Slika, ki vsebuje besede notranji, jedilna miza Opis je samodejno ustvarjen Marko Smole Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, IV. nadaljevanje Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, IV. nastavak Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke IV.nad./ Stambena baština Ogranak Matice hrvatske u Cabru ISBN 978-953-7541-90-3 Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke IV. nadaljevanje Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke IV. nastavak Marko Smole Plešce, december/prosinac 2022 Nakladnik / Založnik: Ogranak Matice hrvatske u Cabru Za nakladnika / Za založnika: Ivan Janeš Autor knjige / Avtor knjige: Marko Smole Pregled slovenskog i engleskog dijela / Pregled slovenskega in angleškega besedila: Sonja Smole Možina Prijevod hrvatskog teksta / Prevod hrvaškega besedila: Slavko Malnar Prijevod njemackog teksta / Prevod nemškega besedila iz Monarchie im wort und bild Drago Smole Mišljenje o knjizi / Mnenje o knjigi: prof. Ivan Janeš Fotografije: Marko Smole, Sonja Smole Možina, arhiv Palcave šiše, Igor Kastelic Fotografija na naslovnoj stranici / Fotografija na naslovnici: Marko Smole Tiskanje omogucio / Tiskanje omogocil: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Tisak / Tisk: Grafex, Izlake, Slovenija Naklada : 200 CIP zapis dostupan u racunalnom katalogu Sveucilišne knjižnice Rijeka pod brojem: 150506073 ISBN 978-953-7541-90-3 Ogranak Matice hrvatske u Cabru Vsebina Predgovor ............................................. 5 Uvod ……………………...……..…... 19 Der Hochlandbezierk – Gorski kotar ………………... 20 Das gebiet der Kulpa – Obmocje Kolpe …...…..…….. 32 MLINI V ZGORNJEM DELU DOLINE KOLPE .................. 33 ZAMOST ....……...……………......... 50 KAMENSKI HRIB ....…...……......... 62 CERKVENE STAVBE V ŽUPNIJI PLEŠCE IN NJIHOVA OPREMA …...…………. 66 Župnijska cerkev svete Trojice v Plešcih …………………………….. 67 Kapele in kapelice ………………….. 88 ŠOLSKA ZGRADBA V PLEŠCIH ……….………………. 95 Literatura ...….………………........ 101 English abstract ............................... 103 Sadržaj hrvatskog teksta Predgovor ........................................... 10 Pogovor ….……………..………..… 102 Vse knjige Stavbna dedišcina v dolini Cabranke in zgornje Kolpe lahko najdete tudi na: / Sve knjige Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke možete pronaci i na: https://www.dlib.si/ Etnološka zbirka Palcava šiša, Plešce za Marko Smole Ulica A. Muhvica 28, 51303 Plešce - HR smole.marko@gmail.com tel. +385 51 825 124 ali/ili +386 41 744 828 PREDGOVOR Po nekaj letih se z našo knjižico ponovno vracamo na podrocje stavbne dedišcine doline zgornje Kolpe in Cabranke. Tokrat smo za raziskovanje izbrali dve temi. S prvo smo nadaljevali pred dvema letoma zacet opis cerkvenih stavb v župniji Plešce – tokrat dvema že prej opisanima kapelicama dodajamo opise in prikaze župnijske cerkve Sv. Trojice in kapele v Zamostu. Za razumevanje kulturnih povezav doline v zgodovini je vsekakor pomembna tako arhitektura stavb, kot tudi njihova notranja oprema ter njeni izdelovalci. Druga tema, ki smo jo obdelali, je mlinarstvo v dolini. Tu smo se omejili na mline, kamor so zahajali ljudje iz obmocja dveh sosednjih obcin Plešce in Osilnica. Njihovi prebivalci so si v zgodovini delili skupni geografsko omejen prostor doline, ki ga je na spodnji strani doline proti kostelskemu gospostvu mejila ozka soteska Kolpe pri Sveti Ani in na zgornji strani soteska Cabranke proti naseljem zgornjega dela doline. K poglavjem smo dodali tudi opis za dolino zaradi vodnih pogonov pomembne vasi Zamost ob Gerovcici in malega naselja Kamenski hrib nad Plešci. Slika 1: Razgovor o mlinarstvu pri Selankinih v Zamostu, avgust 2022. V uvodu k zgornjim vsebinam letos dodajamo prevod poglavja zanimivega knjižnega dela izpred vec kot sto dvajsetih let, ki po našem vedenju do sedaj še ni bilo prevedeno v slovenšcino ali hrvašcino. Njegova vsebina ustreza naši nameri, da slovenskim bralcem in domacinom na zanimiv nacin prikažemo zamejski prostor. Gre za opis Gorskega kotarja in z njim doline Kolpe, ki je bil leta 1902 natisnjen v knjigi Avstro-ogrska monarhija v sliki in besedi in je poskušal navduševati bralce za odkrivanje njegovih lepot in zanimivosti. Med njimi je imela dolina Kolpe in Cabranke posebno mesto – pisec je zapisal, da je okolica ena najlepših na Hrvaškem. Verjamemo, da prevedeni opisi lahko služijo enakemu namenu kot pred 120 leti tudi sedaj. Slika 2: Zbiranje podatkov za arhitekturni posnetek hiše v Malinišcu. In še nekaj o letošnjih dogajanjih na naši delavnici. Prvo raziskovalno delavnico Etnološke zbirke Palcava šiša iz Plešc, katerih rezultati so že leta osnova za objave v naših knjižicah, smo organizirali leta 2007. Takrat le za dijake in študente cabarskega kraja, nato pa smo vsako leto nanjo povabili tudi študente iz širšega prostora Hrvaške in Slovenije. Lansko leto smo z udeleženci etnološke raziskovalne delavnice v Etnološki zbirki Palcava šiša raziskovali pripovedi v prostoru doline od Hrvatskega in Osilnice proti izviru Kolpe in jih v knjigi tudi zapisali. Tokrat je bila delavnica šestnajsta po vrsti in je potekala v casu od 13. do 21. avgusta 2022. Na terenskem delu smo se, tokrat s študenti slovenistike, osredotocili na mlinarstvo, ki je bilo ena od najstarejših obrti v dolini. Obiskovali smo mline, vse od Mirtovicev do izvira Kolpe in navzgor do Belice. Najvec mlinov je bilo na pritokih Kolpe in Cabranke, ker sta bili reki sami tu še prevec hudourniški. Med tednom smo si ogledali lokacije vseh mlinov. Kjer je bilo mogoce, smo izdelali arhitekturno-gradbene posnetke stavb, jih fotografirali in se tudi pogovarjali s starejšimi prebivalci, ki se še spominjajo dela v njih. Pogovore smo posneli in jih bomo uporabili za jezikoslovne raziskave študentov. Ker smo precesali dokaj široko obmocje, so študentje zbrali še material z narecnimi opisi stanovanjskih hiš, ki se zbira v locenem projektu po slovenskem ozemlju in zamejstvu in bo predstavljen na internetni aplikaciji. Kljub veliki želji posneti cim vec pricevanj tudi o mlinarstvu, smo ugotovili, da je po petdesetih letih nedelovanja mlinov in odseljevanja prebivalstva ostalo bore malo pripovedi o mlinih in delu v njih. Tudi ohranjenih zidov lahko naštejemo na prste ene roke. Poleg terenskega dela na obeh straneh meje so se vsak vecer vrstile prireditve za javnost. Uvodno predavanje je bilo letos posveceno Petru Rutarju - slikarju in rezbarju. Svoje bogato delo je zacel leta 1881 v Plešcih in nato od konca 1885 nadaljeval s svojo delavnico vse do leta 1948 iz Osilnice. Njegovo življenje in delo sem predstavil Marko Smole. Marko Cvetko iz Dolenjega jezera pri Cerknici je vodil delavnico destilacije etericnega olja jelke. Imeli smo priložnost vonjati še destilate številnih drugih rastlin iz naše okolice. Marko je marljiv zelišcar in dober poznavalec divjega rastlinja. Slika 3: V Belici pri Petricku. O mlinarjih iz doline je predavala etnologinja Živa Ogorelec iz Muzeja Kocevje, ki se je kar nekaj let ukvarjala z raziskovanjem obrti v dolini Kolpe ter jih je z muzejem predstavila tako v zgodovinskem muzeju na Reki, kot na razstavah v Brod Moravicah in Osilnici. Emil Crnkovic iz Brod Moravic je predstavil svojo knjigo „U sjeni Okrugljaka“ – V senci Okrugljaka, za katero je dobil letošnjo knjižno nagrado Gorancica, ki jo podeljuje Novi list iz Reke. Knjiga govori o vasi Male Drage, kjer je po stoletjih ostal le še en prebivalec. Zanimiva je tudi za naš del doline. Ob obisku tega prostora pred leti smo ugotavljali povezave s tamkajšnjimi kamnoseki in dokazali njihovo delo po dolini Kolpe vse do Palcave šiše in njenih kamnitih portalov. Vec o tamkajšnji stavbni dedišcini je bilo napisano tudi v naših knjigah izpred nekaj let. Knjigo z zbranimi zgodovinskimi dokumenti „Citanka cabarskog kraja“ je predstavil Slavko Malnar, avtor številnih knjig z obmocja cabarske obcine. Gre za zanimivo delo, v katerem so kronološko zbrani najbolj ilustrativni dokumenti iz vec stoletne zapisane zgodovine obmocja na hrvaški strani. Knjige Osilniška dolina, sprehod skozi cas in prostor doline, ki jo je letos napisal profesor Jože Ožura, v tokratnem sklopu zaradi ovir avtorja žal nismo uspeli predstaviti. S predstavitvami smo želeli zaokrožiti letošnje knjižne izdaje, vezane na naš cezmejni kulturni prostor. Slika 4: Dela pri peki peciva v Palcavi kuhinji se zavzeto lotijo tako starejši kot najmlajši udeleženci delavnice. V sredini tedna smo v Palcavi kuhinji pekli drobno pecivo na pekovski delavnici z družino Kastelic iz Padova. To je že tradicionalno popoldne, kjer se pokažejo pridne roke domacink in domacinov ter udeležencev delavnice. Tako skupaj pripravimo pecivo za pogostitve ob prireditvah, ki sledijo do konca tedna. Film Rasima Karalica „Sjecanja« - Spomini, je film s pripovedmi najstarejših domacinov o njihovem otroštvu pred drugo svetovno vojno, vojnem casu fašisticnih požigov vasi in streljanja talcev, trpljenju v taborišcih ter o novih zacetkih po povratku v rodne kraje. Žal pa tudi kmalu za tem sledecem zapušcanju zaselkov nad izvirom Kolpe. Projekcija je popestrila cetrtkov vecer. S pogovori ob migotanju plamenov na odprtem ognjišcu na Palcavem dvorišcu so se veceri zavlekli dolgo v prijetne poletne noci. Vecerne prireditve smo zakljucili v petek s pripovedovalskim vecerom na temo nekdanjih romanj naših ljudi in zgodb o Sveti Gori. O Sveti gori, našem verjetno najbolj znanem kraju, sva lansko leto z etnologinjo iz muzeja na Reki, Ivano Šaric Žic, pripravila razstavo na Palcavem skednju, ki ne prikaže le zgodovine tega svetišca, temvec govori še o nekdanjih in sedanjih slavjih. Obiskovalce opozori tudi na stare pripovedke o tem prostoru, ki so jih ljudje ohranjali stoletja in tisocletja. Na skednju smo konec tedna slavnostno odprli tudi obcasno razstavo s slikami velikega formata Damjana Kovaca iz Prezida. Dela slikarja in kiparja, diplomanta reške likovne akademije, s svojim premišljenim likovnim izrazom, simbolisticno figuraliko in izvedbo s pigmenti prezidanske zemlje in oglja v akrilu, si zaslužijo razstavljanja tudi v vecjih in pomembnejših galerijah. Veseli nas, da lahko delo tako nadarjenega domacega umetnika predstavimo obiskovalcem naše zbirke v Plešcih. In veseli bomo sodelovanja z njim tudi v prihodnje. Z udeleženci delavnice smo v zacetku tedna obiskali tudi slovesnost v spomin na streljanje talcev iz vasi na slovenski strani doline na pleškem polju leta 1942. Marsikateri od njih je bil zaprt v italijanski kasarni, ki je bila v stari Palcavi hiši (stavbi sedanje gostilne Pr lipe) in obsojen v prostoru Palcave oštarije, kamor je okupator postavil vojaško sodišce. Njihovi grobovi ležijo na pleškem pokopališcu. Spomin na te dogodke in s tem na pricetek požigov okoliških vasi na obeh straneh doline, zbiranje izgnancev iz obeh strani meje v italijanski baraki v Palcavem sadovnjaku – na oštetu, kjer so cakali na transporte proti Rabu, ter na vse grozote, ki so tam sledile, je pocastila prisotnost njihovih potomcev v prepolni dvorani pleškega kulturnega doma. S svojo udeležbo na slovesnosti in besedami so se jim poklonili še župani slovenskih obcin ter predstavniki društev z obeh strani meje. Lepa slovesnost v slovenskem in hrvaškem jeziku, s slovensko in hrvaško zastavo ob boku in sodelujocimi iz obeh strani politicne meje, je ponovno pokazala na zavedanje domacinov o povezanosti prebivalcev doline. Vsi upamo, da konec letošnjega leta, z vstopom Hrvaške v schengenski prostor, ponovno doživimo prost prehod preko desetletja zaprtih mostov, ki so nas ta cas razdvajali in ne povezovali, kakor je bilo zamišljeno ob njihovi izgradnji. Slika 5: Delavnica destilacije etericnega olja iz jelke z zelišcarjem Markom na Palcavem dvorišcu. Letos je bil eden od delovnih dni na delavnici rezerviran še za ekskurzijo v Ivanic Grad, mesto v Moslavini. Tam je slikar in rezbar Petar Rutar s svojo ekipo izvedel svoje najvecje in najpomembnejše delo, ki je sledilo tedaj uveljavljeni smeri cerkvene umetnosti, t.i. nazarenskega slikarstva. Tudi sedaj je po stenah bogato poslikana in z bogatim rezljanim okrasjem opremljena župnijska cerkev sv. Petra apostola lepo vzdrževana in v ponos domacinom. V njej je Rutar s svojo delavnico izdelal glavnega in vse stranske oltarje, prižnico, spovednice, izrezljal križev pot. Veseli smo bili, da nas je po mestu vodil poznavalec lokalne zgodovine - kustos Mestnega muzeja. V cerkvi nas je sprejel domaci župnik. Ta nam je izjemno dobro razložil program poslikave cerkve in okolišcine, ki so leta 1909 pripeljale do tega velikega projekta. Na poti nazaj smo se ustavili v Jastrebarskem – nekateri ga poznajo pod imenom Jaska, ki je bilo v 18. in 19. stoletju pomemben kraj za trgovce iz zgornjega dela doline Kolpe, med drugim tudi za Palcave vsaj v drugi polovici 19. stoletja. Tu so na veliko kupovali žito, koruzo in vino z obširnih posesti hrvaške plemiške rodbine Erdedy in vinogradov Plešivice, ter jih nato iz svojih skladišc preprodajali manjšim trgovcem v cabarskem okraju. Obiskali smo enega od vinarjev, ki se zadnja leta vedno bolj usmerjajo v kvalitetna peneca vina. Morda smo obiskali prav potomca katerega od vinarjev, katerih vina so Palcavi pretakali v svoji vinski kleti, leta 1856 namensko zgrajeni za skladišce veletrgovine z vinom. Slika 6: Ogled Ivanic Grada s kustosom tamkajšnjega mestnega muzeja in udeleženci iz cebranskega in Brod Moravic. Teden smo že sedemnajstic zakljucili z dnevom odprtih vrat kulturne dedišcine, na katerem sodelujemo Palcava šiša, Selankin mlin ter Malinariceva žaga iz Zamosta, in s pohodom na Sveto Goro, s katerim obujamo spomine na romanja. Letos se nam je pridružila ekipa duhovnikov in študentov teologije na celu z reškim škofom, ki je vodil mašo. Po maši nikoli ne pozabimo zaplesati ob harmonikah nekaj plesov, „v cast Materi Božji“, kot so to stoletja poceli naši predniki in številni romarji iz Primorja in okoliških krajev. Hvala pleškemu župniku Josipu Tomicu, ki nas vsako leto z dobro voljo spremlja na pohodu in daruje mašo, letos je bil pomemben soorganizator pohoda. Po vrnitvi na trg v Plešcih je bilo organizirano druženje ob krompirju in cvrtju Tamažavih. Pridružile so se nam izdelovalke papirnatih rož iz slovenske Bosljive loke - nosilke iz doline so bile na našo iniciativo vpisane v register nesnovne dedišcine Slovenije. Dan sta zakljucila odlicen koncert godbe na pihala iz Cabra, ki letos praznuje 170-letnico, in otvoritev dvojezicnega panoja o Petru Rutarju in njegovem delu v župnijski cerkvi sv. Trojice. Pri tej priložnosti je prisostvovala direktorica Muzeja Kocevje, popestril pa jo je nastop opernega pevca Zlatka Pergerja iz Ljubljane. Zapel je nekaj cerkvenih pesmi iz svojega bogatega pevskega repertoarja. Hvala vsem za udeležbo, Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Kulturni mreži PGŽ, Slovenskemu kulturnemu društvu Gorski Kotar in Ministrstvu za kulturo RS za financno podporo, Zgodovinskemu muzeju Hrvaškega primorja iz Reke, Muzeju Kocevje in Slovenskemu etnološkemu društvu za strokovno pomoc ter vsem ljudem dobre volje, ki ste nas podprli in s svojim delom ter sodelovanjem omogocili še en lep, bogat in koristen teden. Ne le za študente – udeležence delavnice, ampak tudi za vse ostale, ki so se je udeležili ali obiskali naše prireditve. Na koncu ponovno hvala vsem, ki ste nas sprejemali na terenu ter nam podarili svoj cas in spomine. Slika 7: Bogastvo poslikave in opreme cerkve sv. Petra apostola v Ivanic gradu, ki ga je izvedla delavnica Petra Rutarja iz Osilnice leta 1909, nikogar ni pustilo ravnodušnega. Z dejavnostmi za leto 2022 pa v Placavi hiši takrat še nismo zakljucili. V naslednjih tednih smo nadaljevali z vodenji kolesarskih izletov od gradu Snežnik do Babnega Polja in Prezida ter Gornjih Poljan, kjer je bila na ogled zbirka, ki smo jo z delovno skupino za ljubitelje pri SED urejali pred leti. Sodelovali smo pri snemanju dveh dokumentarnih filmov za oddajo Manjšinski mozaik z nacionalno hrvaško televizijo, v katerih bo prikazano naše delo. Nekaj casa smo posvetili tudi izvedbi zadnjih redakcij dokumentarnega filma Rasima Karalica o našem delu, ki ga je financirala Primorsko - goranska županija. Film z naslovom Cuvari baštine / Varuhi dedišcine bo zanimiv hrvaško – slovenski dokument o prenosu dedišcine v družini in skrbi za njeno ohranjanje vsaj skozi štiri generacije. Obiskovale so nas skupine izletnikov, študentke slovenistike iz univerze v Gradcu iz Avstrije. Delo na zbirki in v obmejnem okolju smo predstavili študentom etnologije in kulturne antropologije iz Ljubljane ob njihovem terenskem delu na Jalnovi domaciji v Beli Peci v Italiji. Udeležili smo se predstavitve in prireditev, vezanih na projekt vzorcne kmetije v Prezidu, srecanja slovenskih društev na Hrvaškem v Golubinjaku pri Lokvah, izleta s Slovenskim kulturnim društvom v Belo krajino, za naše delo delo smo prejeli priznanje Matice hrvatske ogranak Cabar ob njeni visoki obletnici in še kaj… Slika 8: Poletno prireditev na Pleškem trgu je popestril koncert odlicnega pihalnega orkestra iz Cabra. Ko se malce ohladi, se pri nas obirajo jabolka in stisne grozdje. Kljub suši je bilo letos v dolini Cabranke vsega obilo, jabolk in hrušk je bilo celo vec kot kadarkoli do sedaj. Hvala domacim za potrpežljivost in pomoc pri delu, prireditvah ter vzdrževanju Palcave šiše in njenih zgodb. Hvala Slavku Malnarju za prevod predgovora in Ivici Janešu in MH Cabar za založništvo. Hvala vsem ostalim za dobro voljo in dragoceno pomoc. Kot že veckrat do sedaj zaradi omejenih sredstev besedila knjižice ni bilo mogoce v celoti prevesti v hrvašcino. V sedanjem casu si z vsak dan boljšimi in široko dostopnimi programskimi orodji vsakdo lahko vsaj v grobem prevede besedilo tudi sam, saj upamo, da bo knjižica cez nekaj mesecev ponovno dostopna tudi v digitalni knjižnici. Slika 9: Poletje smo zakljucili s HTV, na snemanju materiala za dve oddaji o našem delu za Manjšinski mozaik. Predvajani bosta v naslednjem letu. Knjižica je natisnjena s pomocjo sredstev Urada vlade Republike Slovenje za Slovence v zamejstvu in po svetu iz projekta Palcave šiše za leto 2022. Marko Smole PREDGOVOR Nakon nekoliko godina, našom se novom knjižicom vracamo na podrucje graditeljske baštine gornje Kupe i doline Cabranke. Ovaj put smo odabrali dvije teme za istraživanje. Prva tema je nastavak opisa crkvenih objekata u župi Plešce, koji smo zapoceli prije dvije godine - ovoga puta dvjema prethodno opisanim kapelicama dodajemo opise župne crkve Sv. Trojstva i kapele u Zamostu. Za razumijevanje kulturnih veza doline u povijesti svakako su važne arhitektura zgrada kao i njihova unutarnja oprema i njeni tvorci. Druga tema koju smo obradivali je mlinarstvo u dolini. Ovdje smo se ogranicili na mlinove u koje su dolazili ljudi s podrucja dviju susjednih opcina - Plešca i Osilnice. Njihovi su stanovnici u povijesti dijelili zajednicki geografski ogranicen prostor doline, koji je s donje strane doline bio omeden suženom dolinom Kupe pri Svetoj Ani, prema gospoštiji Kostel, a s druge strane nekad oteženim prolazom uz Cabranku prema naseljima gornjeg dijela doline. Gornjem opisu dodali smo i opis sela Zamost zbog potoka Gerovcice te malog naselja Kamenski hrib iznad Plešci. Slika 10: Posjet Selankinih i njihovog mlina, koji još zadnji od nekadašnjih petero, melje na Gerovcici. U uvodu navedenih sadržaja ove godine dodajemo prijevod dijela jedne zanimljive knjige od prije više od sto dvadeset godina, koja, koliko nam je poznato, još nije prevedena na slovenski ni na hrvatski jezik. Sadržaj odgovara našoj namjeri da slovenskim citateljima i domacim ljudima na zanimljiv nacin prikažemo taj prostor. Rijec je o opisu Gorskogkotara, a time i doline Kupe, koji je 1902. godine tiskan u knjizi Austro-Ugarska monarhija u slici i rijeci i koji je potaknuo citatelje na otkrivanje njegovih ljepota i privlacnosti. Medu njima posebno mjesto imale su dolina Kupe i Cabranke - piše pisac kako je okolica jedna od najljepših u Hrvatskoj. Vjerujemo da prevedeni opisi mogu poslužiti istoj svrsi kao i prije 120 godina. Slika 11: Travar Marko o destilaciji etericnog ulja jele i ostale flore iz našeg okruženja. I još ponešto o ovogodišnjim dogadanjima na našoj radionici. Prvu istraživacku radionicu Etnološke zbirke Palcave šiše iz Plešca, ciji su rezultati vec godinama temelj za objavljivanje u našim knjižicama, organizirali smo 2007. godine. Tada samo za ucenike i studente s podrucja Cabra, a potom svake godine na radionice su pozivani i studenti sa šireg podrucja Hrvatske i Slovenije. Prošle smo godine zajedno s polaznicima etnološke istraživacke radionice u Etnološkoj zbirci Palcavašiša istraživali usmene predaje na podrucju kotline od Hrvatske i Osilnice prema vrelu Kupe te ih zapisali u knjigu. Ovoga puta radionica je bila šesnaesta po redu i održavala se je od 13. do 21. kolovoza 2022. Tijekom terenskih posjeta, ovoga puta sa studentima slovenistike, fokus smo imali na mlinarstvo koje je bilo jedan od najstarijih zanata u dolini. Posjetili smo mlinice sve od Mirtovica do izvora Kupe i do Belice. Slika 12: Stari putevi kroz šume i livade nekada su povezivali sela i ljudi sa obadvije strane doline. Najviše mlinova nalazilo se na pritocima Kupe i Cabranke, jer su same rijeke ovdje još previše bujicne. Tijekom tjedna obišli smo lokacije svih mlinova. Gdje je bilo moguce, napravili smo arhitektonsko- gradevinske snimke objekata, fotografirali ih i razgovarali sa starijim mještanima koji se još sjecaju rada u njima. Razgovore smo snimili i sav taj materijal cemo koristiti za studentska lingvisticka istraživanja. Buduci da smo procešljali prilicno široko podrucje, studenti su prikupili i gradu s dijalektalnim opisima kuca, koja je prikupljena u posebnom projektu na slovenskom podrucju i inozemstvu i bit ce predstavljena na internetskoj aplikaciji. Unatoc velikoj želji da zabilježimo što više svjedocanstava o mlinarstvu, ustanovili smo da je nakon pedeset godina nerada mlinova i iseljavanja stanovništva ostalo malo prica o mlinovima i radu u njima. Cak se i sacuvani zidovi mogu nabrojati naprste jedne ruke. Uz terenski rad s obje strane granice, svake veceri bilo je i dogadanja za javnost. Iz uvodnog predavanja koje je ove godine bilo posveceno Petru Rutaru - slikaru i rezbaru, koji je svoje bogato stvaralaštvo zapoceo 1881. godine u Plešcima, a zatim nastavio s radionicom do 1948. godine u Osilnici. Njegov život i djelo predstavio je sam Marko Smole. Marko Cvetko iz Dolenjega jezera kod Cerknice vodio je radionicu destilacije jelke, gdje smo imali priliku osjetiti mirise destilata mnogih drugih biljaka iz naše okolice. Marko je vrijedan travar i dobar poznavatelj samoniklog bilja. Slika 13: U Bosljivi loki slušali smo pricu o tome kako su prali pšenicu u Kupu prije nego što su je odvezli kolicima u Selankin mlin. Etnologinja Živa Ogorelec iz Muzeja Kocevja održala je predavanje o mlinarima iz Doline, koji su nekoliko godina istraživali obrtništvo u dolini Kupe te ih je muzejski predstavila kako u Povijesnom muzeju u Rijeci, tako i na izložbama u Brod Moravicama i Osilnici. Emil Crnkovic iz Brod Moravica predstavio je svoju knjigu „U sjeni Okrugljaka“ za koju je dobio ovogodišnju knjižnu nagradu Gorancica koju dodjeljuje Novi list iz Rijeke. Knjiga koja govori o selu Male Drage, u kojem je nakon stoljeca ostao samo jedan stanovnik, zanimljiva je i za naš dio doline, jer smo prije nekoliko godina, kada smo posjetili ovo mjesto, istražili veze s tamošnjim klesarima i dokazali njihov rad u dolini Kupe sve do Palcave šiše i njenih kamenih portala. Više o tamošnjoj graditeljskoj baštini pisano je i u našim knjigama od prije nekoliko godina. Knjigu sa sabranim povijesnim dokumentima „Citanka cabarskog kraja“ predstavio je Slavko Malnar, autor brojnih knjiga s podrucja opcine Cabar. Rijec je o zanimljivom djelu u kojem su kronološki sabrani najilustrativniji dokumenti iz višestoljetne pisane povijesti podrucja s hrvatske strane. Knjigu Osilniška dolina, šetnja vremenom i prostorom doline, koju je ove godine napisao profesor Jože Ožura, nažalost nije bilo moguce predstaviti u ovoj godini zbog zauzetosti autora. Izlaganjima smo željeli zaokružiti ovogodišnja izdanja knjiga vezanih uz naš pogranicni kulturni prostor. Slika 14: U Razlogama kod Lenkinih bili smo vec mnogo puta ali je razgovor sa Dragom još svaki put zanimljiv. Sredinom tjedna pekli smo sitne kolace u kuhinji Palcave šiše na pekarskoj radionici uz pomoc obitelji Kastelic iz Padova. Ovo je vec tradicionalno poslijepodne, gdje se iskazuju vrijedne ruke domacih žena i muškaraca te polaznika radionice. Zajedno pripremamo kolace za domjenke na dogadanjima koja slijede do kraja tjedna. Slika 15: Snimanje lokalnog govora sa studentima jezikoslovlja jedan je od važnih zadataka naših ljetnih radionica. Film Rasima Karalica »Sjecanja«, s pricama najstarijih mještana o njihovom djetinjstvu prije Drugog svjetskog rata, ratnim fašistickim spaljivanjima sela i strijeljanju talaca, životu u logorima i o novim pocecima nakon povratka u rodna mjesta, nažalost takoder ubrzo nakon toga i napuštanja zaselaka iznad izvora Kolpe, zapunio je cetvrtak navecer. Veceri su se otegle u ugodne ljetne noci uz razgovore i titrajuci plamen na otvorenom ognjištu u dvorištu Palcave šiše. Vecernja dogadanja u petak zakljucili smo vecernjom pricom na temu nekadašnjih hodocašca naših ljudi i pricom o Svetoj Gori. O Svetoj Gori, vjerojatno našem najpoznatijem mjestu, prošle godine smo s etnologinjom iz rijeckoga muzeja Ivanom Šaric Žic pripremili izložbu na Palcavom sjeniku, koja ne prikazuje samo povijest ovog svetišta, vec govori i o prošlosti i sadašnjosti tamošnjih slavlja i skrece pozornost posjetitelja na stare price o ovom mjestu koje ljudi cuvaju stoljecima i tisucljecima. Za vikend smo svecano otvorili i prigodnu izložbu slika velikog formata Damjana Kovaca iz Prezida. Djela slikara i kipara, diplomanta Akademije likovnih umjetnosti u Rijeci, svojim promišljenim likovnim izrazom, simbolistickom figuracijom i izvedbom pigmentima prezidanske zemlje i ugljena u akrilu zaslužuju izlaganje u vecim i znacajnijim galerijama. Zadovoljstvo nam je što posjetiteljima naše zbirke u Plešcima možemo predstaviti radove tako talentiranog domaceg umjetnika. I rado cemo s njim suradivati i u buducnosti. Slika 16: Izrada cvijeca iz papira jedan je od elemenata nematerijalne baštine u dolini upisanih u registar kulturnih dobara. Pocetkom tjedna zajedno sa sudionicima radionice sudjelovali smo i na svecanosti obilježavanja sjecanja na strijeljanje talaca 1942. godine iz sela na slovenskoj strani doline na Pleškom polju. Mnogi od njih bili su zatoceni u talijanskoj vojarni, koja je bila u staroj Palcavoj kuci (zgrada restorana Pr lipe), a osudena u prostorijama Palcave oštarije, gdje je okupator uredio vojni sud. Grobovi nekih leže na groblju na Plešcima. Sjecanje na te dogadaje, a time i na pocetak paljenja okolnih sela s obje strane doline, okupljanje prognanika s obje strane granice u talijanskoj baraci u Palcavom vocnjaku – na oštetu, gdje su cekali transporte za Rab i sve strahote koje su tamo uslijedile, pocastili su nazocnošcu njihovih potomaka i susjeda u prepunoj dvorani kulturnog doma u Plešcima. Svojim sudjelovanjem na svecanosti i govorima pocast su im odali i gradonacelnici slovenskih opcina te predstavnici društava s obje strane granice. Lijepa svecanost na slovenskom i hrvatskom jeziku, uz slovenske i hrvatske zastave jedna uz drugu i sudionike s obje strane politicke granice, još jednom je pokazala svijest mještana o povezanosti stanovnika doline. Svi se nadamo da cemo krajem ove godine, ulaskom Hrvatske u schengenski prostor, ponovno doživjeti slobodan prolaz zadnjim desetljecima zatvorenih mostova, koji su nas kroz ovo vrijeme razdvajali a ne spajali kako je bilo zamišljeno kada su bili izgradeni. Slika 17: Kod pripreme priredbi sudjeluje i najmladi rod Palcavih. Ove godine jedan od radnih dana na radionici bio je rezerviran za izlet u Ivanic Grad, grad u Moslavini. Ondje je slikar i rezbar Petar Rutar sa svojom ekipom izveo svoje najvece i najvažnije djelo, koje je slijedilo tada cijenjeni smjer tzv. nazarenskog slikarstva. I sada je župna crkva sv. Petra Apostola dobro održavana i na ponos mještana. U njoj je Rutar u svojoj radionici izradio glavni i sve pobocne oltare, propovjedaonicu, ispovjedaonice i izrezbario postaje križnog puta. Veselilo nas je što nas je gradom vodio poznavatelj lokalne povijesti – kustos Gradskog muzeja, a u crkvi nas je docekao mjesni župnik. Izuzetno nam je dobro objasnio program oslikavanja crkve i okolnosti koje su dovele do ovog velikog projekta 1909. godine. Na povratku smo stali u Jastrebarskom - neki ga znaju pod imenom Jaska, koje je u 18. i 19. stoljecu bilo važno mjesto za trgovce iz gornjeg dijela doline Kupe, pa tako i za Palcave, barem u 18. i 19. stoljecu. Ovdje su kupovali žito, kukuruz i vino na veliko s prostranih posjeda hrvatske plemicke obitelji Erdedy te iz vinograda Plešivice te ih iz svojih skladišta preprodavali manjim trgovcima u cabarskom kotaru. Posjetili smo i jednog od vinara koji se posljednjih godina sve više okrecu kvalitetnim pjenušcima. Možda je bio to jedan od potomka vinara cija su vina punila Palcav vinski podrum, namjenski izgraden godine 1856 za skladište veletrgovca vinom. Tjedan smo po sedamnaesti put završili danom otvorenih vrata kulturne baštine u kojem sudjeluju Palcava šiša, Salankin mlin i Malinariceva pilana iz Zamosta te sa pohodom na Svetu Goru koji budi uspomene na nekadašnja hodocašca. Ove godine pridružila nam se ekipa svecenika i studenata teologije na celu s rijeckim biskupom koji je predvodio misu. Nakon mise nikada ne zaboravimo otplesati nekoliko plesova uz harmoniku Gorana Majetica , »u cast Majci Božjoj«, kako su to stoljecima cinili naši stari i brojni drugi hodocasnici iz Primorja i okolice. Hvala pleškom sveceniku Josipu Tomicu koji nas svake godine dobrom voljom prati u hodu i služi misu, ove godine je bio važan suorganizator. Slika 18: U crkvi sv. Petra apostola u Ivanic gradu bili smo iznenadeni bogastvom crkvene opreme i oslika zidova koje je izradio naš susjed Peter Rutar sa svojom radionicom u 1909. godini. Nakon povratka na trg u Plešcima, organizirali smo druženje uz krumpir i prženicu Tamažavih. Pridružile su nam se i izradivacice papirnatog cvijeca iz slovenske Bosljive loke - nositeljice iz doline na našu inicijativu upisane su u registar nematerijalne baštine Slovenije. Dan je završio izvrsnim koncertom Limene glazbe iz Cabra, koja ove godine slavi 170. Obljetnicu djelovanja, te otvorenjem dvojezicnog panoa o Petru Rutaru i njegovom djelu u župnoj crkvi Sv. Trojstva, kojoj je nazocila i ravnateljica Muzeja Kocevje. Ovu je prigodu svojim nastupom uvelicao operni pjevac Zlatko Perger iz Ljubljane koji je otpjevao neke crkvene pjesme iz svog bogatog pjevackog repertoara. Hvala svima na sudjelovanju, Uredu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Kulturnoj mreži PGŽ, Slovenskom kulturnom društvu Gorski Kotar i Ministarstvu kulture Republike Slovenije na financijskoj potpori, Povijesnom muzeju Hrvatskog primorja iz Rijeke, Muzeju Kocevje i Slovenskom etnološkom društvu na strucnoj pomoci te svim ljudima dobre volje koji su nas podržali svojim radom i darovali nam svoje vrijeme. Slika 19: Iz otvaranja izložbe o Petru Rutaru i njegovom radu u pleškoj crkvi sv. Trojstva. Slika 20: Nakon mise na Svetoj Gori pored pjevackog zbora župe Plešce odpjevao je svoj prilog crkvenih pjesama i Zlatko Perger, operni pjevac iz opere u Ljubljani. Još nismo završili aktivnosti u Palcavoj kuci za 2022. Sljedecih tjedana nastavili smo s vodenjem biciklistickih izleta od dvorca Snežnik do Babnog Polja te Prezida i Gornjih Poljana, gdje je izložena zbirka koju smo prije nekoliko godina uredili s radnom skupinom clanova SED-a, te snimanjem dvaju dokumentarnih filmova za emisiju Manjinski mozaik Hrvatske nacionalne televizije u kojojce biti prikazan naš rad. Sudjelovali smo u finalnoj montaži dokumentarnog filma Rasima Karalica o našem radu, koji je financirala Primorsko-goranska županija. Film ce biti zanimljiv dokument o prijenosu nasljeda u našoj obitelji i brizi za njegovo ocuvanje kroz najmanje cetiri generacije. Posjetile su nas grupe izletnika, studenata slovenistike sa Sveucilišta u Grazu iz Austrije, hrvatskih misionara iz razlicitih krajka svijeta, predstavili smo rad na zbirci i u pogranicnom okruženju studentima etnologije i kulturne antropologije iz Ljubljane tijekom terenske nastave na Jalnovi domaciji u Beloj Peci, Italija, sudjelovali smo na prezentacijama i dogadanjima vezanim uz projekt kauzalne farme u Prezidu, susretima slovenskih društava u Hrvatskoj u Golubinjaku kod Lokava, na izletu sa Slovenskim kulturnim društvom u Bijelu krajinu, dobili smo zahvalu MH Ogranak Cabar za naš rad i ostalo... Slika 21: Uz iskusne heligonkare kod nas raste i novi rod harmonikaša. Kad malo zahladi, kod nas se beru jabuke i preša grožde. Unatoc suši, ove je godine u dolini Cabranke je svega bilo u izobilju, a jabuka i krušaka bilo je cak još više nego ikad prije. Hvala mojoj familiji na strpljenju i pomoci oko rada, dogadanja i održavanja Palcave šiše i njenih prica. Hvala Slavku Malnaru na prijevodu predgovora te Ivici Janešu i MH Cabar na izdavanju. Hvala svim ostalim za dobru volju i vrijednu pomoc. Slika 22: Dio ekipe i sudionika snimanja novih emisija za Manjinski mozaik HTV, sa novinarom Mariom Beganovicem i snimateljem Damirom Bedjancem. Kao što se vec mnogo puta dogodilo, zbog ogranicenih sredstava nije bilo moguce u cijelosti tiskati tekst knjižice na hrvatskom jeziku. Danas, s boljim i široko dostupnim softverskim alatima, svatko može sam barem okvirno prevesti tekst, jer se nadamo da ce knjižica za nekoliko mjeseci biti ponovno dostupna u digitalnoj knjižnici. Knjižica je tiskana uz pomoc sredstava Ureda Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu iz projekta Palcava šiša za 2022. Marko Smole Slika 23: Gorski kotar na izseku zemljevida Kozler, Peter, Knorr, Anton (1852). Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, Vir: Dlib.si. UVOD V uvodu tokratnega nadaljevanja, s katerim želimo vsakic z drugimi poudarki opozoriti na obmocje našega raziskovanja, smo se odlocili objaviti prevod vec kot 120 let starega besedila iz knjige v nemškem jeziku Die oesterreichisch-ungarische monarchie in wort und bild, Croatien und Slavonien (Siebenter Band der Lander der St. Stephans-Krone), Wien 1902. Za zbirko z opisi Habsburškega cesarstva je dal pobudo Avstro-ogrski prestolonaslednik Rudolf, ki je verjel, da bo s tem neke vrste mirovnim projektom, ki bo združeval njene ljudi, pomagal rešiti razpadajoco monarhijo. Šlo naj bi za celovit pregled, ki bi moral zajeti celotno cesarstvo z vsemi njegovimi narodi. Narodi obširne monarhije naj bi preko te zbirke spoznavali samega sebe in drug drugega. Verjel je, da bolj, ko se bodo narodi zavedali lastne usode, svojih resnicnih interesov, obsega in meja svojih sposobnosti, bolj bodo pripravljeni na sporazumevanje z ostalimi v državi. Leta 1884 je Rudolf, ki je bil zaradi svojih liberalnih in naprednih politicnih idej na dvoru izlocen iz konzervativnih krogov svojega oceta, s to svojo idejo želel dati zgled ostalim. Monumentalno enciklopedijo »Avstro-Ogrska monarhija v besedi in sliki« so zato poimenovali »Kronprinzenwerk" – delo prestolonasled-nika. »Kronprinzenwerk« je še danes impresivno delo, vsaj kar zadeva številke: izhajalo je v obdobju 17-ih let, od leta 1885 do 1902 v 397 snopicih, ki so bili dostavljeni narocnikom vsaka dva tedna. Obsega skupno 24 knjig z 587 clanki, pri delu je sodelovalo vec kot 400 avtorjev - vecinoma lokalnih strokovnjakov, ki so pripadali posamezni etnicni skupini. Vsebuje okoli 4500 ilustracij, ki jih je izdelalo 264 umetnikov iz vseh kronskih dežel. Šlo je za najobsežnejše v cesarstvu izdano delo. Tiskal ga je Hof- und Staatsdruckerei – dvorska in državna tiskarna. V skladu z dualisticnim ustrojem monarhije sta nemško in madžarsko izdajo vzporedno pisali dve loceni uredniški ekipi, vsebini nista bili nujno enaki. Delo pa je bilo namenjeno predvsem mešcanski ciljni publiki. V ozadju tedaj perecih narodnostnih sporov v monarhiji je bil projekt namenjen združevanju ljudi in usmerjen proti separatisticnim silam. Z njim so želeli ustvariti spravo s posredovanjem znanja in obenem krepiti solidarnost med narodi v tej veliki monarhiji. Slika 24: Naslovnica zvezka knjige Croatien und Slavonien iz Palcave knjižnice. V knjižnici Palcave šiše se nahajata dve knjigi iz te obširne zbirke, ki sta bili del nemške izdaje: Koroška in Kranjska iz leta 1891 in Hrvaška in Slavonija iz leta 1902. Prebrskal sem obe, a je žal obmocje, o katerem govorimo v naših knjigah, opisano le v delu o Hrvaški. V Kranjski ga prekrije opis Kocevske, kjer dolina zgornje Kolpe in Cabranke ni kaj dosti omenjena. Pojavi se le na strani 418, ko govori o prvih dokumentih iz kocevskega obmocja in navaja listino Oglejskega patriarha iz 1. maja 1363, v kateri grofu Ottu von Ortenburgu patriarh dodeljuje patronat nad Kocevjem, med kraji, v katerih se nahajajo novo zgrajene cerkve, pa navaja Kocevje, Poljane, Kostel, Osilnico in Gotenico. Kljub dokaj natancnemu pregledu ljudskega pripovednega izrocila na Kranjskem, pa Petra Klepca iz naših krajev v opisu ne najdemo. Slika 25: Stran z zakljucno besedo in sliko prestolonaslednika Rudolfa iz knjige Croatien und Slavonien. Ker gre v knjigi o Hrvaški v marsicem za zanimiv zapis obmocja, ki navdušujoce opisuje posebnosti pokrajine in njenih krajev in vabi tja potencialnega obiskovalca, smo se potrudili in v celoti prevedli poglavje iz te knjige. Poglavje govori o naravnih lepotah, znacilnostih rastlinskega in živalskega sveta, a tudi drugih znacilnostih Gorskega kotarja, v nemšcini poimenovanega - Der Hochlandbezierk. Kot njegov nedeljiv del opisuje tudi dolino zgornje Kolpe in Cabranke. Verjamemo, da je opis še vedno toliko zanimiv, da ga boste z zanimanjem prebrali in v njem zasledili tudi kaj, cesar še niste vedeli o teh krajih. Morda bo tudi vam besedilo služilo kot vzpodbuda za obisk, saj je bil njegov namen pred vec kot sto leti prav tak. Iz zacetka 1890-ih let imamo namrec tudi pri nas v Plešcih ohranjene dokumente o prihodih prvih turistov – raziskovalcev in letovišcarjev. K prevodu dodajamo še kopije ilustracij iz knjige, saj lepo dopolnjujejo besedilo in dajejo svoje poudarke. Ce ste prebirali staro literaturo iz teh krajev, boste ugotovili, da so bile nekatere ilustracije objavljene še v drugih hrvaških knjigah iz tega casa. Na koncu smo dodali še zacetek opisa Kolpe, od izvira do Broda na Kolpi, iz poglavja Das gebiet der Kulpa – Obmocje Kolpe, s strani 383 in 384 navedene knjige. Prevode dela poglavij iz omenjene knjige o Kranjski v slovenski jezik, kamor so vkljucili opise etnografskih znacilnosti Kranjske, najdete tudi v knjigi, ki jo je pred nekaj leti izdal ZRC SAZU, a tudi tam dolina zgornje Kolpe in Cabranke ni omenjena. Der Hochlandbezierk Gorski kotar (prevod nemškega besedila) Visoko ležece obmocje se razteza od gorskega grebena Velike Kapele do istrsko-kranjske meje, od Cabranke in Kolpe do skalnih gora primorske pokrajine, ki se pricenja z goratim delom Obraca nad Grobniškim poljem. Gorski kotar nudi velicastno naravno podobo. Tu se nahajajo do 1600 metrov visoke gorske konice in alpske livade, globoke razpoke, prepadi in cudovite dolomitne stene, lijakaste doline in ponikve. Obstajajo snežne jame, soteske, ozki prehodi, votline, nekatere od njih so omembe vredne zaradi svoje velicine ali svoje dolžine, koncno tudi ledene votline. Tu srecamo potoke ponikovalnice in divje recice, slapove in podzemna jezera, razpotegnjene in temacne, v globoki tišini zajete gozdove, bujne strmine, visoke pašnike. Z eno besedo, tu najdemo naravo, ki je velicastna in polna romantike, kot si je lahko le želite. Poseben vtis na nas naredijo izstopajoci gorski grebeni z visokimi gorami in vrhovi, z razpokami in raztrganinami, z navpicnimi stenami in ostrimi konicami. Že njihova imena kažejo, da so gore zelo razlicnih oblik, kar je obicajno za apnencaste gore. Imenujejo se Zvonac (zvon), Ravno (ravan), Obli vrh (zaobljeni vrh), Debeli breg (razprostranjena gora), Klobucina (veliki klobuk), Košarina (velika košara), Ostri vrh (robati vrh), Velika reber (veliko rebro), Hrib (klada). Gorska konica Košarine pri Licu na južnem robu Liškega polja je primerljiva s kraterjem vulkana ali s košaro. Pomembni gorski masivi so Risnjak pri Snježniku, Drgomalj in Bitoraj. Risnjak je divji gorski predel, ki se vzpenja od izvira Kolpe in Mrzle vodice in od Crnega luga do Snježnika in sodeluje pri razvodu padavin na tri strani. Na prvi strani je gora strma in obrašcena z iglavci, na drugi strani pa s številnimi bukovimi drevesi. Na tretji strani ostrih skal se ob vznožju pokažejo smreke, jelke in bukve z vrinjenimi šopi pritlikavega brinja (Juniperus nana), poleg pa rastejo pritlikavi javor, kranjska gorska cešnja (Rhamnus carniolica) in na kamnitih stenah še pritlikavi bor (Pinu montana var. pumilio). Tu najdemo globoke snežne jame polne vecnega snega, v sencnih breznih in luknjah napolnjene z vecnim ledom. Najvišji vrh v tej skupini je Veliki Risnjak z višino 1528 m. Je poln razpok in razširjenih strmin, poln odlomkov in kraških lukenj. Tu se v podrocju hrvaškega krasa pojavljajo redke skalne konice, apnencaste skale so nametane brez reda; obglodane, v strminah razvaljene posamezne skale v navpicnih in vodoravnih legah, ki bodejo v prostor, strme stene s številnimi strašljivimi ostrorobimi deli, ki se imenujejo »oštrice«. Gorski masiv Risnjaka tvorijo sive dolomitne kamnine, ki so proti vrhovom pobeljene. Spadajo verjetno med apnence poznega triasa. Na poti proti gozdovom Smrekovca in v okolici Gerova sta Bolutinovic in Pilar odkrila okamenine. Na Risnjaku in Mrzlih vodicah ter okolici najdemo skrilavec in apnenec, pri Crnem lugu pirit in kremencev konglomerat in posebno vrsto rdecega apnenca. Risnjak spada med pristopne gore in se je nanj najlažje povzpeti z vzhodne strani. Z vrha se vidi na eno od strani velik del Jadrana, otoke Kvarnerja in vzhodno stran Istre, na drugi strani pa celotno gorskokotarsko okrožje in v daljavi oddaljene gore Kranjske. Ime gore izhaja iz imena ris, ki je bival v okoli ležecih gozdovih. Še v letu 1854 se je eden od njih ujel v gozdarjevo past. V letu 1865 so našli ob vznožju gore še 17 divjih mezgov in številne konje, njihov rod pa je izginil. Na najstrmejših skalah Risnjaka žive orli, ki v višini oblakov obletavajo vrhove, dokler ne izginejo v neizmerni daljavi. Risnjak je poznan tudi zaradi svojega izrednega rastlinja. Tu omenjamo le redke znacilne alpske rastline. Že na Malem Risnjaku nas pozdravi kraljica alpske flore – dlakavi slec (Rhododendron hirsutum), pod pritlikavim borom najdemo alpske nebine (Aster alpinus), gorsko lociko (Mulgedium alpinum) v nebesno modrih srajcicah in bele cvetove zlatice (Ranunculus platanifolius). Na skalah visijo nežno zeleni šopki cetverozobega slanozora (Silene pusilla) in kamnokrecne lepnice (S. saxifraga). Vmes se potresavajo modre pritlikave zvoncnice (Campanula pusilla) in okroglolistne zvoncnice (Campanula rotundifolia), vsakemu alpskemu obiskovalcu svetijo cvetovi planike (Leontopodium alpinum). Pred zlatorumeno kosmato škržolico (Hieracium villosum, iliricum in flexuosum) obcudujoce obstanemo z željo, da jih naberemo... V skalnih razpokah cvetijo skalne kernjerjevke (Kernera saxatilis) in zlatice (Ranunculus gracilis), dvocvetne vijolice (Viola biflora), repnjaki (Draba ciliata), alpske mastnice (Pinguicula alpina) in alpski srobot (Atragene alpina). Na s travo porašcenih rebreh rastejo turške in kranjske lilije (Lilium margot in L. carniolicum), med njimi v rumenih barvah cveto navadne pogacice (Trollius europeous), med številnimi drugimi alpskimi cveticami pa v rožnato-rdecih barvah najdemo vretencaste ušivce (Pedicularis verticillata). Sosednji, 1506 m visoki Veliki Snježnik z mogocno maso skal, je brez prepadov in razpok, zato pa ima kotanje z vecnim snegom, iz cesar verjetno izhaja ime gore. Taka 45 m globoka kotanja se nahaja v gozdu Smrekova draga. Iz neke druge leze staljeni sneg in tu lahko pijemo snežnico. Okoli Snježnika je še vec globokih kraških brezen. V enem od njih se je izgubil gost iglasti gozd, v drugem se kopici voda in nagrmaden drobir. Preko Snježnika vodi cesta iz okrožja Cabra v hrvatsko obalno obmocje. Na višini 1067 m poteka pot skozi naselje Lazec in naprej na sever, 953 m visoko skozi Šegino. V prej imenovanem naselju se v gozdni koci zbirajo lovci za lov na medveda, lisice, jazbeca, kuno zlatico in divjega petelina ter gozdne jerebice, ki se nahajajo v gozdovih v okolici Risnjaka in Snježnika. Poleg Snježnika in visokih vrhov okoli njega je potrebno omeniti še: Medvrh (1427 m), Javornico (1153 m), z bledimi skalami izstopajoco goro Guslico (1344 m), Jelenc (1442 m) z zaobljenim kopastim vrhom, na katerem so pašniki, kakor tudi vrh Guslice, s pritlikavim borom, islandskim lišajem (Certraria islandica), izredno redkim modrim kostenicevjem (Lonicera caerulea) in kosmatimi alpskimi planikami. Gorski masiv Drgomalj je prepoznaven zaradi dolomita in jam pri Lokvah. Vzpon na ta dolomitni hrib je zelo težaven, vendar se izplaca. Na njem lahko vidimo svet ceri, votlin, lukenj in brezen, velikanske jelke in smreke, valujoce praproti, med njimi pa navadne ognjice (Telekia speciosa), znacilne rastline za visokogorska obmocja, in primerke škrlatnih cvetov šipka (Rosa alpina in R. petrophila). Omembe vredna jama Hrvaške leži pri gorskem vrhu Bjelica nad Kuželjem, z vhodom med velicastnima stenama. V volcjem žrelu, imenovanem Hajdova hiža, se odpira velika 16-20 m dolga preddvorana, od koder vodi 87 m dolg hodnik do tocke, kjer se pot razdeli v dve smeri. Ena doseže dolžino 100-120 m in ima takoj na zacetku bazen ciste vode s temperaturo 5°C , kjer nas presenetijo cudoviti stalagtiti, ki se s kapljajocim stebrom povezujejo s stalagmitom. Ta votlina bo nekoc spadala med najlepše na Hrvaškem. Naslednji hrib, Greben, se imenuje tako po skalah in stenah, ki se iztecejo v ozobljenem delu in glavniku. Polno je lepih alpskih kotanj, mestoma se širi v kraško votlino in druge pojave. Ti predeli so polni praproti in obrasli z drevesi, vcasih pa tudi napolnjeni z vecnim snegom. V samotni divjini pri Skradu se nahaja jama Muževa hiža, ki ima meter debele kapnike in jezero z dvema colnoma. Še veliko bolj zanima je Pilarova pecina, ledena votlina pri Mrzli dragi pri Mrkoplju, na 800 m nadmorske višine. Vhod v to jamo se imenuje Ledena vrata, vhod je omejen z ledenimi stalagtiti. Pot v jamo je tako tesna, da jih je nemogoce objeti z obema rokama. Razen te jame sta pri Mrkoplju še dve ledeni votlini, ena pri Crni kosi, druga pa pri gozdu Petehovac. Tretja se nahaja v okraju Skrad pri vasi Divjaki. Od Fužin do Lica se širi pri Bitoraju Licko polje elipticne oblike, z jezerom Maras. Licko polje ima diluvialni in aluvialni sestoj tal. Polje je velika kraška kotanja, ki je uro in pol hoda dolga in pol ure široka. Apnencasta kotlina je v vecini iz dolomita, prekrita s peskom in ilovico ter na splošno z apnencasto rumeno ilovnato zemljo. Okoli jezera Maras je blato, proti vrhu Kobiljaka je toliko usedlin, da se noga popotnika pogrezne vanje. Najvišji vrh v skupini pri Bitoraju je Burni Bitoraj s 1385 m. Njegove planote nosijo velicastne jelkove gozdove, ki pa so proti vrhu prekinjeni z bukovim gozdom, skozi katerega prispemo na visoko planoto. Od tu uzremo Jadran in Ucko (Monte Maggiore). Visoka planota se imenuje Jožina plana. Posebna skupina oblik iz dolomita, ki je snežno bele barve in izstopa iz temnih iglastih gozdov, ki se širijo do višne 1259 m, so Bijele stijene, ki so najlepše pri Bitoraju. Karakteristicni so lijaki in snežne jame Pod planom, kjer so skale postavljene kot bi jih v krog zložila cloveška roka. Skozi sneg rinejo modri zvoncki (Campanula rotundifolia), belo svilene kamnokrecne lepnice (Silene saxifraga) in platanolistne zlatice (Ranunculus platanifolius). Najlepši pragozdovi Gorskega kotarja krasijo Javorovo drago, v kateri se eden za drugim vrstijo kraški lijaki. Na zahodni strani Gorskega kotarja ležijo najvecja naselja Gerovo, Tršce, Cabar in Prezid, verjetno zato, ker je tu zadostna kolicina vode, medtem ko je na vzhodni strani primanjkuje. Vodni viri pa pogosto poniknejo tudi na zahodni strani Gorskega kotarja. Ena takih votlin je tudi v Crni gori pri Prezidu. Iz njene notranjosti priteka voda, iz nje pa veje smrtno hladen zrak. Nedalec od vasi je požiralnik Belicek, iz katerega se pred vsakim dežjem dviguje megla. Hidrografske razmere v Gorskem kotarju so na kratko take: Kolpa je po Savi in Dravi najvecja hrvaška reka in izvira pri vasi Razloge v Cabarskem okraju. Pomembnejši pritoki so Kupeški jarak in Krašicevica, ki vcasih tecejo kar mocno. Pri Kuželju dobi Kolpa še Veliko in Malo Bjelico, pri Brodu Kupico z nekaterimi zanimivimi potoki, koncno pri Severinu potoka Ribje in Umulac, medtem pa z leve Cabranka s Tršcanko in pritekajoco Gerovšcico. V Kolpi se nahajajo plemenite ribe, poleg postrvi so tu še lipan (Thymalus vexillifer), sulec (Salmo hucho) in druge vrste, kot so nežica (Cobitis taenia), navadni globocek (Gobio vulgaris) in mrena (Barbus peteny), ki ljubijo le hladno in cisto vodo. Od ptic so lovci ustrelili pri Brodu divje gosi in dolgorepe race (Anas acuta). Od ponikovalnic in nadzemnih rek je najbolj raziskana Licanka oz. Fužinarka. Manjše ponikovalnice so pri Lokvah, Crnem lugu in Prezidu, obcasna jezera pa na nekaj drugih mestih. Pred nekaj leti je obstajalo pri Gerovu Gerovško jezero, ki je napolnilo celo severno polovico poglobitve v višini od štiri do šest metrov s cisto vodno maso. Samo vzpetina Crkvenega hriba ovira poplavljanje in nerodovitnost južnega dela. Že nekaj casa tece voda regulirano v mocnem toku do požiralnika in se pojavi pri Zamostu z imenom Gerovcica. Na nekem mestu je voda ustvarila mocvirje, v katerega se stekajo nepomembni potocki. Posledica nastanka podzemnih prehodov vode in odtekanja podzemnih tokov je pomanjkanje pitne vode. Na Risnjaku, Snježniku in drugih gorah ni možno najti niti kapljice vode. Da je veliko vode v apnencastih izvotlinah, kaže tunel Vodenjak, ki omogoca Madžarskim državnim železnicam preskrbo z vodo med Delnicami in Skradom. Tudi votline kažejo na množino pritekajoce vode v skalnih tleh, voda se zbira v podzemnih jezerih v Liki in Krbavi. Ce je kolicina v podzemlju zbrane vode tako velika, da se preliva, se oblikujejo potoki, potocki, zacasna jezera in presihajoci izviri, kot je posebno znacilno pri Gerovu. Pod vrhom Lukeševa rebar se pojavi vsakih deset do petnajst let izvir in oblikuje velik potok Starovica, vendar kmalu izgine in ostane korito potoka prav toliko let suho. Podobno prekinjajoc izvir je tudi pri vasi Veliki Jadrc v okolici Severina. Ena od najstarejših voznih poti je gotovo tista od Cabra preko Lazca in naprej med Risnjakom in Snježnikom proti Reki. Karl VI je v letu 1725 zgradil prvo resno cesto – Karolinsko cesto, ki vodi od Karlovca do Kraljevice in povezuje Gorski kotar s Hrvaško, v smeri severne Hrvaške. Kasneje je leta 1803 z mislijo na povezavo Karlovca z Reko nastala ena najlepših cest v monarhiji – Luizina cesta. Prehod Gorskega kotarja pa je bil olajšan šele z izgradnjo železnice. Od kolodvora na Reki, kjer se železniška postaja nahaja le 3 m nad morjem, se proga vzpenja do postaj na Buccari, 262 m, Meja, 444 m, Plase, 617 m, do meje z Gorskim kotarjem, kjer ujamemo še zadnji pogled na morje in skalnato pokrajino. Tu proga zapelje v bukove in iglaste gozdove, v pokrajino s pašniki in strminami. Po tem, ko v Licu dospemo na višino 816 m nas proga vodi skozi 595 m dolg predor Kobiljak v široko Licko polje, z bregovi hribov Burni Bitoraj, Javorje (1122 m) in Velika Viševica (1428 m). Za smrekovim gozdom se pripeljemo do Fužin (728 m), preckamo 24 m visok in 71 m dolg železniški most in dosežemo 337 m dolg predor Sljeme in najvišjo tocko železniške proge Karlovac – Reka z 836 m nadmorske višine. V Fužinah izstopata s svojo velicino stari Zrinjsko - Frankopanski grad in s svojo lepoto cerkev svetega Antona Padovanskega. Kraj je dolocil za naselitev Karel III. (VI.), pod Marijo Terezijo pa so sem prišle številne družine, najvec iz hrvaških obalnih krajev, iz zgornjega dela vojne meje in iz sosednje Kranjske. V letu 1712 je bilo tu le 40 prebivalcev, sedaj pa ima fara že 3500 duš. Prebivalci so zdravi, jedrnati in trpežni ljudje, komaj dorasli že poprimejo za delo, da potem tekom zime v gozdovih Slavonije in sosednje Madžarske sekajo in tešejo les. Prebivalci Fužin krase okna s cvetjem in ljubijo petje ptic pevk, med ostalimi skalnega drozga (Monticola saxatilis), tu so se naselili tudi kosi. V visokem poletju pridejo v okolico Fužin gostje iz Reke in Hrvaške, da se hladijo v senci stoletnih smrek in jelk, da se spocijejo na cistem gorskem zraku in ob svežem žuborenju vodnih izvirov. V okolici na gorah rastejo iglavci, lepših jelovih gozdov se ne najde v Gorskem kotarju. Strmine in pašniki so polni gorskih in alpskih cvetlic, kjer izstopa vsakemu gozdnemu obiskovalcu poznana gorska arnika. Ceprav je že sama okolica Fužin od boga ustvarjen cvetlicni vrt, so fužinci na Gorici ustvarili še dodaten umetni raj. Posebno lepa je okolica Fužin pri izviru Licanke, kjer na Velikem in Malem rogoznu med jelkami rastejo breze in leske. V gosti alpski travi raste spomladi zlata trobentica (Primula suaveolens), modri spomladanski svišc (Gentiana verna) in ljubka kukavica (Orchis pallens). Preko trat žubori potok, v njem pa skakljajo potocne pastirice. Te se izležejo iz jajc na vodi, živijo in umrejo na vodi in pojejo na vodi tudi, ce je ta prekrita z ledom. Po daljšem sprehodu pridemo do izvira Licanke, ki se imenuje Vrelo. Licanka s potoki oživlja Licko polje. Izhaja iz dveh izvirov, ki prihajajo izpod ene same apnencaste skale pod jelovim gozdom Malo rogozno, na višini 700 m. Na Lickem polju se razdeli v dva kraka. Eden smukne pod Goranico v zemljo, medtem ko drugi izgine v tla pod Kobiljakom. Tako tece Licanka pod površino in pride ven ponovno šele pri Sušiku v Vinodolu. Na Lickem polju sta vas in fara Lic z 2000 dušami. Ko je bila v XVI. stoletju dolina reke Dobre opustošena, so se prebivalci umaknili pred Turki. Leta 1629 je oficir Georg Lenkovic skupaj z Vlahi napadel Turke in Vlahe naselil v Vrbovsko, Gomirje in Moravice ter istocasno na Licko Polje, ki je bilo takrat zavzeto s strani Georga Zrinjskega. Podnebje na Lickem polju je ostro. Že v avgustu pade megla, zima pa traja kar pol leta. Krompir, fižol, grah in bob cvetijo konec julija in šele v avgustu zorijo cešnje. Glede flore je zanimiva gora Javorje. Tu se nahaja popoln naravni cvetlicnjak, v katerem prevladuje šipek Rosa rubrifolia. V Javorju je leta 1875 Vukotinovic odkril lepnico (Silene Schlosseri) kot tudi pomembnega križanca med škržolicama Hieracium florentinum in Hieracium Pilosella., ki ga je v cast hrvaškemu zgodovinarju dr. Franju Rackem (rojen v Fužinah 25.11.1828) poimenoval Hieracium Racki. Slika 29: Tisovac pri Mrzli vodici Tudi Lokve so prava gorskokotarska vas s približno 3000 dušami. Možje so v Fužinah in Mrkoplju neprekosljivi kot gozdni delavci, prav tako kot primorski zidarji in kamnoseki. Iz gozdov okoli Lokev izvažajo veliko tesanih gred, jamborov, desk, letev in skodel, nekoc je bila tu tudi parna žaga. Naselje leži 723 m nad morjem v okrožju vecjih in manjših hribov, preko katerih vrhov segajo temne krošnje smrek in jelk, ki se dvigujejo proti hladnemu Risnjaku. Po dolini Lokev tece Mala voda, dokler tudi ta ne ponikne pri Lokvah. Kadar ima potok spomladi prevec vode, prelije del ravnice pri Lokvah in se potem odtece v manjše požiralnike. V tamkajšnjem dolomitu so posebno oblikovana Lokvarska vrata (skalna vrata), za katerimi leži globok kotel z gorskim pepelom (Sorbus Aucuparia) in divji bezeg (Sambucus racemosa), katerih sijoci rdeci sadeži med iglicastim gozdnim sestojem delujejo velicastno. Tudi prebivalci Lokev so pripravljeni v svoje domove sprejeti poletne goste, saj je tu klima osvežujoca in prijetna. Na Luisini cesti leži tudi Mrzla vodica, 784 m nad morjem. V avgustu je tu veliko rdecih jagod in cešenj. Tu koruza ne uspeva, prav tako nobena trta, niti fižol. Zato gojijo grah, sejejo jecmen in oves, rumeno in belo repo, zelje in krompir, za kar je zemlja izredno primerna. Hiše v Mrzlih vodicah so tako kot na splošno v Gorskem kotarju zgrajene iz kamna, obicajno eno nadstropje visoke in krite s skodlami. Le redke so hiše, ki ne bi imele pred prednjimi okni cvetlicnega vrta. Najvec gojijo mak, slez (Althanea rosea), navadno orlico (Aquilegia vulgaris) in pisano preobjedo Aconitum Variegatum. V gozdovih v okolici Mrzlih vodic prebiva medved, nevarni sosed jelenjadi, na vejah sedi divji petelin in po deblu s svojim kljunom udarja triprsti detel (Picoides tridavtylus). Še ob koncu prejšnjega stoletja so kopali železovo rudo iz sedaj opušcenih jam. V gozdovih hrvaški oglarji delajo kope in žgejo oglje. V letu 1891 so v teh krajih naredili 8.254.160 kg lesnega oglja in samo v Bakar ga je bilo odpremljenega 3.773.500 kilogramov. V letu 1892 skupaj 7.968.110 kilogramov. Slika 30: Snežna jama pri Jožini plani Iz Lokev vodi Luisina cesta 698 m visoko do Delnic, ki se širijo pol ure hoda na obe strani ceste in ležijo v sredini lepih bukovih in iglastih gozdov. Razen nekaj zidanih hiš za nadstropje visokih, so vse ostale hiše lesene. Pred vsako zeleni vrticek s pleteno ograjo, za hišami ležijo polja in travnik. Možje so na delu po svetu naokoli ali kot gozdni delavci ali kot rokodelci. Rdeci wersenski škriljavec okoliških gora vedno znova privlaci naše oko. Njegove plasti se pricenjajo že pri Ogulinu in se vlecejo skozi obmocja Gorskega kotarja. Omembe vredno je Jezero, nekoc jezero, sedaj globoka kraška poglobitev med apnencastim skalovjem iz katerega je še v preteklem stoletju tekel potok Jezernica, od katerega je sedaj ostalo le posušeno korito. Izplaca se ozreti na okoliške gore Veliki Drgomalj (1153 m), ogledamo si obmocje od Bitoraja do Risnjaka, od Snježnika do s soncem obsijanih visokih gora na Kranjskem, še posebno pa nam pogled odplava proti od Kolpe izdolbeni dolini pri Brodu z belo cerkvico in visoko ležecimi zaselki Kranjske v ozadju. Na vrhu Drgomalja so vidni tako imenovani Drgomaljski stolci, vsak od teh kamnov je nekaj metrov visok in širok. Slika 31: Slap Zeleni vir Ljubka dolina v okolici Broda je potonjena med bukove, smrekove in jelove gozdove, med njimi izstopajo Lazarove stijene. Ob ostrih zimah se pogosto pojavi alpska žolna (Tichodroma muraria). Plahuta preko izvira jezerca Kupice, zablodi v votline Vucje jame in leta okoli Zelenega vira. Po velikem temno zelenem in ledenem vodnem koritu tece potok Curek po vec kot 4 kaskadah, ki penijo vodo in se ta v divji opojnosti širi preko kamnov, da se tla pod nogami tresejo. Tu okoli vrha, imenovanega Grebenvrh so livade prijetno dišece trave, ki jih vašcani ob prijetno zvenecih napevih kosijo za seno. Tu živi in dela hrvaški dugar, izdelovalec dog za sode. Vsak od njih ima svoj delovni okoliš, ki pripada le njemu, kot tudi inventarno oznacena drevesna debla v knjigah gozdarskega urada. Debla, ki so jim bila dodeljena v gozdarski upravi, dogarji razžagajo in razcepijo v potrebni dolžini, nato jih za sušenje polagajo na oder, pod katerim gori zmeren ogenj in jih nato obdelujejo na rezalnem pultu. Šele potem jih posušijo in zložijo v kopico. Svoje izdelke poleti nosijo na hrbtu, pozimi pa vlecejo z rokami na saneh v zelo oddaljene kraje, kjer lahko dobijo primerno prevozno sredstvo, da jih odpeljejo do obale. Lepo je potovanje ob razpokanem grebenu navzgor proti Kuželju mimo Turkov do Plešc skozi ozek mimohod pod vec sto metrov visokimi skalnimi Lazarovimi stenami, med katerimi se Kolpa komaj prebije. Okolica je ena najlepših na Hrvaškem. Nad Plešci se dviga 545 m visoka Sveta gora. V bukovih in smrekovih gozdovih stoji cerkev cudodelne Matere Božje. Nekoc je bila tu le mala, neznatna kapela, s katero so oznacili mesto, kjer naj bi po pripovedovanju pastirjev našli sliko Matere Božje. Kapela je bila zgrajena pred 400 leti, ko naj bi pastirji našli sliko. V letu 1749 je bila zamenjana za vecjo božjo hišo, iz katere se zvonovi cudežno oglašajo preko hribov in dolin. V globoki utesnjenosti doline, vendar še vedno 528 m nad morjem, leži Cabar, ob s postrvmi bogati Cabranki. Na ravnem delu so njegovi lastniki, zemljiški posestniki uredili ribnike s postrvmi. Klima je tu milejša in poleg koruze, pšenice, prosa, ovsa, jecmena, strocnic in krompirja uspeva celo trta, seveda le posamezno med hišami, skupaj s figami in lovorjem. V casu Hacqueta so bili tu rudniki, ki so bili po smrti Petra Zrinjskega opušceni. Lastnina komore in rudarski uradi so bili preseljeni v Idrijo. Pridobivali so železo in hematit, s tem, da so naenkrat talili od 6 do 7 centov rude. Železo so uporabljali za izdelavo lastnih izdelkov, kot npr. žebljev štirih vrst, ki so jih uporabljali v ladjedelništvu in so jih pošiljali vse do Neaplja. Rudnik se je nahajal pri Tršcu in Crnih Lazih. Stari Cabar z rudniškimi obrati je pocasi izginjal. Namesto tega je tam zaživel lep grad s plemenitimi lastniki Ghyczy. Poleg njega še vedno stoji stolp lovskega dvorca Petra Zrinjskega, ki je bil nekoc tudi posestnik Broda, ki je zdaj v lasti kneginje Thurn von Taxis. Za cabarskim gradom izvira Cabranka, ki tece preko lepih kaskad. Med Cabrom in Prezidom (764 m) poteka cesta preko Kozjega vrha (914 m) in po njej promet, ki je toliko pomembnejši, ker so v dolini Prezida Vilharjeve parne žage. Ljudje tu izdelujejo velike in male lesene sklede, lesene krožnike, lesene škatle razlicne velikosti, posebno za prodajo v Italijo. V Prezidu velja omeniti pomembna odkritja Hacqueta, ki je tu odkril ostanke zidov. Vsekakor so to ostanki dela zidu, ki je nekoc potekal vzdolž Rjecine proti Jelenju, potem pa preko Klane in Prezida na goro Nanos na Kranjskem. Mnogi trdijo, da je bil to velik zid, ki naj bi Liburne šcitil pred bojevitimi Japodi, drugi ga imajo za mejni zid med vzhodnim in zahodnim rimskim ozemljem.Hacquet je bil mnenja, da je bil to zid Rimljanov za zašcito pred Iliri. Naj bo kakorkoli že, ime kraja Prezid izhaja iz zidu (prezidati). In bo kmalu edino, kar bo spominjalo nanj, saj zid ne bo vec dolgo stal. Predno zapustimo visoko gorsko obmocje, naj še zadnjic vržemo pogled na Tršce, 825 m, Risnjak, Snježnik in kranjske hribe, kot tudi na gole, razdrobljene in nazobljene Sokolanske stene, ki so tudi dva, tri ali štirikrat skupaj zrašcene ali kot lira oblikovane, strme in velike. Ocarljive so navzdol upognjene in visoke krošnje jelk. Nic manj omembe vredna ni lipa z obsegom 4 m pri Selu in hrib Rudnik, ki je poznan po svojem rudnem bogastvu, ki vkljucuje hametit, limonit, pirit, živo srebro, cinober in živosrebrno rudo. Prve sledove živega srebra so tu opazili okoli l. 1830, ko so v številnih gorskih potockih našli zrna živega srebra, ki so jih takoj poslali na Dunaj. Franziska von Ghyczy, dedinja cabarskega imetja, je zacela takoj izkopavati, v samo enem letu je našla rudarje in ti so izkopali preko 6 kg cistega živega srebra, kasneje pa skoraj nic vec. V najnovejšem casu je neka Belgijska firma skušala nadaljevati z iskanjem z bolj gospodarnimi postopki in veliki financnimi sredstvi. Slika 34: Izvir Gerovcice Tršce je zanimivo tako s petrografskega in mineraloškega, kot tudi klimatografskega vidika. Cešnje zorijo tu šele septembra, koruza ne rodi, zato pa rodijo jecmen, oves, lan in zelje, krompir, fižol in nekaj pšenice. Podobna klima kot v dolini Cabranke je tudi v sosednjem 584 m visoko ležecem Gerovu, ki prav tako leži v kotlini. Zima se zacne v decembru in traja do sredine marca. Tudi tu gojijo prej omenjene pridelke, kakor tudi rdeco peso, kolerabo, kumare in grah. Grah cvete en mesec prej kot v Tršcu in celo paradižnik nastavi sadeže, jih pa ne spravi do zrelosti. Med Gerovim in Crnim lugom so cestni mojstri leta 1882 odkrili veliko podzemno jamo, ko se je tam udrla cesta. Našli so tisoce snežno belih stalagtitov in stalagmitov na malem, 22 m dolgem prostoru. Fara Gerovo je najstarejša v Gorskem kotarju in sega v leto 1404. Gerovo šteje 2000 delavnih in poštenih prebivalcev. Omeniti je vredno še vzvišen mir in v tišini ležece Kupeško jezero, gorske vrhove Guslice, Jelenca in Srebrena vrata. Das gebiet der Kulpa Obmocje Kolpe (prevod prvega dela nemškega besedila z opisom Kolpe od izvira do Broda na Kolpi in Skrada) Na severovzhodu dolge verige hribovja Kapele drži širok kraški breg proti Savi. Na njenem severnem robu vzdolž meje s kranjsko tece reka Kolpa, v katero z desnih bregov pritekajo reke Dobra, Mrežnica, Korana in Glina. Pritoki z levega brega so drugacni in nestalni, saj so pobocja nad levim bregom bolj strma in krajša. Ob vznožju Velikega Risnjaka, tam, kjer se njegove strme skalnate stene spušcajo najnižje, leži v sredini globokega gozda malo Kupeško jezero. Iz njega tece reka Kolpa. Njen lasten izvir prihaja iz jugovzhodne strani Risnjaka, kjer ga imenujejo Velika voda. Potocek, ki ga oblikuje, pri Crnem lugu ponikne v podzemlje in ponovno pride na plano v Kupeškem jezeru. Ledeno hladna voda jezerca je temno zelene barve. Ko se iz okoliških vrhov steka dež v njegove globine in jezerce naraste, se v globinah vcasih lahko sliši kotaljenje velikega kamenja. Po kratkem toku proti severu reka ponikne v jamo Limba, potem pa ponovno pride na plano skozi dve odprtini ob kamniti strugi, kjer oblikuje potok Studence. Z njim se kasneje zlije v eno strugo. Kolpa je torej ponikovalnica, ki na levem bregu ponikne, podobno kot Korana. Po toku med strmimi bregovi, med katerimi je zagozden jelov gozd, Kolpa pri Osilnici in Hrvatskem oblikuje kilometer dolgo in 300 m široko polje, na katerem se vanjo steka Cabranka. Ta pritece s severne strani, iz velicastne doline Cabranke in na svoji poti zajame nekaj hudournikov. Tako ojacana se Kolpa obrne proti jugovzhodu. Njene leve bregove oblikujejo visoke, iztegnjene stene, ki se drobijo in padajo s kranjske strani. Desni bregovi so bolj gozdnati. Tam se dviguje na jugozahodu kakih 7 kilometrov širok Drgomalj. Zanimiva je soteska pri Gašparcih, kjer se srecujejo kranjski hribi in Drgomalj in se skozi ozko sotesko v dveh ostrih zavojih prebija reka Kolpa. Popotniku se vcasih zazdi, kot da se ne bo mogla izviti iz tega ozkega prehoda. Tudi v nadaljevanju nas caka lepa scena. Kolpa vstopa v široko raven, ki jo na jugu obkrožajo visoki, zeleno porašceni hribi, na severu pa kamnnite stene Kužejskega vrha in Podstene. Tu kmalu srecamo naravne lepote Kupice. Privlacno naselje Brod na Kupi razprostira svoje belo sijoce, lepe in urejene hiše vzdolž recne doline tako kot vse vasi Gorskega kotarja. Ceprav je Brod na Kolpi obkrožen z visokimi hribi ima precej milejše podnebje. Visoko zgoraj v bregu leži naselje Skrad, ki ponuja lep razgled na dolino Kolpe, Kupice ter na kranjsko hribovje. V Skradu je tudi ena najpomembnejših gorskih železniških postaj, preko katere pelje vlak skozi Gorski kotar proti morju. MLINI V ZGORNJEM DELU DOLINE KOLPE V dolini, bogati z vodotoki, se je zrnje mlelo že od kar ljudje pomnijo v mlinih na vodni pogon. Nikjer na terenu do sedaj nismo našli pricevanja o rocnem nacinu mletja. Tudi žrmelj, ki so se drugod uporabljale za to, tu ljudje ne pomnijo. Celo v naseljih visoko nad dolino, od koder je bila pot do mlina dolga uro in vec hoda, so v družini vedno našli koga, ki je vsake toliko casa lahko odnesel ali na vozicku vreco zrnja v dolino, do enega od mlinov. Mletje v mlinu je bilo mnogo manj naporno kot rocno mletje. V dolini in nad njo, z izjemo morda obmocja okoli Bosljive Loke, pšenica ni prav dobro obrodila, ceprav se omenja v knjigah iz 19. stoletja tudi tu. Že v srednjem veku pa je bilo zato verjetno marsikdaj potrebno ponjo v druge kraje: verjetno najveckrat v Belo krajino ali hrvaško Pokolpje. Morda tudi zato so bili osilniški in gerovski tovorniki že konec 16. stoletja zabeleženi na Reki, da skupaj s Kocevci prodajajo žito beneškim trgovcem. In verjetno ne le enkrat, saj je bila kmecka trgovina tudi pri nas, kjer so bile površine obdelovalne zemlje omejene in ne pretirano rodovitne, pomemben vir dohodka podložnikov. V dolini in nad njo so sejali jecmen, oves in kot zadnji posevek še ajdo. V drugi polovici 18. stoletja je tudi k nam prišla koruza – karuza ali hermentum, ki je v dolini in na vecini bregov nad njo dobro rodila. Kmalu je z ravninskih polj izrinila žita, saj je dajala boljši in bolj zanesljiv pridelek in je bila uporabna tudi kot živinska krma. Da je bila vecina žita v drugi polovici 19. stoletja že uvoženega iz drugih obmocij, prica tudi dejstvo, da so na primer Palcavi kot veletrgovci v Plešcih v sredini 19. stoletja velik pritlicni prostor v skednju namenili žitnemu skladišcu – magazinu, v katerega sta šla kar dva vagona žita. Skladišce za druga dva vagona koruze so imeli v zgornjem delu sosednje hiše, kjer je sedaj gostilniška kuhinja s shrambo. Po prvem desetletju 19. stoletja, po zadnji veliki lakoti, se je v prehrani uveljavil še krompir. Zanj so izkrcili še zadnje obdelovalne površine višje nad dolino. Vzporedno z uvajanjem novih, bolje rodnih vrst kmetijskih rastlin se je vecalo tudi število prebivalstva, ki je pri nas svoj vrh doseglo konec stoletja. Kmalu pa se je število zacelo zmanjševati zaradi odseljevanja iz tedaj prevec naseljenega obmocja, ki že nekaj desetletij s svojimi viri ni moglo prehraniti vseh svojih prebivalcev. Tudi število mlinov je sledilo vecanju števila prebivalstva. Zanimivo je pogledati vojaško specialko iz 1760-ih let, kjer so vrisani mlini. Domnevamo, da le vecji z dvema ali tremi kamni, ki so mleli tudi za stranke in so bili zato zanimivi za vojsko. Nenavadno, a na Mirtoviškem potoku ni vrisan nobeden, vrisan je mlin v Ribjeku, eden na Kolpi pod Malinišcem, ter štirje na Gerovcici, na Belici ni vrisan nobeden. Tudi na Kolpi do izvira nobenega. Kljub temu dopušcamo, da je poleg teh obstajala še kaka manjša malnca, morda z vertikalno osjo vodnega kolesa, ki za vojsko zaradi male produktivnosti ni bila zanimiva. V mislih pa je potrebno imeti tudi dejstvo, da so karte so izdelali še v casu pred hitrim povecevanjem števila prebivalstva, ko so bile potrebe po mlinih manjše. Mlini na vodni pogon so stare naprave. Imeli so jih pri nas že Rimljani. V srednjem veku so bili vecinoma v lasti grašcakov, kasneje pa so jih imeli tudi njihovi podložniki. Najstarejši mlini so imeli pogonsko vodno kolo namešceno na vertikalni osi, na kateri je bil tudi mlinski kamen. Morda so bile prav to tiste male malnce, ki jih še vcasih omenjajo ljudje in za katere ne vedo povedat kako so izgledale. Stale so v lesenih stavbah na koleh, na potoku, pod njimi je tekla voda. Podobne še vidimo v Bosni ali v Liki. Slika 35: Mlinsko kolo in vodno kolo na vertikalni osi. Morda so bile take pri nas malnce. Edino sled podobne namestitve je bilo še do pred nekaj leti možno razpoznati v Crnem potoku ob rimskem mostu. Pri nas smo zadnji dve stoletji poznali tri glavne nacine, na katere voda preko vodnega kolesa s horizontalno osjo preko zobniškega prenosa poganja mlinske kamne. Kolo je lahko postavljeno v sam tok potoka, kar je bilo redko, saj mora biti tok mocan in tudi potok, ce je hudourniški, potem lahko odnese kolo. Vodi lahko daje dodatno moc in hitrost manjši padec korita - oba nacina sta na podliv. S tem nacinom se lahko izkoristi manjše naravne pragove v strugi potoka. Nacini vodnega pogona so lepo prikazani na ilustracijah iz knjige La via del mulini. Slika 36: Mlinsko kolo s horizontalno osjo, na podliv. V toku potoka ali v vodi s padcem. Lahko pa voda pada na kolo, v njegova lesena korita in ga preveša s svojo težo in le delno s hitrostjo. Prva dva nacina zahtevata mocnejši tok, ki je usmerjen v korito s kolesom, zadnji pa deluje tudi pri manjšem pretoku vode, a zaradi manjše sile vode potrebuje kolo vecjega premera in vecji padec – razliko med natokom in odtokom vode. Z izbiro nacina potiskanja kolesa so se mlinarji prilagajali naravnim danostim okolice, kjer je bil postavljen mlin. Vrtenje horizontalne osi mlinskega kolesa se je potem preko lesenega zobniškega prenosa na pauce prenašalo na vertikalno os, na kateri je bil nasajen zgornji mlinski kamen. Spodnji kamen je bil le položen na nosilno konstrukcijo. Obracanje mehanizma se je vedno reguliralo s pretokom. Ce je bil dovodni kanal odprt, je voda tekla in je vrtela mlinsko kolo, ce je bil zaprt, se kolo ni vrtelo. Obicajno pa je bil pogon zaradi varnosti še blokiran s kako palico. Pri mlinih na nadliv so imeli mlinarji na dotocnem koritu še premicno gred – vodoravno palico, s katero so lahko uravnavali dotok na eno ali drugo mlinsko kolo ali mimo njega. Slika 37: Mlinsko kolo s horizontalno osjo, na nadliv. Mlin ima vedno dva kamna. Spodnji je fiksiran in ima v sredini le luknjo, skozi katero gre vrteca se os, zgornji pa je namešcen na to pogonsko os in se vrti. Ko med njiju pri osi zgornjega kamna pocasi prihaja zrnje, ki postopoma pada iz lesenega lijaka nad njim, ga mlinska kamna na poti proti obodu postopoma drobita – meljeta, in drobljenec pocasi zaradi centrifugalne sile potuje proti zunanjemu robu, kjer izpade v podstavljen lesen okvir. Finost mletja se uravnava z razdaljo med kamnoma. Med mletjem se loci zrno od plev – zunanje lušcine zrna ostanejo nezmlete, saj so mehkejše in tanjše, loci se ju na sitih ob izhodu. Mlinski pogon ima na vrhu posebno napravo, ki se ob vrtenju potresava in iz vsipalnika (grota), v katerega je streseno zrnje, pocasi potresa zrnje v koritce med kamna. Na izhodnem delu drug del mehanizma potresava sito, skozi katerega potuje mlevski izdelek, ter locuje fino mletje od grobega. Sita ni imel vsak mlin. Slika 38: Prikaz mlinskega mehanizma - vodno kolo s horizontalno osjo preko palcnega prenosa vrti zgornji mlevski kamen. Slika 39: Prenos vrtenja horizontalne osi se vrši preko kolesa s pauci – gre za lesen zobniški prenos, ki poveca hitrost vrtenja kamnov. Med poletno raziskovalno delavnico smo obiskali vse lokacije nekdanjih mlinov, v katerih so mleli prebivalci nekdanje osilniške in pleške obcine, to je spodaj od Mirtoviškega potoka do Belice na zgornjem koncu in izvira Kolpe na srednjem delu doline. Z opisom bomo zaceli na spodnjem koncu obcine Osilnica. Na Mirtoviškem potoku v 18. stoletju še ni bilo vrisanega mlina. Naši sogovorniki se spomnijo iz zadnjega obdobja treh mlinov: Zgurne, Srejdne in Spujdne maln - tako so jih imenovali domacini. Celotnemu predelu potoka, kjer so mlini, domacini pravijo Malne. Slika 40: Mlini na Mirtoviškem potoku, na Franciscejskem katastru iz 1824. Razvidno je, da je bil spodnji mlin dorisan šele kasneje. Zgornji mlin je imel le manjši jez, saj je tam, izgleda, naravni prag. Iz jezu je bila voda po koritu speljana do dveh vodnih koles na nadliv, ki sta gnali dva mlinska pogona. Voda je padala na kolesa v lesene sklede in jih premikala delno s pritiskom curka in delno s težo vode, ki je prevešala kolo v vrtenje. Nad mlinom, ki se je nahajal v breg iz kamnov zidani etaži, je moralo prvotno stati leseno bivalno poslopje, v katerem so bivali lastniki. Tega so kasneje, verjetno med vojnama, podrli in na njegovem mestu dodali žago venecijanko, ki je delala do 1960-ih let. Novo stanovanjsko hišo so prislonili na žago višje ob potoku. Sedaj je hiša brez prebivalcev, tudi žaga je že v vecini razdrta, a ima še vedno ohranjene glavne mehanske dele. V poslopju mlina že vec kot dve desetletji deluje mala hidroelektrarna. Ta mlin je bil, izgleda, prvi na potoku, saj je vrisan na vojaški karti iz 1830-ih let, s srednjim sta vrisana tudi na karto iz Franciscejskega katastra nekaj let prej. Slika 41: Zgurne maln na Mirtoviškem potoku iz nasprotne strani potoka. Desno poslopje opušcenega mlina, levo dograjena žaga. Spodaj pogled proti naravnemu pragu, na katerem je bil dodan jez. Srejdne maln je bil manjši. Imel je le en kamen in stope, mleli so obcasno. Do njega je voda pritekala po kanalu neposredno iz potoka, mlinsko kolo je bilo na podliv – voda ga je premikala in s svojo hitrostjo potiskala lopatice ob manjšem padcu. Poslopje z mlinom je ohranjeno in obnovljeno, a so mlinske pogone odstranili in zasuli kanal za vodo. Poleg prostora za mlinski pogon so imeli v istem poslopju še kuhinjo in hišo s krušno pecjo, stavba je bila majhna in ozka. Iz katastrske karte izgleda, da je bil bivalni del prigrajen k osnovnemu mlinskemu poslopju kvadratnega tlorisa. Hišo smo natancneje opisali v predhodnem nadaljevanju Stavbne dedišcine. V mline na Mirtoviškem potoku so hodili tudi kocevarji iz Inlaufa. Ta mlin je bil, izgleda, narejen casovno za zgornjim, saj izkorišca le pritisk tekoce vode in ne kake vecje višinske razlike. Zato je lahko obratoval le v casu vecje vode in ne kot druga dva ob majhnem pretoku potoka. Po pripovedovanju nekaterih domacinov pa naj bi bil na Mirtoviškem potoku nekoc med zgornjim in spodnjim še en mlin, za katerega se ne ve kje. Morda pa je srednji le malce zamenjal lokacijo. Slika 42: Mali Srejdne maln, dokler je imel še kanal za vodo na mlinsko kolo na podliv. Tretji – Spujdne maln je bil pod prehodom kolovoza preko potoka. Vrisan je šele v zadnji avstrijski specialki, ki je bila risana v 1880-ih letih, tudi na karti Franciscejskega katastra je dorisan naknadno. Njegov jez je pod zdajšnjim mostom, od njega je speljan obbetoniran kanal do mlinskih pogonov. Iz kanala so lesena korita vodila do dveh mlinskih koles na nadliv, saj je imela voda tu dovolj velik padec. Poslopje z mlinom v s kamnom zidani kletni etaži ima še skromne ostanke dveh, že delno razrušenih mlinskih pogonov. Poleg se drži tudi nenavadna križno obokana klet iz casa gradnje mlina, ki je ostanek starega poslopja. Mlin je moral imeti v zgornjem nadstropju nekoc zidano ali leseno bivanjsko nadstropje. Ko so nad mlinom pred drugo svetovno vojno dodali še žago, ki je po pripovedovanju delovala od 1931. do 1959. leta, so ga podrli in poleg zgradili sedanjo stanovanjsko hišo. Obokana klet je služila za dovozno rampo za kotaljenje hlodov do pogona žage. Ta mlin in žaga sta delovala najdlje. Tako ostanki mlina in žage kot hiša pa sedaj niso vec naseljeni. Slika 43: Pri Spujdnem malne voda še tece po mlinskem kanalu, le kolesa na podliv manjkajo. Spodaj notranjost mlinskega prostora z ostanki mehanizmov. Slika 44: Mlin na Kolpi pri Turkih, na vojaški specialki iz obdobja 1867-1887. Naselje višje po dolini, kjer je deloval mlin, so Turke. Mlin pr Malnskih je bil drugacen od prej naštetih, saj je bil postavljen ob široki Kolpi. V 18. stoletju ga še ni bilo, je pa prikazan že na vojaški karti iz 1830-ih let. Kolpo je na naravnem pragu pregrajeval na tok pod kotom postavljen širok jez. Vodo reke je jez usmerjal proti obali z mlinskim poslopjem. Ljudje iz Grintovca se spominjajo, da je bil zgrajen iz lesene konstrukcije, ki je bila nasuta s kamni. Po jezu so vcasih celo vozili z vozovi do druge strani. Hlode za drva iz hrvaške strani so na primer privlekli do Kolpe, potem pa so jih preko mlinskega kanala potegnili na voz in preko jezu prepeljali na slovensko stran. Mostu namrec prej ni bilo, viseci most pri Grintovcu so zgradili šele v letih 1958-59. Prej sta bila prehoda cez Kolpo, ko ta ni bila velika, pri Ložcu in pri spodnjem Grintovcu. Antun Buric je v svoji knjigi zapisal, da sta stala ob jezu pri Turkih leta 1927 obnovljena mlin in žaga. Oba sta bila v casu okupacije požgana. Po drugi svetovni vojni je bil mlin obnovljen, od leta 1954 je imel celo elektricno centralo, ki je dajala sosednjim vasem na obeh straneh Kolpe elektriko za razsvetljavo. Delovala je vsak dan od 18. do 20. ure. Mlin je bil na dva mlinska kamna: na enem so mleli pšenico, na drugem koruzo. Poslopje mlina je stalo višje ob vodi in je bilo loceno od žage. Žaga venecijanka je delala na dva lista in se je držala stanovanjske hiše. Slika 45: Stara fotografija mlina na Kolpi pri Turkih, s fotomontažo starih prijateljev iz obeh strani Kolpe. V ozadju Grintovec in Loška stena. Arhiv Tatanih, Grintovec. Leta 1966 je narasla Kolpa odnesla vecji del jezu in sta mlin in žaga prenehala obratovati. Žal je okoli 1998. leta pogorel še ostanek mlinskega poslopja in hiša. Voda narasle Kolpe je scasoma skoraj v celoti odnesla tudi jez, vidi se le še naravni prag, na katerem je stal. Od mlina ni ostalo nicesar vec, tam stoji nadomestna gradnja, ki bolj kazi podobo Kolpe kot spominja na tradicijo in mlinsko dejavnost prej ambicioznih lastnikov. Slika 46: Spomin na nekdanji mlin – Ribjek. Naslednji mlini so bili v Ribjeku. Tu so na malem, a vodnatem potocku delali celo trije. Spodnji je bil v solastništvu Pri Knavsovih in Veselovih. Kjer je sedaj ribogojnica s prekati, je nekoc tekel vodni kanal do manjše stavbe pod njim. Tam je bil na desnem bregu potoka mlin. Slika 47: Franciscejski kataster Ribjeka iz 1824, zgornja mlina sta oznacena z G.W., spodnji je na sticišcu strug. Bolj zanimiva sta druga dva, katerih ostanki kamnitega ostenja so še ohranjeni nad levim bregom potoka le nekaj deset metrov višje od mosticka k Knausovim. Tam sta stala vzporedno kar dva mlina v lastništvu družin Janeš in Poje. Do njiju je bil speljan vodni kanal pod bregom iz potoka. Še je viden del njegovega vkopa ter kamniti zid, preko katerega se je potem stekala voda do enega ali drugega mlinskega kolesa na nadliv. Bila sta manjša, saj je vodotok majhen in še hudourniški, a ima zadosten padec. Zato so morali biti pogoni umaknjeni od struge in so imeli vodo po skopanih kanalih speljano iz naravnih pragov. Mlini so delovali vecinoma za lokalne potrebe. Slika 48: Stavba nekdanjega mlina lastnikov Knaus in Vesel stoji pod bazeni ribogojnice v Ribjeku. Slika 49: Ostanki obeh vrhnjih mlinov v Ribjeku, postavljenih vzporedno, so prav impresivni. Manjkata jima le voda in kolesi... Mlin je bil tudi pri Žrneku, na drugi strani Kolpe. Nanj prav tako ne spominja skoraj nic vec, saj se je poslopje porušilo že pred desetletji, ko je nanj padla skala. Bil je postavljen na zanimivem mestu, pod izvirom Žrneka, ki pritece izpod Dimovca in v malem slapu tece preko velike crne škriljaste stene. Pod veliko steno so na mali terasi ob potoku zgradili mlin. Na vojaških kartah se prvic pojavi okoli 1830-ega leta. V spodnjem kamnitem delu je bil mlinski pogon z enim kamnom, nad njim pa stanovanjska hiša. Ljudje pripovedujejo, da je mlinar kar iz kuhinje skozi okno porinil s palico žleb za dotok vode na mlinsko kolo tako, da je voda tekla na kolo z nadlivom. Mlel je v spodnjem nadstropju. V mlin so hodili mlet iz Zakrajca, Podgore in iz Ribjeka s cunom - colnom preko Kolpe. Da je bilo mesto pomembno že v poganskih casih, smo pisali v knjigi iz leta 2016. Žrnek je poseben v mitološkem pomenu, saj voda priteka izpod sivih skal, tece preko pasu zelene kamnine in potem pada preko crne škriljaste stene. Drugod pravijo taki vodi tudi trocanska voda in naj bi imela posebne lastnosti. Na Žrnek je vezana tudi spodnja pripovedka. ŠRATELJ obali Slika 50: Mlin na Žrneku na katastrski karti iz 1860-ih. Nekaj višje od izliva Žrneka v Kolpo je ob reki prostor z ledinskim imenom Stari Malni. Tu je nekoc ob Kolpi, nekje ob srednjem delu novega naselja pocitniških hiš, stal mlin ali vec manjših mlinov, ki so izkorišcali naravni prag in brzice na reki. Izgleda, da ni bilo umetnega jezu, saj niti v vojaški specialki iz 18. stoletja, niti v Franciscejskem katastru ta ni vrisan. Ob levem bregu je vrisano le eno kolo, morda simbolicno opozorilo na skupino manjših mlinov. Morda so stale tu nekoc na sami reki malnce z vertikalno osjo, ki so bile postavljene na skalah nad zoženim tokom, kar bi bilo mogoce zaradi brzic, ki so se vile med velikimi skalami. Sedanja struga namrec že vec desetletij ni naravna, saj je bila dodobra prerita zaradi urejanja kajakaške proge. Ledinsko ime je bilo zapisano kot stari malni - v množini že v Franciscejskem katastru, kjer ni vrisanega nobenega, kar morda pomeni, da tam mlinov takrat ni bilo vec – verjetno jih je ob kaki veliki povodnji odnesla Kolpa, ki je v zgornjem toku še mocno hudourniška. Ena taka je bila leta 1709, ko je Cabranka nanašala pesek na vsa po dolini kultivirana polja. Slika 51: Mlin pri Starih malnih na Kolpi, na avstrijski vojaški karti iz 1760-ih. Zanimivo je, da je Malinišce – zaselek, ki leži precej višje nad Kolpo, dobilo ime prav po mlinih. Za zaselkom treh hiš tece po ozkem jarku od Padova potocek z imenom Vezanski potok, ki je, izgleda, imel dokaj trajen pretok in ni bil prevec hudourniški. Na njem so si lastniki nekdanjega mlina ali mlinov Pr starih malnih postavili nov mlin. Po pripovedovanju domacinov so mlin zgradili po tem, ko je nekdo od njih zadel denar na loteriji, verjetno v zacetku 20. stoletja postavili mlinsko poslopje. Voda je bila do dveh mlinskih koles od skromne pregrade speljana po lesenem žlebu. Malo mlinsko poslopje je imelo dva mlinska pogona ter stope za lušcenje zrnja, ki so imele celo litoželezne glave. Njegova stavba, ki še vedno stoji pokrita in v kateri je še vedno ohranjen del pogonskih mehanizmov, je na prav romanticnem mestu in bilo bi škoda, ce se ga ne bi ohranilo tudi bodocim rodovom. Zaradi terena pa bi bilo že sedaj potrebno izvesti nekaj nujnih popravil, da se kamniti zidovi ne porušijo. Slika 52: Mlin na Vezanskem potoku pri Malinišcu je dokaj dobro ohranjen in bi bilo škoda, da propade. Naslednji mlini ob Kolpi, na katere se bomo spomnili, so delovali precej višje od izliva Cabranke, v Kouparjih – Kuparih, naselju nekaj hiš ob izviru Uobrha. Tam izpod brega prihajata dva dokaj mocna izvira Uobrha ali Studencov, za katerega smo iz opisov v uvodu izvedeli, da gre dejansko za drugi kraški izvir reke Kolpe, ki ponikne v strugi nekaj višje. Tu je Hirc v 1890-ih letih naštel dva mlina, ki sta razvidna tudi iz katastrske karte iz 1860-ih let. Sedaj je na mestu enega od njih postavljeno poslopje, ki se lažno izdaja za avtohtono arhitekturo, a dejansko pripada kulturnemu prostoru Like. Zato kljub dobremu namenu vnaša nered v (žal res ne prevec dobro ohranjeno…) kulturno krajino. Vodni pogon kolesa na podliv je služil mlinu in stopam za lušcenje žita. K temu je nekdanji lastnik dodal še brusni kamen za brušenje žag kot opisuje Buric. Slika 53: Dva mlina pri Kuparih na katastrski karti iz 1860-ih. Obisk Kuparjev je pred vec kot 130 leti opisal tudi znan hrvaški naravoslovec, planinec, botanik in potopisec Dragutin Hirc v svoji knjigi Gorski kotar. Posebno je zanimiv opis nacina ulova rib iz Kolpe. K nisu se tomu pastrve. Na ostalih pritokih v Kolpo ni bilo mlinov, saj so bili hudourniške narave. Zaradi istega razloga ni bilo mlinov na Cabranki. Vsi mlini v dolini Cabranke do Cabra, kjer je ta že bolj omejena, so bili na potokih, ki pritekajo vanjo. Najvecji in morda tudi najstarejši kompleks so bili mlini na Gerovcici. Potok ima stalen pretok in je verjetno zaradi njega bil Zamost že v srednjem veku del župe – srednjeveške obcine Gerovo. Tam ni bilo drugih stalnih potokov in je bilo zato za preživetje nujno imeti tudi predel s celo leto delujocimi mlini, posebno zato, ker voda Gerovcice priteka iz okolice Gerova. Na njej so bili že vsaj v 18. stoletju štirje mlini. Domnevamo, da spodnji: Buažkov, Malinaricev, Selankin in Uobrški. Kot si lahko preberete v poglavju o Zamostu, je bila na Jeziri v prvi polovici 19. stoletja po pripovedovanju domacinov le mala malnca, ki jo je imela družina iz Fažoncev. Je pa po starih kartah z majhnim merilom zelo težko dolociti, kateri mlin naj bi bil najmlajši. Slika 54: Kompleks žage, mlina in kovacije na Jeziri nekdaj, sedaj so tu le skromni ostanki. Na katastrski karti iz 1860-ih je vrisanih vseh 5 mlinov. Vsi so imeli jezove, s katerimi so dvigovali gladino ter po dve kolesi na podliv. Od mlinov dandanes deluje le Selankin mlin. Na Jeziri se poslopja mlina, kovacije in žage rušijo, lahko si ogledate le ostanke njihovih zgradb in še zelo kratek cas del zgradbe žage. Ostaja jez in kanal, po katerem je pritekala voda do koles ter kasneje vodne turbine, leta 2023 se je videl še del lesenega korita do betonskega jaška s turbino. Slika 55: Jezovi na Gerovcici so skrbno zgrajeni. Jez Uobrških, ki ne vodi vec vode do nekdanjega mlina. Pri Resmanu - Uobrškeh je bila voda od jezu speljana po kanalu pod hribom, ki je ohranjen, vanjo se je dolival še manjši izvir Uobrha. V prvi polovici 19. stoletja edina zidana stavba z mlinom je že nekaj desetletij porušena. Kot se je spomnim, je imela prav starinsko masiven izgled in mlinska kolesa ob krajši stranici stavbe, nad pritlicjem z mlinom in štalo pa stanovanjsko nadstropje. Slika 56: Mlin pri Selankinih je lepo vzdrževan in deluje. Selankin maln ostaja v taki obliki kot je zarisan v 19. stoletju. Pri Malinaricih so mlinske pogone odstranili, saj so bili nekoc v pritlicnem delu hiše ob potoku, torej ob daljši stranici hiše, ki je bližje žagi. Poleg njih so postavili žago, ki še sedaj dela na vodni pogon. Buažkov maln najniže je popolnoma porušen in ni vidnih ostankov zidov. Tudi Gerovcica je tu zregulirana v umetno strugo. Slika 57: Malinariceva vodna kolesa ne delujejo vec, zato pa žago poganja vodna turbina. V mline v Zamostu so hodili ljudje iz bližnje in daljnje okolice, od Gerova do kranjske strani, saj je bila Gerovcica za razliko od ostalih potokov vodnata tudi v sušnih obdobjih. Pri Selankinih se spomnijo, da so prinašale mlet posebno ženske. V casu, ko so cakale na moko, so pomagale stari materi ter zato dobile tudi kaj za pod zob. Slika 58: Tamažav maln na Pleškem potoku je deloval do 1970-ih let. Mimo je vodila pot na Požarnico in Sveto Goro. Mlina sta bila tudi na Pleškem potoku. Najstarejši je bil verjetno tisti na Mižnarjevi malnci, ob vozniku, ki je nekoc vodil na Požarnico preko Ošteta in ob potoku. Izkorišcal je naravni prag iz škriljavca, preko katerega še sedaj vodi pot proti Gmajni in Sehurju, ter imel vodo speljano paralelno s potokom po mlinskem potocku do kolesa na podliv. Zato je lahko delal le ob normalnih pretokih vode, ob majhnih pa ne. Na katastrskem nacrtu iz leta 1860 ni vec vrisan, ob potoku pa še lahko razpoznamo nekaj ostankov zidu iz velikih kamnov, ob katerih je stalo kolo. Slika 59: Ob koritu Tamažavega malna. Mimo korita je vodila pot na Požarnico in Sveto Goro, po kateri so iz cerkve odhajali vedno tudi novoporoceni pari na Požarnico. Mrlice so iz Požarnice navzdol nosili po vozniku proti spodnjemu polju in Grajskim. Verjetno leta 1822 so si nov mlin v središcu vasi postavili Tamažavi. Domnevam, da je pred tem morala biti v Plešcih velika povodenj, ki je poglobila strugo potoka in razdrla breg pod Grajskimi. Takrat so morda tudi regulirali njegov tok skozi vas in z ogromnimi klesanimi kamni obzidali breg pod Grajsko hišo. V tistem casu so morali biti Tamažavi, ki so imeli eno najvecjih kmetij v vasi, izredno podjetni, saj je bila istocasno prenovljena tudi njihova hiša, ki je prva v vasi dobila kamniti portal z letnico. Tako hiša kot mlin sta dobila tudi kovaško okrašena gajtra – okenske mreže na reprezentancnih oknih ob vhodu. Mlin je bil ambiciozen projekt, kar je dokazoval s svojo solidno kamnito gradnjo, lepo kovanimi gajtri in bogato letvicenimi vrati z mocno kljucavnico z nenavadno zapleteno izdelanim kljucem in mehanizmom (lahko jo še vedno vidite na razstavi v Palcavi šiši). Ker je volumen mlinskega prostora velik, so morda tu nekoc skladišcili tudi koruzo za prodajo in je mocna kljucavnica res služila svojemu namenu – varovanju dragocenega blaga in ne le praznega mlina, v katerem roparji niso imeli kaj ukrasti. Slika 60: Še ena s korita Tamažavega malna. Tu se je spiralo perilo cele srejdne vasi. Zaradi obicajno manjšega pretoka potoka je bila voda speljana od kake dva in pol metra visokega lesenega jezu na koncu Ošteta in Ograj po dolgem mlinskem potoku - ponekod v strm breg vkopanem kanalu, ter nato preko lesenega korita na veliki mlinski kolesi na nadliv. Pred mlinom je bil preko Starinkine Ograje speljan še obtok z zapornico. Glavna zapornica je bila zgoraj pri jezu. Bila je vecinoma zaprta, saj je po potocku do središca vasi dotekala relativno cista voda. Bilo pa jo je potrebno zapirati ob nevihtah in dežju, saj bi velika voda lahko razrila najbolj ranljiv del mlinskega potoka ob strmem bregu. Mlinski potok je bilo potrebno tudi redno vzdrževati in narivati nasip proti potoku, da ga voda ni prebila. Tega se spomnim še iz svojega otroštva, ko sem pri tem delu opazoval Tamažave. Slika 61: Ohranjeni mlinski pogoni Tamažavega malna, ki so bili zadnjic dostopni javnosti ob odpiranju Etnološke zbirke Palcava šiša leta 2006. V mlinu so imeli dva mlinska kamna, katerih pogoni so še v celoti dobro ohranjeni. Zunanji kolesi sta propadli, zasuva se mlinski potok, leseni jez, izdelan v tehniki kranjske stene, je že pred desetletji odplavila voda. Ohranjena pa je stavba mlina, žal potisnjena v ozadje in zapušcena. Nekoc je bila pomemben del izgleda središca v 19. stoletju cvetoce vasi, ki se je spogledovala z vecjimi trgi v oddaljeni okolici. Tamažava domacija z mlinom v neposredni bližini je bila pomemben deležnik razcveta vasi. Morda tudi novi lastniki mlina spoznajo potencial stavbe in jo s pametnim programom ohranijo za turisticne namene. Poleg Za Plešci se ob cesti proti Mandlom steka v Cabranko z desnega brega še en potok, Kamenski potok. Tece med pobocji Kamenskega hriba in Okrivja. Tam je bil verjetno konec 19. ali v zacetku 20. stoletja postavljen še en pogon na vodo – pri Potukarjavih, hišno ime so dobili kar po potoku. Na potoku nekaj sto metrov od glavne ceste se za okljuko potoka še razpozna mesto lesenega jezu in pod bregom betonski kanal, ki je dovajal vodo do stavbe z mlinskim pogonom in kovaškim kladivom. Lastnik je bil namrec kovac. Imel je kovacijo, mlin ter celo malo trgovinico in krcmo za ljudi, ki so tam mimo peš hodili na Okrivje ali Kamenski hrib. Mlin še ni bil vrisan v karti iz 1860-ih, mlel naj bi še po drugi svetovni vojni. V Mandlih ni bilo nobenega mlina, Sucavi iz Plešc so si na okljuki Cabranke, na mestu sedanje ribogojnice konec 19. stoletja ali v zacetku 20. postavili žago, ki jo je že pred drugo svetovno vojno odnesla hodourniška Cabranka. Kasneje ni bila vec obnovljena. Slika 62: Edini mlin na Belici, ki je vrisan na Franciscejskem katastru, je Pavlav mlin pri izviru, pri Zadnih nivah. Mlini, v katerih so mleli prebivalci pleške in osilniške obcine, so bili še ob Belici - potoku, ki priteka z leve strani izpod strmih bregov proti Borovcu. Tudi ta potok je stalno vodnat, zato je bil pri izviru postavljen prvi mlin pr Pavlaveh - Ožboltovih. Mala zidana stavba je vrisana že v Franciscejskem katastru, kasneje je bil to velik mlin z dvema pogonoma. Nekaj nižje je bil pod zaselkom Belica verjetno kasneje postavljen še drugi mlin – pr Malnskeh, tretji pa proti Papežem, kjer sedaj stoji mala hidroelektrarna – pr Žageneh. Imeli so tudi žago, ki je delala do 1942. leta, ko so lastnike fašisti odpeljali v internacijo. Mlin je delal še po drugi svetovni vojni in je bil poznan po tem, da je imel kamne za mletje pšenice. Sem so jo nosili tudi Plešcani in Osilnicani. Ostali kamni po dolini so bili za mletje koruze. Mlinska kolesa za mline po dolini je po pripovedovanju zadnji izdeloval Jurgec iz Mirtovicev, ki je imel zgornji mlin na Mirtoviškem potoku. S tem bomo zakljucili pregled mlinov v našem delu doline. Nekoc je bil mlin tudi na vrhu Okrivja, o katerem pa nihce ne ve vec kje. Dolina proti Cabru se zoži in višje naprej ljudje iz pleškega in osilniškega okraja niso hodili vec mlet, saj je bilo predalec. Tam so bili mlini na Crnem potoku in višje ob Cabranki in njenem izviru. V Cabru bil celo velik mlin v samem naselju, ki je dobival vodo iz Cabranke po dolgih in visokih lesenih koritih, ki so lepo vidni iz fotografij iz zacetka 20. stoletja. Kako se melje z mlinom na vodni pogon, si lahko še vedno ogledate le pri Selankinih, kjer vzdržujejo mlinski pogon v delovanju. Slika 63: Pri Selankinih vam Andrej še vedno rad pokaže, kako se melje koruzo z njihovim mlinom na vodni pogon. Nekoc so v mline prinašali vrece zrnja na hrbtu, z uoprti – trakovi za nošenje, oprtanimi na poseben nacin, tudi iz bolj oddaljenih naselij nad dolino. Tisti, ki so bili ob cesti, so pripeljali vrece s kripco, dvokolesnim rocnim vozickom. Vreco se je v mlinu vedno stehtalo in kontroliralo, da je bilo mletja toliko, kot prinešenega. Kljub predpisom, ki so že konec 19. stoletja predpisovali tehtanje, se je pri nas velikokrat zrnje še dolgo odmerjalo na mernik, ki je bil žigosana lesena posoda. Za koruzo je vseboval približno 32 litrov – ogledate si ga lahko v Palcavi štacuni. Od vsakega mernika si je mlinar vzel svojo leseno merico zrnja zase. Pri Tamažavih imajo še ohranjeno malo leseno merico, s katero si je mlinar od mernika jemal svoj delež. Mlinar je obicajno zadržal zase še otrobe, s katerimi so krmili prašice. Zato so vedno pravili, da je mlinarjem lahko… Slika 64: Odsluženi mlinski kamni cakajo boljših casov. Kljub temu, da ne meljejo vec, bi bilo pošteno, da ohranjajo spomin na mline tam, kjer so delovali. Mletje je lahko trajalo krajši ali daljši cas, glede na to, koliko je bilo vode in kako hitro so se obracali mlinski kamni. Ljudje so pocakali mletje obicajno v mlinarjevi hiši. Tam so pomagali pri hišnih opravilih in zato dobili še kakšen kos kruha. Ce so pripeljali na mletje od dalec, so vcasih tudi prespali na klopi. Mlinarstvo pri nas je bilo vedno srednja ali mala obrt, ki je bila dopolnilna dejavnost poleg kmetije. Mlinarji so bili kmetje. Že po avstoogrskih zakonih vsaj iz sredine 19. stoletja so morali imeti obrtno dovoljenje, torej tudi dolocene kvalifikacije. Skrbeti so morali za brezhibno delovanje naprav in za red ter sanitarno ustreznost. Mlinarji so morali placevati pavšal državi, mleli so delno za denar, še vec pa v naturalijah – z odvzemom merice. Šele, ko so bile zgrajene ceste do konca 19. stoletja, so ponekod k mlinskim pogonom prigrajene žage povzrocile preves ekonomije na domacijah iz pretežno kmetijstva v obrtništvi nacin. Kljub vsemu je bila pri nas edina prava obrtniška žaga Sucava na Cabranki, katere lastnik je bil trgovec in poštar. Pri nas je bila za prodajo žaganega lesa med vojnama neko obdobje zelo vabljiva bližina italijanske meje in razlika v ceni lesa v Italiji proti tisti doma. A tudi ta ni dolgo trajala, saj je bila na vidiku druga svetovna vojna in izseljevanje. V mlinih so vedno mleli odrasli clani družine, kakor je imel kdo cas, nihce ni imel zaposlenega mlinarja. Najveckrat sta mlela oce ali mati ali odrasli otroci. Ko se je mlelo, je moral biti tisti, ki je mlel stalno zraven, da se ni kaj zataknilo, drgnilo ali unicilo, zato ni mogel opravljati drugega dela na kmetiji. Pri delu z mlinom je bilo treba biti pazljiv, da te niso za obleko zagrabili zobniški pogoni. Pazljiv si moral biti tudi pri vodi, da ni kaj odnesla, prehitro vrtela kamnov, jih poškodovala… Mlini so imeli razlicna sita, s katerimi so sortirali moko na bolj in manj fino. Vcasih se je grobo prvo mletje zmlelo še enkrat na fino. Koruzo so mleli direktno, pšenico pa je bilo pred mletjem potrebno oprati v vodi in potem posušiti na plahtah. O pranju pšenice na velikih sitih v Kolpi so nam pripovedovale Lenceve v Bosljivi Loki. Posušili so jo na rjuhah, ki so jih pogrnili po travniku ob Kolpi, kadar je bilo soncno in suho. Na mlinskem potoku nad Tamažavim malnom so v širokem lesenem koritu pred iztokom na mlinska kolesa plešcanke hodile spirat oprano perilo, saj je bila voda tam najbolj cista. Tudi za kuhanje so jo marsikdaj zajemale od tam. Pogoni so imeli lesene pauce, ki so se vcasih polomili. Bili so izstruženi iz crnega gabra, ki ima posebno trden les, in so jih imeli v mlinu vedno na zalogi za menjavo. Slika 65: Osnovno mlinarsko orodje za vzdrževanje mlina pri Selankinih. Mlinski kamni so morali stalno brezhibno mleti. Biti so morali uravnoteženi, pravilno so se morali vrteti na leseni osi in biti so morali naostreni. Mlinske kamne je moral mlinar vsakih približno 48 ur kljepat - naostrit. Za to je bilo potrebno dvigniti zgornji kamen, ga obrniti in oba kamna pokljepat. Kje je potrebno natolci kamen, so oznacili z ravno leseno desko, ki so jo dali v ogenj, da je pocrnela. Z njo so podrsali po kamnu, da je pustila sled oglja na izstopajocih površinah. Crne dele je bilo potrebno potem potolkljati s špicastimi kladivi. To so marsikdaj morali opravit starejši otroci, saj je bilo delo zamudno. Poklepani kamen se je potem spet vrnilo na os pogona. Mlinske kamne, ki so iz posebnega konglomerata, so po pripovedovanju klesali nekje na sedlu nad Jeziro, lepo pa so še vedno vidni sledovi takega kamnoloma z okroglimi kotanjami tudi na Petrinjski steni nad Vrhi pri Trstju. Pri Tamažavih so imeli za vhodom v mlin ob steni skrinjo, v kateri so bili palci ter osnovno orodje za vzdrževanje mlina – kako dleto, kladiva za obdelavo mlinskega kamna… V steni je bila vzidana omarica s knjigo za vpisovanje mletja, ob njej pa tabla ali karton s cenikom. Marsikdaj je bilo poslopje z mlinskimi pogoni tudi stanovanjska hiša mlinarja. Le pri nekaterih je bila to vecja kamnita stavba – na primer pri Uobrškeh in Malinaricih. Najveckrat so bili mlini od stanovanjske hiše locena zgradba, spodaj kamnita, zgoraj lesena. Kot namenska stavba še vedno izstopa kamnit, solidno zidan Tamažav maln. Zanimiv je tudi precej manjši mlin na Malinišcu, ki s svojim notranjim tlorisom 5x5m predstavlja manjše mlinsko poslopje, v katerem pa je še vedno bilo prostora za dva mlinska kamna in stopo. Slika 66: Mlevska sita in v sredini pripomocek za dvigovanje mlinskega kamna. Selankin maln. V nekaterih mlinih so imeli poleg mlinskih kamnov tudi stope za kašo. Bolj izurjeni mlinarji so znali narediti kašo tudi na kamne, a vecinoma so za to uporabljali stope. V njih so leseni bati izmenicno udarjali po zaporedno razporejenih lijakastih skledah - stopnih luknjah, nasutih z zrnjem jecmena, prosa ali pri nas redko ajde in ga na ta nacin olušcili. Povsod so se mlinarji pritoževali, da je zrnje izletavalo iz stopnih lukenj in ga je bilo potrebno pobirati vse naokoli. To delo so mlinarji neradi opravljali. A glede na to, da so jecmen in proso sejali povsod, pa je bila to kljub vsemu verjetno pomembna usluga marsikaterega mlinarja. Tudi lušcenje doma z nožno stopo namrec ni bilo lahko in je bilo zamudno opravilo. Slika 67: Ostanki osi vodnega kolesa s cepi za pogon stop in spodaj železna tolkala. Malinišce. Mlini v dolini, kljub vodi, ki je imela za razliko od mlinov nad njo (npr. v Smrecju, Pršletih, Prezidu, celo na Okrivju), zadostne pretoke vecinoma skozi celo leto, niso mleli stalno z enakim tempom. Mlevska sezona je bila najboljša od obdobja, ko je bilo zrnje zrelo (julija je bila zrela pšenica) pa do vseh treh božicev (Božic, Novo leto in Sveti trije kralji). Po tem je delo do poletja pocasi upadalo. V tem obdobju so mleli postopoma do nove sezone vedno vec v trgovinah dokupljene koruze. Ljudje so kupili vreco ali dve zrnja pri trgovcu v dolini, del zrnja zmleli in odnesli domov v zaselke nad dolino. Mlini so prenehali mleti konec 1960-ih let, v 1970-ih ni deloval vec skoraj nobeden od naštetih, razen Selankinega, ki melje še danes. Obcasno so v Plešcih še nekaj let kako koruzo zmleli pri Tamažavih. Še najdlje so mleli koruzo za polento in le redko za žgance. Kasneje se je vse mlevske izdelke kupovalo le še v trgovini, domaca koruza v zrnju je služila za krmo kokošim in živini, žita se ni vec sejalo. Ker pa je koruza bolj vlažna, je bil pri njej vcasih tudi problem s plesnijo, ki je zastrupljala mlevino in povzrocala bolezen tako ljudem kot živalim. O taki na primer govori obcinska okrožnica mlinarjem iz 1895. leta, ki je bila izdana na obcini Plešce. Zahtevala je unicenje vse okužene koruze, prepoved njenega mletja ter temeljito cišcenje in razkuževanje mlinskih pogonov. ZAMOST Naselje Zamost v dolini reke Cabranke leži ob potoku Gerovcica, ki izvira izpod visokih sten Svete Gore. Prvikrat je omenjen v urbarju Kocevskega gospostva za urad Kocevska Reka že davnega leta 1498, kot samostojno naselje Bei der P(B)rücken – pri mostovih, ob reki, takrat imenovani še po glavnem naselju v dolini - Ossionica. Zamost je bil za razliko od naselij višje ob Cabranki del Gerovske srednjeveške župe, saj so bili tu mlini, ki jih na višje ležecih predelih ni bilo ali pa so zaradi skopih vodnih razmer v okolici Gerova lahko delovali le zelo omejeno v obdobjih padavin. Je eno redkih naselij na desnem bregu Cabranke, ki ima že od prve omembe enako ime, dajal mu ga je most ali vec mostov in prehodov preko Cabranke. Iz imena lahko sklepamo, da je most obstajal vsaj od 15. stoletja. Konec 15. stoletja sta bila tu na edini hubi – srednjeveški zemljiški posesti kmetije zabeležena Mert in Lare Ruppe. V urbarju je zapisano, da Mert daje od polovice hube 21 soldov, enako Lare Ruppe od druge polovice hube (Kocevskoreški urbar 1498, župa Gerovo, Arhiv RS, fond komisije za fevdne odnose, povzeto po Osilniška dolina št. 6, 1996). Slika 68: Zamost na vojaški karti iz 1760-ih let. Oznaceni so štirje mlini. Morda Jezircevega še ni bilo vrisanega. Zamost je imel zaradi svojega položaja ob prvem mostu, prehodu preko Cabranke, od nekdaj pomembno vlogo. Most je povezoval gerovsko in osilniško župo – srednjeveško obcino, preko njega si šel lahko iz doline Kolpe do poti, ki je preko Gerova vodila na Kvarner, na Reko ali v Bakar. Obenem je omogocal kocevskim gospodom prehod do njihovih posesti v Gerovski župi. Slika 69: Hiša v Zamostu nad Malinaricevimi, z dolgim gankom na vhodni strani. Fotografirano pred prvo svetovno vojno. Poseben pomen je naselju dajal tudi potok Gerovcica. Ta ima na svojem kratkem toku preko celega leta dovolj velik pretok in padec, ki je nekoc poganjal celo pet vodnih pogonov: žage, mline in kovaška kladiva, nekaj casa pa tudi malo hidroelektrarno. V prvi polovici 19. stoletja so si vašcani na svojo iniciativo zgradili cerkvico, ki še vedno stoji na zasebni zemlji. Vec o njej smo zapisali v poglavju o cerkvenih stavbah v župniji Plešce. Konec 19. stoletja je v vasi živelo skoraj 200 ljudi. Zaradi prehoda preko recice in obrti, ki jih je vzpodbujala stalna možnost izrabe vodne energije Gerovcice, so bili dobro povezani tako na gerovsko in pleško kot na osilniško stran, torej na Kranjsko. Poleg mostu je imela za Zamost posebno vlogo tudi cesta, ki ga je v 1930-ih letih povezala s podrocjem Gerova in naprej proti Primorju. Pred tem je od Jezire navzgor vodila le pešpot in zelo strm kolovoz. Glavni kolovoz za transport blaga iz doline je vodil iz Plešc preko Požarnice, Volcje jame do Malega Luga. (Iz Ko so po prvi svetovni vojni nacrtovali novo cesto za tovorni promet, naj bi zamošcanski trgovci podkupili inženirje, da so cesto sprojektirali iz Zamosta preko sedla pod Sveto Goro (tako so pripovedovali ljudje). Bila je krajša od prve, a zahteven gradbeni projekt, ki ga je država financirala v okviru javnih del v casu gospodarske krize. Ker so domacini dobivali del placila tudi v koruzi, jo nekateri še vedno imenujejo koruzna cesta. Slika 70: Žaga, mlin in kovacija pri »Jezircu«, pod stenami Svete Gore. Posneto leta 2005. Slov Le nekaj sto metrov pod Jeziro, kraškim izvirom potoka Gerovcice, ki se zliva iz kamenitih globin pod Sveto Goro, leži domacija družine Kovac - Jezirskih, poleg katere še vedno stoji stari objekt žage na vodno turbino. Turbina je bila vgrajena v 1930-ih letih, ko so povišali jez in tako pridobili vecji padec. Do betonskega rezervarja s turbino na dnu je vodilo veliko leseno korito. Turbina je poleg žage preko jermenskih pogonov gonila še mlin, pa tudi veliko kovaško kladivo, katerega lahko vidite v muzeju v Cabru, in ostale naprave potrebne za kovaško in žagarsko obrt. Leta 1938 je bila ista turbina uporabljena za prvo hidroelektrarno v teh krajih, ki je napajala sosednje vasi. Vsaka hiša je lahko imela le eno žarnico. Zvecer, preden je nehala obratovati, so bili ljudje o tem obvešceni s kratkimi prekinitvami toka – žarnice so nekajkrat pomežikale. Pred turbino so imeli tudi Jezirski vodna kolesa, ki so poganjala mlinske kamne, kovaška kladiva in kovaški meh. Slika 71: Ostanki poslopja žage na Jeziri pozimi leta 2022/23. Spodaj Jezira s poslopji kovacije, kljucavnicarske delavnice in mlina, na katastrski karti iz 1860-ih. Na mestu sedanjih pogonov naj bi stara mati našega že pokojnega informatorja Draga Kovaca, ki je bila iz Fažoncev, imela malnco – mali mlin na en kamen. Potem je tam pozidala vecji mlin na dva kamna, nad mlinom so dodali še kovacijo in ob mlinu kljucavnicarsko delavnico. V njej je delalo vec pomocnikov. Njene izdelke – kljucavnice in okove vrat lahko zasledimo vse od Loške doline do Brod Moravic, delali so tudi sekire in drugo kmetijsko orodje. Vse to so poganjala še vodna kolesa. V kovaciji je delalo vec ljudi na dveh ognjišcih, imeli so tudi norca – težko kovaško kladivo na vodni pogon. V kovacijo je prišel delat tudi Janez Gorše iz Dolenjske, ki se je tu izucil in potem po nekajkratnem služenju v Ameriki uspešno nadaljeval s kovaško in kleparsko dejavnostjo v Mirtovicih ob mostu proti Gašparcem. OGLAS: Žaga je bila dodana nazadnje, v casu med obema svetovnima vojnama. Bila je solastniški objekt, neke vrste delniška družba. Ker je bila dodana na koncu ostalih objektov, stoji delno tudi nad potokom. Bila je venecijanka, s krožnimi žagami za vzdolžno robljenje desk ter krajšanje, lesno stružnico in brusnim strojem prav tako na vodni pogon. Pogoni so bili iz ene pogonske osi razpeljani s širokimi usnjenimi jermenicami. Slika 72: Še eden zadnjih pogledov na žago venecijanko na Jeziri, poslopja za njo so se že vsa podrla. Pozimi leta 2022/23. Stari Jezirc je vedno govoril, da je zelo nerodno delati v žagi, saj je bila preozka in je imela zelo omejen dostop. Hlode so zlagali ob ozkem prehodu proti glavni cesti, od tam pa so bile v žago preko mosticka v zavoju speljane tirnice, po katerih so porivali vozicek s hlodom ali nazaj z razžaganimi deskami. Ves pogon so vzdrževali sami, saj so bili tudi kovaci in kljucavnicarji. Zanimiv je spomin iz mojih otroških let na splošno pomenkovanje o žagarjih. Kmetje so namrec na žagah preverjali izkoristek svojega lesa po kubikaži – volumnu hlodov in kasneje desk in potem marsikdaj opravljali žagarje, da so si zase vzeli najboljše deske… Ob Jezircevem mlinu je nekoc stala stara stanovanjska stavba s skednjem, od katere je ostalo le gospodarsko poslopje, saj so jo porušili in že v 1970-ih zgradili novo hišo, ki nikoli ni prav zaživela. Krva Pod Jezirskimi je nekoc stal mlin Uobrških - družine Resman, ki je porušen, poleg pa stoji nova, moderna žaga. Mlin je deloval v spodnjem delu vecje stavbe verjetno iz konca 18. ali prve polovice 19. stoletja, ki je bila potisnjena v breg nekaj višje od sedanje, ki je zgrajena na mestu nekdanjega skednja. V zidani stavbi je v zgornjem nadstropju živela družina, mlinski kolesi sta bili postavljeni ob krajši stranici stavbe, kar se lepo vidi na katastrskem nacrtu. Od jezu je imel vtocno zapornico in korito speljano po zemlji v obbetoniranem kanalu, ki je še viden. Dve vodni kolesi sta bili na podliv. Pred stavbo je bil razvod vode z zapornico, ki je preusmerjala vodo na mlin ali v obhodni kanal navzdol v potok. Hišno ime Uobrški – pomeni tisti na obrhu (kraškem izviru). Domnevamo, da je bil to mlin, ki je tu stal še preden je bil zgrajen kompleks na Jeziri. Tudi na vojaški specialki iz 1760-ih let, kjer so zarisani le štirje mlini. Slika 73: Pri Uobrških – Resmanu, stoji že dolgo casa moderna žaga. Spodaj Uobrški (zidan) in Selankin (lesen) mlin na katastrski karti iz 1860-ih. let. Družina Žagar – Selankini, ki so lastniki naslednjega mlina, so omenjeni v Zamostu že davnega leta 1751. Ob risanju katastrskega nacrta v 1860-ih letih so bila njihova poslopja mlina in hiše še lesena, kar pa ne pomeni, da niso imela spodnjih delov kamnitih, kot sedaj. Do današnjih dni so ohranili svoje mlinske pogone z dvemi še delujocimi kamni. Nekoc so imeli še tretji mlevski pogon, bil je povezan povezan s stopo za kašo, ki pa je že vec desetletij opušcen. V mlinu so stoletja mleli koruzo, vcasih še pšenico, jecmen in oves okoliških vasi na hrvaški in slovenski strani doline. Nekoc je Andrejev oce v Slavoniji kupil še centrifugalni rotacijski stroj za lušcenje ješprenja, a ta ne dela vec. Pri njih še vedno lahko dobite doma mleto koruzno moko za polento ali žgance. V letošnjem letu pa za obiskovalce urejajo še poucno stezo v sadovnjaku preko Gerovcice. Slika 74: Selankin mlin leta 2005, z dvema generacijama mlinarjev. Druga dejavnost, s katero so se ukvarjali že od nekdaj, je bila poleg cebelarstva – še vedno so znani cebelarji, še odkup kož predvsem domacih živali in mnogokrat tudi krzna divjih zveri. Divje živali so lovili lovci po obširnih gozdovih okoli doline, marsikdaj na crno. Za dve krzni posebne kune naprimer, je lovec pred drugo svetovno vojno lahko kupil eno celo kravo. Tudi zaradi tega je bilo v naseljih nad dolino veliko raubšicev – lovcev na crno, ki so se trudili v obširnih gozdovih proti Risnjaku in Snežniku iskati sreco z zvitimi lovskimi ukanami. Selankine je zaradi krzna poznal marsikateri ljubljanski krznar, kot sem izvedel v Ljubljani. Slika 75: Notranjost mlina Selankinih z mlinskim pogonom. Slika 76: Obrtna izkaznica Andreja Žagarja – dedka sedanjega mlinarja za mlin pri Selankinih, letnica 1900. Selankini – žensko obliko hišnega imena imajo, ker naj bi prišla v njihovo hišo neka prednica iz Sel - so mlinarsko dejavnost ohranili do danes in še vedno redno vzdržujejo mlinske pogone. Tudi kamne, ki jih je potrebno obcasno razstaviti - dvigniti zgornjega, ga s posebno dvigalno napravo prevrniti na stran, potem pa oba na novo potolci, da ponovno dobro meljeta. Slika 77: Mlinar Andrej Žagar - Selankin in njegove sestre vedno rade pokažejo mlin, ki so ga podedovali od svojih prednikov. Zamosta med vojno italijanski okupatorji niso požgali. Nekatere ljudi so odpeljali v internacijo, drugi so lahko cez dan obdelovali svoja posestva, skrbeli za hiše in živino. Po policijski uri zvecer so morali priti prespat v Plešce k prijateljem ali sorodnikom. Selankina družina, tri generacije, so v tem casu prebivali v salonu Palcave šiše. Plešce so bile ograjene z ograjo iz bodece žice ter na vec mestih zavarovane z italijanskimi bunkerji. Dragi brat, tvoja sestra. Iz družine pri Selankinih je priznana sodobna hrvaška pesnica Anka Žagar. Njeno v domacih krajih najbolj znano pesmico v domacem govoru, vezano na ljudskega junaka teh krajev – Petra Klepca, berejo ob šolskih prireditvah tako na slovenski kot hrvaški strani. PITR KL Še vedno je delujoca tudi žaga pri Malinaricevih. Pogon žage, ki je bil zgrajen na Gerovcici po povratku nekdanjega gospodarja z dela v Ameriki še pred prvo svetovno vojno, je lepo ohranjen in skrbno vzdrževan. Slika 78: Žaga in za njo stanovanjska hiša Malinaricevih, v kateri je bil mlin. Spodaj katastrska karta iz 1860-ih z mlinom. Žaga je bila prigrajena po tem letu. Žaga je bila narejena nacrtno za svojo namembnost, zato je precej širša od Jezirceve in ima poleg glavnega poslopja nad vodo še prostor z delavnico za vzdrževanje. V njej so bili vsi potrebni stroji povezani preko dolge osi in širokih usnjenih jermenov na glavni pogon žage. Žaga ima sedaj vgrajeno vodno turbino, ki je izboljšala izkoristek vodne moci, stroji pa so še danes na glavno železno pogonsko os z litoželeznimi kolesi povezani preko dolgega jermenskega pogona. Jermeni so se po potrebi pretikali iz venecijanke na krožne žage, stružnico in ostale pogone, ki so bili namenjeni razrezu hlodovine, za robljenje desk ali vzdrževanje strojev. Manjša vzdrževalna dela so izvajali sami, za vecja vzdrževanja ali popravila so prihajali mojstri iz Dolenjske. Za pomoc pri žaganju, ki se lahko izvaja s tremi listi, ob manjši vodi pomaga tudi prigrajeni elektromotor. Poleg žagarja sta pomagala vsaj še dva delavca. Hlode so pripeljali po cesti, in jih razložili na vec precno postavljenih tracnic od ceste do malih tracnic za vozicek. Posamezen hlod se je na spodnji strani prekotalilo na vozicek in odpeljalo naravnost v žago. Tam se ga je prekotalilo na podajalni voz in postopoma razžagalo. Slika 79: Franjo Malinaric, zadnji žagar v družini, pri žaganju desk v svoji lepo vzdrževani žagi na vodni pogon. Robovi hlodov so se najveckrat žagali za deske colarce, notranjost pa za debelejše plohe debeline dveh col (približno 4,8 cm). Pri tem je bilo potrebno veckrat preobrniti hlod, da je bila kvaliteta desk ustreznejša. Z istim vozickom se je ven vozilo razžagane deske, ki so jih zunaj zlagali - vitlali. Veliko so žagali tudi za slovensko stran doline, a je mejni režim po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije mocno zavrl njihovo delo. Malinariceva žaga je obratovala kot obrt približno do leta 2010, zadnje vecje delo je bilo žaganje desk za obnovo Palcavega skednja. Na dan so lahko razžagali približno 4 m3 desk, izkoristek je bil okoli 60% glede na volumen hlodov. Sedaj obratuje le za lastne potrebe in za obiskovalce. Slika 80: Obiskovalci so v Malinaricevi žagi vedno dobrodošli. Ob obisku vam gospodar Franjo še vedno lahko prikaže in razloži vse operacije, ki so potrebne, da iz hloda izžagate desko ali ploh. Lahko si ogledate tudi pogone od blizu in na svojem telesu obcutite tresljaje lesenega poslopja, ko se enakomerno premika pogon venecijanke. S svojimi zobmi reže v na podajalniku pricvršcen hlod, iz katerega žagar spretno, brez zapletov v enem hodu izžaga desko ali dve. V stanovanjski zgradbi, ki se drži lesenega poslopja žage, se je nekoc v pritlicju nahajal tudi mlin z dvema kamnoma. Kolesa so bila postavljena ob daljši fasadi ob Gerovcici in so delovala na podliv. Po vojaški karti iz 18. stoletja bi sodili, da je tudi Malinaricev pogon tu že vsaj od takrat. Nekoc je bila voda na mlinska kolesa speljana podobno kot pri Selankinih – med glavno strugo potoka in mlinskim kanalom je bil majhen podolgovat otocek, ob zidavi žage pa je bil narejen nov jez, ki je povišal spodnjo vodo pri Selankinih v casu velikih voda, ce niso dovolj odprli zapornice. Mlin, ki je imel dve vodni kolesi na podliv, tretje je bilo za žago, je zakljucil z delovanjem že kmalu po drugi svetovni vojni in je bil njegov prostor v pritlicju kuhinje predelan v vežo s kuhinjo. Zadnji mlin na Gerovcici je stal pri »Buažkovih« - družini Poje, vendar ni ohranjen. To je bila nekaj manjša zgradba, kjer je deloval le mlin, tudi ta na dve kolesi na podliv. Tudi ta je imel iz potoka z jezom speljan kanal do mlinskih koles, vmes je bil prav tako majhen otocek, celo s svojo parcelno številko. Njegovi ostanki so bili žal porušeni pred desetletjem, ko so regulirali Gerovcico in tu nacrtovali gostinski objekt. Nacrti novega lastnika so bili veliki, saj je tu nameraval postaviti restavracijo in malo hidroelektrarno, a od tega ni bilo še nic. Spodnji del nekdanjega mlina je bil zidan. Slika 81: Buažkov maln na katastrski karti iz 1860-ih let. V Zamostu, ki je s cerkvico postal prava vas, a je ostal brez urbano zasnovanega središca, so v najboljših casih imeli kar tri trgovine in dve gostilni. Ena od najvecjih trgovin in gostiln je bila pri Crckavih - družina Gašparac. Rodbina, ki še vedno vzorno vodi svoje za te kraje veliko kmecko gospodarstvo, se je nekoc ukvarjala tudi z veletrgovino vina. Poleg lepo urejenih hlevov z živino, v katerih še vedno ne manjka krav in konjev, imajo ohranjeno staro klet nekdanje vinske trgovine. Prekupcevali so z vini iz primorskega obmocja. Še vedno se po okolici lahko popeljete tudi v njihovem zapravljivcku, ki ga po smrti starih gospodarjev tudi novi gospodar Dragan še vedno lepo vzdržuje. Slika 82: Crckava družina pred domaco hišo leta 2006, vnuki in stara starša, ki sta žal pokojna. Portal hiše je iz leta 1847. Crckava hiša je tipicna zidana hiša premožnih kmeckih lastnikov iz teh krajev, iz konca prve polovice 19. stoletja. Iz kamnitega vhodnega portala pritlicja lahko razberemo, da je bila sezidana v letu 1847. Podobno kot vecina hiš iz osilniškega dela ima gospodarsko pritlicje, z osrednjo vežo, desno od veže z velikim plitvo obokanim prostorom kleti, ki je služila vinski trgovini, levo pa z dvema prostoroma. V prvem je delovala trgovina mešane robe. Ohranjenega je še nekaj originalnega starega pohištva, pult in nekaj starih predmetov, vkljucno s cenikom na stenski tabli izpred druge svetovne vojne. Za sprednjim prostorom trgovine z vhodom iz ceste je bila v bregu klet s hrano in skladišce trgovine. Iz veže gredo stopnice v zgornje bivalno nadstropje, ki ima povezavo z zgornjim dvorišcem v bregu. V hiši v nadstropju je bila tudi gostilna. Podstreha pod strmo dvokapno streho (vec kot 45 stopinj, originalno je bila krita s skodlami ali krovnimi deskami in na cope) je bila nekoc namenjena za sušilo, na njej je bila tudi lesena kašca. Kasneje so tu uredili sobe. Žal je bila streha pred leti predelana, s cimer je hiša izgubila za te kraje nekdaj tipicen izgled, svojo prepoznavnost in arhitekturno skladnost razmerij. Crckavi imajo gospodarska poslopja na nasprotni strani ceste. Tam sta velik hlev in velik senik. Slika 83: Pri Crckavih imajo ohranjenega še del pohištva in opreme stare trgovine. Iz Crckave rodbine izhaja tudi nekoc na dalec poznani harmonikar teh krajev Anton Gašparac – Crcok (umrl 2006. leta), ki je vec kot pol stoletja s svojo frajtonarco – heligonko ali pa s klavirsko harmoniko igral po skoraj vseh plesih in svatbah v okolici. Njegovi posnetki marsikdaj še vedno razveseljujejo ljudi v mnogih domovih z obeh strani doline Cabranke. Njegovo igranje je v 1970-ih letih posnel tudi takrat znani novinar Marjan Kralj za radio Slovenija, za sklop oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi, kasneje pa še ekipa ZRC SAZU ob obisku etnomuzikologov v Osilnici. Del njegovih posnetkov lahko slišite v etnološki zbirki Palcava šiša v Plešcih, saj je bil eden od zadnjih muzikantov, ki je igral na nedeljskih plesih v Palcavi gostilni, preden so jo zaprli v drugi polovici 1950-ih let. Kasneje je z igranjem nadaljeval na dalec naokoli znanih sobotnih plesih v Osilnici, v gostilni pri Micki Kovacevi. Slika 84: Levo Josip – Joško in desno Anton - Tuncek Gašparac - Crcok s svojima harmonikama pri Šuštarjavih v Plešcih, v 1980-ih letih. Crckof Tuncek je bil znan po tem, da je med plesom prekinil igranje in zaklical: „Sake svojo za 50 dinarof“, na to mu je moral vsak plesalec placati to vsoto, ce je hotel še naprej plesati s svojo izbranko. Ljudje se spomnijo, da je uvedel tudi „dame birajo“ – dekleta volijo, saj je bilo na plesih vedno vec deklet kot fantov. Igranje je nadaljeval njegov brat Josip, sedaj pa harmoniko frajtonarico odlicno reže Josipov vnuk. Toncek je tudi rad pripovedoval prigode iz svojega okolja. Spodaj je ena njegovih iz Zamosta, kot jih je zabeležil Jože Primc v Okamnelem možu. NEVARNA MESTA so to bile coprnice. Tu Slika 85: Anton Gašparac – Crcok s Sonjo Smole, leta 2005, zadaj cerkvica v Zamostu. Iz središca Zamosta greste lahko po lepo urejeni poti od zadnjega zavoja ceste, nato peš ob kompleksu ostankov Jezirceve žage, mlina in kovacije, na izvir Gerovcice, ki bruha izpod prepadnih sten pod Sveto Goro in tam ustvarja malo jezerce. Nad njim, v stenah Svete Gore, se nahajajo podzemne jame, v katerih so se po pripovedih skrivali prebivalci pred Turki. Na eno od njih je vezana tudi prastara zgodba o Babi, ki je v stiski požrla svojega otroka, in jo lahko preberete v naši knjigi S pripovedkami na izvir Kolpe. V jamah obcasno prezimijo tudi medvedi, vcasih kakemu mladicku po strmem bregu spodrsne in konca od potoku. Enega takega smo videli tu pred leti, ko je maja kopnel na debelo nasuti sneg. Slika 86: Domnevno Barunova kocija pred gostilno I. Gašparca v Zamostu V Zamostu je bila pred vojno še ena pomembna domacija – z domacim imenom pri Barunovih. Njen lastnik, ki naj bi bil po pripovedovanju baron, je imel pod Seli pri Osilnici, nekako v dolinici nove ceste navzgor ob transformatorski postaji, opekarno. V njej je pred drugo svetovno vojno in morda tudi že prej, žgal opeke, s katerimi so pozidavali pred tem lesena stanovanjska nadstropja hiš v dolini. S tem poslom je veliko služil. Podobno verjetno tudi z drugimi kupcijami. Denar je zelo rad pokazal in si je zato kupil kocijo. Tako so stari ljudje pripovedovali, da so bile v Pleški obcini nekoc - pred drugo svetovno vojno, kocije pri treh hišah: pri trgovcih Sucavih in Palcavih v Plešcih ter pri Barunovih v Zamostu. Žal pa je Barun na koncu zaradi dolgov umrl žalostne smrti. Nekaj o Barunu lahko preberemo tudi v naslednji Crckovi zgodbi, ki jo je zapisal Jože Primc v svoji knjigi Okamneli mož, v kateri je zbranih preko 200 pripovedi iz naših krajev. S V Zamostu potrebno opozoriti še na eno hišo, ki stoji na križišcu. Hiša je v osnovi stara, vsaj iz zacetka 19. stoletja. Poleg nje je postavljen svinjak s posebnostjo – velikim, iz kamna sklesanim koritom za prašice. Enako korito je bilo vzidano leta 1822 tudi pri Tamažavih, v štalici, ki se je držala hiše. Posebni sta zato, ker je bil zanju potreben velik kos kvalitetnega kamna, ki ga v dolini ni in je najbližji šele na Mrežišcu, visoko nad dolino. Verjetno sta bili obe koriti iz istega obdobja, iz zacetka 19. stoletja, in delo istega kamnoseka. Tudi nekaj drugih hiš nad Crckavo kaže svojo starost po vratni kljuki in klesanem portalu, a jim težko pripišemo kako posebnost, dokler jih ne vidimo od znotraj. Žal so le redko naseljene in vecji del leta samevajo. Slika 87: Kapela v Zamostu, vec o njej smo zapisali v poglavju o cerkevnih objektih v župniji Plešce. Njen zvon iz leta 1648, prinešen iz Plešc, je najstarejši v župniji Plešce. V Zamostu stojita tudi dva cerkvena objekta. Poleg cerkvice, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja sezidana na zasebno iniciativo in še vedno stoji na privatni parceli, tudi kapelica ob mostu preko Cabranke. Še leta 1860, ko so risali katastrske karte tega obmocja, je bila kapelica na samem pri mostu in okoli nje ni bilo nobene hiše. Te so bile dodane v zacetku 20. stoletja. Nekaj vec o obeh objektih smo napisali v poglavju o sakralnih objektih v župniji Plešce. O kapelici pa ob njeni obnovi tudi v tretjem nadaljevanju knjige pred nekaj leti. Slika 88: Kapelica sv. Jožefa – sv. Josipa ob mostu preko Cabranke po obnovi, ko je dobila novo položnejšo streho, katere nagib žal ne sledi vec originalu iz prve polovice 19. stoletja. Nad vhodom je naslikan sv. Rok. KAMENSKI HRIB Kamenski hrib - po domace Kamonske hrib leži na približno 500 m dvignjenem osoncenem južnem bregu pod istoimenskim grebenom nad Plešci. Proti pobocjem Požarnice ga meji dolinica Pleškega potoka, proti Okrivju na severni strani pa jarek Kamenskega potoka. Preko njega je šla nekoc pot iz Plešc proti Kraljevemu vrhu, ki se je za eno od nekdaj glavnih hiš v naselju razcepila še proti Okrivju. V 18. stoletju je tu stalo 8 hiš z 50 prebivalci, 17 kravami, 12 voli in 58 ovcami. Pred drugo svetovno vojno je bilo tu 13 hiš in 80 prebivalcev. Slika 89: Katastrska karta iz 1860-ih s tremi skupinami hiš na Kamenskem hribu – desna nad cesto iz Plešc, srednja na sedlu, leva ob poti na Kraljev vrh. Vir: Mapire Bojan Pajnic je v naselju pred desetimi leti zapisal naslednja hišna imena: Arhave, Lukacovkene, Uovrickove, Koritonške, Dolinarcene, Pr Rašperice, Pr Jurajceveh, Stankave, Pr Klukavce in Uajnarjeve – iz zadnje omenjene hiše je bil namrec lajnar, ki je konec 19. in zacetku 20. stoletja ob sejmih in praznovanjih igral po dolini. Naselje je dajalo še do pred desetletjem idilicen izgled s hišami, postavljenimi ob poti v bregu. Razvršcene so bile na zgornji rob lepo obdelanih terasastih njiv in sadovnjakov s slivami, velikimi orehovimi in cešnjevimi drevesi, ki so vsako leto odlicno obrodila. Med njimi je speljana pot. Obdelovalne površine Kamenskega hriba lepo rodijo. So dovolj visoko nad dolino, da tu ne pride do pomladanskih pozeb in obrnjene proti jugu. Južni predel proti Pleškemu potoku ima celo ledinsko ime Uorejški, saj je bilo tam polno orehov, žal pa je sedaj zarašcen in orehov ni vec. Na Vrtih, ki ležijo na vzhodni strani je ob poti do njiv z obokom obzidano zajetje na izviru, v katerem je v mojem otroštvu vedno plavala zlata ribica, ki naj bi cistila vodo v zajetju. Nekaj sto metrov naprej in nižje leži kotanja, v kateri se zbira voda in oblikuje malo mocvirno jezerce. V gozdu od kotanje naprej po grebenu še vedno opazimo sledove terasastih njiv, ki so se zakljucile na grebenu nad pleško kapelico. Preko njiv je šla ena od poti navzol - do Plešc in pleškega pokopališca. Južna pobocja pod naseljem še niso zarašcena, kaka njiva je tudi obdelana, ponekod se pasejo ovce. Žal pa na prelomih teras pocasi izginjajo nasadi sliv in drevesa velikih cešenj in orehov, katerim je rast stoletja omogocalo obdelovanje in gnojenje njiv. V naselju imajo tudi kapelico, ki je sedaj postavljena na križišce pod vasjo. Stara kapelica, ki smo jo navedli v poglavju o zgodovinskih cerkvenih objektih župnije Plešce, je stala na razcepu poti za Kraljev vrh in Okrivje višje nad naseljem. Slika 90: Pogled na gruco hiš Kamenskega hriba, postavljenih na osonceno lego pod kamnitem hribu, spodaj »nova« kapelica. Kar nekaj hiš na Kamenskem hribu ima zelo stare temelje in kleti. Njihovo starost opazimo že ob prvem ogledu njihovega volumna in razmerij. Ker pa je vse hiše poleti leta 1942 požgal okupator, so zgornji deli, nekdaj vecinoma lesenih stavb, zgrajeni na novo. Kar nekaj a jih je presenetljivo imelo kamnite zidove že v sredini 19. stoletja, ko so bile hiše nad dolino vecinoma lesene, kar je lepo razvidno s katastrskega nacrta. Na njem so zidane stavbe obarvane rdece, za razliko od rumeno obarvanih lesenih stavb. Vecje število kamnitih zgradb je morda posledica posredniške vloge njihovih lastnikov pri transportu blaga iz doline proti v 18. stoletju zaradi rudarstva pomembnem Trstju. Preko Kamenskega hriba je šla namrec pot iz spodnjega konca doline iz Plešc proti Kraljevemu vrhu in naprej do Trstja. Pred nekaj leti so tod rušili eno od hiš, ki je bila postavljena po drugi svetovni vojni in je bilo zanimivo videti njeno odprto leseno ostenje. Redkokdaj se pokaže priložnost za pregled same konstrukcije stanovanjske stavbe, ki je vsekakor zanimiva za razumevanje gradnje v celotnem Gorskem kotarju v obdobju nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Šlo je za manjšo hišo, tlorisa kakih 7 x 8 m, ki je bila zgrajena iz gredne konstrukcije debeline približno 10 cm. Take so gradili domacini v casu obnove požganih vasi iz domacega smrekovega ali jelovega lesa. Ni šlo vec za nekdanjo leseno gradnjo stavbe iz horizontalno ležecih in povezanih tesanih brun, ki smo jo poznali v 19. stoletju, temvec za zlaganje debelih žaganih plohov v najprej izdelano tesano osnovno ogrodje hiše. Ko je bila stena zapolnjena v celoti, je bila nato z zunanje in notranje strani obita pod kotom 45 stopinj z letvami in preko njih ometana z apnenim ometom. Zunaj vcasih tudi obite s horizontalnimi deskami širine pribl. 15 cm, z odkapnim prekrivanjem. Na od dežja bolj izpostavljenih delih tudi s skodlami. Ostenje je bilo postavljeno na gredno konstrukcijo stropa kleti, ki je bila položena na kamnite kletne zidove in jih je tudi povezovala kot venec. PISMO IZ DOM so Mandli, Plešce Slika 91: Hiša, zgrajena med povojno obnovo. Spodnji del je bil star ali tudi po vojni zidan iz kamenja. Zgornji del lesen, iz debelih žaganih plohov, grede stropnih konstrukcij in ostrešja tesane. Spodaj pogled na kotne stopnice iz veže na podstreho, zadaj okno shrambe. Med stavbami, ki je morala imeti nekoc prav posebno mesto, je tudi zidana hiša na sedlu. Od tam je lep razgled tako na Sveto Goro in Dimovec, kot na drugo stran proti Taborski steni in Okrivju. Poleg te hiše je stala tudi stara kamenska kapelica, ki jo omenjamo v poglavju cerkvenih stavb v župniji Plešce. Iz tlorisa hiše in njenih kamnitih zidov kleti lahko razberemo, da je bila zidana verjetno še v 18. stoletju, saj njen tloris ni izdelan v razmerju zlatega reza in je nekaj daljši. Stala je na križišcu poti iz Plešc proti Okrivju in Kraljevem vrhu. Zadnja pot je bila zanimiva v casu delovanja železarstva v Cabru, saj so preko nje lahko potovale karavane z blagom, ki so ga tovorili preko doline Kolpe in je bilo namenjeno rudarjem v okolici Trstja – npr. žito, koruza, vino. Žal o sami zgodovini hiše in njenih prvotnih lastnikov, zadnji so že pred desetletji odšli v Francijo, ne vemo prav dosti vec. Slika 92: Tloris kleti najvecje in najstarejše hiše na sedlu, dimenzij pribl. 14x8m. Zidovi so debeline 70-80 cm, verjetno iz 18. stoletja. Slika 93: Srednji del kletnih dveh obokov v štali, s srednjim stebrom, nad katerimi je v pritlicju stala dimnicna pec. V osnovi gre podobno kot npr. pri Tamažavi hiši iz Plešc za zgradbo dimnice, katere kletni zidovi so bili že v zacetku ambiciozno sezidani za istocasno zgrajeno kamnito zgornje nadstropje. Kletna etaža je imela dva glavna prostora, dostopna iz severne strani proti Okrivju: polkrožno obokano klet za hrano in štalo z obokanim delom pod sredino hiše. Nad to mocno pokonstrukcijo je morala v pritlicju stati dimnicna pec. Štala je imela lesen strop, a že v zacetku v stenah pripravljene poglobitve za pete križnih obokov, ki bi nekoc obokali ta del. Do tega pa nikoli ni prišlo, saj so tukajšnje poti do sredine 19. stoletja z izgradnjo cest po dolini in prenehanjem železarstva izgubile svoj pomen. Slika 94: Pogled v polkrožno obokan prostor kleti, kakršne so bile stoletja obicajne v dolini. Vecina hiš Kamenskega hriba je praznih, Nekaj upanja daje še kaka naseljena hiša in drobnica, ki se pase na nekdaj obdelanih površinah z vsako leto odlicno rodnimi drevesi sliv na prelomih teras, velikimi orehi in cešnjami. Vecina jih je v zadnjih desetletjih propadla, saj so potrebovali gnojenje njiv, ki jih je prekrila trava. Upanja vlivajo ambicije nekaterih lastnikov, ki želijo sem pripeljati turiste. Nekaj jih gradi svojo turisticno ponudbo tudi na tradicionalni arhitekturi tega prostora, kar bi ob nekdanji urbanisticni urejenosti naselja in razgledni južni legi lahko bilo pomemben element prepoznavnosti. Vendar pa je pred desetletjem zgrajena stavba v zavoju na zacetku naselja mocno pokvarila vtis in s tem tudi vrednost nekdaj stoletja usklajene in z okolico idealno povezane urbanisticne celote. Žal se podobne napake ne dajo enostavno popraviti in se je zato vcasih potrebno vprašati tudi o odgovornosti tistih, ki so jo dovolili ter tistih, ki so prišli na take ideje. Slika 95: Idila žive kulturne krajine. CERKVENE STAVBE V ŽUPNIJI PLEŠCE IN NJIHOVA OPREMA V lanskem letu mi je domaci župnik v Plešcih, velecasni Josip Tomic, ponudil v pregled župnijske knjige župnij, ki jih vodi zadnja leta. Bilo bi škoda, ce v knjigah s stavbno dedišcino ne bi opisal tudi cerkvene stavbe v teh župnijah. Letos bomo zaceli kar v domacem kraju, v Plešcih. Slika 96: Najstarejša knjiga v župnijskem arhivu Plešc, Poszel apostolski, tiskana leta 1742 v Zagrebu. Nekaj o kapelicah v dolini sem sicer že pisal pred dvema letoma ob njihovi obnovi, o župnijski cerkvi nekaj v uvodni knjigi, kaj dosti vec pa ne. Zato bomo letos v opise poleg samih stavb vpletli tudi njihovo notranjo opremo, kolikor o njej obstaja kak zapis v župnijski kroniki. Gre za opise starejše opreme (brez drobnega inventarja, mašnih oblek in knjig) in ne današnjega stanja z novo dodanimi predmeti, saj bi želel s tem ohraniti spomin tudi na elemente, ki so bili ob zadnjih obnovah morda zamenjani z novimi. Slika 97: Naslovnice ene od starejših knjig, knjiga prihodkov župnije Plešce iz leta 1877. Od cerkvenih knjig so bile zame najbolj zanimive župnijske kronike, v katere so bili župniki dolžni zapisovati stanja v kakršnih so prejeli župnije, njihovo zgodovino in glavna dogajanja. Najveckrat so to tudi zapiski o uspehu pri projektih, ki so jih izvedli v casu svojega župnikovanja. Župnijskih kronik ni dosti ohranjenih. Za župnijo Gerovo so pogorele v župnišcu že v 18. stoletju, nato pa še ob bombardiranju leta 1945. Slika 98: Vpise prihodkov in odhodkov je potrjeval tudi Polikarp Paravic, grašcak iz Cabra. Na sliki njegov pecat in podpis. V drugi stari župniji Osilnica starih kronik nimajo, imajo pa druge evidence o župljanih. Ohranjena je kronika iz Turkov, v kateri je opisana gradnja in opremljanje sedanje cerkve. Iz Kuželja je ostala kratka kronika z zelo ambicioznim uvodom, ki je obetal mnogo, a je bila kasneje redko dopolnjevana. Slika 99: IMOVNIK kapel in kapelic v župnijskem arhivu Plešc, leto 1894. Pleška kronika je pisana od casa, ko so prejšnji župniki že izvedli vsa gradbena dela na cerkvi in župnišcu, torej jih pisec ni mogel natancno casovno opredeliti in poznati prav vseh detajlov. Knjiga iz Cabra se prav tako pricenja vec kot sto let po gradbeni obnovi cerkve, delno je dodan prepis prejšnje kronike pisane v latinšcini... Ce sta prvi pisani zelo obcasno in v hrvašcini, npr. ko se je gradila cerkev v Turkih, je Pleška od leta 1864 še nekaj let naprej pisana v latinskem jeziku, je pa do konca druge svetovne vojne dokaj kompletna. In prav iz nje bomo povzeli glavne podatke o cerkvenih stavbah v župniji in njihovi graditvi. Poleg župnijske kronike so v župnijskem arhivu v Plešcih od dokumentov, vezanih na stavbe in njihovo opremo, še Imovnik (inventarna knjiga), knjige s prihodki in odhodki ter številni drugi dokumenti, iz katerih sem lahko izbrskal podatke. Župnijske kronike nudijo poleg v nadaljevanju navedenih podatkov še mnogo drugih zanimivih informacij, ki jih bo lahko obdelal še kak drug raziskovalec. Kljub vcasih nerednemu vpisovanju so lahko dragocen vir informacij o za cerkev pomembnih dogajanjih v neki župniji, o povezavah župnikov z župniki iz sosednjih župnij in podobno. Slika 100: Pecat župnije sv. Trojice, Plešce, v letu 1835. Župnijska cerkev svete Trojice v Plešcih Zacel bi z zanimivo zgodbo duhovnika Vinka Štiglica (1804 – 1875), rojenega v Praprutnjaku nad Bakrom, ki je iz Hreljina prišel za župnika v Plešce in je tu deloval celih 27 let. To so bila obenem leta najvecjih gradbenih posegov na cerkvi in župnišcu, pa tudi vecina cerkvene opreme je iz casa njegovega župnikovanja. Prav on je najbolj zaslužen za sedanji izgled cerkve. Ob prihodu leta 1837 naj bi našel tako farož kot cerkev v slabem stanju. Zato je 1846. leta najprej zgradil novo župnišce, ki je leta 1858 ob predelavi cerkve dobilo še sedanji kamniti portal. Poleg župnišca je uredil prostran vrt s cvetjem, zelenjavo, sadnimi drevesi in grmovjem, katere je sam vzgajal. V zaselke po bregovih je jahal konja, po dolini se je prevažal s kolesljem. Na vse pretege se je trudil, da bi zgradili še novo cerkev, a so se plešcani tej ideji mocno upirali. Zato je cez nekaj let pricel na svoje stroške kopati temelje za novo cerkev, kar na vrtu župnišca. Ta se mu je zdel zaradi višjega položaja bolj primeren kraj za cerkev kot sedanji ob cesti. Ko pa so domacini to videli, so zapretili delavcem, da jih bodo pobili, ce nadaljujejo z delom. Zato je odstopil od tega nacrta in pricel obnavljati staro cerkev. Dvignil jo je za nekaj metrov, jo tlakoval z novimi kamnitimi plošcami, prizidal zakristijo. V cerkvi je dodal novo kapelo pod zvonikom. Cerkveno ladjo so podaljšali in obokali, dobila je novo vhodno fasado. Cerkev je dobila nove klopi, prižnico in krstilnico. Leta 1860 so postavili nove orgle, ki jih je izdelal Ferdinand Malachovsky iz Ljubljane, na zvoniku je bila ura iz leta 1859. Slika 101: Pleška cerkev leži v središcu vasi. Nekoc je bil na mestu Palcave šiše do leta 1855 trg z lipo. Stanje zgradb pred letom 1856. Bil je tudi drugace dejaven - leta 1855 je pomagal ustanoviti šolo, ki je delovala v hiši pri Tamažavih, dokler niso zgradili nove šolske zgradbe. Leta 1864 je odšel službovat v rodni Praprutnjak, kjer je tudi umrl (povzeto iz clanka škofa dr. Josipa Marušica). Pomembno je spomniti še na to, da so iz zaledja Bakra, kamor lahko prištevamo Praprutnjak, prihajali romarji v velikem številu romat na Sveto Goro. Verjetno že pred Štiglicem. Slika 102: Izsek iz Statusa Animarum s popisom števila župljanov po naseljih v letu 1835. Župnija je štela 1078 prebivalcev. Cerkvena stavba, ki je od leta 1807 tudi župnijska cerkev, stoji v središcu srejdne vasi, na plecih ali gomili, ki jo je v tisocletjih nasul Pleški potok in nekaj jarkov, ki so se tod stekali iz hriba. Tu stoji verjetno že od zacetka vaške naselbine, saj je starejše naselitve iskati višje v zaselkih po bregovih nad dolino. Le nekaj deset metrov za njo je še pred stoletjem in pol ali dvema tekla Cabranka, okoli cerkve pa se je še do zacetka 19. stoletja pokopavalo umrle. Njihove kosti tudi sedaj izkopljejo delavci ob vsakem prekopavanju okolice cerkvene stavbe, tudi na cestni strani, ceprav je pokopališce na sedanjem mestu nad vasjo že vsaj dve stoletji. Gre torej za primer kršcanskega svetišca lokalne skupnosti, kjer je bila cerkve kot versko središce cerkvenega obcestva skupnosti postavljena v sredino naselja. Enako velja za ostanke prednikov, ki so bili pokopani okoli nje, kar pa bi lahko pripisali še predkršcanski tradiciji. Slika 101: Mali zvon, ki visi v zvoncnici kapele v Zamostu je za sedaj edini dokaz, da je bila kapela v Plešcih postavljena pred letom 1648. Tudi orientacija cerkve je pravilna, kar je bilo v 17. stoletju že skoraj obvezno – v stavbo vstopamo skozi vrata na zahodu in zremo v oltar na vzhodu, kar simbolizira hojo v smer od koder vzhaja sonce, ki simbolizira vstalega Jezusa in pricakovanje njegovega vstajenja. Prve omembe cerkvenega objekta v Plešcih govorijo o letu 1648, ko naj bi tu že stala manjša kapela. O letu postavitve ne vemo kaj vec, saj je tudi ta letnica dobljena iz najstarejšega zvona, ki je bil nekoc na njej. To je najmanjši zvon, ki naj bi visel v zvoniku kapele in je kasneje tudi edini preživel rekvizicije med prvo svetovno vojno. Po letnici na zvonu so sklepali, da naj bi bila do takrat tu postavljena tudi cerkev. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je morala biti njena stavba po izgledu podobna tistim v bližini. Morda najbolj cerkvi iz Bosljive loke, ki je bila vsaj po sledovih tamkajšnjih starih poslikav na severni steni in pravilni usmeritvi sodec, zgrajena v istem obdobju. Tako kot pleška kapela je dokaj pravilno orientirana z osjo proti vzhodu. Gre za izoblikovan tip arhitekture cerkve, ki se je v 17. in 18. stoletju uveljavil na kocevskem ozemlju, kamor so se priseljevali prebivalci iz slovenskih dežel Kranjske. Preprosto pravokotno cerkveno ladjo je od oltarnega predela locila slavolocna stena s polkrožno oblikovano odprtino. Prezbiterij ali oltarni prostor, ki je tudi v Bosljivi loki relativno kratek in širok, je bil tristrano zakljucen in je bil obicajno banjasto ali grebenasto obokan. Ladjo je pokrival raven lesen in najveckrat poslikna strop. Nad vhodom je imela na vrhu fasadne stene zvoncnico z eno ali dvema zvoncnima nišama, ki je bila pokrita s skodlasto streho piramidaste oblike. Podobno cerkvico v bližini lahko vidite še v Ribjeku (ta je stoletje ali dve starejša), Cacicu, Papežih in Žurgah, a tudi nižje po dolini Kolpe ali nad njo. Slika 102: Cerkev sv. Vida v Bosljivi Loki. Pleška kapela ji je bila podobna. Tudi ta stoji v naselju, obkrožena s pokopališcem. Slika 103: Tloris cerkve sv. Vida v Bosljivi Loki, župnija Osilnica. Ima pravokotno ladjo ter kratek, širok in tristransko prirezan prezbiterij. Pleška kapela je bila le malo vecja. Vir: Resman, 234. Njeni stavbarji so bili morda iz Primorja kot še dolga obdobja kasneje gradbeni mojstri pri vseh zahtevnejših gradnjah in obnovah cerkva v dolini. Od prve kapele se je do danes ohranil le zvon z letnico 1648, višine 40 in premera 45 cm, z napisom Santa Maria Ora Pro Nobis, na katerem je znak križa. Leta 1925, ko so za pleško cerkev kupili nove zvonove, je bil poklonjen kapeli v Zamostu, kjer še vedno visi in bije. Slika 104: Zvonik pleške cerkve, z neobarocno streho iz skodel in vmesnimi polji s svetleco se plocevino. Slika iz leta 1895 iz revije Dom i sviet. Leta 1737 naj bi bil k kapeli ob prezbiteriju prizidan nov zvonik, pod katerim je bila urejena kapela sv. Križa. Arhitekturno je bil postavljen ob severno steno prezbiterija na nacin, ki je obicajen v alpskem kulturnem krogu. Je kvadratnega tlorisa, eno stranico ima prislonjeno ob ceverno steno kapele, ostale tri izstopajo iz cerkvenega volumna. Leta 1752 ali 1757 (v župnijski kroniki se dvakrat pojavljata razlicni letnici) je dobil zvon teže 241 kg in drugega teže 62 kg, oba sta bila vlita v Ljubljani. Vecji zvon potrjuje informacijo o gradnji zvonika, ceprav se na sosednjem kocevskem podobni zvoniki k cerkvam pricnejo graditi šele v prvi polovici 19. stoletja in je zato potrebno informacijo vzeti z rezervo. Morda je bil takratni zvonik manjšega tlorisa in višine ter je bil kasneje ladji primerno povecan? To bi morda lahko razbrali iz natancnega pregleda zidov z notranje strani, saj niso v celoti ometani. Glede na zvonik sta bili v zacetku 19. stoletja urbanisticno skladno na vhodu v vas s spodnje strani postavljeni Šuštarjeva in Katrijina hiša. Oblikovali sta vrata v vas, z zvonikom v sredini vizure.Vec o tem si lahko preberete v prejšnjih nadaljevanjih knjige. Do leta 1772 je v Plešce prihajal štiri krat na leto maševat duhovnik iz Gerova, takrat pa je Plešce dobilo kaplanijo s stalnim kaplanom. Leta 1807 Plešce skupaj z vec drugimi mesti v Gorskem kotarju, kjer se je prebivalstvo v tem casu hitro množilo, dobi še župnijo in s tem svojega župnika. Leta 1842 naj bi bila prvotna enostavna kapela podaljšana (vsaj tako po kroniki, ceprav je šlo bolj verjetno le za povišanje sten ladje). Leta 1852 je župnik Vinko Štiglic napisal tedanjemu škofu dolgo pismo, v katerem se pritožuje nad cerkveno stavbo, ki da je premajhna in prenizka za narašcajoce število vernikov v njegovi župniji. Takrat jih je naštel že 1200. Govori o stavbi, dolgi 8, široki 3 in visoki 2 in pol hvata (pribl. 15,2 x 5,7 x 4,75 m v višino), ce njegova navedba drži. Ni pa jasno ali govori le o ladji, ali o celotni stavbi. Sedanja cerkvena ladja namrec meri v notranjosti 13,3 x 6 m, prezbiterij pa k temu dodaja še 5,4 m v dolžino. Zato gre pri Štiglicevi navedbi verjetno za celotno dolžino ladje s prezbiterijem. V enem od kasnejših zapisov je drug župnik ugotavljal, da je bila prvotna cerkev za casa Štiglica podaljšana za enega in pol hvata, kar bi ustrezalo pribl. 2,8 metrom, kolikor približno ima pevski kor. Zakljucek bi bil torej tak, da je bila cerkev iz 18. stoletja ob prezidavi podaljšana za slabe tri metre. Po arhitekturnem posnetku in pravilnem tlorisu (ce so ga arhitekti res pravilno posneli, bolj natancen bi bil namrec 3D sken objekta) izgleda, da je obnovljena cerkev dobila vecino novih sten. Na severni steni ladje naj bi po pripovedovanju domacinov ob prenovi v 1970-ih, ko je bilo odbitega vecino spodnjega ometa, našli zazidani dve stari okni. To pomeni, da je ta stena v spodnjem delu 2/3 ladje verjetno prvotna. Leta 1855 je cerkvena stavba doživela temeljito obnovo, ki jo je vodil furlanski stavbni mojster Francesco Cividini. Dobila je sedanji tloris, ki se rahlo širi od vhoda vzdolž celotne ladje proti oltarnemu delu. Takrat je verjetno dobila tudi nov, širok prezbiterij, ki se je razširil vse do robov ladje. Stene cerkve so bile povišane za meter in pol na skoraj 5,8 m, ladja je bila banjasto obokana. Morda so takrat istocasno izdelali tudi pevski kor z dvema kamnitima stebroma. Leta 1858 je nato nova cerkev dobila še nov glavni oltar, stranska pa sta bila še nekaj casa prenešena iz stare kapele, izdelana leta 1830. Slika 105: Tloris in prerez ladje pleške cerkve po predelavi leta 1855. Ladja s prezbiterijem ima približne dimenzije 21x8m. Vir: župnijski arhiv Plešce. Slika 106: Mrežišce – M.Mresize, od koder so pripeljali kamen za tlak v pleški cerkvi. Florijancicev zemljevid iz leta 1744. Pravilno orientirana cerkvena stavba ima v tlorisu v osnovi skoraj pravokotno ladjo, ki se od vhoda proti prezbiteriju malce, a enakomerno in v osi širi. Vzrok taki obliki je poleg omejitve s cesto, arhitekturni. Ko vstopiš v cerkveno ladjo, te preseneti vtis širjenja dolgega prostora, kar ladjo opticno poveca. Da bi bila vzrok takemu tlorisu le omejenost parcele, je težko verjeti, saj gre za majhno korekcijo oblike, ki pa s svojo pravilnostjo govori o nacrtnem arhitekturnem oblikovanju prostora. Ob severni steni ladje in prezbiterija je bil v stavbo vkljucen star masiven zvonik iz 18. stoletja, pod katerim se še vedno nahaja kapela. Prezbiterij, ki je širok kot ladja in tristrano zakljucen, kot je bil tu obicaj tudi pred stoletjem in vec, je proti ladji omejen s polkrožno slavolocno steno. Ladjo clenijo v ometu izvedeni pilastri, ki opticno podpirajo oboke. Leta 1858 je cerkev s kamnom iz Mrežišca, iz kamnoloma Tomasa Kovaca iz Plešc (verjetno lastnika Tamažave hiše, po katerem je dobila hišno ime), tlakoval Filip Pilos iz Vinodola (ce smo prav raztolmacili zapis). Mrežišce se imenuje gozdni predel nad Strmo rebrijo nad Osilnico, kar se lepo vidi iz Florjancicevega zemljevida iz 1740-ih let. Leta 1858 je bil izdelan tudi polkrožni kamniti podest pred vhodom ter iz istega kamna krstilni kamen. Kdaj je bil postavljen cerkveni kor z dvema kamnitima, malce grobo klesanima masivnima stebroma, ne vemo. Stebra je moral klesati isti klesar kot tiste na Sveti Gori, saj so po obliki mocno podobni. Prostor pod korom je križno obokan. O gradnji kora, na katerega so leta 1860 postavili orgle, kronika izrecno ne govori, zato domnevamo, da je bil postavljen ob veliki predelavi leta 1855. Klasicisticno barocna fasada je morala nastati ob povišanju in podaljšanju cerkve leta 1855 in je podobna kot pri nekaterih drugih okoliških cerkvah v Cabru in Dragi pri Loškem potoku. Najbolj je podobna tisti iz Drage. Zadnjo umetnostni zgodovinarji v knjigi Sakralna dedišcina na Kocevskem pripisujejo bližini kroga na Dunaju rojenega in tam akademsko izobraženega arhitekta Lovrenca Pragerja, ki je bil v drugi polovici 18. stoletja vodilni arhitekt na Kranjskem, delal pa je tudi na Hrvaškem. Nasledil ga je njegov sin Ignac Prager, ki je nadaljeval ocetovo delo, drugi sin Jožef Prager je postal stavbni mojster v Idriji. Prav idrijski rudnik je dolga desetletja, nekje od leta 1724 naprej do skoraj konca 18. stoletja, upravljal cabarsko železarno in gospostvo. Zato so bile povezave med Cabrom in Idrijo tesne tudi drugace. Celo cabarski župnik Ivan Buratelli (Recan, ki je tu župnikoval od leta 1729 do 1736) je bil leta 1736 premešcen v Idrijo, kjer je umrl leta 1768; iz Idrije pa so leta 1770 v Cabar dobili župnika Matijo Sgaverja (rojen v Bakru), ki je župnikoval do 1778. leta… Cerkev v Dragi naj bi bila domnevno delo Ignaca Pragerja. Zgodba nastanka prve od teh fasad je zaradi pomankanja dokumentov o gradnji zavita v meglico. Verjetno je bila to fasada cerkve v Cabru, ki je morala biti narejena kmalu po sredini 18. stoletja ob prenovi, o kateri govori kronika tamkajšnje župnije, ki so jo zaceli pisati leta 1891. To bi lahko sklepali iz zapisa, da je bila cerkev razširjena z novim prezbiterijem in kapelo sv. Franje Ksaverja leta 1730 in tlakovana s crnimi apnencastimi plošcami leta 1752, leta 1758 je dobila oltarno podobo, ki jo je naslikal Valentin Mencinger iz Ljubljane. Ni pa receno, da je bila njena obnova s tem že zakljucena v zunanjosti. Njena fasada proti Cabranki, ki je žal že vec desetletij drugacna od prvotne, je bila izredno podobna fasadi cerkve sv. Jakoba v Galiciji pri Žalcu (na spodnji sliki), iz let 1772-1778, ki jo po arhivskih virih in slogovnih znacil-nostih pripisujejo Lovrencu Pragerju. Podoben zakljucek ima tudi njegov dvorec Sela pri Ljubljani. Za Pragerja pa vemo, da je delal desetletje pred tem še v Vivodini pri Karlovcu, torej tudi cez mejo Kranjske v Vojni krajini, kamor je takrat pripadalo tudi cabarsko obmocje. Slika 107: Pogled na cerkev v Cabru s strani. Vidna je fasada kapele sv. Franje Ksaverja. Ta fasada je bila nekoc kasneje predelana v enostavnejšo obliko in ni vec originalna. Posneto okoli leta 1890. Vhodna fasada cabarske cerkve je podobne oblike kot je bila njena stranska. S štirimi slebri v ometu do zidca in nato nad zidcem zgornji del, ki je zaradi ozkosti in višine poenostavljen v bolj gladko valovito formo, ki z obliko sledi štirilistnemu oknu. Slika 108: Pogled s trga na vhodno fasado cerkve v Cabru, vrata so žal zakrita s strehami. LOVR Povzet Leta 1810 je podobno obliko vhodne fasade kot cabarska, le malo širšo, dobila župnijska cerkev Marijinega obiskovanja v Dragi. Dragarska dolina je bila zaradi poti in rudarstva stoletje in vec mocno povezana s Cabrom. Na željo narocnika jo je lahko povzel nekdo iz Pragerjevega stavbarskega kroga. Z ozirom na slogovne znacilnosti in cas nastanka jo umetnostni zgodovinarji pripisujejo sinu Lovrenca Pragerja - Ignacu. Tudi tu valovit zakljucek fasadnega cela posnema obliko štirilistnega okna v predelu nad zidcem. Nad vhodom s kamnitim portalom, podobnim kot v Cabru, je postavljeno še okno na kor s polkrožnim zakljuckom. Slika 109: Vhodna fasada cerkve v Dragi pri Loškem Potoku se le malo razlikuje od tiste iz Cabra. Streha zvonika je podobne oblike kot je bila nekdaj na zvoniku v Plešcih. IGNAC inovativnost. Me Fasada pleške cerkve je nastala zadnja in je prakticno enaka kot tista v Dragi. To je bilo obdobje, ko Pragerjev ni bilo vec, so jih pa posnemali njihovi ucenci in drugi stavbarji. Morda tudi Francesco Cividini, furlanski stavbar in arhitekt, ki je delal v Kolpski dolini in je vodil temeljito prezidavo pleške cerkve. Izdelana je še vedno v duhu casa, ki je cenil vzore barocnega klasicizma. V obliki portala z vogalnimi zakljucki in okna z rahlo konicastim zakljuckom nad vhodom pa se kaže tudi že neogotska historicisticna komponenta, ki ustreza tedanjemu casu. Slika 110: Vhodna fasada cerkve v Plešcih je verjetno najmlajša. Izdelana leta 1855. Žal vemo zelo malo o obnovi še naslednje cerkve s podobnim zakljuckom vhodne fasade v Gerovem, saj je tamkajšnji arhiv pogorel dvakrat v zadnjih treh stoletjih. Zato kljub podobnosti z drugimi Pragerjevimi deli ne moremo z gotovostjo trditi kako je bilo s to cerkvijo. Upamo pa, da naš mladi kolega, umetnostni zgodovinar Dejan Troha, ki je v diplomi raziskoval cerkveno arhitekturo cabarskega kraja iz 18. in 19. stoletja, ugotovi kaj novega v naslednjih letih. Škofijski arhivi še niso bili raziskani do konca… Slika 111: Cerkveni podest je primerno mesto za slikanje Plešcanov. Arhiv Palcave šiše. Slika 112: Središce Plešc je leta 2014 s podiranjem Tamažave hiše dobilo novo podobo, kjer sta cerkev in Palcava šiša dobili središcno mesto v naselju. Pomemben del arhitekture pleške cerkve je tudi masiven zvonik, o katerem smo že govorili. V njem so bili pred prvo svetovno vojno štirje zvonovi. Takrat pa je vojska zvonove pobrala zaradi materiala, ki so ga potrebovali za izdelavo topov. Poleg treh starih zvonov iz leta 1752 in 1648 je leta 1839 cerkev dobila še najvecji zvon, odlit pri Samassi v Ljubljani. Cerkveni zvonik ima že vec kot stoletje in pol tudi cerkveno uro. Ta je potrebovala popravilo skoraj vsako leto. Stara ura ima železni mehanizem na kamnite uteži, ki so visele na dolgih vrveh, bila je vsake pol ure. Pred leti je bila ura predelana na elektricni pogon in sedaj bije na cetrt ure. Streha pleškega zvonika je bila tako kot fasada izdelana v podobni obliki s cebulasto kapo kot tista v Dragi. Njen nekdanji izgled se najlepše vidi na fotografiji, ki jo je konec 1880-ih let posnel Dragutin Žagar za album grašcaka iz Cabra, bila pa je objavljena leta 1895 tudi v reviji Dom i sviet. Streha je bila temeljito obnovljena leta 1904, takrat je bil zvonik na novo ometan. Župnik se je pritoževal, da so italijani delo naredili slabo in da omet že takoj odpada… Zvonik je dobil novo streho tedaj modne korenaste oblike leta 1934, pokrito s plocevino. Take oblike je ostala do danes. Na vrhu je bil namešcen kovan križ s petelinom in soncnim znamenjem na samem vrhu. Original lahko vidite na razstavi starih obrti na Palcavem skednju, na zvoniku je postavljena replika. Pred tem je imela špica stare strehe zvonika še pozlaceno jabolko. Slika 113: Notranjost cerkve v Plešcih po eni od obnov leta 2016, ko je dobila tudi poslikana okenska stekla. Klopi so bile takrat še iz cešnjevega lesa. Cerkev je bila vse do leta 1938 pokrita s skodlami ali krovnimi deskami, ki so jih menjali vsakih nekaj desetletij. Nato je leta 1938 dobila novo opecnato kritino z zareznikom iz tovarne dunajske opekarne v Bedekovcini blizu Zagreba. Strešne letve so takrat darovali trije žagarji v župniji: Kovac in Malinaric iz Zamosta in Muhvic iz Plešc, ki je imel žago na Cabranki pri Mandlih. Cerkev je bila poškodovana ob zavezniškem bombardiranju naselij, skozi katera so se iz Balkana ob koncu druge svetovne vojne umikale okupatorjeve vojske. Plešce je bombardiranje doživelo 19. aprila 1945. Prva bomba je padla in eksplodirala pod pleškimi Ograjami, ob mlinskem potoku, kjer je še do danes viden krater. Druga je padla na Palcavo dvorišce, a ni eksplodirala, tretja in cetrta sta zadeli cerkev in zakristijo. Streha cerkve je bila unicena, poškodovan je bil severni zid, strop v ladji in strop nad glavnim oltarjem, razbita so bila vsa okna z barvanim steklom, poškodovane klopi, unicene orgle… Trinajst naslednjih mesecev je maša potekala v župnišcu, cerkev je bila ponovno usposobljena za mašo 15. maja 1946. Kot je zapisal župnik v kroniki, je druga svetovna vojna v okolici unicila cerkve v Plešcih, v Trstju, župnišce v Gerovu, župnišce in cerkev v Razlogah, župnišca na Hribu in na Sveti Gori. Cerkev je bila na novo ometana skupaj z zvonikom leta 1976, ko je bila urejena tudi hidroizolacija vedno problematicne severne stene ob cesti. Zadnjic je bila stavba temeljito gradbeno obnovljena v letih 2004 do 2006. Dobila je novo opecnato kritino in novo bakreno streho zvonika, žal pa mu ni bil povrnjen prvotni neobarocni izgled njegove cebulaste kape. Slika 114: Nekaj pogledov na pleško župnijsko cerkev sv. Trojice s ceste. Glavni oltar svete Trojice Glavni oltar, ki je posvecen patronu cerkve - sv. Trojici, je skupaj s stranskim oltarjem sv. Križa pod zvonikom leta 1858 izdelal rezbar in podobar Jakob Mikše iz Cerknice v klasicisticno umirjeni barocni obliki. V osrednji niši so postavljeni kipi Svete Trojice ob Marijinem vnebovzetju, ob njih pa angelske glavice. Levo in desno od oltarja sta postavljena kipa sv. Petra in sv. Pavla. Njegova je bila tudi slika nad glavnim oltarjem, ki prikazuje umiranje svetega Jožefa, ob katerem sta Marija in Jezus, nad njim pa angel. Slika je bila zaradi bombardiranja raztrgana in v slabem stanju in je zato mocno in nekvalitetno preslikana. Prav tako sedanji oplesk oltarja verjetno ne sledi prvotni kvaliteti polihromacije. Slika 115: Srednje polje glavnega oltarja sv. Trojice iz leta 1858, izdelal Jakob Mikše iz Cerknice. Isti podobar kot glavni oltar je izdelal takrat tudi stranski oltar sv. Križa pod cerkvenim turnom. JAKOB Slika 116: Stranska kipa sv. Petra s kljucem in sv. Pavla s pismom in mecem. Oltar je bil veckrat obnovljen in prebarvan, prvic ga je obnovil že Peter Rutar, ki ga je na novo polihromiral in dodal štiri kipce angelov, prebarval in okrasil pa je tudi celo cerkev. Ohranjeno je priporocilno pismo, ki mu ga je napisal tedanji pleški župnik. Slika 117: Priporocilno pismo pleškega župnika Lukanovica slikarju in kiparju Petru Rutarju iz leta 1881. Arhiv Vilija Rutarja. Slika 118: Zgornji del glavnega oltarja z bogatimi kapiteli korintskih stebrov, angeloma na obeh straneh in sliko umiranja sv. Jožefa. Od 1881 do konca leta 1885 je Peter Rutar živel v Plešcih, obnavljal opremo cerkva v dolini ter rezljal kipce za delavnico iz Tirolske. Slika 120: Tabernakelj s polkrožnim baldahimom na stebrih. Levo in desno sta Rutarjeva angela iz leta 1881. Stranski oltar Blažene Device Marije Na tem mestu, levo v cerkveni ladji, je nekoc stal stari oltar sv. Lucije iz leta 1830, še iz stare kapele. Bil je obnovljen leta 1856. Že leta 1864 pa ga je nadomestil novi oltar s kipoma sv. Neže in sv. Apolonije. Oltar s kipi je takrat izdelal rezbar Matija Petrovcic iz Cerknice. V oltarju je bila slika sv. Lucije, ki je bila kupljena iz delavnice na Dunaju (Joannem Gusceder, ce smo prav razbrali iz kronike). Tudi ta oltar je z leti ob vlažni severni steni propadal in je bil cez pol stoletja zamenjan z novim. Slika 121: Stranski oltar Blažene Device Marije iz leta 1934, oltar izdelal Josip Jarm iz Osilnice. Kip Marije z detetom je verjetno delo Matije Petrovcica iz Cerknice, iz 1864. Kipa sv. Lucije in sv. Apolonije delo Petra Rutarja iz leta 1902. MATIJA PETROVCIC Novi oltar je leta 1902 izdelal slikar in kipar Peter Rutar iz Osilnice in je bil oblikovan v stilu barocnega klasicizma. Od starega oltarja je ostal kip Blažene Device Marije, ki je bil takrat prebarvan. Izdelal je tudi nova kipa sv. Lucije in sv. Apolonije, ki sta neogotske oblike. Slika 122: Kipa sv. Apolonije in sv. Lucije, delo Petra Rutarja iz leta 1902. Leta 1934 naj bi bil tudi ta oltar popolnoma gnil in so ga odstranili. Novega je izdelal rezbar Josip Jarm iz Osilnice, oce akademskega kiparja Staneta Jarma. Scasoma je oltar dobival še nove kipe. Slika 123: Kip BDM iz leta 1864, delo podobarja Matije Petrovcica. Stranski oltar Svetega Martina Na desni strani cerkvene ladje je nekoc stal oltar sv. Izidorja poljedelca iz leta 1830. Zaradi trohnobe je bil leta 1864 zamenjan z novim. Zanj je nova kipa sv. Antona in sv. Valentina izdelal Matija Petrovcic iz Cerknice, tako kot za prej omenjeni oltar na nasprotni steni. Na oltarju je bila tudi slika sv. Izidorja, ki se je izgubila v zacetku 20. stoletja. Slika 124: Stranski oltar Svetega Martina, izdelek Petra Rutarja, s starejšim kipom. Leta 1907 je novi oltar neogotskih oblik izdelal Peter Rutar iz Osilnice. Takrat je oltar dobil tudi novo sliko sv. Izidorja in dva nova kipa sv. Antona in sv. Valentina. Kip sv. Martina je ostal star in je bil narejen za oltar iz leta 1864, zato je delo rezbarja Matije Petrovcica iz Cerknice. Rutar je za oltar izdelal še sliko sv. Martina. Pod oltarjem je bil neko obdobje Božji grob. Slika 125: Kip Svetega Martina, izdelek podobarja Matije Petrovcica iz leta 1864. Slika 126: Kipa Svetega Antona in Janeza Nepoomuka, izdelka slikarja in kiparja Petra Rutarja, levi iz leta 1907. Oltar Gospe Lurdske Oltar je nadomestil prejšnji Božji grob, ki naj bi bil popolnoma gnil. Leta 1930 je župnik narocil novi korpus za Božji grob, a so prejšnjo kapelo pod turnom le ocistili in prebarvali, Božji grob pa premestili pod oltarno mizo oltarja sv. Martina. Novo opremo in kip je izdelal Josip Jarm iz Osilnice. V kapelico pod turnom je Jarm nato leta 1934 postavil novi oltar Gospe Lurdske, ki stoji še danes. Pod oltarjem je predelek, ki se odpre, v njem se skriva Rutarjev korpus Jezusa Kristusa manjše velikosti. Slika 126: Oltar Gospe Lurdske pod turnom je izdelal rezbar Josip Jarm leta 1934. V oltarni mizi se nahaja Jezusov korpus, saj je tu nekdaj stal oltar Jezusovega groba. Lurški cudeži Bernardka (Bernardette Soubiro Romanja v Lurd Slika 127: Mali korpus Jezusa za oltar Božjega groba iz leta 1930. Verjetno je delo Petra Rutarja. Prižnica Prižnica je verjetno nastala istocasno z glavnim oltarjem, domnevno enkrat do leta 1858. Je prav tako klasicisticno umirjene barocne oblike. Verjetno v zacetku ni bila poslikana. Kasneje jo je poslikal Peter Rutar s štirimi evangelisti, žal pa se letnica poslikave ni ohranila. Po slikah sodec gre za delo iz zacetka 20. stoletja, saj so slike drugacne od tistih, ki jih je slikal v Turkih ali Brod Moravicah v 1890-ih letih. Morda so iz obdobja njegovega dela na opremi cerkve v Ivanic Gradu leta 1909, ko je slikal po vzoru nazarenske likovne smeri. Na polju s sv. Markom se je podpisal v knjigo evangelista P.Rutar, Osil… Podoben nacin podpisovanja na sami podobi najdemo še na vec njegovih slikah. Slika 128: Prižnico, morda iz leta 1858, je Peter Rutar naknadno poslikal z evangelisti, verjetno okoli leta 1909 ali nekaj kasneje. Slika 129: Na sliki Sv. Marka se je Peter Rutar tudi podpisal kot na mnogih drugih svojih slikarskih celih: P.Rutar, Osil… Slika 130: Evangelist Marko s peresom vpisuje: P.Rutar, Osil… Krstilnik Novi krstilni kamen naj bi cerkev dobila leta 1856, po drugem zapisu iz iste kronike leta 1858. Postavljen je levo od vhoda, pod pevskim korom. Nenavadno je, da je del stene ob njem vdolben. Morda je služil drugacni omarici nad njim. Verjetno v 1930-ih letih je dobil pokriti del iz cešnjevega lesa, morda istocasno kot so bile izdelane nove klopi, ki so bile pred letom ali dvema zamenjane z novimi iz jesenovega lesa. Slika 131: Krstilnik s spodnjim kamnitim delom in zgornjo omaro iz cešnjevega lesa, verjetno iz 1930-ih let. Iz istega kamna je tudi skleda z žegnano vodo na steni. Slike križevega pota Ko je bila zaceta župna kronika so v cerkvi visele stare slike križevega pota iz Cabra, ki jih je naslikal slikar Filip Rošler iz Ceške (Philipum Rošler), v župnijski knjigi je zapisana letnica 1860 – verjetno so takrat prišle v Plešce. Nato je župnik leta 1911 narocil nove slike križevega pota, ki jih je naslednje leto 1912 na Trsatu blagoslovil oce Matija Matijašec, vikar franciškanskega samostana na Trsatu. Verjetno so bile narocene in kupljene v trgovini na Reki. Enake slike in historicisticne okvirje lahko vidimo v Cabru, pa tudi na Katarini nad Ljubljano. Gre torej za izdelke iz velikih, manufakturnih delavnic, ki so slikale po tiskanih predlogah nemških nazarenskih slikarjev in slike opremljale z industrijsko izdelanimi okvirji po katalogu. Slika 132: Ena od slik križevega pota iz leta 1912. Zvonovi Cerkev je imela leta 1864 štiri zvonove. Najvecji je bil težak 1065 liber ali 598 kg in je bil vlit v livarni Antona Samasse v Ljubljani. Po zapisu v župnijski kroniki ga je blagoslovil ljubljanski škof Anton Volf. Na njem je bil napis: Hoc ites pio fidelis populi aere fusum Labaci anno 1839. sub gloria Regimine Ferdinando v. Regis Hungariae regente Modrus M. Muhet imericode Osegovich. Patronatum exer. Nobili Polycarpo Paravich de Cubar. Dom. Ten. Nezbg. Opus Antonii Samassa Labac. 1839. Na njem so bili reliefi razpetega Jezusa, sv. Trojice in sv. Lucije. Odvzela ga je rekvizicija, 9. novembra 1916. Ant https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton Drugi zvon je bil težak 241 kg in je bil odvzet ob drugi nenapovedani rekviziciji, 14. oktobra 1917. Imel je napis: Anno 1757. Judit ine Zacharias reid in Laybach, na njem pa so bile podobe sv. Trojice, sv. Jožefa in sv. Franje. Mali zvon je tehtal 62 kg, višine 40 in širine 48 cm. Na njem je bil napis Opus me Zacharias reid. In Laibach 1757 ter reliefi razpetega Jezusa, Bl. D. Marije in Marijinega plašca. Odvzet je bil 9. novembra 1916. Vsi trije zvonovi so bili torej vliti v ljubljanskih livarnah Samassa in Zacharias. Cerkev je imela še cetrti, mali zvon, ki je edini od starih ostal v župnijski cerkvi po obeh vojaških rekvizicijah med prvo svetovno vojno leta 1916. To je bil najmanjši in najstarejši zvon z letnico MDCXLVII, ki naj bi zvonil še v stari pleški kapeli. Ob nabavi novih zvonov leta 1925 je bil darovan v Zamost, kjer bije še dandanes. Leta 1924 so bili v Prvi primorski umjetni ljevaoni zvonova na Sušaku naroceni novi trije zvonovi, za katere so darovali denar številni verniki ne samo iz Plešc, temvec tudi iz okoliških vasi, celo iz Hrvatskega, Turkov, Malega luga in številni sosedje iz župnije Osilnica. Njihov spisek je še vedno ohranjen v župnijski kroniki. Novi zvonovi so v Plešce prispeli 12. aprila 1925. Domacini so jih šli pricakat v Bosljivo loko, dekleta so jih okitila s cvetjem, spremljal jih je tudi harmonikar Josip Pršle – imel je cevljarsko delavnico. V Plešcih sta jih blagoslovila pleški in osilniški župnik. Vso zgodovino je bil tudi pri ostali cerkevni opremi kot npr. pri oltarjih namrec obicaj, da je bil pri blagoslavljanju župnik sosednje župnije. Ob isti priložnosti so zvon iz leta 1648 poklonili kapeli v Zamostu. Novi zvonovi so teže 638 kg, 382 kg in 190 kg: • Veliki zvon je posvecen sv. Trojici , napis: Podigoše te vjerni župljani Plešce .. Štiti Bože mir i rod Hrvata 1925. • Srednji zvon je posvecen Presvetemu Srcu Marijinemu, z napisom: Gospoja Presvetog Srca moli za nas. Tisucugodišnjica hrvatskog kraljestva 925 – 1925 dar Amerikanaca. • Mali zvon je bil posvecen sv. Florijanu z napisom: Slivca na slavu Božju i na spomen Hrvatskih junaka palih u ratu 1914 – 1918 - 1925. Slika 133: Pogled na pevski kor z orglami, podprt z dvema masivnima kamnitima stebroma. Cerkvene orgle Že leta 1854 so v Plešcih nacrtovali nabavo orgel, ki jih koncno narocijo in postavijo leta 1860. Izdelal jih je orglarski mojster Ferdinand Malachovsky iz Ljubljane. Ob bombardiranju maja 1945 so bile poškodovane in niso bile nikoli popravljene. Ostala je njihova omara z mehom in pišcalmi, klaviature so bile locene in so trenutno v župnišcu. Morda jih nekoc kdo obnovi. Zanimiv je podatek, da je bilo že v razpisu za prvega ucitelja v Plešcih, ki je bil objavljen leta 1854 zahtevano, da mora znati igrati orgle, saj jih nameravajo v kratkem kupiti… Orgle so bile temeljito popravljene leta 1912, graditelj orgel Vjenceslav Holub je dogradil Register Salicional z novimi 54 glasovi, pregradil meh, popravil mehanizem, pišcali, jih ocistil in dogradil 9. register. Zadnjic so bile popravljene in ocišcene leta 1935. ANDR Slika 134: Orgelska omara iz leta 1860, orgle izdelal Ferdinand Malachovsky iz Ljubljane. Enake orgle lahko vidite tudi v cerkvi sv. Antona Padovanskega v Zdenski vasi. VACLAV VE 188 https://hr.wikipedia.org/wiki/ Jaslice Cerkev naj do leta 1932, po zapisu takratnega župnika, ne bi imela jaslic. Nove so bile narocene in kupljene leta 1932 iz Ljubljane. Od takrat so bile z leti dopolnjevane z novimi figurami. Slika 135: Del pleških jaslic, nekatere od figur so stare. Postavitev za Božic 2022. Cerkvene zastave Leta 1935 je bila kupljena nova zastava za društvo Krunicara. Druga zastava je bila takrat prenovljena – nova je tkanina, slika svete Trojice pa je bila prenešena iz stare zastave, ker je bila v dobrem stanju in je tudi likovno kvalitetnejše delo od novejše zastave. Obe zastavi sta ohranjeni tudi danes in si jih lahko ogledate na cerkvenem koru, kjer visita na orgelski omari. Slika 136: Starejša od dveh zastav iz sredine 19. stoletja nosi kvalitetno izdelano sliko. Slika 137: Zastava iz leta 1935 z okorno sliko nima posebne likovne vrednosti. Cerkvene klopi in spovednica Klopi iz cešnjevega lesa, ki so bile odstranjene in zamenjane z novimi iz jesena pred nekaj leti, so bile izdelane leta 1935, verjetno iz lesa dreves divjih cešenj, ki so nekdaj rastle v okolici Plešc, posebej na Ograjah. V zadnjih dveh ali treh desetletjih pa so žal skoraj vsa drevesa divje cešnje po dolini Cabranke propadla, verjetno zaradi klimatskih sprememb. Slika 138: Spovednica iz orehovega lesa je bila izdelana verjetno v casu med obema svetovnima vojnama. Slika 139: Stare pleške klopi iz cešnjevine so sedaj v kapeli v Zamostu. Kapele in kapelice Kapelica Blažene Device Marije (Pomocnice kršcana) na pleškem zgornjem polju Kdaj je bila kapelica postavljena, ne vemo natancno. V Imovniku iz leta 1894 je župnik zapisal, da naj bi bila to najstarejša kapelica v župniji. Postavljena je na mesto na koncu pleškega zgornjega polja proti Mandlom tam, kjer se je stara cesta pricela vzpenjati strmo v breg nad Cabranko, nasproti Crnega vrha. Potek ceste se je zacel s strmim klancem in se vzpel kakih 20-30 m visoko v breg. Odsek je bil nevaren zaradi ozke ceste in udorov na precenju jarkov, ki jih je lahko povzrocil vecji dež. Crni vrh, nasproti katerega stoji, pa je tudi ena od treh mitoloških tock, ki so dolocale predkršcanski sveti prostor slovanske skupnosti, ki je živela na prostoru Plešc. Slika 140: Pleška kapelica na zgornjem polju zadnja leta ne kaže vec svoje starosti in arhitekture iz dveh stoletij nazaj. To je najstarejša kapelica v župniji. Kot sem ugotavljal v prejšnjem nadaljevanju Stavbne dedišcine po gradbeno arhitekturnem pregledu, ko je bila zgradba zaradi obnove ocišcena ometov, je njena gradnja precej starejša od tiste pri mostu v Zamostu. Zgrajena je zgolj iz lokalnega kamna in po polkrožnem obokanju in izvedbi odprtin domnevamo, da bi bila lahko postavljena že v 18. stoletju. Vrisana je v katastrski karti iz 1860-ih let. Njena oblika in volumen sta podobna kot pri kapelici v Dragarski dolini. Razlikovala pa se je v tem, da sta bili stranski steni odprti s polkrožno odprtino. Njen prvotni izgled se vidi iz spodnje slike. Slika rekonstrukcije arhitekturnega izgleda je bila izdelana ob njeni obnovi. Kapelica ima polkrožno vhodno odprtino in polkrožni obok preko celega objekta, kot je bil obicaj pri kleteh kmeckih hiš tega obmocja, ter zidano oltarno mizo. Zaprta je s kovanimi vrati. Prvotno je bila pokrita s skodlami, leta 1939 je dobila opecno kritino. Slika 141: Takole je izgledala arhitektura pleške kapelice na zgornjem polju v originalu. Imela je strmo streho, nišo nad vrati in stranska okna, da je komunicirala z okolico. O njej iz župnijske kronike izvemo, da naj bi jo dal zgraditi Jure Kvaternik iz Mandlov, po njegovi smrti sta zanjo skrbela Anton Kvaternik in njegov sin Matija iz hiše št. 2. Iz kapele naj bi le jemala denar, a je kapela sama propadala. Obnovljena in prebeljena je bila šele s pomocjo prostovoljnih prispevkov ter blagoslovljena leta 1895 v cast Blažene Device Marije, Pomocnice kristjanov (Bl. Dj. Marije Pomocnice kršcana). Žal pa je bila kapelica na mestu nad cesto, kjer je bila veckrat oropana, v dveh letih celo trikrat. Celo Anton Kvaternik iz hišne številke 2 naj bi na smrtni postelji izjavil, da si je izposodil denar iz skrinjice v kapelici in ga je zato zapisal v svoji oporoki vrniti. Žal je bila kapelica pred nekaj leti kljub opozorilom na njeno starost nesrecno obnovljena (mocno znižan naklon strehe, vse odprtine in niša nad vhodom prekrite s cementnim ometom, prebeljena z agresivnim odtenkom rumene…). Zato je z obnovo žal izgubila vecino svoje kulturno-zgodovinske pricevalnosti. Ta pa se bo nekoc, ce bi kdo želel popraviti napako, zaradi cementnega ometa težko povrnila. Kapela Blažene Device Marije (Naše mile Gospe) v Zamostu V Imovniku - knjigi objektov v župniji iz leta 1894, je župnik Vinko Cadeš zapisal, da je bila na nekem klesanem kamnu, ki naj bil na vrhu podstavka križa, vklesana letnica 1839. Prvotno zgradbo naj bi takrat postavili prebivalci Zamosta: Bartol Kuzele iz hiše št. 3, Luka Markovcic iz št. 4 in Jure Štimac iz št. 17. Stara kapela je obstajala do leta 1875, ko so ob pomoci župnika Petra Lukanovica zgradili sedanjo kapelo. Pri njej je najvec pomagal Josip Gašparac iz hiše št. 18. Kapela tudi stoji na njihovem privatnem zemljišcu. Po pripovedovanju domacinov zato, ker naj bi bila to neke vrste zavetna cerkvica njihove družine. Slika 142: Kapela Blažene Device Marije v Zamostu. Slika 143: Edini zvon v zvoncnici iz leta 1648 je tudi najstarejši v pleški župniji. Podarjen je bil iz pleške cerkve po 1. svetovni vojni, ko je kapela izgubila svoja dva zvonova. Leta 1877 je bil za kapelo kupljen oltar, ki je podpisano delo Leopolda Götzla iz Ljubljane. V njem stoji kip Marije z Detetom. K oltarju sta bilia dodana kipa sv. Petra in Pavla, enega od njih so darovali Selankini, drugega Jezirci. Oba sta verjetno delo Josipa Jarma ali Petra Rutarja. Slika 144: Portal bi po slogovnih znacilnostih bil lahko še iz prve polovice 19. stoletja. Verjetno tudi malo polkrožno okence nad njim. Slika 145: Pogled v notranjost kapele s klopmi iz cešnjevine. GOETZL LEOPOLD naredil nov Leta 1894 je bila kapela na novo prekrita in je dobila nov cementni tlak. Leta 1907 je kapeli daroval svoj kelih dr. M. Štiglic. Zanimivo je ohranjeno pismo, v katerem ga natancno opisuje in daje zelo natancna navodila, kako ga je potrebno vzdrževati, ce se odvije npr. podstavek in podobno. Slika 146: Glavni oltar s podpisom Leopolda Goetzla iz Ljubljane iz leta 1877. Spodaj kipa sv. Petra in Pavla. Slika 147: Kip Marije z detetom z glavnega oltarja, delo podobarja Leopolda Goetzla iz Ljubljane iz leta 1877. Slika 148: Slika Boga Oceta iz stropa nad oltarjem, tudi morda delo Goetzlove delavnice. 9. novembra 1916 so za vojsko odvzeli iz kapele zvon, ki je tehtal 32 kg, na njem je bil relief sv. Petra in sv. Pavla ter napis: Sv. Petre i Pavle molite za nas Br.b. salis Mate Majer u Zagrebu 1882. 14. oktobra 1917 pa še vecji zvon, težak 59 kg, z napisom: Gospoja Presvetog Srca moli za nas. Sulis. M.Majer Zagreb 1882. Sedaj bije na kapeli že od leta 1925 najstarejši mali zvon iz Plešc, ki nosi letnico 1648. Kapela je zanimiva še zaradi poslikave. Poleg ornamentalne šablonske poslikave stropa so v okroglih medaljonih naslikani svetniki in svetnice, na sredini stropa nesreca v gozdu, podobno kot na Sveti Gori, in Jezus s srcem. Nad vrati je morda kasneje zelo okorno naslikan še brodolom na morju, mornarjem se prikazuje rešiteljica - Mati Božja. Nad oltarjem je naslikan sam Bog Oce, starec z belimi lasmi, brado in spokojnim pogledom, ki se z dlanmi steguje proti vernikom. Slika 149: Relativno bogata poslikava stropa kapele, z Jezusom v sredini. Kapela je postavljena na mestu, mimo katerega so hodili ljudje iz Osilnice, Hriba ter Kolpske doline na Sveto Goro. Zato se je leta 1907 pleški župnik domislil, da bi od teh ljudi lahko kaj tudi dobil in je zacel organizirati maše prav v casu slavij na Sveti Gori in v Osilnici. Nacrti se niso dobro koncali, saj se je na to škofu pritožil gerovski župnik in pri tem omenjal tudi dobro sodelovanje z osilniško župnijo, ki ga taka konkurenca ruši. Slika 150: Slika na stropu prikazuje pomoc Matere Božje ob nesreci v gozdu, podoben motiv je tudi na Sveti Gori. Slika 151: Nekaj skromnih priprošnjih slik z napisi v slovenskem in nemškem jeziku prica o tem, da je imela kapela doloceno vlogo ob romanjih na Sveto Goro. Slika 152: Razpelo, ki visi na steni ob oltarju, je verjetno Rutarjevo delo iz 1890-ih. Kapelica Sv. Josipa v Zamostu Kapelica stoji v bližini mostu, ki je za Zamost že vec kot pol tisocletja pomemben objekt, saj v vsakem vremenu omogoca prehod cez Cabranko. Kapelico neobarocnih oblik naj bi okoli leta 1830 zgradil neki Bartol Kuzele, vanjo pa obesil njemu dragoceno sliko Blažene Device Marije. Slika 153: Kapelice sv. Jožefa – sv. Josipa ob mostu preko Cabranke pred obnovo, Nad vhodom je naslikan sv. Rok, verjetno Rutarjevo delo, fotografirano leta 2005. Leta 1894 naj bi bila kapelica že v zelo slabem stanju, zato jo je dal pleški župnik Vinko Cadeš popraviti. Kapelico je takrat poslikal slikar Peter Rutar iz Osilnice in je bila 6. oktobra 1895 blagoslovljena v cast Sv. Josipa. Iz darov vernikov ob tej priložnosti je bila istocasno popravljena tudi kapela v Zamostu. Tudi ta kapelica je imela pomembno mesto priprošnje vseh romarjev na Sveto Goro, ki so tod mimo prihajali iz spodnjega dela doline in Dolenjske. Slika 154: Kapelica sv. Jožefa po obnovi leta 2021. Zaradi po nepotrebnem spremenjenega naklona strehe je izgubila del svoje pricevalnosti. Kapelica na Kamenskem hribu in ostale Prvotna kapelica je stala višje v naselju, na razpotju med potjo za Kraljev vrh in tisto proti Okrivju. Sedaj je porušena in je nova kapelica sezidana na spodnjem razpotju pri izviru jarka. Leta 1894 je bila stara kapelica v zelo slabem stanju in so ljudje v njej spravljali celo steljo, kot je zapisano v kroniki. Zgradil naj bi jo neki Markovcic iz Kamenskega hriba in je iz nje tudi pobiral denar. Leta 1897 naj bi nameravali obnoviti fasado in streho, da se ne bi porušila. Ker pa je do poleti 1899 ljudje še niso popravili, jo je dal župnik porušiti. Bila je nevarnost, da se zruši sama. Kot je zapisal župnik, je bila to bolj klet kot kapelica. Opis verjetno pomeni, da je bila polkrožno obokana, tako kot tista na pleškem zgornjem polju. Polkrožno obokane so bile kleti na vseh tukajšnjih kmetijah, ki so bile postavljene v breg. Slika 155: Lokacija stare kapelice na sedlu Kamenskega hriba (levo), na razpotju poti proti Okrivju in Kraljevem vrhu. Katastrska karta iz 1860-ih. Sliko sv. Izidorja iz te kapelice je takrat restavriral Peter Rutar, bila je shranjena pri Jakobu Rašparicu na Kamenskem hribu. Župnik Vinko Cadeš je nameraval po letu 1899 sezidati novo kapelico v cast sv. Izidorju poljedelcu, kar pa ni bilo nikoli realizirano. Slika 156: Kapelico na Kamenskem hribu je pred nekaj desetletji nadomestila nova, na razpotju pod naseljem. Zanimivo je, da se z naklonom strehe in volumnom bolj drži lokalne tradicije kot tiste, ki so jih obnovili. Kapelica v Mandlih, ki je nekoc stala ali katere gradnja je bila priceta nad zavojem pri Jurinavi hiši in so bili njeni ostanki z gradnjo cestnega zavoja uniceni, v župnijskih knjigah ni omenjena niti z besedo. Prav tako ni omenjena kapela na Voucji jami nad Požarnico, o kateri smo pisali v III. nadaljevanju stavbne dedišcine in so njeni zacetki in namen še vedno skrivnostni. Od vpisov zgodovinskih objektov v stare knjige župnije iz 19. stoletja naprej je Pleška župnija v novejšem casu dobila še nekaj novih kapelic, ki pa jih v pregled zgodovinskih objektov nismo vkljucili. ŠOLSKA ZGRADBA V PLEŠCIH V prejšnjih knjigah smo se vecinoma zadržali pri stanovanjskih stavbah v dolini. Z letošnjo posegamo tudi na podrocje javnih zgradb. Poleg cerkvenih stavb, ki so s svojo arhitekturo in notranjo opremo oblikovale prostor naselij in predstavljale javne zgradbe, namenjene verskemu življenju skupnosti, je potrebno omeniti še šole, ki so v naših krajih od sredine 19. stoletja skrbele za intelektualni razvoj vasi in vašcanov. Ce pogledamo župnijsko kroniko župnije Plešce, lahko preberemo, da je šolo leta 1855 ustanovila civilna oblast in je odprla svoja vrata 1. februarja, po vsej verjetnosti naslednjega leta, ko je bila sklenjena pogodba z vaško skupnostjo – ljudstvom. Tako piše v župnijski kroniki, v spomenici šole je izgleda napaka v letnicah in so zacetki pouka premaknjeni za leto nazaj. Dolocena je bila uciteljska placa v višini 300 fl. En del dohodka je prejel ucitelj v zacetku šolskega leta, drugi del pa od skupnosti iz naslova stanovanja, kar naj bi znašalo 50 fl. Plešcani so se še obvezali, da preskrbijo vsako leto tudi za 24 orgij drv zanj in za šolo. Prvi ucitelj je bil Janes Tuckovic iz Zagreba, ki je ucil od 1. februarja do 1. avgusta leta 1856, nato so ga nasledili Matija Mužina iz Istre od 1. oktobra 1856 do 1. decembra 1861, Janez Nep. Kodric iz Ljubljane od 1861 do 1869 in tako naprej. V povezavi s šolo tudi prvic zasledimo ime Plešc v casopisih v slovenskem prostoru. V prilogi z uradnimi objavami nemškega Laibacher Zeitung iz 29. decembra 1855, najdemo razpis za objavo uciteljskih mest v novo ustanovljenih šolah v Gerovu, Prezidu, Cabru in Plešcih. Od kandidatov so zahtevali tudi orgelsko znanje, saj je zapisano, da nameravajo v cerkvah kupiti orgle. Razpis je bil ponovljen še 4. januarja 1856 v istem casopisu. Šolanje v Plešcih se je zacelo torej 1. februarja 1856. Od zacetka je potekal pouk za decke in deklice skupaj, šola je bila dvorazredna. Slika 157: Razpis za ucitelje v šolah cabarskega okraja – Gerovo, Prezid, Cubar in Plešce, ki pricnejo s poukom 1. februarja 1856. In kdaj so ucitelji lahko pokazali svoje znanje na pravih orglah? Prezidanska cerkev jih je dobila že leta 1855, Gerovo 1856, Plešce 1860 in Cabar 1864 (Šaban, str. 36, 37, 38). Ohranjen je tudi razpis za drugega ucitelja, iz hrvaškega casopisa Ucitelj iz 1862. leta, iz katerega izvemo za vse, kar mu obcina ponuja: placo, stanovanje in drva. Iz casopisov pa izvemo tudi to, da šolska zgradba še kar nekaj casa ni bila zgrajena. Tako naj bi pouk po pripovedovanju ves cas potekal v Tamažavi hiši. Iz casopisov lahko preberemo, da naj bi zato Tomo Kovac kot obcinski odbornik dolgo casa nasprotoval gradnji, saj je imel z oddajanjem prostora zagotovljene dohodke. Tamažavo hišo si lahko ogledate v naši prvi knjigi Stavbne dedišcine, pouk je moral potekati najprej domnevno v hiši – najvecjem prostoru. Verjetno je bil kasneje za ta namen predelan del s kašco in shrambo poleg crne kuhne, kjer so kasneje Tamažavi gospodarji imeli spalnico. Že ob pregledovanju konstrukcije pred podiranjem hiše se je videlo, da je bila soba rezultat vecje predelave pred letom 1870. Šolski razred je bil torej v vogalu proti cerkvi in Palcavi šiši. Hišo na drugi strani veže so si Tamažavi zadržali zase, saj so imeli v njej tudi krcmo. A prostor ucilnice je imel le približno 25 m2. Zato so imeli pouk v vec izmenah. Razreda sta bila dva. V Plešcih pa se govori tudi to, da je pouk potekal kasneje v hiši sedanje gostilne Pr lipe, za pouk naj bi bil uporabljen obokan prostor, kjer je sedaj šank. Lastnik, ki je bil od Tamažavih, je v letih po odhodu šole bankrotiral in so hišo ponovno kupili Palcavi (imeli so tudi staro hišo pred sedanjo, a so mu jo prodali in je na njenem mestu sezidal okoli leta 1870 novo kot v osnovi stoji še sedaj). Leta 1867 je bilo v hrvaškem Napredku objavljeno pismo, kjer se pleški ucitelj Mihokovic zahvaljuje cabarskemu sodniku Ferdu Šlajmerju za njegovo podporo. Ferdo Šlajmer je Šola je imela do šolskega leta 1858/59 dva razreda, kasneje pa tri razrede in se je imenovala Pucka škola - Ljudska šola. Gradnja šolske zgradbe v Plešcih je bila izpeljana šele leta 1874 s podporo kr. deželne vlade in takrat vecinoma dokoncana. Do 31. julija 1874 je pouk potekal še pri Tamažavih, 1. oktobra se je preselil v novo šolo. A kot lahko preberemo iz casopisa Ucitelj, tudi leta 1879 gradnja še vedno ni bila v celoti zakljucena. Slika 158: Fotografija velike ucilnice šole v Cabru. Tako nekako je moral izgledati tudi prvotni razred v Pleški šoli, pred predelavo leta 1897. Pri šolski zgradbi v Plešcih gre za tipsko arhitekturo, kakršne so gradili po tem delu avstro-ogrske monarhije. Razlikovale so se vecinoma le po velikosti. Šola v Plešcih in tista v Cabru sta bili izdelani po istem tipskem nacrtu, saj sta imeli obcini približno enako število prebivalcev. Pleška še vedno služi svojemu namenu medtem, ko je bila cabarska po tem, ko je bila zgrajena nova moderna zgradba v 1960-ih, po letih samevanja pred desetletjem predana v neprave roke, obnova jo je skoraj v celoti unicila in ne izgleda, da bo kdaj dokoncana. Šola ima dve etaži in je v pritlicju nekdaj obsegala le en velik šolski prostor ucilnice s predprostorom in verjetno pisarno ali shrambo ter v nadstropju relativno veliko stanovanje za ucitelja in njegovo družino s kuhinjo. Podoben prostor si lahko ogledate na zgornji fotografiji iz šole v Cabru. Po dveh desetletjih je šolski prostor postal premajhen. Število otrok se je povecevalo in je v najboljših casih po pripovedovanju doseglo celo 98 ucencev. To je bilo seveda preveliko število za en razred in enega ucitelja, zato je obcina Plešce sklenila, da šolo v casu šolskih praznikov leta 1895 predela in v pritlicju uredi dva nova prostora za ucilnici. Projekt, ki ga je odobrila tudi šolska kr. direkcija v Zagrebu in kotarska oblast v Ogulinu, je bil izpeljan šele leta 1898. Slika 159: Izrezek iz clanka o šolah v Gorskem kotarju. Govori tudi o dokoncanju šole v Plešcih, Ucitelj, 1879. Slika 160: Zapisnik o pogodbi za izvedbo adaptacije in popravila šole v Plešcih, 1897. Arhiv Palcave šiše, Plešce Iz tega obdobja so se v Palcavi šiši ohranili vsi dokumenti tega projekta, od odobritve projekta naprej, pogodb, stroškovnika, vkljucno z gradbenimi nacrti predelave, saj je obnovitvena dela, ki jih je izvajal Petro Cividini (sin Francesca) – družino stavbarjev furlanskega porekla poznamo že iz gradnje cerkva, prevzel Ante Cop. Slika 161: Tlorisa pritlicja in nadstropja z rdece oznacenimi spremembami za izvedbo adaptacije šole v Plešcih, 1897. Rdece dozidava, rjavo rušenje. Arhiv Palcave šiše, Plešce Slika 162: Pleški šolarji na izletu leta 1922. Pogodbe javnega narocila, kot ga razumemo še danes, so izredno natancno izdelane in vsebujejo vse podrobnosti, od splošnih do posebnih pogojev in celo pogodbene garancije za dobro izvedbo del. Iz ohranjenih tlorisnih nacrtov se lepo vidi staro stanje pritlicja z le enim velikim prostorom ucilnice ter predelava v dva locena prostora, kakor sta še danes. V istem casu je bilo predelano tudi nadstropje, saj so poleg uciteljevega stanovanja s tremi sobami in kuhinjo uredili še loceno sobo s kuhinjo za uciteljico. Uciteljice so morale biti po zahtevah šolskih oblasti in moralnih normah tistega casa še dolgo neporocene, zato jim je morala zadošcati ena soba s kuhinjo. Za šolo se nahaja dvorišce za odmor ucencem. Šolski vrt je bil na terasi nad sedanjo tovarno na spodnjem polju, levo od ceste proti Podstenam. Do tja je bilo 20 minut peš. Še vedno je tam v katastru zapisano tudi ledinsko ime Školski vrt. Število ucencev se je vsa leta po prvi svetovni vojni pocasi manjšalo, posebno v desetletjih po drugi svetovni vojni. Pouk v šoli pa se je, kljub povecanju števila šolskih letnikov po vojni, nadaljeval v vec združenih razredih. V šoli je bil konec 1960-ih postavljen tudi prvi televizor v Plešcih, kamor so v mojem ranem otroštvu vaški gospodarji hodili gledat TV dnevnik in ob njem diskutirat o dnevni politiki. Veliko podatkov o delovanju šole in dogodkih, povezanih z njo, lahko izvemo iz SPOMENICE za državnu narodnu školu u Plešcima, ki je bila zaceta leta 1949 ter zakljucena z zadnjim vpisom leta 1978. Opisuje dogodke in stanje, vse od zacetkov šolstva v Plešcih, ko so redki šolarji hodili še v Osilnico. Pleška šola tudi danes služi svojemu namenu. Je podružnica osnovne šole iz Cabra, v njej so trije razredi, kasneje gredo otroci v šolo v Cabar. Drugi prostor služi vrtcu, v katerega so po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije hodili tudi otroci iz osilniškega obmocja. Vrtec je prav tako podružnica tistega iz Cabra, ceprav imata oba zadnja leta vec otrok kot jih je iste starosti v Cabru. Pleške uciteljice in vzgojiteljice, ki so domacinke iz cabarskega obmocja, dajejo vasi s pripravo razlicnih prireditev ob praznikih posebno življenje. Slika 163: Zgradba podružnicne šole OŠ Petar Zrinjski, Cabar v Plešcih, tu stoji od leta 1874 v istih izmerah. Literatura A.Lukanovic: Župa Ivanic Grad, Glas koncila, Zagreb, 2007. B.Resman, H.Saražin: Upravna enota Kocevje. Obcine Kocevje, Kostel in Osilnica. Umetnostna topografija Slovenije. Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana, 2010. Cerkev sv. Egidija v Ribjeku, Osilnica, arhitekturni posnetek, ZVKDS, 1990 E.Crnkovic: Tajne Kupe, Udruga Turanj, Brod Moravice, 2018. F.M.Dolinar, M.Ferenc, B.Resman, H. seražin, G.Zupan: Sakralna dedišcina na Kocevskem. PMK, Kocevje, 2006. G.Šebesta: La via del mulini, Dall' esperienza della Metitura all' arte di macinareMuseo degli usi e costumi della gente Trentina, 1976 J.Ožura: Sprehod skozi prostor in cas doline. Osilnica, 2022.Liber memorabilum Parochiae et Ecclesiae SS. Trinitatis in Plešce. 1864. Ljetopis za župnu crkvu sv. Antuna Padovanskog u Cabru. 1891. M. Smole: Tradicionalne obrti v dolini zgornje Kolpe in Cabranke ter okolici/ Tradicionalni obrti u dolini gornje Kupe i Cabranke te okolini, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2012, 36 str. M. Smole: Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2013. M. Smole: Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, I. nadaljevanje / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, I. nastavak, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2014. M. Smole: Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, II. nadaljevanje / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, II. nastavak, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2015. M. Smole: Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, III. nadaljevanje / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, III. nastavak, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2016. M.Smole: S pripovedkami od Hrvatskega in Osilnice na izvir Kolpe, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Plešce, 2021. L. Šaban. "Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj." Muzikološki zbornik letnik 15 (1979), str. 13-41. N.Šumi, A.Krecic, I.Sapac, M.Kambic: Arhitektura 18. stoletja na slovenskem, Obdobje zrelega baroka. katalog razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, Ljubljana, 2007. S. Malnar: Povijest cabarskog kraja, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Cabar, 2016. Spomenica za državnu narodnu osnovnu školu u Plešcima Internetni viri: Mapire, https://maps.arcanum.com/ Google Maps, https://www.google.si/map Digitalna knjižnica Slovenije: https://www.dlib.si/ POGOVOR Prostor gornje Kupe i doline Cabranke posjeduje vrijednu graditeljsku baštinu i povijest nam je ostavila u naslijede bogatu kulturnu baštinu. Marko Smole to otkriva u prvom redu kroz svoju obiteljsku kucu – Palcavu šišu u Plešcima koju je na smislen nacin u suradnji s Upravom za zaštitu kulturne baštine zaštitio kao kulturno dobro RH. Palcava šiša se ponosi svojom etnološkom zbirkom, a Marko je uspio kroz Palcavu šišu predstaviti život i kulturu ljudi koji su živjeli s obe strane rijeka Kupe i Cabranke, slovenske i hrvatske. Svake godine organizira ljetne radionice sa srednjoškolcima i studentima u suradnji sa slovenskim i hrvatskim etnolozima. Rezultati tih radionica, do sada održano 16 radionica, i istraživackog rada Marka Smolea je knjiga Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke s dosada objavljena tri nastavka i sada ovog cetvrtog nastavka. U ovom cetvrtom nastavku autor poslije detaljnog predgovora u uvodu knjige daje prijevod dijela knjige Die oesterreichisch-ungarische monarchie in wort und bild, Croatien und Slavonien (Siebenter Band der Lander der St. Stephans-Krone), Wien 1902. Knjiga opisuje ovaj dio Gorskoga kotara – dolinu Kupe i Cabranke i sam pisac kaže jednog od najljepših dijelova Hrvatske. To je vrijedan povijesni prilog, do sada malo poznat, koji do sada nije preveden ni na slovenski ni na hrvatski jezik. U nastavku autor daje opise istraženih mlinova u gornjem dijelu rijeke Kupe, crkvena zdanja i oprema crkava i kapelica u Župi Plešce, te opis školske zgrade u Plešcima. Ova knjiga je dobar poticaj citateljima i njegovateljima kulturne baštine kako bi zajednicki upoznali kraj s obje strane rijeka Kupe i Cabranke koji je u slovenskoj i hrvatskoj povijesti bio nepravedno zanemarivan. Sva cetiri nastavka ove knjige pisana su na slovenskom jeziku jer zbog ogranicenih sredstava nije bilo mogucnosti prevesti ih na hrvatski jezik. Zbog vrijednosti za našu baštinu nastojat cemo je izdati na hrvatskom jeziku i u vecem formatu. Marko Smole dugogodišnji je clan Ogranka Matice hrvatske u Cabru i daje svoj veliki doprinos kulturnoj baštini cabarskog kraja. Za svoj dugogodišnji rad i izuzetan doprinos u radu i djelovanju Ogranka Matice hrvatske u Cabru na završnoj proslavi obilježavanja 180. obljetnice Matice hrvatske i 30. obljetnice obnovljenog rada Ogranka Matice hrvatske u Cabru dodijeljena mu je Zahvalnica – Fala. Marko, cestitan ti i hvala ti, što si ovom gornjem toku Kupe i dolini Cabranke podario ovu knjigu koja ce rasvijetliti i u pravom svjetlu pokazati kulturno i povijesno bogatstvo ovog dijela Slovenije i Hrvatske. Predsjednik Ogranka Matice hrvatske u Cabru Ivan Janeš, prof. English abstract The fourth part of the book on the building heritage of the upper Kolpa and Cabranka valley, the basis of which was published in 2013, includes, in addition to the report on the ethnological research workshop, several additional interesting chapters related to Gorski Kotar and its buildings. This time, in the introductory part, we have included a translation of Gorski kotar geographical and natural attractions description, as written at the end of the 19th century in the encyclopedia of the Austro-Hungarian Monarchy. To this, chapters on the building heritage in the settlements of Kamenski hrib and Zamost are added. Zamost village was important for the local comunity of the valley since the Middle Ages because of its water-powered mills, black-smith production and sawmills operated on Gerovcica creek. A special chapter is devoted to millinery in the valley of the upper Kolpa and the lower part of Cabranka. As part of the research workshop, we recorded the mills in which the residents of the former municipalities of Osilnica, Turke and Plešce milled their grain and corn. It concerns the mills from Mirtoviški potok up to the source of Kolpa and Belica and Kamenski Potok on the other side of the valley. Types of mills, their operation and much of what we still know about them are described. Last of them ceased to operate in the early 1970s. Once there were many water drives, but only Selankin's mill and Malinaric's sawmill remain in operation. Their owners like to show their operation to every visitor. From preserved church chronicles and other documents, we summarized the history of historical church buildings and their equipment in Plešce parish. The architectural influences from neighboring Carniola are certainly interesting. Most of the equipment of the churches came from there, both altars with statues and altar images as well as handicrafts such as bells and church organs. Pastors from both sides of the valley celebrated together the biggest events in the parishes and participated in the blessing of the most important church equipment. The workshop of Peter Rutar – painter and sculptor from Osilnica played an important role in the decoration of churches from the late 19th and early 20th centuries. He began his ascent in the years he spent in Plešce from year 1881-1885, after he continued his work until 1948 from Osilnica. After first world war the churches were furnished also by his son-in-law, the carver Josip Jarm, father of the well known Slovene sculptor Stane Jarm. The book ends with a description of the school building in Plešce, which is an example of a typical school building in the monarchy from 1874, and the stories of the beginnings of education and renovation of the school building. The fourth continuation of the book is only part of a total of five volumes on the Building heritage in the upper Kolpa and Cabranka valley books, published since 2013. You can find all of them in electronic form at Dlib.si. Other publications of the Ethnological Collection of Palcava šiša, Plešce, are also available there. Slika, ki vsebuje besede notranji, jedilna miza Opis je samodejno ustvarjen Marko Smole Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, IV. nadaljevanje Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke, IV. nastavak Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke IV.nad./ Stambena baština Ogranak Matice hrvatske u Cabru ISBN 978-953-7541-90-3