Jara kača.
Danes gremo vasovat na visoki, strmi grad. Grad razrušen je, molči, nem v dolinico strmi, skriva se za smreke plah, ker ga solnca sram je, strah. Živega riikjer glasu, pesmice ni sred miru . . .
r tl      199     10 ,
)         Jara kača le se tam                    ^
stiska v gradu v borni hram, k groblji sivi tam se stiska, s krono zlato k solncu bliska. Gleda solnce krono to, gleda, smeje se lepo; z žarki polni borni hram, srečo tiho trosi tam, da tja v hram dan pride v vas, k jari kači kratek čas . . .
Jara kača, tisoč let hodiš se na solnce gret; kaj pomaga krona ti ? V gradu črnem le blesti! Kača, jara kača, daj, krono zlato nam prodaj! Nesemo jo tja v deželo Kolovozijo veselo, damo tam jo kralju v dar za konjičkov iskrih par; a s konjički — pikapok — zdirjamo mi k morju v skok. Tam ob morju silni zmaj straži, čuva tihi gaj. Ah, Pepelka tam ihti, v koči zmaja se boji; zmaj jo straži — glav deset, v glavi vsaki ognjev pet. Meč izdremo urno mi — mrtev v morju zmaj leži . . . Na konjičku — pikapok — pa Pepelka znami v skok zdirja v našo Ijubo vas, kjer nam pela bo na glas, kot škrjanček pela bo pesem sladko in lepo. Slušali jo bomo mi, stregli lepo ji vse dni in Ijubili jo gorko, oj, Ijubili jo tako !          -    "
Kača, jara kača, daj, krono zlato nam prodaj!
Jos. Vindot