POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Mesečnik za kmetsko prosveto XIV. • April • 4. VSEBINA Ivan Albreht: Mati pravi (pesem). — Jernej Dolinar: Mladina — materi. — Nova priznanja »Grudi«. — Ivan Kronovšek: Skrb za lastno streho. — Slovenska kmetska mladina na delu. — Rudolf Mohar: Na plan (pesem). — Andrej Hrastar: Zgodovina nam priča. — Kmetski oder. — R. Š.: Skrivnosti divjega petelina. —Ivan Albreht: Pomladna budnica (pesem). — Svetovna opazovalnica. — Razlaga tujih besed. — Izidor Korobač: Kriza v besedah in dejanjih ... — Kmetska žena in dekle. — B. Š.: Zdravljenje — brez zdravnika. — Odmevi iz naših vasi. — Za prosti čas. Mesečnik za kmetsko prosveto / Izhaja vsak mesec / Celoletna naročnina Din 25.—, za člane Društev kmetskih fantov in deklet, za katere pobere in skupno vplača naročnino društvo, kjer so včlanjeni, Din 20.— / Posamezna številka Din 2.50 I Rokopisov ne vračamo / Vse, kar se tiče uredništva, pošiljajte na naslov: UREDNIŠTVO »Grude«, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 1 / UPRAVA je v Ljubljani, Tavčarjeva ulica, kamor pošiljajte naročnino, oglase in reklamacije (pritožbe) Izdaja Zveza kmetskih fantov in deklet; za uredništvo odgovarja Ivan Albreht, oba v Ljubljani Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez) v Kamniku „Gruda“ odgovarja svojim čitateljicam # Kakšno knjigo iz gospodinjstva naj si kupim? — Minka V. — Slovenci imamo veliko število kuharskih knjig, kakor tudi gospodinjskih, vendar pa so skoraj vse za današnje težke denarne razmere mnogo predrage. Manjka pa nam praktične in cenene kuharsko-gospodinjske knjige, ki bi oi jo lahko kupila tudi naša kmetska dekleta in žene. Dobra knjiga izključno iz gospodinjstva je »Gospodinjstvo« od Štefanije Humek, vendar pa jo lahko kupiš le pri njej v Ljubljani. Stane okrog 25.— Din. Knjiga z različnimi kuharskimi recepti pa je »Slovenska kuharica«, od s. Felicite Kalinšrk, vendar pa stane 160 Din. Slična je tudi »Kuharica« od M. Remec, stanc pa 40 Din. Poleg teh je še mnogo manjših brošuric, ki stanejo - od 6—15 Din in si jih lahko kupiš v raznih knjigarnah. • Kako ravnajmo s človekom, ki ga večkrat meče božjast. — Rezika T. — Božjast je težka živčna bolezen. Človek, ki trpi na njej, ne bi smel biti nikdar brez nadzorstva. Napad ga lahko zadene kjerkoli. Ce je blizu ognja, lahko pade vanj in se opeče ali pa celo zgori. Če je ob vodi, je možnost, da pade vanjo. Prav tako je mogoče, da se lahko utopi v najmanjši mlaki vode, če pade z obrazom vanjo. Kogar meče božjast (epilepsija), je v času napada nezavesten, oči ima izbuljene, na usta silijo pene, je zelo nemiren, si grize ustnice in jezik, se zvija po tleh in brca okrog sebe. Bolezni mu ob napadu ne moremo olajšati, pomagamo mu lahko edino v toliko, da preprečimo telesne poškodbe. Pod glavo mu deni kaj mehkega, kar je pač pri roki, da si bolnik ne poškoduje glave. Med zobe mu vtakni tanko leseno paličico ali pa kos lesa, da si ne razgrize jeziku. Ko ga tako zavaruješ, mirno počakaj, da pride nesrečnež k zavesti. — Dogaja se, da ljudje takemu človeku razklepajo prste, ki jih ima krčevito stisnjene v pest, misleč, da mu bodo s tem pomagali. Ker bolnik po napadu sam razklene roke, mislijo, da bo napad ponehal, če mu bodo s silo odprli pesti. To je popolnoma napačno in tega nikdar ne delaj, ker mu ni s tem prav nič pomagano, kvečjemu mu poškodujemo roke, če mu jih s silo vlečemo narazen. MESEČNIK ZA KMETSKO PROSVETO 4. APRIL 1937. XIV. Ivan Albreht: Mati pravi Za mladi rod — mladost sem dala, zanj — nase vzela sem trpljenje, zanj dala svoje sem življenje: slovenska mati — v žrtvi sem ostala. B. Jakac: Trpeča mati Ljubezen, ki sem kdaj jo vžila, dobroto, ki sem jo prejela, lepoto, ki mi je cvetela, vse rodu mlademu sem poklonila. Prav nič ne terjam nikdar zase: Otrok, ki se mi skozi solze smeje, je zame sonce, ki me vedno greje, in zvezda, ki me vodi v lepše čase. Jernej Dolinar: Hladina — materi Materinski dnevi, ki jih po vojni obhaja ves svet v počastitev matere in materinstva, gredo mimo naših kmetskih mater skoraj brez sledu. Zanje ni bučnih proslav in ne zlepotičene hvale, kajti s takim proslavljanjem bi mladi rod kmetsko mater prej žalil kakor častil. S tem pa nikakor nočemo reči, da mi svoje kmetske matere omalovažujemo, ali jih celo preziramo. V globini svojih mladih duš čutimo veličino požrtvovalnosti, ljubezni, dela in trpljenja kmetskih mater, čutimo pa tudi, koliko krivic trpi z vsem kmetskim življem vred zlasti kmetska mati. Od zore do mraka in pozno v noč ni zanjo odmora in ne počitka. Čas za svoje materinsko delo si mora tako rekoč ukrasti. Saj sloni na njej velika teža skrbi za dom. Delo v hiši in hlevu, delo na pol ju, na travniku in v gozdu, povsod in vedno je uprežena tudi kmetska žena-mati! Niti ponoči, ko vse počiva, nima ona miru. Skrb za dom in rod ji zastira tudi te skope trenutke počitka in jo muči celo v snu. Ko gledamo to veliko mučeništvo kmetskih mater, se nam v boli krčijo srca. Sai vendar vemo, da žive na drugi strani tudi matere, ki so komaj vredne tega imena, pa imajo vsega v izobilju in nikoli nobena skrb ne zasenči njih oči — razen morda skrbi, kako bodo bolj stregle svoji labkomišljenosti in nečimernosti. Saj tudi vemo, da ima v teh krogih psica lepše življenje in več udobnosti kakor naša kmetska mati. Na preprogah in žametnih blazinah počivajo tam psice in mačke, ko naša mati nima povsod niti poštene vrečevine za blazino! Ker to vidimo in vemo, ne moremo proslavljati matere s plehkimi besedami, ji ne moremo nositi niti rož niti mamljivih daril. En sam šopek pozna kmetska mladina, ki ga za materinski dan poklanja vsem trpečim slovenskim materam širom domovine, in to je slovesna obljuba: Mati, ker te ljubimo in spoštujemo, ker poznamo tvojo bolečina in veličino, ti slovesno prisegamo, da ne bomo ne hali delati in se boriti, dokler tudi teb ne priborimo takega položaja in pra vice do življenja, kakršno po svoj mučeniški dobroti in po svoji človečan ski veličini zaslužiš. Zvestoba za zvesto bo! To dajemo svojim materam za ma terinski dan. Vsaka mlada kmetska mali čita »Grudo«. X Nova priznanja — „GrudiM Zopet smo dobili lepo število novili naročnikov. Vsa naročila so združena s pohvalami. Naj jih samo nekaj to pot navedemo: Donačka gora (Pavla Potočnik) — pošiljam 24 novih naročnikov iz raznih krajev. »Gruda« je všeč vsakomur in jo vsi prav radi berejo . . . Sv. lioljenk (Ivan Štampar) — našim ljudem »Gruda« zelo ugaja. Naročenih je nad polovico članov, berejo jo pa brez izjeme vsi. Pošiljamo še 8 novih naročnikov. Jože liulon, Spodnja Sušicu — Bizeljsko. Za »Grudo« se pri nas zelo zanimajo. Pošljite jo čimprej na 12 priloženih naslovov... Ljubečna (Franc Orešnik) — z »Grudo« smo prav zadovoljni. Pošljite jo še na 6 naslovov, ki so naslednji . . . Središče ob Dravi (Mirko Plepelec) — pošljite nam še 5 izvodov »Grude«, ker smo dobili še nove naročnike... Orla vas (Jože Povše) — naknadno vam pošiljamo še 4 nove naročnike, »(»ruda« zelo ugaja vsem .. . Šmartno ob Dreti (Marija Levar) — pri nas »Grudo« zelo radi beremo. Pošiljam še dva nova naročnika... Frankolovo (Pavla Medved) — »Gruda« nam je zelo všeč. V kratkem vam še pošljemo nove naročnike ... itd. . . . Ivan Kronovšek: Skrb za lastno streho Že v naravi vsakega človeka živi hrepenenje in želja po osamosvojitvi. Vsakdo si želi biti gospodar na svojem, kjer bo neodvisen od drugih. Mnogo truda vložijo ljudje na svetu v to, da bi si prigospodarili ali kako drugače pridobili svoj dom — svojo streho. Šele tu dobijo več smisla za delo, laže razvijejo svoje sposobnosti in šele takrat dosežejo največje uspehe. Lasten dom ceni vsak, tembolj pa ga ceni in hrepeni po njem tisti, ki ga nima. Kakor je potreben dom posamezniku ali rodbini, tako je potreben tudi tistim, ki jih veže skupno delo in jim življenje kaže skupen cilj. Če imajo svoje zavetišče, kjer so neovirani in nikomur nadležni laže delajo in uspevajo. Tu mislim v prvi vrsti ljudi, ki so spoznali važnost skupnega dela in izpopolnjevanja. Dom naj služi skupnosti, ljudem, ki živijo v enem kraju, njihovemu vsestranskemu napredku in blagostanju. Hočemo svoje domove Po naših vaseh se vedno bolj pojavlja težnja po zidavi in gradnji kmetskih domov. Prav živo se čuti delovanje Društev kmetskih fantov in deklet in vedno bolj naši zavedni kmetski fantje in dekleta poudarjajo željo in postavljajo zahtevo: »Hočemo svoje domove!« Naša je organizacija, naši naj bodo tudi domovi! Ti bodo še v večji meri pripomogli, da se preneha preseljevanje iz hiše v hišo, ki je mučno in ubija veselje do resnega dela. Res je, da imamo Slovenci že lepo število zgradb, ki služijo potrebam našega naroda. So to zlasti razni narodni, sokolski, gasilski in društveni domovi. Marsikje dobijo tudi naša društva zavetje in streho in so za gostoljubnost gotovo hvaležna. So pa kljub temu podobna dvema rodbinama v eni hiši. Eno ali drugo stvar lahko uporabljajo le, če se jim dovoli in zopet takrat, kadar je dovoljeno! Poleg tega so odgovorni še za poškodbe, nastajajo odškodnine in dru- ge posledice bivanja pod tujo streho. Saj še z lastnim orodjem bolj brezskrbno in laže delamo kakor s tujim, ki se nam kljub pažnji rado pokvari. Za dvig naše vasi Iz vsega tega vidimo, da nam lasten dom pripomore še do večjega razmaha in uspeha. V njem se lahko nemoteno vršijo sestanki, predavanja, tečaji, igre in različne prireditve, ki so namenjene izobrazbi, vzgoji in razvedrilu vaškega prebivalstva. — Občutek odvisnosti se spremeni v zavest neodvisnosti in samostojnosti. Zavednost fantov in deklet se dvigne, odpornost in korajža raste, strahopetnost, naša največja mora — pa pada! To so najznačilnejši znaki posameznika ali društva, ki postane gospodar na svojem. Hkratu pa bo vsak dom trdnjava naših mladih sil proti navalu nasprotnikov. Ob njej se bodo razbili njih slabi nameni in prizadevanja — zavreti notranjo silo naše slovenske vasi. Večji del zgradb bo zrasel s pridnostjo in požrtvovalnostjo, ki se bo izražala v tlaki. Denarnih sredstev nima nobeno društvo, ima pa močno voljo svojih članov in članic. Z osebnim delom, ki sloni na prostovoljnosti, zadobi šele stavba svojo vrednost. Več je vredna in bolj pomembna kot palače, ki stanejo milijone in milijone. Saj tudi slovenske kulture ne gradimo s palačami, ampak z domovi, ki so namenjeni izobrazbi — prosveti in kulturi našega naroda! z A G R fcr j , U D 0 u Slovenska kmetska MLADINA NA DELU v Iz Zveze ČASTNI ČLANI Na vprašanja in radi vednosti sporočamo vsem glede častnega članstva naslednje: Častni član postane lahko le tisti (izvoli ga občni zbor društva), ki je bil član naše organizacije najmanj 10 let. V tem času se je moral marljivo, nesebično in požrtvovalno udejstvovati pri društvenem delu in mora biti vsestransko ugleden. V posebnih primerih, ki so mogoči, daje dovoljenje Zveza. (Sklep glavnega odbora Zveze 1. 1936.) DRUŠTVENI PRAPORI Mnoga naša društva so se odločila za nabavo svojih praporov. Dobili smo številna vprašanja glede načrtov in drugih podrobnosti. Ob tej priliki sporočamo, da bomo v tej zadevi dali vsem društvom točna pojasnila v prihodnji okrožnici Zveze. TAKSE IN PRIREDITVE Z novim proračunskim letom so nastopili novi predpisi glede taks na vloge, prošnje, vstopnice in razne prireditve. Ker zadeva ta stvar vsa naša društva, bomo prav tako dali v okrožnici točna navodila. ZAMUDNIKOM! Kljub opominom nekatera društva ne vrnejo izposojenih iger. Ali ne uvidijo, da bi tudi druga društva rada igrala, posebno sedaj, ko bo to mogoče pod kozolci in na prostem. Prosijo predvsem ona društva, ki nimajo dvoran in so navezana na naravo. Upoštevajte to! Krepimo našo zavest! Dvoje stvari je potrebnih za uspešno delo, ki naj vodi slovensko vas k napredku in boljšemu, lepšemu življenju. Prva in glavna stvar je ta, da se vzbudi v nas kmetska zavest. Spoznati moramo vse tiste krivice, ki nam onemogočajo svobodno življenje in jemljejo kmetskemu človeku možnost napredka. Iz te zavesti bo rastla v nas borbenost in volja do delu. Mi sami smo poklicani, da vodimo življenje naše vasi in dvigamo njen gospodarski in prosvetni napredek. Drugo, važnejše je pa to, da se za naše delo pripravljamo. Sami si razširjajmo svoje znanje, večajmo svojo izobrazbo, tako izobrazbo, ki nam je in bo potrebna. Del take splošne in posebne strokovne izobrazbe nam dajejo naši tečaji. Njih važnost je v tem, ker se z njimi krepi naša zavest, da pripadamo svoji kmetski organizaciji. Poleg tega pa si na teh tečajih izpopolnimo svoje znanje in si pridobimo mnogo koristnega za svoje življenje. To nam dokazujejo poročila o delu slovenske kmetske mladine. SLOVENSKO PREKMURJE VSTAJA! Novo življenje vstaja med našim prekmurskim ljudstvom. Vsa krivica in peza sedanjega časa drami v našem človeku zavest, da mora sam prijeti za ojnice voza, ki mu pravimo življenje. Spoznati mora, da ga tuja, »gosposka« pamet ne bo pripeljala v boljše življenje. Naš kmetski človek ima svojo pamet in po njej bo živel in delal, delal zase in za vse tovariše in sotrpine po vsej slovenski zemlji. To hotenje in voljo je pokazal prosvetno-or-ganizatorični tečaj, ki so ga priredila naša prekmurska Društva kmetskih fantov in deklet v Murski Soboti v nedeljo 11. aprila t. 1. V predavanjih, ki so jih imeli razni predavatelji, med temi Zvezin predsednik tov. Kronovšek in predsednik ptujskega pododbora tov. Tomažič, so se udeleženci seznanili z idejnimi tokovi, ki gibljejo današnji svet, z vsebino kmetske ideje, ki naj nas druži, spoznali so važnost organizacije in pomen združevanja. Priprave za tečaj je vodil tov. Rudi Čačinovič iz Rakičana s sodelovanjem voditeljev posameznih društev. Udeležilo se ga je 30 tova- rišev in tovarišic, samih zavednih in bistrih fantov in deklet iz našega Prekmurja. Trajal je ves dan, med odmori pa so udeleženci pridno razpravljali o društvenih zadevah. Zborovalci so odšli na svoje domove, poln-i trdne volje za delo v korist naše vasi in kmetskega ljudstva. Prav gotovo se bo tečaj drugo leto zopet vršil. Seme pa, ki je padlo v tečaju na rodovitna tla, naj rodi obilen sad. Naša dekleta delajo! DONAČKA GORA Pod Donačko goro pri Rogatcu se je vršil od 16.—27. februarja t. 1. prikrojevalni tečaj, ki ga je vodila članica Ženskega odseka Zveze tov. Rezika Horvatičeva. 17 deklet, žen in gospodinj je z velikim zanimanjem, pridnostjo in požrtvovalnostjo obiskovalo tečaj, ker so se zavedale, kako potrebna jim je taka izobrazba. Na tečaju so se tovarišice vadile in učile v krojenju ženskega in moškega ter otroškega perila in obleke. Prav tako so izdelale razna manjša ročna dela ter si s tem okrasile svoje perilo. Delo, ki so ga izvršile v kratkem času, jih bo bodrilo k še večji delavnosti. GRAHOVO Tudi dekleta, žene, matere in gospodinje iz Grahovega pri Cerknici se zavedajo, kako važna je zanje strokovna izobrazba. Življenje terja od nas težko delo, zato se je treba zanj vsestransko pripraviti. 15 udeleženk je od 1. do 14. marca t. 1. vneto in pridno obiskovalo prikrojevalni tečaj, ki ga je vodila tov. Anica Horvatičeva iz Krške vasi. Uspeh svojega dela so hotele pokazati tudi drugim. Vendar je bila razstava prepovedana. Ob tem so tem bolj spoznale one in vsi drugi, da ves naš napredek zavisi od nas samih. Nihče ne ho pomagal kmetskemu človeku, nasprotno, njegovo delo za napredek naleti na mnogo ovir. To nam je dokaz, da mora priti rešitev iz nas samih, če bomo samostojni, delavni, odločni in združeni v močni organizaciji! ZAGRADEC NA DOLENJSKEM Naše mlado društvo v Zagradcu na Dolenjskem se je na velikonočni ponedeljek prvič predstavilo v javnosti. Priredili so veseloigro »Vdova Košlinka«. S to svojo prvo prosvetno prireditvijo so dokazali, da imajo trdno voljo do dela in napredka, še 1m)1 j so pa dokazali veliko ljubezen do svojega mladega društva. Niso se ustrašili ne truda ne žrtev, od prvih vaj do predstave so složno in požrtvovalno delali. To je pokazala priredi- tev sama. Večina igralcev je to pot prvič nastopila na odru, vendar so vsi pokazali lepe uspehe. Pepca Koželj kot odločna vdova Roš-linka, Francka Zavodnik kot poslušna hčerka Manica, Angela Jerše kot njena odkrita prijateljica Tončka. Prav dobro je igral postavnega Janeza Maks Jakoš, istotako Balantač. Lepo igro so pokazali snubci Alojz Kralj kot Tomažin, Marjan Žitnik kot Blažon, Ivan Hrovat kot Gašper, Janez Zavodnik kot Jerneje in vsi ostali z režiserjem Jožetom Jakošem, ki je vodil to mlado igralsko družino. Vsem želimo, da bi ostali dobri in trdni delavci naše vasi. -H■ ZBOROVANJE IN ZLET KMETSKIH DEKLET V Celju se bo vršil v nedeljo 30. maja t. 1. sestanek zastopnic Ženskih odsekov naših društev iz vse Slovenije. Udeležba — naša dolžnost! Na to opozarjamo vse naše tovarišice načelnice odsekov in tovariše predsednike pododborov in društev, ki naj poskrbe, da bo vsako društvo zastopano na tem sestanku. — O zletu, ki bo s tem v zvezi, o kraju, času in drugih podrobnostih, bomo sporočili v okrožnici. — Ženski odsek Zveze. Rudolf Mohar: Na plan! Hitimo, orači, sejalci, kopači, ker dan se budi. hitimo, orači, sejalci, kopači, ko vse že brsti! Hitimo orači, sejalci, kopači — ledine orat, hitimo, orači, sejalci, kopači, mudi se sejat! Hitimo, orači, sejalci, kopači, plevel že kali, hitimo, orači, sejalci, kopači mudi se, mudi! Iz zrnja bo klasje bogato pognalo — polja blagoslov, a seme, ki nam ga to žito bo dalo, nam rod obrodilo bo nov! Andrej Hrastar: Zgodovina nam priča Ko pregledujemo najstarejšo zgodovino narodov, povsod vidimo, da je bil kmetski človek zatiran, Kakor v Egiptu, tako tudi v vseh drugih starih državah ni bil kmet lastnik svoje zemlje in pridelkov, ni jim sam določal cen, ni odločal o državnem življenju. Sužnji veleposestnikov Na Babilonskem je kmet že v najsta-rejšili časih moral jemati zemljo v najem in plačevati visoko najemnino. Pa še drugače so ga izkoriščali. Če mu je spomladi zmanjkalo žita za setev, ga je mogel vzeti na posodo samo pri veleposestniku. Ta pa je jeseni terjal visoke obresti. Ker je bila zemlja suha, dežja pa malo, so morali kopati kanale in napeljevati vodo iz rek, da je napajala polja. Te kanale je gradil veleposestnik, kapitalist, a kmet mu je moral zato dajati vsako leto četrtino pridelka. V Grčiji so po nekaterih krajih spremenili veleposestniki svoja velikanska posestva, polja in njive v pašnike za ovce, ker so dobili od njih več dobička. Kmeta-najemnika, ki je to zemljo obdeloval, so spodili, da je moral po svetu. V veliki rimski državi so si bogataši nagrabili toliko zemlje, da je ves kmetski stan bil brez nje in torej le delavec svojega gospodarja. Življenje kmetskega človeka Pri vsem tem je gotovo, da je bilo življenje kmetov težko in žalostno. Grški modrijan Solon je pisal o grških kmetih: »Kmet je postal popolen suženj. Mnogi so ušli s posestev, ker so jih pregnali dolgovi, potepajo se kot tujci iz kraja v kraj.« V Rimu sta se potegnila za kmete brata Graha in eden izmed njiju je govoril pred vlado: »Divje živali imajo svoje brloge, vsaka ve za svoje ležišče. Samo oni, ki se borijo in umirajo za rimsko državo, nimajo drugega kot zrak in svetlobe. Nimajo ne svojih hiš ne ognjišč, klatiti se morajo po svetu z otroci in ženami. Lažejo vojskovodje, ko v bitkah navdušujejo vojake, da branijo svojo zemljo, ker nihče od teh nima niti toliko svojega, kar bi z dlanjo pokril. Prelivati morajo svojo kri in umirati samo za razkošje in bogastvo drugih.« Borbe kmetskega ljudstva proti izkoriščanju V vseh časih si je kmetski človek želel izboljšati svoje težko življenje. Vedno pa je spoznal, da mu bogata gospoda noče dati pravice in svobode. Ljudstvo si jo je začelo samo iskati. Tako nam zgodovina pripoveduje o mnogih kmetskih puntih v Grčiji, rimski državi in po drugih pokrajinah. Povsod je ljudstvo zahtevalo, da jim bogataši dajo zemljo, da odpravijo visoke davke in dajatve ter tako omogočijo kmetskemu človeku svobodno življenje na svoji zemlji. Plemstvo je v krvi zadušilo vse upore in kmetski človek je bil v času, ko so prihajali v rimsko državo novi narodi, med temi tudi Slovani, popolen suženj, ki je delal na tuji zemlji za druge ljudi. WlKMETSKI MLvODER, Kašne igre naj igramo? V zadnji številki »Grude« smo na kratko govorili o prostoru, kjer igramo, to je oder in vse, kar spada k odru (različne kulise, oprema odra itd.). Ce imamo oder in hočemo prirediti predstavo, se najprej vprašamo: Katero igro se bomo naučili? Tu pridejo različne težave. Prva je ta, da tisti, ki igro izbira, ne pozna vseh del (kar je seveda razumljivo), če jih pa pozna, jih težko dobi. Poleg tega se mora pri izbiri primerne igre ozirati na različne stvari: nekje ni oder zadostno velik in opremljen, manjka primernih kulis, raznih naprav na odru in primernih oblek, kot jih igra predpisuje, in podobno. Druga težava so igralci. Kaj pomaga, če nam kakšna igra še tako ugaja, če pa nimamo zadosti ljudi, ki bi igrali (zlasti ženskih moči primanjkuje navadno). Seveda smo primorani pri izbiri igre paziti tudi na to, kaj ljudje, radi gledajo. Kaj moramo posebno vedeti Vendar bi moral vsakdo, ki pripravlja igro, vedeti tole: Igre, to so: veseloigre ali komedije, resne igre ali drame, žalostne igre, žaloigre ali tragedije, se razlikujejo od povesti in romanov v tem, da povesti beremo, v igri pa nastopajo živi ljudje, ki jih na odru predstavljajo igralci. Kakor je dobra samo tista knjiga, ki opisuje resnično življenje, ki od nje, ko jo preberemo, nekaj koristnega dobimo, prav tako je dobra le tista igra, ki prikazuje resnično življenje, lepe in slabe strani ljudi. Pokaže nam, kako se vse lastnosti človeka-v življenju izkažejo. Igra naj bo torej ogledalo našega življenja, kjer gledamo vse svoje lepe 111 grde lastnosti. S tem nas igra vzgaja, sili nas, da razmišljamo o stvareh, ki se v igri godijo. Začnimo z lažjimi igrami V tistih krajih, kjer do zdaj še ni bilo nobene igre, ali pa že dolgo, ne, ali pa le malo, bomo priredili lažje stvari, da bodo ljudje razumeli. Potem počasi izbiramo vedno težja dela. Ponekod igrajo in gledajo radi samo veseloigre. Vendar je potrebno, da vzamemo tudi kakšno resnejšo igro (dramo) ali celo žaloigro (tragedijo). Če bomo res dobro igrali, bo na ljudi vplivala in jim ugajala. Pri nas imamo mnogo najrazličnejših iger, toda med njimi je le malo dobrih, takih, ki jim je vsebina vzeta iz kmetskega življenja, ki ga prikazuje v pravi podobi in ki obravnava današnji čas. Zve-zin dramatski odsek bo skušal zbrati do konca leta vse res dobre slovenske igre in bo podal v »Grudi« njih seznam, opis in oceno. J. T.: Zakaj igramo? Vsaka dobro izvedena igra nam nudi mnogo koristnega, zanimivega in vzgojnega. Zato radi igramo! Komu nudi dobra igra največ? — Vsem: igralcem, gledalcem in društvu, ki igre organizira. Igralci se pri igri vadijo v dobrem nastopu, pravilni izgovorjavi in lepem glasu. Vsak človek ima nekaj daru za bi na ugledu, pa tudi materijalno pomoč dobi, s katero krije svoje zahteve. V splošnem se goji v igralski družini družabnost in tovarištvo. Igralec, ki že več let vestno sodeluje v kaki igralski družini, se je tako izvežbal, da se takoj loči v družbi od povprečnih sovrstnikov po sigurnem nastopu in lepem vedenju. Zato pač važnosti iger ne podcenjujmo ter se po krajevnih prilikah v okviru možnosti pri njih čimbolj udejstvujmo! Na naša vprašanja v prvi številki »Grude«, s katerimi smo se obrnili na naše dramatske odseke, da tako skupno obravnavamo naše. igralsko delo, smo dobili več dopisov. Gornji se nam je zdel najboljši, zato ga priobčujemo. Posnemajte! k. s Skrivnosti divjega petelina Gozdič je že zelen, travnik je razeveten, ptički pod nebom veselo pojo . . . Narava je kakor odprta knjiga. Mnogi ljudje pa hodijo in živijo v njej, a je ne poznajo. Kdor se pa le malo poglobi v njene skrivnosti, bo spoznal, da se vse, kar se godi v njej, vrši po posebnih, strogih zakonih. Tudi divjega petelina še ne poznajo vsi ljudje. Še manj pa poznajo njegovo petje. Samo lovci so ga že slišali peti. Divji petelin ie svojevrsten ptič kurjega plemena. Na pogled je izredno lep, posebno pri petju, ko v posebni drži izraža svoj ponos in dostojanstvo. Zelo čudno je njegovo obnašanje pri petju. Vsak lovce ve, da poje mlad petelin hitreje in manj previdno kot star, ki poje včasih na časovno razdaljo 5 minut. Ločimo dve vrsti petelinov, in sicer: velikega petelina, ki biva v nižjih legah naših gozdov kot n. pr. na Konjiški gori, na Mrzlici, v Polhovgrajskih Dolomitih, na Pohorju, na Dobrovljah itd., ter malega petelina ali ruševca, ki živi v naših višjih gorkih gozdovih. Čas ljubezni . . . Veliki petelin hodi pet vedno na isto mesto. Poje navadno zvečer oh sončnem zahodu. Pričetek rastitve (parjenja) sc začne pri divji kuretini že v zgodnji pomladi. Ko se zaCri.:-narava prebujati, sc vzbudi v srcu tega ptiča ljubezen. V naših krajih se začne rastitveno petje koncem marca in traja do cvetočega maja. Veliki petelin poje 6—10 tednov. Ob pomladni rastitvi začne petelin peti že zjutraj, še preden je napočila jutranja zarja. Večkrat, posebno če sije luna, poje petelin že ob 2. uri zjutraj. Če pa je slabo vreme, oblačno ali deževno, pa prične s petjem pozneje. Rastišče (prostor parjenja) izbere samica -kura. Kure pridejo prve na ta prostor, potem šele prileti petelin. Poznamo dve vrsti rastišč in sicer tista, kjer poje po več. petelinov, in druga, na katerih poje navadno samo po eden. igralca, a pri igrah se večkrat odkrijejo pravi talenti s prav posebno razvitimi sposobnostmi. Gledalci si nehote vežbajo čut opazovanja ter se ob vsebini igre kulturno vzgajajo, izobražujejo ali razvedrijo, kakršen je pač značaj igre. Vsaka igra ima določen cilj: prikaže ljudske šege in običaje, graja in biča človeške slabe navade in lastnosti (pijančevanje, pohlep po denarju in bogastvu), ali poveličuje in uveljavlja dobre in lepe lastnosti (pravičnost, strpijivost, poštenost, ljubezen do bližnjega itd.) ali pa je zgolj razvedrilnega značaja. Društvo samo ima poleg moralne koristi, ki jo daje sama igra na eni strani igralcem, na drugi gledalcem, še indirektno (neposredno) korist, ker prido- Čudna pesem Večina naših ljudi misli, Tudi jaz se vam najlepše zahvaljujem iti bom posvetil največjo pozornost zdravju milostljive in otročička!« Kar prevzelo ga je plačilo, kakršna so še v mestih redka. Tako zadovoljen je malokdaj. V nekaj urah 10 tisoč dinarjev zaslužka je že /h T. S.: Kmetska dekleta zdramimo se! V današnjih časih vse tarna in se pritožuje čez težko življenje, krizo in druge težave. Le iz vrst nas, kmetskih deklet, ni slišati glasnejših pritožb, kljub temu, da prav me vse to še najbolj občutimo. V meščanskem časopisju nam večkrat očitajo svilene obleke in nogavice. Poleg tega zatrjujejo, da se nam zato slabo godi, ker ne živimo več tako skromno kot so naši predniki. Me, kmetska dekleta, vprašamo vse one ljudi, ki to pišejo, če tudi njihove hčerke hodijo raztrgane in v platnenih oblekah? Mislimo in prepričane smo — da ne! Marsikaj smo si tudi same krive. Posebno še zato, ker nam manjka izobrazbe. Morale bi biti veliko bolj izobražene, kot smo. Za čas, v katerem živimo, smo vse premalo pripravljene. Same ne moremo kaj posebnega doseči, drugi se pa za nas ne zmenijo. Celo naši tovariši-f ant je so na boljšem. V raznih šolah zdravnika loterija, za navadnega zemljana pa glavni dobitek! ..Tu se špeglaj, brunina duša** Tresk je računal, da bo zaslužek imeniten, kaj takšnega pa še v sanjah ne bi bil verjel. Za nas — trpine je pa takšen dogodek uganka, katero bi rešili le z veliko težavo! Saj dobro vemo, da pri nas računa babica porodnici od 50 do 100 dinarjev — kakršne so pač premoženjske razmere. Veliko vzeto, za ta denar bi bilo oskrbljenih najmanj 10:) mater-porodnic ali po naše: dve fari skupaj v enem letu. Pa recite: Ali je kriza, ali je ni?! imajo več prilike, da se izobražujejo. Za nas tega ni. Par gospodinjskih šol nam ne zadošča in še te niso tako urejene, kot bi bilo potrebno. Pa tudi obisk teh šol je radi gmotnega stanja za nas, kmetska dekleta, nemogoč. Radi tega je nujno potrebno, da se pričnemo same izobraževati. V Društvih kmetskih fantov in deklet je naše mesto, kjer imamo dovolj prilike, da se izobrazimo. Naša organizacija, posebno pa knjižnica in čitalnica nam mora biti naše drugo ognjišče! Razen tega pa smo tudi precej brezbrižne. Vprašajmo se samo, koliko smo storile za našo »Grudo«? Prav malo, ponekod pa skoro nič! Še sedaj je mnogo tovarišic, ki »Grudo« prav malo poznajo. To nam ni v čast! In kaj smo do sedaj za njo napisale? Malo! Zato je naša dolžnost, da v tem oziru posnemamo tovariše, ki so marljivejši kot me. Skušajmo jih prekašati! Kmetska dekleta, zdramimo se tudi me! Zadosti je spanja! Na delo za kmetsko kulturo in naše glasilo »Grudo«, ki Milk Kmetska zena in dekle, ZA NJENE ROKE IN 3R.CE naj bo naša delovna njiva. Naša dolžnost je, da jo skrbno obdelujemo! Kar bomo nudile »Grudi« me, to bo nudila tudi ona nam! Dekleta iz naših vasi! Ne stojmo ob strani, čitajnio in pišimo, da se izobrazimo in usposobimo za delo, ki nas čaka! Korajžno in složno na delo, ker le v slogi in delu je moč! * Kaj sadimo in sejemo na vrtu v maju CVETICE, ki si jih sejala v lončke, zaboje ali v toplo gredo, lahko zdaj, če so dovolj velike, sadiš na stalno mesto. Pri presajanju pazi, da k rastlini, ki jo vsadiš, zemljo pritisneš, sicer se ti rastlina le slabo prime, ali pa tudi posuši. ZELENJAVA: Seješ: špinačo, solato, kumare, grah, fižol in mesečno redkvico. Sadiš pa: 1. paradižnike v razdalji 40—50 cm, da jih pozneje lahko lepo razpelješ. Pri paradižnikih pusti le po dva vrha, vse druge zalistke in poganjke pa redno odtrguj; 2. zgodnje zelje, navadno in rdeče; 3. cvetačo (karfijolo); 4. papriko. Paprika rabi mnogo vlage, zato jo moramo poleti stalno zalivati; 5. rdečo peso, ki jo moraš prav tako saditi 10—15 cm narazen. To peso pri nas veliko premalo poznamo. Radi redilnosti in osvežujočega okusa bi je ne Linelo manjkati v prav nobenem vrtu. Prav tako je, bodisi kakorkoli, pripravljena, tudi zelo lahka jed, ter je zelo priporočljiva, napravljena z oljem in limoninim sokom za bolnike. Vse te sadike, ki jih kupiš ali pa vzgojiš doma, pazi, da ne bodo preveč visoke, pa tudi ne preveč nežne, da bi ti jih lahko zlomila najmanjša sapica ali pa bi ti jih umoril tudi najmanjši mraz. H. Š.: \ Zdravljenje — brez zdravnika Zdravje vsi cenimo, čeprav zanj rfe storimo vedno tega, kar bi bilo najboljše in najbolj pametno. Bog je zdravje dal, Bog bo za nas skrbel — so mislili nekdaj! Mi danes mislimo drugače: Kdor si sam pomaga, temu Bog pomaga. Zavedamo se, da moramo za svoje zdravje skrbeti sami. V tem smislu začenjamo v našem listu z zdravstvenim poukom. Badi bi ga pisali skupno — naravnost ali preko urednika —, lioteli bi, da bi ge naši čitatelji v tem oddelku pogovorili med seboj o vsem, kar se tiče njihovega zdravja, da bi iskali in našli smernice za zdrav način življenja. Nočemo nadomestiti zdravnika! Podobni bi bili babi, ki »zdravi s coprni-jami 9 far naokoli«. Vseeno je, če vidi bolnika ali samo njegovo vodo! Naša naloga vobče ne bo v zdravljenju posameznih bolezni. In vendar hočemo zdraviti. Kako? Kako si pomaga mo ? Pomagali si bomo s primerom, da se bomo bolje razumeli. Dveletni otrok se kaj lahko popari s kropom, ker se sam še ne zaveda nevarnosti, kajti njegova mala glavica še ni tako izkušena, da bi premislila: Ne smem biti neroden, mogel bi prevrniti lonec, vrela voda pa bi se razlila po meni in me poparila. Starši pomagajo otroku počasi do lastnih izkušenj, življenje ga izuči. Ali niso bili ljudje, ki so živeli v prazgodovinskih časih od lova, po brlogih, ki še niso znali obdelovati polja, v primeri z današnjimi tehniki (poljedelski, gozdarski, stavbni, rudarski, kemijski, strojni in elektro-inženjerji), ki n. pr. vedo, kako navadna vodna para žene lokomotive, kako elektrika sveti in dela itd. na takšni razvojni stopnji, kot dveletni otrok v primeru z izkušeno gospodinjo? Človek raste, človeška družba tudi — pri nas pa včasih odrasli ljudje o zdravju ne mislijo vnaprej toliko, kot mislijo otroci, ki ne segajo več z golimi rokami v krop. Ne verjamete? Strašne posledice Gotovo ste že videli dve-, triletnega otroka, ki je zaostal v razvoju. Z veliko, oglasto glavo, zakrivljenimi nogami, slabimi zobki, z mehkimi, na krajih kot n. pr. v zapestju odebelelimi kostmi. Mati je malega povezovala kot razbojnika, skrivala ga je pred soncem in svežim zrakom, phala je v njega zdrob (gris, gres) in kravje mleko in zato je otrok moral dobiti bolezen, ki ji pravijo zdravniki »rahitis«. Vzemimo, da je otrok dekletce, in da se je v poznejših letih izlizalo — čeprav so rahitični otroci neodporni napram vsem drugim otroških boleznim in jim lahko podležejo. Vendar je rahitis zapustil usodno sled na kosteh, ki radi nepravilne prehrane niso mogle prav zrasti. Dekletce je doraslo v ženo, ki naj bi rodila. Radi zožene medenične kosti in ker ni bilo blizu zdravnika, ki bi rešil nesrečno mater in otroka, sta na porodu oba umrla. Trpljenje in prerano smrt bi mogla in morala preprečiti že pred leti tista mati, ki je skrbela slabo za svoje dekletce. Najbrže ji ni manjkalo ljubezni, pač pa znanja. In fantje — kako se včasih igrajo z zdravjem! Izzivači n. pr., ki hodijo v gostilne z noži! Marsikdo potem trpi in se tolče po glavi. Prepozno je ... Pamet je boljša kot žamet Ozdraviti našo vas, našo deželo neznanja, škodljivih navad in bolezni, proti katerim ne pomagajo romanja, pač pa pamet, to naj bo naš skupni namen. Največkrat je resnica, da mora zdravnik skrbeti za tistega, ki sam ne zna skrbeti za svoje zdravje - • ali pa tega ne more. To je pa drugo poglavje in tudi o tem se bomo še pomenili. Žena podpira, kar se zdravja rodbine tiče, še več kot tri ogle pri hiši. Zalo bo prostor v tem delu »Grude« odprt in posvečen predvsem našim dekletom in ženam. Zdravilna moč zelenjave ZDRAVILNI CAJ Cele rastline dišeče vijolice očistimo in nad pečjo osušimo. Prav tako tudi pripravimo celi-rastline cvetočih jagod. V gozdu naberemo prvenec ali dišečo perlo (valdmajster), ki cvete v aprilu ali maju. — Istočasno natrgamo mlado robidovo (ostrogovo) listje. Največkrat nabe remo cvetočega lipovega cvetja. Vse le rastline skrbno osnažimo in dobro posušimo. Shranim > jih v pločevinasti (plehnati) posodi, papirnati škatlji ali platneni vrečici. Pozimi prevremo v vodi primerno količino tc mešanice ir- dobimo zelo zdravilen čaj. Kuhamo lahko tudi vsako posebej in sicer je čaj iz jagode dobro sredstvo proti prsnim katarjem in kašlju. Lipa zdravi prehlade in prsne bolezni (potenje) Robida je dobro sredstvo za čiščenje krvi. Prvenec omili bolečine v trebuhu in učinkuje pri prehladu. Ta čajna mešanica je dobra tudi za otroke. Zanje dodamo pol mleka in osladimo. CAJ IZ BREZOVEGA LISTJA Brezov čaj je zelo zdravilen in najbolj vpliva ua sečne (voda) organe in silno pospešuje ustvarjanje in izločenje seča (vode) iz člov>-. škega telesa. Zato je zelo priporočljiv za vse, ki imajo vodenico in revmatizem. KAKO PRIPRAVIMO CAJ? Brezovo listje natrgamo v zgodnji pomladi, ko je še popolnoma mlado. Letos je breza ozelenela šele sedaj, koncem aprila. Natrgano listje razprostremo na velike pole papirja ali kakršnokoli platno ali rjuho, dobre so tudi čiste deske. Tu ga počasi in oprezno sušimo na suhem in zračnem prostoru. Ko je popolnoma suho, da v roki šušti, ga shranimo v zračnih vrečicah iz organtina (redko platno) ali pa v lepenkastih zavitkih. Za eno skodelico čaja vzamemo en ščepec (kolikor primes enkrat s tremi prsti) listja, katerega polijemo z eno petino litra (dva deci) vrele vode. Nato ga pustimo nekoliko zavreti in ga odstavimo za eno do dve uri. Nato čaj odlijemo in najbolje je, da ga popijemo takoj. Ta čaj pijemo lahko med jedjo, naj bo hladen ali mlačen. Njegov okus je nekoliko grenak, zato ga lahko sladkamo s sladkorjem ali z medom. * ZDRAVILNE ZELENJAVE Vsaka pametna gospodinja je že spoznala, kako veliko vrednost ima zelenjava tudi za naše zdravje. Glavnata solata n. pr. osvežuje in izborno vpliva pri zaprtju, ki je največkrat vzrok mnogih bolezni. To so predvsem kožni izpuščaji (mozolji), nervoznost, slaba prebava in tek. Delovanje ledvic, ki čistijo kri, podpira uživanje špinače, kakor tudi čebule, ki poživlja še posebej delovanje slabega želodca. Češenj pospešuje prebavo in odstranjuje iz črevesja vse nezdrave vsedline. Zelena (zeler) jako dobro vpliva na živce in zdravi revmati- Peter Rupar: Mreža bele groze Roman »Nekdo, ki ve,« se zasmejeta obe dekleti hkratu tako razposajeno, da Manica užaljeno obmolkne. m. V cerkvi in okrog nje se gneto romarji, po stopnicah ponujajo kramarji svojo drobnjavo. Vse je blagoslovljeno, pravijo, in vse kakor nalašč za odpustke. Tu so podobice in molki, križci in svetinjice, razglednice in druga drob-njava, s katero nemška in židovska industrija služi težke milijone. Vstopnina v nebesa je pa vendar tako vabljiva, da se ljudje pulijo zanjo. Vsakdo boče ne le zase, ampak tudi za svoje dobiti vsaj neznaten spominek. zem. Paradižniki in cvetača (karfijola) ter šparglji (beluši) čistijo kri in zdravijo slabokrvnost. Korenje, ki vsebuje veliko množino železa, bo zelo koristilo onim, ki so brez teka in še nervozni povrhu. V Ameriki uživajo doječe matere mnogo surovega (ne kuhanega) korenja, da okrepe kri z železojn in tako krepilno vplivajo na materino mleko — hrano otroka. ŠPINAČA Ta vrtna rastlina je zdravilna posebno za doraščajoče otroke in slabotne ljudi. Špinača vsebuje mnogo železa, ki je potrebno pri tvorbi krvi. Uživamo jo kot prikuho (zos). Dobro oprane liste špinače skuhamo v slani vodi, odcedimo, sesekljamo ter jo damo na prežganje. Zalijemo jo z vodo, pridenemo prav na drobno zrezanega češnja osolimo in predno jo damo na mizo, ji še dodamo par žlic kisle smetane. Dobro je tudi, če dodaš mleko. — Prav tako dobra in po vsebini redilnih snovi še boljša je tudi špinača, napravljena iz mladih kopriv. Pri nas vse premalo jemljemo od narave to, kar nam sama nudi. Koprive, pripravljene prav tako kakor vrtna špinača, ne zaostajajo niti po okusu za njo. S tem si prihranimo tudi prostor na vrtu, ker sejemo na tisto mesto, ki je namenjeno za špinačo, takrat, dokler so koprive še mlade, kaj drugega. Prav tako pa prihranimo tudi denar za seme, če si ga nismo v jeseni sami pripravili. V cerkvi je vse kakor zamaknjeno. Na stotine ponižanih in potrtih src se v bojazni sklanja pred grozo neznanega, pred močjo Večnega in prosi milosti, usmiljenja in pomoči. V žarkih barvah slika pridigar na leci božjo veličino, božjo ' jezo in božjo dobroto. Strašno je grmenje o grehu — in vsa srca se odpirajo in s skrbjo svetijo po najbolj skritih kotičkih, kje je skrita še kakšna pregreha. Dekleta drhte. Ali je res vse tako grozno in strašno, da jim ni pomoči? Fantje postajajo resni. Čemu so na svetu, če desno in levo preži samo greh nanje? Starejši možaki poslušajo kakor kipi. Življenje jih je utrdilo, skovalo jih je in zjeklenilo. Besede tekajo na uho, v dušo ne najdejo odprtih vrat. Zenske ihte. Ni jih strah le zase, še vse bolj so v skrbeh za mladi rod. Kaj Mi se dvigamo! V današnjem času razrvanih razmer spoznava kmetska mladina, da je njena rešitev v skupnosti in enotnosti in njena moč v lastni neodvisni organizaciji. Kmetska mladina ne more slediti zastarelemu času, ko drug drugemu kopljejo grob, temveč uvidi potrebo po skupnem nastopil vse slovenske kmetske mladine v lastni neodvisni organizaciji. V tej najde kmetska mladina zatočišče, kjer se prosta vsakih vplivov izobrazuje in pripravlja za borbo, ki naj prinese kmetskemu človeku upoštevanost, mu vrne čast in pravice. Vedno je večji krog tovarišev, cedilo številnejše so njihove vrste, ki spoznajo resnico, ki leži v preprostih besedah svoboda, upoštevanost, čast, pravice kmetskemu človeku! Naša organizacija se širi, nova društva vstajajo! Novi tovariši in tovarišice stopajo v naše vrste, da z nesebičnim delom doprinesejo k uresničenju naših velikih ciljev v blagor naše skupnosti. V slogi in delu vstajamo! bo z dušo Ančkino in Janezovo, kaj bo z Marjeto in Andrejem, kaj bo z vsemi mladimi debli in cvetkami, ki sanjajo povsod o soncu in ne vidijo kač, ki sikajo strup proti njim? In v skrušenosti se upogibajo kolena. Kleče romajo ljudje okrog oltarja milosti, po kolenih drsajo vsi ti ubogi, izmučeni in zgarani ljudje. Grivarica je zadovoljna in sama sebe vesela, ko ima leto za letom toliko uspeha. Nje se prav za prav ne dojmi več niti grožnja niti obljuba; kajti Reza ve samo to, da jo je življenje ogoljufalo. Kje daleč v minulosti je že utonila njena mladost. Vse, kar je nekoč sanjala in upala, ko je v mesečini poslušala fantovsko netje, se je izprevrglo v sam oelin. S kora odmeva: »Ljuba mati v zarji zlati, ti tolaži nam srce -—« ČRNELAVCI Tudi v našem kraju smo ustanovili Društvo kmetskih fantov in deklet Črnelavci - Veščica. I’ri svojem delu smo naleteli na mnoge ovire izven nas, končno pa smo le imeli ustanovni sestanek, na katerem smo si izvolili pripravljalni odbor, ki naj izvede ob sodelovanju vsega članstva ustanovitev našega društva. Nič kaj lahko ni bilo naše delo, toda zaupamo v bodočnost, ki bo nagradila naše delo, da bo obrodilo stoteren sad. Vse za našo skupnost! ŠT. JANŽ NA DOLENJSKEM V jezo naših nasprotnikov bo z zelenečo se pomladjo zaviliral nad našo vasjo zeleni prapor, pod katerim se bodo združili vsi kmetski fantje in dekleta, ki hočemo pošteno delati za napredek naše vasi. Že koncem januarja smo iineli ustanovni sestanek, na katerem je bil izvoljen pripravljalni odbor. Dne 14. marca pa se je vršil ustanovni občni zbor, na katerem je bil izvoljen za predsednika društva tov. Milan Vsa cerkev poje in glasovi se zlivajo v bučen val, ki poveže navzoče v eno samo razvneto celoto, Grivarice pa ne omami niti to navdušenje. Ko kleči ob steni, polni zahvalnih slik in spominskih daril, se njen pogled nehote dotakne male podobice v preprostem okvirju: na belem prtu je izvezeno rdeče srce, prebodeno z mečem. Iz srca kaplja kri, a iz krvi se razcvitajo rože. Spodaj -'e v (neokretni pisavi izvezen napis: MATERI MILOSTI V VELIKI STISKI NESREČNA MATI R. G. Grivarica se zdrzne. Dan in letnica jo spomni vseh bridko lepih dni, ki jih je preživljala tedaj, ko je prinesla to podobico Mariji v dar. Kaj je že minilo let odtlej! Grivarica je bila tedaj brhko in vedro dekle. Nič ni vedela o življenju, nič hudega o svetu. Kanior se je ozrla, je sijalo son- ODMEVI IZ NAŠIH VASI \ Maj<‘en, podpredsednika tov. Mirko Prijatelj in Alojzija Strnad, tajnika Stanko Repše, blagajni-.ka Henrik Zdešar. Že takoj na ustanovnem občnem zboru smo ustanovili pevski in godbeni odsek. Tovariši, mi smo trdni in odločni za skupno stvar. ŠMARTNO OB DRETI Kljub nasprotju in zaprekam smo sklicali 2. februarja t. 1. v naši vasi Šmartno ob Dreti ustanovni sestanek kmetskih fantov in deklet. Sestanka se je udeležilo prav lepo število fantov in deklet, ki so izrazili željo po ustanovitvi lastnega društva. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, katerega predsednik je tov. Franc Remic, podpredsednik Mirko Levar, tajnica Zora Obleščak, blagajnik Joža Glojek. Začeli smo z najboljšo voljo in jasnim načrtom: pokazati moč in delo naše kmetske mladine. VACE PRI LITIJI Na Vačah smo imeli občni zbor našega društva 28. februarja t. 1. Za predsednika je bil izvoljen tov. Albin Kristan; za tajnika tov. Ivan Škafar: za blagajničarko tov. Kristanova. ce, kamor je stopila, je bilo polno cvetja okrog nje. Doma je bila bajta polna revščine in otrok, toda Reza ni čutila siromaštva. V svežem zdravju je bila skromna in zadovoljna s tem, kar ji je nudilo življenje. Ko je nekoliko odrasla mlade-tina za njo, je šla Reza služit v trg, da bi olajšala življenje sebi in svojim. Pri Kladarju je služila, bogatem trž-kem gostilničarju, kjer se je shajala gospoda s sodnije in slavarstva. Za novo deklo so se radi ozirali mladi in priletni, gospodje iz pisaren, orožniki in celo godrnjavi birič Jokelj, ki se ga je Reza bala, ker je imel tako strašansko dolge brke in kapaste obrvi, kakor da služi samemu peklenskemu liudiču. Imel pa je Jokelj sina, ki je bil, ves gosposki in se je učil na visoki šoli za sodnika ali glavarja, če ne še za kaj več. Domov je prihajal samo na počitnice, Kot delegat Zveze se je našega občnega zbora udeležil tajnik Zveze tov. Hočevar. Sklenili smo vsetransko poživiti društveno delo in doprinesti svoj delež k razmahu kmetske misli. LJUBEČNA V nedeljo, dne 28. februarja t. 1. je imelo naše društvo redni občni zbor, na katerem je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik tovariš Franc Orešnik: namestnica tov. Anica Naglič; tajnik tov. Franc Levec: namestnica tov. Fran cka Naglič; blagajničarka tov. Mici Naglič. namestnik tov. Rudolf Slokar itd. Občni zbor je začrtal odboru smernice bodočega dela. Ustanovil se je na novo tudi peTski odsek. SV. FLORIJAN Pri Sv. Florijanu je imelo naše društvo v nedeljo 28. februarja t. 1. svoj redni občni zbor, ki je bil polnoštevilno obiskan. Občnega zbora se je udeležil tudi predsednik Zveze tov. Kronovšek, ki je zbranim tovarišem razložil pomen naše kmetsko-mladinske organizacije in jih vzpodbudil k živahnemu delovanju Izvoljen je bil sledeči odbor: predsednik Janez Grosek; podpredsednica Marija Lončarič; v ostali odbor pa: Fran Širec, Pepca Stojnšek, Avgust Trampuš, Albert Širec, Terezija Fi-deršek, Matilda Grosek, Jakob Žerak, Anica Lipnik. Nadzorni odbor pa je sledeč: Štefan Bučman, Srečko Sekirnik. bil pa ni kar čisto nič podoben očetu. Kolikor je bil stari pregrčav in preodu-ren, vedno nejevoljen in godrnjav, toliko je bil Jokeljnov Mirt prebrhek in vesel, kakor da je ves svet ustvarjen samo zanj. Kadar je bil doma, je tudi Mirt prihajal h Kladarju, a se ni dosti družil z gospodo. Kakor vrtavka se je rad sukal po kuhinji, dražil dekleta in pravil take vesele in čudovite dogodivščine, da so se mu morale vedno vse smejati. Rada ga je videla ne samo natakarica, ampak tudi obe domači hčeri, ki sta se nekaterikrat sporekli zavoljo njega, Mirt pa se je najrajši smukal okrog Reze in jo je znal tako pogledati, da jo je kar poščegetalo pri srcu. Tako se je zgodilo, da je Mirt včasih skrivaj ostal v hiši, ko so gostje že vsi odšli in so bila vsa vrata zaklenjena in zapahnjena. Reza ga je. skrila v svo- ŠMARTNO OB SAVI V nedeljo 7. marca t. 1. je imelo naše društvo redni občni zbor, ki je potekel v najlepšem redu in disciplini. Vsi funkcionarji so storili svojo dolžnost in podali izčrpna poročila. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika tov. Janez Zajc; za podpredsednika tov. Jože Zupančič: za tajnika tov. Ivan Dovč; za blagajnika tov. Franc Hrome itd. Ustanovili pa so se še dramatski, veselični in propagandni odsek. SV. BOLFENK 7. redni občni zbor našega društva se je vršil dne 7. marca v Narodni hranilnici in posojilnici. Bil je dobro obiskan. Iz poročil je razvidno, da je imelo društvo v preteklem letu 9 sej, 7 sestankov, 3 igre, 2 izleta, 5 predavanj, kmetski praznik s tekmo koscev, dirko in sre-čolovom. Udeleževalo se je tudi drugih tovariških prireditev. Delovali so dramatski, ženski in kolesarski odsek, a na novo se je ustanovil strokovno-gospodarski odsek. V odbor so bili izvoljeni tovariši in tovarišice: Joško Tomažič, predsednik; Franc Mlinarič, popred-sednik; Micika Zorjtm, načelnica ženskega odseka; Ivan Štampar, tajnik in Matija Čurin, blagajnik. Imamo tudi knjižnico. Kljub oviram, ki se nam stavijo, delamo neustrašn > naprej! jo belo kamrico in poslušala njegove sladke besede kakor nekdaj v otroških dneh šumenje gozda, ko je v poletni vročini nabirala jagode. In ko se je Mirt s počitnic vračal v mesto, je bila Reza vsa objokana in potrta. Živ krst ni vedel nič o njuni ljubezni; kajti Mirt je želel, da ostane vse skrito in samo med njima. Iz mesta ji je skraja pisal dolga pisma, polna lepih besedi in sladkih obljub, da je bila Reza kar omotična, ko se je opajala in naslajala ob njih. Za božič je prišel zopet na počitnice in tedaj mu je zaupala, kako je z njo. Mirt je prebledel: »Ali si komu kaj omenila?« »Nikomur —« »Molči o tem, če hočeš sebi in meni prav -—« jo je pobožal Mirt po licih in laseh ter ji naslikal življenje, ki mu gresta naproti. Samo letos še, samo teh STRAŽA — VA1.TA VAS Letošnji občni zbor se je vršil 7. marca t. 1. Poročila še nismo prejeli. HAJDINA V nedeljo 14. marca t. 1. je imelo naše d n; štvo II. redni občni zbor z običajnim dnevnim redom. Po izčrpnih poročilih o delovanju v pretekli poslovni dobi, dobi stari odbor razreš-nico s pohvalo. Novi odbor pa je sledeč: predsednik Jurij Cestnik: podpiedsednik V'ojzij Neubauer, tajnica Ida Ogrizek: blagajnik Alojzij Fridl. Ostali odbor je ostal skoro nespremenjen. nekaj mesecev, da bodo izpiti v kraju, potem bo Mirt zares gospod in si vzame Rezo — Zinka ji je rekel Mirt — k sebi za gospo, resnično gospo, kakršna je sodnikova ali glavarjeva. Reza mu je obljubila in ni nikoli prelomila besede. V smrt bi šla zanj, tako ga je imela rada, v pismih pa. ki jih je v dolgih presledkih še nekaj prejela po božiču, ni bilo več nekdanje toplote in tudi ne lepote nekdanjih sanj. Tedaj je Reza zaslutila, da je neovrgljivo odločena njena usoda. Z vedno bolj kruto jasnostjo je spoznala, kaj jo čaka. Ko se ji je približal čas, je morala domov. Od nikoder ni bilo več prijaznega pogleda, od nikoder prisrčne besede. Kakor da je najhujši izmeček, so jo povsod obkladali s psovkami in grdimi, spolzkimi imeni. (Dalje prihodnjičj Uredništvo obvešča Brana: Na Tv°j dopis Ti v kratkem odgovorim v pismu in bom skušal, dati Ti vse že-ljeue nasvete in navodila. Vsekakor se mi zdi, da nisi brez daru, težave v začetku pa naj Te nikar ne plašijo! Pošlji kaj stihov! Pozdravljena in lepa hvala za tvoje prizadevanje v korist »Grude«! J. U. M. p.: Tudi tvoj članek je moral izostati za prihodnjo številko. Pa še pošlji kaj! R. M. L. p.: Tvoj članek olbjavimo prihodnjič! Pošlji še kaj in upoštevaj splošne razmere in potrebe naše vasi. T. S.: En članek smo priobčili, drugi pride na vrsto ob priliki. Vsem ostalim sotrudnikom: Pišite o vsem, kar zanima in teži naše ljudi, skušajte najti krivdo in krivce težkega stanja in. pokazati izhod iz njega. Vse pa jedrnato, preprosto, kratko in živahno! Za prosti čas, naj pride smeh v vas Lopata Črke je treba razporediti tako, da dobiš navpično: 1. ime voditelja bolgarskih kmetov vodoravno: 2. ploskovno mero 3. versko opravilo 4. zdravilo za nagajivce 5. del obleke 6. čutilo Rešitev je treba poslati uredništvu »Grude« do 20. inaja. Dva izžrebana rešilea dobita nagrado v obliki knjige. IZ ODVETNIŠKE PRAKSE Mrčun: »Dolga leta sem se pravdal radi tele hiše, končno sem pa vendarle dobil pravdo.« Kopač: »In sedaj se boš seveda takoj vselil vanjo?« Mrčun: »Da, moj odvetnik mi jo je dal v najem in še celo proti zmerni najemnini. . .« DRAGO PREMIŠLJEVANJE V računski knjigi nekega odvetnika je bilo napisano tole: Ponoči se prebudil in premišljal dve uri o tožbi Jaka Krevljeta: znaša Din 200.—. PIJANČEK SAM S SEBOJ »Preteklo nedeljo je gospod župnik pridigal, da je žganje naš najhujši sovražnik, danes pa je spet povedal, da moramo svoje sovražnike ljubiti. Kaj naj si potem izberem? Boljše je ljubiti — kot pa sovražiti.« V ŠOLI Učitelj: »Čebela te je pičila, praviš, Jožek? Kani pa?« Jožek: »Oh, gospod učitelj, tega ne morem povedati.« Učitelj: »No, če ne tnoreš povedati, pa sedi.« Jožek: »Tudi sedeti ne morem.« MEŠČANI V TRAMVAJU V tramvaj stopi »milostljiva«, vsa našminkana in pobarvana. Vljuden meščan ji ponudi svoj prostor rekoč: »Izvolite sesti, milostljiva.« »Milostljiva« se obregne: »Hvala, ne sedam na tople sedeže!« Meščan: »Oprostite, zaradi vas vendar ne morem nositi ledu v hlačali.« ZAVIDANJA VREDEN Klcpetač »Kaj praviš o lepi gospe Bun-kovi?« Blebetač: »Njen mož je zavidanja vreden.« Ivlepetač: »Kaj pa blebečeš, saj gospod Bunko je vendar že dve leti v grobu.« Blebetač: »No, prav zaradi tega.« I Telefon Hov. 28-47 V LJUBLJANI Brzojavil »Kmehkldom« rog. zadr. z neomojeno zavezo Tavčarjeva ulica 1 Ražun poHno hranilnico Hov. 14.257 RAČUN PRI NARODNI BANKI & \ s? o* ^ .0^ e ❖ x,^ VV ,c^ ^ .j. e* ' .»-'“ V e,^0 Eskontuje menice v o ^ Daje kratkoročna posojila Izvršuje ostale denarne posle Zaupajte denar domačemu zavodu!