačne pojme, misli, besede, vizije, smeri. Ogrevaš se zanje, si sam svoj, še neodločen, proti njim in še in še ... Možnosti je na svetu toliko, kolikor je no svetu misli,odkriti j, ljudi in še več.  Iz svojih lastnih izkušenj in horizontov seveda ne moreš. Sprejmeš pač (ali pa odkloniš), kar moreš ali pa moraš sprejeti (oz. odkloniti) zaradi mehanizmov, preprek in imperativov v sebi. Lahko se tudi otepaš in sprenevedaš, če se ti ne da privoliti v karkoli, če se ti ne ljubi karkoli opaziti, prevzeti, pripoznati, evidentirati, ker si do marsičesa hladen, nedostopen, mehak, ali pa preprosto brezbrižen, neprizadet, indiferenten. Križarskih vojsk pa se rajši izogibaj. Ne ogrevaj se zanje. Po E. M. Cioranu, sem brala nekje, v   vsakem človeku dremlje prerok. Žal, ko se prebudi, se stvari na svetu poslabšajo. Pridigarska norost se nas potemtakem drži kot klop. Vsi, več ali monj, čakomo na svoj trenutek, do bi nekoj, karkoli, svetovali, predlagali, vsilili. Od cestnih pometačev baje - preko sobaric, policistov, babic, trgovcev, svečenikov, mešetarjev itd. - pa do snobov in filozofov, vsi povprek radi delimo recepte sreče, vsiljujemo edino zveličavne itinerarije, razpečavamo do pičice natančne zemljevide skritih mest in zakladov. Vsi hočemo usmerjati in voditi tuj korak, botrovati vsemu. Čutimo se kratko malo poklicane in to nam zadostuje, da se vtikamo in vmešavamo v tuje in vsokršne zadeve. Ker se štejemo za središče, smisel in vsebino vsega ,si skupno življenje delamo naporno in neznosno. Ko bi se na lepem zavedli svoje nezadostnosti in specifične teže, bi nas to odkritje bržkone zdrobilo. Naš ponos pa razpih-ne molekulo, še monj, otom naše zavesti in prisotnosti v svetu ... v ozvezdje, v planet. Toda živeti, pravi Cioran, živeti |X)meni obenem slepiti se o svojih dimenzijah. Vsa naša tako imenovana dejanja in podvigi izvirajo več ali manj    iz iluzije in lažne predstave o naši važnosti. Vsi, bolj ali manj odkrito (ali pa zakrito), podlegamo demonu preroškega klica, nagonom naesijonstva, ki se nas nenehno polaščajo in ob-sedajo. Hočemo se za vsako ceno povzpeti na rang pravičnikov, jasnovidcev, rešenikov. Z desnico odobravamo in blagoslavljamo, z levico anatemiziramo. Ugaja nam pač vladati, usmerjati, voditi. Nihče ni imun pred tem virusom. Niti tisti, ki se deklarativno bijejo proti tiraniji pravil in prerokov, ki se skratka gredo antipreroke in reiste ter glasno pledirajo za ukinitev norm in prototipov. Štorih, seveda, in v prid svojih, bolj svežih, a nič manj tiranskih, ekskluzivističnih in a-priornih.  Le nekoliko manj zmendranih in posvoljkanih. Potemtakem antipreroštvo no pol ? Zdi se. Antipreroštvo z odpustki in koncesijami. Magični aksiom reistične teorije "Nekoč sem posedoval svoj jaz, zdaj nisem nič drugega kot predmet", je reistična prakso odgodila za nedoločen čas, oz. prikrojila ga je v: "Nekoč ne bom posedoval več svojega
jaza in ne bom nič drugega kot predmet", toda dotlej  . . .aufpossen! Rovsoli in kovsoli se bomo brez milosti. Brotomorsko. Snedli se bomo med seboj kot planarije. S stopnjevano slo in užitkom. Prelili bomo reke, studence, morja, potoke črnila.
(Tirodo ni slabo.  Hvalo, pridigar in quasi prerok v pokoju Cioran!) A preidimo k stvari:
Matjažu Hanžku, Milenku Matonoviču, Nosku Križnarju, Franci ju Zogoričniku, Iztoku Geisterju in njegovemu podaljšku, lepše, dopolnilu in inkognito I. G. Plamenu, Rostku Močniku (ko snuje poetične monifeste) ter Vojinu Kovaču - Chubbyju (ko se bovi  z zračno topografsko liriko) - upam, da nisem pozabila nikogar, pa noj se som vključi v seznam, le nezaposlenim je vstop prepovedan - se smemo zahvaliti za popularizacijo pri nos tiste veje naprednejšega pesništva, ki pravzaprav ne jemlje in ne robi poezije kot take, v najobičajnejšem in sto-roverskem pomenu besede, do je poezija, ampak enostavno zajemo kjerkoli.  Enostavno seveda le no videz. Procesi so v  resnici vražje komplicirani in zamotani, domala sizifovsko nekomfortni ter tezejsko kompleksni in zofecljani. Kajti: poezija ni samo to in ono, kakor so jo doslej zmotno reklamirali, ni samo tukaj in tam, ampak enostavno je: karkoli in kjerkoli. Seveda, če je in ko je.   Ako   biva ,  ni je moč zanikati, zrodirati, ignorirati, ker JE in piko.
Naučili smo se potemtakem, do s I ehe rno   stvar   je lahko poezija (recimo stavek, perioda, linija, zlog, krog, elipsa, črko, sosledje ločil, sklop besedi, s smislom in brez, z zatuširanim smislom v nesmislu, z vne-bovpijočim nesmislom v smislu itd.) ,  ... oko pesnik (pozor!) dihne vanjo svoj pesniški dih. Neutrum prsti pod pritiskom pristne inspiracije pač oživi v pesniško reč in celoto, ki zdaj čaka le na apologeta, na rozlagav-ca, na afirmacijo v času in prostoru, na visoko naklado, na bralno značko in Kajuhovo nagrado.
Kajti: če se pesniku zapiše pesem BOOZOOMbobavahato/erticdogeh-nitforevvorfitizej (glej str.  176 Kataloga), gre kakopak za resnično, avtentično, neizpodbitno topografsko umetnino z nekoliko obstruznim, beri zavitim, in kor kriptografskim naslovom, ki je sestavljen iz 7 velikih črk, ene bobe in 43 molih, navadnih, nepoudorjenih znakov, črkic, simbolov. Če bi se seveda nekaj podobnega zapisalo meni, nepesniku, ki bi bobi dala najbrž prednost no rovaš BOOZOOMo, forevvorfitizej po svojevoljno postavilo pred vohoto in /erticdogehnitom, ... tedaj bi šlo kvečjemu za vulgarno krajo, za nemarnomonstruozen plagiat, za obskumo neduhovitost, za neokusno provionciolen izbruh malomeščanstva, za neresno in nereis-tično igročkonje z besedami in rečjo umetnosti.
Meni bi se celo lahko zapisala povsem Izvirna ter skrajno simetrično lo-cirono in difl-cirano lirika                                                                     188
MAMA	KUPI	Ml	FLAVTO
MA-MA	KU-PI	Ml	FLAV-TO
MAM-A	KUP-1	Ml	FLAVT-O
bicikel			
biclkel			
bicikel			
MI-OM
katero bi vsekakor in brez oklevanja opremila s suhozvenečim noslo-vom Hladilnik ali z Dekompozicijo napredka ali pa z Nočnimi čre-pinjami Hoppel Poppel krompirja z jajci, čebulo in slanino ..., pa si vseeno ne bi bila nič na boljšem. Moj pesniški temperament se, žal, ne bi še priboril do maslenega kruhka. Nikakor mu ne bi uspelo zlesti v Katalog. Radar uredniškega zbora bi močno zanihal in zaznal prevaro: pri priči bi zaduhali prevarantko ter me razkrinkali. Kajti: tanko urednikovo uho bi pogrešalo božjo sapo, dih božji; pogrešalo bi veirc, zefir, eolček inspiracije, notranje oko videnja;po-grešalo bi pač vse one prepotrebne eksistencialije, brez katerih -SINE QUA NON - pesnitve ni. Ko bi me spravili v revijo, bi pač kradli zrak in prostor enkratnim pesniškim osebkom, ekiektični sle-parki, ki brezbožno binglja in zvončklja s parolami, pa dali carte blanche.
Skratka: pesem je pesem, kič pa kič in bosta. Vzeti ali pa pustiti. Verjeti ali po odkloniti vero, odstopiti od nje, apostazirati. Verniki bodo seveda obilo poplačani: vrata poezije, vrata raja, vrata paradiža se jim bodo končno odprla: vera je tisti čarovni ključek Sezam, ki vse odpre. Mi po - ciniki - , ker nam bo dejanje vere spodletelo, mi po bomo ostali za vselej zunaj obzidja lirike, v nekakšnem limbusu, kjer se bomo na veke vek hranili z želodom in trohne-čimi muzeaiijami pesništva ter s simulakri in prhljajem modeme poezije. Horribile auditu!
Iz vsega tega lahko tudi izcimimo, da je avtentičnemu pesniku praktično dovoljeno vse, neavtentičnemu, to je navadnemu občanu in simulantu, po nič.  Le pesnik se sme nemoteno sprehajati po slovenskih cestah v pidžami in drobiti neumnosti. Občana pošljemo, frk, v Idrijo no klinični pregled.  Le pesnik se sme zatrapati v čižme Bonnie and Clyde, na občana bi priletel pljunek - vzdevek: nesnago, fetišist. Le pesnik se sme tudi razpisati o preservativih tako scela
189
in izčrpno kot Vojin Kovač - Chubb/ (str. 139). Ko bi se jaz .., to bi me moški obdelali s trapo starikavo in noro babelo ter me ponoči - pol vinski - oblegali! (Med navednicami: Zdi se pa vseeno, da je slovensko javnost zlasti ta asketsko čisti traktat reizma malce presunll. Slovenci smo poč sramežljivi, šentfiorjanski; cikamo na Haudouine, glavne junake "Zelene kobile" Marcela Aim€ja.Ti so se s svojimi ženami, ljubicami in služkinjami na debelo ljubili -s francoskim vervom in radoživostjo - le bog ne daj pri svetlobi, pst, spodobno, v temi, da se ne vidi, sliši in razve, za zadrgnjenimi roletami in spuščenimi zavesami. Jaz pa pravim: Raje poma-sovljeno, do milimetrčka zmerjeno ter sedemkrat preverjeno vednost o preservativih, ki nam jih domače tržišče ponuja, kot ... eno samo nezaželeno nosečnost ali pa dva abortusa. Raje polna usta .,, objestne preservative, kot po toči solze in plat zvona ku-rative.                                                                                                    190
Sicer pa ne vem, če sem pobrala jedro oz. misel sestavka. Bojim se, da sem nalašč skrenila s prave poti ter prišla do zelo cenenih, prav pogrošnih sklepov. Piscu je ... očitno šlo le za evidenco in specifiko X predmeta kot takega, za njegovo prisotnost - na-vadnost, nenavadnost, obstajanje, neobstajanje, grotesknost, grozljivost, določnost, nedoločnost itn. - v času in prostoru. Predmet njegove raziskave bi mogel biti karsibodi: jušna kocka, kozarec marmelade, toaletni papir, tablete proti bolečinam, brivski aparat ... Dokaza! oz. pokazal bi isto, in sicer: da reč-beseda je eno, reč-reč pa drugo. Da z rečjo-besedo se sploh ne da zapopasti in zaobseči druge reči. Kvečjemu medlo opisati, približno nakazati, ustvariti pač videz, senčno igro, dramo, predstavo, iluzijo reči.
"Brada" Michaela Me Clura spada v tako imenovano zvrst sodobne, trivialno zabavne in poetične komedije, ki črpa svoj raison d"etre v stoletnem geslu "žpatez les bourgeois". Šokirajte jih in jih zabavajte za vsako ceno, zlasti za ceno mere in okusa. Eksploati-rajte seks. insistirajte, če jih z nekaj sekvencami ne spravite iz kože in v deiirij. Človek in papir preneseta vse.
Ob prvi "pički, riti, jebi in dreku" se slovenski malomeščanček -denimo jaz - res strese in nakremži. Ob deseti ga menda pogreje ali pa se ogreje. Na odru pa seveda medtem kar naprej defilirajo - strumno in strnjeno - najsiikovitejše cvetke iz domače folklore in zakladnice: drekec se kajpak podvoji, potroji, podeseteri, ritke se postote-rijo, pičke potisočerijo. Drastika podob - zaradi preobilice - postopoma zgublja krempeljčke. Naposled samo sebe požre in zastor pade. Na koncu didaktične igrice zvečemiško nazornimi intencijami je gledavec popolnoma priseben, dekontominiran in sam svoj, le poln dražestnih otroških spominov in nostalgije po zorni mladosti. "Jebi"
mu zazveni spet naturno kot dober dan, klanjam se, zdravo, hva-Ijenjezus, adijo, sladko spi. Življenje se mu spet pokaže kot božansko, edinstveno, enkratno "sranje" ... Ko za njega dni, za časa internatov in šolanja ... ko smo si od klopi do klopi podajali štafeto opojno spolzkih in omamno krepkih psovk - besedi tipa: "Reci dinja. Tvoja mati je svinja. Reci ona. Tvoj tata je mona. Reci antrobus, (Ne, antrobus ne velja, ne pomeni nič.) Tvoj nono je brus in pitekantropus. Reci kovček. Ti si Ankin pimpek in pokrovček." Kar metalo nas je in lomilo od metafizičnih sladkosti. Jahal nas je .., modri srh (il brivido blu).
Domnevam (pota napredka ne zaustavi noben zlodej), da bosta TT in Antena čez leta poživljala svoje strani s podobnimi štorijcami, ker se bo v višjih literarnih klimah ta zvrst že unesla in preživela. Je preprozoma, prečitljiva, pre.. .komercialna. Kot gole ženske Stopo in Playboya, Nemara jih bo osvojila (ter prikrojila za svoje potrebe) tudi slovenska televizija: za TVprospekt, Vijovajo in Cik-cak. Če se jim ne bodo videle (čez leta, seveda) prebanalne in premalo vznemirljive,
191
Zadnji Problemi   so močnejši in zanimivejši od Kataloga. Prinašajo sestavke, ki po kvaliteti in celo kvantiteti presegajo vsako pričakovanje. Človek bi rekel, sodeč po obeh številkah, da sta pesništvo in proza v krizi, esejlstika in tematska literatura pa v razcvetu.
Dušan Plrjevec nam podaja svoje misli in dognanja z "Uvodom v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti" ter obenem z izčrpno študijo "Smrt in akcija" o Malrauxovem romanu "Kraljevska pot".
Andrej Inkret se nam predstavlja s Krstom pri Savici, primerjalnim esejem med Prešernovim in Smoletovim "Krstom ...". Rastko Močnik nas uvaja s spisom "Pesmi 1854" v Levstikovo utemeljevanje literature. Franci Zagoričnik se oglaša s krajšim zapisom o pisatelju in poetiki. Andrej Medved pa je prisoten z "Vprašanjem o kriterijih novodobne destruirane literarne kritike" z daljšimi vložki oz. citoti v nemščini in francoščini. Ne bi kazalo, pod črto, iz pietete do bravcev, prevesti navedke? Tudi "The Spy who loved me" v Katalogu je dvojezičen. Slavoj Žižek pač muzlclra v angleščini, v slovenščini pa se vadi v kontrapunktu, a naj mu bo, ker njemu gre zlasti, če ne izključno, za superavantgardlstični efekt s salvami v prazno. Tega pa smo itak že   vajeni (oglej si za primer tudi Salamunovega Jonasa - Kato-log str. 42.) Medvedu pa menda ni toliko do učinka, kolikor do preciznosti in stopnjevanja vernosti.
Tarasa Kermaunerja zastopota v Katalogu "Dve interpretaciji", v Problemih pa "Dialektična   anatomija", prvi del raziskave struktur v
slovenski poeziji. Obe sta pisani v znanem Kermaunerjem opulentnem, nobreklo potratnem In magniiokventnem slogu. Bo ustoličil nemara na Slovenskem literarni neobarok? Njegova raba oz. zloraba velikih začetnic sredi stavka deluje kontradtktorno za ... utemeljitelja in propaga-torja tako imenovane šole reizma, ki odločno zavrača vsako apriorno diferenciacijo, diskriminacijo in "humanizacijo" reči kot takih ter kliče po hladnosti, ne-in nadosebnosti, nevtralnosti, objektivnosti in poenoteno-sti.
S poudarjanjem, senčenjem in barvonjem substantivov jih pisec pravzaprav nenehno alterira , misHficira, degradira in banalizira. Dopušča jim sicer - povšaino vzeto - stotero .. . pridevniških možnosti, a obenem jih tlači le v ta ali oni mode!. Kar naprej jim frca dlako in peruti, veže korak, gobec maši ter postijuje njih ... čisto bit; vsiljuje jim, dokaj sholastlčnO; svoje vajeti, brzdo, jarem, plug, sedlo in nagobčnik. Kroji jim pomen in določa mesto. Kristalizira jih s formalinom dogme. Daje jim skratka stotero možnosti, jemlje jim pa vse druge, ki to zacementirano število transcendira; krati jim pač bistvo samostalnika, kateremu gredo in pritičejo   vse možnosti, ne le peščica odvisnih funkcij-
Raba velikih začetnic je pri Kermaunerju vrh vsega silno muhava in anarhična, ne le v omenjenih raziskavah, tudi v Trojnem plesu smrti (DZS 1968) in še marsikje. Pisec se tu po tam le predaja stihiji razpoloženja, mrzličnosti ali lahkotnosti navdiha, sicer se ne bi razpisal v Plesu (str. 74) o absolutnih  Zakonih (z malo in veliko začetnico), na str. 73 pa o Absolutnem zlu (z veliko in malo), no str, 25 in 65 pa spet o absolutnem življenju in absolutnem subjektu (z malima); absolutno Harmonija v Plesu (str. 26) se v Problemih kakopak preobrazi v Absolutno harmonijo (str. 275).
Na str.  11  "Plesa" imamo Normo kot tako z veliko začetnico in po-siabševairiim psizvokom, na str. 26 Ljubezen kot tako z veliko začetnico in poiepševuinim prizvokom, na str. 58 svet Vrednot kot takih z veliko in brer. posebnega prizvoka, na str. 65 pa ločitev kot tako z malo, brez prizvoka.
Na str. 26 nam pisec servira realno občestvo z malo ter začetno Občestvo in idealno Občestvo z veliko,  iz tega lahko sklepamo, do je število realnih občestev (ali pa začetnih, idealnih etc), po Kermaunerju, natanko štiri in samo štiri, in sicer:
realno občestvo realno Občestvo Realno občestvo in 192                              Realno Občestvo               (Poslednje kategorije ob-
čestva Kermauner sicer izrecno ne omenja; še čaka na svojego Cooko in
Kolumba.)
VPRAŠANJE: Kdo je parijo in kdo brahmin ... od teh štirih zaznanih
oz, možnih REALNIH OBČESTEV?
Na str. 58: človek  postane   Človek
Na str. 92: človek   ostaja   Človek
Na str. 59 pa: postati   človek pomeni ...
Come la mettiamo, tovariš Kermauner, z vsemi temi osvetji, galaksijami in nebulozami? Z vso to srčno liriko in junaško epiko? S stepa-vanjem nians, pregibov, refleksov in chiaroscurov? Kdaj se bomo zresnili in pisali začetnice kot ljubi tatek bogec zapoveda ? Se njemu smo sneli klobuk z glave, vi pa na svojo pest -^nani od bogzna kakšnega fonatizma - vsepoprek pokrivate: Noturo, Življenje, Ljubezen, Resnico, Reč, Bit, Smrt, Usodo, Čas, Žrtev, Merila, Sintezo, Pomen, Obrat, Družbo, Posameznika, Čistost, Svobodo, Lepoto, Živost, Moč, AAateri-|o itn... Tem pokritim polom in protagonistom v cilindru pa postavljate -z manihejsko zagrizenostjo - proti pol, razoglave, neodkrite antagoni-ste: naturo, življenje, ljubezen, resnico, reč, bit, smrt, usodo in tako naprej.
Bi mi zaupali zakaj in čemu? Da bo zmeda popolna? Kar absolutno absolutni kaos z dvema molimo in dvema velikimazačetnicamat
aAbsolutni kKaos?
No, no, ne pojdimo se Dickensovo ustonovo za zapletanje preprostih zadev ter, konsekvenčno, ustanovo zo simpjifikacijo in banalizacijo najkomplesnejšega ustroja, pardon, reči: življenja. Znebimo se odvečnih, "absolutno" sladkobnih, po saharinu, inflaciji in teozofiji zoudar-jajočih velikih začetnic! Smo mor častilci Presvetega Srca Jezusovega, koli? Ne hodimo trmoglavo - perseverare diabolicum! -okoli ... liti v aržet, no, žep. (Avantgardo, sprevidi, spreglej! Podeli mi sveto kriz-•no! Sprejmi me med svoje brumne vrste!)
Niko Grofenauer nam v zadnjih Problemih razgrinja pesniški svet nemškega poeto in kulturnega delavca Hansa Mognusa Enzensbergerjo.
Frane Jerman nam je prevedel skico iz teorije umetnosti "O zgradbi podobe" Romana Ingardna, Franci Zagoričnik "Pentagram" Radomira Konstantinoviča in "Pota novega strukturalizma" Vladimirja Donata. Prevojovka Zoja Skušek - Močnik pa nam posreduje intervju pariškega Expressa z Alainom Robbe-Grilletom o njegovem zadnjem filmu "Človek, ki laže".                                                                                        193
v Katalogu imamo še izvirno študijo "Likovni jezik" izpod peresa Broca Rotorja ter 4 kritične eseje francoskega kritika in esejista Rolon-da Barthesa v prevodu Martine Rotor. Vid Brejc nam daje "Vid govora", Phillipe   Sollers pa "Soda v tekstu". Kdo je pravzaprav Phillipe Sollers? Izredno duhovit je Pogačnikov - Luksov strip "Svetloba teme" (v Katalogu). Pogačnik bi po mojem oživel Lazarja, to je, se tako plehko in neslano besedilo. Si je spioh moč predstavljati knjižico   OHO brez Pogačnika? Brez Plamna pa! Pa Pegama in Lambergerja? Pogačnik je pač jedro, središče. Plamen pa .., vinjeta, dekoracija. Kdaj bomo dobili ponatis Pogačnikove "Knjige" pa "Knjige z obročkom"?
Ob Šalomunovem eksperimentalnem tekstu Jonas ter literarni vaji Marka Svabiča "Pajka množice zjed" se mi vsiljuje vprašanje: Zakaj nam naše slavne založbe ne prevedejo nič Viana? Pa Pingauda, Simona, Pingeta, des FSretsa , Cayrola , Robbe-Grilleta, Saporta , Du-rasovo, Butora, Sarrautovo, Ricardouja, de Obaidio pa Wittigovo? (Omejujem se le na nekoj francoskih predstavnikov novega romana). Menim, da bi omenjeni pisatelji pomagali našim fantičem iz pleničk. Pripomogli bi jim do ... jasnine, zrelosti, lastnega izraza in hotenj. Bralstvu pa ,.. bi se marsikaj posvetilo, prav zasvitalol
Za konec: V obeh revijah je več blišča kot bede, več zanimivega kot vprašljivega, več svežega kot postonega, več iskanja in zavzetosti kot ekshibicionizrna in "flavz". Zatorej: Presejmo misli in odberi-mo tekste. Hranimo se   pač z jagodami in s smetano. Me Clurova flenča, sladkousrana Jean Harlovv (Joan ali Jeon? Ona ali on?), po naj le liže, če ji gredo v slast, Bil!yeve škornje, The Kidove galoše in Katalogove natikače. Jolka Milic ji ne brani.
Mar ji branite vi ?
Priiožek:
Noj mi bo dovoljeno na tem mestu opozoriti Andreja Inkreta, do 'slonijo sklepni akordi prvega dela njegovega na moč učenega primerjalnega eseja "Krst pri Savici" (Problemi str. 203) no zelo trhlih nogah, ker si je dopustil ali pa privošči! - v potrdilo svoje teze o somodestrukciji in izničenju ter o izmikajočem smislu (oz. o nemožnosti smisla) - filozofsko in interpretacijsko licenco. Posegel je namreč v samo "strukturo" Prešernovih verzov, jo kratko malo obšel, zmrvil, zmoličil, nato pa udobno nodomestil   s svojo utešljivo sicer, o dokaj svojevoljno razlago. Prešernova zadnjo oktava Krsta je domala prosojna, pove nam na povsem jasen, neizpodbiten in razumljiv nočin, kaj se dogaja s Črtomirom v Akvileji:                                                                                              194
Razidgoio, ko pride v Akvilejo, Mu svšre pismo prčste zmdte vsdke; Postdne mdšnik, v persih umerjejo NEKDANJI lipi; med svoje rojdke Slovence gre, in ddlej čez njih mejo, Do smerti lam pregdnja zmdt obldke.-Domd je Bogomila šla k očšti, Nič več se nista vidila na svžti.
V Črtomirovih prsih   potemtakem   ne umrejo VSi upi, kakor pasus razlaga Inkret, pač pa NEKDANJI upi, kar ni eno in isto. Razlika je rilevantna, pa čeprav gre le za besedo. Ko bi umrli VSI upi,   bi bil zadnji verz čisto odveč, ker implicira misel, da sta se ali se bosta Bogomila in Črtomir nekje drugje - le na svetu ne - spet videla. Čudim se Inkretu, da je to strukturo tako radikalno prezrl, saj   se drugače drži teksta kot pijanec plota. Bojim se, da bo moral zavoljo tega malenkostnega spodrsljaja oz. manipulacije, finale eseja pre~ drugočiti, prestrukturirati pač ... Seveda če mu bo hotel omogočiti smisel.
Jezikovna skrivalnico:
Na str.  187 Problemov Dušan Pirjevec govori o biti bivajočega, ki io tudi imenuje "bivajočost bivajočega". (Kaj je mišljena esenca eksistence ali gre za kaj drugega?).   Na str. 22] Rastko Močnik o-menja "zavezujočnost" ideala.   Zakaj ji pravi zavezujočNOST in ne zavezujočOST ? Oziroma zakaj bivajočOST ni bivajočNOST? ~ Močnik kar naprej operira z   intencami   in   i n ten d i ra joč im . Kaj so pravzaprav te benedette intence ? Čisto navadne intencije (nomeni, poskusi, naklepi, tendence ita), k' jih ima tudi Inkret in še kdo, ali nekaj drugega, povsem specialnega? Kaj pa glagol in-tendirati? Je slovenska tujka za tendre-tendere, entendre - intende-re, tenter-tentare, intenter-intentare ali kdo ve kaj? Zadravec ,Si~ vec, Toporišič, Pogorelčeva, vsi svetniki, na pomoč! Na kolenih vas prosim za heideggerjansko prozorno eksplikacijo, elaboracijo in solucijo. Drugače bomo utonili v kolu najbolj črne, prav hribovske ignorance, iz mlake lingvistične zmede in nesporazumov pa bomo naredili ocean.
195