CENA 40 din - Leto XXXVIII - Št. 100_ KRANJ, ponedeljek, 30.12.1985
Kaj se je letos pomembnega in zanimivega zgodilo na Gorenjskem
Leto 1985 sploh ni bilo tako enolično kot mislimo. Res nismo veliko novega odpirali in smo več starega popravljali, vendar smo marsikaj doživeli. Odprli smo novo, sicer še nepopolno avtomobilsko cesto Iliriko, začeli graditi elektro jeklar no na Jesenicah, dosegli rekordni turistični promet, bili priča novemu svetovnemu rekordu v smuških poletih v Planici ter ponovni jugoslovanski zmagi v slalomu v Kranjski gori, doživeli dva resna poštna ropa in enega namišljenega, si belili glavo ob nekaterih prekinitvah dela in protitozdovskih težnjah ter bili srečni, da sta Zvonka in Mateja rodili trojčke oziroma četverčke.
Bravo, izvozniki,
Ker nam je gospodarstvo rezalo vsakdanji kruh, začnimo z njim. Ker delajo statistični stroji vsaj z enomesečno zamudo, pišemo na osnovi podatkov za 11 letošnjih mesecev v prepričanju, da se do konca leta ni kaj bistveno spremenilo. Razen pri plačah, ki so zadnji mesec tega leta zaradi poplave najrazličnejših dobičkov, poračunov in trinajstih plač napredovale realno več kot leta 1984. Tudi na Gorenjskem, vendar ne v tolikšni meri kot drugje v republiki. Gorenjci smo ostali vredni svojega imena. Prihodnje leto bo pokazalo, ali smo ravnali prav, ker smo bili »pridnejši« od drugih, ali pa bomo spet potegnili krajši konec.
Če smo bili pretekla leta vajeni višje rasti industrijske proizvodnje kot na splošno v Sloveniji, potem tega za leto 1985 ne moremo trditi. Smo približno enaki kot republika, v nekaterih ozirih pa celo slabši. Tudi zaradi rasti produktivnosti leto 1985 ne bo prelomno.
Po prsih se lahko potrkamo pri izvozu. Že novembra je več kot deset naših tovarn preseglo letni plan izvoza, konec leta pa nas še posebej veseli visoko pokritje uvoza z izvozom in to tudi na konvertibilnem področju, kar ni povsod navada.
turistični delavci
Bravo tudi turističnim delavcem kljub bodečim nežam! Šest let je moralo trajati, da smo v turističnem prometu presegli rekordno leto 1979, čeprav v to panogo sploh nismo veliko vlagali in je gorenjski turizem razen redkih izjem med najmanj prodornimi v republiki. Bled z okolico in deloma Kranjska gora imata tudi pri tem rekordu največje zasluge, ostali pa capljajo v ozadju.
in krajevne skupnosti
Bravo tudi za večino od stotih krajevnih skupnosti na Gorenjskem. Novi telefonski priključki, ceste, vodovodi, družbeni prostori in druge, za podeželje pomembne pridobitve (seznam bi bil predolg, če bi našteli vse, kar so letos naredili ljudje v svojih krajevnih skupnostih), so izviren dokaz, kako volja, sloga in pridnost ljudi premagujejo družbeno finančno sušo in pozlatijo od družbe prispevam denar. Za marsikaterega od teh skromnih aktivistov je li-kof po opravljenem delu edina nagrada za trud. Zaradi takšnih ljudi je naša družba bogata!
Jesenice največje gradbišče
Po nekaj letih Gorenjci ne moremo več govoriti o naložbeni suši. Na našem področju potekajo trenutno največje slovenske naložbe, ena pa je bila uspešno končana.
Dobili smo novo avtomobilsko cesto od Nakla do Ljubljane, dolgo dobrih 29 kilometrov. Gradili smo jo 901 dan! Na Jesenicah raste nova elektrojeklarna, največja slovenska naloža, ki mora biti končana leta 1987. V Mavčičah gradimo vodno elektrarno, veliko denarja namenja za razvoj kranjska Iskra — Telematika, bogatimo prenosno elektroomrežje. Trdimo lahko, da se je leta 1985 težišče slovenske naložbene politike preselilo na Gorenjsko in upajmo, da bodo dobri tudi rezultati.
Pa tudi sicer smo na Gorenjskem bogatejši za nekatere gospodarske pridobitve, sicer ne tako velike, vendar pomembne.
Alples je zgradil silos za lesne odpadke, na Planini v Kranju je bila vključena v promet telefonska centrala za 7000 priključkov, Iskrina tovarna Kibernetika v Kranju je izdelala desetmilijonti enofazni števec, Škof ja Loka se je priključila na plinovodno omrežje, Tr-žičani so na Deteljici obogatili trgovinsko ponudbo, modernizirali pa so tudi ZLIT in Lepenko, Lip v Mojstrani je zgradil novo lakirnico, Peko je dobil nov računalnik, bohinjski Filbo nove proizvodne prostore, Elan iz Begunj je proslavil z Avseniki in Stenmarkom 40. obletnico obstoja, v Kranjski gori so odprli hotel Autocommerce, kroparski Plamen je bil star 90 let, kranjska Elita 30, Obrtnik iz Škofje Loke se je preselil v nove prostore na Grencu pri Škofji Loki, Lipov tozd v Bohinjski Bistrici pa je zgradil kotlovnico, v kateri bodo kurili lubje, žaganje in oblance. Gradili smo nova stanovanja, vendar manj, kot smo načrtovali. Na vrata trka gradnja karavanškega predora. Z njim in elektrojeklarno bodo Jesenice največje gorenjsko gradbišče.
Če smo koga pozabili, naj nam oprosti!
Dogajale so se tudi stvari, na katere ne kaže biti pretirano ponosen. Delavci Telematike so dvignili svoj glas in terjali delo in primernejši osebni dohodek. Tovarna je uspela in leto bo končala brez izgub. V stečaj je moral žirovski Remont, v nezavidljivem ah celo brezizhodnem položaju pa se je znašla Iskrina tovarna v Retečah pri Škofji Loki. Podjetje Kreda v Radovni so likvidirali, referendum v jeseniški Železarni o novi delitvi osebnih dohodkov ni uspel, do motenj v proizvodnji pa je prav zaradi plač prišlo v leski Vengi in jeseniškem Komunalnem podjetju. .Jezili smo se nad slabimi cestami, kranjskogorskim žičničarjem je grozila prisilna uprava, Kranjčani pa so že siti obljub, da bodo dobili v Naklem novo pekarno. Od obljub, posebno pri kruhu, se no da živeti ...
Nova šola z napako
Velika prizadevanja so bila vložena v povečevanje in modernizacijo šol, tako osnovnih kot srednjih. Letos smo tudi proslavili 10. obletnico delovanja celodnevne osnovne šole. Sicer pa poglejmo, kaj je bilo novega na tem področju.
Osnovna šola na Planini je dobila računalniško učilnico in tako sledila zgledu gimnazije. Na Trati pri Škofji Loki so začeli graditi prizidek k osnovni šoli, pa tudi sicer so v Škofji Loki obnovili dve osnovni šoli, večjo in sodobnejšo šolo pa imajo tudi v Mojstrani. Največja pridobitev je nova Iskrina šola v Kranju, ki pa ima veliko napako: nima telovadnic?, kar je škoda za tako sodoben objekt. Telovadnica je za zdaj na spisku želja. Obnovljena je bila tudi šola na Sorici. Ob tem pa še dogodek: profesorji kranjske gimnazije so s prekinitvijo dela želeli opozoriti na svoj položaj, predvsem pa na plače!
Sicer pa negospodarstvo glede prostorov ni kaj prida pridobilo. Na Trati so zgradili nov dom družbene samozaščite, na Kokri-ci je bila zgrajena nova samopostrežna trgovina, Jeseničani pa so dobili novo kinodvorano, s tem pa je prišel do boljših prostorov tudi radio Triglav, ki oddaja že 20 let.
Bogata
kulturna
dejavnost
Nemogoče je zabeležiti vse kulturne dogodke, ki so se leta 1985 vrstili na Gorenjskem. Na stotine, večjih in manjših, je bilo, od razstav, do kolonij, tečajev, gledaliških predstav, koncertov, pevskih srečanj in drugih manifestacij. Kultura živi, ustvarja, čeprav nekateri deli životarijo in ne pokažejo tistega, kar bi želeli, bodisi zaradi skromnega dinarja ali pomanjkanja volje.
Za uvod troje pomembnih pridobitev.
Tavčarjev dvorec na Visokem, lpška sramota takšne sorte kot je Šmarjetna gora za Kranj, je prišel v družbeno last in s tem so večje možnosti za rešitev pred propadom. Jeseničani so obnovili Kosovo graščino, obogatili pa so znamenito Liznjekovo hišo v Kranjski gori.
Dobro smo organizirali nekatere prireditve, ki so presegle gorenjske okvire. Teden slovenske drame v Kranju je bil po letih pričakovanj na novem odru Prešernovega gledališča. Prešernove nagrade so prejeli Tatjana Košir, Janez Bole, Marko Hudnik, Franci Zagoričnik, Tone Pretnar in Akademski komorni zbor France Prešeren iz Kranja. Jeseničani so pripravili uspe1 mednarodni festival amaterskih filmov. V Kranju so se srečali slovenski pesniki, v Škofji Loki slikarji na Gorharjevi koloniji, v Kranju je bila ponovno uspela poletna šola slovenskega jezika, v Radovljici akademija za staro glasbo in v Kranju medna rodni festival etnoloških in ekoloških filmov.
Varčnejši pri proslavah
Družbenopolitično življenje je potekalo v ustaljenih tirnicah, vendar je vseeno imelo nekatere značilnosti. Veliko dela je bilo vloženega v priprave na volitve prihodnje leto, v razreševanje gospodarskih in družbenopolitičnih problemov, pa naj bo večjih ali manjših, pomembnih za ožjo okolico, kot recimo, prostorski problemi v radovljiški občini, v Dovža-novi soteski pri Tržiču, problemi dragega ogrevanja stanovanj in nakupa stanovanj nasploh. Dobro je, da se politika obrača k ljudem.
Veliko varčnejši smo bili pri najrazličnejših proslavah, ki so v preteklosti rasle kot gobe po dežju. Manj smo jih imeli, vendar so bile vsaj nekatere vsebinsko bogatejše. Na pot smo v Dražgošah pospremili Kurirčkovo pošto, slavnostno spremljali štafeto mladosti, organizirali zbor aktivistov, borcev in internirancev v Begunjah ter sodelovali pri letošnjem vlaku bratstva in enotnosti, ki je odšel v Srbijo. Uspel je tradicionalni izseljeniški piknik v Škofji Loki, bila pa je razen tega še kopica drugih prireditev, zabavnejšega značaja predvsem v turističnih krajih. Posebej je izstopal Bled, pa tudi Bohinj in nekateri drugi kraji.
Letošnji kranjski sejmi so bili rekordni, prispevek pa smo dali tudi k proslavljanju 90. obletnice postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava.
Športni
rekorderji
Uspešni smo bili pri športu, tako po tekmovalni kot organizacijski plati. Osemindvajsetič smo pripravili prireditev Po poteh partizanske Jelovice. Naši smučarji s Petrovičem in Križa-jem na čelu so zmagovali. Pohoda na Stol se je udeležilo nad 4000 ljudi. Jeseničani so postali spet državni hokejski prvaki, pripravili smo maraton Treh src in evropsko prvenstvo v kegljanju na ledu.
Posebno ponosni smo na letošnjo Planico. Dobili smo nov svetovni rekord Nvekanena s 191 metri in državnega Debelaka s 185 metri.
Osvojili smo 8505 visoki himalajski vrh Jalung Kang. Tomo Česen in Borut Bergant sta bila velika zmagovalca. Vendar je neizprosna gora vzela Boruta Berganta.
Boj za vodo in zdravo _okolje___
Skoraj ne moremo verjeli, koliko smo letos Gorenjci storili za boljšo preskrbo s pitno vodo in koliko več naporov kot pretekla leta je bilo vloženih v ohranitev zdravega in čistega okolja.
Zgrajen je bil vodovod iz Završnice in Radovne, s cisternami ne bo treba več voziti vode na Možjanco, prav tako pa tudi ne na Višev-co in v Vrhovje. Partizanski Gozd pod Kriško goro je trajno preskrbljen z vodo, popravljen pa je tudi del ceste. Oživele pipe so povsod posledica spoznanja družbe, da je voda nepogrešljiva za življenje, prav tako pa rezultat prostovoljnega dela ljudi iz teh krajev, mladine in seveda vojakov. Za kraje in njihove ljudi, ki so letos dobili vodo, bo leto 1985 zanesljivo med najlepšimi.
Prebudila se je tudi zavest o ohranjanju zdravega in čistega okolja. Ljudje so vedno bolj s prstom kazali na tiste, ki onesnažujejo, in na tiste, ki že leta obljubljajo, da bodo nekaj storili, pa niso nič drugega kot metali ljudem pesek v oči. Omenjamo samo Hotovlje, kjer je bila voda onesnažena s fenoli in je Škof ja Loka ostala brez vode, protest dela prebivalcev Škofje Loke in okolice zoper onesnaževanje Termike, primere onesnaževanja v Poljanski dolini, v Tržiču, Bohinju in še marsikje.
Vedno glasneje zahtevamo, da naši gozdovi, pljuča našega okolja, umirajo, kar je dvakratna škoda: za naše zdravo življenje in za narodno gospodarstvo, kjer imajo gozdovi važno vlogo. Na to temo smo pripravili letošnjo akcijo Nič nas ne sme presenetiti. Žal pri varovanju okolja še preveč ljudi, tudi najodgovornejših za naš razvoj, stoji ob strani!
Trojčki in četverčki
• Dolgo smo čakali, da smo na Gorenjskem dobili trojčke in četverčke. Trojčke je v jeseniški bolnici rodila Zvonka Arh iz Gorij, četverčke pa Mateja Logar iz Škofje Loke.
• Razen tega še nekaj zanimivosti tega leta. Loški lovci so ustrelili medvedko, mrcino pa so menda videli tudi na Pokljuki.
• Poštar v Davči je odigral lažni poštni rop, dva pa sta bila resnična: v Hrastju so napadli in okradli pismonošo, v Kropi pa uslužbenko na pošti.
• Julija je spet pustošil vihar, novembra pa nas je prizadel žled. Škoda je ogromna.
• Delavci Surovine so med odpadki našli letalsko bombo, eksplozija plina pa je konec leta v Preddvoru povzročila pravo razdejanje in poškodovala 12 ljudi.
Skozi leto 1985 se je sprehodil Jože Kosnjek
Gorenjski župani so rekli
Radi se vračamo
»lununuHMniuniini
ittiiiMmmiiii
Pred vrati so voiitvePredsednikom občinskih skupščin se iztekajo mandatiin ob vstopu vnovo leto smo jih povprašali, s kakšnimi izkušnjami se vračajo v združeno delo. Vsi po vrsti (z izjemo radovljiškega, ki je bil na vmesnih volitvah izvoljen pred letom dni) so dejali, da se radi vračajo, nekateri so celo potihem priznali, da funkcije niso prav radi sprejeli. Vsi pa so dejali, da so bogatejši za izkušnje, ki jih sicer ne bi imeli, da je njihov pogled na probleme širši kot je bil poprej. Povprašali smo jih, kaj jim je v preteklih štirih letih uspelo postoriti, s kakšnimi problemi so se ukvarjali, kaj jim ni uspelo premakniti in bo počakalo njihove naslednike.
FRANC BRELIH z Jesenic
»Prišli ste iz Železarne, vračate se v Železarno, s kakšnimi izkušnjami?«
»Tudi sam sem se to že vprašal. Poprej sem mislil, da je samo tehnična stroka, da je vse Železarna. Spoznal sem mnogo problemov, drugače gledam na stvari, ta leta so bila dobra šola. Mislim, da bi morali hitreje prihajati iz gospodarstva na družbene funkcije in se vračati nazaj v gospodarstvo, štiri leta so dolga doba, v delovnem okolju se
Zaslovel je z idejo o olimpijskih igrah
marsikaj spremeni, če si tam, tega
niti ne opaziš.«
»Kaj vam je v jeseniški občini v teh štirih letih uspelo premakniti?«
»Na začetku mandata so se razmere šele zaostrovale, kriza se je medtem poglobila, spremembe so bile tolikšne, da smo morali razvojne cilje na novo postaviti. Na področju črne metalurgije je prišlo do razpleta v zvezi z gradnjo nove elektrojeklarne, kar bo imelo daljnosežne posledice na razvoj občine. Premaknile so se stvari glede karavanškega predora, ki je tik pred zdajci. Tudi predor in hitra cesta bosta krepko vplivala na razvoj, ne le Jesenic, ampak vse Gorenjske. Skupaj bomo napravili študijo, kaj vse naj bi zgradili ob novi cesti.« »V zraku visi vprašanje Vršiča.«
»Gradnjo vršiških žičnic smo dali v načrt, vendar to vprašanje še ni dorečeno, obstajajo nasprotovanja proti posegom v Triglavski narodni park. Turističnemu razvoju Kranjske gore smo dali velik poudarek, v
IVAN CVAR iz Kranja
»Prišli ste iz Iskre , vračate se v Iskro, s to funkcijo ste doživljali težke Telematikine čase.«
»Lani smo se srečevali z izgubami, predvsem s težavami Telemati-ke, to je proizvodnja, ki se težko hitro pobere, vendar pa letos že kaže izredno lepe rezultate.«
V tem času ste dogovorili izgradnjo Iskrine šole.«
»Iskrin šolski center je velika pridobitev za združeno delo vse Go-
Iskrina šola je pridobitev za vse Gorenjsko
renjske, saj so to delovni poklici, ki jih potrebuje vsa industrija. Želeli smo zastaviti tudi gradnjo osnovne šole na Planini, projekti so pripravljeni, prepričan sem, da se bo še pred iztekom mandata gradnja začela. Prihodnje leto pa bi morali začeti graditi telovadnico pri Iskrini šoli.«
»Kako uspešni ste bili v Kranju pri uresničevanju načrtov?«
»Zelo smo se trudili. Če pogledam nazaj, lahko rečem, da je v teh težkih časih Kranj izpolnil pričakovanja, čeprav smo se srečevali s težavami, motnjami v proizvodnji, pa je združeno delo z velikimi napori le premagalo težave. Obdržali smo polno zaposlenost in, kar je bistveno, združeno delo je uvidelo, da ni rešitev v tem, da v Kranj privabijo nove delavce, temveč v tem, da pro izvodnjo prenašajo na območja, kjer ljudje nimajo dela. Kljub težkim gospodarskim razmeram in zmanjšani akumulaciji vendarle vlagamo v modernizacijo progra-
»»»»■■■«»»•»*»■■■»■«■*■■•»■**»•■»■»■
V njegovi pisarni vise slike Radovljice, Bleda in Bohinja
BERNARD TONEJC iz Radovljice
»V pisarni radovljiškega župana že od združitve treh občin vise slike Radovljice, Bleda in Bohinja. Tega niste spremenili, dovolite, da vas malce v šali vprašam: boste dodali sliko Lesc?« »Ne, ne, tega pa ne! Res, posebnost radovljiške občine je, da ima tri geografsko ločene enote, ki imajo svojstven razvoj, ni pa razlik v smislu kulturnega življenja. Tri dokaj ločene enote seveda narekujejo, da problematiko hkrati rešujemo na celotnem območju, če so problemi enaki, saj se sicer porajajo nasprotja.«
»Po vmesnih volitvah zaradi predčasnega odhoda Borisa Še-tine to delo opravljate šele leto
dni, zato vas lahko vprašam, s kakšno problematiko ste se ukvarjali letos?«
»Lani se je podrl prostorski plan, zato je bila ustavljena stanovanjska gradnja in komunalno urejanje, kar je seveda napravilo tudi materialno škodo, saj je danes gospodarjenje z denarjem prav tako pomembno kot njegovo ustvarjanje. Odločili smo se za skupni nastop komunalne in stanovanjske skupnosti, sestavili posebno delovno skupino. Pereči problemi oskrbe s pitno vodo so že rešeni, poprej so ponekod postavljali celo pogoj, nobene gradnje, dokler ne bo dovolj pitne vode. Premik je napravljen tudi pri stanovanjski gradnji, z gradnjo stanovanj v Lescah sta povezana tudi ureditev dostopa in komunala.«
»Veliko težav imate s cestami, kaj je z bohinjsko cesto?«
»Določen je bil že dan otvoritve, dograditev je preprečil sneg. Cesta je že prevozna, tudi plužena bo, vendar pa je še v gradnji, saj manjka popolna oprema. Posebej v Bohinju so ceste problematične, zato Bohinjci zahtevajo vrstni red: od Bohinja do Radovljice. Z novim načinom
zadnjem času se stvari tam že premikajo, zgraditi pa bo treba nove zmogljivosti, tako hotelske kot spremljajoče.«
»Kje ste bili manj uspešni?«
»Premalo je bilo storjenega v ko-vinskopredelovalni industriji, pri njeni posodobitvi in povezavi z Železarno.«
»Zasloveli ste z idejo o olimpijskih igrah?«
»Porodila se je v okviru sodelovanja treh dežel, v zadnjih letih smo poudarili razvoj sodelovanja Alpe-Jadran. Turistična središča treh dežel imajo možnosti celovite turistične ponudbe, ki že nastaja, uveljavljen je enotni smučarski pas. Možnosti je seveda še dosti. V Kranjsko goro in v Planico želimo pripeljati velike športne prireditve, saj je dobro prirejanje takšnega tekmovanja najboljša reklama.«
»Ob koncu še povejte, kakšno, sodite, je sodelovanje gorenjskih občin?«
»Mislim, da smo se kar dobro razumeli, predsedniki občinskih skupščin smo se večkrat sestali tudi ob problemih, ki so skupni za vso Gorenjsko. Med gorenjskimi občinami ni večjih razlik, zato morda v Sloveniji ne nastopamo tako udarno kot Maribor, ki za sabo potegne druge štajerske občine.«
iiiuniinHniKiMiinmnniuMiH«nmni
mov, omeniti velja Savo, Iskro, Tek-stilindus, Planiko, Gorenjski tisk. Zanaložbe sta značilni usmerjenost v izvoz ter sodobnejša tehnologija, ki bo omogočala zaposlitev šolane domače mladine. Programi so bili seveda večji, toda zaradi omejitev uvoza opreme vsi niso bili uresničeni, prepričan sem, da bodo v naslednjih letih.«
»Veliko simpatij ljudi ste si pridobili, ker Tekstilindusov dimnik ne puha več saj na mesto?«
»Za Kranj je to seveda pridobitev. Velika pridobitev pa je vodna elektrarna Mavčiče in v zvezi z njo čistilna naprava. Naslednja je nova pošta na Planini s 7 tisoč telefonskimi priključki. Ljudje so v zadnjem času pripravljeni veliko vlagati v telefonsko omrežje, predvsem v odro-čnejših, hribovskih vaseh, kjer je telefon resnično potreba. Te akcije bomo nadaljevali, pereč problem pa postajata pošta in telefonska centrala v Stražišču.«
»Kakšno je po vašem mnenju sodelovanje gorenjskih občin?«
»Srečevali smo se s podobnimi problemi, seveda pa imamo tudi vsak svoje. Večkrat smo poskušali, da bi imela regija enotno stališče in ga tudi prikazovala kot problem regije.«
inumiiiHinHi
zbiranja denarja bomo lahko naredili več, glede načina dela in gospodarjenja s cestami pa smo se že pogovarjali, odnose med cestno skupnostjo, Cestnim podjetjem in kra-' jevnimi skupnostmi bo treba postaviti na drugačno osnovo.«
»Zdaj se spopadate s problemi glede trgovine?«
»Imamo domače trgovce, močno so prisotni tudi drugi, vendar je v precejšnjem delu občine trgovska mreža skrajno zanemarjena. Mislim, da ni nikjer tako bedne trgovine kot v vasi Ljubno, kjer ljudje že vrsto let zahtevajo rešitev. Tudi drugod niso zadovoljni. Verjamem, da je gradnja centralnih skladišč potrebna, če želijo trgovci imeti zaloge. Prepričan pa sem, da imajo vse trgovske hiše, ki poslujejo na območju občine, skupaj dovolj skladišč, vsaka zase pa ne. Ali je torej smotrno, da vsaka zase gradi skladišče? Če bodo zaloge reševale vsaka zase, ni moč pričakovati izboljšanja trgovske mreže.«
»Se pred meseci ste opozarjali, da osebni dohodki v gospodarstvu rastejo hitreje kot dohodek.«
»Nisem pristaš nizkih osebnih dohodkov, vendar pa morajo visoki osebni dohodki imeti osnovo v poslovanju in rezultatih. Ob polletju so gospodarski rezultati v občini zbujali skrb, v zadnjih mesecih pa se je uspešnost gospodarjenja povečala, v večini delovnih organizacij je opazna razveseljiva rast.«
janez piškur iz Tržiča
»Po trinajstih letih odhajate v šolstvo, z eno nogo ste že odšli, kakšne so izkušnje?«
Dovolj dolgo sem opravljal družbenopolitične funkcije v občini, rad odhajam. Mislim,da je bila to zame velika šola, spoznal sem širino problemov, ki jih ljudje včasih občutijo pasivno, včasih pa tudi preveč napihnejo. Ni pa več tolikšnega zaupanja ljudi, saj se v zdajšnjih razmerah stvari počasi premikajo. Vsa leta me je motilo, da se nekatere dogovorjene stvari zelo počasi uresničujejo, s čimer se izgubljajo sredstva, manjša pa je tudi pripravljenost ljudi. Lahko pa rečem, da smo v občinskem vodstvu dobro sodelovali, da smo skupaj reševali probleme, kot komunisti ocenjevali delo.« »Tudi pripravljenost združenega dela za reševanje problemov je bila velika.«
»Naše združeno delo je imelo vedno posluh za širše probleme, za dodatno združevanje sredstev. Tako smo gradili vodovod, telefonsko centralo, obnavljali celo planinske koče.
»Tržiško gospodarstvo se v zadnjem letu srečuje s težavami.«
»V zadnjih letih je doseglo velike uspehe pri izvozu, Peko in Zlit pro-
matjaž Cepin
iz Škofje Loke
»Prišli ste iz Gorenjske predilnice, slišati je, da se boste vrnili v gospodarstvo, s kakšnimi izkušnjami?«
»Po poklicu sem gospodarstvenik, tudi delo v gospodarstvu mi daje večje zadovoljstvo, upam, da se bom vrnil v gospodarstvo. Vendar pa mi za ta leta ni žal, kljub temu da te funkcije nisem rad prevzel. Spoznal sem življenjsko širino, bolje razumem probleme, širše jih lahko ocenjujem. Motilo pa me je, da je ta funkcija včasih premalo jasna, odgovornost za posamezne stvari prav tako. Ljudje radi mečejo odgovornost na občino, če so luknje na cesti, če se preveč kadi iz dimnikov, celo, če je tovarna v izgubi, češ zakaj pa niste pravočasno ukrepali.«
»Kakšna so bila ta štiri leta?«
»Težka so bila, pod nenehnimi omejitvami. Ob solidnem poslovanju gospodarstva nam je uspevalo negospodarstva zadržati na ravni, kar ni bilo lahko, saj nam je družbeni proizvod padal, šele letos raste. Gospodarstvo je dokaj zastarelo, šele zadnje čase vlaga več v opremo, v naš prostor je prišlo 8 milijonov dolarjev kredita IFC. Uspešno pa uresničujemo referendumski program, narejeno bo vse, kar je bilo obljubljeno. Uspešna je bila akcija na področju telefonije, zgra-
V Tržiču že vrsto let ne poznajo prepira
data polovico izdelkov na tuje, tudi BPT je postala močan izvoznik, kot novi se pojavlja Kartonažna tovarna. Druga plat pa je seveda dohodek, v BPT se letos srečujejo s težavami, v Zlitu je deloma vzrok izgub. Tudi naložbena dejavnost je bila v preteklih dveh letih živahna, letos je upadla.«
»Tržič je kot obmejni kraj zanimiv za kupce onstran meje.« »Trgovski center na Deteljici dobiva pravo vsebino, nismo pa še zadovoljni z vsemi trgovskimi lokali, lahko bi imeli boljšo ponudbo. Vse več pa je tam tujih kupcev, že okoli 40 odstotkov. Ob sobotah pa tja pripeljejo tudi avtobusi iz vseh koncev Slovenije, privlači jih predvsem Pekova prodajalna. Menimo, da bo Mercator tam poskrbel za prodajo delikates in vin.«
»Kaj trenutno najbolj žuli ljudi?«
»Največ težav imamo s cestami in vodo, ljudje pa vse bolj zahtevajo telefone. Trenutno so najbolj v modi, če lahko tako rečem, pri čemer se zavedam, da je danes to potreba, ne luksus, posebej za oddaljena naselja in hiše, kjer ljudje pravijo, televizija nas je povezala s svetom, telefona pa ne moremo dobiti, da bi lahko hitro poklicali živinozdravni-ka. Toda, žal, je tMo, da je lažje brez sodelovanja PTT potegniti telefone v Gozd, zapleta pa se pri priključevanju na tržiško centralo.« »Radi pravimo, da je Tržič postal znan z Bojanom Križajem, imate tudi nekaj prireditev, ki so ponesle ime Tržiča v svet.« »Res je Tržič znan po zaslugi smučarije, na Zelenici imamo tradicionalna smučarska tekmovanja, tam se je pravzaprav začelo naše vrhunsko smučanje. Tržič pa je znan tudi po razstavi mineralov in fosilov, po Dolžanovi soteski, zamisel o geološki transverzali je nastala pri nas.
Danes ljudje zahtevajo čisto okolje
jen je bil plinovod, ni večjih zastojev pri stanovanjski gradnji, obnavljamo staro mestno jedro.«
»V letih, ko ste bili direktor Gorenjske predilnice, je bilo tam veliko narejeno za posodobitev opreme. Kaj je prvi pogoj za to?«
»Vodstvo mora imeti jasen cilj, kaj hoče, kakšna bo tovarna čez pet let. Ko veš, kaj bi rad, se začne mukotrpna pot, saj je uvoz opreme povezan z omejitvami. Tega pa se marsikje ustrašijo. Toda le vlaganja v novo opremo in tehnologijo bodo prinesla večji dohodek, izvoz, razrešitev ekoloških problemov.«
»Škofja Loka dobiva v očeh Slovenije podobo greznice.«
»Upam trditi, da je občina kot celota še vedno ena najčistejših v Sloveniji, preveč smo pod vtisom žarišč onesnaževanja. Te pa imamo in so posledica usmeritve razvoja le v pehanje za dohodek. Ljudje danes zahtevajo čisto okolje, osvestili so se, da žive le enkrat, da ni vse le dohodek. Do teh problemov se torej ne moremo več obnašati mlačno, če smo doslej onesnaževalcem postavljali zahteve, je zdaj prišel čas, da radikalno zahtevamo sanacijo. Prepričan sem, da bodo do konca prihodnjega leta premiki narejeni.«
» Problem ostajajo ceste.«
»Pri cestah ni bilo narejeno dovolj, v prihodnjem letu bo več. Če sta imeli doslej prednost gradnja osnovnih šol in telefonija, bodo v bodoče poleg telefonije to ceste.«
»Med uspehe je moč šteti, da se hribovske vasi ne praznijo.«
»Z velikimi intervencijami družbe nam uspeva zadržati ljudi v hribih, takšna je občinska politika zadnjih petnajst let. Za te ljudi je pomembno, da so jim delovna mesta v dolini blizu, da se jim ni treba voziti predaleč, da imajo trgovine, šole. Navsezadnje je to tudi varstvo okolja.«
Župane je obiskala  Marija Volčjak
___Kakšno je bilo leto 1985 in kaj prinaša leto 1986 koroškim Slovencem
Obramba skupnega dvojezičnega pouka
Pogovor s Feliksom WIESERJEM, predsednikom Zveze slovenskih organizacij na Koroškem
• Aprila letos je Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, naslednica Osvobodilne fronte slovenskega naroda, slavila 30. obletnico delovanja. Jubilejni zbor je soglasno potrdil načela delovanja. Katera so bistvena?
»Naša organizacija, prekaljena in preizkušena v tridesetletnem
boju za pravice Slovencev na Koroškem in za demokratične odnose v republiki Avstriji, ostaja nadstrankarska, zbirna, narod-nostnopolitična organizacija, v kateri so dobrodošli vsi Slovenci, ki se ne glede na politično in versko prepričanje zavzemajo za enakopravnost Slovencev v avstrijski družbi in za rast njene demokracije. Naše delovanje gradimo na akcijski enotnosti vseh slovenskih organizacij na Koroškem in na sodelovanju z demokratičnimi silami Koroške in Avstrije. Smo proti zapiranju v ozke slovenske strukture, obenem pa težimo za višjimi in učinkovitejšimi oblikami medsebojnega sodelovanja. Bistvo delovanja Zveze slovenskih organizacij na Koroškem je antifašizem in spopad z njim in njemu podobnimi silami, ki zadnje čase vedno pogosteje najdejo zatočišče prav na Koroškem in se odtod povezujejo s sebi enakimi v Zvezni republiki Nemčiji in Italiji, predvsem na Tržaškem. Prav tako ponovno poudarjamo, da smo koroški Slovenci del avstrijske družbe, hkrati pa tudi del slovenskega naroda. V skupnem slovenskem kulturnem prostoru želimo prispevati k temu, da bi bila vsa slovenska kulturna zakladnica odprta nam in da bi tudi
mi lahko prispevali vanjo. Sedaj je pomembno konkretno sodelovanje s Slovenijo in Jugoslavijo, pa naj gre za kulturo, šport, gospodarstvo, planinstvo, lovstvo, informatiko in številna druga področja.«
• Slovenci na Koroškem ste pred težko preizkušnjo: ali boste ubranili dvojezično šolo, v katero se ne zaganjajo več samo nazadnjaki, ampak celo uradna koroška politika?
»Leta 1985 je bil boj za dvojezično šolo v ospredju. Velik del demokratične koroške in avstrijske
javnosti stoji z nami na trdnem stališču, da je za razvoj demokracije in enakopravnega sožitja bistvena izgradnja dvojezičnega skupnega pouka. Heimatdien-stovci, abwerkampfovci in svobodnjaki ter njim enaki pa zahtevajo ločitev pouka na neprijavljene in prijavljene k dvojezičnemu pouku. Ozadje te nakane je strašno: k dvojezičnemu pouku prijavljene otroke stisniti v geto in jih na razne načine ponemčiti, neprijavljeni otroci pa itak s slovenskim poukom ne bodo imeli stika, čeprav bi bili med njimi tudi otroci slovenskih staršev, ki pa svojih otrok zaradi najrazličnejših vzrokov k dvojezičnemu pouku niso prijavili. Tako bi v bistvu dvakrat udarili po slovenskih šolarjih. Pojavlja se parola po skupni šoli, vendar ločenem pouku po razredih. Že v tem primeru bi ostala samo skupna streha, pouk pa ločen. Čez nekaj časa pa tudi skupne strehe ne bi bilo več in to bi bil pravi apartheid v napredni Evropi. Vodja koroških svobodnjakov Haider je pred meseci zahteval narodnostni proporc, ki so ga
uveljavili na Južnem Tirolskem v Italiji. Prišlo je do velikih napetosti in neofašisti so, na primer, dobili večino v mestnem svetu Bol-zana oziroma Bozena. Slovenci se proporca bojimo. Na Koroškem utegnejo vzeti za osnovo ljudsko štetje leta 1981 in reči: toliko Slovencev sme biti v javnih službah, toliko slovenščine je dovolj. Za nas bi bil to strašen udarec. Pri vsem tem mešetarjenju pa je najbolj žalostno, da tri vladajoče koroške stranke, s socialisti na čelu, na plečih Slovencev iščejo medsebojni kompromis, ne pa kompromis s Slovenci. To so strankarski interesi in volilni načrti, kdo bo dobil pri kom več glasov, kdo bo dobil 51 odstotkov glasov in s tem
absolutno večino ter deželnega glavarja. Tako ravnajo tudi socialisti, čeprav za ceno svojega programa. Vodilni politiki prednjači-jo pri podpihovanju narodnostne mržnje, čeprav je koroško javno mnenje, ki ga tvori nemško govoreča večina, bolj naklonjeno Slovencem. V napadu na dvojezično šolo vidimo veliko zgodovinsko krivico, saj smo Slovenci z osvobodilnim in protifašističnim bojem gradili svobodno Avstrijo, dobili z državno pogodbo nekatere pravice, na primer do leta 1959 obvezno dvojezično šolo, potem pa so se pravice iz leta v leto zmanjševale. Koroške stranke želijo z dvojezično šolo opraviti na hitro, čeprav je to pristojnost zvezne vlade. Demokrati, znanstveniki in mnogi drugi izobraženci z vodstvom celovške univerze vred pa zagovarjajo naše stališče, naj se izvedejo šolski poskusi v nekaterih šolah, ki naj jih potem razne ustanove tudi s stališča na-
rodnostnega sožitja analizirajo, šele nato pa naj bodo na vrsti spremembe zakona, če bodo seveda potrebne. Takšni zakoni pa morajo biti vedno v korist manjšine in sožitja. Če bo prišlo do rušenja dvojezičnega pouka, bomo že januarja in februarja s tem seznanili evropsko javnost in seveda Slovenijo ter Jugoslavijo. Podiranje dvojezičnega šolstva je napad na 7. člen avstrijske državne pogodbe, ki jo je podpisala tudi Jugoslavija!«
• Prihaja leto 1986. Kaj bo ustaljeno v vašem delovanju in kaj novo, kar bo trdnost slovenske skupnosti še povečalo?
»Boj za dvojezični pouk nas bo zaposloval še nekaj časa. Rad pa bi povedal še tole: slovenske organizacije moramo doseči še večjo stopnjo učinkovitosti in organiziranosti. Rezultat usklajevanja političnega dela osrednjih organi-
zacij naj bo višja raven akcijske enotnosti, udarna koordinacija na kulturnem področju in popolna uveljavitev koordinacijskega
gospodarskega odbora, ki edini lahko zagotovi enotnost akcije in poveže zadružni, mešani in zasebni sektor gospodarstva ter sproti razrešuje tudi kadrovska vprašanja. Bolj bomo morali upoštevati demografske analize, socialno sestavo ljudi na dvojezičnem območju, ponudbo delovne sile in kvalifikacijo. Postati moramo stičišče blagovne, tehnološke in druge menjave, za kar imamo dobra izhodišča: smo dvojezični, poznamo družbenopolitične in gospodarske razmere v eni in drugi deželi, pa tudi drugje v Evropi, smo lahko pomembni v strategiji slovenskega in jugoslovanskega izvoza. Biti moramo most, prek katerega bo šla ta menjava. Letos smo naredili na vseh področjih, tudi na gospodarskem, pozitivne korake. Vendar je vsaka evforija škodljiva. Smo na začetku zagotavljanja gospodarskega razvoja manjšine. Ko gradimo zamejsko gospodarstvo, nimamo v mislih nobene alternative avstrijskemu gospodarstvu, ampak samo gospodarski razvoj tega področja v povezavi z menjavo Slovenije in Koroške ter Avstrije in Jugoslavije. Manjšina ima seveda pri tem svoje potrebe in posebnosti. Pomembno se mi tudi zdi ogromno samorastniško delo v naših športnih organizacijah. Veliko talentov imamo, popolnoma neznanih ali takšnih, ki prihajajo v vrh koroškega in avstrijskega športa. Naša osrednja športna zveza jih mora spremljati in jim nuditi materialno in strokovno pomoč, pri tem pa lahko veliko pomaga Slovenija s svojimi strokovnimi kadri, izkušnjami in prireditvami. Enako je s kulturo. Naše organizacije se trudijo, da bi našle nove oblike dela, vabljive za mlade, bolj ali manj zavedne Slovence. Najti bo treba oblike, ki bodo mlade privlačevale. Če bomo prihodnje leto pri tem uspešni, bo naše veliko zadovoljstvo.
Jože Košnjek
0 Ob tej priložnosti želim bralcem Gorenjskega glasa, vsem Gorenjkam in Gorenjcem, s katerimi smo sosedje, srečno, zdravo in uspešno novo leto. Obenem se zahvaljujem vsem, ki so leta 1985 prispevali, da je bilo naše sodelovanje ne le ohranjeno, ampak bogatejše, za njihov trud!«
V 40 letih le nekaj dni v bolniški
Doma čajčki, na "šihtu" pa vedno zdrav
Ludvik Podlesnik z Jesenic je bil v 40 letih dela v jeseniški samotami le nekaj dni v bolniški — V vseh letih zamudil le petnajst minut
Jesenice — Ludvik Podlesnik z Jesenic ima za seboj 40 let dela v enem izmed najbolj »težkih« obratov jeseniške Železarne, v samotami. V njej vzdržijo najbolj čvrsti, saj še danes radi govore: kdor v samotami ostane, je neumen in močan. Prepih, prah in mraz so za mnoge tako pogubni, da ostanejo le nekaj let. Delo je zdravju škodljivo, zato naj bi bili delavci v samotami zaposleni največ tri ali štiri leta.
Ludvik Podlesnik pa je delal v samotami vse življenje, in še več: v vseh teh letih je imel pri zdravniku popisan le en zdravstveni karton, saj se je podal skozi vrata ambulante le osemnajstkrat. Verjetno je eden izmed redkih, ki bi tako malo »marodirali« in obenem opravljali najtežja dela. Njegova bolniška odsotnost nikoli ni bila daljša od treh dni, se pravi, da je opravil le rutinske zdravstvene preglede.
»V samotami sem začel kot čisto navaden delavec z malo šole in po nekaj letih postal delovodja,« pravi Ludvik Podlesnik. »Ži-
vljenje nama z ženo Angelco nikoli ni prizanašalo, ko sva, ona iz Vodic pri Kranju in jaz z Dol pri Litiji, prišla na Jesenice. Ko so se nama rodili dvojčki, smo stanovali v eni sami podnajemniški sobici na Lipcah; življenje je bilo obupno.
Vesel sem bil, da sem na Jesenicah našel delo in nikoli nisem niti pomislil, da bi odšel. Tedaj smo delali veliko, zaslužili pa manj kot danes. Če se me je polotil kašelj ali me je napadla vročina, mi je žena doma skuhala čaj, pa je bilo dobro. Na delu se je s trmo in s stisnjenimi zobmi že dalo vzdržati, moral sem potrpeti, ■ saj bi družinski proračun še kako hudo občutil tisti dinar manj, ki bi ga odtrgali zaradi bolniške.
Spominjam pa se, da me je nekaj tednov hudo bolel hrbet, tako zelo, da bi tulil, ko smo dvigovali opeko. A se je tudi to dalo vzdržati,« pravi Ludvik Podlesnik, ki ga njegovi sodelavci danes, ko je že v pokoju, še vedno pozdravlja-
jo na cesti in se ga radi spominjajo.
»Hotel sem biti dober delovodja, kajti trdim, da so delavci dobri, vestni in pridni, če se v obratu med seboj dobro razumejo. Red pa mora biti, delati se mora in če bi bili danes bolj gospodarni, bi bilo vse drugače. Pol ure pred delom sem bil vedno v tovarni in le enkrat samkrat sem zamudil petnajst minut. Tedaj smo delali še na tri izmene in bilo je v času, ko so tovarne prilagodile delovni čas mednarodnemu železniškemu voznemu redu. Ušlo mi je iz glave in zamudil sem.
Pri zdravniku? Na Golniku so mi pri preventivnem pregledu rekli, da lažem, ker trdim, da nisem prebolel pljučnice. Res nisem vedel, da sem jo. Najbolj smešno pa se mi je zdelo, ko sem se u rezal v prst in dobil pet šivov. Zaradi teh petih ubogih šivov sem se moral oglasiti pri sedmih zdravnikih — in kajpak komaj čakal, da sem šel nazaj na ,šiht'.«
Ludvik Podlesnik, ki so mu podelili red dela s srebrnim vencem, prejema 40.000 dinarjev pokojnine. Rad hodi po hribih in nabira gobe po rodni Dolenjski in zadovoljen je, da je še vedno tako zdrav. D. Sedej
Ob četrti knjigi Ukane
Toneta Svetine vojna proti vojni
V bojih preminuli, ki jih preživeli ne bodo vzeli s seboj na ladje spomina, bodo utonili v morju pozabe, kot da jih nikoli ni bilo
Te dni si obiskovalci hiše v Mli-nem pri Bledu, v kateri stanuje Tone Svetina, kar podajajo kljuko: eni mu še vedno voščijo za 60-letnico, druge je prinesla radovednost zaradi težav ob izidu četrte knjige Ukane, tretji mu stiskajo roko za nedavno prejeto državno odlikovanje, red dela z rdečo zastavo, spet dr*ige zanima, kako gre gradnja le nekaj korakov oddaljene galerije. Svetina je prijazen človek, vedno si vzame cas za pogovor, za klepet ob °gnju odprtega kamina.
Ko je pred dvema desetletjema izšla prva knjiga Ukane, vojnega romana na slovenskih tleh, spleta resničnosti in literarnega snovanja, si najbrž nihče, niti sam avtor, ni zamišljal, da se je lotil dela, ki pravzaprav ne bo nikoli končano. Prav gotovo seciranje lastnih in občečloveških izkušenj iz zadnje vojne, s čimer se vsa leta ukvarja. Svetina z zagrizenostjo vojaka, ki mora izpolniti nalogo, niti ni osnovni namen njegovega pisanja. Svetina je namreč tudi upornik, ki poziva k uporu — k preganjanju nasilja med ljudmi; le tako se bo človek spet lahko sporazumel s človekom. Takšno resnico pripoveduje v svojih knjigah. Z resnico pa je tako, kot bi pogledal v sonce — vedno nekoliko zaščemi.
Ukana IV in ukanjeni Svetina
Nova, četrta knjiga Ukane, je izšla na veselje pa tudi na jezo avtorja, saj knjiga ni takšna, kot jo je Svetina napisal. Založba Borec si je namreč iz rokopisa dovolila izpustiti približno 60 strani. Toda avtorja ne boli toliko, da je bil izpuščen sem in tja kakšen
premi govor, bolj to, da so izpuščeni celo odstavki — drobne estetske »špice«, mehki, s čustvi nabiti vstavki romana.
Je to cenzura ali ne?
»Ne, pri nas ni državne cenzure, bolj se mi zdi, da gre za cenzuro samozvanih grup. Preseneča me, ker si doslej kaj takega pri založbi nikoli niso dovolili, pa če je šlo še za tako bodikavo postavljene besede, za načenjanje tabu tem. Ko sem v prejšnjih knjigah opisal likvidacijo bele garde v Rogu,-ni bil črtan niti en sam samcat stavek.«
Toda pisatelj ima vendarle pravico, da se postavi za svojo knjigo — izšla naj bi neokrnjena ali pa sploh ne. Ste to pravico izrabili?
»Sem poskusil, pa so me taktično potisnili pred izbiro: ali knjiga, okrnjena kot je, izide letos ali pa bo moja zahteva po zvestobi rokopisu izid zavlekla v drugo leto. To pa spet ni vseeno, knjigo pišeš tri leta, zato nestrpno čakaš na njen izid.«
Roman o romanu
Pisatelj sam tako označuje svojo novo knjigo. Posega v čas od leta 1948 pa do Titove smrti. Z značilno obsežnim in nadrobnim načinom Svetina odslikava, kako Vojko Sever, to je pisatelj sam, doživlja povojni čas, tudi njegova družina, kako ga doživljajo resnični in literarni junaki Ukane.
V knjigi odgovarjate na vprašanje, zakaj se je Vojko odločil napisati epopejo. Ste povedali tudi kaj takega, kar je bilo doslej neznano o izdajstvih?
»Že s prvo knjigo Ukane sem si zastavil načrt, kaj vse bo treba povedati, uresničujem le zastavljeno. Je pa res, da nekaterim ni do tega. Sem eden redkih ali še vedno celo edini, ki je lahko vrsto let listal po zaupnih dokumentih. Od tod izvira tudi vrsta podatkov, ki sem jih uporabil v doslej napisanih knjigah Ukane. Zato je marsikomu tudi veliko do tega, da bi umolknil.«
Začenjate z letom 48., resnicoljubno pišete o tem, kako ste morali preganjati ljudi, se nato komaj izognili usodi mnogih na Golem otoku — je tako pisanje tudi recept, kako se izgubi prijatelje?
»Je. Vedno se tistemu, ki hoče pisati resnico, kasneje dogajajo neprijetnosti. O tem, da so to pri nas za nekatere nedotakljive teme, sem izvedel iz groženj, ki so pospremile izid druge knjige Ukane, da ne govorim o naslednjih.«
Berta Golob:
Vendar Tone Svetina ne bo molčal?
»Ne, ne bom. Predvsem zato ne, ker moje pisanje ni nobeno maščevanje tistim, ki so v zadnji vojni preizkušnji skrenili. Nasprotno, pripovedujem, da je vojna travma, epidemija, rak človeške zavesti. Ko se ena vojna konča, se moramo braniti začetka nove, kajti doslej so si vojne še vedno sledile. Vse, kar delam, ima namen osveščati ljudi proti vojni: eni to delajo z verzi, drugi z besedo, tretji svoja doživetja zazidajo vase.«
Besede
ne povedo vsega
Zase pravite, da ste bojevnik v besedah. Toda že večkrat ste rekli, da besede ne morejo povedati vsega. Že najmanj toliko časa kot pišete, ustvarjate tudi skulpture.
. »Besede imajo svoje meje, ustvarjanje skulptur pa je le drugačna govorica za vse, kar moram povedati; te železne oblike so nekak protest proti uničevanju z orodjem, ki ga je človek iznašel za uničevanje.«
Lea Menciger
Obdan z vsemi temi simboli katastrof in podob razkroja v železu, obupa in strahov — strahovi menda izgube svojo moč, če jim damo materialno obliko — Svetina nadaljuje to, kar ve, da ne bo nikoli končano: vojno proti vojni. Odkar živi z Ukano, z junaki knjige, za katere so zgodbe le ilustracija temnih in skritih sil — ukan, groženj človeku, odkar v besedi in skulpturah govori o uničevalnem nesmislu, se pravzaprav sam najmanj spreminja. Le malo sivine se je prikradlo v še vedno uporne lase. Še vedno zna kaj po gro-movniško povedati, povsem drugače govori, kot pa mu teče pisana beseda, ki je razločna, enostavna, čista, kot bi jo skozi planinske potoke pretakal. Še vedno, kadar se v debati razvnema, nagiba glavo, kot bi grlo nastavljal volkovom. Tak bi moral biti njegov avtoportret v železu, ki pa se ga verjetno ne bo nikoli lotil. Tak bo tudi ostal ta uporni mož, ki za zunanjo robatostjo trentarskega lovca skriva, da ne bi mogel živeti brez umirjene miline Blejskega jezera, brez prijateljstev, stkanih takrat, ko je s treskom razpadal svet in njegovi sistemi. Predaja, poraz, mlačnost, obup — tega ni v S veti no ve m besednjaku. On in podobni ne odnehajo niti takrat, ko noga ne najde več zanesljive stopinje v stezi, ko roka ne stisne več tako trdo oprimka v steni. Toda sledi za takimi so vedno globoke.
Materinščina je narodova popkovina
Brez jezika ni človeka. Jezik bo živel, dokler bo živel človek. Zato se za jezik ni bati. Da pa se spreminja, je nujno. Se je in se bo. To je del življenja.
V odnosu do materinščine ni treba biti okostenel konzervati-vec, ki ne bi prenesel nobene spremembe. Na razvoj jezika je treba gledati trezno, razumeti, da vanj vdirajo novosti in spremembe, ki se jih ne more docela ubraniti. Bilo bi narobe, če bi se jih, ker potem marsičesa ne bi mogel izraziti.
Nekaj pa je res. Tako imenovana skrb za materinščino je bila dolgo usodno zanemarjena. Zdaj se izboljšuje in se bo še. Materinščina nam je prišla do zavesti s prvim pismom socialistične zveze, z velikim simpozijem Slovenščina v javni rabi. To so zunanji kazalci, ki pravijo, da je skrb za jezik živa.
Naše znanje materinščine je prešibko. Krivda za to se začne že doma, v družini, potem se prenese v šolo, nato na samoizobraže-vanje.
Materinščine ne moreš dobro poznati, če nimaš pravega odnosa do nje. To pomeni, da je v šoli prvenstvena jezikovna vzgoja, ki se prepleta s poukom. Šolar mora spoznati in dojeti, zakaj materinščina, da je to prvotno človekovo izrazilo.
Zame je materinščina narodnostna popkovina. Z njo si pritrjen na dom in na domače. To pa mi ne brani znanja tujih jezikov. Z materinščino sem privezan na dom, vzpostavljam zvezo s preteklostjo v rodove nazaj, imam korenino za rast. Z znanjem tujih jezikov pa sem državljan sveta. Svet mi je odprt, dan mi je spomin človeštva, ki je shranjen v knjigah. Ni treba, da ostanem v domačem »garkeljnu«. Kakor je l«p in dehteč, čez plot domaČega jezika naj bi vsak človek segel. Tudi tisti, ki še misli, da znanja
tujega jezika ne potrebuje. Kaj bo počel brez njega v informacijski družbi? Revež pa bo tudi, če ne bo spoštoval maternega.
Če se predamo hlastanju po tujem, potem smo prerezali popkovino. To pa pomeni novega človeka, ki se bo razvil v ne vem kaj. Ob tujem se lahko samo oplaja-mo, iskati moramo iz sebe.
Šola ne more naučiti jezika od A do Ž. Šola mora dati čimveč
Berta Golob je pred dnevi dobila Trubarjevo plaketo, najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije, za delo na področju bralne kulture kot avtorica knjig, člankov v strokovnem tisku in organizatorica bralne značke.
predvsem z vzgojnega in motivacijskega vidika. Žal materinščino nemotivirano, nefunkcionalno poučujejo. Šolar nima v zavesti, zakaj naj bi jo znal. Zato se jo uči in jo uporablja kot zgleden jezik samo za slavista, ne pa tudi za zgodovinarja, matematika.
Naučiti do visoke pismenosti ne more nikogar samo šola, ker se mora vsak zraven učiti tudi sam. Zares pismen človek v materinščini ni takrat, ko dobi spričevalo neke srednje šole, mogoče tudi ne, ko dobi diplomo visoke šole. K vrhunski pismenosti pride šele z lastnim mozganjem, s preučevanjem strokovne jezikovne literature.
Dobri pisci imajo zguljene slovarje, slovnice, pravopise, krajevne leksikone. Neki pisunček teh knjig v svoji knjižnici sploh nima •ali pa so nedotaknjene. Beseda je izdelek in orodje hkrati in živi na
sebi lastni ravnini. Jezikovna vzgoja in pouk trajata vse življenje, od dojenčka do zadnjega diha zavesti.
V materinščino se je nasulo veliko smeti. Eden od vzrokov je dolgoletna zanemarjenost, brezskrben odnos do nje. Če pravila, slovnico, poznaš, imaš zavestno ali nezavestno v sebi neko sito, ki vrže stran, kar je odveč. Če pravil ne poznaš, se kar naprej nekaj natepa v jezik.
Sito začne pretresati na ravnini besedja. Posnemamo značilnosti tujih jezikov. Često zamenjujemo tretji in peti sklon (pri njemu sem bil), ne obvladamo več posebnosti slovenskega jezika kot je, na primer, dvojno zanikanje (namesto »nikakor ni res« rečemo »vsekakor je res«, po germanskih jezikih smo posneli dva samostalnika skupaj (kava bar, jazz koncert); vplivi srbohrvaščine (»to mi je brat« namesto »to je? moj brat« so tako močni, da nam' lezejo v strukturo jezika.
Misliti, da je vse prav in najboljše v časopisih, na radiu ali televiziji, je zmotno. Ti so se odprli vsem ljudem: tistim z manj, s pol in z najboljšim znanjem jezika. V jez;ku je veliko podzavestnega posnemanja, ki ga sito ni pretreslo, ker je znanje prešibko.
Zato mora šola privzgajati občutek za jezik. Samo pogled v slo-
Izražanje v primerah (govoriš kot bi rožice sadil) in pregovorih (jabolko ne pade daleč od drevesa) je zelo izginilo. Medsebojno sporazumevanje postaja pusto. Stik mora biti vedno živahen, lep. Beseda pomirja pa tudi ubija. Slišati lepo besedo od zdravnika, šefa, učitelja, mame je kot balzam. Slišati kruto je kot hud udarec. Z njo nam uhaja izpod nog olika.
var, ali je neka beseda prava ali ne, ni vedno dovolj. V slovarju je beseda mrtva, v življenju zaživi v številnih kombinacijah. Kot manj ustrezna v slovarju je v določenem govornem položaju popolnoma ustrezna. Zato je mogoče danes v šolah težje poučevati materinščino kot pred petdesetimi, sedemdesetimi leti, ko družbeno življenje, javnost, ni bilo tako široko.
Odtenkov materinščine je veliko. Materinščina je tudi narečje, je pogovorni jezik. Lepo naj živita tam, kjer je njuno mesto.
Sleng mora biti. Je igra, sok jezika. Žargon ravno tako. Je odlika vsakega jezika. Te oblike se hitro spreminjajo, vsaka starost ima svoje.
Za današnji sleng in žargonski jezik so značilni vulgarizmi. Ti pa mene motijo. To je problem jezikovne ekologije. Nisem purist in ne svetnik, ker sem vedno za živo življenje. Sem pa za oliko. In sem tudi za jezikovno oliko. Zelo všeč mi je, da so jezikoslovje in interdisciplinarne vede ugotovili, da je jezik obnašanje in obnašanje jezik. Sleng je velika spontanost in sproščenost. In ker smo na področju olike res postali izredno sproščeni, neurejeni, je vulgarnega in subkulturnega v jeziku vedno več.
Rešitve pred pačenjem materinščine ni brez znanja materinščine. Hvala bogu, da imamo Jezikovno razsodišče, dobre slovarje, slovnice in še marsikaj, toda vsa ta reč mora priti v zavest vsakega govorca in pisca.
Kakšen pretirani pesimist nisem. Kaj bo s slovenskim jezikom? Naprej bo živel. Marsikaj, kar se je danes od nekod prikradlo vanj, bo čez petdeset let domače. Seveda pa to ni opravičilo, da ni treba skrbeti za materinščino, da je~:lahko zbirališče vsega.
H. Jelovčan
Dr. Tone Košir:
Zdravnik mora vzgajati
Čas je že, da spoznamo »dohtarja«, ki nam vsak teden na družinsko stran natrosi nasvete, kratke, jedrnate, a silno poučne. Take za zdravo življenje. Ko so na televiziji pripravili odlično omizje doktorjev in lekarnarjev, Zdravila — lek in strup, je bil zraven. Eno redkih omizij je bilo, ki bi ga človek resnično poslušal še dolgo v noč. Zato, ker je bilo življenjsko, ker je vzelo v precep tisto, kar človeka vsak dan zadeva.
Prve njegove besede somi zaz-venele domače. Je, Poljanec je, veselo potrdi, vendar s to razliko, da se pri njem doma ne povleče »zeeejc«, ampak na kratko »zaje«, kar ni bilo prav nič všeč gorenje-vaški mulariji, s katero je skupaj drgnil šolske klopi. Z Dolgih njiv nad Lučinami je doma. Majhna kmetija, petnajst otrok pri hiši. Enajst jih je preživelo otroška leta. Dva je potem vzela vojna, eden je prišel iz Mauthausna domov samo umret. Takrat je šel Tone od doma. Preveč otrok je bilo na kupu, preveč ust, v hiši premalo miru za bolnika. Ni šel daleč; le v Suhi dol k stari mami in teti. Prijetna sprememba za takega otroka, zanimiva, tudi imenitna, ker so v Suhem dolu pili iz kozarcev, doma pa iz skodelic.
Tam je ostal in zdaj vedno pove, da je doma iz Suhega dola. Vsa njegova mladost je ostala tam. Najprej za pastirja, potem ob počitnicah za hlapca. Lepe spomine ima na mlada leta. Tudi danes, ko je že toliko let zdravnik v dolini, se tam počuti domačina. Staro hišico je kupil tam gori in zdaj jo predeluje, obdeluje zem-
ljo, kosi travnike. Kadar je treba, naredi skupaj z domačini tudi udarniško. Cim več gibanja, čim več fizičnega dela. Sedenje po sestankih, v pisarni, v ambulanti, vse to mora kasneje odslužiti z fizičnim delom. Kako nezdravo življenje živimo! Pol sestankov je preveč, pol pa dvakrat predolgih. Koliko ljudje govorijo brez potrebe!
V Škofji Loki živi, njegovo službeno mesto pa je v Kranju. Pomočnik direktorja za strokovna vprašanja je pri Osnovnem zdravstvu Gorenjske. A še vedno ima enkrat na teden prakso v ordinaciji in razpored v dežurno službo, poleg tega pa zdravi alkoholike v Škofji Loki, vsa leta že predava pri Rdečem križu, vodi tečaje prve pomoči. Praksi se ne odpove. Zdravnik, ki neha delati v ambulanti, postane neživljenj-ski birokrat. Delal bo, čeprav ima njegov delovnik osemnajst ur. Tempo, ki ne more dolgo trajati. Saj bo kmalu konec mandata in se bo rešil nekaj bremen.
1962. leta je prišel v Škofjo Loko. Štipendiran je bil za Gorenjo vas, tudi stanoval je tam, vendar
Gorenjski »naj«
Najcenejša lizika, najdražji avto argenta
V minulem letu se je na Gorenjskem zgodilo marsikaj bolj ali manj presenetljivega, žalostnega in veselega. Zbrali smo različne gorenjske »najčke« sem in tja po naših krajih in mestih.
Najvišja dnevna proizvodnja kruha v kranjskih pekarnah je bila pred 1. majem — 31.600 ton. Najdražji kruh na kranjskih policah je domači jezerski — 139 dinarjev za kilogram.
Najdražja je samokolnica v kranjski Gradbinki, stane 11.000 dinarjev, najcenejša »šajtr-ga« z zračno gumo pa pri jeseniškem Univerzalu. Stane »samo« 8.445 dinarjev.
Najbolj obiskan film v kinematografih je bila komedija Bogovi so padli na glavo, ne zaostaja pa tudi E.T. — Vesoljček. Ogledalo si ga je 12.000 gledalcev.
Najbolj iskana knjiga v Državni založbi je bila Pesem ptic tr-r.ovk.
Najboljša učenca na kranjski gimnaziji sta po mnenju pedagogov Janez Bernik (udeleženec kemijske olimpiade) in Mičo Mrkaič (udeleženec fizikalne olimpiade).
Najdražji avto v Slovenijaavtu v Kranju je argenta Crvene zastave, tovarniška cena je 3 milijone 600 tisoč dinarjev. Dobi se takoj!
Najdražja minuta telefonskega pogovora je minuta pogovora v Ameriko, saj stane okoli 1.000 dinarjev. Zastonj pa je klic na številko 97, prijava napak.
Največ puloverjev je v kooperaciji z radovljiško Almiro prinesla zasebna pletilja Milka Railič z Jesenic. Njen oktobrski rekord je bil 18 doma spletenih puloverjev.
Najstarejša lese ni čanka je Katarina Dežman, ki stanuje na Blejski Dobravi. Stara je 94 let.
Največja številka čevlja, ki jih v občasnih serijah »vrže« na trg tržiški Peko, je 48. Na Deteljici je najdražji ženski škorenj 17.745 dinarjev, najcenejši pa deset starih jurjev.
Najdražje bo silvestrovanje v Vili Bled na Bledu. Stane 9500 dinarjev na osebo, sledi hoteLTopli-ce z 8000 dinarjev. Gostje bodo dobili večerjico in darilce.
Med požari je bil največji požar v Verigi, ko je bilo 15 starih milijonov škode; drugi na skednju v Strahinju s prav toliko škode; tretji največji pa na župnišču v Srednji vasi, kjer je gostovalo neko gradbeno podjetje. Na škodo podjetja 7,5 milijona, na račun župnišča prav toliko.
Najstarejša škotjeločanka Frančiška Eržen ...
Najstarejša Tržičanka je Marija Škrjanc iz Seničnega, stara 94 let.
Najdražja univerzalna smučka
v Elanu stane 44.119 dinarjev, najdražja smukaška smučka za boljše ase 62.047 dinarjev, najdražje vezi pa so markerjeve — 35.061 dinarjev.
V samopostrežni Živila v Globusu je najcenejša lizika, ki stane 14 dinarjev, najdražji pa je kaviar. Par zrnc — za dvakratni namaz — stane 960 dinarjev. Med pijačami je najdražji whisky — 5000 dinarjev.
Najstarejša prebivalka Škofje Loke je Frančiška Eržen iz Gorenje vasi. Stara je 97 let.
Po presoji UNZ Kranj je bila najhujša nesreča v Kropi, ko se je prevrnil avtobus s šolarji. Bilo je nekaj lažje ranjenih. Po posledicah pa je bila najhujša nesreča v Zvirčah, ko je bil eden mrtev, trije pa ranjeni. Povzročitelj je pravi »rekorder« — povzročil je že tri nesreče s hudimi posledicami, a jo je sam vselej dobro odnesel.
Najstarejša Radovljičanka je Francka Meze iz Lesc. Stara je 97 let.
Največja škoda, ki jo je med zasebniki zabeležila na Gorenjskem Zavarovalnica Triglav, je bila-škoda na stanovanjski hiši — požar — v Sebenjah. Škoda je ocenjena na več kot 5 milijonov, odškodnina za lani bo rekordna: okoli 4 milijone dinarjev.
Največja kranjska sramota je Šmarjetna gora.
Najvišja gora je še vedno Triglav, najboljši časopis pa Gorenjski glas.
D. Sedej
se mu vrata v ordinacijo niso odprla. Vsak dan se je vozil v Železnike, od tu v Ljubljano na staž in zvečer spet v Gorenjo vas. Čez dve leti je bil premeščen iz Želez-
nikov v Škofjo Loko. Z dr. Breč-kovo sta imela splošno ambulan-t to, z dr. Vernikovo otroško in žensko. Do leta 1975 je ostal, potem pa je skoraj tri leta dokazoval mladim zdravnikom, da ti ne pade krona z glave, če greš na deželo. V Žiri je hodil zdravit in bil je dežuren za Poljansko dolino. Delo z dr. Bernikom mu je ostalo v najlepšem spominu.
V Škofji Loki je vodil tozd malo več kot enajst let. Morda predolgo, razmišlja danes. Ko pride nov človek, se z lahkoto reši neverjetno veliko problemov. Osem let vodenja je do vrha dosti, če je več, postane človek šablonski, neučinkovit. Zdaj tu dokončuje že drugi * mandat. Spet bo treba drugam . ..
Kako da se je odločil za pisanje v Gorenjski glas? Zdravnik mora vzgajati, pravi. To je pomembnejše kot vse drugo. Čim več se mora pogovarjati z bolniki, ljudi spodbujati k zdravemu načinu življenja. Še tri mesece se bodo vrstili njegovi članki v Gorenjskem glasu, potem bo prostor prepustil drugemu. V teh zadnjih člankih
bo posegel na področje vpliva onesnaženosti okolja na zdravje in napisal, kaj naj bi ljudje napravili, da bi se to zaustavilo. Zdravnik mora biti vest družbe, kritična vest.
Čas je, da bi ljudje sprevideli, da zdravje ni v rokah zdravnika, temveč v rokah ljudi samih. Zdravnik samo svetuje, če pa se že kaj zgodi, pa tudi pomaga. Toda težko je spremeniti miselnost ljudi, ko smo jih tako zelo razva-dili. Danes zdravstvo tudi finančno ne zmore več. Potrebne bodo generacije, da bodo to spremenile. Vendar je optimist. Se bomo znali zdravo živeti, matere bodo spet dojile otroke in tudi ljudje bodo spet umirali naravno, kot nekoč, tam, kjer bi radi, med domačimi, ne priklopljeni na aparate ...
In kaj bi rekel našim bralcem ob novem letu?
»Človek bi privoščil Gorenjcem, da bi imeli v prihodnjem letu čim manj težav z zdravjem (in zdravstvom).«
D. Dolenc
Modelarstvo je lahko več kot ljubiteljska dejavnost
Čudežni modeli letal z oznako 2M
Leščan Marjan Mencinger se od otroštva naprej ukvarja z modelarstvom. V zadnjih 17 letih je izdelal dvajset radijsko vodenih modelov letal z oznako 2M, v kateri sta skriti začetnici imena in priimka izdelovalca. Njihove posebnosti sta velikost in na las slična podoba pravim letalom. Z lastnimi konstrukcijami bi rad spodbudil proizvodnjo lahkega letala za splošno rabo tudi pri nas.
Lesce — Na robu police, ki se strmo spušča proti Šobcu, stoji v Lescah Mencingerjeva hiša. V to smer se odpira pogled iz delavnice v kleti, kjer Marjan že vrsto let snuje modelarske načrte in iz njih košček za koščkom zlaga pravim letalom podobne modele.
Z modelarstvom se je spoznal na drugem koncu Slovenije. V Celju, kjer se je rodil leta 1927 po preselitvi njihove družine z Jesenic, se je v takratni gimnaziji pridružil članom aero-kluba. V njem je dobil bogato znanje o aerodinamiki in izdelavi modelov.
»Odkar se zavedam,« se vrača Marjan Mencinger v preteklost, »me je avion popolnoma prevzemal. Sprva me je zadovoljilo, da sem zvijal preproste aviončke iz papirja, v klubu pa sem se poizkušal v izdelavi različnih prosto-letečih modelov. Ob koncu gimnazije so nastali že prvi modeli, ki sem jih tudi sam skonstruiral. Bolj težavna od načrtovanja je bila izdelava, saj je pomanjkanje materialov terjalo veliko mero iznajdljivosti. Tako je ogrodje enega večjih modelov nastalo celo iz velike lesene čajne škatle,« se še danes rad spominja skromnih začetkov.
Čeprav je sanjaril, da bi postal letalski instruktor, iz te moke ni bilo kruha. Po dolgem šolanju za strojnega ključavničarja, delovodjo in strojnega tehnika se je leta 1951 zaposlil v tehničnem biroju jeseniške Železarne, kjer se je spopadel s tehnološkimi problemi težke industrije. Ko je na prelomu v šestdeseta leta v blejskem Lipu izdeloval prototip motornega čolna, je že verjel, da se mu bodo uresničili življenjski upi. Ker velikega naročila nekega Američana za proizvodnjo izvrstnega plovila niso mogli sprejeti
Sedaj nastaja v Marjanovi delavnici po tujih načrtih model letala za agrarne namene, s katerim se namerava udeležiti prihodnjih mednarodnih tekmovanj. Z lastnimi načrti, ki jih je še za celo generacijo, pa si najbolj želi razviti model lahkega amfibijskega letala za splošno rabo, kakršnega bi lahko izdelali tudi pri nas. To bo verjetno popolnejša izvedba modela Le-port-Y (oznaka pomeni linijo Lesce - Portorož),ki ga jenazadn je izdelal v merilu 1:5; model je dolg tri metre in ima razpon kril 3,70 metra, v resnični velikosti pa bi bilo v njem dovolj prostora za 11 potnikov. Letalo bi lahko pristajalo tako na vodi kot zemlji in bi bilo namenjeno prevozu petičnih turistov.
in uresničiti, so tudi ti načrti splavali po vodi. Zato se je 1962. leta lotil konstruktorstva železarskih naprav, najprej pri jeseniškem projektivnem biroju v sodelovanju z mariborsko Metalno in pozneje pri blejskem inženiringu. Odkar se je pred letom dni predčasno upokojil, spet prebije največ dni ob letalskih modelih v svoji delavnici.
Ure in ure od načrta do modela
»Ne le dnevi, tudi mnoge noči mi zaradi nespečnosti minevajo v njej,« naglasa sogovornik in dodaja: »Drugače tudi ne bi nastali raznovrstni ročno izdelani modeli. Od načrta do končne izdelave je treba v vsakega vgraditi ure in ure dela pa kopico domišljije in spretnosti. In potem, med preizkušanjem modela v zraku, letalo pogosto trešči na tla zaradi neveščega vodenja ali motenj v radijskih signalih in se v hipu razleti na kosce.«
Kljub tej pomanjkljivosti je Marjanova seznanitev z radijsko vodenimi modeli — to je bilo pred približno dvema desetletjema — pomenila najpomembnejšo prelomnico v njegovi modelarski dejavnosti. Modeli letal, ki jih je moč visoko v zraku upravljati z zemlje, so ga tako navdušili, da se jim bo posvečal, dokler bo to zmogel. Doslej je naredil veliko takih modelov. Prvemu je pridal k oznaki 2M, v kateri sta skriti začetnici njegovega imena in priimka, številko 100, poslednji pa je že oštevilčen z oznako 2M — 120. Vsak naslednji je popolnejši in skrbneje izdelan.
»Gre za model«; tako imenovane srednje zahtevnostne stopnje, katerih razmere in izgled ocen ju -
Med izdelovalci radijsko vodenih modelov in drugimi strokovnjaki je zbudil silno veliko zanimanja model letala DC-9, ki ga je Marjan Mencinger predstavil na razstavi med svetovnim prvenstvom modelarjev v Novi Gorici na začetku sedemdesetih let. Model je kar pet metrov dolg, krila imajo razpon štiri metre, težak pa je 20 kilogramov, kar je zgornja meja za leteče modele. Zaradi svojih karakteristik — velik in dovolj lahek model je» namreč najtežje narediti — je model postal znan po vsej Evropi. Poznajo pa ga tudi domačini, saj ga izdelovalec ob kakem prazniku rad dvigne v zrak z leškega letališča.
jejo na tekmovanjih s petmetrske razdalje, pojasnjuje izdelovalec. »Njihova posebnost je poleg veli-kosti na las slična podoba pravim letalom. Za uspešnost modela so seveda pomembne tudi njegove lastnosti letenja, to je obnašanje v zraku po radijskih komandah.«.
Modeli Marjana Mencingerja, ki so za oči nepoznavalca pravi čudež, so bili deležni velike pozornosti na vrsti mednarodnih razstav in tekmovanj. Največkrat se je na njih predstavil z lastnimi konstrukcijami, ki po tekmovalnih predpisih žal ne morejo nastopiti v konkurenci in biti nagrajene, vendar mu je v uteho in spodbudo, da so njegove modele vzele podrobno pod lupo tuje strokovne revije za letalstvo. V njih pa ne pišejo le o modelarstvu, ampak predvsem o pravih letalih.
In prav to, da bi s svojimi modeli spodbudil proizvodnjo resnične aviacije, je vodilni motiv za ustvarjanje neumornega modelarja iz Lesc. Čeprav se zaveda, da so pri nas skromne materialne možnosti za uresničitev tako zahtevnih in dragih zamisli, vseeno ne odneha. Morda bo kateri od načrtov z oznako 2M vendarle končal ne le kot model, ampak bo dobil v prihodnosti prava krila in tudi resnične potnike.
Stojan Saje
Ločan Otokar Burdvch o Loki, o Ločanih in o sebi
Burdychovi modri čokoladni bonbončki
■HMMMMUIIH
»O življenju nočem preveč resno razmišljati. Cankar je rekel, da je tako kot dojenčkova srajčka: prekratko in ponavadi usrano. Mislim, da je bolje 60 let dobro živeti kot 80 slabo. Poskušam dobro živeti.«
Zavija cigareto. Počasi, preudarno. Dim vdihne globoko vase. Močne so, prizna. A jih ne pokadi veliko.
Oči mu živahno zrejo v svet. Ko govori, ne taji loškega naglasa. Zdi se, da je ponosen nanj. Ko pove domislico, ostane resen. Le oči se smejijo.
Otokar Burdvch, lekarnar, Ločan, živa legenda Škofje Loke, vseh muh poln mož.
Pobaram ga, kako je bilo takrat, ko so ljudje jedli njegove bonbone.
Vpraša, kako vem za to. Kako ne bi, saj ve vsa stara in mlada Loka, odvrnem.
In pripoveduje. Bilo je na pustni torek. Gotovo je že dvajset let od takrat. Čokoladne bonbone je napolnil s posebnim »nadevom« Veliko se je zamudil, natančno delo je bilo to. Potem jih je nastavil okrog. Ljudje se jim večinoma niso mogli upreti.
To seveda niso bili navadni čokoladni bonboni. V njih je bila tekočina, ki je prišla na dan ob lula-nju. Bila je neškodljiva, zdravniki so celo rekli, da je koristna. Posebno za tiste, ki pravijo, kako si vsakič umijejo roke. Pa se je pokazalo, da ni res. Modri curki so se poznali tudi v snegu. A ponoči, sredi zabave, nihče ni opazil. Zjutraj! Takrat je bilo čudno. Ljudje so se prestrašeni zatekali k zdravniku. Če ste jedli Burdvcho-ve bonbone, ni nič hudega, jih je tolažil. Eden se je kar v posteljo
Kako magister Otokar Bur-dyh bere recepte: »Ali uganem aH pa skombiniram, saj so si podobni. Če pa je iz ,pisave' res nemogoče razbrati, katerega zdravila je človek potreben, rečem, da ga nimamo. Ljudje se ne čudijo, saj so takih odgovorov danes vajeni.«
ulegel, tako zelo »bolan« je bil. Žena je morala prinesti njegovo vodo na pregled.
Zdaj ima vsaj mir, hudomušno sklene. Nihče ne upa vzeti njegovih bonbonov. Čeprav je že tako dolgo, ljudje še niso pozabili.
Kako pa je bilo takrat, za prvega aprila, ko je prijatelje povabil na zakusko v gostilno? Čakali so ga, čakali in pogruntali, da je samo šala, ko so ga dovolj dolgo zaman čakali.
Drugič, bilo je tudi za prvega aprila, je desetim prijateljem poslal pismo, da ne bo vode. Imel je smolo. Eden med njimi je bil predsednik hišnega sveta v bloku in je novico povedal vsem stanovalcem. Natočili so polne banje in piskre vode. Potem pa, seveda, kleli. Predsednika hišnega sveta, koga neki.
Znancu je pisal, da je preveč plačal za socialno zavarovanje in naj pride iskat denar, ga bo dobil nazaj. S seboj mora prinesti dokumentacijo za zadnji dve leti. Človek je bil tako hud, pravzaprav mu je bilo bolj nerodno, da je še klobuk pozabil.
Mu ljudje zamerijo šale? Ne, prijatelji ne zamerijo, odvrne. Poskušajo mu vrniti, a jim običajno ne uspe. Enkrat je »peljal«, ne spomni se točno, kaj je bilo. Za prvega aprila niti slušalke ne dvigne. Ce je kaj resnega, pravi, povej jutri.
Za Miklavža je bilo ogrevanje. Zbrali so se v Sokolskem domu, popoldne otroci, zvečer odrasli. Hudobci so ponavadi vsakega odvlekli v pekel, ki je bil pod odrom. Pa je vsak kar rad šel. Spodaj je bil bife. Običaj je z vojno izginil.
Tudi novo leto so Ločani pričakovali v Sokolskem domu. Bili so stalna, ena sama velika druščina. V začetku še dostojno okravatani, proti jutru so že plesali z metlo in »povštr tanc«. Zjutraj seveda niso
mogli takoj domov. "Sli so še komu voščit, koga »pospremili«. Kasneje, če je bilo lepo vreme, so se podali na Lubnik. Da se je v glavah skadilo.
Nekega leta je utegnil voščiti očetu novo leto šele za tri kfalje. Z očetom so živeli v isti hiši.
Kje bo praznoval letos, vesta samo bog in žena. Po navadi na placu postavijo jelko in štante. Opolnoči pridejo ljudje ven, si voščijo, pijejo in jejo, dokler jih ne zazebe. Običaj je nov, vendar prijeten.
Rad ima Loko. Lepa je. Samo Ločani so vse bolj redki. Prave Ločane bi morali zaščititi kot medvede. Pravi Ločan je malo strupen, piker, ima dolg jezik, po srcu pa ni slab. Včasih so za Lo-čana šteli tistega, ki se je tu rodil in kaj imel. To je malo purgar-sko. Ločani so purgarski. A jim tega ne zameri. Tudi sam je Ločan. V Loko se je priselil že njegov stari oče, Čeh.
Družinska lekarna je bila v hiši nasproti avtobusne postaje. Zdaj
je v njej davkarija. S hišo so ga na občini malo okrog prinesli, pravi. Rekli so, da bo šla tam cesta. Prodal je, ceste pa še ni. Ga bodo še na pokopališče nesli mimo hiše, je mislil. Pa so še pokopališče prestavili.
Danes lekarnar ni preveč zanimiv poklic. Če bi še enkrat izbiral, bi drugače. V študiju je skoraj več prava, samoupravljanja in ekonomije kot zdravilske stroke, prodajajo pa itak samo škatlice.
Včasih je bilo v Loki gotovo trideset gostiln. Bila je skoraj v vsaki drugi hiši ali kar po tri skupaj, pa so vse živele. Danes dobre gostilne s kmečko pečjo in klopjo okrog nje, z golažem in vampi, pozimi s kolinami, v katero bi zahajali domačini, ni. Še najraje gre k Miholu ali v Hram pa tudi h Krevsu v Benetke.
Ko se naveliča direndaja, se rad prelevi v ribiča. Ob Poljanšči-ci se sprosti. Ujame ne veliko, zdaj manj kot včasih, ko je lovil na »šverc«. Tudi v zeleni bratovščini je, vendar ne več res s sr-
Marsikdaj je kateri sestradan Ločan po Burdvchovi zaslugi ostal brez kosila. »Telefoniral sem njegovi ženi, ki je dopoldne šla gotovo vsaj za pol ure ven. Rekel sem, da jo je mož klical ravno takrat, pa je ni dobil in ker je bil nepričakovano službeno odsoten, me je prosil, naj namesto njega odpovem kosilo ...
cem. Ni več prave druščine; važno je samo, koliko kdo ubije.
Zbira znamke; vso Jugoslavijo, Avstrijo in pse na znamkah. Rad ima pse. Morda ga bo spet imel, ko bo v penzijonu. Zvečer pokla-da pasjanso, bere. Težko reče, kaj. Lažje, česa ne. Ne bere oslad-kanih romanov in politike. Enkrat na teden s prijatelji obvezno kvarta v Benetkah, drugače honorarno.
Znancev ima veliko, prijateljev bolj malo.
H. Jelovčan
Očetje lahko spremljajo rojstvo svojih otrok
Srečna solzica več, če zaveka deklica
V jeseniški porodnišnici je že kar precej zrelih mladih mož spremljalo porod svoje žene. Nosečnico od zanositve do poroda spremlja zdravnik, včasih pa so prihajale v porodnišnico povsem nepripravljene. Nezakonske matere se večkrat vračajo v prazne in hladne sobe in že v porodnišnici obupujejo.
Jesenice — V jeseniški bolnici je dolgih triintrideset let kot medicinska sestra in babica zaposlena Marija Strajnar, ki se je prav Pred toliko leti preselila iz rodnega Boštanja pri Sevnici na Jesenice. V tako dolgi praksi je doživela marsikaj lepega, bridkega in tudi usodnega, predvsem pa je temeljito spoznala svoje delo. Rekli bi. da ima toliko izkušenj, da se znajde prav v slehernem trenutku in ohranja mirno kri v še tako kočij ivem položaju.
• Kaj bi rekli, Marija strajnar, o vaših prvih začetkih v jeseniški porodnišnici? Kaj je tisto, kar se je do danes najbolj spremenilo?
Medicina je doživela ogromen napredek, zato si danes lahko komajda predstavljamo, kako je bilo nekoč. Ženske so prihajale v Porodnišnico popolnoma nepripravljene, bilo je veliko patologije. Veliko jih je rodilo doma, veliko jih je prihajalo v porodnišnico Pozno ali celo prepozno. Neredko so rodile kar med prevozom. Z razliko od današnjega ultrazvoka, ko spremljajo nosečnost že od vsega začetka, smo morale biti tedaj babice zelo izkušene in zelo vestne. Pomagale smo si z očmi, ušesi, tipkalnimi organi. Kako? Zdravstvenih naprav ni bilo, zato smo ugotavljale lego plodu v maternici kar z lastnimi ušesi. Z Utripom srca, ki smo mu prisluškovale na določene časovne presledke, pa smo ugotavljale, ali se otroku godi dobro ali slabo.«
• Nekatere današnje ženske, ki pričakujejo otroka, so ~~ razumljivo — pred poro-
dom precej občutljive, druge spet povsem mirne in z vsem zadovoljne. Kako jih doživljate vi?
»Ženska bi morala biti na porod pripravljena. Morala bi obiskovati materinsko šolo in se držati navodil. Danes jo zdravnik spremlja od vsega začetka, zato bi morala zaupati in sodelovati. Po mojem mnenju so najbolj nevrotične nepripravljene in pretirano občutljive ženske, druge so mirne in z vsemi močmi sodelujejo pri porodu.
Zal se tudi dogaja, da nekatere vedo vse, negodujejo nad vsem, čeprav v resnici vedo le polovico resnice. Učiti medicinske sestre,
kaj je prav in kaj narobe, je sicer dobro, če si zdravnik in strokovnjak, večkrat pa dvomljivo, če si prebral le nekaj poljudnih knjig. Zgodilo se je — in lahko bi se usodno končalo — da si je porodnica sama predrznila odpreti infuzijo za porodne popadke. Zdelo se ji je pač, da »premalo teče«, pa je stvar hotela pospešiti, ne zavedajoč se, da bi se lahko usodno končalo. Babice imamo zato porodnice nenehno pred očmi. Na Jesenicah se že veselimo preurejenih porodniških prostorov, kjer bo babica lahko nadzorovala več porodnic hkrati.«
• V porodnišnici se bolj kot kjerkoli drugje razkrivajo tudi življenjske tragedije, čeprav je na splošno porodnišnica — vsaj za očete — kraj srečnega dogodka.
»Razumljivo je, da telefoni zvonijo noč in dan, da prav plaho in neodločno kličejo bodoči očetje in
da včasih z veliko zvedavostjo nadleguje porodniško telefonsko številko širno sorodstvo. Vsa leta imam občutek, da so v središču zanimanja predvsem rojstvo, otrok, spol in ime, pozneje pa so vsaj nezakonske matere domala povsem pozabljene. Vračajo se v hladne prostore, vračajo se v trdo in neizprosno vsakdanjost«
• Najbrž takoj opazite, kateri otrok je zaželen?
Takoj se vidi srečen zakon, zaželen otrok, a ne po telefonskih klicih, temveč po razpoloženju matere. Ženska, kj otroka nestrpno pričakuje, ga tudi takoj vzljubi in porod neprimerno lažje prenaša kot tista, ki si novorojenca ne želi. A kljub vsemu se med njima počasi ustvari čustvena vez. V vsej dolgoletni praksi se mi je le enkrat zgodilo, da mati otroka ni hotela ne videti ne sprejeti, zato, ker ni vedela, kam bi z njim. Bala
se je lastnih čustev, bala se je trenutka, ko bi morala otroka oddati v posvojitev ali rejo.«
• Ste, Marija Strajnar, v teh dolgih nočeh dežurstva kdaj pomislili, da bi tudi lunine mene vplivale na obisk v porodnišnici?
»Kaj veš. Če pa bi bolje pomislila, bo menda že nekako veljalo, da se nosečim ženskam ob mlaju bolj mudi v porodnišnico.«
#• Očetom se ob rojstvu solzijo oči, srce prekipeva od ponosa. Kaj imajo raje — deklico ali dečka?
»V porodnišnico prihaja veliko žena drugih narodnosti. Dolga leta je bila zanje žena kaj vredna le, če jim je kot prvorojenca poklonila sina. Zdaj je drugače, miselnost se spreminja. Gorenjcem pa je vseeno. A rahlo slutim, da potočijo srečno solzico več, če se rodi hčerka. Na punčke so potem nekako bolj navezani, kot so matere bolj navezane na svoje sinove.«
• Kakšna imena so v modi in kako se pozna načrtovanje družine?
Zdaj so moderna stara slovenska imena: Miha, Luka, Aleš, Urša. Zaradi kontracepcije in legalnega splava imamo malo mnogo-rodnic, tistih, ki bi pričakovale četrtega ali petega otroka. Nataliteta pada.«
• Danes so pri porodu lahko tudi očetje. Vaše izkušnje?
»Že kar precej očetov je v ns^i porodnišnici spremljalo porod :n spoznalo ves psihični in fiz.vru napor žene. To so mladi, zeli možje iz družine, v kateri je o t ok izredno zaželen. Prej se pogovorijo z zdravnikom, saj ni tako, da bi lahko stopil v porodno sobo | -av vsak, ki ga zadnji trenutek popadejo silna čustva in si zaželi ter odloči, da bi bil pač rad zraven.«
D. Sedej
Severjeva nagrajenka ALENKA BOLE-VRABEC: igralka, prevajalka pa še (igralska) mama povrh
Ženska, ki nima časa, da bi se postarala
Ko se razlije njen gromki smeh, zavore popuste. Naj gre k vragu slaba volja! Ta ženska napolni ves prostor. Ne da ti dihati, če si sitnež ali klavrne volje. Potegne te v vrvež. Nenavadna, neuničljiva, polna energije. Le kje jo jemlje, saj ni več tako mlada, le kako zmore, se vprašaš v tihem kotičku svojih misli.
Ta ženska sploh nima časa, da bi se postarala. Leta preprosto meče čez ramo, ne da bi se zmenila zanje. Se kdaj ustavi? Edini časi, ko se preda počitku, ko lahko bere po mili volji, so dnevi, ko je z mavčno oblogo priklenjena na dom. Toda tudi te mavčne obloge so nekaj posebnega. Dan po premieri je zanjo usoden. Že štirikrat je bil. Mavčna obloga na nogi, drugič na roki, enkrat celo na obeh rokah.
Pri Alenki je vse nenavadno. Celo domači jedilnik. Sama mu iskrivo pravi kar eksotika. Ko pridejo gostje na večerjo, jih njen Vrabec šaljivo sprejme: upam, da imate kos kruha s sabo, na jedilniku so same neznane zadeve.
»Rodila sem se na pasje mrzli januarski dan (14.1.) pred 4x 11 leti. Bila sem zelo hrupno dete, nekakšna super cmera, in ko sem pri šestih tednih dobila oslovski kašelj, so mi prerokovali kar smrt, saj takrat ni bilo cepiva proti tej bolezni. A saj veste, kako se glasi tisti rek o koprivi... Ostala sem veselo živa in sem še danes. Mladost sem preživljala doma, najlepše pa je bilo, ko sem se v irhastih hlačah in srajci potikala ob bregu Zgoše in se preganjala z zapuškimi fanti in z dekleti tudi. Zelo nerada sem se s teh »vaških« počitnic vračala domov in imenitno se mi je zdelo, da sem na začetku vsakega šolskega leta govorila na fanta (kar mi dandanes para ušesa).
Te Alenkine besede, s katerimi je iskrivo opisala svoja otroška leta,    sem izbrskala iz
gledališkega lista izpred petih let. Dodam lahko le, da tisto, da je ostala veselo živa do danes, velja še vedno. ■
Debi v Mladinskem gledališču
Začela je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Z Branetom Ivancem sta bila prva člana ansambla. Njena prva predstava je bila ljubka, radoživa igra Modra vrtnica za princesko Kristine Brenkove. Ko je po premieri ugledala do solz ganjeno avtorico Brenkovo, je z radostjo doumela, da je uspela. Predstava ji je ostala v lepem spominu. V Mladinskem gledališču je ostala tri sezone.
Potem je prišel Vrabec. »Sla sem gnezdo plest v provinco, ker se mi je zaenkrat zdela zakonska skupnost zanimivejša od teatra. Ker pa, kdor na deske stopi, z njih ne more, se jim seveda ni odpovedala. Stopila je na ljubi-
teljske deske, kjer pa je na svojo igralsko ustvarjalnost navezala mentorsko in režisersko, sprejela nov izziv v tem soustvarjalnem procesu z igralci.
Izjemen posluh žene njen prevajalski ustvarjalni vzgib
Tu moram narediti preskok k njenemu prevajalskemu delu. Prevajati je začela že v študentskih letih, krajše zgodbe za radio in časnike. S prevajanjem pa je tako kot z gledališčem, ko enkrat začneš, ne moreš nehati. V prvih radovljiških letih, ko ni bila zaposlena, je začela prevajati književna dela, iz nemščine in španščine.
Nemško literaturo ceni, od klasike do moderne. Ker pa je pri Alenki vedno moč najti kaj nenavadnega, je tako tudi pri njenem prevajalskem delu. Prevaja iz španskega jezika, ki se ga je naučila iz knjig. Ko je začela, je bila prava bela vrana, v slovenščini še ni bilo nobenega učbenika španščine, tudi prevajalci so bili silno redki.
Imela je prijateljico, Španko po rodu, spoznala jo je na počitnicah v Nemčiji. Ob slovesu je dobila v dar plošče in učbenik španskega jezika. Tako se je hkrati učila oba jezika. »Z opazovanjem strani v slovarju sem se prezrla skozi prvi španski prevod.«
Kako si torej razložiti njeno ljubezen do španske, predvsem do južnoameriške literature?
»V mladosti sem dosti pisala, vendar sem ugotovila, da več kot povprečna pisateljica ne bom. Ker pa mi povprečje ne diši, sem prenehala pisati. Toda globoko v meni je ostal nemir, ob prvem prevodu me je obšlo, da se lahko identificiram z avtorjem in s tistim, kar prevajam. Razumsko si tega ne znam razložiti, odkar mi je Cene Vipotnik dal prevajati Pe-
dra Para Juana Rulfa, se mi je zdelo, da sem našla ustvarjalni vzgib, ki me žene naprej. Ta literatura mi je blizu, morda zaradi prvinskosti, ta literatura je zame kot kontinent, ki ga bom spoznala šele, ko bom stara in hodila s palčko. Veliko je še neodkritega.«
K njenim besedam lahko dodam le, da prevajalski ustvarjalni vzgib lahko žene le izjemen posluh. In Alenka ga ima, to pove trideset prevedenih knjig in So-vretova nagrada, ki ji jo je s poudarkom na prevodih južnoameriške literature leta 1979 podelilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Oder brez odra, zato gledališče poezije
Tudi njeno ustvarjalno iskanje v gledališkem ljubiteljstvu je ne-
navadno, izzvano z radovljiškim Linhartovim odrom, ki odra nima. »Linhartov oder z obokom sicer in stebrom (v graščini), trenutno na hladnem. Toda tudi z obokom in stebrom se da kaj narediti, če hočeš.«
Izštevanja Svetlane Makarovič, Večer ciganske poezije, Raje življenje Andreja Bretona, Pesem je srce, če ga imaš na pesmi Toneta in Marka Pavčka so predstave, ki dokazujejo, da je to vrsta ambientalnega teatra, ki po zunanji obliki ni zabaven, ni komedij-, sko sproščen, je pa polnokrven, pretanjen, obrnjen k človeški polnosti. To odmevi publike tudi kažejo.
Spomladi bodo uprizorili recital v spomin na 50-letnico Lorco-ve smrti. Izbrali bodo pesmi iz njegove zbirke Pesem hoče biti luč, vpletli dva prizora čiste poezije drame Svatba krvi.
Vrh sezone pa naj bi bila Maska rdeče smrti Edgarja Allena Poeja na gradu Kamen.
Grad Kamen je Alenkin neizsa-njani sen. Prepričana je, da ga je moč prebuditi, da je lahko izjemno prizorišče. Da čaka, da tam za-živita Pegam in Lambergar iz ljudske pesmi.
Linhartov oder seveda ni edina igralska skupina, več ali manj dela na vseh odrih radovljiške občine. Vedno znova je vesela, če kdo od igralcev, posebno mladih, preskoči notranjo zavoro in postane mentor sebi enakim. Če je kot
strokovna sodelavka za gledališko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Radovljica v ustvarjalnem stiku z željami gledaliških skupin, ki so se pripravljene izobraževati in se odpirati tudi novim gledališkim tokovom.
Ne pozablja nase kot na igralko
»Če eno sezono ne bi igrala, bi si storila veliko krivico, saj ima navsezadnje človek samega sebe vendar rad, pretrgala bi ustvarjalni krogotok. Zato sem posebej vesela, če lahko zaživim kot igralka v kakšni gledališki skupini zunaj domačih deska, kajti takrat sem samo še igralka, vpeta v tkivo nastajanja predstave, brez vseh organizacijskih skrbi.«
Lani je bila takšno edinstveno ustvarjalno iskanje in doživetje šepavka Emilija v Pokvečenih soncih Reneja Marquesa na Odru treh herojev v Pirničah.
»Pri Pokvečenih soncih me je privlačilo, da smo se našle tri igralke, ki smo bile pripravljene garati ob vsakem času, kajti vsaka ima službo v drugem koncu, da smo ure in ure analizirale kakšen prizor, da je vsaka zase iskala človeški lik, ki bi bil skozi večplastnost cele igre prepričljiv in bi žarel od znotraj. Dodatni vzgib mi je bila telesna hiba, ki ti mora priti v podzavest. Ko sem odkrila način šepanja, ki me ni oviral v telesni izraznosti, niti v interpretaciji vloge, sem lahko začela vlogo graditi.«
Severjeva nagrada
Alenka je pred dnevi prejela Sever j evo nagrado. Za njeno gledališče poezije, za šepavko Emilijo. Kaj ji nagrada pomeni?
»Nagrada je kot utrinek, ki je lep, svetal, ki te prežari in nato izgine z obzorja. Zato je treba iti naprej, čim bolj se oziraš nazaj, tem manj ga vidiš.«
Alenka nikoli ne počiva na uspehih.
»Ko je premiera mimo, ko pade zavesa, me objame groza tišine, brezno praznote. Kaj zdaj, kam naprej? Zato ob nastajanju predstave že mislim naprej, nosim v sebi nezakonsko dete. Ena mojih maksim je, da ti nihče ne more vzeti tega, kar si naredil, kakor hitro pa se začnem tega spominjati kot končne vrednosti, je to žalna koračnica, ne ustvarjalnost.«
M. Volčjak
Novoletno praznovanje — nekdaj za »šankom«, danes v družinskem okolju
Koliko hinavskih želja izrečemo ob novem letu
Člani Kluba zadovoljnih abstinentov Radovljica so se minulo soboto zbrali v gostilni Avguštin na novoletnem praznovanju. S seboj so pripeljali žene, obiskal jih je dedek Mraz, pogovorili so se o vsakdanjih težavah in si nazdravili — s sokom. Za srečno in zdravo!
Radovljica — »Ko sem še kot
otrok nosil očetu »šnops« iz gostilne, me je pogosto zamikalo, da sem še sam nagnil steklenico. Kar sem izpil, sem dolil z vodo, da oče ne bi opazil. Bilo je lepo, ko sem bil v rožcah. Med vojno sem delal na železnici, potem sem bil zaprt v Begunjah in nazadnje na prisilnem delu v Nemčiji. Neprestano sem bil »utrgan«. Leta 1950 sem se prvič poročil. Pil sem naprej, po ves teden skupaj, in žena se je nenadoma odselila, da je rešila sebe in otroka. Ko sem devet let kasneje spoznal drugo ženo, sem ji trdno obljubil, da bom pijančevanju naredil konec. Zdržal sem le šest mesecev, potem sem spet pil, menjal službe, bil tudi brezposeln. Decembra 1964 se mi je v srcu nekaj premaknilo, otrok se mi je zasmilil, ves »mačkast« sem se umil in se odpravil v radovljiški zdravstveni dom, k dr. Kuharju, z željo: »Ozdravite me!«, je pripoved Franca Pretnarja iz Radovljice, vratarja in telefonista v begunjski bolnici, ki zdaj že enaindvajset let abstinira — ne pije več.
»Zadnja tri leta pred »dravlje-njem sem novo leto vedno dočakal v gostilni. Zjutraj sem začel,
pil kot žolna, se selil iz gostilne v gostilno, klatil neumnosti. Kje me je ujela dvanajsta ura, niti točno ne vem. Zadnje leto, to se spominjam, sem novoletno noč prespal na železniški postaji v Radovljici. Ko sem se prebudil, sem pil naprej in se popoldne ves v rožcah vrnil domov . . .
Ob vsakem novem letii sem obljubil, da ne bom več pil, da se
bom poboljšal. Zadnja leta, ko sem se ga dobesedno nacejal od jutra do večera, sem celo vsak dan prisegel, da se bom odrekel pijači. Naj mi otrok umre, če ne bo res — sem zagotavljal, obljubljal . .. Danes me je sram, ko pomislim, koliko gorja sem prizadejal svojim bližnjim!« prizna Franc Pretnar, ki z bridko izkušnjo lažje dojema smisel življenja. »Koliko hinavskih želja in čestitk se izreče ob novem letu, ko ima vsakdo čez leto obilo priložnosti, da z dejanji pokaže in dokaže, kaj želi svojemu bližnjemu, svojim otrokom!« Odkar je nehal piti, praznuje novo leto v družinskem okolju, na delovnem mestu v Begunjah, v klubu zadovoljnih abstinentov, nekajkrat pa ga je že pred polnočjo zvabil v posteljo spanec.
Vinko Golmajer iz Srednje Dobrave pri Kropi se je po petnajstih, dvajsetin letih popivanja pred osmimi leti odrekel alkoholu in je edini v klubu, ki je zmogel ta korak brez pomoči zdravnikov. »Novo leto je bilo vedno priložnost, da smo se ga nacejali. Praznovanje se je začelo že par dni pred novim letom, se nadaljevalo na silvestrovo in se sklenilo v prvih dneh novega leta. Pili smo konjak, vodko, žganje, za vino nam ni bilo. Tudi potem, ko sem prenehal piti, sem še šel v gostilno, toda brž ko se je na mizi pojavil alkohol, sem odločno zahteval sok ali sem pobegnil domov. Le-
tos bom novo leto dočakal v družinskem krogu. Na mizi bo tudi vino. Ne, jaz ga ne bom niti kapljice. Otroci ga bodo kozarec ali dva, saj, kdor ga zna piti, ga lahko celo življenje,« prizna Vinko Golmajer, zadovoljni abstinent, delaven v krajevni skupnosti, v gasilskem društvu, v civilni zaščiti, socialistični zvezi, v klubu.
»Za novo leto sem še zdržal doma, potem pa sem moral na »inventuro«, ali so res vse jeseniške gostilne, od Kobala do hotela Pošta, odprte. Tudi po tri dni smo zdržali, pili, nazdravljali in si že-
leli, da bi bil tudi v novem letu kozarec vedno poln,« je povedal
Zdravko Pikon iz Radovljice. »S
šestnajstimi leti sem šel v partizane, preživel sem sremsko fronto, še mlad sem izgubil očeta, in ko sem se z osemnajstimi vrnil domov, sem ' i mislil, da sem že odrasel, zrei mož. Pet, šest let sem bil povsem odvisen od alkohola.«
Preteklost je izkušnja za sedanjost in zdaj so tudi pri Pikoho-vih na mizi le sok, kava, swing. Zdravko ponudi gostu tudi kozarec vina, a sam vztraja, ker ve, da je to dobro zanj in za družino.
C. Zaplotnik
Vladimir Pavšič — Matej Bor:
Ce mi dobro vrne, sem vesel
■■■nunutiN
Tolminec je. Trd Tolminec, pravi. Od Grgarja doma. Pod strmo Sveto goro, ki so jo kasneje preimenovali v bolj posvetno Skalnico. Nekaj puntarskega nosi v sebi. Kdove, kdaj se je to naselilo v genih. Morda že takrat, ko so po Tolminskem gospodarile kobilice, morili lakota in kuga in je prišlo nad ljudi hudo, stokrat hudo. Ali pa takrat, ko se je puntarski klic razlegel čez tolminske hribe in tudi plodno grgarsko kotlino stresel do dna njenih kraških brezen.
Angažiran je vse življenje. Že kot študent slavistike je urejal studentovski list Glas akademski Leta 1942 je njegova ilegalno tiskana pesniška zbirka Previha-nmo viharje skrivaj šla iz rok v roke in dvigala upor v ljudeh, takšna dela rode le usodni časi. ^•adar čez gozdove rioveio viharji, drevesa se svojih korenin zavedo ... Dvorni poet veličanstva revolucije bi bil rad, je zapisal nek-3e. In je bil. Mar veste, da je Hej, brigade tudi njegova pesem? Ne, kajne. Ponarodela je. Pa sta njegova besedilo in napev. Na koliko odrih so igrali njegove Raztrganem in Težko uro! Po vojni se je sPet razdajal na vse strani. Pisal, Prevajal. Sprva v Ljubljani, potem na Gorenjskem, kjer živi že skoraj trideset let. V Srednji vasi v Bohinju je napisal skoraj celotno zbirko Bršljan nad jezom.' V vili književnikov v Zaki je nastal koncept za Bele vode, v Radovlji-Cl pa roman Odločeni, vzet iz sodobnega življenja. Tu je prevajal Shakespearove drame. 1983. leta 3e izdal pesmi Podoknica tišini, |ani je napisal knjigo novel Jon-ko, zdaj dokončuje Tri drame, Pripravlja pa se, da bi napisal knjigo o Venetih, s katerimi je zadnje čase tako razburil Slovence.
Matej Bor je bil med prvimi pri nas, ki so zganili gibanje za varstvo okolja. Povsod, tudi v Radovljici. Ker je bil proti zidavi radovljiškega polja,se je zameril občinskim možem. Da se bori le zase, so mu oponašali. Kasneje se je izkazalo, da je imel prav. A je vseeno za Radovljičane ostal »neobičajni občan«.
To je bil začetek njegove skrbi za okolje. Takrat je nastala tudi poema Šel popotnik skozi atomski vek. Začne se z begom dreves iz atomskega veka. Ko jo 3o napisal, si je očital, da si je vse skupaj prehudo zamislil. Potem Pa je industrijska Evropa zavpila: drevesa umirajo . ..!
Toliko vsega se je nabralo, da človeka duši. To mora ven. Nič čudnega, da sega po epigramih, satiri, kratki, jedrnati, zgoščeni, l^uščica, ustreljena v pravem tre-
Opravičilo
Naj tisti, ki ga merim, ne zameri:
vsakdo, ki meri, se lahko zameri,
kot se lahko vam vsakdo, ki kaj piše,
medtem ko piše, tu in tam zapiše.
Sestankarji
Sestankarji, kam bi jih človek del?
Kot mračni žreci so pri božji službi.
Res, rajši ubog hudič, ko da sedel
bi kot svetnik v tej^ vedeževalski združbi!
Zadolževanje
Nekoč, kot vemo, smo
zadolževali
le aktiviste, kmalu pa
spoznali,
da taka pot ne more biti prava:
sedaj je zadolžena vsa država.
Skupnost
Nikar ne jadikuj tako obupno
nad našo skupnostjo, prijatelj moj, nikar. Mar ni tej skupnosti vsaj nekaj skupno: to, da vsem skup za skupnost nič ni mar.
nutku, najbolje zadene. Včasih satira ni bila cenjena, manj vredna literatura je bila, navzlic Prešernu in Cankarju. Danes jih veliko piše epigrame. Nekateri kar uspešno. Če epigram ni dober, je bolje, da ga ni, pravi. To je prav tako, kot če bi on odgovarjal Pečarju s karikaturo, ki je ni vešč. Hoče, da so odgovori na njegove satire duhoviti, da ga spodbude,
Ekspoze
O vsem so govorili stvarno
(in nestvarno),
samo o varstvu okolja niti
besedice. Je mar tako
nemarno,
da se ga vlada noče niti dotakniti?
Naše gospodarstvo
Še snoči se gostilo je igrivo, no, davi pa zvemo, da ni več živo.
Le kaj je vzrok, da kar čez noč je umrlo?
V sanjah zdravnike svoje je uzrlo.
da je v naslednji še ostrejši. Kot, na primer, tisti epigrami, ki so si jih izstreljevali z Vidmarjem in Menartom. Če mi dobro vrne, sem vesel, pravi. Pesnik puščice na skrivaj brusi, dodaja strup, pa spet brusi. To je vrsta blage hudobije, duhovite, drzne, posmehljive, toda ne žaljive.
Pred dnevi je izšla njegova knjižica epigramov Sto manj en epigram. Iz vseh njegovih obdobij so. Tudi od takrat, ko je bilo epigrame še nevarno pisati, celo
Izvirni novoletni bazar v Radovljici
Ko razpne krila otroška domišljija
Otroci osnovne šole in zavoda Matevža Langusa iz Radovljice in Kamne gorice so v soboto odprli prodajno razstavo svojih ročnih izdelkov — Na novoletnem bazarju se je predstavilo prek 130 avtorjev z izdelki, ki jih ni bilo moč prešteti, že ob otvoritvi so bili namreč domala razgrabljeni — Z izkupičkom na izlet
Radovljica — V prostoru hišnega sveta na Cankarjevi 32 v Radovljici je bilo že v soboto dopoldne praznično. Otroci iz osnovne šole in zavoda Matevža Langusa iz Radovljice in Kamne Gorice so ob pomoči pedagogov pripravili privlačno novoletno razstavo izdelkov, ki nastajajo pri delovni terapiji. Na ogled in naprodaj so ponudili vrsto domiselnih, mičnih izdelkov, ki bi jim tudi v najdražjih butikih in prodajalnah igrač 'težko našli enake. Avtorjev teh izvirnih mozaikov, izdelkov iz pečene keramike, tekstilnih igrač, sveč, gobelinov, blazin, lesenih
igrač, prtičkov, drobnih okrasnih izdelkov, novoletnih okraskov je prek 130, saj ustvarjajo prav vsi učenci in gojenci zavoda.
Ob otvoritvi, ki so jo z recitacijami pospremile članice Linhartovega odra mladih in flavtista radovljiške glasbene šole, so povedali, da razstavljajo in prodajajo le izdelke, ki so jih napravili od letošnjega septembra. Ko bi obiskovalcem ponudili tudi kaj iz minulih šolskih let, bi bil prostor na Cankarjevi 32 v Radovljici mnogo pretesen. Že tako so se v njem težko zvrstili vsi starši, ki so pri-
Mumica, kupimo krožnik s ptičkom!
šli občudovat likovne domislice svojih nadebudnežev, ljudje iz soseske, ki jih je privabil vabljiv plakat, gostje in številni mimoidoči, ki so slišali za ugoden nakup in likovno izvirnost izdelkov, ki jih je moč pokloniti kot novoletno darilo.
Letošnji novoletni bazar je prva tovrstna predstavitev učencev radovljiške šole in zavoda iz Kamne Gorice. Doslej njihovi drobni izdelki niso imeli številne publike, ob koncu šolskega leta so jih otroci nesli domov ali jih je šola komu poklonila. V začetku tega šolskega leta pa se je rodila zamisel o prodajni razstavi. Na ta način naj bi ljudje spoznali zavod, ki živi v njihovi občini, hkrati pa bi jim prodaja vrgla nekaj denarja za izlete. Pri delovni terapiji je zlasti v zavodu veliko časa za tovrstno likovno dejavnost. Učenci delajo iz odpadnih materialov (v tem je tudi skrivnost nizkih cen na radovljiškem novoletnem bazarju), ki jih zavodu velikodušno odstopijo Lip, Vezenine, Almira, kamniški Utok. Izdelke, ki jim dobro uspevajo, ponovijo.
Razstavljeni izdelki pričajo, da so učenci s svojimi pedagogi likovne in tehnične vzgoje zelo uspešni. Pa vendar je bilo izdelkov skorajda premalo. Noben obiskovalec se ni zadovoljil le z gledanjem, celo najmlajši, ki jim bolj malo žvenketa po žepih, so si nakupili drobcenih izdelkov za tisočak ali dva. Kdove, ali so bili raz-stavljalci preostale tri dni, ko je bil še odprt bazar, v zadregi. Jasno je le to, da bo za prihodnjega treba še bolj pridno delati, da bodo zadostili zahtevnem kupcem.
D. Ž.
iz leta 1947. Takrat so ga vrgli iz teatra, kjer je bil direktor, prav zaradi satire, čez nekaj let pa je za iste epigrame dobil Prešernovo nagrado. Taki časi so bili. Danes imajo epigrami pri nas dovolj častno mesto. Z njimi se pisci spopadajo z vsem, kar je v družbi gnilo, človeka nevredno. Res pa na teden ne moreš napisati po deset epigramov. Od okrog petsto sta jih z ženo Anušo izbrala za zbirko teh 99. Za enega, tistega, ki ga je napisal na račun črnogor-
skega predsednika Djuranoviča, je ostala stran prazna. Delo ga je objavilo lani, potem pa sta se na pesnika usula ogenj in žveplo. Ne bi rad še enkrat zbudil žolča. Odpovedal se jim ne bo nikoli. Poseben užitek je, če ti epigram uspe, če je zares dober, če »užge«. Na račun Gorenjcev ga še ni napisal. Ne bi si upal, pravi. Zraven pa se premeteno muza. Kdo ve, če že ne špiči puščice in strga strupa tudi za nas ...
D. Dolenc
Šege ob novem letu: tresejo kurnik in govore
»Pri sosedovih
kokodajs,
pri nas pa jaje«
Stare šege in navade tonejo v pozabo — Med najbolj številnimi so bili prav prednovoletni običaji — Pehtre in koledovanje
Med šegami, ki se jih danes komajda spominjajo najstarejši ljudje, hranijo največ dediščine pra-slovanščine novoletne šege in navade. Navdihnil jih je kult rajnih, navdihnilo jih je vraževerje in čaranje za rodovitnost v prihodnjem letu. Danes nas sili na smeh, ko poslušamo, kako so lovili Pehtrno babo, koledovali in ča-rali, da bi obvladali naravne sile ter prinesli v hišo srečo, zdravje in veselje.
»Florjančko jo irio dale—«
Koledovanje je star slovenski običaj, Gorenjska ga je domala pozabila. Koledniki so pred vrati zapeli, gospodinja pa jim je dala koline ali denar. Včasih je Kro-parjem pozimi voda v rakah zamrznila in so koledovali po vsej Gorenjski, da so za silo nahranili lačne družine. V Železnikih je bila še med obema vojnama navada, da so koledniki pred vrati peli in če je bil gospodar skopuh, so mu radizagrozilida mu bodo vzeli hčer. Peli so: »Florjančko jo mo dale, hišen voča, beva roža /on vam bo pa mačke kradu / ona jeh bo pa pekva, beva roža/«. V Bohinju so na staro leto — starejši Gorenjci še vedno pravijo zadnjemu dnevu v letu staro leto in ne silvestrovo — gospodarili po vasi otepovci, šeme, ki naj bi prav tako predstavljale vračanje rajnikov. Tudi v Ratečah se še spominjajo koledve — nazadnje so koledovali le še otroci.
Umrl boš, če boš padel
»Ob novem letu smo imeli doma navado, da smo iz butare spu-lili vejico in jo dali v žerjavico,«
pravi    najstarejša Ratečanka,
88-letna Marija Benetova, »žerjavica je bila pod mizo in ko je vejica dogorela, se je vedelo, če bo kdo naslednje leto umrl. Če je vejica črno zoglenela, že ni bilo nič dobrega.«
Tako v Ratečah, kjer takih šeg ni več, pomnijo jih pa še. Kot v okolici Škofje Loke morda za novo leto še kdaj otresejo drevo, čeprav skorajda več ne vedo, zakaj. Včasih pa ga je bilo dobro otresti, kajti ostalo je upanje, da bo letina dobra. Na novega leta dan je tudi skrajno slabo, če ne že pogubno, če se vam prva postavi pred oči ženska. Če le morete, se ji ognite, saj so nekdaj moške celo plačevali — dobro! — da so ob novem letu navsezgodaj prvi stopili v hišo.
Mlado kmečko dekle je včasih vrglo čevelj proti vratom in če je konica gledala ven, je bila vesela — poročila se bo. Če je prinesla iz drvarnice naročje drv, jih je brž preštela. Če so bili na pare, jo je zanesljivo čakala možitev.
Pazite se, da na novega leta dan ne boste padli — umrli boste. Dobro pa je, če greste opolnoči h kurniku in ga na moč tresete, zraven pa si mrmrajte: »Pri sosedovih naj bo sam kokodajs, pri nas pa sam jajc!« Kure vam bodo bogato nesle doma in ne za sosedovim plotom.
V Poljanski dolini dajo na mizo studenčnico in prižgejo vse luči. Luč ne sme ugasniti.
»Pehtra baba, rompompom«
»Kako da se ne bi spominjal, kako smo lovili Pehtro,« pravi najstarejši    Ratečan, 87-letni
Matjaž Andrej, »letali smo okoli, kot da bi eno reč lovili, sam ne vem, kakšno. Nekaj smo pač preganjali.« Ta hudobna Pehta, ki je bila, denimo v Železnikih Torki j a, v Žirovnici Kromflja, je strašila otroke, če niso bili pridni. Ko so, baje na Dovjem, prišli fantje našemljeni v Perte, so bili otroci sami doma. Ti fantje so bili zares od sile, saj ljudsko izročilo pravi, da sta dva otroka od strahu celo umrla.
Pehtra baba je dobre otroke obdarovala, hudobne kaznovala, dirjala pa je po vaseh z neznanskim hruščem in truščem. Sodila pa je v novoletne praznike, v čas kolin, darov, smrečic, ki jih. poznamo šele zadnja desetletja. Naši predniki jih nikdar niso imeli, sploh pa ne tako bogato okrašenih. Marija Benetova iz Rateč pravi, da v njenih mladih letih nikoli niso sekali smrečice in nikdar krasili zelenih vejic.
Vraževerja in čarovnij je bilo obilo, danes se jim posmehujemo ali se jim vsaj nasmihamo. Počasi in zanesljivo jih bo pokopavala civilizacija, ki prinaša nova verovanja in nove oblike človeškega življenja. Ljudsko izročilo bo pozabljeno, izmaknilo se bo v meglo in mrak. Nekdanjega kmečkega življenja domala da ne bomo več pezhali, pozabili bomo stvari in besede, kajti stare ljudske dobrine in vrednote so že nadomestile nove, mednarodne.
D. Sedej
Med letom v tujini, za praznike doma
Dolga je pot do doma
Na tisoče naših delavcev v tujini se je prejšnji petek in soboto vračalo domov za praznike. Za številne se bo delovno leto začelo 7. januarja
Munchen v noči s četrtka na petek prejšnji teden je bil pust, deževen, vetroven in hladen. Na velikem parkirnem prostoru, približno kilometer oddaljenem od glavne železniške postaje, so samevali številni avtobusi iz najrazličnejših krajev Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi šest Alpe tou rovi h avtobusov. Prišli so po naše delavce, ki delajo v Miinchnu in okolici, da jih za praznike pripeljejo domov.
Petek se je za veliko večino začel že zelo zgodaj. Voznik Alpetourove-ga avtobusa Stojan Jesenko iz Ži-rov je bil že prejšnji večer slabe volje, ker so mu med tednom odtrgali pokrov prtljažnika in ga napolnili z najrazličnejšimi stvarmi. Da je bil lahko odpeljal proti Zavidovi-čem. je moral vse dopoldne popravljati. Alpetourovi šoferji z avtobusi med letom vsak konec tedna vozijo delavce domov in nazaj na delo v Munchen in v nekatere druge kraje. Tokrat so morali posadke okrepiti in dodati nekaj avtobusov. Gneča je bila nepopisna, nekajkrat večja od običajne. Parkirišče je bilo v petek zjutraj še najbolj podobno veliki avtobusni postaji, ta pa bogato založeni tržnici z najrazličnejšim blagom. Vsem se je mudilo, vsem primanjkovalo prostora in marsikdo bi rad našel kotiček, ki ne bi bil vsakomur na očeh, predvsem ne tistim strogim na meji. In ko si prisluhnil pogovorom, si dobil vtis, da si v nekem večjem jugoslovanskem mestu, ne pa v nemško govorečem Miinchnu.
Po precejšnjih zapletih sem nazadnje, po srečnem naključju, vendarle dobil prostor v avtobusu, s
Milan Bradic, šef carinske izpostave v Ratečah: »Na vračanje naših delavcev domov smo se dobro pripravili in z okrepljenimi ekipami obvladali gnečo.«
katerim je Alpetourov šofer Franc Ajdovec, doma iz Šenčurja, peljal do Sanskega mosta. Čez noč se je namreč med potniki razširila novica, da bo v enem od Alpetourovih avtobusov tudi novinar. To je med potnike, ki so se mrzlično pripravljali in težko čakali na odhod, vneslo še dodatno nezaupanje. Povsod bi bili še najbolj veseli, če me ne bi bilo zraven.
Alpetour je začel pred šestimi leti prevažati vsak teden domov in nazaj na delo naše delavce iz Munchna in nekaterih drugih krajev v Zvezni republiki Nemčiji. Prevozi potekajo na osnovi mednarodne pogodbe o posebnem prevozu zdomcev. Pri nas spremlja, ureja in pomaga našim prevoznikom Zvezni komite za promet in zveze v Beogradu. Alpetour se na ta način vključuje v izvoz in si s tem zagotavlja devize za normalno poslovanje.
Nezaupanje je v avtobusu, preraslo v negodovanje, ko sem na nemško-avstrijski meji slikal to veliko preseljevanje pred prazniki. Vodja skupine v avtobusu za Sanski most, Rifet Zukič, me je resno opozoril, da ne želijo imeti težav na poti domov. Resen pogovor s potniki se je nadaljeval še nekaj časa po postanku v Avstriji, kjer je moral Franc Ajdovec natočiti gorivo. Tu je bila namreč še zadnja priložnost, da se pred strogimi očmi carinikov z malo sreče prikrije tisto, kar bi kdo rad prinesel domov.
šefik Bulic, vodja izmene ekipe curin kov v Ratečah: »Vsi, ki se vračajo, v glavnem zelo dobro poznajo predpise. Tudi tokrat ni veliko kršiteljev.«
Dobesedno sapo ti vzame, ko vidiš, kako iznajdljivi smo.
Načrtoval sem, da bomo prešli mejo na Ljubelju. Ko pa so v avtobusu ugotovili, da mi je vseeno, če pridemo v Jugoslavijo čez mejni prehod Rateče, je napetost popustila. Jure Rajković iz Sanskega mosta, ki že 13 leta dela v Miinchnu, doma pa ima ženo in pet otrok, mi pove, da komaj čaka, da pride domov. V Škofji Loki, v LTH, dela njegov sin Ivo. Tudi on je pred leti deset let delal v SGP Sava Jesenice. Še posebej pozdravlja Franca Von-čino iz Gradbinca v Kranju. Jure je žerjavovodja na gradbišču hale za BMW. Še kakšnih deset let ima do pokojnine in komaj čaka, da bo potem ostal doma.
Vodja skupine Rifet Zukič pa je železokrivec in že 16 let dela v tujini. Ima ženo in tri otroke in dela predvsem zanje. Če bo dobil delo kje blizu doma, se ne bo več vozil vsak teden na delo v Munchen. Res je, da se navadiš, a vseeno ti začne presedati. Tistih 2000 mark na mesec, ki jih zaslužiš, moraš res skrbno obračati, da kaj prihraniš. Saj bi samo za hrano lahko porabil polovico. In večina iz Sanskega mosta zasluži 2000 mark.
Gneča na mejnem prehodu v Ratečah je velika, vendar manjša, kot smo pričakovali. Dve precej dolgi koloni osebnih vozil in v tretji pred nami še šest avtobusov. Ko pridem na vrsto, se predstavim in že se pogovarjam z Milanom Bradičem, šefom carinske izpostave Rateče. Pove, da nimajo zastoja, čeprav glavni »naval« šele pričakujejo. Pomagajo jim okrepljene ekipe iz Nove Gorice in Sežane. To noč pričakujejo okrog 60 avtobusov. Malo prej je govoril z Miho Stojanom, šefom Carinarnice Jesenice. Več gneče je na Korenskem sedlu in na Ljubelju. Na slednjem pa se bo še povečala, ko bodo
Rifet Zukič, vodja skupine v avtobusu za Sanski most: »Res je, da se navadiš, a vseeno ti začne presedati. Od tistih 2000 mark na mesec težko veliko prihraniš.«
Del stalne Alpetourove posadke, ki z avtobusi vsak teden vozi naše delavce v tujini domov in nazaj na delo v Munchen in druge kraje. Od leve proti desni: Tonček Š ti bel j iz Spodnje Luše, Marjan Dolenec iz Žiri, Franc Ajdovec iz Šenčurja, Franc Šiebir iz Vogelj, Slavko Pintar iz Trebi-je in Ludvik Šterbenc iz Škofje Loke. Vse posadke so se prejšnjo soboto tudi srečno vrnile v Kranj. Zvečer pa so se domala vsi zbrali v gostišču Veronika v Dragočajni in še sami proslavili konec leta. Zaželeli smo jim tudi v prihodnjem letu srečne (delovne) poti, tako kot je bila srečna tudi njihova zadnja letošnja vožnja.
Korensko sedlo in Rateče ponoči zaprli (in vse preusmerili na Ljubelj) zaradi tekme za svetovni pokal, ki bo v soboto v Kranjski gori. Vodja izmene ekipe carinikov Šefi k Balič pa pojasni, da nimajo posebnih težav. Potniki, ki se vračajo, v glavnem zelo dobro poznajo predpise. Naravnost smešno pa je, da skrivajo kavo.
Naš postanek na meji je trajal dobro uro. Utrujeni posadki, delali so po 12 in 16 ur skupaj, smo zaželeli srečno novo leto. Čeprav so tudi naš avtobus temeljito pregledali, nismo izpadli kot kršitelji in veliki grešniki. Za 14 kilogramov surove kave ni bilo lastnikov. Smešno. Če bi jo porazdelili med 50 (znanih) potnikov, bi jo lahko brez carine prenesli. Tako pa je ostala na meji.
Če je bil pred tem še kanček nezaupanja med nami, je potem na
poti proti Kranju splahnel in pre-rasl v veselo razpoloženje. Vsi bi se radi slikali, vsi pogovarjali, vsak nekaj dodal, izpovedal vesel ali žalosten dogodek. Kako tudi ne. Priprave in skrbi so ostale onkraj meje. Veselo razpoloženje je nenadoma preraslo tiho, dolgo domotožje prejšnjih dni in težko pričakovanje. Bili smo tako rekoč že doma. Slovo v Kranju, kjer je Franca Ajdovca zamenjal sovoznik, je bilo veselo, prijateljsko ... Želja za srečo in zdravje ničkoliko. Do doma jih je čakala še dobre štiri ure-dolga pot. Tam pa potem veselo snidenje, praznovanje in dobre štirinajst dni dolg oddih. 7. januarja pa se bo za prenekatere med njimi v tujini spet začelo dolgo, delovno leto ... Srečno!
A. Zalar
Dr. Slavica Šikovec o vinu in pivskih navadah
Naj bo vino človeku v korist in ne v pogubo!
■aanaaaaaaaaaaaaa
Ob vinu in z vinom so rasle civilizacije, se bojevali boji, slavile zmage in tešile bolečine ob porazu. V vinu utapljamo življenjske tegobe, z vinom se veslimo, proslavljamo rojstne dneve, ohceti, izpite ... Bliža se novo leto, najdaljša noč. Nazdravili bomo z vinom — za srečno, zdravo, veselo ...
»Z vinom je tako kot z delom. Najti je treba pravo mero,« pravi dr. Slavica Šikovec, avtorica strokovnih in poljudnih knjig (Za vsakogar nekaj o vinu) o vinogradništvu in vinarstvu ter predstojnica katedre za vinarstvo na biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Človek brez delovnih navad in popolni abstinent imata nekaj skupnega: oba sta prikrajšana za užitek. Prvi ne pozna zadovoljstva, ki ga prinaša delo; drugi ne užitka, ki ga ob dobri hrani in po težkem delu ponuja kozarec vina. Mogoče zveni čudno, vendar imata tudi bolnik — alkoholik in popolni abstinent nekaj skupnega. Prvi je izgubil občutek za mero zato, ker ni dovolj močna osebnost in v alkoholu išče omamo in pozabo; drugi odklanja kozarec vina iz enakega strahu, ker vidi v vinu »omamo« in se boji zasvojenosti ... Toda vino je več kot le alkoholna pijača. S svojimi več kot šeststo različnimi sestavinami,
od katerih je le ena alkohol, je enkratni proizvod narave, ki se razkrije v vsej svoji bogati in zdravi sestavi samo tistemu, ki zna občudovati njegovo barvo in bistrost, uživati v njegovi enkratni cvetici in aromi, ga pokušati — ne pa se z njim nalivati. Takemu poznavalcu in občudovalcu je vino čudovito dopolnilo prehrane, pomirjevalo in blago poživilo. Vino naj bo človeku v korist in ne v pogubo, naj ga ceni in ne zlorablja!«
Se vam ne zdi, da so nekateri trditev »vino je hrana« le vzeli preveč zares?
»Moti me, da nekateri ves teden ne spijejo niti enega kozarčka vina, v soboto ali v nedeljo pa se ga nalokajo za naprej in za nazaj. Še krava neha piti, ko ni več žejna — človek ne! Pred novim letom in v najdaljši noči bo spet obilo priložnosti za nalivanje in opijanje. Pretirano pogledovanje v kozarec ne ustvarja vzdušja,
nasprotno, celo kvari ga. Zdi se mi skoraj nemogoče, da se proslavljanje konča s pijanostjo, če si v prijetni družbi, če ješ dobro hrano in piješ kakovostna vina. Za zdravljenje ponovoletnega »ma-
Največ vina popijejo v Franciji, 85 litrov na prebivalca (leta 1970 celo 109 litrov), v Italiji tri litre manj, v Sloveniji 48 litrov (največ v Jugoslaviji), na Hrvaškem blizu 40, v ožji Srbiji in Vojvodini okrog 30, v Črni gori nekaj več kot 10 litrov, v Makedoniji tri in na Kosovem le dva litra na prebivalca.
čka« ne poznam zdravila; vem le to, da se ga je najlaže ubraniti z zmernim pitjem.«
Odnos do vina je del splošne človeške kulture. Kako kulturni smo v tem oziru Slovenci?
»Vem, da v nekaterih družinah še vedno skrivajo vino pred mladimi in da vino »odevajo« v različne tabuje. V državah, kjer se krčevito bojujejo proti alkoholizmu, vino celo ponujajo, ker je še vedno manjše zlo kot sta, denimo, vinjak in vodka. Vino je treba vključiti v obrok hrane tako kot diamant v prstan. Mislim, da je prispodoba dobra, saj ponazarja tudi razmerje. Če bi bilo vino redno na mizi, tako kot so vedno tudi kruh, sol in sladkor, bi ljudje imeli boljši odnos do vina. Kozarček
dobre kapljice ob kosilu ne škoduje, nasprotno: celo koristi. Naj to podkrepim z izkušnjami z univerzitetne klinike v Perugii, kjer sem obiskovala težjega bolnika. Ko ga je pri večerji strežnica vprašala, kakšno vino želi, rdeče ali belo, je bil to zame, ki sem prišla iz sveta, obremenjenega z medicinskimi tabuji, vsaj kar zadeva vino, pravi šok. Torej mu ni več pomoči, sem si mislila. Takšne slutnje mi je kmalu razblinil profesor klinike. »Veste, naš človek je navajen na redno pitje vina,« je dejal. »Ko zboli in pride na kliniko, ni prizadet le telesno, temveč tudi duševno. Naj mu takrat vzamemo še tisto, na kar je navajen in kar mu razen v nekaterih izjemnih primerih tudi ne more škodovati, to je vino? Le zakaj? S tem, ko dobi svoj kozarec ob kosilu in večerji, prihranimo najmanj dve tableti — eno dopoldne za poživitev in drugo zvečer za pomiritev.« Pa pri nas? Zdravniki ne upajo dovoliti bolnemu starčku enega ali pol kozarca vina, ki si ga želi po kosilu; bržčas zato ne, ker jih je strah, da se ne bi bolniške sobe spremenile v pivnice,« je dejala dr. Slavica Šikovec.
C. Zaplotnik
Janez slika dekleta brez pižam
»Med pretiranimi moralisti sedanjega časa sem slabo zapisan. Okolje, v katerem živim in delam I" SS mis"m ,e na Škofjo Loko, temveč širše, Slovenijo in Jugoslavijo — ni najbolj naklonjeno erotični, ljubezenski fotografiji,« pravi 39-letni Janez Pipan iz Škofje Loke, zaposlen v LTH kot v©dja transporta.
Škof ja Loka — Janez je v petih letih, kolikor časa se že posveča erotični fotografiji, objavil precej slik v jugoslovanskih časopisih, v Švici in pred nedavnim tudi v Združenih državah Amerike, razen tega je pripravil tudi nekaj samostojnih razstav (v Škofji Loki, Radovljici, Ljubljani, Mariboru ...), kjer se je predstavil s celotno zbirko slik in ne le z erotičnimi, po katerih ga javnost najbolj pozna in s katerimi je nekajkrat že dvignil prah med načelnimi moralisti. Umetnostni kritik Andrej Pavlovec je ob eni teh razstav zapisal: »Janez Pipan je med slovenskimi fotografi zanimiv ustvarjalec, ki skozi fotografski objektiv zapisuje pripoved o lepoti ženskega telesa ... V svojih fotografskih prikazih se že skoraj Približuje nekaterim elementom, ki so tako značilni za »mehko pornografijo« (primerjaj razne slike golih lepotic na koledarskih), toda avtor skuša posamezne opolz-^osti^ zabrisati s solarizacijo (to doseže s predolgim osvetljevanjem filma — op. p.). Na ta način ?nu je uspelo nekaj fotografij približati celo grafiki, posebno tam, kjer je s šolarizacijskim fotografskim postopkom dosegel svetleče začrtani obris ženskega telesa, ki le potopljeno v zastrto tonsko in skoraj ploskovito obdelavo. Na ta način je zabrisal še zadnje ostanke čutne mikavnosti, ki je tudi si-cer Pipanova fotografija ne povzdiguje in so tudi tiste, ki smo Hh opredelili za rahlo pornograf-
ske, skoraj brez »sex appea-la« ...«
Janez je večkrat slikal pri nas za nemško letalsko družbo Lufthansa, trikrat je bil njen gost v Nemčiji in na enem od obiskov mu je prišla v roke ameriška revija Galerie, v kateri je zasledil tudi več strani s fotografijami lepih deklet. Pipan, ki se ni nikdar veliko oziral na to, kaj bodo rekli sosedje, kaj prijatelji in sodelavci, je natečaj v tej reviji sprejel kot izziv. Čez dobre pol leta je že prodrl v zagrebški Start in potem kar po vrsti v Anteno, Stop, Zum-
Reporter, Mladino, Jano, 7 D, Kaj — ne le z dekleti, ki so na snemanje prišle brez pižame, tudi s »fest puncami«, meniško zapetimi do vratu. Tri fotografije, med katerimi je še posebej ponosen na upodobitev Simone in Jasmine iz Maribora, je »prodal« v ameriško revijo Galerie, nekaj slik mu je objavila tudi po kakovosti zelo zahtevna švicarska fotorevija.
»Vse le ni tako preprosto, kot si mislijo nekateri, češ postaviš dekle v dva, tri položaje, nekajkrat škljocneš in slike so tu,« pravi Janez Pipan, nenehno pa preži — za lepimi dekleti, kajpak, in nemiren, kot je, iščoč nove modele za svoje fotografske stvaritve. Šestdeset deklet, starih od osemnajst do dvainpetdeset let, se je zvrstilo pred objektivom njegovega fotografskega aparata. Veliko slika v naravi, najraje v okolici Brnika, v ateljejih svojih prijateljev, v disku Stari kovač v Radomljah ... Sprva je vabil dekleta pred aparat prek oglasov v Nedeljskem dnevniku, potem je navezal stike s članicami mariborske modno-oblikovalne skupine, nos je vtikal na izbore za manekenke ... Občasno pogleda v di-sko Super Li v Ljubljani in k Staremu kovaču, iz radovednosti stopi na kavo v Rožo in v Platano v Ljubljani, kjer se prav tako zbirajo lepa dekleta. Odkar je znan po
vsej Jugoslaviji (predstavili sta ga beograjska in novosadska televizija, zagrebški Start, Antena, Jana ...), se dekleta tudi sama
Ni sodbe brez poduka, ni zgodbe brez nauka
Se Gorenjci radi pravdajo?
, Roko na srce, za bregom smo lnieli marsikaj: iz zaprašenih sodnih spisov smo hoteli izbrskati, au se danes Gorenjci zatečejo po Pravico na sodišče kaj manj pogosto kot, denimo, pred dvajsetimi, Petindvajsetimi leti: ali se ljudje se pravdajo, ker je sosedova Micka glasno rekla v trgovini, da je Francka iz sosednje vasi k ..., yer dekle preveč gleda za njenim Janezom, ali so to morda zdaj že stvari, ki jih v primerjavi z drugimi tegobami raje pogoltnemo. **oteli smo vedeti, ali se bo toža-ril možak, ki je ponoči s kolesom Padel v jarek, ki ga je nalašč skopal sosed. Zanimalo nas je, kako Se lahko konča pravda, če sosedove češnje mečejo senco na sosedovo solato, in ne nazadnje, ali se *?lvši zakonci še tako besno pravdajo, ko gre za delitev skupnega premoženja; saj-poznamo — še za leseno žlico bi bili nekateri prijavljeni pripeljati deset prič.
Pa je naneslo tako, da je bilo Mogoče v sodne arhive le malce Pokukati. Končno — zakaj bi se drugi pasli po težavah drugih! Radovednost novinarja ni vedno nagnjeno sprejeta in če gre za civilnopravne zadeve, je morda to Se kar prav. Zakaj bi pravzaprav ]norali tudi drugi vedeti, koliko je *ega in tega veljala klofuta, ki jo I? na cesti prisolil temu in temu. g pa spet res, da je kar nekaj ta-*ih, ki jih dobljena pravda pošteno zanese: marsikomu bi bilo predalo, če bi Tanjug raznesel vest, da njegov sosed nima pravice uPorabljati one poti do hiše, tem-več tisto drugo.
Hentniška psihoza
Se zdaleč nimamo namena nadevati, da so Gorenjci kaj bolj spravljeni pozabiti na bolečine ln druge posledice šele tedaj, ko povzročitelj dobi zasluženo ka-T^n, ki se mu krepko pozna na že-**u- Res pa je, da razžaljenega pojasa in časti ne ohladi nobena ?rjdiga, noben postopek pred sodiščem bolj kot zavest, da je dru-»gor plačal«. Vzemimo primer, *° je bivša žena z vso upraviče-j* °stjo iskala na sodišču pravico i*1 zadoščenje, ker jo je bivši mož j*rcnil. Uspela je uveljaviti povr-**ltev materialne škode, ki jo^je I*« tem utrpela: stroški zdravljena, recept, izguba zaslužka zara-I*1 bolniške. In — nič drugega. Mi-e* na odškodnino, ki naj bi olaj-
šala duševne posledice zaradi dobljene brce, je splavala po vodi. Sodišče je menilo, da so bile te vrste bolečin preneznatne. Verjetno pa je sam postopek pred sodiščem tako vplival na bivšega moža, da se odslej ne bo ogibal le takih dejanj, ampak najbrž tudi bivše žene.
» Bivši« se zagrizeno pravdajo
Na vsakem sodišču bi lahko povedali, da ni nič bolj trdovratnega od bivših zakoncev, ki se ne moreta sporazumeti o delitvi skupnega premoženja. Zato različne pravde, ki se vlečejo tudi po deset let, niso nobena redkost. Bivša zakonca se najprej spopadeta v pravici za določitev deleža premoženja. Težavna naloga za sodišče, ki naj razsodi, koliko je prispeval v hišo mož, ki je zaslužil denar in z lastnimi rokami gradil hišo, žena pa, na primer, ni premaknila niti opeke; toda njenih stanovanjskih kreditov je bilo toliko kot moževih. In ko se vendarle vsi le dokopljejo do deleža, na katerega večji ali manjši krediti enega ali drugega zakonca ne morejo vplivati, je treba v nepravdnem postopku premoženje še razdeliti. Toda zakonec, ki naj bi izplačal drugega, je hišo gradil naprej, še preden je bil sodno določen delež na premoženju, zdaj pa drugi zahteva izplačilo vrednosti hiše, ki jo je ta dobila z nadaljnjo gradnjo, kar seveda še zdaleč ne ustreza določenemu deležu na hiši. Toda, kje so dokazi, da hiša še ni imela strehe, ko je bil določen delež, da je bila fasada narejena, ko je zakonska zveza še trajala
— skratka pravdanje le za močne živce. Ne bi verjeli, toda ko je hiša razdeljena, ne pozabijo zaplesti še z delitvijo jedilnega pribora, rjuh in brisač ter dotrajanih zobnih ščetk.
In če vprašate na sodišču, kaj lahko traja še dlje in je za spoznanje še bolj mučno, bodo gotovo povedali, da delitev premoženja izvenzakonske skupnosti. Prej so izčrpana vsa pravna sredstva kot pa glavne osebe, prej bi se premaknile gore, kot pa sporazumela dva, ki se ne marata več.
Ni moje, pa tudi tvoje ne bo
Ob takem prekladanju spisov se kajpak dviga prah, marsikoga rada zaradi tega celo glava zaboli. To, da bi komu povzročali glavobole — ne, tega pa ne. Takle bežen pogled med civilnopravne spise tudi ne more dati odgovora, ali se Gorenjci kaj bolj pravdajo zdaj kot pred leti, ali so hitreje pripravljeni iskati zadoščenje za žalitve in krivice v hiši pravice ali ne. Toda ne moremo si kaj, da ne bi otrkali prahu še z enega spisa. Grdo se moti, kdor misli, da je v njem kaj več gorenjskega kot drugje. No, trdoglavosti pa je nekaj. Da ne bo kdo prizadet, ne povejmo kdo, ne kje, niti tega, če je zadeva že končana. Zgodbica pa je takale: soseda sta zgradila hiši na zemljišču, ki je bilo označeno kot splošno ljudsko premoženje. Del nepozidanega zemljišča pa Je en sosed zasadil s hruškami. Čigavi so sadovi hrušk, se ve, toda korenine dreves srkajo iz zemlje in ta ni v zemljiški knjigi vpisana kot last tega in tega, temveč kot splošno ljudsko premoženje: Pa je drugi sosed vzel pravico v svoje roke in gladko posekal hruške. Sploh more obstajati boljši razlog za začetek pravde? Stranki sta si zmetali v glavo vse, kar je na zemlji splošnega družbenega premoženja in še drugje v dolgih letih zraslo: hiše, avtomobile, vikend hiše, še najhuje pa sta si metala v glavo tistih nekaj kvadratnih metrov sadovnjaka. Sodišče bo moralo odmotati zamotano zadevo. Toda nobena sodba ni brez poduka, nobena zgodba brez nauka. Bi si ga lahko povedali kar sami?
Lea Mencinger
oglašajo — pa ne le to: na snemanje jih pripeljejo celo njihove nadebudne mamice.
Janez se zaveda, kako kočljivo področje je erotična fotografija, in zato z vsakim polnoletnim dekletom (mlajše odklanja) sklene pogodbo, v kateri črno na belem piše, da lahko slike tudi objavi ali kako drugače predstavi v javnosti. S papirjem v roki lažje rešuje sitnosti, če se, denimo, oglasijo, dekletini starši ali njen zaročenec.
Vse, kar je povezano s človekom, kar je človeško, je lepo — je zapisal modrec. Vi, bralci, pa sami presodite!
C. Zaplotnik
Igra in želja po dobitku
Poleg ekspresne loterije je zadnje čase največ zanimanja za loto
Menda je precej odvisno od standarda, kolikšno je zanimanje za igre na srečo. Če je boljši, je zanimanje manjše, in obratno. Nedvomno pa bi našli še več razlag o tem, kaj je pri igrah na srečo tisto, kar vleče. Nekateri menijo, da je to neke vrste zasvojenost.
Stana Gorjanc iz Kranja, ki je že 18 let zaposlena pri Poslovni skupnosti loterijskih organizacij Jugoslavije, pred tem pa je šest let delala honorarno, in vsak dan v Poštni ulici v Kranju sprejema vplačila za loto, športno napoved in druge igre, pravi, da zanimanje za igre na srečo že nekaj časa narašča. Franc Lotrič iz Voklega, ki je redno zaposlen štiri mesece, pa meni, da še posebej loto zadnje čase zelo vleče.
Igre na srečo so, kot kaže, torej tudi pri nas postale zelo mikavna zadeva. V Kranju sta dve zbirni mesti Loterije Slovenije. V tistem v Poštni ulici vsak teden vplačajo približno milijon novih dinarjev za loto in športno napoved. Razen tega prodajo še okrog 15.000 srečk ekspresne loterije. Po zadnjih podatkih znašajo v Jugoslaviji vplačila za Športno napoved okrog 60 milijonov dinarjev, za loto pa že nekaj časa prek 500 milijonov.
Temu primerni so seveda tudi dobitki. Pred leti je bila v Kranju na srečko loterije izplačana premija 100 milijonov dinarjev. Zdaj so največji dobitki na lotu. Največjega v Kranju še ni bilo. Bilo pa je že precej takšnih s šestimi zadetimi številkami z vrednostjo okrog 20 starih milijonov. Pred približno štirinajstimi dnevi pa je bila v Kranju na športni napovedi trinajstica, ki je bila takrat vred-
na 591 milijonov starih dinarjev. Pa tudi pri ekspresni loteriji sta bili v Kranju že dvakrat premiji po 15 milijonov starih dinarjev.
V zbirnem mestu v Poštni ulici je vedno živahno. Uroš H, iz Kranja pravi, da že nekaj časa igra predvsem loto in ekspresno loterijo. Lani je na lotu zadel stari milijon. Mile D., Željko J. in
Mišo D. pa so »mlajši« igralci. Privabili so jih veliki dobitki na lotu. Od časa do časa pa igrajo tudi ekspresno loterijo. Največ zaradi mikavnosti same igre in seveda tudi zaradi pričakovanja, da se bo sreča morda nasmehnila.
Del prihodkov od loterije, ekspresne loterije in lota v Sloveniji dobijo tudi humanitarne organizacije in društva. Od športne napovedi pa telesnokulturne skupnosti v občinah, kjer so dobitki.
Naj velja naša želja za srečo še posebej tistim, ki bodo prihodnje leto v igrah na srečo iskali srečo.
A. Ž.
d
Izbrali smo najboljše gorenjske športnike za leto 1985
Zala Kalan, Bojan Križaj, hokejisti Jesenic
KRANJ — Vsak narod ima v sebi nekaj, kar ga odlikuje, kar mu omogoča, da se z dejanji vključuje v svetovno skupnost, nekaj, kar spada k veličini človeškega duha, ki ga je od časov, v katerega sega spomin, gnalo, da je prodiral v skrivnosti narave, osvajal zemljo: neznanke pokrajine, morja, visoke gore, poletel k zvezdam, se spustil v globine lastne duše z željo in voljo po preseganju, z vsem tem potrjeval in v tekmovanju preizkušal meje zmogljivosti, moč volje, strasti in hrepenenja, ki leže med sanjami in dejanji. — Tone Svetina
In taki so tudi najboljši gorenjski športniki za leto 1985. To so: plavalka Triglava iz Kranja Zala Kalan, alpski smučar Bojan Križaj in hokejisti Jesenic, ki so v tej sezoni dosegli enaindvajseti državni naslov. Izbrali so jih novinarji Gorenjskega glasa, naši dopisniki in telesnokulturni delavci vseh gorenjskih občin. Iskrene čestitke vsem najboljšim gorenjskim športnikom in športnicam ter moštvom z željo, da bi nam tudi v letu 1986 dajali tako svetel zgled v našem vrhunskem športu.
Zala Kalan:
Najljubša zmaga je bila v Kranju
Najboljša gorenjska športnica za leto 1985 je štirinajstletna učenka osmega razreda osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju. Plavalno pot je začela šestletna v eksperimentalni plavalni šoli v Kranju, ki jo je takrat vodila Judita Mendeljc. Potem je prišla v
go na 200 m delfin in postavila državni rekord za male bazene. To je disciplina, ki jo najraje plavam, čeprav nastopam tudi v drugih plavalnih disciplinah.
Treniram dvakrat na dan ves teden in vsak dan preplavam od šestnajst do sedemnajst kilometrov. V sezoni 1986 me v Berlinu čaka nastop na mladinskem evropskem prvenstvu. In pričakujem, da bom v disciplini 200 metrov delfin r dobrim rezultatom posegla po eni od medalj. Seveda me v zimski in letni sezoni čakajo še domači in mednarodni mitingi in upam, da bom tudi na teh dosegla zadovoljive rezultate.«
Bojan Križaj: Madonna di
vrste plavalk in plavalcev kranjskega Triglava. Njen trener je bil Bojan Šmid in že pod njegovim vodstvom je pokazala vse svoje plavalne sposobnosti. Sedaj že dve leti trenira pod vodstvom trenerja Draga Petriča.
»Meni najljubšo zmago sem dosegla na mednarodnem plavalnem mitingu v Kranju ob dnevu borca. Tu sem v disciplini 200 m delfin osvojila prvo mesto in s časom 2:21 popravila pet let star ab-solutnu državni rekord, ki je bil v lasti Triglavanke Vesne Prapro-tnik. V lepem spominu mi je tudi dvoboj Madžarska : Jugoslavija. V petindvajsetmetrskem bazenu sem v zimski sezoni dosegla zrna-
Campiglio
prirasla k srcu
Bojan Križaj, naš najboljši smučar vseh časov, je bil že mnogokrat najboljši gorenjski športnik. Tudi letos ni bilo pri izbiri nobenega, ki bi mu to mesto odvzel. Bojan Križaj se je rodil 3. januarja 1957. leta.
»Sezono 1984—85 sem začel dokaj uspešno, še posebno vesel sem bil slalomske zmage v Ma-donni di Campiglio. Prav v tem italijanskem smučarskem središču sem v preteklih sezonah dosegel odlične uvrstitve. V sezoni 1985 sem dosegel pričakovane uvrstitve v svetovnem pokalu, čeprav nekaj nastopov v slalomu in veleslalomu nisem odpeljal tako, kot bi jih lahko. Tudi letošnjo sezono sem začel tako, kot sem si
zamislil. V Setrieresu sem v svetovni seriji v slalomu zmagal, v uvodni tekmi svetovnega pokala sem bil na tem smučišču drugi za Rokom Petrovičem. V lepem spominu mi je tudi tretje mesto v Kittzbiihlu in sedmo mesto v Kranjski gori.
Seveda ne smem pozabiti tudi svetovnega prvenstva v Bormiu. Tu sem bil v slalomu v igri za eno od medalj, a se je obrnilo drugače. Čeprav sem dobro smučal, sem zasedel nehvaležno četrto mesto v slalomu in osmo mesto v veleslalomu.« Sezona 1985-86 gre naprej in v vseh nastopih v svetovnem pokalu bo Bojan še dokazoval svoje smučarske sposobnosti.
HK Jesenice:
Zaslužen
enaindvajseti naslov
Člansko moštvo hokejistov Jesenic je v letošnji hokejski sezoni doseglo res izvrstne domače in mednarodne uspehe. V končnici državnega prvenstva so v finalu za državni naslov kar trikrat brez težav ugnali beograjsko Crveno zvezdo in si tako zagotovili že enaindvajseti državni naslov. Uspešni so bili tudi v jugoslovanskem pokalu in so ga tudi osvojili.
Tudi v mednarodni konkurenci so bili dokaj uspešni, saj so premagali vrsto znanih hokejskih ekip. Jeseniški hokejisti pa so tudi okostje naše državne reprezentance, ki se je uvrstila v B skupino najboljših reprezentanc sveta. In to ni malo. Letošnje državno prvenstvo se je prevesilo v zadnje dejanje. So med tistimi štirimi moštvi, ki bodo v končnici tekmovali za državni naslov. Čeprav so doživeli nekaj porazov v Beogradu, se bodo z moštvom Partizana iz Beograda v treh tekmah borili za državni naslov:
D. Humer Foto: F. Perdan
Vrstni red — ženske — Zala Kalan 29, Alenka Cuderman 24, Jana Mlakar 21, Katja Lesjak 19, Polona Frelih 18, Mojca Dežman 17, točke so dobile: Romih, Tome, Oblak, Vauhnik, Kosirnik, Be-šter, Maček, Pehare, Pančur, Ma-lacko;
moški: Bojan Križaj 52, Robert Žan 41, Sašo Robič 13, Bojan Ro-pret 12, Darjan Petrič 11, Ivo Šimenc 11, Iztok Tomazin 10 ter Strel, Franc Peternel st., Čarman, Benedik, Kuralt, Pretnar, PajiČ, Dolar, Lasič, Jazbec;
ekipe — HK Jesenice 46, Ya-lung Kang 20, VK Bled 18, SSK Triglav (skoki), 17, KK Sava 15. PK Triglav 10 in SSK Triglav, KK Sava (ženske), alpinistična odprava Kranj in Tržič, SK Alpetour, NK Triglav, AK Triglav, Vatrostalna,   padalci Lesce,
HK
Kranjska gora, Akrobati Mojstrana, OK Bled, HK Triglav, BK Radovljica.
Pogovor z alpinistom, himalajcem in gorskim reševalcem
Alpinizem nima gledalcev, zato mu manjka veljave
Alpinizem je dejavnost, ki jo nekateri prištevajo k športu in drugi k rekreaciji. Rezultati v njem so resda težje merljivi kot na športnih tekmovanjih, vendar vrhunskih dosežkov ni brez načrtnega in dolgega dela. To med drugim ugotavlja tržiški alpinist Filip Bence, ki po 17 letih uspešnega plezanja nima niti planinskega priznanja.
Redki so alpinisti v Sloveniji, ki plezajo že sedemnajst let in so še vedno na vrhu po svojih močeh in sposobnostih. Eden takih plezalcev je gotovo Filip Bence, Tačrn, kot ga kličejo tovariši.
Z gorami je povezan od otroštva. Iz Doline nad Tržičem, kjer se je rodil pred 35 leti, je hodil past živino na bližnje planine. S stenami se je pobliže spoznal šele ob polnoletnosti, ko so ga vanje popeljali sodelavci iz predilnice, takratni znani alpinisti. Navdušil se je za vznemirljivo, a težavno dejavnost, v kateri se je kalil z vzponi na vrhove po zahtevnih in najtežavnejših smeret
Podatek, da se približuje dva tisoč vzponom, verjetno najbolje
ilustrira Bencetovo piezalsko aktivnost. Za seboj ima tudi prek 50 prvenstvenih smeri, zadnja leta pa je opravil veliko samostojnih ponovitev. Razen tega je sodeloval na več alpinističnih odpravah: 1975. leta na Kavkaz in zatem so vsako drugo leto sledili Gašerbrum, Pamir, Lhotse, izvidnica za Yalung Kang in Yalung Kang.
»Zadovoljen sem z dosedanjimi uspehi,« ocenjuje sogovornik, »vendar se mi zdi, da bi lahko dosegel še več. Predvsem mi je žal, da sta minili odpravi na Makalu in Everest brez moje udeležbe.
Kaj menim o številnih vzponih? Niti najmanj mi ne gre za
število, ampak si prizadevam, da bi postal dober plezalec. Zato prebijem veliko dni v gorah in skušam kar največ plezati. Za razliko od večine alpinistov, ki trenirajo v plezalnih vrtcih, si sam nabiram glavnino alpinističnih izkušenj v večjih stenah, v pravih smereh.«
Tudi v alpinizmu niso možni vrhunski dosežki brez dolgotrajnega in načrtnega dela, kot ugotavlja Filip Bence. Žal alpinizem nima, kakor vrsta športnih tekmovanj, množice gledalcev. Zlasti zato mu manjka veljave in je družbena podpora skromnejša kot pri marsikateri športni ali celo rekreativni dejavnosti. Težava je še v tem, da so alpinistični rezultati težko merljivi in je ocenjevanje raznovrstnih dosežkov dokaj zapleteno. Alpinisti si zadnji čas zato prizadevajo za sestavo kriterijev, po katerih bi kar se da stvarno vrednotili njihovo dejavnost.
»Zame ima vsak vzpon, ne glede na težavnost, svojo vrednost,« naglasa tržiški plezalec in dodaja: »Vsak prinaša nova doživetja, vesela in tragična. Posebej pomembno je, da zna alpinist čim -prej |»remaguti vsak pudec ali žalosten dogodek in vztrajati v skupnih načrtih.«
Čeprav je Tačrn doslej okusil v stenah marsikaj grenkega — med letošnjo odpravo je izgubil tovariša Boruta, s katerim je bij največkrat v navezi — ga nikoli ni premagala črnogledost. Še na' prej, dokler mu bo dopuščalo zdravje, bo vztrajal v alpinizmu-Želi si še na katerega izmed visokih himalajskih vrhov, morda celo na najvišjega. To mu pomeni največje priznanje, kakršnega s» prislužijo športniki z olimpijsko medaljo.
Kljub svoji skromnosti prizna' va, da bi bil vesel družbene pohvale. Res čudno je, da je ni dobi* vsaj v planinski organizaciji, kje* je že dolgo tudi gorski reševale^ in instruktor G RS. Toda Filipu Bencetu je veliko pomembnejši od papirnatih priznanj, da ga razumejo sodelavci v tržiškem Peku in podpirajo njegovo alp»' nistično  dejavnost,   kolikor }e
pr n> V" Wa ■       t55 m        at do jQA^1**,
mogoče.
S. Saje
PONEDELJEK, 30. DECEMBRA 1985
TELEVIZIJA, RADIO, KINO
13. stran (mimmmmiiLAS
TV SPORED
sobota
8.00 8.05 8.20
8.35
9.05 9.15
9.20
9.55 10.20 10.50
11.15
11.45
13.55
15.00
15.15
15.45 16.20
17.55
18.25
20.00
20.55 21.20
23.35
4. januarja
Poročila šala ali mala šalica Oživele strani, 1. del nanizanke TV Skopje Vsak petek nov začetek, 5. del nanizanke TV Sarajevo 2 + 2=4
VIDEOSPORT: Pepelka na obisku
L Suhodolčan: Naočnik in očalnik - Babičine rože, 10. - zadnji del nadaljevanke Periskop - ponovitev silvestrske oddaje Slovenski ljudski plesi: Gorenjska, 1. del ščepec širnega sveta: Žafran, ponovitev 4. dela angleške serije »Danica« iz Podjune, ponovitev glasbene reportaže
Koncert za UNICEF v počastitev 40-letnice OZN, posnetek
Innsbruck: Svetovni pokal v smučarskih skokih, prenos
Iz silvestrskega sporeda TV Priština Ansambel Skofjani in starogradske pesmi Folklorna oddaja Mala čarovnica, češkoslovaški animirani film
Zgodbe iz življenja rastlin: Zaščita matere in otroka, 10. del francoskega poljudnoznanstvenega niza
T Peršak: Podnajemniki,
ponovitev izvirne TV igre
Satirični kabaret Riba brez
glave ne smrdi
Zrcalo tedna
Ducat umazancev,
ameriški film
Iz silvestrskega sporeda
TV Ljubljana: Agropop's
show
--.-^Oddajniki II. TV mreže
wW-
2-55 Škratek in mala vila, finski Uic mlac,inski film
£•15 Miti in legende ie ,  Otroška predstava ,,•30 Valček, argentinski film "00 Beograd: PJ v hokeju -Partizan : CZ, prenos v .      odmorih ... '9.30 TV dnevnik 'O-OO Zabava vas Ljupka - Dimitrovska »0-25 Dokumentarna oddaja «0.55 Zabava vas Alma Ekmeđić «1.20 Poročila 2J.25 Športna sobota «1.50 Priča obtožbe, igrani film
Nedelja
5. januarja
^•25 Ziv žav
8-20 Sokoli, ponovitev 10. dela angleške nadaljevanke
3-50 Maribor: Svetovni pokal v alpskem smučanju -veleslalom (ž), prenos ,      1. teka (za J RT 2 in EVR)
1 15 M. de Cervantes:
Cervantes, 9. - zadnji del španske nadaljevanke
12.05 Ljudje in zemlja
12.35 Risanka
12.50 Maribor: Svetovni pokal v alpskem smučanju-veleslalom (ž), prenos 2. teka (za J RT 2 in EVR)
14.00 Poročila
14.05 Čez tri gore: Zbor Nova vas
14.35 J. Knittel: Via mala,
ponovitev 2. dela nemške nadaljevanke
15.05 Mozaik kratkega filma
16.35 Vrata ostanejo odprta, jugoslovanski film (ČB)
18.05 TV kviz, 8. oddaja
20.00 Igrani film
21.30 Športni pregled
22.00 Slovenci v zamejstvu
22.35 Poročila
Oddajniki II. TV mreže:
13.45 G. Verdi: Requiem 15.45 Igrani film 17.15 Moderato cantabile 18.25 Dediščina za prihodnost,
oddaja iz kulture 19.10 Na štirih kolesih, oddaja o
prometu in turizmu 19.30 TV dnevnik 20.00 Spomini, dokumentarna
serija
20.45 Mešam 85 — Večer
G.Gershvvina 21.25 Poročila
21.30 Franz Liszt, madžarska
nadaljevanka 22.20 »Sazgen«,
dokumentarnoglasbena
oddaja (do 22.50)
ponedeljek
6. januarja
Oddajniki II. TV mreže:
17.30 Beograjski TV program 18.55 Premor
19.00 Indirekt, oddaja o športu
19.30 TV dnevnik
20.00 Znanost - pripravljamo se
za XXI. stoletje 20.50 Včeraj, danes, jutri 21.05 Propagandna oddaja 21.10 Dinastija, 80. del ameriške
nadaljevanke 22.00 Branje (do 23.30)
torek
17.30 17.35
18.05
18.25 18.40 20.00 20.55 21.45
7. januarja
Poročila
Koncert mladih virtuozov (Brucknerhaus v Linzu), 1. del
Marlenka, portret slikarke in ilustratorke Marlenke Stupica
Gorenjski obzornik Najdaljši dan, danski film Filmi študentov AGRFTV Mednarodna obzorja TV dnevnik II
Oddajniki II. TV mreže:
9.20 Maribor: Svetovni pokai v alpskem smučanju -salalom (Ž), prenos 1. teka (za JRTin EVR)
10.50 Propagandna oddaja
11.00 Dunaj-Mauerbach:
Svetovni pokal v alpskem smučanju - paralelni slalom (M), prenos
13.00 Maribor: Svetovni pokal v alpskem smučanju -slalom (Ž) - 2. tek in Bischoffshofen: Smučarski skoki za svetovni pokal, kombinirana prenosa
16.20 Poročila
16.30 Svetovni pokal v alpskem
smučanju - slaiom (Ž),
posnetek iz Maribora 17.00 Svetovni pokal v
smučarskih skokih,
posnetek iz
Bischoffshofna 17.30 Prebesedimo besede:
Ljubezensko pismo 17.50 Pesmi in zgodbe za vas:
Potepuška pravljica,
oddaja TV Zagreb 18.05 Miti in legende - Biblijski
miti: Legenda o Juditi,
nanizanka TV Beograd 18.25 Podravski obzornik 18.45 Izročila, oddaja TV
Sarajevo 20.05 J. C. Grumberg: Tereza
Humbert, 3. del francoske
nadaljevanke 21.05 Lojtr'ca domačih 22.35 TV dnevnik II
17.25 TV dnevnik
17.45 Mali svet, otroška oddaja
18.15 Televizija - industrija
zavesti, 1. del izob. serije 18.35 Mostovi - Hidak (samo za
U 2) 19.30 TV dnevnik 20.00 Glasbena oddaja 20.45 Žrebanje lota 20.50 Včeraj, danes, jutri
21.05 Po poteh svobode,
dokumentarna oddaja 21.50 Izobraževalna oddaja (do 22.35)
sreda
8. januarja
17.30 Poročila
17.35 F. Rudolf: Gozdne živali, priredba predstave PDG Nova Gorica
18.25 Zasavski obzornik
18.40 Ščepec širnega sveta: Piment, 12. del angleške izobraževalne serije
20.00 Film tedna: Atlantic Citv, ameriški film
21.50 Portret: Slikar France Mihelič
22.40 TV dnevnik II
Oddajniki II. TV mreže:
22.10 TV dnevnik II
Oddajniki II. TV mreže:
16.25 Smučajmo vsi, 4. del
poučne oddaje 17.25 TV dnevnik 17.45 Vroče - hladno, otroška
serija
18.15 Znanost: Od dela do načrta
18.45 Ročk festival - Montreux 85
19.30 TV dnevnik
20.00 In življenje se nadaljuje,
1. del nadaljevanke 21.00 Poročila
21.05 Umetniški večer (do 23.05)
petek
10. januarja
16.30 Poročila
16.40 Svetovni pokal v alpskem
smučanju - smuk (M),
posnetek iz Garmisch -
Partenkirchna 17.40 Oživele strani, 2. del
makedonske serije 17.55 Sokoli, 11. del angleške
nadaljevanke 18.25 Obzronik ljubljanskega
območja 18.40 Računalniški informativni
sistemi, 1. del
izobraževalne serije 20.00 Vojna: Pot k totalni vojni,
1. del kanadske
dokumentarne serije 21.05 Ne prezrite 21.20 Pod krinko, uvodna oddaja
ameriške nanizanke 23.00 Nočni kino: Moški ne
morejo biti posiljeni,
švedski film
Oddajniki H. TV mreže:
OBRTNA ZADRUGA PREVOZNIK GORENJSKE
želi vsem delovnim ljudem in poslovnim partnerjem
SREČNO IN =====^^ USPEŠNO NOVO LETO 1986!
17.25 TV dnevnik 17.45 Daj mi krila, otroška serija 18.15 In tudi letos,
izobraževalna oddaja 18.45 Želeli ste - poglejte,
poučnozabavna oddaja 19.30 TV dnevnik 20.00 Resna glasba 20.45 Včeraj, danes, jutri 21.00 Dokumentarna oddaja 21.50 Nočni kino: Smešni
policaj, ameriški film (do
23.30)
17.25 TV dnevnik
17.45 Otroška serija
18.15 Izobraževalna oddaja
18.45 Zabavnoglasbena oddaja
19.30 TV dnevnik
20.00 Gala predstava baletnih
umetnikov 20.50 Včeraj, danes, jutri 21.05 Vas Cekoviči,
dokumentarna oddaja 21.50 Dnevi jazza 85 (do 22.35)
četrtek
9. januarja
17.30 Poročila
17.35 Zgodbe o poluhcu: Poluhec najde starše, 1. del lutkovne serije
17.30 Potovanje skozi osončje: Naša zvezda - Sonce,
I. del ameriške izobraževalne nanizanke
18.25 Slovenski obzornik 18.40 Delegatska tribuna 20.05 Tednik
21.10 C-. P. Snow: Tujci in bratje,
II. del angleške nadaljevanke
CVETLIČARNA ANI KOS
(kiosk pri kranjskem pokopališču)
Vsem cenjenim strankam želim srečno novo leto 1986 in se še nadalje priporočam za obisk.
exoterm
kranj
Jugoslavija
64001 Kranj kemična tovarna Jugoslavija
Vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem
želimo srečno in polno uspehov v novem letu 1986
RADIO
>-^SOBOTA, 4. januarja _
4vl pr°9ram
pJ-8.00  Jutranji   program -
nlba " 805 Pionirski tednik -PB Sobotna matineja - 10.05 W* z nami - 11.05 S poti po Jugoslaviji - 11.30 Srečanja repu-in pokrajin - 12.10-14.00 Naši P°slušalci čestitajo in pozdrav-laJ° - 14.05 Glasbena panorama ^5.10-15.25 Popoldanski moza-,,- 16.00 Vrtiljak želja in EP -y-00 Studio ob 17.00 - Zunanjepolitični magazin - 18.00 Škatlica j Bodbo - 18.30 Mladi mladim -^00-23.00 Slovencem po svetu L23.05 Od tod do polnoči -^05-5.00 Nočni program
NEDELJA, 5. januarja
Prvi program
5.00-8.00 Jutranji program -glasba - 8.07 Radijska igra za otroke - 9.05 še pomnite, tovariši ... - 10.05 Nedeljska matineja - 11.00-13.00 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - 13.20 Za naše kmetovalce - 15.00 Nedeljska reportaža - 16.05 Humoreska tega tedna - 16.30 Pogovor s poslušalci - 17.05 Priljubljene operne melodije - 17.50 Zabavna radijska igra - 20.00-22.00 V nedeljo zvečer - 22.20-24.00 Glasba za prijeten konec tedna 00.05-4.30 Nočni program - glasba
PONEDELJEK, 6. januarja Prvi program
4.30-8.00  Jutranji program glasba - 8.05 Aktualni problemi
marksizma - 9.05 Glasbena matineja - 10.05 Rezervirano za ... -11.05 Ali poznate... - 12.30 Kmetijski nasveti - 13.00 Danes do 13.00 - Iz naših krajev - Iz naših sporedov - 13.50 Ponedeljkov križemkraž - 14.30-15.25 Popoldanski mozaik - 16.00 Vrtiljak želja in EP - 17.00 Studio ob 17.00 + glasba - 18.00 Na ljudsko temo - 20.00 Kulturni globus -20.10 Zaplešite z nami - 21.05 Newyorška filharmonija, pianist Rudolf Serkin in dirigent Leo-nard Bernsten - 22.50 Literarni nokturno - 23.05 Zimzelene melodije - 00.05-4.30 Nočni program
_TOREK, 7. januarja_
Prvi program
4.30 8.00 Jutranji program -glasba' - 8.05 Radijska šola za
srednjo stopnjo - 9.05 Glasbena matineja - 10.05 Rezervirano za... - 11.05 Ali poznate... 12.30 Kmetijski nasveti - 12.40 Po domače - 13.45 Mehurčki -14.05 V korak z mladimi 14.35 Iz mladih grl - 15.10-15.25 Popoldanski mozaik - 16.00 Vrtiljak želja in EP - 17.00 Studio ob 17.00 + glasba - 18.00 Sotočja - 18.45 Glasbena medigra - 19.45 Minute z ansamblom Zeleni val -20.00 Slovenska zemlja v pesmi in besedi - 21.05 Radijska igra -22.15 Informativna oddaja v nemščini in angleščini - 22.30 Slovenski pevci zabavne glasbe - 23.05-24.00 Vodomet melodij -00.05-4.30 Nočni program
SREDA, 8. januarja
Prvi program
4.30-8.00 Jutranji program -glasba - 8.05 Za knjižne molje -
8.30 Govorimo makedonsko in srbohrvatsko - 9.05 Glasbena matineja - 10.05 Rezervirano za ... - 11.05 Ali poznate 12.30 Kmetijski nasveti - 14.05 Razmišljamo, ugotavljamo 14.25 Popoldanski mozaik -16.00 Vrtiljak želja in EP - 17.00 Studio ob 17.00 + glasba - 18.00 Naj narodi pojo (3. oddaja) - 18.30 S knjižnega trga - 19.50 Likovni odmevi - 20.00 Koncert za besedo -pogovor - 21.05 Jules Massenet: Odlomki iz opere »Don Kihot« -22.30 Zimzelene melodije - 22.50 - Literarni nokturno - 23.05 Jazz za vse - 00.05-4.30 Nočni program
ČETRTEK, 9. januarja
Prvi program
4.30-8.00 Jutranji program -glasba - 8.05 Radijska šola za vi-
šjo stopnjo - Lili Novy - 8.35 Igraj kolce - 9.05 Glasbena matineja -10.05 Rezervirano za ... - 11.05 Ali poznate ... - 12.30 Kmetijski nasveti - 14.05 Za mlade radovedneže - 14.45 Naš gost - 15.10 Popoldanski mozaik - 16.00 Vrtiljak želja in EP - 17.00 Studio ob 17.00 + glasba - 18.00 S Plesnim orkestrom RTV Ljubljana - 18.15 Jezikovni pogovori - 18.30 Med komornimi deli Rista Savina -20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov - 21.05 Literarni večer - 22.30 Večerna podoknica - 22.50 Literarni nokturno -23.05 Paleta popevk jugoslovanskih avtorjev - 00.05-4.30 Nočni program
PETEK, 10. januarja
Prvi program
4.30-8.00  Jutranji program
glasba - 8.05 Radijska šola za nižjo stopnjo - 8.45 Naši umetniki mladim poslušalcem - 9.05 Glasbena matineja - 10.05 Rezervirano za ... - 11.05 Ali poznate - 13.00 Danes do 13.00 - Iz naših krajev - Iz naših sporedov
- 13.30 Od melodije do melodije
- 14.05 Amaterski zbori tekmujejo - 14.40 Popoldanski mozaik -16.00 Vrtiljak želja in EP - 17.00 Studio ob 17.00 + glasba -18.00 Vsa zemlja bo z nami zapela ...
- 19.45 Pojemo in godemo -20.00 To imamo radi - 21.05 Oddaja o morju in pomorščakih -glasba - 22.15 Informativna oddaja v nemščini in angleščini -22.30-24 00 Iz glasbene skrinje -00.05-4.30 Nočni program
KRANJ CENTER
): januarja: amer vojni film jJ°RSKl VOLKOVI ob 15., 17. in ^•uri, premiera amer. fant. fil-m SUPER DEKLE ob 21. uri, ilJfnuarja: amer. vojni film ^DRSKI VOLKOVI ob 15., 17. in gS uri, premiera amer. krim. dra-j* BRAZGOTINEC ob 21. uri, januarja: amer. fant. film SU-h :R DEKLE ob 16. uri, amer. voj-,fi|m MORSKI VOLKOVI ob 18. Ijl 20^uri, 4. januarja: amer. fant.
p SUPER DEKLE ob 16., 18. in kftiUr'' Premiera amer. komedije Sftf) SREČE ob 22. uri, 5. janu-§2*: amer. risanka TOM IN JER-JJ/ - NAJVEČJA SOVRAŽNIKA
HL ■ ur'- •m®r- fant f''m SU-fttR DEKLE ob 15., 17. in 19. uri, čt^'era amer. krim. filma PAJ /VINA SMRTI ob 21. uri, 6. in
januarja: amer. fant film SU E
9- januarja: amer. krim. dra
|*R pEKLE ob 16
18. in 20. uri,
rt>r\T' Januarja: amer. Krim. ai v* BRAZGOTINEC ob 16., 18. F- Uri
KRANJ STORŽIĆ
(J^uarja: ital. akcij, film BOM-j.pnDER ob 14. uri, amer. erot. Efc 1001 EROTIČNA NOČ ŠE ,fcREZADE ob 16., 18. in 20. uri,
2. januarja: amer. akcij, film GENERACIJA 84 ob 14. in 18. uri, amer. erot. film 1001 EROTIČNA NOČ ŠEHEREZADE ob 16. in 20. uri, 3. januarja: hongk. film NEPREMAGLJIVI JUNAK ob 16. uri, amer. erot. film 1001 EROTIČNA NOČ ŠEHEREZADE ob 18. in 20. uri, 4. januarja: amer. krim. film BALTIMORSKA KROGLA ob 16. in 18. uri, ital.
erot. film ZAVETIŠČE ZABLODE-LIH ob 20. uri, 5. januarja: ital. pust. film BOJEVNIKI IZ BRON-XA ob 14. in 18. uri, nem. erot. kometija KLINIKA ZA SEKS ob 16. in 20. uri, 6. in 7. januarja: amer. krim. film PAJČEVINA SMRTI ob 16., 18. in 20. uri, 8. januarja: hongk. film MEČ RUMENEGA TIGRA ob 16., 18. in 20. uri, 9. januarja: amer. srhljiv ka LJUBEZEN NA PRVI UGRIZ ob 16., 18. in 20. uri
TRŽIČ
1. januarja: amer. risani film TOM IN JERRY - NAJVEČJA SOVRAŽNIKA ob 15. uri, amer. film NEW YORK - MESTO STRAHU ob 17. in 19. uri, premiera angl. krim. filma NOŽ ZA PROSTITUTKE ob 21. uri, 2. januarja: ital. akcij, film BOMBARDER ob 15. uri, amer. thriller NEW VORK - MESTO STRAHU ob 17. in 19. uri, premiera amer.
fant. filma SUPER DEKLE ob 21. uri, 3. januarja: amer. akcij, film GENERACIJA 84 ob 17. in 19. uri, 4. januarja: amer. risani film PRIHAJAJO SMRKCI ob 16. uri, amer. komedija DEKLIŠKI INTERNAT ob 18. in 20. uri, premiera amer. krim. filma PAJČEVINA SMRTI ob 22. uri, 5. januarja: slov. mlad. film KEKEC ob 15. uri, amer. komedija DEKLIŠKI INTERNAT ob 17 in 19. uri, premiera amer. komedije KOLO SREČE ob 21. uri, 6. in 7. januarja: amer. krim. film BRAZGOTINEC ob 17. in 20. uri, 9. januarja: ital. akcij, film BO JEVNIKI IZ BRONXA ob 17. in 19. uri
KAMNIK DOM
1. januarja: amer. glasb, film BREAKDANCE 2 ob 16., 18. in 20. uri, 2. januarja: amer. glasb, film BREAKDANCE 2 ob 15., 17. in 19. uri, premiera amer. komedije KOLO SREČE ob 21. uri, 3. januarja: amer. film POT V VESOLJE 84 ob 17. in 20. uri, 6. in 7. januarja: amer. komedija DEKLIŠKI INTERNAT ob 17. in 20. uri, 9. januarja: amer. komedija POROČNA ZVEZA ob 18. in 20. uri
DUPLICA
1. januarja: amer. risani film PRIHAJAJO SMRKCI ob 16. in
18. uri, amer. komedija KOLO SREČE ob 20. uri, 2. januarja: nem. erot. film KLINIKA ZA SEKS ob 20. uri, 4. januarja: amer. film NEW YORK - MESTO STRAHU ob 20. uri, 5. januarja: hongk. film NEPREMAGLJIVI JUNAK ob 15. uri, amer. komedija POROČNA ZVEZA ob 17. in 19. uri, 8. januarja: amer. film SUPER DEKLE ob 18. in 20. uri, 9. januarja: amer. krim. film PAJČEVINA SMRTI ob 20. uri
JESENICE ŽELEZAR
1. januarja: amer. komedija DEKLIŠKI INTERNAT ob 17. in 19. uri, amer. srhljivka MORILEC BREZ OBRAZA ob 21. uri, 2. januarja: amer. komedija DEKLIŠKI INTERNAT ob 17. in 19. uri, amer. krim. film PAJČEVINA SMRTI ob 21. uri, 3. januarja: amer. srhljivka MORILEC BREZ OBRAZA ob 17. in 19. uri, premiera amer. komedije KOLO SREČE ob 21. uri, 4. januarja: amer. srhljivka MORILEC BREZ OBRAZA ob 17. in 19. uri, premiera krim. amer. drame BRAZGOTINEC ob 21. uri, 5. januarja: amer. risani film PRIHAJAJO SMRKCI ob 10. uri, amer. erot. film 1001 EROTIČNA NOČ ŠEHEREZADE ob 17. in 19. uri, 6. januarja: amer. erot. film 1001 EROTIČNA NOČ ŠEHEREZADE
ob 17. in 19. uri, 7. in 8. januarja: amer. komedija KOLO SREČE ob 17. in 19. uri
JESENICE PLAVŽ
1. januarja: ital. pust. film BOJEVNIKI IZ BRONXA ob 19. urL
2. januarja: hongk. film MEČ RUMENEGA TIGRA ob 18. in 20. uri, 3. januarja: amer. krim. film BALTIMORSKA KROGLA ob 18. in 20. uri, 4. in 5. januarja: ital. akcij, film BOMBARDER ob 18. in 20. uri, 8. in 9. januarja: nem. erot. komedija KLINIKA ZA
SEKS ob 18. in 20. uri
KRANJSKA GORA
1. januarja: amer. astron. film POT V VESOUE ob 19. uri, 4. januarja: amer. erot. film 1001 EROTIČNA NOČ ŠEHEREZADE ob 20. uri, 7. januarja: amer. vojni film MORILSKI VOLKOVI ob 19. uri
DOVJE
2. januarja: amer. komedija POROČNA ZVEZA ob 19. uri, 5. ja nuarja: amer. krim. drama BRA ZGOTINEC ob 19. uri
RADOVLJICA
3. in 7. januarja: braz. film ZELENI PEKEL ob 18. uri, jug. film UNA ob 20. uri, 4. januarja: amer. film BRODWAY DANNY ROSE ob 18. uri, angl. film GAR-
DEROBER ob 20. uri, 5. januarja:
jug. film UNA ob 18. uri, amer. film BRODWAY DANNY ROSE ob 20. uri, 6. januarja: angl. film GARDEROBER ob 20. uri, 8. januarja: amer. film TOM IN JER-RY - NAJVEČJA SOVRAŽNIKA ob 18. uri, angl. film GARDEROBER ob 20. uri, 9. januarja: amer. film NEW YORK, MESTO GROZE ob 20. uri
BLED
3. januarja: amer. film LJUBEZEN V RIU ob 20. uri, 4. januarja: franc. film VELIČASTNI ob 18. uri, amer. pust. film HUN-DRA ob 20. uri, 5. januarja: amer. film HUNDRA ob 18. uri, franc. film VELIČASTNI ob 20. uri, 6. januarja: jug. film UNA ob 20. uri, 7. januarja: amer. film BRODWAY DANNY ROSE ob 20. uri, 8. januarja: braz. film ZELENI PEKEL ob 20. uri, 9. januarja: amer. film TOM IN JERY -NAJVEČJA SOVRAŽNIKA ob 18. uri, angl. film GARDEROBER ob 20. uri
BOHINJ
4. januarja: amer. film ROCKY III ob 20. uri, 5. januarja: amer. film LJUBEZEN V RIU ob 18. in 20. uri, 9. januarja: braz. film ZELENI PEKEL ob 20. uri
POUANE
3. januarja: franc. krim. film SOKOL NAPADA ob 19. uri, 5. januarja: amer. krim. film BOTER ob 17. uri, 7. januarja: braz. erot. film BLAŽEN MED PROSTITUTKAMI ob 19. uri
ŠKOFJA LOKA
1. januarja: franc. krim. film SOKOL NAPADA ob 18. in 20. uri, 2. in 3. januarja: nem. erot. film DIVJE NOČI GOSPE O ob 18. in 20. uri, 4. in 5. januarja: amer. film POŠAST IZ MOČVIRJA ob 18. in 20. uri, 7. in 8. januarja: hongk. film V KREMPUIH ŠPI-JONOV ob 18. in 20. uri, 9. januarja: braz. erot. film BLAŽEN MED PROSTITUTKAMI ob 20. uri
ŽELEZNIKI
1. in 3. januarja: amer. film POŠAST Z MOČVIRJA ob 18. in 20. uri, 4. januarja: nem. erot. film DIVJE NOČI GOSPE O ob 20. uri, 5. januarja: franc. krim. film SOKOL NAPADA ob 18. in 20. uri, 8. januarja: amer. krim. film BOTER ob 20. uri
mm
(mimmmmGiAs u, stran
NOVOLETNE ČESTITKE
PONEDELJEK, 30. DECEMBRA 1985
GORIŠKA BRDA DOBROVO
(T
Proizv priznanih briških vin vam
srečno in uspešno NOVO LETO 1986 in še veliko lepih trenutkov ob naši izbrani kapljici!
Trgovska in gostinska DO Kranj
KRZNARSTVO »CETINSKI«
RAK GOJKA   Krani- Cesta Staneta Žagarja 5, (na dvorišču za nebotičnikom)
— nudimo vse vrste krznarskih storitev po najnovejši modi,
— priporočamo se za nadaljnje zaupanje.
Cenjenim strankam in občanom Gorenjske želimo srečno novo leto 1986.
Modno ČEVLJARSTVO If Gf ft Kranj, Partizanska 5
Želi cenjenim strankam in občanom Gorenjske srečno novo leto 1986.
Priporoča se s kvalitetno izdelavo vsakovrstne obutve in obutve za kolesarje ter prosti čas (superge). Obiščite našo trgovino v Kranju, Maistrov trg (nasproti Delikatese). Ugodne cene.
Trgovina je odprta od 8. do 12. in od 14.30 do 18.30 ob sobotah od 8. do 13. ure.
6. januarja 1986 odpiramo
novo EXPRES OPTIKO
v Cankarjevem naselju v Radovljici.
Upokojencem nudimo posebni
popust na naše storitve.
Vsem občanom želimo srečno in uspešno
novo leto!
Vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem srečno in uspešno novo leto 1986!
Barbara Kregar dipl. ing.
kozmetika pedikura
Kranj, Cankarjeva 15 inf. tel. 21-465
Želi srečno novo leto 1986 in se še nadalje priporoča.
(T
SLOVENSKE ŽELEZARNE
Tovarna vijakov
plamen
KROPA
Vsem delovnim ljudem
srečno novo leto 1986
{ju Trgovina lesa
Sin gradbenega materiala nnr/^A/n «r\r%n>
lesnma        Kranj, Primskovo    SREČNO 1986
J
PONEDELJEK, 30. DECEMBRA 1985
NOVOLETNE ČESTITKE MALI OGLASI — OSMRTNICE
.15. stran (mmm
Vido Repanšek Kidričeva 8 61234 Mengeš tel. doma: 721-162
DELOVNI ČAS Ponedeljek, torek od 14. do 18. ure,
sreda od 9. do 12. in 14. do 18. ure,
četrtek, petek od 14. do 18. ure,
sobota od 9. do 12. ure.
Cenjenim strankam želim srečno novo leto 7986.
Cenjene goste obveščamo, da bo lokal od 1. do vključno 7.1.1986 zaprt.
GOSTILNA
BEGIĆ MATO IN IVANKA KRANJ, Delavska cesta 21., tel.: 23-992
Cenjenim gostom, vsem občanom ter poslovnim prijateljem želimo prijetno praznovanje in uspešno novo leto 1986 in se priporočamo za obisk.
AVTONEGA Klasič Franjo Kranj, Šuceva 17
Popravila vozil ZASTAVA in ŠKODA, menjava gum, uravnovešenje, menjava olja, mazanje.
Delovni čas od 7. do 15. ure, ob četrtkih od 7. do 18. ure, sobote proste
Cenjenim strankam in občanom Gorenjske želimo srečno novo leto 1986
KRZNARSTVO
LDavranovic
Kranj, Jenkova 4
NUDIM VAM KVALITETNO IN HITRO IZDELAVO VSEH KRZNENIH IZDELKOV, PREDELUJEM IN POPRAVLJAM.
CENJENIM STRANKAM ŽELIM SREČNO NOVO LETO 1986
r
KUNSTELJ-
PURGAR
BOGOMILA
frizerski salon, Kranj,
Prešernova 4
želi cenjenim strankam srečno novo leto 1986 in se še nadalje priporoča
MIAU OGLASI tel.:27 960
certa JtAtC apaiatl.rtrojl
Prodam malo rabljeno STRUŽNICO »EMCO«super 11, tel.: 79-873 16468
Prodam TOČKASTI APARAT 3 + 3. Šušteršič, Britof 147, Kranj        16469
Prodam črno-bel TELEVIZOR iskra — senzor, STOJALO za TV in PEČ na olje, tel.: 23-624_16470
Prodam nov GRAMOFON sanvo TP 240. Grilanc, Jezerska c. 124, Kranj _______16471
razno prodam
Prodam nerjaveče KORITO z odce-jalnikom. Zminec 58, Šk. Loka 16460
Prodam SENO po 25 din kg. Podobnik, Hobovše 14, Gorenja vas 16461
Prodam suha mešana DRVA in »GUMIRADL«, Hlavče njive 3, Gorenja vas _16462
Prodam droben krmilni KROMPIR. Pipanova 44, Šenčur___16463
Poceni prodam SMUČI Elan RM 200, cm, OKOVJE look, PANCARJE št. 43 in PALICE — vse novo. Istinič, Zg. Bit-nje 175, pri Puškami_ 16464
Prodam črn krznen PLAŠČ iz lisičjih nog, št. 46, za močnejšo postavo. Tel. (061)843-055 _16465
Prodam ORGLE melotron crumar — performer (8 SM). Triler, Železniki, Ra-covnik 11 _16466
Prodam REZERVNE DELE za Z-101 (razdelilec vžiga, bencinsko črpalko, alternator, vplinjač, zadnja vrata) Oto-ničar, Križe 94/A, Tržič 16467
NOVOLETNI MLADINSKI PLESI
v Delavskem domu Kranj
- SREDA, 1. januar
- ČETRTEK, 2. januar
- PETEK, 3. januar
- SOBOTA, 4. januar plesi so od 18. do
24. ure.
GLASBA ZA VSAKOGAR. VAB/ VAS PLESNI KLUB KRANJ
Prodam GOLF diesel, letnik 1984. In-formacije po tel: 24-068_16481
Prodam ZASTAVO  126 P, letnik 1976. Ogled vsak dan razen nedelje od 16. do 18, Jeglič, Begunjska 7, Kranj _16482
Prodam avto GOLF, letnik 1978, tele-fon: (061) 611-050 _16483
ZASTAVA 750. vozno, neregistrirano prodam za 40.000 din. Poljšica 19, Podnart, tel.: 70-217_16484
Prodam dobro ohranjen MOPED av-tomatic. Franc Košnjek, Sp. Bela 6, Preddvor 16485
iagiifoljeiBO
V torek, 24. decembra, je iz Apna, p. Cerklje, ušel nemški OVČAR Princ. Najditelja lepo prosimo, da javi najdbo psa na oddelek LM Cerklje, na pošto Cerklje ali Apno št. 80 — Robida
16493
živali
Prodam KRAVO, brejo 7 mesecev. Srednja vas 38, Šenčur 16474
Prodam 30 kg težke PRAŠIČKE in PRAŠIČE za zakol. Sv. Duh 41, Škofja Loka_ 16475
Prodam 1 teden staro TELE simen-talca. Sitar, Binkelj 18, Škofja Loka _16476
Prodam 25-30 kg težke PRAŠIČKE. Kokrški log 10, Kranj, Primskovo 16477
Prodam 8 tednov stare PRAŠIČKE, Dobrava 1, Cerklje_ 16478
Prodam 120 kg težkega PRAŠIČA in 10 dni starega BIKCA. Sp. Brnik 25
16479
vozila
Prodam generalno obnovljeno ZASTAVO 101, letnik 1976, registrirano do 26. 10. 1986. E. Stojan Sp. Besnica 91/A 16480
Vsem
prijateljem, znancem in poslovnim partnerjem SREČNO NOVO LETO 1986
Ličarstvo industrijskih izdelkov v PEČI
PETER ZUPAN
Tekstilna ulica 14,Kranj, tel.:23-168
TRGOVINA IN GOSTILNA MALLE BRODI
MALLE
želi vsem bralcem Glasa in svojim cenjenim kupcem in gostom zdravo, srečno in uspešno i novo leto 198p i   in se priporoča za obisk.
L
Itiapim
Kupim rabljeno GNOJEVKO do 2000 I. Naslov v oglasnem oddelku. 16486
Kupim rabljene 1-metrske ŠKARJE za pločevino do 0,80 mm. Naslov v oglasnem oddelku_16487
sfan.opffema
Ugodno prodam kvaliteten raztegljiv KAVČ in 2 FOTELJA, tel.: 24-643 _______ 16472
Prodam rabljen kombiniran ŠTEDIL-NIK in kuhinjsko PIPO. Tel.: 37-261
16473
posesti
Prodam DVOSOBNO STANOVANJE z dvema kabinetoma — na Planini. Oglasite se na Vrečkovi 3, stanova-nje št. 28, v Kranju._16489
Frizerski salon MILENA TAVČAR Kranj,
Partizanska 18 (pri Kokrškem mostu) na Primskovem tel. 23-472
želi cenjenim strankam srečno novo leto 1986 in se priporoča.
Odprto vsak dan od 13. do 20.
ure. V sobotah zaprto
Robnik Franc, urar
Kranj, Vodopivčeva 8
(Mohorjev klanec)
Cenjenim strankam in občanom Gorenjske želi srečno novo leto 1986.
POPRAVEK
Pri besedilu ZAHVALE za Darka Marklja, objavljeni 24. decembra 1985, je nastala napaka. Pravilno besedilo se glasi: Hvala tudi mladincem in sodelavcem Jelovice. Za napako se iskreno opravičujemo. _-.....---■ ■. ...
Iščem GARAŽO na Planini. Dober plačnik. Ovsenik J. Puharja 3, tel. (064) 35-284 16490
gjaito^anfa
Oddam triposteljno ogrevano SOBO v Kranju. Naslov v oglasnem oddelku. 16488
€EffBYKE
Vsem veterinarjem jeseniške občine želimo srečno in uspešno novo leto. Veterinarju Urhu hvala lepa za zdravljenje telice. Lavtižarjevi iz Kranjske gore.  ._16494
lokali
V Kranju ali bližnji okolici iščem PROSTOR za mirno poooldansko obrt. tel.:35-712_16491
Krajevna skupnost Trebija nudi v najem delovnim organizacijam ali obrtnikom POSLOVNE PROSTORE, primerne za proizvodno obrt ali vodenje gostinske dejavnosti._16492
OBVEfll&A
Previjam elektromotorje. Elektromehanika Peter Cvenkelj, Triglavska 29, Bled 16495
OSTALO
Poslovne knjige vodim obrtnikom, po pogodbi sprejmem vodenje računovodstva za KS, hišne sveta in društva. Ponudbe pod: Večletna praksa. ._ 16496
ZAHVALA
Ob boleči izgubi našega predragega moža, očeta, brata in strica
EDVARDA ŠKOFICA
se iskreno zahvaljujemo osebju Kliničnega centra v Ljubljani, posebno še dr. Veternikovi, in patronažnim sestram iz Kranja za lajšanje trpljenja v zadnjih letih. Iskrena hvala dobrim sosedom, sorodnikom in prijateljem za pomoč v težkih trenutkih, za izrečeno sožalje in darovano cvetje, gospodu župniku za lep obred in poslovilne besede ter pevcem za lepo petje. Za pozornost se zahvaljujemo Iskri — Kibernetiki, tozd Orodjarna in njegovim sode-, lavcem iz Tekstilindusa. Še enkrat lepa hvala vsem, ki ste sočustovali z nami, dragega Edija pa pospremili na njegovo prerano zadnjo pot. Besnica, 20. decembra 1985 VSI NJEGOVI
ZAHVALA
Ob prerani izgubi ljubljene hčerke in sestre
JELKE GLOBOČNIK
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti in ji podarili cvetje. Predvsem se zahvaljujemo DO Elektro Gorenjski, DSSS Kranj, tozdu Elektro Sava Kranj, tozdu Elektro Kranj, Živilom, Veleprodaja Kranj ter sosedom in krajevni skupnosti Šenčur.
ŽALUJOČI: mama, brat Lojze in Nežka
ZAHVALA
Ob nenadomestljivi izgubi naše dobre in skrbne žene, mame, stare mame in prababice
MARIJE HAFNER
roj. Miklavčič
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za izraze sožalja in podarjeno cvetje. Zahvalo sn o dolžni DO KROJ Škofja Loka, Strokovni službi Medobčinske zdravstvene skupnosti Kranj in enoti Škofja Loka, Skupnosti za zaposlovanje, sostanovalcem Partizanske 44 ter pevcem za lepo petje. Hvala tudi g. župniku za lep pogrebni obred. Vsem skupaj, ki ste našo mamo pospremili na njeni zadnji poti in nam pomagali, še enkrat hvala.
VSI NJENI
Škofja Loka, 25. decembra 1985
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage mame
MARIJE DOLEN
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste jo pospremili na zadnji poti, grob zasuli s cvetjem in nam ustno ali pisno izrazili sožalje. Hvala g. župniku za opravljeno zadnje sio vo. Iskrena hvala tudi zdravstvenemu osebju oddelka 600 na Golniku, osebju doma upokojencev v Kranju, pevcem in vsem, ki ste kakorkoli počastili njen spomin.
VSI NJENI
Golnik, decembra 1985
ZAHVALA
Ob nenadni in boleči izgubi našega ljubljenega sinka
LUKA KERTA
se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali v najtežjih trenutkih in nam izrazili pisno in ustno sožalje ter darovali cvetje, s katerim je prekrit njegov prerani zadnji dom.
ŽALUJOČI: inati, ati, sestrica in bratec
Čirče, 14. decembra 1985
mm V inn mmmmm mmm mm m mm* mM mm Vi.r mi
Rešitev nagradne križanke pošljite do 8. januarja, do 9. ure, na naslov: CP Glas Kranj, Moša Pijade-ja 1 — z oznako PRAZNIČNA NAGRADNA KRIŽANKA.
1. nagrada 1.000 din
2. nagrada 600 din
Kot vedno za novo leto je tudi letos Murkina prodajalna Elgo v Lescah nekaj posebnega. Domača aranžerka Marija jo je tokrat poživila s priljubljenimi Smrkci in strašnim Gargamelom. Prava paša za otroško domišljijo, dedka Mraza pa tu čakajo že pripravljena darila, lepo in privlačno zavita, da jih bo veselje dati pod jelko. — Foto: D. Dolenc
Obvestilo bralcem o spremembi naročnine in cene časopisa
Bralce časopisa Gorenjski glas obveščamo, da moramo, žal, z novim letom podražiti časopis. Stroški papirja in drugi pomembni stroški, na katere ne moremo vplivati, rastejo prek leta z indeksom prek 200. Nanje ne moremo vplivati. Potrudili smo se, da je podražitev časopisa čim manjša (25 odstotkov), da le-ta ne bi vplivala na naklado časopisa Gorenjski gias. Manjkajoče prihodke bomo nadoknadili s prizadevanjem kolektiva in ustanoviteljev.
Na osnovi sklepov vseh pristojnih organov znaša tako polletna naročnina za časopis 1600 din, prodajna cena enega izvoda pa 50 din.
Prepričani smo, da boste obvestilo sprejeli z razumevanjem.
GLAS   Ob 35-letnici izhajanja odlikovan z Redom zaslug za narod s srebrno zvezdo
Glavni urednik: Milan Bajželj Odgovorni urednik: Jože Košnjek
Ustanovitelji Glasa občinske konference SZDL Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka in Tržič — Izdaja Časopisno podjetje Glas Kranj — Novinarji: Leopoldina Bogataj, Danica Dolenc, Dušan Humer, Helena Jelovčan, Le a Mencinger, Stojan Saje, Darinka Sedej, Marija Volčjak, Cveto Zaplotnik, Andrej Žalar in Danica Zavrl-Zlebir — Fotoreporter: Franc Perdan — Tehnični urednik: Marjan Ajdovec — Samostojni oblikovalec: Igor Pokorn — Montaža in reprofotografija: Nada Prevc, Lojze Erjavec in ToneGuzelj — Predsednik izdajateljskega sveta Boris Bavdek (MS-ZKS za Gorenjsko) — List izhaja od oktobra 1947 kot tednik, od januarja 1958 kot poltednik, od januarja 1960 trikrat tedensko, od januarja 1964 kot poltednik ob sredah ln sobotah, od julija 1974 pa ob torkih in petkih. — Stavek TK Gorenjski tisk, tisk ZP Ljudska pravica Ljubljana. Naslov uredništva in uprave lista: Kranj, Moče Pijadeja 1 — Tekoči račun pri SDK v Kranju številka 51500-603-31999 — Telefoni: direktor in glavni urednik 28-463, redakcija 21-860, odgovorni urednik 21-835, tehnični urednik 21-835, komerciala, propaganda, računovodstvo 28-463, mali oglasi, naročnina 27-960 — Oproščeno prometnega davka po pristojnem mnenju 421-1/72 — Naročnina za II. polletje 1.250 din.
r-
Obvestilo
Zaradi pomanjkanja prostora v današnji Številki nismo mogli cb javiti vseh oglasov. Objavili j it bomo v naslednji številki po no vem letu. Naročnikom oglasov st opravičujemo.
CP Glas