45° Listek. O Vrazovoj kritici. Napisao dr. Milivoj Šrepel. U Zagrebu. Knjižara jugo-slavenske akademije. 1892. 8°. 52 str. Cena? — Profesor klasiške filologije na zagrebškem vseučilišči, ki se mnogo bavi tudi z zgodovino hrvaške in srbske književnosti, izdal je o Vrazovi kritiki knjižico, v kateri so z malimi izpremembami ponatisnjeni članki iz »Vienca« (leta 1888., br. 33.—41.). Hvaležni smo pisatelju, da je svojo razpravo odtegnil mraku pozabljivosti, ker taki resni in temeljiti spisi so pri nas na jugu redki. Premalo še čutimo potrebo kritičnega izučevanja naše minulosti, in pisatelj toži po pravici, zakaj se ne objavi korespondencija iz ilirske dobe in zakaj še živi Ilirci ne zapišejo in ne iz-dado svojih spominov (str. 5.). Koliko zanimljivega za ilirsko in naše slovensko gibanje je odnesel n. pr. tudi naš Davorin Trstenjak s seboj v grob ! Kaj se da črpati samo iz Vrazovih pisem, ki nam jih je izdala »Matica Hrvatska«, vidi se tudi iz Sreplove razprave. Na podlagi tega gradiva in Vrazovih del je pokazal pisatelj, da Slovenci ilirstvu nismo dali samo prvega pesnika, ampak tudi prvega kritika in satirika. Prvi pa se tukaj ne sme' razumeti le v navadnem pomenu te besede, ker tako prvenstvo se je takrat in tudi pozneje lahko dosezalo v raznih strokah. Vrazu pa se moramo res čuditi, kakd je mogel po sedmih letih književnega preporoda (leta 1842.) osnovati mesečnik, kakeršnega Hrvatje po tem do naših dnij niso več doživeli in katerega tvidi takrat niso ocenili pravično. Sploh je bil pravi književnik med diletanti svoje dobe le Vraz; navdušen in z bogato fantazijo nadarjen romantiški pesnik je bil zajedno trezen in učen kritik. Plitvosti in pretiravanja mladostnega rodoljubja je Vraza varovala njegova obširna omika, njegovo znanje svetovnih in slovanskih literatur. Najlepše dokazuje to njegova samostalna sodba o Dubrovničanih že v dobi, ko se je njih književnosti vse le čudilo in jo povzdigovalo do nebes; Vrazu je bila seveda tudi draga kakor vsa minulost in starejše duševno gibanje slovanskih plemen, ali zakrival ni, da so Dubrovničani le po jeziku, njih junaki le po imenih »Slovinci«, po duhu in gradivu pa Romani. Vrazu je bilo znano navadno življenje in mišljenje svojih rojakov na jugu, narodno pesništvo vseh Slovanov, vzor so mu bili tako ndrodni pesniki kakor Mickievvicz in Puškin: po takem o Dubrovničanih tudi ni mogel soditi drugače Zanimljiva je tudi treznost, s katero je Vraz Hrvatom in Srbom pri priliki, ko je »Matica Srpska« razpisala darilo za veliko epopejo, priporočal, naj se brigajo za dno, česar je najprej in najbolj treba za ndrodni život (str. 4f.). Razpravi bi želeli, da je bolj zaokrožena in da nam o Vrazovi kritiki pripoveduje še več, zato pa menj o pravdah etimologov in fonetikov naše dobe. V obče pa je pisatelj prav dobro ocenil Vrazovo kritikovanje, ali ne zlagamo se ž njim, ako končuje: »Pa i ako Vraz nije i nije mogao biti Saint-Beuve, a ono je svakako Lessing hrvat-skoga preporoda, u Hrvatskoj prvi osnivač kritike.« Tako primerjanje je vedno nekoliko šepavo in spominja na ono dobo, ko smo hoteli imeti svoje Homere, Tirteje, Ovidije, Iloracije i. t. d.; v tem slučaji pa sploh ni pravilno, ker Lessing in Vraz sta si le po zunanjosti in le toliko podobna, da sta bila oba tudi kritika. Ne smemo pozabiti, da ima preporod slovanskih plemen svoje korene v Herderji in v romantiki, posebno v nemški. Nemški romantiki so ustvarili kult narodnosti; pobožno so izgovarjali besedo »narod«, čudili so se vsemu, ljubili in zbirali vse, kar je ž njim v zvezi; ljabeč pa so se tudi zamišljali v srednji in stari vek neklasiških narodov; Evropi so odkrivali njih poezije, začeli študirati njih jezike in kulture. Tdko je bilo tudi Vrazovo delovanje, in če tedaj hočemo prvaka ilirskih pesnikov komu primerjati, moramo reči, da je še najbolj podoben bratoma Schlegloma. Na str. 23. je kriva opazka o Korytkovi zbirki slovenskih narodnih pesnij, ki pa nas spominja, da smo z izdajo svojega narodnega blaga zaostali za drugimi Slovani. ¦ Listek. 451 Čakamo še vedno, da nam priredi kdo zbirko vsaj že zbranega, tiskanega in netiskanega ndrodnopesniškega gradiva. Naj nam kompetentni učenjak, ki se je lotil tega važnega dela, ne da čakati predolgo. Upamo, da v naše dni vsaj ne naleti na nerazumno spod-tikanje in na druge težave. M. Murko. Češko narodno gledališče je doseglo na glasbeni in gledališki razstavi dunajski velikanski uspeh. Vsi listi stolnega mesta so ne glede* na svoje strankarsko stališče slavili češke predstave in poudarjali, da se češka drarnatiška umetnost po pravici lahko meri z nemško umetnostjo. Sosebno je navdušila preodlično občinstvo Smetanova opera ,,Prodana nevesta", ki se je igrala v Pragi že nad dvestokrat, katera je pa šele dne" i. in dne" 4. rže"nega cve"ta na dunajski razstavi zaslula daleč izven domovine. Češke umetnike je občinstvo kar pri odstrtem prizorišči viharno klicalo na oder, naj odličnejši gostje so osebno čestitali ravnatelju g. Šubertu, kritiki pa so oduševljeuo proslavljali češko glasbo in nje izvršujoče umetnike. Igrala sta se dalje takisto uspešno Smetanova opera ,,Dalibor" in Dvofakov ,,Dimitrij", mimo njih tri drame in Vrchlick^-Fibichov melodram ,,Namluvy Pelopovv", čegar snov je zajeta iz grške mitologije. Razstavna komisija sama je morala dodati nekaj večerov za češko gledališče, Ravnatelj Subert je dobil vabilo, naj gostuje na dunajskem gledališči ,,an der Wien';, takisto v Berlinu in Frankobrodu, vender za sedaj ni bilo moči ugoditi tem željam. — Iskreno mora veseliti tudi nas takšno priznanje ndrodu češkemu; sijajni uspeh na glasbeni in gledališki razstavi dunajski pa nam bodi zajedno dokaz, kaj vzmore požrtvovalna sila in vztrajnost tudi razmerno maloštevilnega n.-iroda! Novi grobovi. Na Veliki ponedeljek je umrl na Cetinji minister prosvete Ivan Pavlovic' v 49. letu dobe svoje. Bil je že delj časa bolehen, in zato je bržkone tudi prestal cerkveno-šolski list »Prosvjeta«, katerega je uredoval Pavlovic je bil porojen v Sremskih Karlovcih, kjer je dovršil gimnazijske nauke. Modroslovje je poslušal v Belem Gradu, potem pa je šel na vseučilišče v Genevi, kjer je pomagal uredovati »Slobodo«, ki je leta 1865. izhajala v Genevi v srbskem in francoskem jeziku. Pozneje je v Mona-kovem dovršil narodno-gospodarsko fakulteto in prišel za profesorja na trgovsko šolo v Pančevo. V Zemunu je osnoval list »Graničar« in za rusko-turške vojske v Belem Gradu »Novo Srbijo« in »Serbische Correspondenz«. Leta 1878. ga je črnogorska vlada pozvala na Cetinje in mu izročila uredništvo »Glasa Črnogorca«, katerega je uredoval do leta 1885. ; mimo tega je izdajal leta 1884. do 1885. poseben književni list. Knez črnogorski ga je imenoval za upravitelja cetinjski gimnaziji, kesneje pa za upravitelja mini-sterstvu prosvete in cerkvenih del. Njega smrt je bridka izguba za črnogorsko šolstvo in prosveto. V "VViesbadnu je umrl dne" 19. malega travna Friderik pl Bodenstedi, sloveči nemški pesnik in prelagatelj Shakespeareja, Puškina, Lermontova in Turgenjeva. Porojen je bil dne" 22. malega travna 1819. leta na Hanoveranskem. Od leta 18^4. do 1846. je potoval po Kavkazu, Krimu in Mali Aziji, živel potem v različnih mestih in leta 1866. prevzel vodstvo meininškega dvornega gledališča; od leta 1871. je živel zasebno v 'VViesbadnu. Bodenstedt je bil znamenit lirik, čegar »Pesmi Mirze Schaffvja« so pravi biseri svetovne književnosti. Tako mojstersko obliko, kakeršna diči te iztočne pesmi, imajo morda samo še Platonove poezije. Na slovenski jezik njega pesmi niso preložene, toda lepo so jih preložili na srbski oziroma hrvaški jezik Zmaj Jovan Jovanovič, Senoa in Trnski. Dne" 26. malega travna je umrl vseučiliški profesor za državno pravo in statistiko v Gradci, dr. Herman Ignacij Bidermann v 61. letu dobe svoje. Dr. Bidermann je spisal dokaj ndrodopisnih razprav, izmed katerih so nekatere važne tudi za Slovence.