Uredništvo :
JfL rfti B ir f TO I 1 L		Gorica, Riva Piazzutta št. 18
JKLM JHJP	Ji. Ml J. M JL JBLML		Izhaja :
SVEČENIKOV Sv. P. in ZAJEDNIC S. J.		1. dan vsakega meseca.
Franc Švara.
Bratovščine in cerkvene družbe.
Podprefektura v Gorici je z okrožnico 11. 1. '924 št. 182 pozvala občinske predstojnike, da jej dopošljejo čim prej in čim natančnejši izkaz v njihovem delokrogu nahajajočih se bratovščin in tem Podobnih organizacij (confraternite ed altre con-Seneri istituzioni) z navedbo njihovega kakoršne-gakoli premoženja in dohodkov, obveznosti napram cerkvi in drugim javnim napravam.
Stvar je za nas nova in važna.
Dobrodelnost je rodilo krščanstvo. Od apostolskih časov pa do danes je ta panoga kršč. socializma bila lastna le kat. cerkvi. Tu so zagledale beli dan vse dobrodelne naprave od prvotnih skromnih poizkusov pa do današnje veličastne stavbe »Caritas«, ki je poleg nravnega preroda narodov gotovo najlepša cvetka na vrtu kat. cerkve. Ves srednji vek nosi na sebi pečat kršč. dobrodelnosti. In kar imamo še dandanes karitativnih naprav, so dedščina onih zlatih časov.1
Kar je pa cerkev dobila daril in volil za vzdrževanje duhovnikov, službe božje, šol, sirotišnic, ubogih in delanezmožnih itd., vse si je vsemogočna država pod vplivom protiverskih idej 18. in 19. stoletja prisvojila ter tako oropala cerkev najple-menitejšega vpliva dejanske ljubezni in ji zaprla Pot do mnogih človeških src.
V nekaterih državah (Avstrija) pa je kljub proti-cerkvenemu duhu (Jožefinizem) ostala vsa dobro-aelnost v rokah cerkve, medtem, ko so italijanske državice že v prvi polovici preteklega stoletja iztrgale cerkvi vsako ingererico do dobrodelnih na-Prav, a zjedinjena Italija je podržavila vse karitativne organizacije in izključila z postavo 17. 7. 1890 duhovnika od sodelovanja pri javni dobrodelnosti.2
Italija je glede dobrodelnosti nekak tip socialne strukture srednjega vika. Državi kot taki ni nihče ?aupal, ampak le cerkvi. Zato se je nakopičilo pri 'lak cerkvenih občinah veliko premično in nepre-(ručno premoženje, (n. pr. v S. Margherita Ligure 19. neki Raimusso zapustil dotičnim kršč. organizacijam tri .milijone lir), s katerim so dvigali in vzdrževali^ vse dobrodelne zavode: sirotišnice, bolnišnic, šole, zabavišča, podporne sklade za bolne in brezposelne itd. S tem pa je veljava države padala, zato pa je hotela država zadati cerkvi udarec.
' To vprašanje bi zaslužilo več pažnje in globoke obravnave.
Caterbini: Il diritto eccles. italiano str. 289 in
Strigla je cerkv. organizacijam počasi peruti, dokler ni prišla na dan z kr. odlokom 1. 1890 in pozneje (9. 11. 1901, 22. 7. 1912), ki določa, da so vse bratovščine, tudi čisto cerkvenega značaju, podvržene nadzorstvu pokrajinske dobrodelne komisije. V teh komisijah imata prefekt in podprefekt neomejeno moč vsled postave.
Ker se hoče država poenotiti, zato se je spomnila z uvodoma naznačen« okrožnico tudi naših bratovščin. Tqda i(?BP<Jijjat()vščine niso bile niti od daleč to, kar italtfai/jffikVse naše cerkvene organizacije so bile 'Sš&jfpAkega značaja. Vzdržale so se sicer, toda le izjMWotna, tudi mešane bratovščine. ki so ^AMjkiii lodmevi srednjeveških upov, (bratovščirf|ffHWMi*:ncija — za zidarje- — v Renčah, Sv. A.pSvaft? za/mdarje, sv. Barbare za kamnolomce, ra/Ssi&gjRvske skladnice«, delavska podporna drlž jjaSri so se pa »modernizirala« itd... toda danes	redke vsled spremenjenih
socialnih razmev3tfržž%ir«gg bratovščine: n. pr. sv. rožnega venca, šv) fO Telesa, sv. družine itd. imajo strogo določeno versko tendenco: lastno in okolice posvečenje. Premoženja nimajo, ker jc bilo za bogoslužje in javno dobrodelnost preskrbljeno zakonitim potom. Zato mora imeti gorenja okrožnica poleg materijalnega še drug namen.
Da prav spoznamo, bistvo stvari, poglejmo, kaj pravi o bratovščinah italijansko cerkveno pravo. Italijansko cerkv. pravo je vše bratovščine brez razlike, da li so formalno ustanovljene ali ne kot zahteva kanonično pravo, da li imajo namen zgolj bogočastja ali se bavijo tudi z dobrodelnostjo, vse brez razlike je z postavo 15. 8. 1867 podredilo civilni oblasti, prepuščftjoč cerkvi ingerenco samo v duhovni element organizacije. L. 1889 pa je obvezala tudi družbe s, samim bogoslužnim namenom, ki opravljajo tedaj samo vaje pobožnosti, da prispevajo k vzdrževanju delanezmožnih in da v sili (quando concorrano gli estremi) prepuste svoje dohodke javni dobrodelnosti (zakon 17. 7. 1890). Istega leta (12. 1. 1890) pa je bilo naloženo prefektom in podprefektom. da sestavijo,jžfeaz vseh bratovščin in tem podobnih organižacil: isto» kar je storila sedaj goriška pocfprefekttfra in z njo seveda vse ostale v novih pokrajinah.
Bratovščinam pa so podobne vse naše ostale cerkv. družbe n. pr. Marijina družba. Tudi te spadajo pod splošni ital. cerkveni zakon iz 1. 189(1 .in zato jih morajo županstva javiti podprefekturi. To jasno zahteva okrožnica: confraternite ed altre congeneri istituzioni, che abbiano scopo di culto o religioso. Scopo di culto se razumejo dela kršč. ljubezni, scopo religioso pa nabožno življenje. Izvzeta ni torej nobena bratovščina ali cerkvena družba.
Ako smo torej naprošeni, bi bilo priporočljivo zaradi enotnosti, da gremo županstvom na roke in prijavimo cerkv. organizacije na sledeči način:
— 26 —
1.	Terz'Ordine (tretji red);
2.	Confraternità del S. S. Rosario (Bratovščina sv. rož. venca);
3.	Confraternità della S. Famiglia (Bratovščina sv. družine);
4.	Confraternità del S. Sacramento (Bratovščina sv. R. Telesa);
5.	Confraternità del S. Cuore di Gesù (Bratovščina presv. Srca Jez.)
Sodalizio (Congregazione) delle Figlie di Maria (Marijina družba) itd.
Izrecno pa se naj povdari in dostavi, to so cerkvene družbe, »aventi scopo esclusivo di culto«. Dvomim pa, da nam bo s tem kaj pomagano.
Ost cerkv. postovodaie v Italiji je naravnost naperjena proti aerkvi, zato so posledice take zakonodaje nepregledne. V rolkah imajo orožje, s katerim nam lahko namah zatrò vsako versko gibanje, ki je pri nas do sedaj tako bujno in veselo cvetelo. To nam jasno spričujejo razni proticerkveni zakoni, katere je državni svèt potrdil še 1. 1916 in 1917 z takozvanim dostavkom,; trasformazione, t. j. da sme država spremeniti celò namen bratovščine, ako se ji zdi to potrebno. Dosiovno pravi: Le confraternite, anche di originaria istituzione ecclesiastica, sono considerate come enti laicali soggetti alla legge sulla pubblica beneficenza; ne la loro natura di enti di puro culto le sottrae alla trasformazione, quando ne occurrano le condizioni,« Jasno je torej, da so vse.naše verske organizacije brez izjeme (indistintamente) odvisne od samo-vollje podpornih in dobrodelnih pokrajinskih komisij, ki smejo spreminjati in narekovati družbene namene po lastni volji (zakon 17. 7. 1890 čl. 70 in 91).
Temu sledi še lepše; da popolnoma obvladajo položaj in omejijo cerkv. organizacije ima pod-prefekt vsled kr. odloka z 30. 12. 1923 1. pravico imenovati svojo večino v vse dobrodelne organizacije (congregazioni di carità. 2. Organizme raznih oblik dobrodelnosti more poenotiti in uradno ustanoviti Zvezo dobrodelnih in podpornih naprav ter spremeniti in določiti nov namen tem institucijam. 3. Prefekti smejo razpustiti upravni odbor za šest mesecev do enega leta, podprefekti pa ustaviti (sospendere) delo odbornikov. Vse to dobi svojo zakonito veljavo 1. julija tekočega leta.
To je silno dalekosežnega pomena. Država ima škarje in platno v svojih rokah tudi glede verskega življenja. Ne cerkev, ampak država določa smer in globokost verskemu poletu. Res, svobodna cerkev v svobodni državi!
Analogno z postopanjem z cerkv. organizacijami bi lahko storila država še en korak naprej in aplicirala isto postavo tudi na vso našo prosvetno organizacijo. Italijansko pravo ne pozna društvenega prava kot ga imajo druge države, zato se ne bomo čudili laški percepciji, ako bi nekega dne smatralo vso našo kult. organizacijo kot nekake bratovščine, jim narekovala svoj namen ali pa enostavno razpustila, kakor jasno kažejo Idrija, Cerkno, Vipava, Dornberg in drugod.
Država si je šilom in milom prilastila vso karita-tivo. Zaradi enotnosti ne smemo mi biti izvzeti. 2e lani je bilo naročeno našim županstvom, da ustanove pri vsaki občini »ubožni sklad« ali »zalog«.
ako ni še obstojal. Doneske, namenjene ubogim, so občine nalagale pri dež. odboru. Toda ti doneski so tako pičli in neznatni, da ne bodo mogli ustreči vsem potrebam. Zato treba novega pritiska na župane, da poiščejo še kake skrite zaklade, ki bi dobrodošli v ta namen, zato je sledila okrožnica o prijavah premoženja bratovščin in družb.
Marsikje je kak »ubožni sklad« ali »ubožni zalog«, ki so ga dobri verniki dali v shrambo cerkvi, da deli ona po potrebi podporo in miloščino. Ti »ubožni zalogi« so v denarju ali v nepremičninah. Treba pa bo paziti sedaj, da se premoženje prepiše na kako živečo osebo, najbolje dušnega pastirja, z dostavkom, da mora isto z istim namenom prepustiti svojemu nasledniku. Nevarno je celo, da nam zajamejo naše bratovske skladnice kot Pio Sovegno, društvo sv. Jožefa.1
Vprašamo se; Kdo. se bo zganil, da odbije te napade na ljudsko vest in nravno življenje naroda?
Ljudska stranka italijanska je razvila svoj prapor in napovedala neizprosen boj tem proticerkvenim postavam. Zahteva popolno svobodo uprave z karitativnim, premoženjem. »Vstvariti se mora enotna fronta«, kliče Don Sturzo. Enotna fronta proti vsemu, kar je nekrščansko!
Sobratje! Vse javno življenje hoče država v svoje roke. Ali ni to napoved kulturnega boja? Kdo zmaga, kdo vzdrži? Bratje, čujte in molite, da nam boj prinese zmago.
Iv. M—a.
Novi svetogorski zvonovi.
Zvonovi — kakor kažejo njih teže — so lahkega težnega sistema. Dandanašnja šega lahkih (tenkih) zvonov je ugodna za mošnjo naročnikov, a neugodna za lepoglasje zvonov. Svetogorski d1 tehta 12 kvintalov, enakoglasen d1 težkega sistema pa 24 kvintalov; 'iz tega d1 bi se dala torej vliti dva svetogorska. Ni treba menda posebne strokovne vednosti za razumevanje, da mora biti med tema zvonovoma glede polne glasovne vsebine in slišnosti v daljavo velikanska razlika! Zvonovi lahkega težnega sistema so podobni šibkim ljudem, dostopnim vednim boleznim. Kar je šibkim ljudem bolehavost, to je tenkim zvonovom nesoglasje v njih glasovni vsebini. Velik mojster je zvonar, ki zna zvonovom tenkega okrilja dati tako obliko, da združujo aiikvotne glasove med seboj in z glavnim (udarnim) glasom v harmonično glasovno razmerje. Kjer tega ni, tam nedostaje lepote, izrazitosti in določnosti glavnega glasu, intenzivnosti in mirnosti brenčanja. Posebno se maščuje tenko-krilnost pri velikih zvonovih, težkih nad 1000 kg. Zato pa je nekaj navadnega pojav, da so majhni zvonovi lahkega sistema mnogo boljši kot veliki, ki imajo navadno pokrit, kotlast glas.
, Vzrok je ta-le; Pri udarcu kemblja se razvija glas od spodaj navzgor in prehaja nad krilom, ležeča kovinska snov tem močneje v tresljanje, čim
1 Ker je tvarina silno važna, naj »Zbornik« dobi stalnega strokovnjaškega poročevalca za take predmete.
27
manjši je zvon. Zato so rabili stari mojstri pri manjših zvonovih v obče razmeroma manjšo težo kakor pri velikih zvonovih z nizkimi glasovi. Brez te razlike bi imeli majhni zvonovi kovinsko trd glas, osebito bi bili glavni glas in višji glasovi preblizu skupaj in bi se vsled tega zadnji preglasno oglašali ter bi premočne gorenje plasti mirno iz-brenčanje glasu zavirale in povzročale nepravilne in neredne stresljaje.
Sedaj, ko se vlivajo mnogo tanjši zvonovi, so zvonarji tega razmernega olajševanja in potanj-ševanje malih zvonov prosti, ker so ti že itak dovolj tenki kot izdelki lahkega težnega sistema. To Pojasnuje tudi dejstvo, da so majhni zvonovi istega zvonarja navadno mnogo boljši kakor veliki. To Priporočam v pomislek našim ljudem, ki hrepenijo le po velikih zvonovih, misleč, da so dobri le zvonovi nizkih glasov. Iz tega lahko sklepamo, da so zvonovi lahkega težnega sistema tem slabši, čim večji so in čim nižje glasove imajo. To je usoda modernih velikih zvonov, ki ji niso mogli uiti tudi svetogorski.
Kakošna mora torej- biti glasovna vsebina dobrega zvonu? 1. mora udarni glas (s kembljem) natančno odgovarjati zahtevanemu celotnemu glasu; 2. mora biti ž njim enakoglasen njegov pomožni glas, t. j. glavni glas alikvotnih glasov, ki tvorijo brenčanje, kateri glas zato lahko na kratko imenujemo brenčalih glas; 3. mora biti podkrilni ali-kvotni glas spodnja oktava pomožnega glasu; 4. mora biti drugi nadkrilni alikvotni glas mala terca.
S posebnim ozirom na gorenje štiri zahteve sem preizkusil te dni svetogorske zvonove s kompetentno kromatično piščalko, ki ne deloča le raz-nk po pol glasu, ampak tudi po četrtinah, osminah m šestnajstinah glasu. Rezultat te preizkušnje vsebuje naslednja razpredelnica:
Udarni glas	brenčalni glas	podkrilni alikvotni glas	drugi nadkrilni alikvotni glas
g + 7s	g + Vs	ro + v«	b + Vs
a + Vs	a	c	c1 - Vs
h + %	h + Vs	c	d1 + V«
! dl - Vs	d' - Vs	d + Vs	f1 - Vis
s	g	G	b
a	a	A	C1
h	h	H	d1
d1	d1	d	f1
sl-ilv-- re?,ult.at kaže pred vsem, da je v zvoniki naj-merlS1 , 'ki zvon; kajti v njem je največja razlika v j udarnim in brenčalnim glasom, on se ne glasi uaijavo kot »g«, ampak pol glasu višje, kot
»gis«. — Da ni mèd večjima zvonovoma cel glas razlike, to že pove prosti sluh. Kako pa je sluh v podrobnostih nezanesljiv in kako nas lahko vara, kaže ravno razlika med tema zvonovoma. Ko slišimo zvoniti vse štiri zvonove, nam pravi sluh, da je zvon »a« prenizek, piščalka pa pravi, da to ni res, da se sluh moti. Slušna zmota se namreč bazira na dejstvo, da je »g« tonika (prima) za to šti-riglasje in da je naš sluh navezan na njo kot podlago, da iz -nje izmerja glasovne višine manjših zvonov. V tem slučaju seveda nam je véliki zvon trdna in nezmotna podlaga in manjši zvonovi so nam slabo uglašeni, če niso po njem glasovno umerjeni. Take slušne zmote govore dovolj prepričevalno, kako nezanesljivo, kako zmotno je pre-izkuševanje zvonov z enoglasno zvenuljo, ki nam prav za prav nič ne meri, ampak nam je nje glas le nekaka podlaga, iz katere ven nam mora edino le sluh meriti glasovne razdalje zvonov. In tako površno in varljivo preizkušnjo so prestali novi zvonovi v laških zvonarnah!! Svetogorski véliki zvon je zmožen spraviti glasbenika, ki ni zvono-slovec, v veliko zadrego, da kar ne ve kak glas mu prisoditi. Je pač kočljiva naloga preizkušati zvon, v katerem se neprenehoma menjujeta in drug v drugega prelivata glavna glasova (udarni in brenčalni glas), ki bi morala biti enoglasna, ker se vzajemno dopolnjujeta, sta pa raznoglasna. Brez kromatičnega instrumenta je orientiranje pri takem zvonu izključeno tudi za uho glasbenika, neizkušenega v zvonoglasju.
Dalje nam kaže razpredelnica, da nima niti en zvon istega udarnega glasu kot mu je bil prisojen v zvonarni in da se nagiblje razlika pri večjih treh navzgor, pri malem pa navzdol.
Zanimiva je ljudska sodba, da sta manjša zvonova najboljša, in res v teh dveh soglaša prav dobro udarni glas z brenčalnim.
Omembe vredno je dalje, da ni drugi nadkrilni alikvotni glas pri nobenem zvonu čista mala terca, brez^ katere je harmoničnost alikvotnih glasov izključena. To terco sem izkušal vsem zvonovom, izvabiti, a nisem je našel. Višje gori v iskanju kvinte in oktave nisem šel, ker ležijo višji alikvotni glasovi izven območja zvonarjevega ter so pojavi golega slučaja. Kako so deli glasovne vsebine pri teh zvonovih različno razmetani, nam kaže dejstvo, da ima najslabši (véliki) zvon spodnjo oktavo, razen njega pa noben drug.
Da pa so v vélikem zvonu višji alikvotni glasovi neharmonični, nam svedoči dovolj njega valovito in sunkovito brenčanje. Tako nemirno brenčanje ukinjuje samo sebe. In res, dočim traja brenčanje v manjših treh zvonovih poldrugo minuto, utihne v vélikem zvonu že po eni minuti, kar bi moralo biti ravno narobe.
1 o bi bila torej tehnična slika svetogorskih zvonov. Ni rožnata, toda ne smemo se je strašiti Slikar ji je bil kompetentni instrument in ta je'drugačni mojster v natančnosti gl^sovja kot človeški sluh, ne izvzet niti izobraženi sluh glasbenikov Naš sluh je prepovršen, da bi razločeval drobne ulomke enega in istega glasu in pri zvonovih še manj kot pri drugih glasbilih. Vzrok je mogočno brenčanje, ki pokriva podrobne glasovne diference. Zato sem gotov, da bo cenilo naše ljudstvo svetogorske zvonove za dobre.
— 28 -
Sedaj, ko smo dobro preiskali notranjost zvonov, ne smemo pripisati njih glasovnega stanja na rovaš zvonarju, ki je nedolžen, ker je dosegel, kar je mogel, ko so mu vezale roke neugodne okoliščine. Pred vsem moramo biti gotovi, da bi bili zvonovi drugače izpadli, če bi bili majhni ali vsaj srednjeveliki; saj nam to kaže tudi svetogorsko zvonilo samo, v katerem sta manjša zvonova boljša kakor večja. Višje gori sem že omenil, kako težavno je vlivati zvonove nizkih glasov in lahkega težnega sistema. Upoštevati moramo nadalje dejstvo, da se nudi zvonarju zelo redkokrat prilika vlivati tako velike zvonove. Njegova izkušenost v vlivanju zelo velikih zvonov ni izdaleč tako velika kot jo ima z manjšimi zvonovi in glavni činitelj v zvonolitju je vendar le izkušenost. Ako se mu majhen zvon ponesreči — in v zvonarstvu igra sreča važno ulogo — ga prelije z majhnimi stroški. Prelitje velikih zvonov zahteva tudi velike stroške. In razen tega je pri prelitju majhnega zvonu mnogo bolj gotovo boljši uspeh kakor pri prelitju velikega zvonu.
Dalje je treba upoštevati, da si ni nabavljal zvonar sam zvonovine, ampak jo je prejemal od vlade v obliki topov, v katerih je le 7 do 10 odstotkov cina namesto 22 odstotkov, kateri dodatek cina je dobival zopet le od vlade. Kaka čistota je bila v tem vladin,em materialu, j.e drugo vprašanje. Zvonar pa mora sprejeti, kar mu vlada izroči.
Ozirati se je slednjič na izredno obilico zvonov, ki jih je imel zvonar vliti istočasno, s svetogorskimi zvonovi. Pri taki obilici deia je izključena natančnost in mirna premišljenost, če pa kje, je ta živo potrebna ravno v zvonolitju.
Marijne družbe.
Po Mariji k Jezusu. .
Ta naša pot do zdaj — ta še posebno v marijanskem letu 1924.
Dragi sobrat! Ali si si torej, že napravil natančen načrt, kako boš v novem, letu po tej poti čvrsto stopal sam — in za seboj krepko vodil svojo čredo? — Ali se do dobra zavedaš, kako mogočen pripomoček za uspešno dušno pastirstvo ti nudijo Marijine družbe? — Četudi zbirajo pod Marijino zastavo le cvet in elito, vendar jih ne smemo smatrati le 'kot cvet in sad verskega preporoda, ampak so bile že od prvega začetka veliko bolj zamišljene kot protilek in obramba proti verskim zablodam in moralni korupciji, kot kvas, ki naj prekvasi človeško družbo z zdravimi nauki in lepim krščanskim življenjem. Preventivna metoda pa nalaga skrb za dober naraščaj v Marijinih vrtcih.
Sobrat! Ali je potemtakem marijanska ideja po svojih vzorih in velikili ciljih pogosten in ljub predmet tvoje meditacije? .Ali, zlasti vsakdanji namen tvoje molitve?
Marijansko leto je že nastopilo. Kaj hočeš torej storiti, da v tem letu že obstoječe družbe ohraniš in spopolniš? Kaj, da zaspane zopet vzbudiš, zamrle poživiš in nove ustanoviš?
Ali si že naročil zase »Voditelja Marijinih družb«, za čredo pa v zadostnem številu Bogoljuba?
Ali si že razdelil med družbenice »Apostolnice«, da na ta način zainteresiraš Marijine otroke ža živahno apostolsko delovanje?
Na delo! Tvojo molitev in delo pa naj z ljubim Sinom bogato blagoslovi Devica Marija!
Cigoj.
Iz Zbora.
Članarino naj sobratje pošiljajo na naslov našega blagajnika : Angelj Čargo, kurat So-vodnje p. Merna.
Opozarjamo sobrate na lepo izbiro novih misalov in brevirjev ter različnih tozadevnih dodatkov, ki so na razpolago v Knjigarni Kat. Tisk. Društva v Gorici.
Za krpanje cerkvene obleke pripoiročamo čč. duhovščini gospodično Franjo Rojec, izprašano učiteljico ročnih del, ki je bila več let v goriški gluhonemnici ter se zelo zanima za cerkvene para-mente. Popravila je že mnogo cerkvene obleke za stolnico v Gorici v splošno zadovoljnost in po zmerni ceni. Začasno je čč. duhovščini na razpolago v vikarišču pred stolnico v Gorici, Corte S. llario 7 v pritličju.
V Gorici, 10. januarja 1924.
/g. Valentinčič, stolni kanonik.
Polemika
. Barban (u Istri) 11. 1. 1924.
Slavnom uredništvu
Zbornika sveč. sv. Pavla
Gorica.
U zadnjem »Zborniku« od decembra 1923 Vi ste se dotaknuli i moje osobé i to na način kako vidite na izrezanom komadu.1 Bračo moja, tako se ne prakticira krščanska ljubav, to nije pisanje jednog svečeniškog organa. Ta Vi me držite za — Ba-rabu! Po Vašem mijenju ja nišam dostojan svečenik, jer ne vršim svojih dužnosti. Vaš korespon-dent Vas je izvolio izvijestiti da sam aprila postao župnik. Corpus delieti! Ali je zaboravio izvjestiti Vas da je u trščanskoj biskupiji takoder hrv. svečenik Miroslav Glavič postao dva mjeseca iza mene župnik u Žminiu (Gimino) u istim prilikama kao i ja. Za što je zaboravio i to reči? Za što nije i njemu dodao »Pik! A vjerski odgoj mladeži?!...« Zar je i on dakle nedostojan svečenik kad je postao u isto vrijeme župnik kad i ja? — Gospodo moja, lako je biti vikač i frazer, ali nije lako trpiti i mučat i biti s narodom. I ja sam mogao i moj ko-
»’ Na Vaš dakle upit jedino Vam mogu javiti da mjeseca aprila hrv. svečenik Jakov Cecinovič po-stade župnikom u Barbami kod Vodnjana. I pik! — A vjerski odgoj mladeži? ...!
Tolika odaslanstva dohadjaju pitat biskupa, da im dade svečenika njihovog jezika; a on ga nema... Ah, Bože... — In mož je obmolknil!«
29
lega susjed Qlavié i mi smo mogli izložiti se i biti vikači kao i nekoji drugi pak biti protjerani — ali što bi. to bilo narodu koristilo? Ako smo se taktično ponašali i mortificirali — zar mislite da smo manje zaslužni od drugih koji se nisu znali strpiti i prilagoditi se prilikama? Pa zar mislite da ja mladež ne odgajam? Da mu ne govorim njegovim jezikom? U školi dakako govorim drugače nego u crkvi — ali u njoj tko mi može zapovijedati?! Ili ako če mi i htjeti zapovijedati, mislite li Vi da bili ga slušao? Mislite da nemam nista odvažnosti? Ili možda nista nišam trpio i ne bih trpio? Dakle tako ste me počastili kar da sam kakav don Abbondio. Ali, molim Vas gospodo, dodite Vi amo, pak da vidim kako čete se Vi ponašati.
Molim Vas dakle i opozorujem Vas, da ne pišete više ovakove stvari i ne kršite krščansku ljubav i ne vrijedate subrata, koji visoko cijeni svoje svc-čeničko zvanje.
Zahtijevam da sve ovo što sam gori napisao Stampate u »Zborniku« prviput što izade i tako opravdate uvredu meni nanešenu. Opet velim za-htijevam da Stampate riječ po riječ i da taj broj »Zbornika« pošaljete i meni da vidim jeste li zadovoljili pravdi. Inače bih morao drugače postupati.
Upajuči se da čete ispuniti moj opravdani za-htijev — jer sam zbog onih Vaših riječi nebratskih strašno trpio! — ostajem uz pozdrav vdani u Kristu
Jakov Cecinovič, kanonik-župnik.
Op. u r e d. Uredništvo tega pisma ne razume. Najbrž se bo šlo za tiskarski pogrešek. Inkriminirani stavek: — / vjerski odgoj mladeži!...? bi moral biti začetek novega odstavka. Pomišljaj (—) bi moral stati v sredini nad odstavkom. Potem bi Pač g. Cecinovič ne sumil, da se omenjeni stavek tiče njega ampak v obče žalostnih razmer v Istri.
Odmevi našega dela.
Na konferenci »Zajednice« šempeterskega dekanata, ki se je vršila 17. XII. 1. 1. v Renčah je bil izvoljen za zajedniškega predsednika spbr. Angelj Cargo, za tajnika sobr. Oskar Pahor; za tajniškega namestnika pa sobrat Čemažar; za dekanijskega voditelja Marijinih družb sobr. Josip Oodnič, za namestnika sobr. Ciril Zamar. Sobr. Svari je bila poverjena naloga, da nadzoruje, 'ali se sklepi zajedniških konferenc dejanski tudi izvršujejo.
Goriška Mohorjeva družba.
Knezonadškofijski ordinariat v Gorici je priobčil načelstvu Goriške Mohorjeve družbe naslednji re-skript Apost. Poeniten.
Beatissime Pater.
.. Archiepiscopus Goritiensis ad pedes Sanctitatis Vestrae provolutus humiliter petit favore fidelium, bodahtati titulo S. Hermagorae, in civitate episcopali Goritiensi canonice erectae, adscriptorum, se-quentes Jndulgentias: I. Plenariam a) pro fidelibus qui in Sodalitatem inscribuntur, die ingressus, si comessi ac S. Synaxi refecti, aliquam ecclesiam vel publicum oratorium visitaverint, et ad mentem
Summi Pontificis preces fuderint; b) a singulis sodalibus die festo S. Kennag.orae vel uno ex VII diesus immediate sequcntibus, si pariter confessi ac S. Communione refecti, ecclesiam Sodalitatis propriam, vel, ubi ea deest, ecclesiam parochiaìem visitaverint, et eandem.orationem ad mentem Summi Pontificis pie persolverint. II. Plenariam in mortis articulo a sodalibus lucrandam, dummodo confessi ac S. Communione refecti, vel, si id facere nequiverint,, saltem contriti, SS, lesu Nomen ore, si potuerint. sin minus corde, devote jnvocaverint, et morttm tamquam peccati stipendium de Manu Domini patienter susceperint. Ili, Partialem a) sep-tem annorum totidemque quadragenarum quatuor per annum diebus a Sodalibus acquirendam, si ecclesiam Sodalitatis propriam vel, ubi ea deest, ecclesiam quamlibet ab Ordinario approbatam,, visitaverint, ibique pias ed Deum preces effuderint; b) sexaginta dierum, quoties sodales aliquod pietatis vel caritatis opus, iuxta fines Sodalitatis, .pere-gerint.
Et Deus etc.
Die 23 Novembris 1923.
Sacra Poenitentiaria Apostolica benigne annuii pro gratin iuxta preces ad septennium. Contrariis qui-buscumque non obstantibus.
S. Fagiolo
J. Rossi S. P. Off.
Katehetski vestnik.
Svetopisemske kateheze.
Svetopisemske kateheze za 2. in 3. razred ljudskih šol. V Trstu 1923. Samozaložba.
To je naslov drugi 208 strani obsegajoči lični knjižici, ki se mi je vročila, kakor njena prva sestrica za prvi razred ljud. šol. (1922) v svrho njene ocene, zlasti za šolsko rabo, kateri je v prvi vrsti namenjena.
Kar sem bil v tem pogledu zapisal svoj čas o prvi knjižici svetopisemskih katehez, bi prav lahko ponovil o ti drugi knjižici, ki je le nadaljevanje prve. Za nabavo istinito dobre šolske knjige za krščanski pouk smo se morali v obče do zadnjih let obračati na »ljubljansko katehetsko društvo«, kjer je izvir takih knjig iz peres veščih in praktično izkušenih vrlih naših katehetov - strokovnjakov. A sedaj imamo tudi doma. s čemer nam je v rečenem oziru rada postregla Ljubljana. Temu dokaz so uprav omenjene svetopisemske kateheze. Iste vrline, ki vsebuje prva knjižica katehez, dičiio tudi drugo književno delo marljivega autorja. Ne morem ponavljati vseh, omenjam le: Tu in tam isti mikaven slog, isti duh, ista dovršenost bodisi glede oblike in sestave, bodisi glede razvrstitve tvarine in praktičnih izvajanj; v istem lepem, gladkem in pravilnem jeziku. To so vrline, to so prednosti, ki dičijo redkokatero knjigo za katoliški šolski pouk. Io velja glede celotne vsebine, kakor njenih posameznih delov, na katere se ne morem posebej ozirati, saj celota sestaja iz nje posameznih delov. Ako podprem to svojo pohvalno izjavo z dejstvom, da sem imel skozi dolgo vrsto šol.
30
let več kot dovolj prilike ozir. dane mi naloge od bivšega ministrstva za u. in b. na Dunaju, ocenjevati razne veroučne knjige za srednje in nižje šole, jo bode vsak in rad priznal, ko bode knjižico vestno in pazljivo prečital.
Da, te svetopisemske kateheze so ne samo kot Šolsko-priročna knjiga izborno književno delo, ampak so uprav tako pripravne in prikladne — naj rabim spisateljeve besede — za vsako krščansko slov. hišo, kot prava domača družinska knjiga, druga družinska »pratika«, ki naj najde odličen prostor v vrsti drugih dobrih in poučnih družinskih knjig. Čeprav se vsaka dobra reč vsekdar sama najbolje priporoča, vendar porabljam rade-volje to ugodno priliko, da opozarjam čč. gg. katehete na te svetopisemske kateheze ter jih jim toplo priporočam, da jim tudi, po možnosti, vgla-dijo pot v vsako slov. hišo; pa tudi zato, da ne bo marljivi gosp. spisatelj — založnik poleg obilnega truda imel še materijalne škode. »Tolle et lege«, vzemi in čitaj!
Za soglasje vsebine svetop. katehez s katoliškimi načeli in nauki jamči višja cerkvena oblast, ki je knjigo potrdila in odobrila.
V	Gorici, dne 24. januarja 1924.
Msgr. dr. Hilarij Zorn šol. svetnik.
Novi učni red kršč. nauka na ljudskih šolah.
H kr. odloku 1. okt. 1923 št. 2185, s katerim se vpeljuje nov učni načrt za ljudske šole, objavljamo danes izvleček novega učnega reda za kršč. nauk na ljudskih šolah.
Cl. 1. Kršč. nauk se redno poučuje v začetku šolskega pouka v dveh ne si sledečih tedenskih dneh skupno eno tedensko uro v 1. šol. letu (nelle classi del grado preparatorio), eno uro in pol v
1.	in 2. razredu ter po 2 uri v ostalih razredih.
Dovoljuje se v nižjih razredih (nel grado inferiore delle scuole elementari) v tujejezičnih krajih pouk v materinščini.
V	jezikovno mešanih krajih mora šolska oblast poskrbeti, da so vsi šolski otroci, ločeni v oddelke, deležni pouka v materinskem jeziku.
Čl. 2. Verski pouk poučujejo učitelji kot v mi-nisterski naredbi z dne 11. nov. 1923; v slučaju pomanjkanja takih moči, se poveri kršč. nauk ne-učitelju (a persona estranea alla scuola).
Do nove odredbe morejo (potranno) poučevati v priklopljenih pokrajinah z ozirom na postave 26. 9. 1920 št. 1322 in 19. dec. 1923 št. 1778, kjer nič ne nasprotuje učni sposobnosti in nravni kakovosti kršč. nauk prejšnje osebe kot v navodilih veljavnih pred odlokom 1. okt. 1923 št. 2185.
Cl. 3. Vsako leto pred začetkom šol. pouka se osebno posvetuje šolski voditelj in v slučaju, da ga ni, pa kr. šolski nadzornik, z najvišjo cerkveno oblastjo dotičnega šolskega okrožja v svrho izbire veroučiteljev, ki jih predoži' kr. Proveditorju (oskrbniku) z zapisnikom podpisanim od tega in dotične cerkvene oblasti z izjavo .zadovoljive izbire (con significato di parere favorevole fila scelta fatta).
Kr. učni oskrbnik poveri po spoznani sposobnosti predloženim veroučiteljem pouk enega ali več razredov v smislu št. 2. in 3. učnih predpisov in raznih odredb za verski pouk vsebovanih v ministerski odredbi 11. nov. 1923.
Cl. 4. V pomanjkanju sposobnih veroučiteljev, predloži voditelj kr. učnemu oskrbniku izkaz onih oseb, ki so se priglasile za pouk kršč. nauka in o katerih se je kot v gornjem, členu ugodno izrazila prej imenovana cerkvena, oblast.
Po zaslišanju šolskega sveta proglasi kr. učni oskrbnik predložene osebe kot sposobne ter jim poveri pouk.
Čl. 5. Stariši ali njihovi namestniki, ki hočejo neposredno poskrbeti verski pouk svojim otrokom, morajo pismeno javiti šolskemu voditelju način te oskrbe. Šolski voditelj mora dovoliti učencu prihod v šolo po posebnem (speciale) pouku; te izjave bodo morale biti razvidne tudi iz šolskega • spričevala (naznanila).
Cl. 6. V katoliških okrožjih smejo uporabljati šolske prostore za pouk kršč. nauka od starišev izbrani veroučitelji.
V	krajih, kjer so po sodbi šolske oblasti, precejšnje skupine nekatolikov, smejo tudi, toda izven ur določenih za kat. verouk uporabljati šolske prostore dotični veroučitelji seveda pod pogojem, da jih kr. učni oskrbnik spozna za to sposobne.
V	obeh slučajih se morata pooblaščenca izkazati
šolskemu voditelju z posebnim pooblastilom od strani starišev ali njihovih namestnikov za verski pouk.1	_______
Koristni migljaji.
Kako naj zaročenci obhajajo civilni zakon ?
Naše ljudstvo je nov vladni ukrep o vpeljavi civilnega obveznega zakona sprejelo z upravičeno nevoljo. Padla je na ta račun marsikaka rezka beseda.
V	drugih krajih — n. pr. na Nemškem — je krščansko ljudstvo dalo duška svojemu verskemu prepričanju glede zakona na ta način, da je na zunaj pokazalo, kaj misli o svetni ceremoniji pred županom.. Ostentativno so pred županom izvršili predpisani obred v vsej priprostosti brez vsake zunanje slovesne praznične oblike. Ženin, nevesta, priče in drugi vabljene! so prišli v vsakdanjem oblačilu na županstvo, ženin večkrat z motiko ali sekiro v roki, nevesta pa z jerbasom ali škafom na glavi.
V	cerkev so pa prišli praznično oblečeni, z venci in šopki in z vsem običajnim zunanjim sijajem.
Ali bi ne kazalo posnemati to navado tudi pri nas?	Dr. J. L.
Naši zvonovi.
V	kakem Stadiju se nahaja vprašanje zvonov, Vam pojasni pismo msgr. Janeza Constantinija, ki je je odposlal dne 2. jan. 1924 nekemu našemu so-
1 Naloga Katehetskega društva je, da z zanimanjem sledi razvoju šolskega vprašanja v Italiji
— 31
bratu, kjer piše med drugim: »Vlivanje zvonov se je ustavilo proti koncu preteklega leta. Od tedaj sem pisal, brzojavil in bil sam osebno neštetokrat v Rimu. Govoril sem v Nj. E. Janezom Giuriati, De Stefani, Pinzi, z Mussolinijem in skoraj z vsemi načelniki ministerskih uradov, ki se bavijo z vzpostavitvijo Benečij, toda doseči nisem mogel nikoli, da bi se delo nadaljevalo.«
»O ustanovitvi vlivanja zvonov sem opozoril ugledne parlamentarce ter javil raznim ordinarijatom z Prošnjo, da se pismeno obrnejo na Nj. E. Mussolinija, pa do sedaj ni dobil nihče odgovora, nihče ni mogel kaj doseči v tem oziru.«
»Sedaj nadaljujem delo z vso ljubeznijo in vztrajnostjo, ker se mi smilijo vasi, ki zaradi pomanjkanja zvonov silno trpe v duhovnem oziru. Do dve tretjini cerkva bi ostalo brez zvonov, ako se z delom ne nadaljuje. To bi bila javna krivica, ko bi se nekaterim cerkvam hotelo odvzeti, kar se je drugim vže dalo. Toda zagotovila pa vam ne morem dati nobenega.«
Tako, sedaj veste, predr. sobratje, kako je z vašimi zvonovi. V nevarnosti smo, da jih sploh nikoli ne dobimo. Toda mirovati ne smemo, dokler se javna krivica ne popravi, naj stane, karkoli hoče. Zato sem mnenja, da
1.	vsako prizadeto cerkveno oskrbništvo takoj napravi pismeno vlogo na ministerskega predsednika z potrebnim utemeljevanjem. Prepis istega naj se pošlje Mšgr. Janezu Constantiniju v Benetke Palazzo Patriarcale (L’opera di soccorso).
2.	Isto naj napravi tudi županstvo od svoje strani.
3.	Kumulativno napravimo skupen korak potom naših ordinarijatov na Vatikan in Mussolinija.
4.	Ordinarijati naj sami drezajo, kjer je potreba.
5.	Zainteresirati bi morali ves tisk italijanske ljudske stranke, da bi se zavzel za nadaljevanje vlivanja zvonov.
6.	»Zbor svečenikov sv. Pavla« naj se obrne na »Unio cleri« s prošnjo, da potom tiska in besede Propagira misel vlivanja zvonov.
K delu nas silijo naše osirotele cerkve, blagor nemrjočih duš in naša lastna stanovska čast, da nam ne bo moglo ljudstvo kedaj očitati, da nismo bili možje na svojem mestu.
U to »Pomozi Bog,« braco!
Prošnja: Vsa cerkvena oskrbništva naj spo_ r°če čim prej število in težo manjkajočih zvonov — vikarijskemu uradu Vrtojba — P. San Pietro di Gorizia.
Kronika.
Naši samostani.
Ce izvzamemo Trst in naše tolminske hribe so bili samostani na našem ozemiju razmeroma dobro razdeljeni. Najnujnejšim zahtevam je bilo ustreženo. Goriška okolica, Brda in nekaj Krasa so zadovoljevali goriški samostani. Celi deželi in še posebno Kanalu ter Banjški planoti je. ustregla sv. Gora. Sv. Križ je služil Vipavcem in Notranj-cem. Miren je razpolagal z misijonarji, med tem je v iste svrhe služil Istranom Pazin. Če pomislimo da so našemu ljudstvu služili še obmejni samostani na Trsatu, Reki in v Škofji Loki in da je bilo na razpolago sploh vse slovensko redovništvo, moramo imenovati današnje stanje popolnoma brezupno.
Prvi udarec je ta, da je vse slovensko redov-ništvo izven naših državnih mej za dejansko pomoč v dušnem pastirstvu brezpomembno.
Drugi udarec je pa ta, da so tostranske redovne hiše razven one v Mirnu prišle ob vse slovenske moči. Lani so vzeli slovo slov. kapucini v Gorici, te dni jemljejo slovo frančiškani na Kostanjevici, Sv. Gori in v Pazinu, v maju zapuste slov. kapucini Sv. Križ.
Ostanejo še trije lazaristi na mirenskem Gradu, a še ti brez cenkve.
Torej na 200.000 ljudi en redovnik!
To je ravno radi horendnega pomanjkanja posvetne duhovščine največja katastrofa za versko življenje našega ljudstva.
Naj govore nekoliko ti le podatki:
L 40.000 sv. obhajil pri goriških kapucinih je padlo na nekaj stotin.
2.	50.000 sv. obhajil na Sv. Gori bo skoro popolnoma onemogočenih za naše ljudstvo.
3.	Tistim tisočem, ki so se posluževali besede božje in sv. zakramentov po kapucinih v Sv. Križu bo ta dobrota odtegnjena.
4.	Vsi tisti ljudski misijoni, tridnevnice, vse cerkvene slovesnosti sploh vse dušnopastirsko delo, ki je slonelo na neutrudljivih ramah teh naših redovnikov je uničeno.
5.	Onemogočeni so celo redovniški poklici, ker ni več domačih redovnih družin.
Kaj nam je storiti!
Menda ni druge pomoči, nego prisiliti posamezne redove, da namestijo po bivših slov. samostanih najmanj po tri slovenske spovednike in pridigarje. Naj jih vzamejo od kjer hočejo!
Salus populi suprema lex!
Katoliški preporod
v
na Češkem.
(Dalje.)
4. Cerkvena organizacija kloru.
Ogromno delo se je pojavilo v duhu katol. voditeljem, ki je čakalo junaka, da ga spravi v gibanje in tir ter tako začne pisati novo zgodovino češkemu narodu, ki je povprečno v 80 od strdkih
— 32 —
katoliški. Delo pa. ki sloni samo na enem človeku, ga mora streti, četudi je junak, zato je Msgr. Šramek že zgodaj začel deliti delo in si na ta način pridobivati sobojevnikov. Začel je najprej v vrstah duhovnih sobratov in našel tu pri visokih in nizkih vsestranskega razumevanja idealnega poklica. Dve gonilni silj sta dali pobude in razmaha katoliškemu gibanju: laičnost države, ki je hotela katol. načelo v javnosti popolnoma zatreti in nastop »narodne cerkve« z lepim številom odpadlih duhovnikov, ki so skušali zapeljati tudi ljudstvo, pa brez uspeha. Češki episkopat je organiziral svojo zvesta in požrtvovalno duhovščino po škofijskih zvezah s svojimi stanovskimi glasili, od koder so spoznavali resnost časa in odgovornost življenja za posameznika in narod. Tako vidimo v Olomucu in Brnu ustanovljeno »Jednoto katol. du-hovenstva«, a v Pragi »Klub kutolišk. duhovenstva« z glasilom:	»Vestnik Jednote duhovenstva«} ki
izhaja v Brnu, potem »Časopis katol. duhovenstva« s prilogo »Sursum«, itd. po vseh škofjah Češko — Slovaške.
Ko je bila ta armada zbrana in do zadnjega moža organizirana, tedaj je šla na delo in uspehi so dan za dnem dozorevali. Skupno so odbijali vse napade ogorčenih nasprotnikov, češ, da je zato je takoj poiskala
češki kler. in katol. ljudstvo proti republiki, proti domovini ter sp z samozatajevanjem in pozitivnim delom privedli nasprotnike k molku in spoštovanju katol. načel.
Z »narodno cerkvijo« in njenimi pripadniki niso katoliški duhovniki nikoli imeli kakih stikov. Ogibljejo se jih kot garjevih ovc.
Tako je katol. češko duhovništvo postalo vsled svoje načelnosti temelj narodne sreče in prvi steber do lepše bodočnosti.
Katol. duhoščina pa je živ ud narodnega telesa,
5. stike z katoliškimi inteligenti,
ki naj bi podprli in širili delo verskega preroda. Tako najdemo lajike in duhovništvo združeno v »Matici Ciril - Melodijski«, z namenom, da se po vsej državi vpelje verska šola, kateri je sedanja vlada napovedala najostrejši boj, ki pa je izgubil svojo ostrino ravno vsled sodelovanja katol. ljudske strpnke v vladi. V »ljudski akademiji« se je zbrala vsa katol. inteligenca, ki s predavanji, poukom, zabavo itd. poglablja verski čut v srcih svojih poslušalcev. Katoliški pisatelji so se združili, da goje umetnost in književnost na verskih načelih v »literarno družino«, kateri predseduje gotovo najplodovitejši češki pisatelj Dostal; svoje plodove objavlja družina v priznani reviji »Archa« v Pragi.
Ljubezen do sv. Stolice je v tem narodu tolika, da včasih pozabi ozir. postavi v ozadje svoj lastni »jaz« in vzplamti ona goreča ljubezen do drugih slovanskih sobratov, ki so že stoletja odtrgani od edine prave matere katol. cerkve, da se z največjo živahnostjo zavzemajo za zjedinjenje razkolnih
1 Ta list naj bi »Zbor sveč. s. Pavla« izmenjal
za »Zbornik«. Na sploh pa bi se morali mi malo bolj seznaniti in približati katol. gibanju drugih slov. narodov.
Slovanov z katol. Cerkvijo. V ta namen se je že pred leti ustanovila na Velehradu, nekdanji prestolnici sv. Metoda, »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda». Sv. Stolica, zlasti Lev XIII, je stavil velike upe v to ustanovo, kjer naj bi ravno katoliški Čehi postali most med razkolnim vzhodom in pravovernim Rimom. In zadnja enciklika papeža Pija XI opozarja katol. svet na kri mučenca sv. Jozafata, ki naj bi brate po krvi združila v ljubezni do Kristusa.1 2
Tako vidimo vso katol. inteligenco strnjeno okoli enega središča in žarišča — Msgr. Šrameka, ki postaja duhovni voditelj vsega verskega in kulturnega dviga v češkem narodu. Spoštovanje in zaupanje načelnim in nesebičnim delavcem!
Pa motili bi se, ako bi mislili, da je bila skrb z pridobitvijo katol. inteligence za versko-kulturno delo izčrpana; ne, to je bilo potrebno, da se pridobi delavce
6.	za širje delo med narodom, ki je komaj čakalo pridnih rok, ki naj bi ponije iz narodne njive plevel in osat zmot in zmešnjav ter je oplodile z zlatim zrnjem načelne vzgoje in vztrajnosti v dobrem.
a)	Roko v roki je šla svetna in cerkvena inteligenca z gotovostjo zmage med narod. Na temelju moravske mladinske organizacije »Orla«, ki je bilo dete nevtrudljivega Šrameka, se je dozidala češkoslovaška mladinska organizacija, ki je preplela in prekvasila ves nared. »Orel«, je največja in najbolj upoštevana organizacija ne samo v mejah države, ampak tudi zunaj nje. Šteje nad 150.000 članov. Saj smo jih tudi mi videli v velikem številu v Ljubljani, v Parizu itd. kjer so povsod vzbujali občo pozornost s svojim dovršenim nastopom ter živahnim in ljubeznjivim obnašanjem. Ima tudi svoj dekliški odsek »Orlic«, ki zavzema vedno širje dimenzije. Svoja glasila izdaja organizacija za moške in ženske odseke ter za naraščaj. Ni člana organizacije, ki ne bi bil naročen vsaj na eno društveno glasilo. Poleg »Orla« bstoji pa še druga mladinska organizacija z približno 60.000 člani z najrazličnejšimi nameni v okvirju katol. kulturne smeri.
b)	Mednarodni socializem ozir. komunizem ni
mogel najti nikoli plodovitih tal med Čehi, ker je bilo delavstvo več ali manj prežeto narodnega duha. Tudi v povojnem času se je hotel komunizem ozir. boljševizem usidrati med češkim delavstvom, toda žilavosti kršč. soc. gibanja ni bil kos, zato ga vidimo, da ob rasti kršč. organizacije stopa osramočeni komunizem v ozadje. Češki katoličani so posvetili dober del svojih duševnih sil ravno delavskemu sloju, ki je za kmeta gotovo naj-jačja gonilna sila življenja. V »splošni zvezi kršč. social, delavstva« je združenih črez 90.000 delavcev.	(Dalje prih.)
Popravek. V 2. štev. »Zbornika« na str. 15 v »Listku« naj se popravi »državljanskega predsednika ... v doživljenjskega predsednika.
2 Tej zadevi bi morali tudi mi posvetiti več pozornosti in — molitve.
Urednik: St. Stanič, kurat: Odg. ur.: A. Sfiligoj. Tisk »Zadružne tiskarne« v Gorici.