79
55     za njim hodilo je ljudi krdelo;
nikdar se nisem prej tega zavedal, da toliko ima jih smrti žrelo.
58 Med njimi znancev nekaj sem zagledal; spoznal plašljivo njega sem podobo, ki se je višnji službi odpovedal.
61      Razvidel sem takoj z duha svetlobo,
da je to tolpa mevž in šlev boječih, ki so pred Bogom stud in pred hudobo.
64     Ni dičil jih na svetu znak živečih;
zdaj so nagi in v divji beg jih drvi komarjev lačnih roj in os bodečih.
67      Opikan bednim je obraz do krvi,
ki jo, pomešano z le-teh solzami, pij 6 na tleh gomzeči gnusni črvi.
70      Ko se naprej ozrem v visoki jami, uzrem breg reke in ljudi v števili velikem tam; srce miru ne da mi,
73      povprašam: ,,Kdo so ti in kaj jih sili,
kateri zakon, da vse v čoln se gnete: V tem mraku hrepenim po pojasnili."
76      In on : ,,Reči ti bodo razodete,
ko stopiva na breg in bode pusti ti segal Aheron do tvoje pete."
79      Povesil sem oči; moj govor grusti
— sem bal se — in težko morda mu dene? Do reke nisem nič več mrdnil z usti.
82      V tem hipu proti nam svoj čoln prižene odonstran starec, belih las, ter zine in zakriči: ,,He, duše izgubljene,
85      slovo vzemite od neba modrine;
na drugo stran vas hočem prepeljati, kjer krop in led in večne so temine.
88      A tebi, ki živiš, to ne velja ti;
ti pa so mrtvi, z njimi mi ne hodi!" Pa nisem dal od čolna se odgnati.
91      Zato mi de: ,.Drugod, po drugi vodi,
dospeš na breg, ne tod; in čolnič laži te vozil bo nekoč po onem brodi."
94      ,,Le Haron," de Vergil, „se potolaži; tam to hote, kjer i mogo to hkrati. Delj svoje radovednosti ne kaži!"
97      Zdaj se umiril je obraz kosmati
in manj oči plamena so žarela brodarju na bledo-močvirnem blati. 100      A vboge duše, trudne, brez odela,
so prebledele, v strahu vztrepetale — tak jih beseda trda je zadela. 103     Boga so, starše svoje preklinjale,
človeštvo, rojstva kraj in čas in seme, ki s starši vred so iz njega pognale. 106    Zbežale so, hudo plačoč, na sleme obrežja divje-pustega, ki čaka sovražnike Boga vse brez izjeme. 109      A Haron — ogelj tli v očeh besjaka! — le migne, in že vse se pokorava; če ne, udari z veslom počasnjaka. 112      Kot listje se jeseni obletava,
za listom list, in veja vzre pod sabo, da je na tleh nje praznična oprava; 115     tak vsiplje se Adama seme slabo
z obrežja v čoln, na migljaj le brodnika, kot ptiči se love na svojo vabo.
118     Čoln ž njimi v temni vodi se premika, a preden so na drugo stran dospele, že nova truma čaka spet voznika.
121      Besede učenik mi reče te-le:
,,Vsak, kdor umrje v stanu božje jeze, vsi se snido iz vsake tu dežele
124      in si žele, da čoln jih prek odveze; tako pravica božja jih vzpodbada, da hrepenenja strah dobi poteze.
127      Duš dobrih Haron v barko ne naklada; če torej bes se krega, nate vpije, lahko umeš pomen tega napada."
Z   RAZSTAVE   HRVAŠKEGA   UMETNIŠKEGA   DRUŠTVA
„MEDULIČ":  UMETNIKI PRED  JAKOPIČEVEM
PAVILJONOM
130     V tem hipu strese temne prostorije
potres moči presilne in okrutne;
če spomnim se, me mrzel pot oblije. 133      Iz solznih tal obenem vihra butne,
vse križem rdeče bliskati se jame;
postale misli moje so brezčutne 136      in zgrudim se — globok me sen objame.
Opombe. V. 4—7 naznanjajo sv. Trojico. — V. 18: ki je razuma večno hrepenenje, t. j. Bog; saj je rekel: Jaz sem pot, res niča in življenje — V. 21: ki so bi 1 i, t. j. v kraljestvu umrlih. — V. 42 : u p orni bi nanje zlora do zrli, t. j. uporni angeli bi se primerjali z mlačnimi in bi imeli neko zadoščenje, neki ponos, češ da so bili boljši od teh; to pa bi bil že košček veselja in zato — nadstrankarji ne smejo mednje. — V. 47: da vsakemu zavidajo usodo, t. j. taki leni zložneži imajo  čas  opazovati  usodo  ljudi in