DUHOVNO ŽIVLJ leto iii ano JUNIJ 1936. BUENOS AIRES ESPIRITUAL A VIDA ESPIRITUAL THE SPIRITUAL LIFE SPORED SLOMŠEKOVIH PRAZNIKOV V MARIBORU 21. jun 1936. Mladinski dan. od 21. do 29. junija 1936 razstava vsega, kar nas veže in spominja na Slomšeka. Raz" stava bo v kazinski dvorani'. Dne 27. junija 1936. Sprejem gostov, zvečer slavnostna razsvetljava menta Ma~ ribora, kresovi na slovenskih vrhovih. Dne 28. junija 1936. Ob 10. stanovska predavanja: Za može.: Slomšek, učitelj in vzgled krščanske možatosti. Možje, čuvarji Slomšekovih izročil v slovenskem narodu. — Za žene: Slomšek in slovenska mati. Vzgoja otrok po Slomšekovih naukih. — Za fante: Fant po Slom šekovem srcu. Vera, luč narodne omike. — Za dekleta: Pobožnost in nedolžnost srca, dva bisera slovenskega dekleta. — Dekleta v Slomšekovi šoli. — Za dijaštvo in inteligenco: Slomšek, svetniški genij slovenskega ljudstva. Večnostno jedrQ Slomšekovih vzgojnih načel. Ob 15. igra na prostem “Sv. apostola”. Ob 18. večernice v stolnici. Ob 19. zbor slovenskih kolesarjev. Ob 20. koncert “Maribora”, Sattnerjev oratorij “Vnebovzetje”. Ob 23. sprevod mož in fantov z bakljami v prošnji procesiji, ki gre po mestu in mimo groba Slomšekovega na Slomšekov trg, odn. v stolnico, kjer je polnočnica in skupno sveto obhajilo moških. Pri polnočnici ima ljubljanski škof dr. Gregor Rožman nagovor, mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič pa sveto mašo. Dne 29. junija 1936. Od 3. zjutraj dalje: svete maše v vseh cerkvah in skupno sv. obhajilo ženstva. Ob 9% prihod prevzvišenih škofov in drugih odličnikov ter nato služba božja. Pridiguje škof dr. Ivan Jožef Tomažič, sv. mašo daruje škof dr. Gregor Rožman. Sprevod z Glavnega trga po Strossmajerjevi ulici mimo Slom šekovega groba na Slomšekov trg, kjer zastopniki naroda izročijo prevzvišenemu prošnje. Ob 15. se izvaja oratorij “Vnebovzetje”, Ob 20. je igra na prostem “Sv. apostola”. UPRAVA IN UREDNIŠTVO: Telefon 61 - 1073 Caseros 2780 Oj, ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik, s katerim sem prvič svojo ljubo mamo in dragega ateja klical, v katerem so me mati učili Boga spoznavati, v katerem sem prvikrat svojega Stvarnika častil — tebe hočem, kakor najdražji spomin rajnih starišev hvaležno spoštovati in hraniti. Za tvojo čast in lepoto, kolikor morem, skrbeti, v slovenskem jeziku svoje ljube brate in sestre Slovence najraje učiti. Želim kot hvaležen sin svoje matere, da kakor je moja prva beseda slovenska bila, naj bo slovenska tudi zadnja! ANTON MARTIN SLOMŠEK. ’®[e? VEČERNICA Glejte, že solnce zahaja, Skoraj za goro bo šlo; Hladen počitek nam daja, Pojd’mo veseli damo! Čujte zvoniti! Počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj. Sladko počivat zapoj! Sed’mo za mizo in jejmo S pametjo božje dari ; Srce hvaležno imejmo Stvarniku, ki nas živi! Vzemimo jedi in pijmo Sladkega vinca bokal; Svoj’ga očeta hvalimo, Ki nam tak’ dobrega dal ! Čujte po drevju šumeti. Glejte, kak’ vetrc pihlja Urno! Že začne mračiti. Hitro, da bom0 doma. Delo smo danes storili. Naj se vsa vas veseli. Bomo se tud’ poživili, Že se večerja hladi. Zdaj si počijmo po volji; Naj nas petelin vzbudi, Kadar škrjanček na polji Jutrnjo pesen slovi. Čujte zvoniti! Počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, Sladko počivat zapoj! Vsi bomo enkrat zaspali, V miru počivali vsi. Delo za vselej končali. V hišo očetovo šli: Takrat, zvonovi, Zvonite lepo, Klič’te k očetu damo. Klič’te nas v sveto nebo! Slomšek. ANTON MARTIN SLOMSEK Rojen je bil 26. nov. 1800 kot sin premožnih starišev na Slo-mu, v prijazni kmečki domačiji v Ponikvah na Štajerskem Med ■ Celjem in Mariborom. Šolal se je v Celju1. 1824 je bil posvečen v mašnika. Deloval je kot kaplan na Bizeljskem in pri Novi cer* kvi, potem kot špiritual v celovškem bogoslovju. Leta 1840 je postal župnik v Vuzenici in škofijski šolski nadzornik. 1844 je postal lavantinski kanonik, čez dve leti celjski opat in leta 1846 ga je božja previdnost postavila za lavantinskega škofa. Iz tega mesta je storil za slovenski narod nevenljive zasluge in ga bodo njegova dela še dolgo ohranila v blagem spominu pri vseh dobrih Slovencih. Umrl je 1862 dne 24 septembra. Želja vseh Slovencev je, da bi bil povišan tudi od Cerkve v svetnika. S svojimi deli je zaslužil to čast in od Boga jo je že tudi prejel. Slomšek je bil mož bistrega uma, neumorne pridnosti, globoke pobožnosti, zvest služabnik božji, goreč duhovnik, iskren ljubitelj svojega zatiranega naroda. Kot mlad kaplan sredi bizeljskih vinskih goric je kmalu zaslovel po svojih pridigah, polnih božjega duha in je cerkev postala pretesna množici, ki je od vseh strani hitela, da sliši božjo besedo iz njegovih ust. S čudovito ljubeznijo je zdravil bolne duše, ko je po cele dneve presedel v spovednici. Iz cerkve je stopil tudi med ljudi, tudi v vesele zidanice in skozi vinograde. Globoko so ga bolele nekatere nelepe razvade, pa sc je kmalu znašel. Stopil je med fante, med pevsko družbo in jim zapel. Slovenec Slovenca vabi. če se ti pit ne gabi, le pridi v gorco k nam, smo dobre volje tam. Po pameti ga pijmo, da pamet ne zgubimo, kak grdo bi pač bilo, ne znati kam domo. Bomo eno zapeli, da bomo vsi vešcli. Vsa žalost naj neha, kjer vinct je doma. Napi j še ti zdravico, na družbe veselico če prazen bo bokal, lx;š pa za druzga dal. Od gorice do gorice, od vasi do vasi je odmevala njegova pesem naprej in jih danes poje ves narod. Kdo je nepozno oneti En hribček bom kupil, bom trte sadil... To je bilo delo domo" ljuba in božjega moža, ki je na ta način veselemu slovenskemu značaju dal pesem za pošten0 zabavo in iz svoje župnije odpravil nesramno petje, ki žali Boga in plemenito srce. Kakor je na Bizeljskem začel, tako je pri Novi cerkvi nadaljeval. Leta njegovega kaplanovanja so bila zanj samega tudi koristna šola, kjer se je učil spoznavati dušo slovenskega naroda, kjer je njegova ljubezen do Slovencev še vsč bolj rastla. Svojega plemenitega dušnega pastirja so povsod tako vzljubili, da so glasno jokali ko je bil odpoklican na druga mesta. Boj za pravice slovenskega jezika je začel v Celovcu kot se-meniški spiritual. Prvo je bilo, da je vlival bogoslovcem ljubezen do slovenščine, jih navdušil za slovstveno delovanje in tako vzbu' vlil Slovencem celo vrsto mož, ki so postali borci za slovenske pravice v času najtežjega boja z nemštvom. Duhovnike, ki jih je vzgajal za božje delo med narodom, je znal navdušiti za to, da so podajali iz prižnice božjo besedo v čisti slovenščini in je tako utiral pot ljubezni do jezika in narodno zavest med vsem narodom. Spisal ši je v ta namen slovensko slovnico. Največ je pa svojemu narodu dal iz visokega mesta lavantinske škofijske stolice. Iz globoke ljubezni do slovenskega naroda mu je zrastlo spoznaje, da tisti Slovenci, ki umirajo svojemu narodu ko se potapljajo v nemško morje, se zgubljajo tudi v propalost svoje duše. Zato je sklenil postaviti mejnike, ki naj zavarjejo Slovence pred narodnim in verskim propadom. S silnimi žrtvami in napori je uspel, da je že proti koncu svojega življenja prenesi 1 1859 škofijski sedež iz nemškega Šent Andraža v Lavantinski dolini v Maribor. Preuredili so škofijske meje. S tem je Slomšek rešil slovenstvi kakih 200 tisoč duš, ki bi bili sedaj že narodno izgubljeni. S tem je vtisnil Mariboru slovenski pečat. S tem je postala spodnja Štajerska slovenska zemlja za vselej. Z ustanovitvijo Mohorjeve družbe je dal Slovencem dar, s katerim se pred vsem svetom lahko postavimo, ker ravno ona je s svojimi dobrimi knjigami največ pripomogla, da je naš narod dosegel tako visoko izobrazbo. Nemogoče bi bilo našteti vse, kar je Slomšek svojemu na- rodu napisal. 15 letnikov “Drobtinic” so prava zakladnica naukov in resnic za časne in večne potrebe človekove. Nešteto molitvenikov je bilo Slovencem napisanih. Nihče pa nam ni dal tako globokovrednih, kot naš Slomšek, ki je s svojimi pridigami in molitveniki in duhovnim pisanjem za nas Slovence to, kar je Sveti Auguetin celi Cerkvi. Živi jej a srečen pot. Krščansko devištvo, Hrana evangeljskih naukov, to so čisto zlato. Iz teh molitvenikov kar gori Slomškova topla ljubezen do neumrljivih duš in sije božja modrost. Vseh Slomškovih knjižnih darov bi bila cela gora. ' Nevenljive so Slomškove zasluge kot jučitelja Slovdncev. Njegov “Blaže in Nežica v nedeljski šoli” sta vzgojila cel slovenski rod preteklega stoletja. Iz Slomškove šole so zrast le one plemenite slovenske matere, ki so učile in vzgojile nas. so vzrastli naši očetje: dobri gospodarji in zvesti možje. To njegovo knjigo so prevedli tudi v češki in ruski jezik. Nikjer pa ni popisano in samo Bogu je znano, koliko je Anton Martin Slomšek za svoj narod molil in trpel. Da je bilo na njegovem življenskem potu mnogo bridkega, nam priča vsak življenjepis. Upamo pa, da bo njegovo svetost Bog tudi svetu razodel in k čudežem, ki so se na njegovo priprošnjo že zgodili dodal še novih, da ga bomo mogli častiti tudi na oltarjih. Koncem junija se vrše na Slomškovem grobu v Mariboru Slomškovi dnevi, ki s0 izraz te naše velike želje in molitev vsega slovenskega naroda, da bi Bog poveličal med svetnike A n-t o n a Martina Slomška. Vsemogočni Bog, ki si nam v svojem služabniku Antonu Martinu Slomšku poslal tolikega učenika in pastirja usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet zveličanim. IZ SLOMŠKOVE ZAKLADNICE Komur jesti ne diši, nima dobrega zdravja. Komur dober nauk mrzi, se za hudo pripravlja. Potrpežljivost rožice sadi, jeza pa trnje. Kdor pomore drugim iz nadlog, rad pomaga njemu Bog. Tam kjer glad mori lenuha, najde priden dosti kruha. OČETOVA HIŠI Na holmu prijaznem vrh vinskih gora Je hiša očetova stala. In kakor mogočna kraljica okolici se je smehljala. Minila so leta od časov, Že v grobni mi oče leži. A hiša, četudi brez njega, Mi misli na njega budi. Ne vem kdo zdaj v tebi kraljuje, ne vem kdo ti je gospodar, Pa naj bo kdorkoli že hoče. Pozabil ne bom te nikdar. Kak0 naj bi tebe pozabil? Življenja najlepšega dni Sem v tebi veselo sprovodil. Oj hiša očetova ti. Zdaj loči me motno vodovje Od vrhov teh vinskig goric. Pa vendar čez širno valovje Pošiljajo vedno mi klic: () pridi mi srn rodne grude, Spet vinska trta cveti, Nastavila mnogo je cvetja, Vsa gora opojno dehti. Bom prišel, premagal zapreke. Vsak dan je močnejši tvoj glas, Tam lepa so bla mlada leta, Bc lep tudi moj zadnji čas. Anton Podlogar. Maj gre Mimo Tvojih tal SLOVO. Hitro so bežale ure. Čas. ki je bil Janezu še sojen pred od' hodom, je tekel netit egoma dalje. Domislil se je, kako je kot droben otrok materi včasih vrvco staknil iz kolesa, ko se je okoli kolovrat;, in matere smukal, natikal papir na “štangioo”, da se je lepo vrtel z vretenom. . Tudi danes bi hotel zaustaviti tisto kolo, ki mu je tako hitro in neusmiljeno požiralo minute in ure. Ko so v soboto zvonovi oznanili spet sveti večer, po navadi pač kot vsako soboto naznanijo naslednji Gospodov dan, je kar bridkost prevzela njegovo srce ob misli: danes teden jih več slišal ne bom... Bog ve kje daleč od doma... O prelepa pesem naših zvonov... Kar postal je med delom, kar ni bila njegova navada, da se še danes navžije te angelske pesmi, ki jo pojo zvonovi čez domačo ljubljeno zemljico. In ko so zvonovi vtihnili, se je oglasila gori nad lazom še kukavica. Nehote je prisluhnil, kaj mul bo povedala, ko jo naj" brže pred odhodom tudi več slišal ne bo. In bo onemel tudi njen glas. Saj, tako je pomislil, drugje kukovice gotovo ni, ker drugi je ne razumejo, ker ona le po slovensko zna... In je sledil njenemu glasu. Petindvajsetkrat je že naštel in še mu je štela naprej . . . Hvaležen ji je bil za njeno tolažilno pesem. * * * Vsa okolica je vedela, da Lovrinov Janez odhaja v Ameriko. Kdor ni zvedel že preje, je to ono nedeljo lahko razbral iz vabila Prosvetnega društva, ki je oglašalo, da je popoldne po šmarnicah društena prireditev in slovo Lovrinovega Janeza. “Henrika, gobovega viteza” so postavili na dnevni red in lepih pesmi celo vrsto. Obilna j c bila vdeležba pri cerkveni pobožnosti in do zadnjega kotička se je napolnila dvorana. Janezu je bilo na moč neprijetno. Saj je ni bilo ves čas, odkar je on v društvu, prireditve, kjer bi ne nosil velikega dela bremen» on, —- danes bodo igrali in peli brez njega. Kar ni se mogel sprijazniti z mislijo, da je to mogoče, in vendar je videl, da gre dejanje naprej. Henrik, mlad in lep, močan in zdrav odhaja v daljni tuji svet, na križarsko vojsko. Poslovi se od zaročenke, matere, sestre, vseh domačih, vseh dragih. Marsikatera solza se je utrnila ob ginljivem prizoru slovesa, ko je mati dala sinu svoj blagoslov. Čez nekaj let se vrne domov — gobav. Vse ga zapusti, vse pred njim beži, edino najdenka Blanka, ki jo je Henrik od uri slovesa smrti rešil in materi izročil, naj njej izkazuje materinsko ljubezen s katero ljubi njega, edino ona ne beži pred njim in mu nazadnje doseže celo zdravje. Prevzela je igra tudi Janeza. Z-odprtim srcem je zajemal nasvete. ki jih je slišal iz ust Henrikovega vzgojitelja in njegove plemenite matere. In če ga čaka morda tudi tako strašna ali podobna usoda... Da, nič se ne ve, če ga ne čakajo bridke preizkušnje. . . Ko je minila igra, je stopil na oder podpredsednik prosvetnega društva, da se zahvali Janezu za njegovo lepo delo, ki ga je v društvu vršil, da mu vošči srečno pot in veselo svidenje čez nekaj let. Potem s() mu pevci zapeli: Slovenec sem, tako je mati dja-la... Potem je vstal gospod Matevž. Kot oče ga ie nagovoril. Saj ga je krstil, saj mu je včasih tudi očeta nadomestil potem, koje ta odšel v prerani grob. “In kij odhajaš, ko je že tako, da iti moraš, vedi: strašna stvar so gobe, strašna je vsaka, bolezen v tujini, kjer m dobre, ljubeče matere, ki bi ti stregla, zato pazi svoje zdravje. A vedi pa to, da je najhujša bolezen greh, ki vniči dušo. Vedi, da boš prišel v tujini skupaj z ljudmi, ki jim je greh zaželiena slast, ki nič ne pomislijo, da je sad greha obup ir. večna smrt. V dneh, ko bo prišla tudi nate preskušnja, ko te bo vleklo, da bi se tudi ti vrgel v nesnago, v kateri drugi žive, takrat vzemi v roke tole knjižico, ki je še bolj zlata znotraj kot zunaj: Življenja srečen pot. Vedi, da je samo ta modrost tista, ki te bo prav vodila in k pravemu cilju pripeljala. In če boš videl, da dela cel svet drugače, spomni se, da je samo Jezus “Pot Resnica in Ži v 1 j e n j e“. Jezus naj Ti bo učitelj po tej zlati knjižici Slomškovi, Marija naj li bo mati in angelj varh naj te varje. Nobenega dne brez križa ne prični, nobenega brez križa ne končaj. Če prideš v razmere, da v nedeljo ne boš mogel k maši, pa pošli svoje misli tu sem k nam na ta oltar, kjer ho tvoja mati vsako nedeljo zate molila in tudi jaz te ne bom pozabil. Spet so zapeli pevci. Nazaj v planinski raj... Saj ja. pla* n in sem sin. Me vleče na planine, po njih srce mi gine. .. Tudi Janez je moral nazadnje stopiti na oder. Ni hi! v zadregi za besedo, toda v srcu mu je bilo tako tesno, da je komaj spravil -glas skozi grlo. Po zahvali za slovo, ki so mu ga priredili je pristavil še takole: M nogi so že v tujine sli. Denarja in sreče iskat. Mnogi so srečali nesrečo. Iskanega niso našli, in v tujini madež svojim domačim postali. Prosim vas vse, ki sem vam zvest prijatelj biti skušal ves čas: spomnite se me. ko boste lahko toplo molili doma, ko boste po domače z Jezusom govorili. spomnite se name, da naj me dobri angelj varje, da se tudi z menoj podobno ne zgodi. In ko boste prejeli iz' tujine moj prvi pozdrav, vedite, da teško, teško čakam, kdaj iz domovine kak pozdrav dobim. Nedopovedljivo veselje mi bo vsak spomin iz te ljube zemljice. Če tudi bodo mnoge dežele in široka morja legla med nas, moje misli in želje bodo vsak dan pri vas. Tudi vi ne pozabite name. Zrel fant jv bil fanez. Vojaška leta so bila že za njim, zato je tudi že v njem dozorela njegova moška narava. Tudi njemu je hitreje vdarilo srce, kadar ga je dosegel nežen dekliški glas, Prijetno, toplo ga jc prevzel zvonki dekliški smeh in pesem. Tudi njegovi pogledi so hrepeneli za lepo dekliško prikaznijo. Marsikdo v njegovih letih se slepo prepusti vetru. Z življenjem, ki je v nasprotju s postavo Stvarnikovo naredi nesrečnega in nezadovoljnega sebe in dekle. Janez je razumel, da je nagon slep. Kakor je vsako stvar vedno skušal trezno prevdariti, tako je presodil pravilno tudi to, da je fantovo nagncnje do dekleta dobra stvar, toda pamet mora biti močnejša. Pamet' namreč mora voditi človeka celo življenje, tisto čustvo ima pa Samo ta namen, da se ljudje za zakonsko zvezo najdejo. Ob razmišljanju globoke vsebine človeškega življenja je doumel, da se na vsakem človeku ponavlja zgodba prvih Staričev v raju. Lep in zapeljiv se jima je videl sad prepovedanega drevesa, a bi ju srečne napravil le, če bi se ob njem hotela premagati in se mu odreči. Ker tega nista storila sta napravila nesrečne ne le sebe, temveč tudi svoje potomce. Tudi fant teži za dekletom, a sreče ne najde v tem, če se nagnjenju grešno vda, marveč če ga po božji postavi brzda. Zato je Janez svoje srce varval, da mu ne bi obolelo na zaljubljenosti. Pa pri vsej svoji navidezni nedostopnosti je vendarle občutil, da nasproti Jeranovi Rezki ne more biti tako neobčutljiv kot do drugih. Nazadnje si je sam priznal da to dekle rad vidi in sliši. Ostala je pa to spoznanje njegova skrivnost, ki je niti njej ni razodel. Ono nedeljo pa, zadnji dan doma, dan ko se je od javnosti poslovil, je stopil tudi do nje, ki jo je na skrivaj ljubil. * * * Presenečeni so bili nad njegovim vstopom ta dan. Rezka si je na tihem močno želela, da bi mogla spregovoriti besedo z njim. da bi mu vso srečo želela na pot. Tudi je mislila na to, da bi mu dala v slovo šopek nageljčkov, da ne bi odšel v tuji svet brez pušeljca, a ni vedela, kako naj bi to storila. Pa je prišel sam in povedal: Rezka, ali boš kaj jokala za menoj ? Ali imaš pušeljc zame ? Glej no Janeza 1 Saj pravijo, da te vse dekleta rade imajo. Bog ve koliko pušeljcov že imaš! tako je rekla • Rezka, pa kot da se je zbala, da ne bi vzel njene besede za res, je hitela: čakaj da vidim, če je kak nagelček zate. In jih je kar kmalu bilo cel šopek, lepih, polnih, živordečih in lepo dehtečih in še širok rožen-kravtov list in nekaj rožmarinovih peresc... nagelček, rožetr kravt, rožmarin, da boš se postavljal z njim... Ko mu je pripe- njala šopek, ji je namignil, da ga bo zelo veselilo, če mu bo na" pisala kak pozdrav. Njen šopek pa bo čuval, da ga nikdar ne zgubi. Toplo sta si stisnila roke in še od drugih se je Janez poslovil, a kaj na kratko, zakaj čuitil je, da ga bo sicer čustvo zmagalo. k f s i t S i i i t. $ *• Predno je zadnji večer legel k počitku sta še z. materjo imela važci posvet, kako naj vodi dom. Komaj je petelin oznanil nastajajoči dan, že je v materini sobe zagorela luč. V ra je že štiri proč. Bridko je bilo ljubečemu materinemu srcu. Kot da je >b sinovem mrtvaškem odru, tako bridko ji je bilo. A bila je močna žena, ki je razumela kaj je dolžnost. Hitre se je obrnila, da sinu pripravi še zajtrk, zakaj čez pol ure omnibus že gre. Mariji in angelu varim je sina izročala med tem in nato stopila, da ga zbudi. Še je spal. Kakor otroku tolikokrat, mn je spet danes naredila na čelo križ in ga poljubila. Predramii se je tedaj Janez. Ko se je pokrižal sc je takoj zavedel, kaj ga danes čaka. V nekaj minutah je bi! s svojo zunanjostjo gotov, potem je kot sleherno jutro pokleknil. Sveti an-gelj varuh moj. bodi vebno ti z menoj... O Marija vodi me po nedolžni poti... Nikoli ni tako globoko doumel teh besed kot danes, ko jc tako dobro vedel, kako zelo mu bo potrebno božje varstvo, da ga tujina ne vniči za čas in za večnost, da doseže svojega potovanja namen. Ko je končal kratek zajtrk je prišla najbolj bridka ura za sina in mater, ura slovesa. Sin moj, torej je res, da greš. Vsak dan bom molila zate, da te božja roka vodi, ti pa vedi vsak dan, da te božje okQ vidi in vedi, da bom jaz umrla žalosti, če bom morala kdaj zvedeti, da si mi postal izgubljeni sin. Vedno sem te ljubila, zate molila vsak dan, zate svoje trpljenje Bogu darovala, zate bom molila vsak dan tudi poslej. Kadar te bo v daljnem svetu motila grda skušnjava, spomni se svoje sive matere doma, spomni se svojih bratov in sestra, da boš imel v preiskušnji več moči. Tale svetinjica naše Nebeške Matere iz Brezij naj ti bo od mene spomin. Marija naj te varje, ker jaz ne bom mogla. In tale rožni venec, skrbi da ga ne izgubiš, da njegove molitve ne pozabiš. Solze so stopile obema v oči, in da bi Janez to prikril, je pohitel, da poda še vsaj roko mlajšim bratom in sestram, ki so še sladko spali. Ko je opravil to, mu je mati še enkrat naredila na čelo križ in ga pokropila z blagoslovljeno vodo. Iz dalje je že bilo slišati glas omnibusa. Se sta si stisnila roke v slovo, še mu je mati ponovila: Sin moj, ne pozabi Boga, ne pozabi Jezusa, ne pozabi Marije... (dalje sledi) Janez. Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže. Miza, ki se z molitvijo začne in z molitvijo konča, ne stradala. Slomšek. bo Tistim, ki se spodtikajo. Že ves čas, odkar objavljam cerkveni vestnik v naših tedni-kih se pojavljajo napadi na uredništvo Slov. Tednika. G. urednik stoji na stališču, da naj list služi vsem dobrohotečim v smislu svobode in sem mu hvaležen, da svojemu načelu in listovemu namenu služi neustrašaneno kljub tem napadom —■ kateri pa so jako daleč od tega, da bi bili splošno slovensko mnenje, marveč so le zaganjanje gotovega prav ozkega kroga, morda celo ene same osebe, pod raznimi imeni. Sedaj “Mirba”. Na zadnji napad naj vendarle dam par misli v prevdarek. Pravi, da “vera je in bo odločen in največji sovražnik človeštva” in da to sledi iz “stvarnih in neovrgljivih dokazov”. Jako enostavno! Kot so nekoč Jezusa tožili pred Pilatom: “če bi ne bil hudodelec, bi ti ga ne pripeljali... “Pa mu le nič niso mogli dokazati, da si je Pilat še nazadnje roke umival! Mirba bi nam morda mogel postreči s tistimi stvarnimi dokazi! Morda je Mirba že marsikaj izkusil. Ni pa še napravil tiste življenskc skušnje, ki jo imajo za seboj oni, katerim krijejo glavo sivi lasje častitljive starosti. Oni so v svojih zrelih letih zapuščali svojim otrokom vero kot najvrednejše dedščino, oni, ki so poznali tuldi bolezen, tudi onemoglost, revščino in bedo, in ki so iz vsega tega ustvarili življenski nazor, ki velja za vse. Tudi mi bomo imeli še prilike dovolj za to, da se o večni veljavnosti te modrosti prepričamo sami, tudi Mirba, če prav sedaj misli povsem drugače. Morda Mirba zna na pamet celega Marlesa in Ljenina. Prepričan pa sem, da ne ve kaj je napisano na prvi strani katekizma in še manj kaj sledi dalje. Kadar bo spoznal in razumel kaj je vsebina vere, bo tudi on drugega mnenja. Mirba je za svobodo! Tako je prav-! Naj torej govorimo z isto pravico vsi. Toda kako vendar to, da v tej svobodi ne sme biti prostora za cerkven; vestnik? Zakaj torej “svoboda”! Če ni za vse! Omejitev svobode je vedno znak nasilstva! Svobodo omejujejo tistemu katerega se boje. Ali se morda tudi Mirba vere boji? Sc boji da on in njegovi ne bodQ s svojo modrostjo vdržali če bo tudi veri dana svobodna beseda? Če je vera laž, se je ni treba bati, marveč premagajte jo, to*