L i s t e k. Zmes. I. |ospod urednik! Sklenil sem po dolgem premišljevanji, da se bodem tudi pridružil številu vaših cenjenih sotrudnic in sotrudnikov. Popolnoraa sem preverjen, da bodete z brezkončno radostjo pozdravili ta moj sklep. In kaj šele oitatelji? Obžalovali bodo, da se ni že prej oglasil vrJi pisatelj. A nič ne de. Citali bodo s toliko večjirn zaniraanjem moje listke, in kadar se jirn izdam, kdo sein in kaj sem, dohajale bodo od vseh stranij častitke in darila — zadnjih vec kakor prvih! Sicer-pa. ne prijemljem danes prvič za pero. Bili so časi, ko seni bil slaven pesnik in pisatelj. Kako so prišli ti časi, kakšni so bili in kako so zopet minili, to vse bodem kdaj pozneje povedal — sebi v olajšavo strašnih srčnih težav in žalostij, vatn v razvedrilo in pouk, da ni dobro, .ako jahanja nevešč pesniček zasede muhastega Pegaza, ki ga lahko brone v kak kot ali jarek. da se živa duša več zanj no zineni. Tako mine posvetna glorija. Solze me hočejo zadušiti \n zaliti. ko se spomnim tistib časov. Tolažbe vas prosim, mili bratje, da me ne uniči srčna bolečina! Oprostite, gospod uiednik. pozabil sem že, kako inora človek tnisliti. Najprej seni vas hotel prav presreno pozdraviti čez hribe in doline, ki so raztreseni ined vami in menoj. A začel sem precej razkladati svojo kramo. Kaj hočemo — oboutki, o, ti občutki, to so čudne reči! Potlej sem hotel prositi vaše listkarje, da bi velikodušno dovolili rnojim zmeseni nekoliko prostoroka. Pa naj bo sedaj ! Pozdravljam vas torej prav lepo, gospod Jakob, pozdravljam vas kolegijalno, kakor se spodobi. Žal mi je, da se nisem v zgodnji pomladi, ko rožice cveto in ptički pojo, domislil take svoje pisateljsko zmožnosti. Takrat bi bil natrgal najlepših cvetic, povil jih v šopek in ga poslal vam v dar, da bi ga pripeli za klobuk in tako očitno nosili pred celim svetoin vidni znak velikega mojega prijateljstva in nesebične, požrtvovalne moje darežljivosti. Misliti si pa smein, da je tudi vam že tninilo poželjenje po takih dareh. Mladost — ta ima še nekoliko poezije na sebi; kadar se pa človeku nabere čelo v gube, po katerih lahko biba skaee, kadar tovor nese, takrat se uda bolj prozajičnemu življenju, katero se ga naposled oprime tako, kakor žeja vedno žejnega vinskega bratca. Toda predolg ne sinem biti v samem pozdravu, zakaj čas je drag in, kar je še več : dolgost življenja našega je kratka. Ta dolgost je pa baje sedaj še kraoja, kakor je bila v Preširnovi dobi. Bral sern namreč v nekern nemškeni listu zadnji čas, da je neki pastor lutrš-vere po dolgem računanji in s pomoojo izvanrednega preroškega duha tako potuhtal in določil, da bomo šli dne 23. inal. travna 1908. leta vsi skupaj z zemljo vred rakoni žvižgat, to so pravi bolj po dornače, da bo takrat vsega konec! 0, ti preljubi moj pastor, kako si ti strašno učen! Predno pa se bo to zgodilo, prišel bo na svet novi Napoleon, in začela se bo strašna vojska, hujša kakor tista Crnagojeva. To bo tako okolo leta 1900. Kar nas je učiteljev vojakov, bomo zaprli svoje univerzB in krhali bridke sable nad buticami svojih sovrražnikov. Oni pa bodo naše kože luknali s še btitkejšimi kroglami, da borno konečno prevrtani kakor zajec, ko ga prineso mati pečenega in v oinaki se kopajočega na mizo. (Ti, zajček, sline so mi cede po tebi !j Kadar bomo vsi pobiti in pokončani, takiat bo prišel Antikrist in — adio mondo! Tako malo časa torej! Bridko se meni pri srcl stori, kadar v te grozne zamišljam se dni. Kmalu bi začel pisati pesern o konci sveta, tako me je prevzelo! Kako zavidam vas, predragi rnoji tovariši, ki ste škarte — ali drugaoe rečeno — ki niste še nikdar in nikdar ne boste lezli v vojaške suknje. Takrat, ko se borao lrii najbolj klali in lasali za žive in mrtve, sedeli bodete vi dorna za peojo in popravljali šolske naloge in pisali šolske zatnude. Kratek čas vam bodo delale skrbne matere inalomarnih ucencev \n učenk, ki jih bodo zagovarjale: ,,Naznanili ste me, učenik, ker ni bilo mojega sinčka v šolo. Pa ga res ni bilo? E, saj je bil! 0, ne — ni ga bilo, ne! Pa zakaj ne? Ne veste tega? Perje je trebil doma in krornpir je lupil pa blato je strgal z ooetovih črevljev. In naj bi šel v solo? Ali nimate glave? Pravijo, da ste strašansko učeni, pa še ne veste, da je treba perje trebiti, oe se hoče pernica narediti; krornpir se mora olupiti, ako ga hoče jesti; in kdor gre v nedeljo k maši, ta mora imeti snažnoobučo! Bog pomagaj, da še tega ne veste! No, ta je pa lepa!'' — In ti, dragi moj amice Martine, ,ki si pogumen dečko, dejal bodeš takrat: ,,Veste, mati, to ni njegovo delo." — ,,Tako!" (Mat.i bo zardela, kakor zardi rak, kadar ga vržeš v vrelo vodo.)— nTako! Glej ga, glej! kdo pa naj to dela. Jaz? Seveda, on pa bo kuhal, vi pa boste jedli tisto, kar.bo skuhal. Kajpada, boljše je zanj, če presedi dan v šoli, zvečer pa škriplje za pečjo po tablici, da človek se spati ne more. 0, ti sveta poraagavka! Lahko vam, ki imate tri dekle, dve kuharici in jednega hlapca." (A Martinus je čisto sam.) ,,No, lep gospodar ste vi, ki ne znate nio o porji, o krompirji in o umazanih erevljih. Bog vas udari s svojo šibo, pa s tisto, ki jo ima za velike praznike! Vi — vi — uh, vi ste pa vi!" Martinus et consortes, piisti peč, naloge in zamude in beži v vojsko, tam si gotovo varnejši! — ,,Ali nas še zavidaš?" — Zdaj pa ile več! (Dalje prih ) (Torjanec.