NEKAJ PRIPOMB PO OBJAVI S T A R O G O R S K E G A ROKOPISA V JiS
Ko sem 15. marca letos predaval v Benečiji o »Slovenskih rokopisih Beneške Slovenije v preteklih stoletjih«, sem v zvezi s starogorskim rkp. poudaril, da »je potrebna kritična objava z jasno čitljivo fotografsko kopijo izvirnika, ki naj omogoči vrednotenje zapisa. Pri tem pa mora sodelovati paleograf, sicer pa je zapis, kakor ga predlaga Cracina, vsaj na nekaterih mestih malo jasen; in prav ta mesta so za natančno filološko analizo preveč pomembna, da bi se mogli zadovoljiti s to skromno prvo izdajo.«'
Tedaj nisem slutil, da bom dober mesec pozneje že bral v JiS trojen znanstven prikaz starogorskega rkp.: Ljubljana je to pot pokazala zavzetost in tempizem, kakršnih ni zmogla ob številnih drugih priložnostih. Razlog več, da čestitam prijatelju Cracini.
A hkrati moram čestitati tudi Logarju, Po-gorelčevi in Koruzi za vse, kar so ugotovili o tem rokopisu iz Benečije.
Ob branju trojnega prikaza sem si zabeležil to in ono, primerjal Cracinov in Logarjev zapis s fotokopijo originala, ki mi jo je podaril Cracina in jo tu prilagam za objavo, v upanju, da bo kliše boljši kakor v KGMD in v omenjeni Cracinovi brošuri.^
Najprej torej nekaj drobnih o zapisu. Nisem paleograf in nimam nobenega paleo-grafa pri roki. Zato naj bojo te opazke le poizkus, opozorilo, da se rešijo še one malenkosti, na katere opozarja že Logar: »z izrecnim pridržkom, da bo morebiti originalna fotokopija kako podrobnost pokazala drugače«.
' Angelo Cracina, Antiche preghiere popolari slo-vene del santuario di Castelmonte, Arti grafiche Jriulane, Udine 1974.
Cracina Očenaš
2. wodj
3. khokher
Logar
wody khokher;
berem:
wodj
khokhr (gl. 6.!)
Zdravamarija 2. segnanna
segnana j
segnanna
Vera 4. khater 4. swetiga 12. mertwe 12.     —
14. swettikhow 16. vekhsi
kheter
Xwetiga
me(o)rtwe
fwettikhow vi(e)tzhe
Iwettiga mortwe
na koncu vrste je še neko znamenje, ki ga ne znam brati: morebiti opozorilo, da se tekst nadaljuje? Iwettickhow (?) vitshi
Tudi po latinskem naslovu prve molitve Oratio Dominicaiis Sclauonice je še nekaj zapisano, pa ne znam brati.
Nato nekaj pripomb ob Logarjevi analizi jezika Starogorskega rkp.:
ad 3. na str. 197: e > a v nikalnici ne {vna-pellay) ni nujno, po mojem tudi verjetno
ne, izrecno gorenjska poteza; gl. Ramovš, Dialekti, str. 57, vrsta 4.: e > a; gl. še Mer-kü. Narečne pridige Petra Podreka, v: Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Letopis za leto 1971, str. 12, ad 13.
Ad 6. na str. 197: vokalna redukcija je v nadiškem narečju enako pogostna ka-
311
312
kor v gorenjskem narečju. Čemu torej jo Logar označuje kot izrecno gorenjsko potezo?
Vtis imam, da je šel Logar predaleč, ko je hotel ločiti v tem rkp. gorenjske, notranj-sko-kraške in beneške poteze: nekatere, poleg omenjenih, so tipične za več dialektov. To velja tudi za prekozložno asimilacijo s — š > š — š (gl. str. 198) in za končnico -am v dat. pl. (gl. str. 198).
Tu in tam me moti netočno podajanje krajevnih imen. Po Cracinovem tekstu v KGMD 1974, str. 140, je Logar ponovil v Bujah (Buje so v hrvaški Istri), kar je treba popraviti v Buii (furlansko naselje je Buia, to je fem. sg.), ter St. Lenart, ki ga je treba popraviti v Sv. Lenart (domačini pravijo le Svet Lienart, Podutäna ali Porutä-na). Tako se napake ponavljajo, postajajo pravilo in, ko jih uzakoni SP, postanejo kar dogma. Kakor je za ljubljanske slaviste dogma čedadski (Logar, str. 192; Koruza, str. 206) in Videm (Logar, str. 192| Pogore-lec, str. 201; Koruza, str. 205). Vsa znanstvena Ljubljana se lahko mirno požvižga na opozorila podpisanega glasu vpijočega v puščavi: sam se ne bom uklonil dogmam in bom zaradi milijonkratne uporabe živih oblik čedajski, Viden na vsem slovenskem zahodu prezrl dogme, ki so nastale na podlagi kake deseterice zapisov v slovenskem središču. Saj bi drugače žalil Benečane in njih (to je tudi naš) jezik.
Koruza vztraja pri starinskem, sicer ustaljenem, a po mojem preživelem in nevarnem poimenovanju beneškosiovenski aH
čedadski (seveda) rokopis. Ta rkp. je bil beneškosiovenski, dokler smo poznali en sam beneškosiovenski rkp. Jaz jih poznam danes okoli tisoč, Ljubljana jih pozna menda že tri. Zato predlagam (z ihto glasu vpijočega v puščavi), da tudi Ljubljana končno opusti to ime in se odloči rajši za černjej-ski rkp. To ima dve prednosti: analogično je glede na videnski rkp. (v Ljubljani zaenkrat: videmski rkp.) in na starogorski rkp. ter ustreza uradnemu imenu, ki se je ustalilo v it. za ta tekst: catapan di Cergneu.
A^^edno o istem rokopisu poudarja Koruza, da so v njem »vidne nekatere čakavske posebnosti« in se za to trditev opira na Tomšiča (gl. str. 206, op. 11). To stališče je za vsakogar po letu 1892 nevzdržno. O tem je bilo pri ciklusu predavanj 1973-74 v Škrutovem dosti rečeno in je odveč uporabiti za to najmanjšo sapico.
Končno: Koruza citira Johannesa z otoka Krka. Ta Johannes mi dela že dolgo časa družbo pri razmišljanjih. Pri predavanju v Škrutovem 19. aprila letos ga je omenila tudi Pogorelčeva. Sem prav slišal, sicer naj me takoj demantira in popravi: Johannes Vele ali Vel je? Zavedam se, da je hipoteza fantastična, toda če smo že na poti, zakaj ne Johannes (ali kakorkoli že: Janez, Ivan, Zuan) Debelja(k) s tersko (in režij ansko) onemitvijo izglasanega soglasnika? Ne, sam ne morem verjeti tem hipotezam. Kaj pravi Pogorelčeva?
Zahvaljujem se za prostor in pričakujem odgovor.
Pavle Me i kü Trst
313