24 Hiking – a growing flower of physical education Abstract Slovenians are the nation famous of mountain hiking. For many decades this activity has been very important to us since it rep- resented a tool for successful fighting against the enemy who wanted to take our mountains. It is of great importance that our national values are not forgotten and are carried to next generations. However, sport is more and more becoming solely an activ- ity for competitors, whereas its primary purpose – this is recreation of body and enjoyment – is being forgotten. This can be seen also at schools, where once historically important mountain hiking is being greatly avoided by the students. Not only historically, but also in present today. In fact, hiking in landscape full of hills helps child to forget about his fast and stressful lifestyle, allows him to breathe fresh air as well as encourages him to think freely about any subject of his interest, such as biology, music or phys- ics. Moreover, hiking is an activity with no limits: its budget suits in every pocket, can be reachable anywhere and is available in any season of the year. Although the sport teacher should stick to the school curriculum, he still has a lots of freedom to use his imagination and creativity to give a child an experience he will never forget. Key words: hiking, motivation, curriculum, cross-curriculum integration, children and youth. Izvleček Slovenci smo narod, ki ga med drugim zaznamuje gor- niška dejavnost. Z njo se ukvarjamo že od davne prete- klosti, gorništvo je bilo tudi sredstvo, s katerim smo se vztrajno upirali okupatorjem in tako obdržali slovenske gore. Pomembno je, da domovinske vrednote ne gredo v pozabo in jih prenašamo na naslednje generacije. Tu- kaj nastopi težava, saj v ospredje prihaja pridih športa kot tekmovalne panoge, amaterstvo in rekreacijo pa dajemo na stranski tir, s čimer se izgublja tudi prvotna oblika »čistosti« športa. To je opazno tudi na šolskem področju, kjer se velikokrat izogibamo za zgodovino izjemno pomembni dejavnosti – gorništvu. Pa ne samo za zgodovino, tudi za sedanjost. S pohodom v hribovite dežele otroka vsaj za trenutek rešimo sodobnega ritma življenja in mu omogočimo, da zadiha na svežem zraku, naučimo ga vztrajnosti ter monotono hojo povežemo z dejavnostmi, ki ga morda zanimajo – naravoslovjem, glasbo, fiziko … Poleg tega je planinstvo dejavnost, ki skorajda nima omejitev. Za njeno ukvarjanje potrebu- jemo relativno malo denarja, dostopna je praktično po vsej Sloveniji in z ustrezno izbiro ciljev v katerem koli letnem času. Učitelj se mora sicer držati učnega načrta, toda pri vsebinski izvedbi lahko uporabi veliko domišlji- je in v otrokov zaklad izkušenj doprinese nekaj dragoce- nih spominov. Ključne besede: pohodništvo, motivacija, učni načrt, medpredmetne povezave, otroci in mladostniki. Nuša Maver Pohodništvo – cvet šolskega športa Foto: osebni arhiv avtorice športna vzgoja 25 Uvod „ Planinstvo je dejavnost, s katero je slovenski narod oziroma območje slovenskega oze- mlja povezano že stoletja. Hojo v hribe lah- ko skozi zgodovino opazujemo z različnih vidikov – raziskovalnega, pustolovskega, gospodarskega, športnega itd. Od samega začetka naprej pa lahko opazimo, da so se ljudje – ne glede na motiv – vedno zavedali pomembnosti izobraževanja. Vedeli so, da je ustvarjanje izobraženega in usposoblje- nega kadra – vodnikov – zelo pomembno, tako z vidika varnosti hoje po gorah kot tudi dodatnega zaslužka. Danes pri nas delujejo poklicni gorski vodniki in prostovoljni vo- dniki Planinske zveze Slovenije. Vodniki PZS imajo tudi izobraževalno oziroma vzgojno nalogo – sodelujejo v projektih predšolskih in šolskih otrok, pomembno vlogo imajo na športnih dnevih, organizirajo planinske krožke (Krpač, 2007) … Planinarjenje danes nekateri dojemajo kot neproduktivno, monotono ter nesmiselno dejavnost, ki ne prinese vidnih telesnih sprememb. Zavedati se moramo, da ta de- javnost v sebi nosi mnogo več kot samo hojo v klanec, zaradi česar jo je nujno ohra- njati in vključevati v miselnost sodobnih otrok in mladostnikov. Prodor športa „ Danes so razlogi za ukvarjanje s planin- stvom precej drugačni od tistih v prete- klosti. V ospredje sili pridih športa. Vse večji pomen dobivata tekmovanje in primerja- nje, kdo zmore več. Še posebej je to opa- zno pri mladih, ki dopoldneve preživljajo v šoli, popoldneve pa zapolnijo s treningi, glasbenimi šolami in drugimi dodatnimi dejavnostmi. Rekreacija in amaterstvo, ki mu je najvišjo stopničko določil že Pierre de Coubertin v 19. stoletju, ki se je zave- dal, da lahko le amaterstvo jamči »čisti« šport ter uresniči pomen »vzgajanja«, sta v tekmovalnih panogah že pred časom izginila (Pavlin, 2005). Vse večjo vlogo do- biva strokovnost vodenja vadbe, pomen redne vadbe, ki na telo učinkuje tako, da kar v največji meri vpliva na športnikovo tekmovalno učinkovitost v izbrani športni disciplini. S tem pa tudi izginjajo vsestran- skost in sproščenost ter občutek prijetnosti v gibanju (Rupel, 2001). Tako lahko opazimo že prvi razlog za nepopularnost planinstva med mladimi – ne moremo ga trenirati, niti v njem tekmovati. Slednje ni povsem resnično, saj tekmujemo vsakič, ko »prema- gujemo« goro ali hrib – tekmujemo sami s seboj. Sodoben tempo življenja, ki ga narekujejo vse obveznosti, ki padajo ne le na pleča od- raslih, temveč vse pogosteje tudi mladih, povzroča velik stres. Ta s seboj prinese ve- liko negativnih posledic, še posebej, če se razvije v kroničen stres. 75 % vseh bolezni naj bi bilo vzrok kroničnega stresa (Braham, 1994, v Tušak idr., 2008). Planinstvo je dejavnost, ki navadno terja kar nekaj časa, še posebej, če se odpravi- mo v visokogorje in prihajamo iz bolj od- daljenih koncev Slovenije. Če to povežemo z burnim sodobnim življenjem, lahko kaj kmalu ugotovimo, da planinarjenje mnogi odklanjajo že zaradi časovne komponente. Problem sodobnosti „ Sodobna tehnologija nas je privedla do načina življenja, kjer lahko človek iz doma- čega naslonjača uredi praktično vse. Ogro- mno časa preživimo za računalniki, brez ka- terih si življenja ne znamo več predstavljati. Šport zaradi vse bolj tekmovalne narave postaja simbol prestiža. Zato otroci, kate- rih starši ne morejo kupiti točno določenih čevljev, hlač, majic, torb, kot jih zahtevajo klubi, dneve preživljajo doma. Problem, ki v zadnjem času skokovito nara- šča in ga povzročajo sedeč način življenja, visoko kalorična hrana, pa tudi drugi dejav- niki sodobnega življenja, kot so uživanje alkohola in kajenje, je prekomerna telesna teža. Mišično maso začne nadomeščati maščobno tkivo. Slednje lahko sčasoma povzroči različne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen in številne druge (Komazec, 2011). Kadar prekomerna telesna teža preraste v kronično bolezen, govorimo o debelosti. Raziskave kažejo, da se je v Sloveniji od leta 1988 do 2012 delež prekomerno prehranjenih fantov povečal iz 20,10 % na 27,10 %, pri dekletih se je de- lež 17 % povečal na 23,70 %. Starost dečkov in deklic, zajetih v raziskavi, je bila 6–19 let (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). »Vsak dan na sprehod, vendar ne do utru- jenosti!« (Ulaga, 1996, str. 17) je bilo geslo v časih, ko od točke A do točke B nisi mogel priti drugače kot peš. Bolezni je bilo manj, prav tako ljudi s prekomerno telesno težo. Za zdravje je močno svetovana aerobna vadba, ki poveča srčni utrip ter pospeši dihanje. Svetovna zdravstvena organizaci- ja (WHO) je izdala priporočila za športno vadbo, v katerih je zapisano, da je vsako- dnevna hoja najboljši način za ohranjanje telesnega zdravja. Gre za obliko naravnega gibanja, prirojeno vsakemu človeku, ki jo je naš olimpijec, ki je dočakal skoraj 101 leto – Leon Štukelj – poimenoval tudi »umsko treniranje« (Ulaga, 1996). Zakaj planinstvo na „ šoli? Pomen identitete in kulturne dediščine Planinska dejavnost je v slovenskem na- rodu pustila velik pečat. Ponemčevanje namreč ni potekalo samo v mestih in na deželi. V 19. stoletju so pripadniki Nemško- avstrijskega alpinskega društva, ki je imelo podružnico na Kranjskem, začeli graditi koče ter ponemčevati tudi slovenske Alpe. Naši planinci so sicer sledili in »tekmovali« z nemškimi, a mnogokrat neuspešno. Ves čas pa je bila prisotna skrb za naše gore. Z na- menom, da bi slovenske gore ostale v na- ših rokah, so leta 1893 ustanovili Slovensko planinsko društvo in kmalu zatem je začelo izhajati še glasilo Planinski vestnik. Začeli so z množičnim postavljanjem koč, ustanovi- li so gorsko reševalno službo, usposabljali planinske vodnike ter s tem krepili sloven- sko narodno identiteto in ohranili sloven- sko kulturno dediščino (Pavlin, 2005). Vr- hunec predstavlja dejanje Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in na njem postavil stolp (Burnik, 2005). »Rešene« so bile torej slovenske gore, ki so slovenske še danes, zaradi česar je pomembno, da ohranjamo spomin in spoštovanje do ljudi, ki so takrat bili bitko za ohranitev naših očakov ter ga prenašamo na mlajše generacije in s tem gorništvo sprejemamo kot pomembno vrednoto. Gorništvo ni samo šport Zadnje čase je glede poimenovanja šol- skega predmeta s športno vsebino med uradniki in športnimi pedagogi veliko polemik. Kljub nasprotovanju stroke je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kul- turo in šport leta 2013 sprejelo nov zakon in športno vzgojo preimenovalo v šport. Eno od področij predmeta šport, ki vse- buje vzgojno komponento, saj temelji na privzgoji vrednot ter pripomore k obliko- vanju zdravega življenjskega sloga, je tudi gorništvo. Zavzema vsebine, s katerimi se lahko človek ukvarja celotno življenjsko obdobje, tudi takrat, ko je izključen iz vr- hunskega športa. Gorništva ne moremo 26 enačiti z ostalimi športi. Vsebuje namreč številne komponente, ki jih v ostalih špor- tih ne moremo najti. Povežemo ga lahko z najrazličnejšimi področji – botaniko, esteti- ko, glasbo, geografijo, zgodovino itd. Toda če želimo, da človek vso navedeno pestrost opazi, da bo v prostem času naredil korak ali dva po hribovitem svetu, mu moramo te vsebini pokazati in približati. Hkrati pa mu moramo privzgojiti ne samo športne, temveč tudi estetske in duhovne vrednote (Kristan, 1993). dalje, dostopnost informacij … Ker pa ima vsaka zgodba dve plati, so prisotne tudi negativne posledice. Z dneva v dan po- slušamo o vse večji onesnaženosti ozračja, promet se je tako povečal, da otrok več ne spustimo samih do prijatelja na drugi strani mesta, informacije o grozotah, ki se dogaja- jo po svetu, so dostopne na vsakem koraku, neprestano smo ujeti v bitko s časom … Morda se zdi, da se s stresnim življenjem soočajo samo odrasli, toda tudi otroci niso izvzeti. S tem, ko jih odpeljemo v hribovit Hoja – naravna oblika gibanja Človek shodi pri približno prvem letu sta- rosti. To pomeni, da za izvajanje gorniške dejavnosti ni treba osvojiti kompleksnega znanja iz za dejavnost potrebnega gibanja. Seveda obstajajo pravila, ki ponujajo bolj racionalno gibanje, ki so zelo pomembna in jih mora učitelj predstaviti učencem, toda še pomembnejše so vsebine, vezane na varnost. Naloga učitelja je, da učenca pripravi na varno, tako samostojno kot tudi skupinsko obiskovanje gora, mu preda te- meljna znanja in izkušnje ter s tem zmanjša možnost nesreče. Ko je učenec seznanjen s teoretičnimi vse- binami, je te potrebno osmisliti z dejanskim pohodom. Tako bo otok ali mladostnik sko- zi lastne izkušnje spoznal prednosti gorni- štva. Te seveda niso samo bogat naravni svet in odmik od mestnega sveta, ampak tudi številne druge. Za izvajanje gorniške dejavnosti ne potrebujemo posebne, za to namenjene dvorane, hodimo lahko praktič- no povsod. Prav tako lahko pohod organi- ziramo v zimskem in letnem času, podnevi ali ponoči. Pri slednjem ne smemo pozabiti na varnost. Hoja v družbi krepi socialno komponento, omejitve pa ni niti pri staro- sti. Poudariti je treba tudi psihološko sfero. Bistven del, ki gorništvo razlikuje od ostalih športov, je opredelitev zmagovalca. Plani- narjenje je namreč dejavnost, namenjena vzgoji in sprostitvi, kar pomeni, da v njej ni mesta za tekmovanje. Zmagovalec je vsak, ki pride do vrha in nazaj v dolino oziroma do nekega cilja. Ko stopimo v gorski svet, tudi ni boljših in slabših – izlet mora biti ta- kšen, da ga zmorejo vsi (Kristan, 1993). Monotonost in vztrajnost Tako kot pri vzdržljivostnem teku se tudi pri gorništvu pojavlja problem monotonosti. Hoja ni tako razgibana, kot na primer športi z žogo, ne vsebuje taktičnih vložkov in bor- be za zmago. Borbo, ki se pojavlja pri hoji, bi lahko imenovali »borba s samim seboj«. Otrok s hojo ne vpliva samo na razvoj vi- talnosti in delovanje dihalnega ter srčno- žilnega sistema, ampak tudi na psihološko komponento. Pravijo, da je vzdržljivost povezana z »osebnim trpljenjem«, saj se človek med premagovanjem tovrstnega napora sooča z neprijetnimi občutji, ki so odraz fizioloških sprememb. Posledice so tudi pozitivne. Dalj časa trajajoča hoja vpli- va na motivacijo, vztrajnost, veča sposob- nost prenašanja subjektivne bolečine ter vpliva na vrednostni sistem (Čoh, 2002). Slika 2: Fotografiranje ob osvojenem vrhu (Foto: osebni arhiv). Pobeg iz sivine Sodobni svet si lahko predstavljamo kot paket, ki je med ljudi prinesel ogromno pozitivnega. Pospešeno se je začel odpi- rati s pojavom industrializacije. Mobilnost, komunikacija na praktično neomejene raz- svet, jim ne ponudimo samo razvedrila in zabave, ampak naredimo premik iz urba- niziranega sveta, pretirane tehnologije na svež gorski zrak, pustimo jim, da opazuje- jo lepote narave ter sprostijo napetost in odmislijo težave (Slavič, Videmšek in Pori, 2013). Slika 3: Sproščenost in zabava na planinskem izletu (Foto: osebni arhiv). športna vzgoja 27 Kljub temu je težko zagotoviti navdušenost za hojo, saj moramo že pri šestletnih otro- cih biti precej iznajdljivi, da najdemo cilj, ki bi jih motiviral. Lahko pa izvedemo »trike«, s katerimi odvračamo pozornost od hoje. Z mlajšimi otroki lahko opazujemo zanimive naravne pojave, ki jih v mestu težje zasledi- mo, na primer mravljišče, plodove različnih dreves, poslušamo živali, lahko si pripove- dujemo zgodbe in se igramo razne igre, pri katerih pa ne smemo pozabiti na varnost (Slavič, Videmšek in Pori, 2013). Z zgodbami se da zamotiti tudi starejše, vključimo pa lahko še orientiranje na različne načine (z zemljevidom, kompasom, z naravnimi po- javi …) (Krpač, 2004). Na motivacijo vpliva tudi izbrani cilj. Če bomo otroke vsako leto vodili na isti hrib, bo to vse prej kot moti- vacijsko dejanje. Med samim izletom je po- membno, da otrokom pustimo določeno mero svobode. Damo jim čas, da razisku- jejo in opazujejo. Velja pravilo, da v gorah čas ne teče, kar moramo upoštevati tudi na šolskem izletu, razen seveda v izjemnih situacijah (na primer poslabšanje vremena). Na vrhu lahko organiziramo različne igre in druge dejavnosti – naredimo na primer »planinsko šolo« in jih naučimo preprostih vrvnih tehnik. Poznati moramo motive otrok ter se izo- gibati tistemu, česar ne marajo. Raziskava (Burnik, 2006, v Drev, 2011) je pokazala, da so v ospredju motivi, kot so narava in živali, druženje s sošolci, družino in prijatelji, lepo- te gora ter čudoviti razgledi. Kot pomem- ben motiv pri deklicah se je izkazalo spanje na skupnih ležiščih, zaradi česar je smiselno organizirati tudi dvodnevne izlete. Zelo velik vpliv na otroka imajo starši. Otroku predstavljajo zgled, hkrati pa so do otrok bolj popustljivi kot učitelji, kar je eden iz- med razlogov, da se otroci raje odločijo za izlet z družino kot s šolo. Otroke lahko mo- tiviramo za hojo tudi tako, da se izognemo motečim dejavnikov. Kot najbolj negativna sta se pri otrocih izkazala težak nahrbtnik in naporna hoja. Za slednjega so že bile na- vedene rešitve, pretežkemu nahrbtniku pa se lahko izognemo tako, da ga napolnimo le z najnujnejšimi stvarmi. Otroku moramo pred izletom razložiti, katera oprema sodi v nahrbtnik, kako si razporedi težo ipd. (Drev, 2 0 11) . Učni načrt „ V učnem načrtu ima svoje mesto tudi po- hodništvo. V prvem triletju osnovne šole sta vsako leto predpisana najmanj dva po- hoda. Eden je označen celo kot zahtevnejši glede višine vzpetine in dolžine poti. V tre- tjem razredu je predviden tudi ekipni ori- entacijski pohod po označeni poti. Poleg praktičnih vsebin so opredeljene še teore- tične, ki narekujejo tudi vzgojne smernice (Kovač idr., 2011). V drugem triletju sta v vsakem letu prav tako predvidena dva pohoda, pri katerih je v opi- su opazna višja zahtevnost kot v prvem trile- tju. Ob tem mora biti učencem posredova- no tudi teoretično ozadje (Kovač idr., 2011). V zadnjem triletju je v vsakem letu plani- ran en zahtevnejši pohod, pri čemer je v sedmem razredu poudarjeno, da mora biti pohod izpeljan na novo, bolj oddaljeno pohodniško točko. Vključena so tudi teore- tična znanja (Kovač idr., 2011). Stopnjevanje zahtevnosti lahko opazimo skozi standarde znanja, v katerih je nave- deno, da mora biti učenec v prvem triletju sposoben treh ur hoje z vmesnimi postan- ki, v drugem triletju štirih ur in v tretjem tri- letju petih ur hoje (Kovač idr., 2011). Slika 4: Odkrivanje visokogorja (Foto: osebni arhiv). Slika 5: Igre za popestritev planinskega izleta (Foto: osebni arhiv). 28 Pohodništva ni mogoče izvesti v okviru rednih šolskih ur, zato so izvedbi gorni- ških vsebin namenjeni športni dnevi. Ti so obvezni za vse učence. V vsakem razredu mora šola izpeljati pet športnih dni. V pr- vem triletju sta pohodništvu namenjena dva od petih športnih dni, v drugem trile- tju prav tako, v tretjem triletju pa en športni dan. Priporočljivo je, da so gorniške vsebi- ne vključene tudi v šolo v naravi (Kovač idr., 2 0 11) . Pri izvajanju pohodniških vsebin se lah- ko šola poveže z vodniki Planinske zveze Slovenije. Velikokrat so namreč učitelji, ki vodijo učence v gore, za to premalo uspo- sobljeni. Učitelj mora pri vodenju izleta skrbno upoštevati predpisane normative za vodenje (Cankar, Kovač, Majerič, Strel in Burnik, 2008). S pohodniško vsebino je bila že leta 1975 uvedena akcija Ciciban planinec, ki je da- nes ne imenujemo več akcija, temveč program. Ta je namenjen predšolskim in šolskim otrokom do 2. razreda osnov- ne šole. Namenjen je uvajanju otrok v planinsko dejavnost. Otroci dobijo tudi knjižico, v katero odtisnejo žige ter opi- sujejo svoja doživetja (Hebar, 2011). Ob zaključku 2. razreda osnovne šole se lahko otrok priključi programu Mladi plani- nec, ki je smiselno nadaljevanje programa Ciciban planinec. Namenjen je tudi mlado- stnikom. Tudi v tem programu otrok prej- me dnevnik, ki mu lahko ob dovolj velikem številu izletov prinese bronasti, srebrni ali zlati znak mladega planinca. Pri slednjem je pogoj tudi opravljena planinska šola (Hebar, 2011). V okviru planinskega programa lahko šola izvaja tudi Planinsko šolo. Ta učencem pre- daja znanje za varno hojo v gore in jih uči raznih planinskih spretnosti. Leta 2005 je Planinska zveza Slovenije izdala knjigo Pla- ninska šola, v kateri je predstavljena celotna vsebina programa (Glavnik idr., 2005). Še več aktivnosti, povezanih z gorništvom, lahko šola razvije s pomočjo planinske- ga društva, zato je smiselno, da se z njim poveže. Tako se lahko otroci udeležijo tudi planinskega tabora in se za več dni odma- knejo od civiliziranega sveta (»Planinski ta- bori«, b.d.). Medpredmetne pove- „ zave Pohodništvo je dejavnost, ki omogoča, da se ob hoji dotaknemo tudi številnih drugih področij in tako popestrimo pohod. To lahko dosežemo z medpredmetnimi po- vezavami, hkrati pa izpolnimo pomembno načelo horizontalne povezanosti ter pre- pletenosti znanj (Kovač idr., 2002). Gorništvo lahko odlično povežemo z na- ravoslovjem. Bistvo planinarjenja je obisk narave in njenih lepot, ki jih ustvarja rastlin- ska in živalska pestrost. Tako lahko v pre- morih opazujemo biotično raznolikost ali celo organiziramo izlet po poteh, za katere vemo, da so rastlinsko bogate. Seveda pa ne gre samo za pridobivanje novih znanj s področja rastlin in živali, temveč tudi za povsem ekološki vidik. Mestni svet je vse bolj onesnažen, zaradi česar sta odnos do narave in ekološka ozaveščenost izjemne- ga pomena. Gorski svet nam ponuja či- stost in zdravje, zato je nujno, da mlajšim privzgojimo vrednote po njegovi ohranitvi, pa tudi po ohranjanju rastlinskih vrst v nji- hovem prvotnem okolju. Povezavo najdemo tudi z zgodovino. Prva svetovna vojna je bila zaznamovana z bojevanjem v gorati pokrajini. Za primer lahko učencem predstavimo Soško fronto, ki je danes opevana kot prizorišče največje- ga spopada v gorskem svetu. Borci so bili vzdržljivi, o čemer lahko beremo v sloven- skem leposlovju. Obstajajo vrhovi, na poti do katerih lahko še danes srečamo ostanke orožij. Pohod tako lahko naredimo po zgo- dovinsko pomembni poti ali pa izlet zaklju- čimo z ogledom bližnjega kraja ali muzeja. Tako lahko na primer organiziramo izlet na Kobariški stol in ga zaključimo z ogledom Kobariškega muzeja. Geografija je tako kot planinstvo obširno področje. Ogled kraja, za katerega smo re- kli, da ima povezavo z zgodovino, jo lahko ima tudi z geografijo. Še posebej, če je v kraju kakšna naravna znamenitost. V pla- ninski izlet lahko vključimo proučevanje kamnin, odkrivanje različnih plasti zemlje, ali pa najdemo teren, zaznamovan z erozi- jo, ki si ga lahko učenci v živo pogledajo. Najpogostejši primer je vključevanje ori- entacije. Ogled poti na zemljevidu lahko že pred samim začetkom hoje dodatno motivira učence za hojo (Slavič, Videmšek, Pori, 2013). Učitelj lahko organizira tudi sa- mostojni orientacijski pohod. Pri predmetu geografija jih učitelj nauči uporabljati kom- pas ter iskati točke na zemljevidu, kasneje na pohodu pa učenci naučeno znanje še praktično preizkusijo. Učitelj jih lahko nauči tudi orientacije po naravnih pojavih (mah, mravljišče, zvezde …). Planinci so bili že od nekdaj ljudje, ki so zna- li ceniti in občudovati naravo ter v njej vi- deli estetsko dovršenost. Narava jim je dala navdih za pesnjenje, pisali so tudi o svojih doživetjih in pripetljajih. V šoli lahko učitelj pri pouku slovenščine obravnava poezijo iz slovenskih gora, ki so povezane z izletom v organizaciji učitelja športa, ali pa učenci po izletu napišejo spis o svojih doživetjih ali planinsko pesem. Planinstvo je šport, ki vključuje veliko mero estetike, zato ga lahko povežemo tudi z likovno umetnostjo. Za marsikaterega planinca velja, da spomine rad ulovi v fo- tografski objektiv. Velikokrat so organizira- ne razstave, na katerih slike povezuje neka zgodba. Razstave seveda niso samo foto- grafske, ampak tudi likovno-umetniške. Učitelj tako lahko izlet zaključi z ogledom razstave ali pa po izletu učencem naroči, da narišejo tisto, kar jim je najbolj ostalo v spo- minu, zatem pa v šoli naredi razstavo. Nikakor ne smemo pozabiti na glasbeno umetnost. Pesmi s planinskim motivom je ogromno. Zelo koristno je, če učitelj glas- bene umetnosti učence predhodno nauči kakšno planinsko pesem, ki jo učenci lahko pojejo na izletu ali v šoli v naravi ob spre- mljavi kitare. Učitelj lahko učencem naroči, da v šolo v naravo vzamejo inštrumente, ki jih igrajo. Zvečer lahko z učiteljem zakurijo ogenj, če seveda obstaja za to primeren prostor, si igrajo in pojejo. S temi dejav- nostmi bo učitelj naravo še bolj približal učencem ter pripomogel k temu, da se bodo učenci radi vračali vanjo. Naravne lepote lahko opazujemo tako podnevi kot tudi ponoči. Če je nebo jasno in ga razsvetljuje polna luna, lahko učitelj naredi za učence zelo atraktiven pohod, ki bo zaradi nenavadne izvedbe dodatno motiviral učence za hojo. Na izlet lahko povabi tudi učitelja fizike, ki na vrhu iz- pelje poglavje opazovanja zvezd, saj so te ob brezoblačnem vremenu v gorah, kjer ni svetlobe mestnih luči, dobro vidne. Če pot zaradi zahtevnejšega terena ponoči ni varna za hojo, lahko izpelje dvodnevni izlet ter zvezde opazuje v noči, ko z učenci pre- spi na koči ter drugi dan nadaljuje planinski izlet. Sklep „ Ali bo otrok rad obiskoval gore ali ne, je v veliki meri odvisno od staršev. Tukaj ne gre za vprašanje socialnega statusa druži- športna vzgoja 29 ne, vprašanje je v motivaciji in vrednotah staršev. Ti pa niso edini, ki vzgajajo otroka. Naj se poimenovanja šolskih predmetov še tako spreminjajo, bo učiteljevo poslanstvo zmeraj tudi vzgoja. Učitelj je tisti, na čigar plečih stoji organizacija pohodov. On je ti- sti, ki v veliki meri vpliva na to, ali bo otrok vzljubil naravo ali ne. Učencu posreduje vrednote in ga uči obnašanja ter odnosa do narave, ne samo na športnih dnevih, tudi v šolah v naravi in na travnatem no- gometnem igrišču pred šolo. Njegovo po- slanstvo je, da ohranja vrednote prednikov, jih prenaša na mlajše generacije, hkrati pa izpolni tudi izobraževalno nalogo – otroke nauči varnega koraka po hribovitem svetu, jim omogoči, da si pridobijo življenjsko ko- ristne veščine in izkušnje, da začutijo odgo- vornost do narave ter jim preda teoretično gorniško znanje. Če bo ravnal tudi v skladu s častnim kodeksom slovenskih planincev, bo izpolnil vse naloge na tem področju, na otroka pa prenesel dragoceno znanje in spomine, ki jih ni mogoče kupiti z ničemer drugim kot z lastno vztrajnostjo. Literatura „ Burnik, S. (27. 5. 2005). 1. Planinstvo je pomem- ben del športne kulture in športne vzgoje. Go- re-ljudje. Pridobljeno na http://www.gore- ljudje.net/novosti/3396/ Cankar, Ž., Kovač, M., Majerič, M., Strel, J. in 2. Burnik, S. (2008). Športni dan. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Čoh, M. (2002). 3. Atletika: tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Fakulte- ta za šport, Inštitut za šport. Drev, A. (26.8.2011). 4. Za gibanje otrok so najprej odgovorni starši. Gore-ljudje. Pridobljeno na http://www.gore-ljudje.net/novosti/68951/ Gabrijelčič Blenkuš, M. (2013). 5. Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mlado- stnikih v Sloveniji. Pridobljeno na http://www. nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/pre- komerna_prehranjenost_in_debelost_pri_ otrocih_in_mladostnikih_v_slo.pdf Glavnik, A., Rotovnik, B., Jazbec, L., Jordan, 6. B., Kadiš, F., Kastelec, D., … Zorn, M. (2005). Planinska šola. Ljubljana: Planinska zveza Slo- venije. Hebar, S. (2011). 7. Pohodništvo in gorništvo v po- daljšanem bivanju (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta). Pridobljeno na http://pefprints.pef.uni-lj.si/446/1/Stan- ka_Hebar-diplomsko_delo.pdf Komazec, J. (2011). 8. Inovativne rešitve pri re- ševanju debelosti mladostnikov (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno na http://www.fsp.uni-lj.si/co- biss/diplome/Diploma22059380Komaze- cJernej.pdf Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., 9. Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. Pridobljeno na http://www. mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuplo- ads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_spor- tna_vzgoja.pdf Kristan, S. (1993). 10. V gore: izletništvo, pohodni- štvo, gorništvo. Radovljica: Didakta. Krpač, F. (november 2004). Vsebine in mo- 11. žnosti planinstva (izletništvo, pohodništvo, gorništvo) v šoli v naravi. V Kavčič, I. in Šabec, P. (ur.), Strokovni posvet Didaktika v šoli v naravi (str. 190–192). Ljubljana: Center šolskih in ob- šolskih dejavnosti. Krpač, F. (2007). 12. Motivacija vodnikov za hojo in vodenje v gore (Doktorska disertacija, Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno na http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Dr/Dok- torat22X00001KrpacFranc.pdf Pavlin, T. (2005). 13. Zanimanje za šport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje: telesnokulturno in športno organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. Planinski tabori 14. (b.d.) Mladinska komisija Pla- ninske zveze Slovenije. Pridobljeno na http:// mk.pzs.si/vsebina.php?pid=110 Rupel, A. (2001). 15. Pogledi na telesno kulturo. Gorica: samozaložba. Slavič, J., Videmšek, M. in Pori, M. (2013). Po- 16. hodništvo za mlajše otroke v okviru družine in vrtca. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 61(3-4), 74–82. Strel, J., Kovač, M., Starc, G., Pinter, S., Pinter, B., 17. Rogelj, M., … Kozinc, B. (2002). Medpredme- tne povezave pri športni vzgoji. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Center za stalno strokovno spopolnjevanje. Tušak, M., Žibert, V., Masten, R., Svetina, M., 18. Tušak, M., Dimec T., … Horvat, L. (2008). Stres in zdravje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšti- tut za kineziologijo. Ulaga, D. (1996). 19. Šport, ti si kakor zdravje. Celje: Mohorjeva družba. Nuša Maver, študentka FŠ Ulica Pregarčevih 20, 2000 Maribor nusa.maver@gmail.com