IZ CIKLH: EVANGELJSKI MOTIVI.
Pred Kristom bridko plaka Magdalena,              Zveličar pa veli:  »Zaupaj, žena,
mladosti svoje zmote objokuje . , .                       nemilosti nikar ne boj se tuje!
Obema farizej se posmehuje:                                Ljubezen tvoja krivdo premaguje,
»Glej, ni mu znana zgodovina njena . . .!«          Zabloda je zato ti odpuščena .;'..!«
Kako pa svet današnji reve sodi? »Mi čisti smo, le stran, svojat prokleta, drugod pomoči iščite v nezgodi!«
Zastonj si srce srečne dni obeta: Odrešenik po zemlji več ne hodi, a farizejev — brezštevilna četa!                               jos. Vrečko.
S
In v tiho samoto pohajal je sest. Govoril je z vetrom in solncem gorečim in bratil se z virom je, v dol žuborečim, zeleni mu gozd bil prijatelj je zvest.
Se vedno, še vedno spomin je grenak. — »Kako bi si grenke spomine osladil? . . , Ob hišici beli ulnik si bom zgradil — čebelice, vzor moj, vaš med je sladak —«
. . Roj na roj! . . . Ho, to bo medu in njegove sladkosti — plačila vzgojiteljskim letom zadosti — tako bom užival do smrti pokoj . . ,«
Jeseni je željno odpiral panji . . .
»O groza . . . Kaj nič ni medene dobrote?
Bog! . . . Vzgajal čebele, pa vzgojil sem trote ? . . .
Kaj res je tako kakor prejšnje dni? . . .«
Po poti prišel je gospod Debeljak. Hahlja se prešerno, a nič se ne čudi . . . »Kaj, očka častiti, to dnevi so hudi — in v trud svoj veruje samo še bedak . . .«
ČEBELARSKA ROMANCA.
Vzgojitelj Zamišljen je stopil v pokoj. Bil mož je res malo starinskih nazorov, in, ves naveličan skrbi in naporov, je žalosten vzdihal:  »Življenje je boj! . . .«
»Nad našo mladino je up izgubljen. — Kdo nade ti danes izpolnjene vrne? Odgajal si cvetke, a vzrastlo je trnje, ob žetvi si sam bil najhuje tepen.« —
»O pridne čebelice! .
Leopold Turšič.
m*   190   «@»