Bila je še noč, čeprav proti koncu, daleč proti vzhodu je nebo že spreminja­
lo barvo, a nad svetom v ravnici je še vedno vladal nočni spokoj. Vendar 
se je tema počasi redčila ter se v črnih kosmih zadrževala le še okrog 
palmovega gozdičevja in v pasu grmičevja ob suhi strugi potoka, ki se je 
zvijal med polji. Tudi v naselju hišk, ki se je skrivalo pod drevesi, je bilo 
enako, krošnje so temo zgoščevale in na vasi je še vladal mir. Šele ko se 
bo sonce prebilo skozi krošnje palm in obsijalo slamnate strehe, se bo vas 
predramila, ljudje in živali bodo oživeli in spet se bo začel običajen dan.
Nenadoma se je skozi tišino prebil ropot vlaka, ki je zapeljal po nasipu 
na drugi strani palmovega gozdiča. Proga je tam sekala ravnico in njena 
polja, prečkala strugo potoka in nato izginila v nižavju, ki se je širilo naprej 
proti vzhodu. Kovinski hrup je prišel nenadoma, ko pa je vlak zdrvel skozi 
ravnico, je še nekaj časa vztrajal in se nato izgubil. Spet je nad ravnico 
legla tišina. 
Rijo zvok vlaka ni prebudil. Pričakovala ga je. Vsako jutro, proti koncu 
noči, je bilo tako; še preden se je zaslišal vlak, je bila ona že budna. Ponoči 
ni bilo vlakov, ta je bil prvi, pomenil je konec noči in zanjo tudi znak, da 
je čas, da se dvigne. Dokler ni zaslišala vlaka, se ni premikala na ležišču, 
le prisluškovala je drobnim zvokom okrog sebe. Enakomernemu dihanju 
moža in obeh dečkov na sosednjem ležišču. Na ležišču ob njej je spala naj­
mlajša Mira. In kot da je punčka začutila materino budnost, se je stisnila 
Milan Petek Levokov
Vlaki za Mumbaj
736 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
proza
k njej. Vendar je Rija morala vstati, vlak je bil znak. Morala je pohiteti. Do 
prihoda naslednjega vlaka se mora že vrniti, zato ni smela izgubljati časa. 
Nežno se je odmaknila od deklice in nato vstala. Čeprav je bila v prostoru 
tema, svetilke ni prižigala. Luči ni potrebovala, vsak košček prostora v 
kolibi je poznala na pamet, po otipu je našla izhod iz prostora, odprla 
vrata, pobrala palico, prislonjeno ob zid, in stopila na blatno dvorišče. V 
mraku je videla, kako so se od drugih hišk odlepljale temne postave, ki so 
se zgostile v gručo na glavni stezi med kolibami. Bile so to ženske z vasi, 
tako kot ona so čakale na prvi jutranji vlak, na njegov znak. Vse so imele 
v rokah palice. Rija jih je mrmraje pozdravila. Ko so se skupini pridružile 
še tri postave iz spodnjih hišk, so se ženske napotile po stezi, ki je peljala 
iz vasi. Pri zadnji baraki jih je pričakal trop psov, niso se jim približali, le 
sledili so jim na varni razdalji. Steza je peljala mimo palmovega gozdiča, 
nato zavila med polja trstičevja. Tam se je blatni trak steze zožil in ženske 
so morale stopati v koloni, druga za drugo. Najstarejše so bile na začetku in 
na koncu vrste, dekleta in mlajše ženske pa v sredini. Niso govorile, stopale 
so v tišini. Vse zaradi varnosti. Z govorjenjem bi opozarjale nase, morda bi 
tudi preslišale kak zvok, ki bi pomenil nevarnost zanje, zato so bile tiho in 
hitele naprej. Del poti skozi trstičevje je bil nevaren del steze, čim prej so 
ga morale prečkati. Ko so se prebile do roba pustega dela ob strugi potoka, 
so si lahko nekoliko oddahnile. Prvi del jutranje poti je bil za njimi. 
Rija je stopala prva. Ni bila najstarejša med ženskami, vendar je bila že 
poročena in je imela otroke, zato ji je bilo dodeljeno to mesto. Lahko bi 
hodila tudi kot zadnja, a je raje bila na začetku kolone. Prisluškovala je 
zvokom ob stezi in skušala prodreti skozi temne sence. Če so bile negib­
ne, je bilo vse v redu; kadar pa se je kakšna senca v trstičevju premaknila, 
takrat je to pomenilo nevarnost. Zanjo in za ostale ženske. Samo enkrat je 
zaznala nekaj takega, zaklicala je ženskam zadaj, naj pazijo – in vse je bilo 
v redu, nič se ni zgodilo. Morda je bila le žival, je Rija pomislila, žival ali 
pa – kdo ve – lahko je bil tudi človek. Moški. Najbrž jih je bilo še več, kot 
vedno, a so si premislili. Zbali so se palic v rokah žensk. Rija je trdno sti­
skala bambusovo palico, bila je pripravljena, da jo z ostro zašiljeno konico 
zarije v vsako senco, ki bi ji prečkala pot. A še nikdar to ni bilo potrebno, 
vedno je bilo vse v redu. Nič se ni zgodilo, vsaj takrat ne, ko je bila sama 
zraven. Ker so se neke stvari vseeno dogajale. Takrat, ob zadnjem takem 
dogodku, se je počutila slabo, imela je vročico in je jutro preležala doma. 
Je imela srečo? Morda, kdo ve …
Pred dvema letoma je prav v takem zgodnjem jutranjem mraku, na tej 
poti skozi trstičevje planila na ženske skupina moških, zagrabili so dve in ju 
Sodobnost 2016 737
Vlaki za Mumbaj Milan Petek Levokov
odvlekli v goščavje. Vse je bilo tako hitro, da se ženske niso zmogle upreti 
in pregnati napadalcev. Ena izmed žensk, mlajše dekle, se je vseeno rešila, 
zaradi njenega grizenja in praskanja je napadalčev prijem za hip popustil 
in ta trenutek je izkoristila za pobeg, medtem ko druga ženska ni imela 
te sreče. Z napadalci vred je izginila v trstičevju. Preden so prišli moški iz 
vasi na pomoč in so skupaj prečesali trstičevje, je bilo za žensko prepozno. 
Našli so jo, a nezavestno. Krvavo. Z raztrganim mednožjem. Kot da bi se 
nad njo zvrstila čreda moških. Ko jo je zdravnik v bolnišnici v mestu videl, 
se je zgrozil. To naredijo lahko le živali, je vpil na ljudi, ki so jo pripeljali. 
Kakšni ljudje ste vendar, živali ste, živali – 
Ne zdravnikov bes ne poznejša policijska preiskava, nič ni pomagalo. 
Napadalcev niso našli, bili so od drugod, in vse je bilo tako kot prej. Razen 
za posiljeno žensko. 
Rija je poznala nesrečnico. Bila je iz hiške na robu vasi, mati petih otrok. 
Po tistem, ko se je vrnila iz bolnišnice, je mož ni več hotel sprejeti v hišo. 
Posiljena ženska, ki so si jo privoščili drugi moški, je zanj in za družino 
sramota. Naj se vrne domov, k svojim, jo je odganjal. 
Nesrečnica je odšla, vendar ne daleč. Šla je do železniškega nasipa, poča­
kala na zadnji nočni vlak in se vrgla pod kolesje lokomotive. Zaradi nje se 
vlak ni ustavljal, peljal je naprej. Njene zmlete ostanke so našli šele moški, 
ki so zjutraj prišli na nasip opravljat potrebo. S tem je bila zgodba končana.
Morda je bilo tako tudi prav, je Rija razmišljala, ko je stopala po stezi. 
Ženska je bila zaznamovana, v moževo hišo ni več smela, pa tudi njena 
družina je ne bi sprejela – kam naj potlej gre? Umrla bi kot zapuščena 
žival, kjer koli že. Tudi če bi šla v mesto, ne v tisto prvo, ampak v kakšno 
veliko, končala bi na ulici, v še večji nesreči. Tako je bilo z njo vsaj hitro 
konec. Ampak – zdaj o njej ne sme več razmišljati, je Rija stresla z glavo, 
pozorna mora biti na stezo, na morebitne premikajoče se sence ob njej, 
mora biti pripravljena, da sune s palico v vsakega, ki bi se ji pojavil na poti 
do prašne ga in pustega dela ravnice ob potoku. Še malo mora potrpeti 
in potem se bo lahko sprostila. Tam je bilo za ženske še najbolj varno na 
vsem delu poti. Vsak, ki bi se jim poskušal približati, bi bil takoj opažen, in 
četudi bi napadalcev bilo več, bi se jim ženske lahko uprle. Ne, tam še ni 
bilo napada nanje. Zato so lahko v miru počenile in opravile potrebo. To 
je bil njihov prostor, kjer so to smele opravljati. Kot je bil za moške nasip 
ob železnici. Vsak v vasi je imel svojo pot; ženske k pusti planjavi ob posu­
šeni strugi potoka, moški ob železnici. Tako je bilo od nekdaj in vsi so se 
tega držali. Nihče se ni pritoževal; moški so imeli do svojega prostora še 
nekaj dlje, a zanje ni veljalo, da morajo to opraviti še pred začetkom dneva, 
738 Sodobnost 2016
Milan Petek Levokov Vlaki za Mumbaj
v zgodnjem jutranjem mraku kot ženske. Tja so se lahko odpravili kadar 
koli, tudi čez dan, ženske pa le zjutraj. Čez dan je bilo na poljih preveč ljudi 
in bi bilo to nemogoče. Zato je bilo že prav, da tja k strugi potoka odhajajo 
zjutraj, v mraku, je razmišljala Rija. Razen nevarnosti, da jih kdo napade, 
so imele v tem jutranjem času mir, da so lahko opravile svojo stvar. Tudi 
zagrebsti jim ni bilo treba ničesar, za njimi so prišli psi in njihove iztrebke 
pojedli. Tudi če so jih še tako globoko zakopale v pesek, so jih psi izgrebli 
in požrli. 
Kolona žensk je dosegla čistino; rahlo privzdignjen del ravnine ob strugi 
je bil prazen, med peskom je tu in tam poganjalo nizko grmičevje. Čeprav 
ni bilo videti nobene nevarnosti, je le en del žensk počenil, druge so opazo­
vale okolico. Po nesrečnem dogodku pred dvema letoma so bile vse še bolj 
previdne. Potem so se ženske zamenjale, zdaj so še druge opravile potrebo, 
in ko so vse končale, so se napotile nazaj proti vasi, v istem vrstnem redu. 
Za njimi so na čistino prišli psi.
Rija je spet stopala prva v koloni. Bila je zadovoljna, razmišljala je o 
otrocih, ki spijo, posebej o svoji mali punčki, ki jo bo spet stisnila k sebi, 
ko se vrne v hišo. Njena mala Mira je bila njeno zlato. Čisto veselje. Saj 
je imela rada tudi oba fanta, a Mira je bila nekaj posebnega. Bila je njena, 
dobesedno. Ko je tretjič zanosila, sta šla z možem v mesto, k zdravniku, 
da jima pove, ali bo fantek ali punčka. Ker če bo punčka – bi pač splavila. 
Že dvakrat je tako napravila in bi tudi tokrat. Razumljivo, dekleta v hiši so 
le strošek, veliko stanejo in boljše je, da se ne rodijo. Vsi ljudje naokrog na 
ravnici, kar jih je poznala, so tako počeli in tudi onadva z možem nista bila 
izjema. Kaj bi silila v nesrečo …
Pa jima zdravnik ni hotel nič povedati. Da ne sme, je odgovoril. Otrok bo 
zdrav, to je vse, kar sme povedati. Ker da je vse ostalo kaznivo. Spremenili 
so se zakoni in on jih spoštuje. Mož mu je ponujal denar, a vse zaman; 
zdravnik ju je nato užaljen celo napodil, zagrozil, da ju prijavi policiji, če 
se takoj ne pobereta iz njegove ambulante. 
Mož je potem hotel, da vseeno splavi, a se je Rija uprla. Dvakrat je že 
splavila in po vsakem splavu se je počutila zelo bolno in zdaj bi raje umrla, 
kot da gre še enkrat v to. Ne, raje se ubijem, kot da splavim, mu je rekla. 
In je obdržala plod. Tako se je rodila Mira, njena zlata punčka. Zato je v 
zahvalo na oltarju hišne boginje vsak dan prižigala svečo in ji polagala 
sveže cvetje. Zaradi njene Mire, tudi zdaj bo, ko se vrne –
Nekaj v trstičju se je premaknilo, zašumelo, vrhovi stebel so se zamajali. 
Rija je obstala, trdno stisnila palico v rokah, naj le pride – ne, nič se ni zgo­
dilo. Morda je bila samo žival, kak divji pes ali samo ptica, ki se je splašila. 
Sodobnost 2016 739
Vlaki za Mumbaj Milan Petek Levokov
Vse je bilo v redu, kolona žensk je lahko nadaljevala svojo pot proti vasi. 
Če bo vse v redu, bodo doma, še preden bo čez ravnico zapeljal drugi vlak 
tistega jutra. Čas med prvim in drugim vlakom je bil njihov, od žensk v 
vasi, v tem času zunaj ni bilo drugih ljudi. Tudi to je bilo staro pravilo, ki 
so se ga vsi držali. Pa tudi sicer moški niso zahajali na čistino ob potoku, 
kot ne ženske k železniškemu nasipu. To sta bili za oboje območji, ki so se 
ju eni in drugi izogibali. 
Rija je bila le enkrat na delu ravnice, ki jo je prečkala železnica. Ker tam 
ni imela nič početi, domače polje je bilo precej više, in če ne bi bilo bivola, 
ki je odtaval proti železniškemu nasipu, bi se ne znašla tam. 
Bilo je čez dan, sonce je žgalo in žival je našla v napol izsušeni kotanji, 
kjer se je valjala v blatu. S palico je nameravala nagnati bivola iz blata, ko 
je zaslišala vlak. Prihajal je počasi in – nenavadno – tam, sredi ravnice, 
pustih polj in travnikov, se je ustavil. Rija česa takega še ni doživela, vlak 
je videla le od daleč, v življenju se je le nekajkrat peljala z njim, a to je bilo 
že zdavnaj. Zdaj pa se je kompozicija vagonov ustavila sredi ravnice, dvaj­
set, trideset korakov stran od nje. Gledala je v vagone, bili so nagneteni 
z ljudmi, tudi skozi rešetkaste šipe kupejev je videla gnečo glav. Običajni 
ljudje so bili to, videla je utrujenost na njihovih obrazih in v kupejih je 
moralo biti še bolj vroče kot zunaj; moški so se brisali z robci, ženske so 
se hladile s pahljačami. Tudi Rija je imela doma eno, pred dvema letoma, 
ko sta z možem potovala z avtobusom k njenim domov, si jo je pred tem 
kupila na tržnici v bližnjem mestu. Na avtobusu je bilo vroče in pahljača 
ji je prišla zelo prav. 
Potem je izza šipe kupeja, tudi ta je bila z rešetkami, zagledala le en 
obraz. Ženski. Takega obraza Rija še ni videla – ženska je bila belopolta, 
imela je svetle lase in na glavi rdeč klobuček. Bledi obraz – tako bele kože 
Rija še ni videla – in rdeč klobuček sta jo presenetila. Tudi še ni videla, 
da bi ženska nosila klobuk. Baje v velikih mestih to ni nič nenavadnega, a 
zdaj, tu, sredi polj – 
Ženska v kupeju je opazila Rijo ob nasipu in bivola v blatu. Zagledala 
se je vanjo; oči dveh žensk, ene z ravnice, z bivolom, ki se je valjal v blatu, 
druge v kupeju vlaka, ki se je iz neznanega razloga za trenutek ustavil sredi 
polja, so se srečale. Zastrmeli sta se druga v drugo, potem je ženska v vlaku 
dvignila roko in pomahala ženski zunaj. Narahlo. Kretnja z dlanjo, nič več.
Rija je opazila roko, ki jo je ženska z rdečim klobučkom dvignila k prsim, 
videla je migljaj njene dlani. Začudila se je. Tako so na vasi odganjali neza­
želene, od psov pa do ljudi. Ta kretnja je pomenila le eno, naj se vsiljivec 
umakne, če ne – 
740 Sodobnost 2016
Milan Petek Levokov Vlaki za Mumbaj
Zakaj jo odganja? Rija tej ženski v vlaku nič noče, sploh pa ni ona vsi­
ljivka, vsiljiv je ta vlak z vsemi temi ljudmi, ki so se zdaj ustavili tukaj sredi 
polj; Rija je tu doma, njena vas je malo više – ne, ona že ni vsiljivka!
Rijo je kretnja ženske v kupeju vlaka razjezila. Pogledala je naokrog, 
iska la je kamen, da bi ga vrgla v njeno okno. Ko ga je našla in prijela v roko, 
pa bledega obraza ženske s svetlimi lasmi in rdečim klobučkom ni bilo več 
ob šipi. Izginil je. Rija je čakala, da se prikaže, a se ni. Ko se je vlak škripaje 
premaknil naprej, je kamen odvrgla. Obrnila se je k bivolu, zaradi njega je 
prišla sem, čas je bil, da se vrneta v vas.
O tem dogodku, o obrazu blede ženske z rdečim klobučkom in njeni 
kretnji z roko, je Rija potem še večkrat premišljevala. Sprva je obžalovala, 
da ni vrgla kamna v šipo, četudi obraza ženske ni bilo več ob njej. Bila je 
jezna nanjo, ker jo je z roko odganjala kot vsiljivko, čeprav Rija to ni bila. 
Sčasoma, ko je znova in znova premlevala in si v mislih vrtela to kretnjo 
ženske, pa se je osredotočila na ženskin pogled. Ne več na njene roke, 
temveč na njene oči. Bile so blage, prijazne, tople in – takrat je Rija prvič 
začutila, da je morda napravila napako. Da je narobe razumela ženskino 
kretnjo. Človek, ki te gleda tako blago, toplo, te ne more hkrati odganjati 
kot psa. Ne, nekaj je bilo narobe; Rija je bila po dveh letih od tega dogodka 
prepričana, da je žensko na vlaku, z bledim obrazom, svetlimi lasmi in 
rdečim klobučkom, krivično ocenila. Da bi ji ne smela zagroziti s kamnom. 
Morala bi ji pomahati, enako, kot jo je pozdravljala ona. Ampak –
Rijo je po tem spoznanju še nekaj časa spremljal občutek, ki se je me­
šal z nekim čudnim upanjem, da bo morda to žensko še kdaj srečala in ji 
pomahala v pozdrav. K železniškemu nasipu se ni več vračala, bivol po 
tistem ni nikdar več odtaval tja, pa tudi ni slišala, da bi se še kdaj kak vlak 
ustavil sredi njihove ravnice. Ko sta bila z možem v bližnjem mestu, si je 
ogledovala ljudi, oprezala za ženskami s svetlimi lasmi, z rdečim klobuč­
kom – vendar ni uzrla nobene. Bila je razočarana, upala je, da jo še enkrat 
sreča; vendar se je po nekem času to razočaranje izgubilo, nosečnost in 
rojstvo njene Mire sta vse druge skrbi potisnila v pozabo.
Bledica neba na vzhodu se je večala, pot skozi trstičje je bila za njimi 
in gosti mrak je vztrajal le še v najglobljem delu palmovega gozda. Rija je 
vedela, da je ta del jutra spet srečno za njimi. Steza se je razširila, zdaj so 
ženske stopale vštric in se med seboj pogovarjale. Sproščeno; o otrocih, 
o tem, kaj bodo kuhale, kaj je treba postoriti v templju sredi vasi, pred 
praznikom vaškega božanstva, ki bo v kratkem …
Ko je Rija vstopila v hišo, so še vsi spali. Vse je bilo tako, kot je bilo ob 
njenem odhodu. Zdaj bo zakurila v ognjišču, zamesila in popekla riževe 
Sodobnost 2016 741
Vlaki za Mumbaj Milan Petek Levokov
kruhke za zajtrk in skuhala čaj. Takrat bodo lahko vstali, mož, otroci – no, 
punčko bo še pustila spati, če bo hotela. Mira je njeno sonce, njen smeh, 
je njena sreča ... 
Tik preden je Rija položila kruhke na vročo kovinsko ploščo, se je čez 
ravnico razlegel žvižg vlaka. To je bil drugi jutranji vlak, prav tako name­
njen v veliko mesto na zahodu, v Mumbaj. Tudi ta se na njihovi ravnici ni 
nikdar ustavljal, z žvižgom je le opozarjal nase. 
Rija se je nasmehnila, bila je zadovoljna. Prihod drugega vlaka je pome­
nil, da je noči konec. Zunaj je vzhajalo sonce. 
Vstala je, vzela skodelico z vodo, odprla vhodna vrata kolibe in vodo 
izlila čez prag. Pozdrav soncu. Nov dan se je lahko začel. 
742 Sodobnost 2016
Milan Petek Levokov Vlaki za Mumbaj