Ivan Peresnik
O gospodu učitelju, ki ni izdelal
»Konec šole, to je huda reč,« premišlja Ferdo, tega bi res ne bilo treba, in če je, naj bi bilo vsaj brez izpričevala ...! Danes bodo pisali zadnjo računsko nalogo. Razred je razburjen; zdajci se oglasi šolski zvonec in že stopa v razred gospod učitelj.
In kmalu je na deski napisanih deset računskih primerov. Ferdo računa, se poti, številke pred njim plešejo, poštevanka se mu mede.
Ferdo računa in piše ... šest ra-čunov že ima. Če ne bo prej pozvo-nilo, bo napravil vse. Ampak da bi bilo le prav... Kaj, če bo vse sla-bo? Ferdo poškili čez ramo svojega prednika Janeza.
»Ferdo... Ferdo, ne prepisova-ti!« svari učitelj.
Ferdo računa dalje sam. Devet računov že ima, desetega pričenja. Nekako lahko se mu zdi; že pod-črtuje izid desetega računa...
Zdajci pozvoni. Ferdo ima še to-liko časa, da si prepiše rezultate na listek. In kajpak brž k Janezu!
»Janez, pokaži, kako so se tebi izšli računi?« Janez je veljal nam-reč v razredu za avtoriteto v račun-stvu.
Janez bere svoje rezultate. »Ali je mogoče?« vpraša Ferdo samega sebe. »Oh — hudo je hudo!« Janez ima razen pri dveh računih čisto druge rezultate.
»Janez, ali ne lažeš? Ali me ni-maš za norca?«
»Prav nič,« zmajuje Janez z gla-vo. »Kar poglej; takole sem si pre-pisal iz zvezka!«
»Joj, joj,« tarna Ferdo, »to bo pa petica kakor turška sablja!«
Kajne, da si mislite, da je Ferdo prismojen, ker meni, da bo dobil za slabo nalogo »petico«, ki je pri
nas najboljši red. Toda vedite, da hodita Ferdo in Janez v češko šolo, kjer je 1 najboljši, 5 pa najslabši red.
Ves dan je Ferdo premišljeval, kako bi se maščeval temu presnete-mu računstvu in, če treba, tudi go-spodu učitelju ...
Zvečer ga niti postelja ni mika-la, prav nerad je šel spat. Še v po-stelji premišlja o nesrečnem današ-njem dnevu. Še sliši očeta, kako ugaša luč v sosedn ji sobi... potem pa kakor da ga je obšla omotica. Kje je zdajci Ferdo? Ampak seve-da, saj tole vendar pozna, to je njihov razred. Toda kako je pri-šel Ferdo za mizo, kjer sedi sicer vedno samo gospod učitelj? No, čudno! Ali preden se Ferdo do-bro razgleda, že stoji pred njim gospod učitelj — ne da bi ga spo-dil, temveč tako nekako pobit, ka-kor je stal dopoldne pred njim Ferdo pri računstvu.
»Torej, gospod učitelj, zažviž-gajte na prste!« pravi Ferdo, kakor da ga izprašuje.
Čaka, da se bo razred smejal, to-da vsi so resni in tihi. Gospod uči-telj Ferdo izprašuje žvižganje na prste dalje in zmajuje z glavo.
»Ampak gospod učitelj ... tako nekaj lahkega... to vendar vsak zna ... poglejte!« pravi Ferdo in zažvižga, da je bilo veselje.
»No, poskusite še enkrat!« reče Ferdo, gospod učitelj pa spet nič.
»To je škoda... res velika ško-da, takšnole lahko reč bi pa vendar lahko znali... Ze vidim, da vam bom moral dati nezadostno.«
»Ampak Ferdo ...« hoče gospod učitelj nekaj ugovarjati.
»Nič ... sem že rekel... kam bi pa prišli! Toda, da boste vedeli, da sem potrpežljiv ... poskusiva še enkrat! Torej naredite tole...« pravi Ferdo in zamiga paglavsko z ušesi. Na to miganje je bil Ferdo zelo ponosen, zakaj tega ni znal no-ben deček iz njihove vasi. Ampak za gospoda učitelja mora biti to igrača, si je mislil Ferdo.
»Tudi ne... Oh, to je škoda... nič lažjega si nisem mogel več iz-misliti...!« se opravičuje Ferdo, »torej bo vendarle nezadostno...«
In potetn so vsi hipoma nekje drugje. Ferdo ne more razumeti, kako je nenadno prišel iz razreda ven na igrišče. In gospod učitelj stoji pred hjim kot učenček.
»No dobro ... da ne boste rekli, da sem strog... Zaletite se lepo in splezajte na vrh lipe ...!«
To je vendar igrača! Če zna to on, bo znal gotovo tudi gospod uči-telj. Ampak kje neki... Ne gre in ne gre. Ferdo je že obupan, ker ne ve, kaj bi ga še vprašal, da bi mu ne bilo treba dati petice...
Gospod učitelj ni znal metati kamenov, ni znal hoditi po rokah, ni znal... prav ničesar!
»Jej, jej, gospod učitelj,« pravi Ferdo, »to je strašno ... poglejte, kaj naj storim... moral vam bom vendarle zapisati fajfo ... Takole si pokvariti spričevalo, saj to je grozno. Kaj pa bodo rekli doma?«
Gospod učitelj stoji pred njim, kima, kakor da bi pravil: no, dragi Ferdo, vem, da nič ne znam, am-pak... Ferdu se gospod učitelj za-smili in pravi:
»Torej veste kaj ... vzlic temu vam ne dam petice... ne, nočem vam kaziti spričevala... Dobite 4, ampak drugo leto se morate po-boljšati.«
Toda zdajci se je zgodilo nekaj čudnega. Ferdo tega ni mogel ra-zumeti... zlasti ne zaradi svoje dobrote.
»Ti, Ferdo... ti paglavec nemar-ni... ti me boš imel za norca?« se razburja gospod učitelj in ga že pošteno uhlja!
Ferdo bi rad zakričal... Hipoma zasliši znan glas:
»Ferdo, Ferdo... vstani__je že
skrajni čas ... v šolo moraš!«
Ferdo si mane oči — v njegovi glavi je zmeda: ah da — to je ma-ma, ki ga drži za uho in ga drami iz spanja...
Hitro se je umil, oblekel, izpil kavo, vzel kruh kar s seboj v žepu ter tekel v šolo. Komaj je stopil v razred, je že zazvonilo. Vrata so se odprla, in gospod učitelj je pri-nesel računske naloge naza.j.
»Tako, Ferdo,« pravi, ko pride do Ferdovega zvezka, »največ ra-čunov si naredil ti... izmed dese-tih računov je devet pravilnih. To se čudiš, kaj?«
»Sploh ne...« je ušlo Ferdu, »jaz sem vedel, da se bo dobro izteklo.«
»Nič nisi vedel,« se smeje go-spod učitelj.
»Torej ne bom imel petice, pro-sim?«
»Ne — dobiš 4, da boš vedel — nočem ti pokvariti izpričevala!«
Ferdo je poskočil kakor jelen:
»Saj sem vam jaz tudi veliko od-pustil... tudi niste nič znali, pa sem vam dal 4!« je spet ušlo Ferdu, kakor bi ustrelilo.
Gospod učitelj je ostrmel, raz-red je bušnil v smeh.
»Kaj si rekel?«
Toda Ferdo sedi kakor kupček nesreče in strašno ga je sram. Zlo-dej je kriv, da so mu ušle tako be-daste besede.
»Ah... nič, prosim, gospod uči-telj ... to se mi je vse samo sanja-lo!«
»No tako ...« zamrmra gospod učitelj in vrača zvezke.
In leto je bilo rešeno!