Kazimir Radič: Pesmi.
599
»To je že več nego nesramnost, hočete reči ? Vaša nesramnost, da nadlegujete staro siroto, ki si ne zna pomagati v svoji slepi ljubezni do svojih otrok, je gotovo večja! Ali nimate matere? Sramujte se! Toda meni ni namen, da bi vam pridigal, zabičujem vam samo še enkrat: dal sem svojo sveto besedo tej materi, kakor da bi jo bil dal svoji pokojni materi, da ne boste več prihajali motit njenega miru! Klanjam se!«
Odšel sem naglo, da ne pokvarim uspeha svojih junaških besed . . .
Prešlo je pet mesecev. St.-a ni bilo več, pred mesecem je pro-moviral in odšel v svojo domovino.
Kornelija je zopet doma. Kaj sta imeli dekleti ž njim, ne vem, a me tudi malo briga.
Stara gospa pa hodi še vedno v mojo sobo pospravljat. Vsak pogled poln iskrene hvaležnosti . . . Kakor da se mi zahvaljuje moja mamica, ki je ni več . .  .
Pesmi.
i.
2-^večer sva stala za ograjo in slavček pel je v tihi mrak; če dva se res imata rada, kako je vsak poljub sladak:
če k ustom usta on pritisne, telesce njeno strepeta, kakor bi ljubček vsak poljubček potegnil jej  iz dna srca.
2.
Le spava naj, le sanja naj, saj jaz bedim ko nje čuvaj, saj ji udano, dokler spava, sloni na prsih moja glava.
Poslušam, tih je dol in hrib.            »Tiktak!« le jambi tak zvene.
»Tiktak!« samo srca^ utrip,               Da v jambih bije nje srce?
in tiho, tise neprestano,                    In misli v jambih privršijo,
ko noč poslušala bi z mano.           da v jambih pesmico zložijo .
Kazimir Radič.
Kazimir Radie: Pesmi.
695
bilo pri tem prizadeto morda njegovo srce . . . Izpremenil se je bil čudno od tistihdob, vsa njegova narav je bila postala druga, po njegovih žilah se je pretakala vse drugače  kri nego poprej  . . .
Nad njim se je smejalo vedro nebo, okrog in okrog je bilo vse jasno, samo v njegovi glavi se ni hotelo zjasniti . . . Mislil je in mislil, toda doumeti ni mogel! . . Doumeti ni mogel, kako je to mogoče! . . Tista žalna obleka, tisti turobni obraz, tiste melanholične oči in . .
Ne, ne, tega ni umel! . . Srce se mu je krčilo v kruti boli in v glavi se mu je hotelo zblesti . . . Poprej je imel nazore, imel je svoje stalno prepričanje! . . Zdaj se mu je bilo razpršilo vse! . . Poprej si je domišljal, da ume življenje, da ume poklic človeka . . . Ustvaril si je bil svojo lastno filozofijo, nekoliko fantastično sicer, a vendar s pozitivnimi načeli! . . Zdaj je bilo zadobilo njegovo nazi-ranje o svetu, o človeku, o vsem — smrtni udarec!  . .
Nikakega skladja ni videl več — vse se mu je zdelo nezanesljivo in venljivo! . .
Pred sabo je imel nerešen in nerešljiv problem!  — —
Vsega tega pa je bila kriva tista žalna obleka, tisti turobni obraz, tiste melanholične oči in  . . . —
Pesmi.
3.
akor večna luč zvestoba v tvojih mi očeh gori, in lepota tvoja mlada mi v naročju koprni.
Ali vidiš? Tam na oknu vene roža brez vode. Ali slišiš, draga? Vzdihi zadnji le tako ječe:
»Kaj na svetu je zvestoba? Hitro ocvete obraz; slepa, gluha je usoda, brez srca odloči čas.«
Kazimir Radič.
Kazimir Radič: Pesmi.
707
postal škof. To leto se je Prešeren preselil v Kranj, in tam težko da bi bil še kaj pisal. (Prim. njegovo pismo Vrazu z dne 7. febr. 1847. 1. v »Preš. Albumu« str. 823.). Epigram slove:
Tempora mutantur. Nekdej je zlomek bil hudič, je zlomšek bil hudiček, Zdej Zlomšek1) je postal na Štajerskim — škofiček! —
Pesmi.
4.
|   o nebu vijejo se bliski                 Pritisne ljubica  se k meni,
in grom pretresa nočni  mir;      a jaz razlagam   učenjak,
pri oknu z ljubico stojiva,          da blisne, kadar iz   oblaka
potekel besedi je vir.                   preskoči iskra v drug oblak.
Ko plamen nevgasljiv ob vihri     »Poglej, poglej—-ognjeni blisek!«
srce trepeče, plapola;                   pokaže ona na nebo,
zapleta jezik se nerodni,              »kadar se iskra z iskro združi,
in sam ne vem, kaj  blebeta.      ah, dragi, ni li to lepo?«
V zadregi ljubici razlagam          In jaz se sklonim in drhteče
elektriko in Herčev val,              ji pošepečem na uho:
kako se v blisku razodeva         »Kadar se iskra z iskro združi,
električni potencijal.                      ah, draga, ni li to lepo ?«
»Kadar se iskra z iskro združi, takrat, predraga, zagrmi, ko duša mlada bi zarjula iz srečne, blažene noči.«
Kazimir Radič.
') To je bržčas najslabši dovtip našega Prešerna! Besedna igra (calambour) z imenom Slomšek se mu je namreč popolnoma ponesrečila, ker Slomšek nima z »zlomkom« — zlomek = vrag, hudiček — ničesar opraviti in ni ž njim v nikakem etimološkem sorodstvu! Slomšek prihaja, kakor je znano, od griča Sloma, na katerem stoji rojstna hiša Slomšekova. Slomšek je torej S\omsčak ali Slomifč/L, a končnica tega imena ni -ek, nego -šek, okrajšano in zbrušeno iz »ščak« ozir. iz s ček. Zato se tudi ne sme sklanjati: Slomšek -ška, nego Slom-ička. Čudno je, kako je mogel Prešeren izgovarjati ime svojega sošolca in prijatelja: iflomšek, saj ga niti Nemci ne izgovarjajo tako!          Uredništvo.