47
LITANIJE
3
Ona,  mati, žena, sestra, ljubezen moja,
Ona,  ki je najlepša.
Ona,  ki je Julija,
Ona,  ki je lepa Vida,
Ona,  trave od doma so v njenih očeh.
Ona,  ki Ji ne bije srce zame.
Ona,  ki se je kot vse druge zaljubila v drugega.
Ona,  ki so jo posilili,
Ona,  ki so jo pregnali iz bordelov, da bi jo lahko ljubili po zakotjih.
Ona,  ki je napisala mlsterlj žene.
Ona,  ki je nje ime tako presveto, da se je ne upam imenovati.
Ona,  ki nikdar ni bila in nikdar ne bo Golda Melr,
48
Ona, ki na večer pomoli za-Tie,
Ona, ki jo nekdaj legala na hrbet in otroci so šli iz nje kot voda.
Ona, ki sloni pod križem in čaka miru,
sneg pada nanjo,
jutro beli utrip njenega pričakovanja,
grem...
poljubil jo bom na bele grudi,
grem, moram, to je kot galaksija. Ona, ki je nimamo, da bi jo pri papežu Pavlu VI. kandidii-ali, da bi jo
proglasil za svetnico, Ona, ki so ji pobili tri sine
in so ji potem pomrle tudi živali, Oim, ki je sirota Jerica, Ona, ki razglablja o sex party kadar je sama. Ona, njena sla je kot ponorela voda,
v TT jo obrs.vnavajo,
s prižnic jo kolnejo.
Na CK se zgražajo,
moja mati ji kuiia čaje, da bi ji prešlo,
dre, dre, dre, dre,
dre do miru krokarjev... Ona, lezbijka in ruffiana.
Ona, ki se sprašuje zakaj je prišla prav nad njo. Ona, ki je v gnusnem sladostrastju sinoči v sobi št. 396 okradla
italijanskega kurbirja. Ona, ki je rekla, da ne bo več dekla. Ona, delavka v tobačni tovarni,
docentka na YAXjE,
nuna na Madagaskarju,
čistilka ali striptizeta v Hiltonu, Ona, ki vse noči premoli ali prejoka, da bi se ji ta ljubezen vendarle sama
utrnila iz telesa,
49
Ona, brezglava iskalka očeta svojega otroka.
Ona, hlače si je nadela in dolgolasci smo se zapodili za njo,
Ona, ki nas je prevarala,
Ona in MI, ki smo se feminizirall.
Ona, prevarana emancipiranka.
Ona, peytonl2irana hinavka.
Ona, opravljlva teroialka.
Ona, strupena stalinistka.
Ona, brezmadežna zapeljevavka.
Ona, Jurčičeva Manlca, Prežihova Meta, Potrčeva Zefa, Šalamunova pelerina,
Zidarjeva Jolka, Ona, Ana Jelovškova, Ona, kadar smo bili lačni, nas je z večjo materlnskostjo nahranila iz sebe
kot rimska volkulja dva najd^nca. Ona,  Francka s klanca siromakov,'
(Franck nam ne bo zmanjkalo) Ona, ki je lani pozimi umrla od mraza, lakote, starosti in osamelosti nekje
na Kozjanskem, Ona, samo ona lahko poseduje dobroto matere,
vero stvarnika, upanje obsojenca, ljubezen mojo, Ona, ki zvesto roma po Kalvarlji slovenskega hrepenenja. Ona, moj navdih, Ona,  rože so zrasle zanjo,
Ona, ki se je naučila v vseh pasjih šprahah izreči "ljubim te". Ona, ki je tako lepa, da sploh ni mogoče, da bi hodila na WC, Ona, pribežališče grešnikov. Ona, roža skrivnostna.
Ona, ki postaja vsebolj samo kategorija; Ženska delovna sila, Ona, ki je nikdar ni bilo in je nikoli ne bo na tem žalostnem svetu.
Jaz jo ljubim!
(koga pa imj bi ljubil, če ne njo)
engelbert