VIKTOR KONJAR, ODMEVI  SAMOTNEGA   JUTRA
Poezija Viktorja Konjarja* je v svoji duhovni strukturi današnji resničnosti precej odmaknjena. Pesnikova misel in doživetje imata zelo majhen radij in se skoraj nikoli ne razrasteta v tehtno, s sodobno stvarnostjo tesno prepleteno izpoved. V večini primerov ostaja v mejah deskriptivno izraženih občutij, ki se le ponekod razmahnejo do večjih liričnih dimenzij. Tudi kompozicija kot duhovna hrbtenica zbirke je nepopolna in premalo dognana, da bi knjigi dajala videz enotnosti. Vzrok za to nedvomno tiči v njeni motiviki, v kateri je največkrat zaznaven en sam lirični ton, zato knjiga v celoti izzveni precej monotono.
Razdeljena je na pet močno neenakomernih ciklusov, zaključuje pa se s samostojno, od ostalih s posebnim razdelkom oddeljeno pesmijo. Tematika vseh osemindvajsetih pesmi, kolikor jih zbirka vsebuje, obsega v naši poeziji
* Viktor Konjar, Odmevi samotnega jutra. Založba Obzorja. Opremil Janez Vidlc Maribor 1962.
462
že mnogo izvirneje izpovedane motive: od resignacije in razočaranja nad samim seboj, preko različnih ljubezenskih spoznanj in doživetij, do precej obrobnega razmišljanja o človeški alienaciji. Konjarjeva lirika izraža predvsem razpoloženja, ki so skoraj redno prepletena s podobo iz narave, zato je razumljivo, da je njegova izpoved najbolj adekvatna v čisti impresiji, kjer ji pesnik tudi zvečine zna poiskati ustrezen pesniški izraz. Vsekakor pa Konjar ni razmišljujoča pesniška narava, zato ima meditacij sila malo, kolikor jih pa knjiga vendarle vsebuje, so zelo splošne in zato premalo učinkovite. Najčešče pogrešajo resnične miselne ostrine in tehtnih liričnih formulacij, ki bi pomembneje razkrivale njegov duhovni svet. Tudi ljubezensko doživetje, ki v zbirki prevladuje, je v svoji lirični realizaciji zvečine preveč stereotipno in kljub elementarnosti čustva, ki ga je tu in tam v celoti občutiti, premalo drzno in sproščeno. V Konjarjevi erotični poeziji gre zvečine za paralelno doživljanje narave in ljubezni, s čimer skuša pesnik svoja lirična spoznanja še poglobiti. Vendar pa obe vsebinski komponenti le malokdaj zazvenita v pristnem in enako uglašenem sozvočju; navadno doživetje narave nadvlada erotiko, kar ima za posledico neskladje v kompoziciji, zategadelj izpoved najčešče razpade na dvoje in učinkuje preveč fragmentarno (npr. Jutro je privabilo; Ljubim).
V formalni strukturi se Konjarjeva poezija zgleduje pri Kosovelu in deloma pri moderni. Njegova Lirična govorica pa zvečine ne vsebuje nikakršnih novih izraznih možnosti, temveč se močno oklepa že preizkušenih in v naši tradiciji uveljavljenih liričnih norm.
Konjarjeve pesmi zvečine niso rezultat daljšega in intenzivnega ustvarjalnega procesa, temveč so zgolj utrinek, plod trenutnega ustvarjalnega hotenja. Konjarju manjka tvorne inventivnosti, ob kateri bi se močneje uveljavila tako idejna kakor tudi emocionalna vsebina njegove lirike. Njegova na moč intimna lirična spoznanja bi se ob bolj svežem in sproščenem pesniškem izrazu lahko močneje uveljavila. Emocionalna komponenta v njegovi liriki zvečine nima ustreznega formalnega ekvivalenta, zato ostaja najraje neizražena. Metaforika kot poglavitni izrazni element v poeziji, temelječ na čustveni vsebini pesnikovega doživljanja, dostikrat ne dosega pomembnejših prodorov. Konjar se izpoveduje s preprostimi liričnimi sredstvi, kar povsem ustreza včasih malce naivnim mehanizmom njegovih odnosov do sveta. Marsikatero spoznanje je izpovedano pomanjkljivo, brez večje miselne prodornosti.
Konjarjev verz je izredno kratek in se v tej svoji lastnosti pridružuje miniaturnosti liričnega doživetja. V njem se uveljavljajo tudi nekatere glasovne figure, zlasti rima, ki je zvečine močno neurejena, vendar daje pesmim posebno fonično barvitost. Njegova melodioznost kaže na pesnikovo veliko skrb za gladko tekočo lirično govorico, ki se formalno dokaj učinkovito prepleta z njegovim izredno rahlim in krhkim liričnim) tkivom.
Vendar pa zbirka v celoti zapušča pomanjkljiv vtis, ker je omejena z močno utesnjenimi in nerazvitimi odnosi do resničnosti, čemur se pridružuje še razmeroma zakrnelo lirično izrazilo, ki v večini primerov ni sposobno izpovedati večjih miselnih doživetij. Kljub temu pa ponekod daje slutiti, da se avtorjeva lirična narava še ni do kraja izživela ter se bo morda ob intenzivnem notranjem zorenju, prečiščena in oplojena z novimi liričnimi spoznanji, pomembneje predstavila kdaj v prihodnosti.
Niko  Grafenauer
463