ZGODILO SE JE PRED SKORAJ 120 LETI - IN SE DOGAJA ZDAJ
SLOVENSKA ZASTAVA NA OJSTRICI
VALENT VIDER
Ko se v teh letih spominjamo in proslavljamo 100-letnico SPD in njene Savinjske podružnice, zgraditve ceste v osrčje Savinjskih Alp: odprtje prve planinske koče SPD v Savinjskih gorah, Kocbekove koče na Mollčkl planini, prvega leta izhajanja PV in še drugih dosežkov pred 100 leti, se obenem s hvaležnostjo spominjamo tudi takratnih pionirjev, ki so vse te dosežke izvedli. Res so si zaslužili trajen spomin v naših srcih in spomenik.
Kako je bilo v tistih časih pred letom 1892, ko se je to dogajalo in so se tuja društva trudila zagospodaritl nad našimi dolinami in gorami, jim dati nemški značaj, nam obudi tudi črtica »Na Ojstrico«, ki jo je v solčavsko spominsko knjigo dne 4. septembra 1874 zapisal Tone Fišer, takratni solčavski kaplan, in ki se glasi:
NA OJSTRICO!
POPOTNA ČRTICA - 4. 9. 1874
Nisem še poznal Solčave, tudi malo slišal o orjaških njenih hčerah, ki to Štirsko Švico branijo pred tujstvom; pa ko sem bral »Slovo Žolc-paškim planinam«, pisano po pokojnem in za nas Slovence nepozabljivem buditelju in voditelju narodnega občutstva, slavnem Antonu Martinu Slomšeku, sem nehote hrepene! se spoznati s košato Raduho, visoko Ojstrico, gorjato Rinko, zobato Olšavo, kakor slavni pesnik te mogočneže opisuje.
Osoda mi ni bila nevgodna, kajti prvi moj delokrog v vinogradu Gospodovem bil mi je ravno tukaj odločen. Ko spremljam 3 tega septembra leta 1874 svojega znanca v Logarski Kot proti Plestl, in ugledam belo, proti sinjemu nebu se vzdigajočo mogočnico, visoki vrh, vzbudi se mi že zdavnaj goječa želja, tega velikana pohoditi. Slišal sem večkrati o težavni in daljni poti, - o nevarnosti proteči vsem ki se drznejo na njeno
čelo stopiti, a vendar se nisem vsega tega zbal, tem manj ker se mi je bltžna zdela in ker človek rajši posnema česar vidi, nego stori česar sliši, odločim se takoj drugo jutro na Ojstrico podati. Nap rosi vši si P lesnik a nevarne poti ml vodnika, počival mimo sem poletno noč v Savlnskem krilu.
Ob treh in pol ure zjutraj se podava na težavno pot. Okoli petih prikorakava do Klemenčeve jame. Na stanu najdeva dva že bedeča pastirja, ki sta ravno masovnlk kuhala Pripravna fanta htela sta nama takoj z masovnikom postreči, toda ker sva si v Plesti dobro rebra podstavila, zdelo se nama je odveč okusiti planinske hrane, in podava se naprej.
Ze je jelo vzhajajoče solnce svoje žareče žarke na Ojstričnih vrtoglavnlh stenah vpirati, ko prisopihava na vrh snežne jame (v kteri sneg večnosti pričakuje). Nenavadno krasen prizor sva tukaj imela; kajti zmiraj se vrteče solnce je čarovno zlatllo velikanski slap, ki je v penečih curkih podzemeljsko strugo Savinsko oživljal. Potnim čelom, čeravno v mrzlem ozračju dospe va Škarje. Tukaj se nama je potrebno zdelo nekoliko zlatih kapljic vinske trte zavžiti, In kmalu se podava v pošev po južnem Ojstričnem območji. Le samo pol ure še greva, in bila sva pri jedru najnega pota.
Kako sva na Ojstrico prišla, kje sva hodila, kaj sva prestala, tega moja roka ne zamore zapisati; le to vem, da sva iz Robanove oziroma Lučke strani se podala na Ojstrico, kjer gotovo nobeden ni hodil onih, ki se ponašajo, da so na Ojstrici bili. Midva bila sva zašla in vsled tega zabredla med vrtoglavno skalovje, tako, da je vsaka stopinja bila nevarnejša, najino življenje pa viselo na niti Pa Božja pomoč in korajža junaška nama sta pripomogla priti na Ojstrico. Na vrhu Ojstrice se mi je zdelo, da tu niso več očem meje stavljene, kajti videl sem odprti svet tako daleč, da se je vse v sinjenem nebu
*fo
__1, !.■>. ^f*« ttjfi'm J? y^/jfy

i) ù-vc? t^fy. SJ mJ'-^ft*/i, '/¿¿¿¿¿Ji^-t d' /trt^f/jsi^H snas^fitté^
PLANINSKI VESTNIK
zakrilo. Tu so se mi vresničene zdele besede pesnikove:
»Kamorkoli se oko ozre.
Povsod se mi nov svet odpre.«
Iz o kužnega ozračja čisti zrak požiraje sem si mislil: Če te nižine zrak okuži, trdi vsega Boga ni. Pojdi na Ojstrico in povedala ti bo. da je En Bog. Nisem zamudil te besede vrezati v jasenov stebrček, ki naj bodočim popotnikom Ojstričnim priča, da je bilo verno srce na njenem čelu.
Tone Fišer tukajšnji kapelan.
15, julija 1875 sem bil drugokrat na Ojstrici spremljan od Viteziča in Plesnika. Pri tej priliki sem postavil železno slovensko zastavo na vrhu Ojstrice, ki se o lepem vremenu s prostim očesom Iz Plesti vidi.	Ant. Fišer
tuk. duh. predstavnik.
(Pripomba: V i tezi č je hišno ime iz časa celjskih grofov. Lastnik Anton Herle, mežnar in gostilničar v Solčavi, po vsej Sloveniji znan čebelar in vsestranski pionir SPD, graditelj potov In planinskih koč. - Plesnih, lastnik kmetije V Plesti, Janez Piskernlk, ki je tudi bil organizator gradnje planinskih poti, Koče na Okrešlju In pozneje tako imenovanega Piskernikovega zavetišča, prve planinske koče na kraju sedanjega planinskega doma in je bil oskrbnik v njej. Piskernik je tudi trasiral cesto Iz Solčave v Logarsko dolino In Železno Kaplo.)
KAKO LEPO SO PISALI VČASIH!_
Danes, po 100 in več letih, ko nimamo več časa ali volje za lepopis In pogosto ne občutka za pravilnost zapisov krajevnih imen, se v resnici lahko čudimo, kako so to zmogli takrat, ko so bile šote dostopne le redkim, pa še te niso bile slovenske. Kako sedaj pozabljamo, da so pravilna imena največkrat tista, ki so jih dali in jih še govore domači prebivalci, ne pa prlnešena ali izmišljena od posameznih tujcev, ki so le po naključju prišli in spet odšli! Kako lepo piše
Fišer, da se »iz Plesti vidi«! Čeprav je šele leto dni bival v Solčavi, je že zapopadel, da imajo v Solčavi imena kmetij prednost in s tem stalnost pred vsakim le začasnim lastnikom kake kmetije! Tako bi rekel »iz Loga«, ne od Logarja, »raz Klemenče« in ne od Klemenšeka, »iz Potoka« in ne od Potočnika, »z Bukovca« in ne od Bukovnika Itd. Kako z občutkom do pravilnih imen in rabe le-teh je pisal Fišer - prav kakor so pisali takratni izobraženci, ki so bili doma v Solčavi, slavni Martinčev profesor France Štif-tar, Jernej Marovšnik in drugI: »Robanov travnik, Log In Plest«.
Šola, prevzetnost ali domišljavost nas je pogosto pripeljala v zmešnjavo in nevednost. Kako lepo nas prebuja iz take nevednosti prof. Stanko Klinar v svojih delih, opisih gora in planin tudi v PV: o pravilnosti imen in rabe iz prejšnjih Časov, ki so - kljub zavajanju - v kraju še vedno ohranjena.
Med več drugimi spada med skažena imena, prinesena od drugod, tudi beseda »Grohat« in »na Grohat«. Res se to ime upravičeno rabi drugod, na drugem kraju na Slovenskem, ki ga navaja novi Atlas Slovenije, ne pa za planino Grohot pod Raduho, ki je planina solčavskih kmetov In tudi zemeljsko od pamtiveka spada v Solčavo. Več kot sto let samostojna občina Solčava je leta 1955 zgubila del samostojnosti ob združitvi občin, saj pravilnosti imen ne posvečajo več pozornosti. To se vidi tudi Iz imenovanja Pavličevega sedla za Vrh, medtem ko so za Jezerski vrh znali obdržati domače ime in ga niso prevajali iz nemščine.
NAPRAVIMO RED V SLOVENŠČINI!
Po vojni, v kateri je bila Solčava domala z vso okolico požgana, smo imeli Solčavani, ki smo še preostali, dovolj dela z obnovo domačij. Zato smo na prošnjo plezalcev iz Mežiške doline, ki so se vadili v stenah Raduhe, privolili v gradnjo zavetišča v Grohotu. Ko so res zgradili zasilno bajto v slogu drugih planšarskih bajt v Grohotu, so nanjo pritrdili tablo z napisom »Zavetišče na

74
PLANINSKI VESTNIK
Grohatu«, To spačeno ime tujega »izumitelja« pa je le ostalo v beležnicah nekaterih piscev člankov v PV in je prišlo na Geodetski zavod in v planinske karte. Ko je zasilna bajta -zavetišče kmalu propadlo, so zgraditi na višjem, a zaradi plazov kočljivem kraju lepo zidano kočo, ki jo je pa res kmalu razrušil snežni plaz. V zadnjih letih so zato gradili v spodnjem" Grohotu lepo kočo, a spet z napisom «Koča na Grohatu«. Poleg te pa gradijo še posebno kočo za alpiniste - skalaše. Pri koči so prigradili velik del pašnika, vendar so morali ograjo na zahtevo pašne skupnosti odstraniti. Domačini razumejo potrebo po planinski koči v Grohotu, prek katerega poteka tudi Slovenska planinska pot, vendar je treba pri tem upoštevati domače solčavsko lastno ime in koristi pašne skupnosti Lanska nesreča, ki so jo povzročili planinci sami, naj jim bo pouk.
Premalo posluha za lastna imena in koristi na obrobju velike občine spodbuja željo za zopetno odcepitev na sicer majhno, a vendar samostojno občino Solčava. Tako bi svoje koristi in pravice neposredno lažje varovali. Kot je razbrati iz številnih člankov v PV, se v nevednosti ali malobrižnosti pojavljajo tudi drugod skažena lastna imena in bi bil čas, da bi temu napravili konec.
Kakor je pred leti že kazalo, da naj bi opustili ime »Savinjske Alpe« in je temu na naš ugovor in na predlog Planinske zveze Slovenije točno pred 20 leti podal svoje mnenje akademik profesor df. Svetozar llešič pri SAZU. tako bi naj tudi sedaj SPD - PZS samo ali skupaj z določeno avtoriteto napravilo konec napačnim imenom in njih rabi. V karte in v pisno rabo prevedena pravilna starobltna imena bi se sča-som spet poenotila.
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
CLOVEK-GORA-POEZIJA
Ob praznovanjih 100-letnlce SPD-PZS i 18931993 bo v Planinski založbi Slovenije izšla drobna knjiga z naslovom Človek-gora-poezi* ¡a.
Pri nas so vedno živeli ljudje v gorah in z gorami - da, tudi naši pesniki. Kar nekaj je poezije o gorah izpred leta 1393 in kar veliko iz teh dolgih 100 let. Izbor pa je majhen in knjiga drobna, saj nas gmotne možnosti vedno omejujejo. Pa vendar: knjigo smo izdali skupaj Založniški odbor pri Planinski zvezi Slovenije in Založba Mihelač. V njej je 82 pesmi od Vodnikovega Vršaca do pesmi sedanjih pesnikov. Na koncu knjige je kratka spremna beseda, nekako takšnale:
.Človek in gora - dva svetova porajata v svoji poduhovljenosti nov svet: svet poezije, svet sozvenenja misli in ritmične polnosti besede ter ju povezuje v neminljivo lepoto. Ta knjižica naj bi to potrdila...
... Svet gora je poln kontrastov in trenutnih sprememb, ko se hkrati v tisočletjih komaj zaznavno spreminja, in poln je nečesa komaj slutenega, veličastnega, neminljivega, stalnega in tako zelo svobodnega. Prav to dvoje zadnje, občutja svobodnosti in stalnosti, pa človek zagotovo vedno najbolj pogreša - in morda je prav to tisto, kar ga v gorah poleg same lepote in prvobitnosti najbolj osvaja.
, Izbor pesmi In spremno besedo je pripravita Darinka Petkovšek kot članica Založniškega odbora pri Planinski zvezi Slovenije prav v počastitev 100-letnice, založba Mihelač pa je s svojim sodelovanjem to izdajo podprla. Knjiga bo Izšla sredi februarja.
TAM CEZ 2A MATAJURJEM
Marička Žrl ¡daré ič
Med bore dremajoče se je zapletla burja, v njih tiho, tiho joče. Tam čez od Matajurja in nad dolino Soče oblak se črn sprehaja.
Oblak, kot žalost siva teh, ki so tam ostali. Požeta je zdaj njiva, zastonj so prst rahljali, skoz srca se preliva obup in strah brez kraja.
Bo jutri sonce vstalo tam čez za Matajurjem. sveitéje bo sijalo nasproti vsem neurjem, in ves obup pregnalo iz src trepetajočih?
TIŠINA, NABITA Z GLASBO
Helena GlacomelM
Rada se izgubljam v tišini in
se razkrajam v besedah ki so poezija. Flada v glasbi iščem
svoj pozabljeni jaz.
75