«t. 18	Nedelja 2. maia	1937.
vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
Fantje, 6e razmišljate o Ameriki, mislite prav verjetno le o avtomobilih, o nebotičnikih, o dirjajočih brzovlakih, o lepotnih tekmovanjih, o svetovnih mojstrih boksa in o denarju, oj da, o premnogem denarju.
Že res, saj je v Ameriki precej denarja, prav mnogo denarja. Ampak tudi mnogo airomaščine! In še marsikaj v Ameriki, kar jo človeku is &vxops
zelo tuje, kar ga včasih cato odbija. Tam je mnogo groboati poteg pobožna* ga Mcemersbva.
Zamislite si, kakšna je bila Evropa za časa Rimljanov: polna pragozdov, močvirja in stepe. Predstavljajte si, da se je Evropa razvila od Kristovega rojstva do danes v 160 letih, zamislite si, da se je prav nenadno razlila cat vso flafeto ogromna seka priarijfgmt.
da so v 120 do 160 letih prekrižale Evropo ceste, železnice, jo pokrile tovarne, nebotičniki, velemesta, da so gozdovi na daljavo kakor od Ljubljane do Beograda popolnoma izginili, da so se prerije izpremenile v žittoia polja, gorovja pa v rudnike in premogovnike, na sitepah dia so se v globino zavrtali iskaL ci petroleja, da drvijo daimes namesto idSivjlh čred živine in konjev traktorji, avtomobili in nešteti poljedeski stroji, <— potem si lahko približno predstavljate, kaj se je zgodilo v Severni Ameriki.
Ne boste se čudMi, če je pod tako uagjllem gospodarskem razvoju bdlo mnogo nasilja in neizmerno mnogo groibo-jgti. Kogar vodi pohlep po denarju in
Mato-Tope, glavar mandanskili Indijancev. Poglejte ga, kako je okrašen. Vsako pero V bojevniškem okrasju Indijanca ima svoj pomen in sicer po tem, kako se nosi, kako je porezano in poslikano. Na pričujočem okrasju na poglavarjevi glavi lahko spoznate, da je umoril sovražnika in ga skal-plral, da je umoril In skalpiral nekega žejenskega Indijanca in dve ženski iz plemena Odžibve, da je bil večkrat ranjen od pšic, enkrat z nožem in šestkrat s puško. Jtaprsili pasiika.na, roka pomeni da je ulovil nekaj ujetnikov
oblasti, ne pozna človeške obzirnosti In če boste zdaj brali povest »Rdeči vihar« se vam bo marsikaj zjasnilo.
Povest »Rdeči vihar« se dogaja v dežel, kjer so leta 1774 prebivali nekateri belici in nekaj tisoč Indijancev. Petindvajset let pozneje so bili Indijanci tam že skoraj do kraja izitrebljeni, zato pa je tod že prebivalo več sto tisoč belcev. Brezumno pobijanje divjačine iz brezobzirnega pohlepa po dragoceni kožu-hovinii je Indijancem pobralo zaslužek in jim onemogočilo preživljanje. Česar ni storil glad, so dopolnile puške graničarjev, ki so neusmiljeno streljali, če se jim kdo ni slepo pokoril. Pa še eno strašno zlo so med Indijance nalašč zanesli belci: žganje je začelo uničevati te zdrave sinove in hčerke pri-rode!
Ampak Indijanci so se proti vsemu strašnemu zlu belcev branili Kako, — o tem vam bo govorila pričujoča povest.
Eno vam moramo povedati: vsi Indijanci, ki so omenjeni v tej povesti, so tisti čas resnično živeli. Zgodovinsko verno so v tej povesti opisani: Korn-stalk je bil resnično miroljubni, v vojni pa neizjprosni in veliki vojvoda svojega rodu. Tuidi Logan je v tej povesti opisan, kakršen je bil. Njegova usoda se je razpletala tako, kakor bomo povedali Lord Denmor, Danijel Bun, Simon in Jan GLrbi — ti vsi so zgodovinske osebe, prav tako, kakor izdajalski oštir Gritjuš; ta ničvredineš je prav zares pomoril Logamove svojce.
Tudi velika bitka v gozdlu, konec vojne in vse nadaljnje je opasino po zgodovinskih dogodkih. Doba obmejnih borb z Indijanci je bila polna neverjetnih pustolovščin, v te borbe je bilo zapletenih nešteto ponosnih junakov in ničvernih izdajalcev. Izkratka: vsega je toliko, da pripovedovalcu ni bilo treba ničesar drugega, kakor popisati resnične dogodke in jih lepo razpresti.
Kdor hoče vedeti in spoznati, kako so nastale Zedenjene države Severne Amerike, ki so danes najmogočnejše na sve. tu, mora spoznati tuldd borbe za njihov postanek Takrat, ko so divjale grozovite vojne z Indijanci, ko so belci prodirali na ameriško ozemlje in se potem proti Angliji borili za ameriško samostojnost — takrat so bili položeni temelji današnje Amprrikfl.
Tone Trdan:
Siromak je ukatiil bogatega Turka
Po stari pripovedki.
Ko so budi Turki gospodarili našim krajem, si je marsikateri njihov vodja nagrabil veliko premoženja iz žuljev na. šega kmeta. Turški begi so po deželi neusmiljeno izkoriščali ubogo rajo.
V neki vasi je živel v tistih hudih časih siromak, po imenu Marko. Nekoč je bil kmetič, toda turški oderuhi so mu vzeli iz hleva še edino žšvinče, da je moral na stara leta prosjačiti dobre ljudi Skorjico kruha. Ljudje so ga imeli prav
radi, ker jim je rad pripovedoval, kako je ukanil marsikaterega oderuha. Tako je po dolgem času naberačil kar dva cekina.
Nekoč je šel po cesti iz vasi s trebuhom za kruhom. Na poti je srečal turškega mogočnika, ki je jezdil iskrega konja. Za njim sta jahala dva njegova spremljevalca. Marko je vedel, da so pravkar odirali poštene vaščane, ki so jim morali dati zadnje beliče v nenasitno torbo. Prikloni se prav globoko i'n poprosi majhnega daru. Z vsakim nov-
čioem je zadovoljen. Toda mogoonik, ki je bil silno oderuški in »lalkomen na uigraib ljeno blago, se je porogljivo zasmejal. Pa še zaklinjal je na vero Mohamedovo, da ni dobil niti toliko, da bo prijezdil v mesto.
»Joj, gospod, ko bi ne bilo taiko daleč do mojega doma, povabil bi te v mojo bomo kočico«, se je odtrezal Marko. In še se je opogumil:
»Jaz nimam nič, ti nimaš nič. Morava iti k znamenju, da si izprosiva. Pojdiva k sv. Roku!
• Na samotnem polju je stala stara, na pol podrta kapelica. Iz 'kamna izklesan svetnik je kazali rano na koleniu. Tu rek, ki bi bil najrajši z mečem razsefkail vse skupaj, je osupnil, ker ga je zanimalo Markovo navdušenje. Pomignil je tovarišema in vsi trije so razjahali. Marko je zatrjeval Mohamedovemu privržencu, da ga sv. Rok še nikoli ni zapustil v nobeni stiski in da bo šel prav lahko z dobičkom pred1 sultanovega namestnika, ne pa s praznim žepom. Turku je to ugajalo. Še bolj je bil lakomen.
Marko je pokleknil pred kapelico in nekaj mrmral. Turek se je smejal ter ho tel s tovarišema navaliti na kapelico in jo podireti. Toda premagal se je. V razdalji nekaj metrov je motril Marka.
»Takole,« je končno pošepnil Turka na uho, »zdaj mi je svetnik po migal«.
Nato se je dotaknil z ušesi kameni-tih ustnic ter vesel pritekel nazaj k bogatašu.
»Dva cekina mi je daroval. Poiskati ju morava v mojem žepu, je rekel ves vesel.
In glej čudb! V veliilko oderuhovo začudenje prinese dva cekina iz žepa. Vsak dobi enega, kot sita se bila domenila. Turku je bilo všeč. Zadovoljen si je pomencal roke. Marko je vnovič poizkusil. Zdaj pa je bil Marko še bolj vesel kot poprej. Pritekel je k Turku:
»Zdaj nama je bila sreča naklonjena. Podaril nama je kar sto cekinov. Po-iščiva jih v tvojem žepu,« je rekel.
Turek je prebledel. Zagotavljal je ter se izgovarjal na vse načine, da cekinov ni. Obračal je žepe sem in tja. Končno pa je pošteno odplačal Marku polovico.
Tako je ubogi siromak ukanil turške-Ugajala mu je Markova premetenost, ga oderuha ter šel vesel domov — V drugo vas.
Manica:
Tudi hiba pride prav
Jelen je krasna žival. Videli ste ga že vsi, če ne živega, naslikanega pa gotovo. Njegovo rogovje — kaj?! V tem se pač ne more kosati z njim nobeden drugi štirinožec.
Pa si jeleni, namreč samci, včasih takole med seboj skočijo tudi v lase in tedaj poka rogovje da je joj.
Tam nekje v gosti šumi je živel in skakljal takšen jelen, ki je svoj čas v boju s tekmecem zgubil skoro vse rogovje. Vsled te hibe je moral požreti od svojih tovarišev marsikatero grenko zbadljivko. Toda on je mirno potr-pel vse zasmehovanje, v zavesti, da si je to nakazo v svoji bojevitosti nakopal čisto sam.
In ko tako v neki jutranji uri ogle-
duje svojega tovariša in mu na skri* vaj zavida njegovo košato rogovje, zatrobi lovski rog.
Kakor bi trenil, sc oba jelena zapodita globočje v šumo. Toda zavidani jelen se s svojim obširnim rogovjem tako zaplete med gosto vejevje, da revež obstane kakor ujet. V tej zagati ga zapazi neusmiljeni lovec ter mu s kroglo upihne luč življenja.
Toda jelen s polomljenimi rogovi pa medtem s svojo pomuzano glavo srečno preleti vse gošče in grape in ko se prepriča, da je že dovolj oddaljen od preganjalcev, se ustavi in zadovoljno pomodruje:
»Da, da. ko bi jaz danes še imel cele rogove, bi jih plačal prav tako z življenjem, kakor moj nesrečni tovariš. Sicer nisem lep toda — živ in zdrav. Res, tudi hiba pride prav!«
Hitro si napravimo novo igro
Vj* /
©	©	©
	©	
#	•	
Narišite na papir devet kvadratov. Vsak igralec dobi pet kamenčkov, n. pr. 5 belih in 5 črnih. Sedaj je treba položiti kamenčke tako, da so trije (mešani beli in črni) v eni vrsti. Te vrste so lahko navpične, vodoravne in poševne. Izmenoma polagata igralca svoje kamenčke. Čim ste kamenček postavili, ga ne smete več premikati. Seveda ni pravilno, če mislimo pri igri samo na to, kako bi svoje kamenčke najboljše položili. Ne. skušati moramo soigravcu škodovati s tem, da mu stvar čim bolj otežkočimo. Marsikdo bo mislil, da to ni težko. Toda, preizkusite enkrat in uvideli boste, da je treba prave prebrisanosti pri igri!
'one Trdan:
Turki prihajajo...
Pripovedka iz Tolminskega V našem zasedenem ozemlju leži prijazen kraj Tolmin. Danes gospodarijo našim bratom onkraj meje Italijani. Pred davnim, zelo davnim časom so hudi Turki pridrveli tudi tja. Ljudje so večkrat nenadoma zapazili, da so zagorel' po gorah kresovi, ki so oznanjali, da rrihajajo turški psi — kot jih je imenovalo ljudstvo.
Bilo je neko soboto. Popoldansko sonce jc razlivalo svoje žarke po kraški deželi. V daljavi se je bleščal zvonik cerkvice sv. Lenarta. Pravkar je prizvanjalo k nedelji in praznično razpoloženje je legalo v srca pridnih slovenskih ljudi. Glas zvonov se jc razlegal po pokrajini daleč naokoli.
»Turki. Turki...« sc jc razlegalo po hiižnjih vaseh.
»Psi..., hočejo spet krvi nenasitna žrela, psi...« je tarnal starček in gnal živino v gozd, da je ne otme lakoma Turek.
Ljudje so skrivali v kraške jame vse. kar Je imelo vrednost. Pa tudi v obširne gozdove so gnali živino. Strah in trepet je spreletel miroljubne ljudi na Tolminskem.
Iznenada so pridrveli Mohamedovi hlapci na vrh Bukovskega sedla, kakor pravijo tistemu kraiu. prelazu blizu Tolmina. Bilo jih je kot listja in trave. Zvečerilo se je in rdeča zarja sc je na zapadu stani jala z gorečimi zublji kresov, ki so jih prižigali po vrhovih Turki so motrili okolico s sedla. Ko so začuli zvonjenje iz cerkvenega stolpa, ie rekel porogljivo, s pikrim nasmeškom na ustih, turški poveljnik, ki je jezdil na iskre m vrancu. ves v blesku, s sabljo za pasom — z dvignjenim glasom:
»Le buči, buči, sv. Lenart! Še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju zo-bale in moji vojaki bodo iz tvoje čase pili rujno vince.«
In stari, preizkušeni poveljnik, se je zagrohotal na ves glas ter dal s tem poguma svojim vojakom, sinovom na-sše domovine — janičarjem. Komaj je izprceovoril te besede, je dal znak. da se poženejo vsi skupaj naprej kot močna. nenremagana veriga. Toda čudo! Ko ho<*eio nanrei. se začno mulam vdirati noge tako. da se ni mogel nihče dvigniti z mesta. Besen jc zakričal po-
veljnik. V vojski je nastala zmeda, strašen krik in vik. Turki so morali pustiti vse skupaj in se vrniti nazaj.
! Bukovci so bili rešeni.
Še danes so imenuje tisti kraj, kjer so se mule pogrezale, »žrelo«. Vsi so svečano slavili čudežno zmago nad Turki, ki jih potem dolgo, dolgo časa ni bilo v ta kraj. Niti pogledat niso več prišli, kaj se je zgodilo z mulami. Preplašeni so zbežali nazaj na — Tur* ško.
Manica:
Na uro je še! gledat
Da, na uro je šel gledat. — Kdo pa? Ribniški Jurek, nihče drugi. Le čujte!
Jurek gre nekoč k svojemu podeželskemu stricu na obisk. Stričeva družina jc imela dela čez glavo. Jurek pa, ne le. da se ni lotil nikakega opravila, bil jim je celo v napotje. Ni čuda, da se ga je stric kmalu naveličal.
Ko je Jurek pri neki priliki spet motil pridne delavce, ga jc stric pokre-gal, na kar je Jurek užaljeno zagodrnjal:
«Pa mi dajte delo!«
»Potem pa skoči v mesto, ker si urnih nog,« se ponorčuje stric.
»Po kaj naj grem. stric?«
»Pojdi na uro gedat!«
Jurek vzame to za resno in sc takoj odpravi v eno uro oddaljeno mesto m pogleda na cerkveni stolp. Ura v stolpu kaže ravno deset.
»Aha«, vzklikne Jurek in sc takoj vrne domov. Ko stopi v hišo. se ozre najprej na uro in nato. ne misleč, da jc hodil iz mesta cclo uro, začuden pocuka strica-
»Jej stric, vaša »šklemfa« pa prehiteva kar za eno uro. V mestu jc ura deset a vaša kaže enajst. Takoj jo naravnam.«
To rekši skoči na klop, da bi potisnil kazalec na stenski uri nazaj, toda stric priskoči, pahne ga s klopi in se mu zasmeje v obraz.
»Ha, ha. Jurek, rajši naravnaj svojo pamet!«
Jureka to stričevo početje tako uža* li, da še tisti dan pobere šila in kopita ter se vrne nazaj v svoj rodni kraj.
Na kmetih še dandanes vsakogar, ki gre v mesto, ne da bi ga k temu silila res potrebna opravila, kaj radi porogljivo vprašujejo, če gre morda tudi on gledat na uro.
JUTROVČKI PIŠEJO
Moja mati. Kar je solnce zemlji, to je otroku mati. Prva beseda, ki pride iz J otroških ust, je: »mati«. Koliko pretrpi j vsaka mati, da privede svojega otroka na pravo pot! Bliža se materinski dan in vsak otrok podari darilce svoji materi v znak hvaležnosti. Blagor tistim, ki imajo še matere! Tisti imajo raj na zemlji. Toda marsikateri otrok ne ume, kakšno bogastvo ima. Šele takrat, ko jim bo mater pokrila črna zemlja, bodo doumeli, kaj so imeli. Zato naj se vsak otrok zaveda tega bogastva in naj se trudi, da ne bo nikdar žalil nje, ki mu je toliko dobrega storila. Draga Mokorel, dijakinja v Ljubljani.
Moja mamica. Jaz imam še mamico živo. Imam jo zelo rada. Dala bi ji krono, če bi jo imela, da bi bila kraljica. Vredna je vsega zlata, kar ga premore svet. Njej naj solnce sije najsvetleje, da bodo njena lica rdeča kakor roža.
Zrimšek Stojanka, ue. V. r. v Ribnici.
Moja mamica!
Jaz mamico rada imam, za ves svet je nikomur ne dam, me v šolo pošilja, moliti uči le zame se trudi, skrbi , in trpi.
Zato pa jo ljubim iz vsega srca,
in prosim prisrčno ljub'ga Boga, naj jo ohrani in zdravje ji da.
Malči Pavčič, uč. IV. razr.
Unec 13 p. Rakek
Moja mati. Najdragocenejše bitje na zemlji mi je mati Pomaga mi v najhujši stiski in boli. Kako sem srečna in vesela, ko gledam materi v ljubeče oči. Kako prijazno se smehlja in me tolaži v bolezni. Ubog je tisti otrok, ki nima več matere in ga ne gledajo več te mile oči. Moja mati se trudi ves dan, da mi preskrbi kruha, da nisem lačna. Zato jo moram ljubiti in spoštovati.
Bolčevič Štefanija, uč. IV. razr v Radečah pri Zidanem mostu
Moji mamici. Svoji ljubi mamici sem naredila za materinski dan lep prtiček. Mamico imam tako rada. da je ne dam za ves svet. Rada jo imam, ker mi kuha,
šiva, pere in mi streže, če sem bolna. Želim ji dosti veselja in vso srečo tega sveta. Jaz ji pa v zahvalo za njeno neskončno ljubezen obljubim, da bom zmerom pridna.
Pavlica Vizjak, uč. II. razr. v Hrastniku
Moja mati
Moja mati dobra je, vedno name pazi, da me avto ne pogazi, da ne zlomim si noge.
Ce pa že nesreča hoče, da se hudo mi zgodi, skrbno moje rane celi In mi jih hladi!
Ko ozdravim spet, sem hvale ji dolžan, ona pa jo sprejme, Se ubogam jo ves dan.
Tako lepo živiva in se veseliva srečnih, dobrih in veselih dni.
JanFar Ivan, dijak II. razr. I. drž. r. g. v Ljubljani
Moja mamica!
Za vse, kar svet mi nudi, ne dam jaz mame svo]e. To biser je najdražji, ki nihče mi ga ne izmami.
Marica Urbar, uč. III. razr. na Rakeku
Dragi stric Matic! Zopet se oglašam. To pot Ti pošiljam spis »Beseda o materi in materinski ljubezni!« Komaj zagleda otrok luč sveta, že se mu smehlja nasproti materino oko, ki ga potem spremlja in vodi, dokler ne zakrije matere hladna zemlja. Mati je vsakemu poštenemu človeku prva stvar na svetu. Ona pa je tudi vredna te ljubezni. Koliko pretrpi za svoje otroke, to ve povedati samo ona sama. Njena ljubezen je podobna reki, ki nikdar ne usahne. Vedno z isto ljubeznijo streže svojemu otroku. Mučenica svoje ljubezni ne zahteva nikoli plačila od svojega otroka. Veseli jo le to, da ve, da se njenemu
otroku dobro godi. Če se otrok smeje, se smeje tudi mati; če se otrok joče, joka tudi ona. Le mati zna čustvovati s svojim otrokom, a drugi nihče. Zato pa otroci najrajši zaupajo vse svoje težave materi. Otroku žrtvuje mati vso svojo mladost. Dela od zore do mraka, da bi se otroku bolje godilo. So pa tudi matere, ki ne skrbijo za svoje otroke. Toda prava mati si odtrguje od svojih ust, da se otrok lahko naje. Vsak košček kruha, ki ga dobi, prihrani za svoje dete. »Da bo le otrok imel« pravi »jaz bom že potrpela«. Ako je otrok bolan, presedi pri njem cele noči in skrbi zanj, vsako željo mu bere že v očeh in mu jo takoj izpolni. Če nima sama, si izposodi ali kupi z zadnjim novcem, ki ga ima prihranjenega. Dober otrok pa tudi ve, s čim bo najbolj razveselil mater. Ne zaničuje je, temveč jo povsod in vsekdar uboga. Vrača ji njeno ljubezen s pokorščino. Te pozdravlja
Nace Guštrin, Podlimbarskega 17. Ljubljana VIL
Moji materi!
Venček pesmi bi Ti spela, da Ti bil bi v spomin, vsemu svetu razodela, da si polna bolečin.
Kamorkoli sem hodila, misel Tvoja šla z menoj; to jaz dobro sem čutila, v duši mi je bil pokoj.
Zdaj, ko daleč sem od Tebe, misel roma mi nazaj, in se spomnim spet na Tebe, ki si bila meni raj.
Rada bi se oddolžila, moja draga mama Ti, vse trpljenje preložila jaz na svoje rame si.
Vem, da Ti ne bi pustila, da bi jokal Tvoj otrok, še mojo težo bi nosila, da b'jaz bila brez nadlog.
Srčna Ti najlepša hvala, ker si dobra vedno z mano b'la z zlatom vsem, če bi plačala, plačat ne bi mogla Ti srca!
Dtcaga Prah. abs. mešč šole v Ljubljani
Moja mamica!
Skrbnejše pač na svetu ni, kot draga mamica si ti! Ti si družini glava, Tebi gre čast in slava. Ljubezen svojo slednji čas deliš dobrotno Ti med nas. Če gledam Tvoje mile roke. mehko pobožajo otroke. In Tvoje lice utrujeno je od skrbi že zgubano.
Gale Ivanka, uč. V. razr. v Grosupljem
Moja mamica!
Sem deček prvega razreda, težko mi gre še abeceda. Kaj naj torej le storim, da mamico razveselim?
Lepo pesmico znam, ki jo pojem sleherni dan. »Mama, sladka mama, zlata moja mama!«
Pesem poje se kar sama. Mama srečno se smehlja, poljublja mene — sinkota.
Jožef Vari, uč. L razr. v Kranju
MOJA MAMA. Jaz si ne morem misliti življenje brez matere, tako jo imam rad. Kadar smo bili bolani, ni celo noč zaspala od skrbi. Kadar je ne ubogam sem tepen. Pa vem, da ji je hudo, ker me mora nabiti, ali imam že tako poreden jezik, da jih moram dobiti. Sedaj sem pa sklenil, da mame ne bom več jezil, da bo imela veselje z menoj.
Mejak Miran, uč. IV. razr. Gornji grad.
MOJA MATI
Bilo bi moje življenje bridkč, ako matere ne bi bilč. Moja zaklad je mati moja, ki dela zame brez pokoja. Ko sem bolan mi skrbno streže, in malo spi — ob meni bdi. Za men dela brez pokoja, zlat& je vredna mati moja. Bilč bi moje življenje bridk6 ako matere ne bi bil6.
Cotič Božo, dijak II.a razr. IIL dež. real. g. Ljubljana, Beethovnova 14-IV>
Umetnost ravnovesja
Držati svinčnik na koncu prsta v ravnovesju ni ravno tako lahko, kakor se nam to dozdeva. Poskusite! Toda pomoč je hitro tu, čim smo na jasnem, da
mora biti, če hočemo imeti predmet v ravnotežju, težišče zmiraj pod oporiščem. Zato vzamite žepni nožič, ga malo odprite, nato pa zapičite konico v spodnji konec svinčnika. Ko ste to storili, lahko brezskrbno postavite svinčnik na konec prsta; ne bo vam zdrknil na tla.
Satovna križanka št, 4
Opis: 1. črešnji podoben sadež, 2. glagol, ki označuje glavno delo pri graditvi stavb, 3. glagol — zrnje jesti, 4. zastor, 5. slaščice, 6. tipno-pretekli deležnik pzbkaai.
Posetnlca
Dr. Vitko Kožar
Nit
Kaj je gospod po poklicu ?
Posetnlca
ieaja Burlej	
	Uma
Kje je rojstni kraj te gospe?
Zlogovnica
Sestavi iz naslednjih 14 zlogov: baa
—	bi — del —■ e — gla — hi — i — ket
—	o — sej — ser — strog — te — tur 7 besed pomena: 1 mesto v Prednji Indiji; 2. vojaški stan; 3. diragotina; 4. znamenitost Savinjske doline; 5. orientalsko pokrivalo; 6. literarno delo; 7. slovenski lirik (1876. — 1899.) da bodo dale začetne črke od zgoraj osvzdol nekaj, kar razveseli le nekatere udeležence igre na srečo, končne orke od zgoraj navzdol pa nekaj, kar zabava vse.
Rešitev Satovne križanke 3.
Gorica, 2. malina, 3. klicaj, 4. zalega, 5. trojka.