Štev. 4. V Ljubljani, 1. malega travna 1916. Leto XVII. Pod gradom. Visoko v oknu grajskem graščak bogat sloni, z brezčutnimi pogledi po svetu v dol strmi. Pod gradom pa počiva prosjak upadel, bled ; na licih se pozna mu trpljenja, bede sled. V ponosno grajsko stavbo pogled solzan upre in tožno beseduje, ko nje lastnika vzre: „Jaz kakor ti sem človek, in v meni srce to za srečo in veselje kot v tebi je čutno I Pomankanje moreče in bol le moj sta del, od davnih let otroških še nisem bil vesel. Od hiše hodim k hiši, in le, kar podeli usmiljena mi duša, to mene preživi. In kjer me noč doide, tam posteljo dobim, pod drevjem v travi danes, na skednju jutri spim. Ti pa v prekrasnem gradu razkošno tu živiš, od sreče v dar prejemaš vse, česar si želiš. A če te jaz ponižno za dar poprosim mal, z nevoljo daš mi vinar, ko si me opsoval ! O, vi, ki le dobrote uživate sveta, vi, ki ste do trpinov brezčutnega srca: Za en vsaj dan naj sreča vas zapustila bi in v haljo siromaka naj vas zavila bi I Pod haljo to spoznali ubožcev bi gorje— to morda omečilo vam trdo bi srce I" Fr. Roječ. CVETINOMIRSKI: Večer v gozdu. i. Jinka ie vriska je planila iz sobe, njene kakor vedro nebo čiste oči so sijale v tajnem žartt. »Pozno je že, maminka... zdaj grem!...« Vsa vroča in zardela v ljubka obla lica se jc urno zasuknila in pokazala materi z iztegnjeno desnico skozi odprto okno v daljavo, od koder so mrko in temno pošutttevali širni gozdovi. »V tisti Kornatarjevi globeli so. kajne, tam, kakor zadnjič ?« »Ravno tam. Pa povej očetu, da morajo priti danes prej domov kakor sinoči; reci, da bo večerja kmalu gotova. — Na, tu imaš jerbašček; vse jc v njem: mlinci, malo gnjati in steklenica tepkovca ... Lačni in žejni so atek in Poldek in Karlek. zato hodi hitro, da ne bodo predolgo čakali na to borno malo južino!« Tinka se je napotila: lahki jerbašček v desnici, glavo nekoliko tla levo nagnjeno, je s skočnimi koraki stepala po stezi preko pisanega travnika, gibki život v hoji rahlo zibaje. Mati je stala pred hišo na pragu in zrla dolgo časa za njo; ko ji je izginila hčerka za ovinkom izpred oči, je upog-nila hrbet, oči hipoma orosele od sreče, stopila nazaj v vežo in se zopet zatopila v delo. Solnce je stalo še visoko na nebu. toda njegova toplota je ginila vedno bolj. Iz doline je zapihljal mlačen predvečerni vetrič in se začel poigravati s Tinkinimi kostanjevimi lasmi, ki so lili deklici v bujnem neredu čez tilnik na pleča. Tinka je nehote zavrisnila; božajoči, lica, tilnik in vrat poljubljajoči vetrič ji1 je del tako dobro, kakor da ji vliva kdo prav počasi in previdno med v usta. Ta mlačni vetrič, to milo nebo, ta sijajna vedrina vseokrog — tako bi vedno rada hodila preko pisanih travnikov, misli vse svetle, v sanje se izpreminjajoče.., Spočetka je mislila na očeta in na bralca Poldka in Karleka, ki jim nese zdaj nekoliko' male južine: tam v Kornatarjevi globeli so vsi trije in suše seno; tačas, proti večeru, delo najbrže že dokončavajo: z grabljami v rokah grabita bratca seno, ga valita proti vozu in delata tam velike kupe, oče pa zabada v te kupe velike štiri-cglate vile in meče seno na voz... F'a pride Tinka rn jim prinese malo lužino; posedli bodo pod tisto staro krivenčasto lesniko koncem laza in bodo jedli in pili; potem pa zopet delo; tudi Tinka bo pomagala bratcema grabit... In ko se bo znočilo in bo delo popolnoma končano, bo oče vpre-gel pred voz volička in bo pognal s hripavitn, zateglim glasom, kakor poganjajo Dolenjci: »Hi-höt!... Laj-seb! Šti-šti-o-o-ho-o-ot!« — Otroci Tinka, Karlek in Polde, pa bodo legli vrhu voza na mehko, dišeče seno, pogovarjali se bodo. zrli v nebo na zvezde in se bodo prepevaje peljali domov... Tinka se je veselila snidenja z očetom in z bratcema, veselila sc vožnje nazaj proti domu in z nemirnostjo je pričakovala tistih lepih trenutkov... Vedno bledejša in mehkejša je prihajala solnčna svetloba, kolikor dalie je hodila Tinka. Barve neba, gozdov, njiv in travnikov so temnele, a narahlo in za oči tako blagodejno, da je Tinka sredi pota hipoma obstala in se začudeno ozrla okrog sebe: Tako lepi in sveti in čisti sta se ji zazdeli nebo in zemlja in poleg tega tako tajinstveno skrivnostni, kakor še nikdar do zdaj... 2e so se oglašali v grmičevju na vsaki strani steze Ptiči, že so začeli bajno in čarobno žgoleti ter prepevati svoje večerne pesmi, ki so se v čudoviti harmoniji skladale z nastajajočim sladkim večerom. s tistimi dolgimi, čez polje legajočimi sencami, s tisto šumečo, od neba do zemlje razlito višn.iino in s tistim čvrčanjem murnov v visoki travi, tako da se je zdelo človeku, kakor da čvrči vse ozračje okrog njega venomer isto uspavanko: »Čr-čr-čr-r-r-r... C-ri-č-ri-čri-i-i-i... Cr-čr-r-r-črrrr...« Tinka je poslušala ptiče v grmičevju, poslušala je murne v dehteči travi, zatopila se je v mehko višnjino neba in je stopala vedno bolj počasi po stezi proti gozdom, ki so se razprostirali pred njo v daljavi; sladko in dobro ji je bilo pri srcu, njene misli so postale kakor omamljene od tolike lepote: hipoma je pozabila na tisto veselo vožnjo nazaj domov, pozabila na bratca in na očeta in le še kakor v sanjah se je spominjala, kam se je bila pravzaprav napotila; zakaj njeno srce je bilo očarano od prelesti večera, očarano od ugašajočega, za gore tonečega solnca in od vseh pre-sladkih, skozi mehko ozračje zvenečih pesmi ptičev in murnov... (Dalje.) IVO TROST: Glava ali vrh. Basen. i lad gospodar je sezidal ob razpotju na svojem polju lično znamenje in postavil vanje več podob svetnikov-priprošnjikov. Pozneje je zasadil na levo in desno od povsod vidnega znamenja mlado lipo. Dobro se jima je godilo v rahli poljski zemlji in naglo sta rasli. Kmalu je njuna senca objemala poljsko znamenje. Varovali sta ga tudi piša in plohe, obsipali s cvetjem ter širili okrog prijeten vonj. Lipi sta raztezali globoko v zemljo in daleč okolo sebe naglo se debeieče koreninice, ki so si vsak dan prijazno podajale roke v vlažni sočni zemlji prav pod znamenjem. A ne samo to, korenine so bile leto za letom obsežnejše ter so dvigale tla z znamenjem vred nad seboj. Lično znamenje se je nagnilo letos na levo, drugo leto na desno, tretje naprej in se podrlo. Gospodar pride pogledat nesrečo in pravi: „Lipi sta vsega krivi! Posekati ju moram." — Res vzame sekiro ter poseka lipi. V poslednjih vzdihih na tleh sta žalovali za izgubljenim življenjem. Prva opomni tovarišico: „Ko bi naju bil že prej posekal, nego se je podrlo znamenje, bi vsaj ono še ostalo ; sedaj smo vsi trije izgubljeni. Ali sva medve vedeli, kaj bo, ko se nama je godilo dobro?" Druga pa pristavi : „Že ko naju je vsadil, bi bil človek lahko vedel, da dvignejo najine korenine znamenje in ga podro, ker sva preblizu in vsak dan bliže zidu. Sedaj šele vidi nesrečo in se jezi. In vendar ima človek tam glavo, kjer imamo me drevesa komaj — vrh !" S tem prepričanjem sta končali bujno življenje. Molitev. Dolga je njiva, široka, kjer orjem; in težka je zemlja, kjer sejem, sadim si bodočnost. Daj mi moči, o, Bog — moči, da ne podležem v tem boju! Leopold Lovšin. LADISLAV OGOREK : -Josip Stritar. Ob osemdesetletnici njegovega rojstva. Rasti, sinek; dober, blag osfani, materi veselje in očetu ; ti ljubezen domovini hrani, če si tudi rojen v tujem svetu! Josip Stritar: Otroku. spang se imenuje kraj pri Dunaju, kjer je v tihem svojem zavetju praznoval dne 6. marca 1.1. osemdesetletnico svojega rojstva odlični znanec in prijatelj slovenske mladine, eden naših prvih in najslavnejših mož — Josip Stritar! Znanec in prijatelj slovenske mladine? Da! Saj ni med nami nikogar, ki bi ne poznal njegovega imena ! Mesto in vas, kmet in gospod, šola, koča, hiša in grad ga pozna ! S svojimi deli si je ugladil pot v slehrno slovensko srce. S posebno skrbnostjo in nežnostjo se je približal slovenski mladini ter jo objel z vso gorkoto in iskrenostjo svoje ljubezni ! „Pod lipo", „Jagode", „Zimski večeri", „Lešniki", — to so vidni in neminljivi spomeniki te skrbnosti, nežnosti in ljubezni ! Stritar živi in bo živel tudi še potem, ko umrje telesno — v svojih delih bo živel, živel bo v duši bodočih slovenskih rodov še do konca dni ! Täko je življenje pesnika - umetnika Josipa Stritarja ! Ko je bil 1. 1.902. odlikovan s Frane-Jožefovim redom, je pisal o Stritarju tudi „Zvonček" (III. letnik, str. 22—23). Danes nam ni treba ponavljati tistega, kar smo takrat povedali o njem. Danes govori v našem listu takorekoč Stritar sam ! Namenoma smo odbrali iz obilice njegovih spisov le majhen del vezanih besed, da spoznamo iz njih čuvstvovanje in mišljenje, dušo in srce tega izrednega slovenskega moža, ki si je še v tej visoki starosti ohranil v zdravem telesu zdravo dušo ! Kaj je bistvo, jedro, glavna poteza njegovih spisov? Stritar sam govori : „Rodoljubje, globoko v otroškem srcu že ukoreninjena ljubezen do domovine v zvezi in soglasju z ljubeznijo do vsega človeštva govori vsakemu, ki ima srce in razum, jasno in krepko iz teh spisov v vezani in nevezani besedi, usmiljenje govori iz njih in sočutje z vsem. kar trpi na svelu." AfPW.II- ■ : -- =-r " ■■ - ; Sam, kar ima, Sloven si je priboril, ni stal pričakujoč pomoči tuje; tako je pravi Samo, kar sam si storil, zares se tvoje delo imenuje. Pogum I Sam sebi zvest Slovenec bodi, in stal ne bodeš zadnji med naródiI Josip Stritar: Pokonci glavel Oj, skloni kvišku spet se, draga mati, Sfovenfja, očf povzdigni solzne svoje; glej, mir in sprava zopet je med brati, nesreča združila je sine tvoje; ne le za zdaj I Gorje njegovi duši, kedor med brati mir nam zopet rušil Josip Stritar : Pokonci glava 1 In kakšen smoter je Imelo njegovo delo? Zopet odgovarja Stritar sam : .Ne v neveselo preteklost nazaj, naprej v lepšo bodočnost sem kazal vedno rojakom svojim! Idealista sem se imenoval in se imenujem odločno in ponosno; geslo moje je bilo vedno: Sursum corda — srca kvišku !" Tako se glasi beseda moža, ki je vse svoje življenje posvetil z delom blaginji slovenskega naroda ! Stritar nam je vzor neumorne deloljubnosti, neizčrpne domovinske ljubezni, moškega značaja ter plemenitega srca ! Naj zaključimo te skromne vrstice, čestitajoč Josipu Stritarju v imenu hvaležnovdane slovenske mladine ob osemdesetletnici njegovega rojstva, z veličastno njegovo pesmijo : Mladini. Na tujem, zgodaj ločen že od doma, živim med glasnim hrupom tihe dni; a duh mi brez miru po svetu roma, pretekle in sedanje zre stvari; človeštva gleda trudapolna pota, povsod trpljenje, siromaštvo, zmota! Golobu trudnemu enak pokoja, tolažbe žejen vrača se domu ; a lice tvoje, domovina moja, tolažbe mu ne daje in miru. Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo. A kdo mu kaže pot do sreče pravo? O, naj molčim, kaj srce tu mi čuti, da huje ne razvnamem starih ran; obup zagrinja v temne me peruti: kedaj zašije nam rešenja dan! V tej žalosti me glas tolažit hodi, sladak, dobrikov glas: Ti miren bodi! O tebi govori mi, oj, mladina! Da tebe ni okužil smrtni strup; obupati ne sme še domovina, ti cvet si njen, ti sladki njen si up; za vse, kar lepo, blago je in sveto, za dragi dom srce je tvoje vneto. Čuj milo prošnjo brata v tuji zemlji, dasi neznan, po rodu brat sem tvoj; nikar mi upa zadnjega ne jemlji, ko vse se maja, ti mi trdno stoj ! Da ti ne vgasne v prsih ogenj sveti, o, hrani, brani ga, skrbno ga neti! Um bistri si, srce si blaži — v čisli srce ti bodi vedno in povsod; ko ljubiš domovino svojo, misli: Človeku brat je človek, rodu rod; preganjanja se pazi in razpora, sovraštvu v srcu ne dajaj prostora ! Pot ravna, vedi, prava je edina, nje v vsem dejanju drži se zvesto; hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, ni sebi se, ni drugim se ne laži! V katerikoli kdaj se ti podobi približa izkušnjava, trdno stoj! Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi! To prošnja moja je, to nauk moj. Dokler ji bodeš zvesta ti, mladina, ničesar ne boji se domovina. Bob in Tedi^dva neugnanca. I'o -John Habbertonovi knjigi „Helenina otročička" po svoje pripoveduje dr. IVO ŠORLI. (Dalje.) n. POGLAVJE. UJEC HARO SE JE BAL RAZBOJNIKOV ! a, gospod Haro je poznal voz, ki se je bližal. Bil je voz gospodične Silvije ali pravzaprav njene mame. Le eno upanje je še ostalo', da namreč morda vendar ne sedi gospodična notri, nego Ie njena mati, ki ga ni še poznala, ali pa da gre voz celo prazen kam. — Gospod Haro je tako napenjal oči, da Tedije-vega nepretrganega „koješa bjačat" in njegovega tuljenja skoro še slišal ni več. No, zdaj ni bilo več dvoma: v vozu sta sedeli dve dami, ena starejša in ena mlajša — onidve! . . . Treba se je bilo naglo odločiti. Z vsako roko je pograbil ujec Haro enega nečaka, stlačil vsakega v en kot kočije, naglo potegnil spet uro iz žepa, odprl zadnji pokrovec, da so se videla kolesca, in je rekel, vse to v eni sapi: „Na, Tedi, da boš enkrat sit! Toda takoj se nehaj dreti! In kolikor se moreta, se nazaj tiščita! Razumeta? Cisto nazaj, da nas ti dve dami v vozu, ki pojde zdaj mimo, ne bosta videli ! Tako ! Niti premaknita se mi ne!" Še enkrat se je previdno sklonil in je videl, da je ona druga kočija že tu. Vrgel se je torej tudi sam nazaj, prepustil uro Tediju, razpel roke od enega kraja do drugega, da bi mala dva ne mogla preko, in je celo sapo pridržal, tako je bil razburjen. — Zdaj, zdaj . .. Evo, .konji obeh kočij so že vštric ; še en trenutek, in gospod Haro bo rešen : dami bosta videli kvečjemu njegove zamazane hlače . . . V tem hipu je začutil, kako je Bob potisnil njegovo roko vstran, in ves trd od groze in jeze je zaslišal njegovo zmagonosno kričanje in klicanje : „Ho-ho, saj je samo gospodična Silvija! Gospodična Silvija, gospodična Silvija, gospodična Silvija !" Ujec ga je zgrabil z eno roko za vrat, z drugo mu je tiščal usta. Toda bilo je že prepozno — iz one kočije se je odzval prijeten ženski glas: »Bob, Bob! Kaj si ti?" In čulo se je tudi, da se voz ustavlja. Zdaj ni bilo mogoče drugače, nego da store tudi oni tako. Se dobro, da je tudi njihov kočijaž že sam od sebe pridržal konje. Tako gospod Haro vsaj tako daleč ni imel, ko je s srditim pogledom na Boba skočil z voza in hotel tja dol k onim. No, spomnil se je, da bi prej ukazal otrokoma, naj vsaj zdaj molčita, ker bo že on sam pojasnil, zakaj so šli kar tako mimo; tu pa sta že skočila rogovileža na oni strani kočije na tla in zdirjala z glasnim kričanjem tja dol. „Bob! Tedi! Počakajta!" je klical za njima, a bilo je zaman. Že od daleč je slišal, kako je hitel Bob pripovedovati: „Pomisli, teta Silvija — ujec Haro se je ves tresel, ko je zagledal vaš voz. On je gotovo mislil, da se peljejo kakšni razbojniki mimo. Jaz pa hipoma vidim, da si ti in teta Linai" „Tič mišu, da jazbojniki! Ho-ho!" je ravno ponavljal Tedi, ko je prisopihal gospod Haro. Ves rdeč zadrege je spoštljivo pozdravil gospodično in se poklonil njeni gospé mami. In ker je videl, da mu zdaj itak nič ne pomaga, če bi se opravičil, kakor je nameraval, je rekel: „Mislim, da mi spoštovani dami ne bosta zamerili, ako se jima nisem upal pokazati takega, kakršnega sta me napravila ta dva moja ljubezniva nečaka !" Preden je mogel reči še kaj, se je gospodična Silvija iz srca za-smejaia. „Strah pred nama je bil res odveč!" je rekla. „Saj vendar ne bova mislili, da ste prišli taki iz mesta. Ali zadela vas je tudi takoj kazen : da se niste hoteli skriti, bi bili lahko ostali na vozu in bi se še opazilo ne bilo; tako pa . . ." Zopet ji je ušel smeh; zakaj gospod Haro je le preveč skesano po-vešal glavo, kakor bi se bila zgodila res kaka nesreča. Ker ga pa ni hotela dražiti, mu je začela prijazno pripovedovati, kako je njegova sestra in njena prijateljica, gospa Helena, vse preskrbela, da teh par dni do njene vrnitve čim srečnejše preživi. — „Verjamem, verjamem!" je vzdihnil gospod Haro. „Vse bi bilo, samo teh dveh tolovajev se bojim! Posebno še po izkušnjah prvih desetih minut." „Joj, to je pa grdo od vas, da tako govorite!" se je gospodična zasmejala. „Vaša gospa sestra, ki ju mora vendar poznati, pravi, da sta otroka sicer malo živa, drugače pa da sta prava angela." „Tudi meni je pisala tako. Prav čudim se, da je vseeno začutila potrebo, oditi iz teh nebes na odmor nekam, kjer teh dveh angelov ni. Sicer pa, kaj se hoče: otroci so otroci!" je vzdihnil vdano. Zdaj ga je poučila tudi stara gospa, da je treba z otroki potrpeti, posebno z dečki. Potem je zaprosil gospod Haro še dovoljenja, da sme poslati damama s prekrasnega graščinskega vrta časih malo cvetic, in poslovili so se na najprijaznejši način. Mladega gospoda je jeza tudi popolnoma minila in odvedel je mala nečaka z vso ljubeznivostjo nazaj na voz. „Ti tič Hajo — ali mas ti dično Sivijo jad ?" je vprašal Tedi, ko je voz zdrdral naprej. Gospod Haro ni vedel, kaj bi rekel... Ali je malček že kaj zapazil? Pa saj to vendar ni mogoče! In s karajočim glasom je odgovoril: „Čemu pa naj bi imel jaz gospodično Silvijo rad? Kaj je moja sestra ali sestričina?" Tedi ga je ves začuden pogledal. Bob pa je vprašal: „Ujec, ali znaš delati piščalke?" — Toda Tedi seni hotel speljati na drug pogovor in je rekel z jako odločnim glasom : „Ce nimaš diene Sivije jad, si jump !" „Oho, Tedi — takih izrazov pa že ne boš rabil !" se je navidezno razhudil ujec Haro. „In zakaj naj bi bil lump, če se sme vedeti?" „Ne, lump nisi, ampak v nebesa ne pojdeš! Papa pravi, da moramo imeti vse človeke radi, posebno dobre človeke! In gospodična Silvija je dober človek, ne?" je pojasnil Bob. Ujec Haro se je skrivši nasmehnil, a je resno rekel : „Ne pravimo človeki, ampak ljudje !" „Papa pravi : Človeki !" je vztrajal Bob. „Papa pjavi: Coveki!" je potrdil jek. „Ali boš tiho vsaj ti, škržat?" se je nekoliko razjezil gospod Haro. Bobu pa je rekel: „Če boš še enkrat lagal, da papa tako govori, kadar ti popravim kak pogrešek, te bom; zapomni si. Bob!" Bob je namrdnil ustna kakor človek, ki se mora pač sili vdati, a misli vseeno, da trdi on prav. In kakor da se ne mara prepirati, je ponovil svoje prejšnje vprašanje, če zna ujec Haro delati piščalke. „Da, take dolge znam, ki se jih kar ureze in nič ne izdolbe in ki napravijo potem, kadar se švigne z njimi po zraku ali pa kam drugam: Švik! Švik! — Na take bom vama piskal, če me bosta jezila !" Bob je menda razumel. Tedi pa je z velikim navdušenjem zatulil: „Svik, svik! Oha, take, da!" V tem hipu so dospeli na grajsko dvorišče. ni. POGLAVJE. UJEC HARO SE UČI MOLITI. Služkinja Rezika je povedala, da je večerja že pripravljena. Gospod Haro se je začudil, da že tako zgodaj, a Rezika mu je pojasnila, da je to zato, ker bi bilo za otroka nezdravo, če bi šla s polnima želodčkoma spat. Izročil ji je torej umazanca, naj ju umije in preobleče, sam pa je hitel v svojo prelepo sobo, ki mu jo je sestra Helena odločila tik otroške, da si bodo tudi ponoči blizu. — Ko je prišel — tudi sam ves čeden in svež — v jedilnico, sta ga malčka že čakala. Zdaj je že bolj razumel, zakaj ju njuna mati imenuje angelčka : Bila sta v svojih čistih oblekcah in s svojima umitima obrazkoma res taka. Bob je bil temnolas angel, Tedi angelček - zlatolasee ; Bob je imel velike rjave oči, Tedi čiste in svetle kakor nebeška vedrina. Ujcu se je milo storilo, celo sram ga je bilo, da je bil prej tako hud z njima — sklonil se je k njima in ju je presrčno poljubil. — Zdaj je prinesla Rezika večerjo, daje prijetno zadišalo po sobi. Otrokoma so se zasvetile oči — iz Bobovih je pogledal požrešen ris, iz Tedijeve „nebeške modrine" vsaj gladen maček. In v enem samem hipu se je skobacal Bob na svoj prostor ob mizi, Tedi pa na visok stoliček, ki je stal v kotu. „Lin moje noge pod mizo, tie !" je zavpil, kakor bi ne bil bolj glasno general, ki bi bil s konja ukazoval celemu regimentu vojakov. „Kaj hoče?" je vprašal ujec Boba. „Noge mu porini pod mizo!" je raztolmačil ta. „Hitro, hitro!" „To se pravi menda, da naj njegov stol porinem k mizi ?" se je nasmehnil gospod Haro in se je podvizal izvršiti povelje. No, videl je, da se je bil Tedi vseeno pravilno izrazil; zakaj zadovoljenje bil šele potem, ko je imel nožice že čisto pod mizno ploščo in jo je lahko začel 7. njima divje obdelavati, da je spravil žlice, vilice in kozarce v besen ples. T11 je Bob hipoma opazil, da so sklede „lene", ker se samo tresejo, in hotel jim je pokazati, da se morajo tudi one pridružiti zabavi. Šele odločen udarec ujčeve trde pesti med to splošno znorelost je prekinil strašno ropo tanje. „Lepo smo začeli!" se je razjezil gospod Haro. Še eno tako. pa vstanem in si dam prinesti obed v svojo sobo In zdaj tiho, da najprej odmolimo !" Prekrižal se je, upognil glavo in je začel : „O, hvala, Bog, Ti iz srca, za vse, kar nam Tvoja roka da, na svetu lačne vse nasiti, na svetu žejnim vsem daj piti, nekdaj pa k Sebi vsem nam priti! Amen!" Pokrižal se je 111 je prijel za vilice; zakaj bil je že res hudo lačen. Tu pa se je ozrl na otroka in vilice so mu padle iz roke. Oba sta strmela z debelimi očmi vanj, kakor v kako čudno prikazen. „Kaj je bilo pa to?" je zategnil nazadnje Bob; in zdaj sta se zazijala mala dva drug v drugega pa zopet pogledala ujca. .Kaj?" je vprašal gospod Haro ves začuden. »Kaj si zdaj rekel? Kaj je bilo to?" je rekel Bob. „Molitev vendar! — Kaj me tako gledata?" se je čudil ujec še bolj. „To — to je bila molitev?!" je vzkliknil Bob in je gledal ujca z brezkončnim zaničevanjem. „To — mojitev?! Oha!" je ponovil jek, zmajeval z glavico in gledal ujea, kakor da tudi on dvomi, če je dobri ujec res še pri pravi pameti. „Ali, ujec Haro! Kaj ti res ne znaš moliti? Ali res ne veš, kako se moli? Ali hočeš, da ti povem, kako moli papa?" se je ponudil zdaj Bob, kakor da ga je hipoma obšlo globoko usmiljenje z nesrečnim ujcem. „No?" je vprašal gospod Haro res ponižno. „Torej — tako se moli : Spet si nam jedi pripravil, zopet k mizi nas povabil — hvala Tebi, o, Gospod ! Nasiti lačne vsepovsod! tako se moli!" je povedal Bob še enkrat. „Kaj ni bilo prav to tudi že v moji molitvi? Ta je pa lepa!" se je razjezil ujec. „In zdaj začnimo! Človek je lačen, pa izgublja čas!" Hotel je zopet vzeti vilice; toda Bob ga je meril še vedno z istim zasmehljivim in obenem pomilovalnim pogledom. — „Kaj hočeš še?" se je razburjal ujec Haro vedno bolj. „Zakaj ne jesta?" „Hoho — danes pa bomo jedli brez molitve! To bo papa vesel! In mamica šele," se je rogai Bob. „Ti preklicani otrok, ti! Ali nismo že molili?" je zavpil ujec Haro in udaril po mizi. „Tako? Tedi je torej molil? Kdaj je molil, ko še zna ne? In jaz sem seveda tudi molil? Jaz nisem molil, ampak sem samo tebi povedal, kako se moli! In ti tudi še nisi molil — prav !" je učil Bob s silno mirnim glasom. In potem je nedolžno sklenil ročici in je rekel: „Molimo zdaj, ujec Haro!" Gospod Haro je zaškrtal z zobmi. A videč, da mu vse nič ne pomaga, je naprosil Boba, naj inoli za danes on naprej, ko on še ne zna te prave molitve. Bob je milostno privolil in je počasi izgovarjal besedo za besedo, gledajoč ves čas ujca, ali mu gre v trdo glavo. Medtem je tudi hitel naglo žuboreti. In ko je Bob končal in si vesno izjavil, da je zdaj vse v redu, se je oglasil Tedi : „Ješ dvakjat jeku. Oba !" „Prej si pa trdil, da Tedi še enkrat ne zna!" je ujec grdo pogledal Boba in si je zdaj odločno odrezal kos pečenke. (Dalje). Ob Soči. Kot ob zibelki otroka skrbna mati poje Soča našim fantom uspavanko žalostno . . . Kot da poje jo ljubezen pesemco o domovini, tiho pesem hrepenenja v črno noč ... Davorinov zi Pomladanska. O, pomlad krasna, Bog te sprimi! Kako te ose veselo je! Po žalostni in mrzli zimi vse stvarstvo oživelo je! Studenci, reke in potoki zdaj prosto svojo pot hité; po gorah, gričih in po loki že ptički drobni žvrgole! Vsa prerojena je narava, vse diha hvalnico Bogu, in kukavica preletava dehteči gozd, pojoč „ku-ku." Kako vesel pastirček peva pri čredi svoji vrli planin, da daleč naokrog odmeva : Zdaj zopet sem višave sin ! Pozdravljena, pomlad zelena! Tako naj se povsod glasi! Bolj ljuba mi ni stvar nobena, kot si pomlad cvetoča ti! Ivanka Kocijanova. IŠ5 312=3 Er 3E 3E Srečko Stegnar, odličen slovenski učitelj in skladatelj, umrl v Mariboru. ANTONIJA GERMKOVA: Zadnja želja. ' či ubogih staršev je bila Danica. Poleg nje sta imela roditelja še štiri otroke, majhne in bledolične. Očeta niso imeli doma ; ležal je kot vojak v daljni bol-nišćnici. Danica je bila izmed otrok najmlajša. Vedno čista, zašita in zakrpana je hodila v bližnji otroški vrtec. Ker njena mama ni imela denarja, da bi ji kupila novo obleko, je morala nositi one obleke, ki jih so ji darovali usmiljeni ljudje. Tudi čreveljčkov ni imela. Pa nič zato ! Imela je na nogah cunjaste co-patke, zato jo je mama vsak dan prinesla v naročju V šolo. Ker je bila Danica doma in v šoli pridna, ji je Miklavž prinesel lepo novo obleko. In prav v šolo jo je prinesel! Zaklical je: „Danica Danevova !" Pogumno je vstala in šla k njemu. Prav nič se ni bala onih dveh črncev, ki sta stala za tem svetim možem. Saj je vedela, da pridnim otrokom prav ničesar ne naredita. Joj, kako je bila Danica vesela nove obleke ! Materi, ki je čakala v veži, je vpila : „Mama, novo oblekco imam !" „Oblekco? Kdo ti jo je dal?" „Miklavž je bil v šoli in mi jo je dal," je odgovarjala v eni sapi. »Ali si zahvalila Miklavža?" jo vpraša mama. „Sem, sem. Rekla sem mu hvala !" Prinesla je obleko domov. Stanovali so v pritličnem stanovanju. Vsem sostanovalcem v hiši je Danica kazala svojo novo obleko. Kako je je bila vesela ! Saj to je menda v življenju njena prva nova obleka ! Po Božiču nenadoma zboli. Velika vročina jo je kuhala, in hropelo je v njej. Vsa zdravila, ki so jih bližnje ženice nasvetovale, je inama poizkusila, da bi Danici odleglo. A le ni hotelo ! — Iskala je tudi zdravniške pomoči v pol ure oddaljenem mestu, a ker je bila brez sredstev, je ni dobila. Vrnila se je domov molče in v nekaki omotici. Nič več ni vedela, kaj se godi z njo; brez solz in brez moči je hitela proti domu. Okrog enajste ure je prišla domov vsa zasopla, a telo ji je pretresal mraz ! Za ubogega tedaj ni pomoči, si je govorila. Grozna krivica ! Bala se je stopiti v sobo. A Danica je ležala, navzgor obrnjena, kot jo je pustila, in hropelo je še vedno v njej. „Ali si prišla, mama?" jo milo vpraša. „Sem, dete moje, kaj bi rada?" „V kuhinjo me nesi malo !" Previdno jo je vzdignila in zavila v rjuho. A videla ni, da ima otrok že mrtvaške poteze na obrazu in osteklenele oči ! — „Ne morem, mama; nesi me zopet v sobo!" Nežno jo zopet vzdigne, in položi v posteljo. Okrog nje so stali njeni bratci in sestrice ter milo gledali trpečo Danico. „Mama!" jo zopet pokliče, „ti si tu; a moj oče?" „Oče je daleč od tu in se vrne kmalu, da vidi svojo pridkano Danico." „A jaz ga ne bom'več videla?" „Kaj govoriš, srce moje; ti kmalu, kmalu ozdraviš." Pa je zopet začela : „Ti si tu, a mojega očeta ni ; ne bo me več videl ..." Kot nož — tako so rezale te besede trpeči materi v srce. Pomišljala je : odkod te pametne besede ? Ali bo res umrla ? In oče, Id jo ima tako rad, je res ne bo več videl? Dihala je počasneje, in tudi hropenje jo je polagoma zapuščalo. „Ali ji bo sedaj bolje, mama, ko več tako ne lirope?" vpraša starejša hčerka. Mama se skloni nad malo bolnico in posluša njen utrip srca, ki je počasi pojemal, dokler ni nenadoma izostal. Kakor bi zaspala, tako je umrla! „Danice ni več, sestrice vaše ni več, otroci moji!" zakriči mati in začne krčevito jokati. In jokali so tudi otroci. A isti dan je dobila Danica zopet novo — belo obleko. — m m ■ Ü i 1 ==? Mica Rozoničnikova, učenka v Šmihelu nad Mozirjem, Staj. Kotičkove risbe. Odgovor : Ljuba Mica! Vidiš, kako lepo mlado življenje! O, nffiHH^^^ tako je pač, da si mi stari ljudje želimo vanje KB^^^^B^^fijH nazaj. Toda nobene poti ni več tja Z ljubečim M^^^Hr^^^H srcem gledamo svojo mladino, kako raste in KwKyAip se v blagor Velecenjeni gospod Doropoljski! Danes Vam prvič pišem, ker sem videla v .Zvončku" Vaš kotiček, ki Vam v njem otroci pišejo. Jaz sem doma vedno prebirala Vaš .Zvonček". Moj ata je nadučitelj v Ksa-veriju na Štajerskem. Imam veliko veselje z vsemi predmeti, najbolj pa s čitanjem. Hodim v šolo h gospodični Ferderbarjevi v IV. razred nemške šole v Studenci pri Mariboru. Imam bratca Stanislava in sestrico Veruško. Bratca jako zanima sedanja vojna. Srčno Vas pozdravlja Pepca Terčakova. Odgovor : Ljuba Pepca! Ker Te najbolj zanima čitanje, je to dokaz, da si ukaželjna deklica. In glej, v .Zvončku" dobiš vsega po malem, kar utegne utešiti Tvojo ukaželjnost. Tako se tudi v tem primeru uveljavlja prislovico: „Kamen do kamena — palača ; zrno do zrna — pogača !" . Ali umeš to? Franc Šavnov : Eden naših kotičkarjev Obličje se mi spremenilo, ostalo kakor prej srce; ljubezen verno ohranilo do mile rojstne je zemlje. Josip Stritar: Popotne pesmi.