6 Pri klasičnih terenskih metodah (npr. sledenje v snegu) se pogosto srečamo z omejenimi možnostmi analize zbra- nih podatkov, posebno s prostorskega vidika. Zato v prispevku na primeru iz Slovenije predstavljava, kako lahko terenske metode združimo z uporabo metod daljinskega zaznavanja in kako nam to pomaga pri preučevanju ekolo- gije prostoživečih mačk. SLEDENJE V SNEGU Sledenje v snegu je ena izmed metod za spremljanje prostoživečih živali. Živali v prostoru ves čas puščajo različne sledove svoje prisotnosti, kot so odtisi stopinj v blatu, iztrebki na poti ali kapljice urina na skali. Razločevanje sledov živali je lahko zelo zahtevno, zato je treba pri tem upo- števati številne dejavnike (poznavanje terena, populacij, vremenskih in snežnih razmer), ki so povsem lokalno specifični. Najlažje je pridobivanje izkušenj z bra- njem sledi v snegu, ki deluje kot prazen list papirja. Zavedati se moramo tudi, da s svojo prisotnostjo v gozdu vznemirjamo živali in da vsak beg predstavlja porabo zalog, potrebnih za prezimitev, zato pazi- mo, da je naša prisotnost v gozdovih čim- bolj neopazna. Če se zgodi, da žival prega- njamo, s sledenjem prekinemo. Običajno po snežnih padavinah počakamo nekaj dni, da se stopinje »naberejo«, nato se jih odpravimo iskat. Na kakšen način poteka sledenje (z avtom ali peš), je odvisno od razmer in vrste, ki ji želimo slediti. Ker volkovi pogosto uporabljajo gozdne ceste, jim lahko dlje časa sledimo z avtom. Risi pa se raje gibajo po terenu, ki jim omo- goča kritje, zato se po sledi večinoma od- pravimo peš. Zimsko sledenje je med drugim pomem- ben del spremljanja in raziskovanja stanja populacij volka in risa, predvsem preko uporabe neinvazivnih genetskih vzorcev (iz sline, dlačnih mešičkov, iztrebkov in urina), saj je v hladnih razmerah DNK bolj obstojen kot v toplem vremenu. Med hojo po sledi zato iščemo markirna mesta, le- žišča in podobne lokacije, kjer lahko pri- dobimo neinvazivne genetske vzorce za analizo. Pri tem moramo biti pozorni, da ne hodimo po sledi živali, saj si tako one- mogočimo preverjanje sledi za nazaj. V laboratoriju nato na vzorcih opravijo ge- netske analize za določitev DNK osebkov. Na tak način spremljamo številčnost in stanje populacije (npr. stopnja sokrvja). S sledenjem v snegu pridobivamo tudi znanje o vedenju živali. Ko hodimo po sledi, lažje razumemo, kje in kako se ži- val giblje, katere objekte in kako pogosto markira, kakšne lokacije izbira za počitek, kako pogosto in s čim se prehranjuje. Vse dragocene izkušnje s terena lahko pridejo prav pri nadaljnjem spremljanju in upra- vljanju populacij. Na podlagi sledenja na primer spoznamo, katere poti risi izbirajo pogosteje, in tako lažje določimo lokacije za nameščanje fotopasti za potrebe moni- toringa populacije ali pasti za odlov risov za namen telemetrije. Terensko pozna- vanje vedenja živali je nepogrešljivo tudi pri analizah in interpretaciji podatkov o lokacijah, pridobljenih z GPS telemetrič- nimi ovratnicami. Na priloženem 3D modelu na naslednji strani lahko vidimo primer poti, ki smo jo posneli z ročno GPS napravo s sledenjem risa Katalina na Logaško-Begunjskem rav- niku. Na približno 2,5 km dolgi sledi smo skupno zabeležili 9 lokacij, ki so potenci- alno zanimive za nadaljnje analize in štu- dije ekologije risa. Označili smo 3 lokaci- je, kjer je ris prečkal gozdno cesto/vlako, 3 lokacije markiranja z urinom, 2 lokaciji, kjer si je ogledoval oziroma ovohaval ja- mo, ter 1 lokacijo, kjer se je vrnil do sta- rega plena. Na 3D modelu lahko vidimo, da se je večinoma gibal po robu vrtač in se povzpel tudi na manjši vrh. Prostoživeče mačke pogosto izbirajo dvignjene točke, ki jim omogočajo dober pregled nad oko- lico in lažje zaznavanje prihajajočega ple- na ali potencialne nevarnosti. Pretekle izkušnje s terenskega sledenja kažejo na to, da risi pri svojem gibanju uporabljajo robove vrtač, pogosto pa v Kaj vse nam lahko povedo sledovi risov in divjih mačk v snegu? Besedilo: Špela Čonč in Rudi Kraševec Zemljevidi: Špela Čonč Značilna mačja (ris) sled, brez krempljev in z dalj- šim tretjim prstom. (foto: Špela Čonč) Pobiranje vzorca volčjega iztrebka za DNK analizo. (foto: Rudi Kraševec) 7 vrtačah ali njihovi neposredni bližini najdemo tudi njihov plen. Prav to znanje s terena je bilo tudi izhodišče za interdi- sciplinarno raziskavo, ki je bila objavljena v mednarodni znanstveni reviji Remote Sensing, kjer smo avtorji prikazali upo- rabnost avtomatskih metod za daljinsko zaznavanje reliefnih oblik pri preučeva- nju mikrohabitatnih značilnosti in ekolo- gije prostoživečih mačk (evrazijskega risa in evropske divje mačke). VRTAČE DINARSKEGA KRASA IN PROSTOŽIVEČE MAČKE Evrazijski ris (Lynx lynx) in evropska divja mačka (Felis silvestris) na območju Slovenije naseljujeta predvsem obsežne dinarske jelovo-bukove gozdove, ki po- krivajo razčlenjen kraški relief. Na izbiro habitata obeh vrst vpliva več dejavnikov, najpomembnejši so odsotnost človeka in njegovih dejavnosti, gozdnatost, razpo- ložljivost plena in reliefna nedostopnost. Podatki različnih načinov spremljanja ri- sov in divjih mačk (zimsko sledenje, GPS in VHF telemetrija, fotopasti) kažejo do- ločene vzorce, ki nakazujejo povezanost med izbiro prostora pri obeh vrstah in reliefom. To je še posebej izrazito na kom- pleksnem kraškem površju Dinarskega gorovja, kjer pretekle raziskave na obeh vrstah nakazujejo povezavo med izbiro lokacij za gibanje, označevanje teritorija, dnevni počitek in plenjenje ter določeni- mi kraškimi reliefnimi oblikami, kot so na primer skalni bloki, jame, spodmoli, skalnati previsi, stene, slemena, skalnate police in vrtače. Napredek v tehnologiji, tako na podro- čju daljinskega zajemanja (npr. lasersko skeniranje površja – LiDAR) kot tudi ob- delave podatkov (npr. geografski infor- macijski sistemi – GIS), omogoča vse bolj podrobne analize zemeljskega površja. Razvijajo se številne metode in tehnologi- je za daljinsko ter stroškovno učinkovito kartiranje in zaznavanje reliefnih oblik, kar je še posebej uporabno pri analizah večjih, oddaljenih, z vegetacijo poraslih in težko dostopnih območij, kot je Dinarsko gorovje. V preliminarni študiji na območju planote Menišije in Logaško-Begunjskega ravnika smo analizirali izbiro kraških kotanj pri obeh vrstah, v primeru risa pa prikazali tudi pomen kraških kotanj pri plenjenju. Študija je vključevala podatke o vrtačah in drugih kraških kotanjah (skupaj smo jih zaznali 9.711), pridobljenih z avto- matsko metodo zaznavanja, lokacije z GPS telemetričnih ovratnic dveh risov (1.161 lokacij) in dveh divjih mačk (982 lokacij) ter lokacije, kjer je ris uplenil svoj plen (40 najdenih ostankov plena). Ugotovili smo, da obe vrsti pri rabi pro- stora izbirata bližino kraških kotanj, med katerimi izbirata predvsem večje kotanje. Na površju so zelo opazne večje vrtače in udornice z navpičnimi stenami, jamskimi vhodi, škrapljami in skalnimi bloki, zara- di česar so lahko privlačne kot mesta za markiranje ali lov na določen plen, kot je gams. Rezultati kažejo, da bi bili lahko ro- bovi kraških kotanj še posebej zanimivi, kar potrjuje tudi opažanja na podlagi zim- skega sledenja. Ris pogosto tudi upleni svoj plen v bližini kraških kotanj. Več kot polovica (58 %) ostankov plena je bila najdena v kraških kotanjah ali njihovi neposredni bližini. Visok delež plenov kaže, da bi kraške ko- tanje lahko imele pomembno vlogo pri risovem plenjenju. To potrjuje predhodna terenska opažanja, ki so nakazovala, da lahko vrtače s kamnitim površjem vpliva- jo na uspešnejši lov risa z vidika lažjega zalezovanja plena in ovir za pobeg kopi- tarjem, pozimi pa tudi debelejše snežne odeje, ki obstane na dnu vrtač. V preteklosti je naprednejše študije ome- jevalo pomanjkanje podrobnih slojev mikroreliefnih oblik, saj je bila količina podatkov pogosto omejena z logističnimi in stroškovnimi omejitvami za izvajanje terenskega dela. Predstavljena študija do- kazuje potencial povezovanja GPSteleme- tričnih podatkov in metod, ki temeljijo na samodejnem zaznavanju reliefnih oblik, za raziskovanje ekologije prostoživečih živali. Pristop je omogočil, da smo potr- dili pomen kraških kotanj za obe vrsti, kar je še posebej izrazito pri risu. Inter- pretacija mikrohabitatnih značilnosti, kot sta vegetacija in relief, je pomembna tako za podrobnejše razumevanje ekologije prostoživečih mačk kot tudi za prihodnje ohranjanje njihovih najpomembnejših habitatov in upravljanje obeh vrst. Rezul- tati kažejo na to, da bi bili robovi vrtač lahko primerni tudi za nameščanje foto- pasti za monitoring populacije ali pasti za odlov risov za namen telemetrije, kar lah- ko olajša izvajanje spremljanje populacije v prihodnje. Tovrstne raziskave pa odsti- rajo možnosti tudi za študije rabe prosto- ra pri drugih vrstah. S poznavanjem rabe prostora in varovanjem le tega pa lahko izboljšamo tudi njihovo varstveno stanje. 3D model površja s slojem vrtač; sled risa Katalina, zajeta z ročno GPS napravo, in točke, ki smo jih označili med sledenjem. Geološka zgradba in kraške kotanje na Pokojiški planoti in Logaško-Begunjskem ravniku. Ostanki risovega plena na dnu vrtače. (foto: Rudi Kraševec)