KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 37 št. 3 leto 1989 Hinko Krapek: Na velocipedu, 1890; fotografija, kabinetni format; last: Pokrajinski muzej v Mariboru UDK UDC 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXVII 1989 . IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUSTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc. dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zorn. dr. Jože Koropec. Janez Kos. Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic. Marija Sernoder, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk. Uredniški odbor: France Dobrovoljc (lektor). Marjan Drnovšek (glavni urednik), dr. Tone Ferenc. dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Samperl-Purg, dr. Zmago Smitek, Boris Goleč (tehnični urednik), dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec — Opremil: Julijan Miklavčič — Prevodi: Liljana Žnidaršič — Bibliografska obdelava: Martin Grum — Uredništvo: ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana (tel. 061/331-021 int. 77), uprava: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 21, Ljubljana — Sofinancirata Ra- ziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije — Tisk: Tiskarna Pleško, KROMKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino A magazine for Slovene Local History 37. letnik Ljubljana 1989 Številka 3 ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Tone Knez: Grobovi halStatskih aristokratov v No- vem mestu........................ 166—168 Graves of Hallstatt Aristocrats in Novo mesto Sandi Sitar: Leonardovo goriško jezero .. 169—172 Leonard's »Goriško jezero« Majda Žontar: Poštni promet čez Gorenjsko na Ko- roško do začetka 19. stoletja......... 172—177 Mail Connections through Upper Carniola to Carinthia to the Beginning of the 19th Century Vesna Bučič: Ljubljanski urarji v 18. stolet- ju ................................ 177—186 Ljubljana Watchmakers in I8th Century Vlado Valenčič: Steklarna v Zagorju .... 186—191 Glass-Factories in Zagorje Boris Galec: Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kum- Ijanskih hribih..................... 192—202 Triest and Ljubljana Foundlings in Kumljan Hills Marjan Drnovšek: Prispevek k zgodovini izseljeva- nja iz Gorenjske pred prvo svetovno vojno s po- sebnim poudarkom na Skofji Loki .... 203—218 A Contribution to the History of Emigration from Uper Carniola (Gorenjska) Before World War I with special Emphasis on Skofja Loka Marko Kambič: Kolesarski red za mesto Ljublja- no ............................... 218—225 Cycling Regulations for the Town of Ljubljana Vilma Brodnik: Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno voj- no ............................... 226-230 Supplying Refugees and War Captives in Ljubljana Dur- _ ing World War I Žarko Lazarevič: Zadolževanje kmetov v katastrski občini Dol pri Ljubljani po zemljiški knjigi v letih 1918—1914 ...........:............ 231—237 Indebtedness of Peasants in the Cadastral Commune Dol at Ljubljana by the Cadastral Book in the Years 1918-1941 Anka Vidovič-Miklavčič: Vloga in organizacijski razvoj Zveze absolventov kmetijskih šol in Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol na Slo- venskem v zadnjem desetletju stare Jugoslavi- je ................................ 238-247 The Role and Organisational Development of the Asso- ciation of Graduates from Agricuhural Schools (Zveza absolventov kmetijskh šol — ZAKŠ) and the Association of Graduates from Agricultural House-Hold Schools (Zveza absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol — ZAKGS) in Slovenia in the Last Decade of Old Yugo- slavia Jelka Melik: Orjunaši na sodišču........ 247—253 »Orjunaši« at Court Boris Rozman: Gradnja kopališča Športnega kluba Ilirija............................. 253—258 Building the Ilirija Sports Club Swimming-Pool France Golob: Grafična upodobitev »Zerkveno szeg- nanje per Svetim Roku nad Ljublano« . 258—263 Graphic Representation of »Zerkveno shegnanje per sve- tim Roku nad Ljublano« Andreja Vrišer: Noša na dornavskih tapetah...... .................................. 263-266 Costume on Domava Wall-Paper Igor Ordina: Podoba Žida v slovenski literatu- ri ................................ 267—277 The Image of a Jew in Slovene Literature Andrej Vovko: Izseljensko vprašanje v koledarjih Družbe sv. Cirila in Metoda.......... 278—286 Emigration Question in Calendars of the Society of St. Ciril and Metod ZAPISKI IN GRADIVO NOTES AND MATERIALS Nada Morato: Albucan in Korte........ 287—289 Albucan and Korte Eva Holz: Zgodovina družine Luckmann The History of Family Luckmann........... 290—301 Tatjana Hojan: Nekaj dokumentov ob stoletnici ustanovitve Zveze slovenskih učiteljskih dru- štev .............................. 301—303 Some Documents at the Hundredth Anniversary of Founding the Association of Slovene Teacher's Societies Marinka Dražumerič: Belokranjci — vojaki v 1. sve- tovni vojni . 304—308 White Carniolians — Soldiers in World War I Božo Benedik: Jakob Žumer — župan v Gor- jah ............................... 309-311 Jakob Žumer — Mayor in Gorje IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV PHOTO FROM OLD ALBUMS Sergej Vrišer: Fotografije iz življenja generala Ru- dolfa Maistra......................312—314 Photographies from the Life of Rudolf Maister DELO NASIH zavodov IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Majda Žoniar: Razstava Gradovi na območju Kranja............................315—316 Exhibition Castles on the Kranj Region Majda Žontar: Razstava Iz zgodovine osnovne šole v Kropi........................... 316—317 Exhibition From the History of Primary School in Kropa POSVETI IN ZBOROVANJA CONFERENCES AND CONVENTIONS Jasna Horvat: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem.....................318—319 History of Money and Banking in Slovenia Branko Šušlar: Posvetovanje »Zgodovina šolstva in prosvete v Istri«.................... 320—320 Conference »History of School and Educational System in Istria« JUBILEJI ANNIVERSARIES Visok Življenjski jubilej Draga Musica (Slone Gran- da) ............................... 321-322 Dr. Sergij Vilfan — sedemdesetletnik (Božo Oto- repec) ............................ 322—322 Ema Umek — jubilantka (Peler Ribnikar) 323—325 Ob devetdesetletnici Zgodovinskega arhiva Ljublja- na (Tone Pavček)................... 325—327 Priznanje Zgodovinskega arhiva Ljubljana Sergiju Vilfanu, Božu Otorepcu, Vladu Valenčiču (Jože Žontar)...................... 325—327 IN MEMORIAM Majda Smole (Ema Umek)............. 328—328 NOVE PUBLIKACIJE NEW PUBLICATIONS Zgodovina Cerkve 1. Od začetkov do Gregorja Velikega. Ljubljana 1988 ( Vinko Rajšp) 329—330 J. Lucie: Spisi dubrovačke kancelarije III. Zapisi notara Tomazina de Savere 1284—1286, Diversa cancellariae II (1284—1286), zapisi notara Aca Titullo 1295—1297, Diversa cancellariae III (1295—1297), Monumenta historica Ragusina III. Zagreb 1988 (Darja Mihelič)......... 331—332 Franjo Baš: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Izbrani zgodovinski spisi. Maribor 1989 (Mavricij Zgonik).................. 333—333 Maja Žvanut: Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Na- rodnega muzeja/Die Bücher des 16. Jahrhunderts in der Bibliothek des Nationalmuseums. Situla 27. Ljubljana 1988 (Eva Holz)........... 333—334 Fotoalbum izseljencev iz Benečije. Trst 1986 (Metka Gombač).......................... 334—335 Trst I94I—1947: Od italijanskega napada na Jugo- slavijo do mirovne pogodbe. Koper 1988 (Metko Gombač).......................... 336—336 Ormoški zbornik III (Kristina Samperl-Purg)..... .................................. 336—338 Branko Božič: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana mS (Olga Janša-Zorn) 338—338 Janez Kopač: Zgodovinski arhiv Ljubljana (1898— 1988). 161. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Maribor 1988 (Mar- jan Drnovšek)..................... 338—339 Smlednik: Kako so živeli. Smlednik 1989 (Branko Šuštar)........................... 339-339 Marija in Mihael Petek: Kronika župnije Tržič ob 150-letnici posvečenja župne cerkve. Tržič 1988 (Janez Kopač)..................... 339—340 Zbornik ob devetdesetletnici Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Gradivo in razprave št. 8. Ljubljana 1988 (Janez Kopač)................. 340—342 Franc Puhar: Obrtništvo v Kranju od rokodelskih cehov do danes. Kranj 1988 (Janez Kopač)...... .................................. 342—343 Vlado Valenčič: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Partizanska knjiga. Znanstveni tisk in Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 9, 1989 (Marjan Drnovšek)... 343—344 Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Marjan Drnovšek, odgovorni urednik mag. Stane Granda Tehnični urednik Boris Goleč, Zunanja oprema Julijan Miklavčič. Upravnica časopisa Majda Čuden, Prevodi Cvetka Vode (angl,) Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč le s privolitvijo avtorja in uredništva ter navedbo vira. Ustanovitelj, izdajatelj in založnik: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna Kulturna skupnost Slovenije. — Tisk: Tiskarna Pleško, Ljubljana — Uredništ- vo: ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana (tel, 061/331-021 int 77), uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 21/1, 61000 Ljubljana (tel,: 061/332-611 int, 209), Prispevke za objavo pošiljajte no naslov uredništva, revijo pa lahko naročite na upravi. Tekoči račun: 50101-678-49040 (Zveza zgodovin- skih društev Slovenije, Aškerčeva 12, Ljubljana — za »Kroniko«), — Naročnina za leto 1989 znaša za posa- meznike 20,000 din, za ustanove 30.000 din, za študente 10.000 din in za upokojence 15.000 din. Višina naro- čnine velja do 30. 6. — Cena te številke je 300.000 din. — Naklada 1000 izvodov. »Drevu franzoske svojbodshene« je anonimna, najbrž Pohlinova pridiga iz leta 1793, ki napada francosko revolucijo. (original v knjižnici Narodnega muzeja) 166' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 ČLANKI IN RAZPRAVE GROBOVI HALŠTATSKIH ARISTOKRATOV V NOVEM MESTU TONE KNEZ V bogati arheološki dediščini Novega mesta, ki jo poznamo iz raziskanih grobišč od časa kulture žarnih grobišč do pozne antike, so najbolj znani in reprezen- tativni grobovi iz starejše železne ali halštatske dobe (750—300 pred n.št.)- V tem prazgodovinskem ob- dobju so slovenske pokrajine, še posebej Dolenjska, dosegle visok kulturno-civilizacijski razvoj. Gomile kot družinske grobnice in utrjene naselbine-gradišča na vrhovih so značilni in najbolj vidni arhitektonski spomeniki te davne, avtohtone civilizacije, ki nam je zapustila neštete spomenike njene ustvarjalnosti.^ * Osnovno pravilo pokopavanja v halštatskem obdob- ju na Dolenjskem je pokop (inhumacija) v družin- sko-rodovni gomili, pri čemer so grobovi vedno raz- porejeni v krogu na obodu gomile. Med posameznimi grobovi v gomilah so opazne velike razlike v številu in vrednosti pridatkov, kar kaže na močno socialno di- ferenciacijo tedanje družbe. Na vrhu te plemensko urejene družbe so bili pripadniki vojaške aristokracije — halštatski knezi. Spoznamo jih po bogati bojni opremi, dragocenem pivskem posodju in jezdnem konju, ki so ga največkrat pokopali skupaj z njego- vim gospodarjem. Izraz »knežji grob« (»Fürstengrab« v nemškem in » tombe princiere« v francoskem govornem področju) je prvi uporabil stuttgartski konservator Eduard Pau- lus leta 1877 pri odkrivanju velikih gomil pri Heune- burgu na Württemberskem. Izraz se je v stroki uve- ljavil in je v zahodni halštatski kulturi dobro oprede- ljen.^ Z njim označujejo izjemno bogate grobove v veUkih gomilah halštatske dobe. Odlikuje jih izredno bogat grobni inventar iz dragocenih materialov, so brez orožja, skoraj vedno s štirikolesnim vozom, to- da brez pokopanih konj, včasih tudi s kosi pohištva in z razkošnim pivskim posodjem, ki se pojavlja v ce- lih servisih. Knežji grob v zahodnem halštatskem kro- gu je vedno lociran v sredini gomile, grobnica je te- sarsko izdelana »brunarica« iz mogočnih hrastovih hlodov. Nedvomno so bih pokojniki v teh grobovih knežjega stanu, velikega ugleda in bogati. Določeni znaki kažejo na to, da so bili morda celo dinastično organizirani. Nekoliko težja je opredeHtev halštatskega knežjega groba v Sloveniji, pri čemer imam v mislih v prvi vrsti grobove na Dolenjskem. V primerjavi s knežjimi grobovi v zahodni Evropi so naši precej manjši, bolj skromno opremljeni, brez voza, toda vedno z garni- turo orožja in pokopom jezdnega konja ah vsaj pri- loženimi konjskimi žvalami. Čeprav so grobovi naših halštatskih aristokratov tako po vehkosti grobne ko- more kakor tudi po številu in razkošju pridatkov do- sti skromnejši od knežjih grobov zahodnohalštatske- ga kuhurnega kroga, so bile v njih pokopane osebe najvišjega družbenega sloja tedanjega časa: vladajoči oblastniki ali knezi, ki so bili hkrati tudi vojaški po- veljniki. Izraz »knežji grob« je v arheološki stroki konvencionalen naziv, ki opredeljuje tiste redke naj- bogatejše grobne celote v množici tisočerih halštats- kih grobov. V njih vidimo poslednje počivališče ro- dovnih in plemenskih prvakov svojega časa in nosilce oblasti. Ker ne poznamo njihovih izvirnih imen in na- zivov, najdemo v literaturi zanje razhčne nazive, kot na primer: vojaški aristokrati, nobiles, principes, ha- lštatski veljaki in podobno. Za halštatski knežji grob na Dolenjskem so značilne naslednje sestavine: nad- povprečno bogata oprema, reprezentativna garnitura orožja, razkošna noša, dragoceno pivsko posodje in pokop konja.^ Med knežje grobove štejemo tako mo- ške kakor tudi ženske grobove. Za moške grobove sta značilna orožje in jezdni konj, značilnost ženskih grobov pa je veliko nakita iz različnih dragocenih ma- terialov. Odlične osebe so bile pokopane v leseni krsti, njihove grobne jame so večkrat obdali in pokrili dodatno s kamenjem. Zaradi zelo neugodne sestave tal na Dolenjskem — težka rdečerjava ilovica, ki vsebuje razkrojevalne že- lezove okside — se skeleti pokopanih oseb niso ohra- nili. Zaradi te zoprne okoliščine so grobni pridatki močno poškodovani ali celo uničeni, tudi tisti iz anor- ganskih materialov. Da gre pri teh grobovih za inhu- macijo, so dokaz vehkost in oblika grobne jame ter funkcionalna razporeditev pridatkov v dobro ohra- njenih grobovih. Pokojne osebe so pokopali pravilo- ma na hrbtu v iztegnjeni legi. Pridatki v knežjih gro- bovih so vedno številni in iz dragocenih materialov: bron, jantar, zlato, steklovina, redko srebro. Dele noše in nakit najdemo v grobu funkcionalno razpore- jene na telesu tam, kjer so ga za življenja nosili. Orožje je položeno ob strani pokojnika, obredne po- sode s hrano in pijačo so položih k nogam pokopane osebe. Fibule, okrasne igle, uhani, ogrHce, zapestnice in nanožnice (te nosijo samo ženske) ter kovinske gar- niture za pas so deli svečanega oblačila odličnih oseb. K oborožitvi davnih knezov sodijo: meč ali bodalo, bronast prsni oklep, ščit, bronasta čelada, več sulic, bojna sekira in nož. Meč, prsni oklep in čelada so najbolj reprezentativna in vidna znamenja dosto- janstva ali statusni simboli halštatskih aristokratov na Dolenjskem. Bronaste čelade so bile zelo domiselno oblikovane in okrašene z mogočno perjanico na te- menu. V skladu z modo in načinom bojevanja se je oblika čelade v starejši železni dobi večkrat menjala. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1671 Najstarejša je skledasta čelada, sledi ji sestavljena če- lada, tej dvogrebenasta čelada in nazadnje čelada ne- govskega tipa. Najdragocenejše posode v grobovih halštatskih ari- stokratov so izdelane iz bronaste pločevine: s figura- mi okrašene in neokrašene vedrice-situle, narebrene ciste, trinožni in ročajasti kotlički ter bronaste skode- lice-ročke. Med lončenimi posodami, okrašenimi z geometrijskimi motivi, rdeče in črno pobarvanimi, so najbolj privlačni ciboriji s pokrovom in na visokih nogah. Med keramičnimi posodami se najde tudi uvožena poslikana keramika iz Apulije v Italiji. V ženskih knežjih grobovih je obilica bronastega naki- ta, zelo dolge ovratnice iz stotin jantarnih in razno- barvnih steklenih jagod ter nakit, izdelan iz tanke zla- te pločevine in finim okrasjem. Zlat nakit se najde sa- mo v ženskih grobovih. Jezdnega konja so v moškem grobu pokopali bodisi celega ali samo glavo ubitega konja. Znani so primeri, ko so v grob položili samo opremo za jezdnega konja kot »parspro loto«. Opre- mo za konja, žvale in oglavje, so mrtvemu jezdecu položili ob strani k telesu. Uničujoči zemeljski oksidi in pomanjkljiva dokumentacija starih izkopavanj pred prvo svetovno vojno so krivi, da v mnogih pri- merih ne poznamo celotnega grobnega inventarja hal- štatskega kneza. Položaj groba neke knežje osebe v razviti halštatski dobi na Dolenjskem nima posebej izbranega mesta v krogu grobov drugih oseb v gomili. Ta aristokratska oseba je bila pokopana kot »priinus inter pares« v krogu svoje družine, grobna jama in njena konstrukcija pa je večja in bolj domiselno zgra- jena. Pri dosedanjih arheoloških raziskavah v Novem mestu so bili odkriti naslednji bogati grobovi halštats- kih aristokratov, ki jih štejemo med knežje grobove. Navedeni so po vrstnem redu, kot so bili odkriti v te- ku desetletij: 1. Prvi bogati grob, ki bi ga smeli šteti med knežje grobove, je odkril Walter Šmid leta 1905 v Malenškovi gomili v Kandiji.'' To je bil grob jezdeca z opremo za konja, izdelano iz okrašene bronaste pločevine. V grobu so našli še okrašeno situlo, narebreno cisto, orožje in keremične posode. Podrobne najdiščne okoliščine in celoten grobni inventar nista znana, ker je bila gomila že prej načeta in delno izropana. Grob je iz 6. stoletja pred n.št. 2. Naslednji knežji grob so odkrili po naključju le- ta 1939 pri ravnanju zemljišča za športni stadion v Kandiji.' Ker pri odkritju ni bil navzoč strokovnjak, grobna celota in najdiščne okoliščine niso znane. Grob je vseboval: bronast prsni oklep v dveh delih, fragmente bronaste čelade, dve železni sulici, ostanke železnih konjskih žval, železno ščitno grbo, sedem ke- ramičnih posod. Grob je iz konca 7. stoletja pred n.St. 3. Leta 1941 so pod vodstvom Rajka Ložarja ra- ziskali zemljišče v Kandiji, kjer so dve leti poprej od- krili grob z oklepom.' Pri tem so odkrili bogat grob, ki je vseboval: trinožni bronasti kotliček, neokrašeno bronasto situlo, fragment bronastega cedila, večglavo Kratek zakrivljen meč-mahaira v leseni nožnici z bronastim okovjem halštatskega aristokrata (okoli 7(X) pred n.St.). Novo mesto — Kapi- teljska njiva. Bronasti prsni oklep halštatskega kneza iz gomile v Kandiji (konec 7. stol. pred n.št.) 168 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 Bronasta čelada negovskega tipa iz groba halštatskega kneza v Kandiji (konec 7. stol. pred n. št.) bronasto iglo, šivanko, fragmente konjskih žval, bro- ] naste razdelilce za jermene in ostanke devetih kerami- čnih posod. Grob je iz konca 7. stoletja pred n.št. : 4. Pri sistematičnem raziskovanju halštatskih go- j mil v Kandiji je bil leta 1968 pod vodstvom podpisa- j nega odkrit poznohalštatski knežji grob (grob IV/3).' Grobni inventar sestavljajo: negovska čelada, dve fi- guralno okrašeni bronasti situli s keramičirimi zaje- j malkami, narebrena bronasta cista z leseno skodeli- co, štiri keramične posode, garnitura orožja (sekira, tri sulice, nož), bronasta pašna garnitura, več brona- stih zapestnic in fibul, ogrlica iz barvastih steklenih j biserov, železne konjske žvale, ostanki konjske lo- banje. Grob datira v čas okoli leta 400 pred n.št. 5. Pri načrtnem raziskovanju južne polovice ve- like halštatske gomile na Kapiteljski njivi smo pole- ti 1987 odkrili zgodnjehalštatski knežji grob (grob i 1/16) z naslednjim inventarjem: delno ohranjena člo- veška lobanja, okovje skledaste čelade, bronasta pla- vutasta sekira z ušescem, kratek zakrivljen meč-ma- haira v leseni nožnici in bronastim okovjem, dve že- lezni sulici, železna križna sekira, nož, šilo, železne konjske žvale, dve dolgi večglavi bronsati igli, železna zapestnica, dve prevrtani bronasti kroglici, bronast obroček, tri keramične posode. Grob je iz konca 8. stoletja pred n.št. Kronološki vrstni red pokopavanja naštetih halš- tatskih aristokratov v Novem mestu je bil naslednji: grob 1/16 z mečem na Kapiteljski njivi — grob s prsnim oklepom in grob s trinožnikom v Kandiji — grob v Malenškovi gomili — grob IV/3 s situlami v Kandiji. Več kot tristo let je minilo, odkar so poko- pali prvega kneza z zakrivljenim mečem na Kapiteljs- ki njivi in onega poslednjega s situlami v Kandiji. Vmes pa je bila vrsta drugih aristokratov, ki so nače- lovali novomeški »kneževini« s sedežem na utrjenem Marofu. Našteti aristokratski grobovi so dokaz, da je bilo Novo mesto v starejši železni dobi, od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem pomembno središče halštatske kulture na Dolenjskem, sedež halštatskih knezov, ki so vladali in poveljevali v novomeški kotlini in na nje- nem obrobju. Temelji njihovega gospodarskega bla- gostanja in posredno politične moči so bili: pridobi- vanje železa v domačem okolju, izdelovanje železne- ga orožja in orodja, proizvodnja bronastega nakita in steklenih biserov, verjetno pa tudi živinoreja. Iz in- ventarjev v grobovih halštatskih veljakov razberemo, da so bili močno oboroženi in bogato okrašeni jezdeci ter radoživi pivci. Bili so tvorci in nosilci visoke kultu- re in civilizacije, ki so jo ustvarili in razvili v stoletjih pred našim štetjem. OPOMBE j 1. Najnovejši strnjen pregled halštatske kulture v Sloveniji : je objavil S. Gabrovec v delu: Praistorija jugoslavenskih ze- j malja V (Sarajevo 1987) 25 ss. V tem delu je zbrana vsa rele- j vantna literatura. — 2. F. Fischer, Frühkeltische Fürsten- ¦ gräber in Mitteleuropa. Antike Welt 13, 1982, Sondernum- : mer J. Biel, Der Keltenfürst von Hochdorf (Stuttgart 1985); \ Tresors des Princes Celles (Paris 1987); W. Kimmig, Das Kleinaspergle (Stuttgart 1988). — 3. T. Knez v zborniku: Archäologie Alpen-Adria (Celovec 1988), 59 ss. — 4. W. Šmid, Carniola 1, 1908, 202 ss; M. Güstin in B. Teržan, Ar- heološki vestnik 26, 1975(1976) 188 ss. — 5. S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 27 ss. — 6. S. Gabrovec, Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss. — 7. T. Knez, Germania 56, 1978, 125 ss; T. Knez, NOVO MESTO 1, Halštatski grobovi. Carniola Archaeologica 1 (1986) T. 30-37. — 8. Vsi pridatki iz tega groba so bili restavrirani v delavnicah Rimsko-Germanske- ga Centralnega muzeja v Mainzu poleti 1988 in nato prvič predstavljeni na razstavi oktobra 1988 v Dolenjskem muze-' ju. Objava grobne celote je v pripravi. i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1691 LEONARDOVO GORIŠKO JEZERO SANDI SITAR Protiturška vodna zapora na območju sotočja Soče j in Vipave, naravnem vstopu skozi »goriška vrata« na j Furlansko ravnino in dalje proti Benetkam, je edino i poznano delo, s katerim je Leonardo da Vinci posegel na Slovensko. Dandanes je ta projekt sestavni del obsežnejših monografij o najbolj univerzalnem člo- veku italijanske visoke renesanse^ pa tudi specializi- ranih slovenskih študij. Med slednjimi je specifičen prispevek arhitekta Maksa Fabianija (1865—1962), ki je v zgodnjih 50-tih letih v okviru svojih pokrajinskih ureditvenih planov načrtoval obnovitev plovne poti na legendarni argonavtski trasi, pri čemer je upošte- val tudi 450 let starejši Leonardov projekt.^ Tako so j se kasneje srečevali z njim tudi proučevale! Fabianije- ; vega opusa, med njimi arhitekt Marjan Mušič.' Prav \ na osnovi Mušičevega pisanja je prišel podatek o Le- j onardovem posegu na slovenska tla tudi v jugoslo- ; vansko Enciklopedijo likovnih umjetnosti (zv. 3, str. j 305, avtor gesla »Leonardo« L. Menaše, Zagreb 1964): »... u martu 1500 boravi u Veneciji, gdje je za , Serenissimu izradio obrambeni plan protiv Turaka (zajaživanjem Soče i Vipave preplavio bi se dio doline ; Soče izmedu Gorice i Gradiške)...« Vse omenjene študije skušajo na podlagi fragmen- tarno ohranjenih Leonardovih podatkov locirati nje- ' gov načrt za vodno zaporo pri Gorici in ji določiti ob- seg, s tem pa posredno pokazati tudi na obrambno taktiko, kakor si jo je zamislil genialni projektant. \ Gre torej za poskus rekonstrukcije Leonardovega i umetnega jezera; dotlej je najdlje v tej smeri prišel M. ! Mušič, ki je citirani članek opremil tudi s tematskima | topografskima skicama. Natančnejši je skušal biti av- tor tega sestavka v feljtonu o Leonardu da Vinciju, izhajajočem v reviji Življenje in tehnika od januarja do septembra 1989.'' V tem prizadevanju ga je podprl P. Svetik^ (si. 2), ki je na podlagi temeljnih topo- : grafskih načrtov 1 :5000 izdelal tako natančen va- riantni načrt Leonardovih možnosti pri namenski akumulaciji voda Soče in Vipave, da se je ponudila j možnost še tehtnejšega prikaza te problematike, kot i je bilo to mogoče storiti v omenjenem feljtonu. Leonarda da Vincija tudi najbolj lapidami leksi- i konski zapisi označujejo kot umetnika, raziskovalca-i znanstvenika, politehnika in izumitelja ter misleca, k j temu pa dodajajo njegovo vojno inženirstvo, pred- \ vsem kot praktično aplikacijo njegove naravoslovno- tehnične, izrazito raziskovalne in inovativne dejav morje) in na izkušnjah pri načrtovanju vodnih ob- drotehnično delovanje, ki je temeljilo na proučevanju • fizikalnih zakonitosti tekočin (npr. veznih posod), i opazovanju posledic delovanja vode v naravi (v celo- j vitem krožnem gibanju padavine—tekoče vode— '¦ —morje) in na izkušnjah pri načrtovanju vodnih ob- jektov od raznovrstnih plovil (ladje, podmornica) ter j energetskih naprav (vodna kolesa, turbine, celoviti i pogoni), do namakalnih in osuševalnih projektov, j plovnih regulacij rek in gradnje kanalov ter vodnih \ zajetij. Med slednjimi je znanih več projektov vojaš- j kega namena (Arno, Loira), v ta sklop pa sodi tudi | njegov goriški projekt.^ Leonardo je imel na tem področju predhodnike, \ najbolj neposrednega v Leonu Battisti Albertiju '\ (1404—1472), ki seje s strateško uporabo rečnih voda i ukvarjal že 1. 1430.' Medtem ko so Leonardova umetniška dela slavila že za avtorjevega življenja, je ^ bila pomembnost njegovega naravoslovno-tehniškega : dela praktično neznana vse do konca prejšnjega sto- i letja, ko so začeli sistematično študirati in objavljati i njegove prej neznane ali vsaj podcenjevane ilustrira- i ne zapiske.° Med temi je za nas pomemben predvsem , Leonardova skica Vipave ob izlivu v Sočo. 170 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 list Št. 234 v slovitem Codice Atlantico. Tam je na hrbtni strani lista narisana skica sotočja Soče in Vipave' (si. 1), iz spremnega komentarja v Leonardo- vi zrcalno obrnjeni ter še drugače kodirani pisavi, težko čitljivi tudi zaradi številnih okrajšav in drugih enigem, pa je mogoče razbrati naslednje podatke: most pri Gorici, Vilpago (tako označuje L. Vipavo), alto-alto (oznaka za visoki kraški breg), bombardi- ranje, Benetke, Gradiška.^" Imenovanje teh objektov se ujema z Leonardovo skico in označuje grobo lego načrtovanega vodnega zajetja na lokaciji, ki jo ome- jujejo Gradiška na zahodu, strmi prehod na kraški plato na jugu, porečje Vipave na vzhodu ter Gorica na severu. Gre torej za območje, ki ga deli sedanja državna meja približno na polovico. Znotraj tega ob- močja je potrebno iskati natančnejšo lego vodnega zajetja, pri čemer predpostavka, da se stanje reliefa od 1500 do danes ni bistveno spremenilo, nedvomno drži z za naš namen le nebistvenimi odstopanji. Preo- stale informacije so prav tako dragocene: »most pri Gorici« je oznaka objekta, katerega funkcije vodno zajetje ne sme prizadeti, zato pa gaje potrebno brani- ti drugače, očitno z »bombardiranjem« — slednja na- vedba se nanaša na artilerijo v GradiSki, nedvomno pa tudi na Gorico in na višinske točke, posebej pri- kladne za namestitev topništva. »Benetke« so na- vedene kot mesto, katerega zaščiti pred nenadnim turškim napadom je bil namenjen ves goriški obrambni sistem po Leonardovem predlogu. Do načrtovanja tega projekta na Slovenskem je prišlo zaradi dveh dejstev: ker je bilo vojaško inženir- stvo ena Leonardovih osnovnih poklicnih dejavnosti in pa zaradi spleta zgodovinskih dogajanj, ki so pri- vedla Leonarda tudi na slovenska tla. Po izšolanju v Verrochijevi delavnici sredi 70-tih let 15. stol. je delo- val kot poklicni umetnik v Florenci do leta 1483, nato se je zaposlil pri milanskem fevdalcu Ludovicu Sfor- zi, imenovanem il Moro. Vendar pa ga je ta mecen vzel v svojo zaščito bolj zaradi vojnotehničnih veščin, kar je razvidno tudi iz pisma, v katerem se mu je umetnik ponujal v službo z navajanjem svojega teh- ničnega znanja, uporabnega predvsem v vojne name- ne — šele proti koncu naštevanja omenja Leonardo tudi uporabnost svojega znanja v miru in povsem na koncu svoje umetniške sposobnosti." Šestnajst let, ki jih je Leonardo preživel od svojega 31. do 47. leta v Milanu, je bilo njegovo najbolj plod- no in relativno mirno obdobje, ki ga je prekinil vdor Francozov, s katerimi je Moro za Karla VIII. najprej sklepal zavezništvo, nato pa se je za Ludvika XII. obrnil proti njim; 1. 1500 je prišlo do boja pri Novari, kjer je bil Ludovico Sforza premagan in ujet (umrl je 1508 v zaporu). V teh burnih časih je Leonardo konec 1499 zapustil Milano in tedaj se je začela njegova ne- mirnejša druga polovica življenja, ki ga je prek Fi- renc, znova Milana (1506—13), Rima in nekaterih drugih krajev naposled privedla v Francijo. Leta 1500 se je zadrževal v Benetkah, kjer je dokazljiv v marcu in aprilu. Benetke, ki so štele za Leonardovega obiska 200.000 prebivalcev, njihovo celotno ozemlje pa desetkrat to- liko, so po turškem zavzetju Carigrada 1453 skušale ohraniti s Turki dobre, predvsem na obojestranski koristi od trgovine temelječe odnose, vendar so se morale vse do 1718 trdo bojevati za svoje posesti, s katerih so jih Turki vse bolj izrivali. Že proti koncu 15. stol. so začeli turški napadi resneje ogrožati same Benetke, in to od dveh strani, s pomorske severnoja- dranske" in prek slovenskega ozemlja po Vipavski do- lini, kjer po prekoračitvi Soče za turško konjenico na Furlanski ravnini ni bilo več učinkovitejših zadržkov. V takšnih razmerah je bilo tudi za Benečane Leo- nardovo vojaško znanje zanimivejše od umetniškega. Seznanili so ga tako s problematiko pomorske kot kopne nevarnosti: Leonardo naj bi v prvem primeru svetoval, kako onesposobiti turško ladjevje (ki je za- plenilo tudi mnoge beneške ladje) že na navezih v lu- kah in kako rešiti iz tamkajšnjih zaporov posadke svojih ladij, da bi potem napadli Turke hkrati z mor- ja in v samih lukah. Leonardo, ki se je veliko ukvarjal s tehniko potapljanja, je Benečanom svetoval, da naj njihovi udarni potapljaški oddelki navrtajo turške ladje in med nastalo paniko odpro še zapore.'* Te- meljiteje pa se je posvetil vprašanju obrambe Benetk pred vpadi prek Furlanske ravnine, kjer bi se turška konjenica lahko razvila v široko fronto, Benečani, ki so imeli svoje vojaške oddelke razpršene po mnogih bojiščih, pa bi se takšnemu naletu z ene strani ne mo- gli učinkovito upirati. Turški napad je bilo zato smotrno zadržati in onesposobiti že pred vstopom v ravnino. Leonardo se je med terenskim ogledom prepričal, daje v tem pogledu zelo prikladno območje sotočje So- če in Vipave, posebno še, ko je od domačinov izvedel, da morajo Turki odtod dalje proti Benetkam vseka- kor prek Soče. Dejstvo, da je pridobil ta bistveni po- datek iz pripovedovanja domačinov, dokazuje, da ni razpolagal s karto tega ozemlja, zato si ga je izrisal sam — gre za eno najstarejših terenskih kartiranj slo- venskega ozemlja po antiki (si. 1). V ta namen je mo- ral Leonardo pregledati teren od Gradiške do Gorice ob Soči in od sotočja približno do Dornberka ob Vi- pavi; dejstvo, da je Soča skicirana bolj površno in od Gorice tudi napačno, priča o verjetnosti, da jo je Le- onardo vsaj v drugem delu risal zgolj po pripovedo- vanju, medtem ko je Vipava upodobljena veliko na- tančneje, zlasti na vijugastem predelu med Mirnom in pritokom Branico.^' Leonardova skica s fragmentarno ohranjenim ko- mentarjem je bila del celovitega načrta za obrambo Benetk pred Turki. Čeprav predvidena vodna aku- mulacija vanjo ni vrisana, nam daje podatke o širšem območju, v katerem je Leonardo načrtoval vodno za- poro. Za natančnejši vris so mu manjkale izmere re- liefa; ko bi razpolagal s karto, kakršno je namensko narisal P. Svetik (si. 2), bi lahko izdelal natančen projekt, prepričal pa bi se tudi o njegovi terenski iz- vedljivosti in taktični učinkovitosti. Odkrilo bi se mu celo več variantnih možnosti: A) Če bi se odločil za zajezitev Soče neposredno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 171 S. Sitar — P. Svetnik: Poskus lokacije Leonardovega projekta protiturSke vodne zapore na Soči — Vipavi pod pritokom Vipave, bi umetno jezero z gladino na 4 m absolutne višine segalo po Soči 5 km daleč, skoraj do Gorice, ob Vipavi pa 4 km daleč, do sedanjega Mirna. Jez bi bil v tem primeru v rečnem koritu 18 m visok, širok pa 950 m, vendar pa bi moral biti le v dol- žini 150 m višji od 10 m. Ta lokacija bi bila še posebej ugodna zaradi sorazmerne bližine kraškega brega in višine Fare, zaradi katere se rečna dolina na tem me- stu zoži. B) Na istem mestu bi 10 m višji in tudi nekoliko širši jez (zlasti zaradi potrebnega dodatka severno od Fare do podnožja Brd, da bi se voda ne razlivala v Furlansko ravnino) povzročil nastanek 6,5 km dolge- ga jezera ob Soči, medtem ko bi segalo ob Vipavi kar 13 km daleč, do današnje Prvačine. Pri tem je zani- mivo, da se črta, ki jo z Leonardove skice razberemo kot napačno nadaljevanje Soče, dalje od Gorice sko- raj povsem ujema z bregom umetnega jezera, ki bi nastalo na tem mestu v primeru B. C) Enako zaporo Vipavske doline bi bilo mogoče doseči le s 15 m visokim in približno 80 m širokim je- zom na Vipavi vzhodno od Mirna (pri vasi Vas). Vod- no zajetje z gladino na absolutni višini 50 m bi segalo po Vipavi 6,5 km daleč do Prvačine, tako kot v pri- meru B. Pri realizaciji Leonardovega projekta, do katere pa ni prišlo, bi med možnimi variantami nedvomno od- ločala predvsem razpoložljiva finančna in tehnična sredstva. Med slednjimi o vrsti jezu najbrž ni mogoče sklepati izključno po kasnejši Leonardovi navedbi, ko se je že med bivanjem v Franciji ob projektiranju premakljivega lesenega jezu spomnil, da je podobne- ga predvideval za zaporo Furlanije.^' Takšen jez bi bil uporaben le pri manjših višinah, pri večjih, kot bi jih terjale inačice A—C, pa bi mogel projektant zau- pati le solidnim nasipom, predvsem pa izvedbi v kamnu. Glede obrambne vrednosti naštetih vodnih zapor obstajajo seveda tudi variante v načinu njihovega funkcioniranja in predvsem potrebnega organiziranja obrambnega ognja iz topniških in pehotnih orožij. V primeru A bi bilo potrebno organizirati obstreljeva- nje prehodov pod jezerom in nad njim predvsem iz trdnjav v Gradiški in Gorici ter s kot 116 in 241. Isto velja za inačico B, vendar bi bilo v tem primeru smotrno organizirati več obrambnih črt že na zože- nih mestih poplavljene Vipavske doline. Šele po pre- boju teh bi bilo treba aktivirati obrambo prehoda prek Soče. V primeru C pa bi bilo potrebno organizi- rati obrambni ogenj z višin ob Vipavski dolini, med- tem ko bi obramba Soče lahko računala le s to reko kot naravno prepreko. Ob tehtanju čim lažje (tudi ce- nejše) uresničljivosti ob kar največji učinkovitosti bi bila najbolj priporočljiva varianta C (vodno zajetje bi v tem primeru v celoti ležalo na sedanjem slovenskem ozemlju). Ta varianta bi tudi preprečila zalitje Mirna in drugih nižje ležečih naselij na tem območju, ki bi ga preplavilo zajetje po varianti B. Dosedanje študije o Leonardovi zapori so predvidevale predvsem tip A, pri tem pa niso natančneje upoštevale rehefne obliko- vanosti zemljišča, zlasti pa ne seganja Leonardove skice daleč po Vipavi. Pričujoči članek skuša zato po- kazati na možnost, da je Leonardo razmišljal (tudi?) o varianti C, ki je dosedanji poskusi rekonstrukcij njegovega goriškega jezera še niso obravnavali.'' 172; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 OPOMBE 1. Skupina avtorjev: Leonardo da Vinci, Istituto Geografi- co De Agostini ter International in Pan-American, brez na- vedbe letnice izida, Novara—New York, v nadaljevanju LV, — 2. M. Fabiani, Nove meje v arhitekturi, katalog. Trst 1988, posebej str, 78, — 3. M, Mušia, Po Leonardovih stopinjah na naSi zemlji. Naši razgledi 9. jun, 1962, 211-2; isti: Arhitektura in čas, Ljubljana 1963, poglavje o M, Fa- bianiju 171-82. — 4. S, Sitar, Leonardo I-VIII, Življe- nje in tehnika 1989, št, 1-8. —5. Peter Svetik, dipl. inž. geo- dezije, Republiška geodetska uprava SRS, Ljubljana. — 6. C. Zammattio, Hidraulic and nautical engineering, LV 467- j -82. — 7. A History of Technology III, 446-7. — 8. F. M. Feldhaus, Die Technik, München 1970, 620-1. — 9. LV 472, — 10. LV 141 in 475, — II. O. Bihalji-Merin, Leonardo i Knjiga o slikarstvu, uvod v knj. L. da Vinci: Traktat o sli- karstvu, Beograd 1988. — 12. D. Valeri, Leonardo in Veni- ce, LV 139-42. — 13. Turčija postane sredozemska pomor- i ska sila, potem ko 1499 porazi beneško mornarico pri Sa- ' pienci. — 14. LV 142. — 15. LV 141. — 16. primerjava L. ! hidrografske skice s sedanjimi kartami. — 17. LV 141. — \ 18. originalni prispevek tega članka. POŠTNI PROMET ČEZ GORENJSKO NA KOROŠKO DO ZAČETKA 19. STOLETJA MAJDA ŽONTAR Glavna poštna povezava prek naših krajev je vodila iz Gradca do Ljubljane, od tod pa po eni strani proti Vojni krajini, po drugi pa v smeri proti Benetkam. Si- cer je v literaturi zastopano mnenje, da je bila leta 1499 vzpostavljena poštna zveza med Innsbruckom in Gorico, ki naj bi potekala preko Beljaka in Ljublja- ne. Bila pa je to le kratkotrajna zveza, potrebna iz dinastičnih razlogov, obiti pa je morala beneško ozemlje.' V drugi polovici 16. stoletja so začeli ustanavljati stalne poštne povezave. V organiziranje poštne službe so se poleg deželnega kneza vključiH tudi deželni sta- novi. Da bi lahko tudi na Koroškem uporabljali pošt- no povezavo, ki je obstajala z Benetkami, so 15. av- gusta 1588 deželni stanovi uvedli pisemsko poštno zvezo s sli pešci iz Ljubljane tudi prek Ljubelja do Celovca in nazaj. Pošta je na relaciji Ljubljana—Ce- lovec potovala (vsaj pred sredo 18. stoletja) prek Škofje Loke, Kranja, Tržiča in Ljubelja.^ i POŠTNE CESTE i I Prve poštne zveze med Kranjsko in Koroško so se ' morale spopadati zlasti s slabimi cestami, ki so moč-1 no ovirale promet. Glavno pozornost pri urejanju i cest so namenili ljubeljski cesti, ki so jo začeli po-1 pravljati leta 1560 in je bila na koroški strani dokon- i čana leta 1576, H gradbenim stroškom sta prispevaH^ obe deželi po 9000 gld,, preostalih 2000 gld. pa je šlo i iz deželnoknežje blagajne. Dela na cesti so opravljali ; italijanski zidarji, ki jih je vodil zakupnik mitnice vi Podljubelju in lastnik fužin Johann Schnelko. Vsa i druga dela pa so opravih podložniki iz okoliških vasi i kot ročno in vozno tlako. Od Sv. Ane na kranjski ; strani do vrha Ljubelja je bilo enajst serpentin. Na i vrhu so izsekali predor, ki je bil po Valvasorju 150 : korakov dolg, 12 čevljev visok in 9 čevljev širok. Zno- traj je bil prostor obokan s kamenjem in deloma podprt z lesom. Sredi predora je potekala deželna meja. Izgradnja ceste ni povsem uspela. Vožnja z vozmi je bila tudi v kasnejšem času še vedno težavna, kar je vplivalo tudi na razvoj poštnega prometa.^ Kljub vladarjevim ukazom in zahtevam kranjskih deželnih stanov, da popravijo ceste, kar bi vplivalo tudi na izboljšanje poštnega prometa, so bile ceste na Kranjskem neprimerno slabše vzdrževane kot drugod v notranjeavstrijskih deželah. K temu so pripomogle težavne terenske razmere, poplave in snežne padavi- ne, kar je posebno veljalo za poti čez karavanške pre- laze. Glavni vzrok za slabe razmere je bilo dejstvo, da so morali na Kranjskem skrbeti za ceste zakupniki mitnic, vsak na svojem območju, ti pa so se upirali vsakršnemu obsežnejšemu širjenju in popravljanju cest. Del sredstev so sicer prispevali deželni stanovi, vendar pa so največ gradili ceste in mostove s pomoč- jo deželne tlake, ki so jo nalagali podložnikom.* Leta 1608 je nadvojvoda Ferdinand izdal deželnemu vice- domu na Kranjskem ukaz za popravilo cest, da le-te ne bi ovirale potovanja slov in pošte po cestah in pri prehodu prek rek.^ V 17, stoletju je J, V. Valvasor predložil projekt ljubeljskega predora, ki bi omogočal večji promet. Vendar njegovega predloga zaradi kuge, ki je tedaj razsajala na Dunaju, sploh niso obravnavali. Cesto so v 17. stoletju spet popravljali in sirih, pa vseeno še ni bila usposobljena za vozni promet. Vse to je pred- stavljalo oviro tudi za poštni promet.* Celo redni po- štni sel, ki je nosil pošto iz Celovca v Ljubljano, se je moral še leta 1680 zaradi slabe in težavne poti nekaj- krat vrniti.' Tu je verjetno treba iskati razloge, zakaj še v tem času niso uvedli niti jezdne pošte čez Go- renjsko na Koroško, čeprav se je poštni promet v 17. stoletju že močno povečal. Imamo podatek, daje bilo ^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 173 ä F. Runk — G. Posti: Štirivprežna poštna kočija na ljubeljski cesti, v ozadju ljubeljski prelaz; barvna grafika iz ok. leta 1800 na primer leta 1612 na relaciji Ljubljana—Beljak od- pravljenih 691 pisem in 6 funtov paketov.' POŠTNE ZVEZE V 18. STOLETJU Tudi v prvi polovici 18. stoletja je država pripiso- vala pošti velik pomen. Prevzela je pošto v neposred- no upravo, družina pl. Paar, ki je imela do tedaj poš- to v zakupu, pa je dobila zato veliko odškodnino. Po- stopoma so poštne zveze, za katere so skrbeli deželni stanovi, postale deželnoknežje, in sicer najprej pove- zava s Koroško.' Organizacija poštnih zvez in prometa je bila še ved- no usmerjena na glavne prometne povezave. Pošto na relaciji Celovec—Ljubelj—Tržič—Kranj—Škof ja Loka—Ljubljana so še v prvi polovici 18. stoletja prenašali poštni sli, ki jih omenjajo v Kranju, Škofji Loki in Celovcu. Prihajali so ob torkih in odhajali ob sredah in razen od pošte ni bilo proti njim nobenih pritožb. Ko je na podlagi resolucije z dne 21. julija 1752 cesarica Marija Terezija ukinila stanovske sle v Škofji Loki, Kranju in Celovcu, je vpeljala redno po- štno zvezo med Celovcem in Ljubljano ter nastavila nove poštne sle, ki so jih plačevali iz deželnoknežje blagajne. Po prvotnih načrtih naj bi ta poštna zveza potekala še naprej čez Kranj v Škofjo Loko, kjer bi nastavili zbiralca pisem, ki bi prejemal za plačilo po- lovico poštnine. Poštna upravitelja v Celovcu in Ljubljani sta nasprotovala temu, da bi potekala pošt- na povezava iz Ljubljane do Kranja še naprej prek Škofje Loke. V svojih utemeljitvah sta navajala, da odmik poštne zveze od komercialne ceste ne bi kori- stil poštnemu prometu, ker bi se občutno podražil. Na tem odseku je bilo malo poštnega prometa, na teden le dvoje do treh pisem, zato poštnina ne bi za- doščala za plačilo uslužbenca. Razlogi so bili prepri- čljivi in je odslej pošta uporabljala komercialno cesto med Ljubljano in Kranjem. Že v naslednjem desetlet- ju je postala ta poštna zveza tudi že jezdna. Istočasno so razpravljali tudi o drugi poštni pove- zavi čez Gorenjsko, med Ljubljano in Beljakom. Po- štni upravitelj v Ljubljani Franc Dominik Müllbacher je imel pripombe v zvezi s predlogom, da bi vzposta- vili zvezo iz Beljaka preko Kranja v Celovec, ker da je ta zveza za skoraj 19 do 20 milj daljša, za kar bi po- trebovali še najmanj enega konja, pošta pa ne bi šla hitreje, ker sta oba kraja od Kranja različno oddalje- na. Menil je, da je potrebno urediti redno poštno zve- zo med Ljubljano in Celovcem. Poštno zvezo z Belja- kom pa so uredili tako, da so začeli plačevati iz dežel- noknežje blagajne tudi sla, ki je prenašal pošto iz Bel- jaka do Kranja, kamor je prihajal vsakih štirinajst dni. Potem ko so vzpostavili redno poštno zvezo med Ljubljano in Celovcem, so tudi določilli, naj beljaški sel prihaja in odhaja iz Kranja ob tistih dnevih kot redna pošta v Celovec. Leta 1771 sta Anton Deiller z Jesenic in Matija Eg- 174 ; kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 Razingerjeva hiša v Podkorenu, kjer je bila do leta 1878 poštna postaja ger, mitničar in mlinar iz Podkorena, prosila deželno glavarstvo na Kranjskem, da bi smela vzpostaviti in vzdrževati redno pošto med Kranjem in Beljakom, ker je ta zveza mnogo krajša od zveze preko Celovca. Poudarjala sta predvsem javno korist, zlati glede na- raščajočih komercialnih zahtev in potreb po povezavi med avstrijskim Primorjem, Tirolsko in Salzbur- gom. V povezavi s težko prehodnim Ljubeljem, pre- ko katerega v zimskem času več mesecev ni bil mogoč promet, je imela pot čez Korensko sedlo precejšnje prednosti; bila je dosti bolj položna in ni bila izpo- stavljena plazovom. Predvidevala sta dve poštni po- staji, na Jesenicah in v Podkorenu, ter zaprosila za iz- ravnavo poštnih razdalj na odseku Kranj—Jeseni- ce—Podkoren—Beljak, in sicer tako, da se bo za raz- daljo Kranj—Jesenice štela dvojna poštna razdalja, za odsek Jesenice—Podkoren poldruga poštna raz- dalja in za odsek Podkoren—Beljak prav tako pol- druga poštna razdalja. Glede izdatkov erarja pa sta bila mnenja, da bi se krili iz dohodkov poštne pristoj- bine, ki bi se pridobila z ukinitvijo beljaškega sla. Njunega predloga takrat niso upoštevali in še leta 1783 je deželni glavar na Kranjskem zatrjeval, da red- na poštna zveza med Ljubljano in Beljakom ni po- trebna. Zadoščala naj bi zveza, ki je že obstajala med Salzburgom, Beljakom in Trbižem in je vodila na- prej v Kanalsko dolino. Trst in Gorico. Nasprotno pa je grof Edling, ki je isto leto po naročilu deželnega glavarstva opravljal vizitacijo vseh poštnih postaj na Kranjskem, opozoril na nujnost boljše povezave z Beljakom. V svojih predlogih se je skliceval na velik promet in druge trgovske razloge ter upošteval tudi že omenjene prednosti, ki jih ima cesta čez Korenski prelaz v primerjavi z ljubeljsko cesto. Naredil je načrt poštne zveze, po katerem naj bi bilo od Kranja do Beljaka šest in pol poštnih razdalj, ob tej cesti pa naj bi postavili tri poštne postaje. Edhngov predlog so v celoti sprejeli. V naslednjih letih so vpeljali jezdno pošto med Ljubljano in Beljakom.'^ poštne postaje Ob obeh poštnih cestah so v drugi polovici 18. sto- letja postaviH tudi poštne postaje, kjer so izmenjavali konje, vozove ter postiljone rednih (voznih, pisem- ; skih in jezdnih) ter izrednih pošt (voznih in štafet). ; Na postajah so prevzemali in oddajali poštne pošilj- ke, tu so vstopali in izstopali potniki. Poštne postaje ] so morale imeti potrebne hleve za konje in gospodars- ka poslopja za vozove. Po predpisu iz leta 1706 je morala imeti vsaka poštna postaja za vozno in jezdno pošto na razpolago 6 konj in 2 voza, ki so ju imeno- vali »koleslja« z vso potrebno opremo. Vzdrževale so poštno zvezo vedno samo s sosednjima postajama.'^ Prvo poštno povezavo na relaciji med Celovcem in : Ljubljano so postavili v Tržiču v šestdesetih letih 18. ; stoletja. Svoje prostore je imela najprej v stavbi pri. Turku, v poznejšem hotelu Pošta. Iz vizitacijskegai zapisnika za leto 1783 je razvidno, da je imel poštar i Marko Kavčič v Tržiču 2 postiljona in enega vajenca, 5 v poštnih hlevih je imel tedaj 8 konj ter pokrit in ne-. pokrit poštni voz. Vzdrževal je redno poštno zvezo 5 med sosednijma poštnima postajama Kranjem inj Kožentavro na Koroškem. Postajo v Kožentavri je ; postavil Janez Hoffer leta 1781 na mestu bivše! mežnarije pri podružni cerkvi sv. Lovrenca. Šestdeset • let kasneje so postajo opustili in jo prestavili v Pod-1 goro. Pošto so vozili iz Tržiča do Kranja in nazaj, čez ! Ljubelj pa so jo zaradi oteženega prevoza čez strmi j gorski prelaz sprva prenašali tržiški sli, kasneje pa to-1 vorili s konji, kar pa ni bilo dosti hitreje. Za priprego i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 175 so pobirali od konja po en goldinar za pot čez Lju- belj.'* Leta 1770 so na predlog dvorne komisije za poštne zadeve ustanovili novo poštno postajo v Kranju kot osrednjo med Ljubljano in Tržičem. Za poštnega mojstra so postavili Jurija Kodermana, dotedanjega poštarja na Vrhniki. Od Ljubljane do Kranja so raču- nali eno in pol (3 milje), od Kranja do Tržiča po eno poštno razdaljo (2 milji), kar je bilo pomembno pri plačevanju poštne tarife. Predvidevali so, da bodo imeli od nove poštne postaje potniki na relaciji Celo- vec—Ljubljana dvojno korist, ker bodo lahko poto- vali ceneje in hitreje. Poslopje poštne postaje so zgra- dili na vrhu Jelenovega klanca (kasneje hotel Stara pošta), zunaj starega kranjskega mesta. Tudi bUžnja gostilna Jelen z obsežnimi hlevi in skladišči, ki so bili prislonjeni na mestno obzidje, je igrala pomembno vlogo ob živahnem prevozniškem in poštnem prome- tu iz Trsta v Celovec in Beljak.'= Leta 1783 je imel kranjski poštni upravitelj Janez Krstnik Mayr nasta- vljena dva postiljona in enega vajenca ter deset konj. Imel je tudi dva delno pokrita voza in en poštni voz, imenovan »kripa«. Kranjski poštni upravitelji so se večkrat pritoževali nad mestom, ki je imelo za poši- ljanje lastne pošte v Ljubljano nastavljenega poseb- nega sla, ki je dvakrat na teden nosil pisma in pakete v Ljubljano in nazaj, zaradi česar so bili poštarji ob precejšen zaslužek. V Kranju je bilo tedaj 35 trgov- cev, ki so imeli obsežno korespondenco. Prevoz pot- nikov so odvzemali pošti tudi kočijaži, ki jih je bilo v mestu več, čeprav so poštni redi zaradi varovanja po- štnega regala izrecno prepovedovali podeželskim kočijažem in slom zbiranje in raznašanje sporočil in paketov ter prevažanje potnikov. Za to so predvide- vali tudi visoke kazni, v najhujšem primeru celo od- vzem prevoznega sredstva in dovoljenja za opravlja- nje selške službe. Kranjski meščani niso hoteli poso- jati pošti svojih konj, kadar jih je ta potrebovala za prevoz potnikov, čeprav so tudi to poštni patenti predpisovali. Poštni upravitelj Mayr se je leta 1783 dogovoril z mestom, da bo opravljal tudi službo pošt- nega sla, česar pa deželno glavarstvo ni odobrilo.'* V zadnjih desetletjih 18. stoletja je prihajala jezdna pošta iz Celovca prek Spittala na Dravi in Ljubelja v Ljubljano dvakrat na teden. Iz tega časa je tudi več pritožb, da so pobirali posebno na poštni cesti Ljub- ljana—Kranj kljub prepovedi deželnega glavarstva veliko višjo jezdarino, kot je bila dovoljena." Po letu 1783 so uredih poštne postaje tudi na rela- ciji od Kranja do Beljaka. Po Edlingovem načrtu so postavili poštno postajo na Otoku pri Podvinu, kjer je bil prvi poštar Janez Globočnik, kmet z Zgornjega Otoka. V deželnem šematizmu iz leta 1795, ki prinaša prvi uradni tiskani seznam vseh poštnih zvez, postaj in poštnih upraviteljev na Kranjskem, se na Otoku omenja poštar Mihael Čuk. Od Kranja do Otoka je bila ena poštna razdalja (2 milji)." Druga poštna postaja ob tej cesti je bila sprva na Savi pri Jesenicah, kjer je bil kratek čas poštar Valen- tin Ruard, znani lastnik rudnikov in fužin. Vendar so že 12. oktobra 1788 na podlagi dekreta generalnega poštnega mojstra Johanna Wenzla Paara poštno po- stajo prestavili na Jesenice in jo poverili Antonu Deil- lerju. K okraju dostavne poštne postaje so spadale Jesenice, del Breznice in Gorij, Koroška Bela in Dov- je." Od Podvina do Jesenic so računali eno in pol razdalje in prav toliko od Jesenic do naslednje poštne postaje v Podkorenu, ki jo je sprva upravljal Matija Egger. Najkasneje leta 1812 pa je pridobil poštni urad Lovrenc Razinger. Pri Razingerju po domače »Čošelj- nu« je ostala poštna postaja skoraj 70 let. Pri hiši se je ohranila tudi zanimiva zbirka poštnih predmetov od portretov poštarjev, postiljonske uniforme, žigov poštne postaje, knjige z vtisi potnikov, ki predstavlja- jo dragocen vir za poznavanje naše poštne preteklo- sti. Poštni promet na odseku Podkoren—Beljak je upravljal poštar iz Beljaka. Od Ljubljane do Beljaka so računali 7 poštnih razdalj (14 milj).^" Tudi poštne postaje ob tej cesti so bile združene z velikimi hlevi, gospodarskimi poslopji in gostilnami, kjer so dobili potniki tudi prenočišča. ,| SKRB ZA CESTE V 18. STOLETJU Merkantilistična gospodarska politika v prvi polo- vici 18. stoletja je imela za cilj pospeševati trgovino, posledica tega pa je bila tudi povečana skrb za glavne ceste. Ko je Karel VI. leta 1719 razglasil Trst in Reko za svobodni pristanišči, sta se močno povečali trgovi- na in s tem tudi promet na cestah, ki so vodile proti obema pristaniščema. Kranjski deželni glavar grof Gallenberg, ki je bil tudi cestni direktor na Kranj- skem, je leta 1724 izdal posebne patente, v katerih je odredil, naj razširijo in izboljšajo ceste, ki so vodile iz Ljubljane na Gorenjsko in naprej na Koroško. Naj- večjo pozornost so posvetih popravilu in razširitvi ljubeljske ceste, ki je predstavljala najkrajšo poveza- vo med Koroško in Ljubljano ter Trstom. Cestni od- sek skozi Kranj do Tržiške Bistrice, vključno z mo- stom čez Savo pri Kranju, je moralo oskrbovati me- sto Kranj, za odsek do Tržiča čez Ljubelj pa je bila zadolžena dvorna komora. Zato so deželni stanovi pozvali mesto Kranj in trg Tržič, naj uredita ceste in mostove na svojem območju. Objavih so tudi patent o cestni tlaki. Istočasno so se začela dela na kameral- nem odseku ljubeljske ceste. Glavni problem so bile serpentine. Da bi se jim izognili, sta koroški rudarski mojster grof Joseph Christalnigg in deželni inženir Cornelius Maur pripravila načrt predora, ki je bil po- doben Valvasorjevemu. Gradbena dela so poveriU Maksimilijanu Pilpachu, ki pa je zaradi prekratkega roka in nezanesljivih finančnih virov izvedbo odklo- nil. Rezultat del na Ljubelju je bil ta, da so razširili serpentine z opornimi zidovi, na vrhu pa odstraniU stari predor, ki se je podiral, in naredili odprt usek.^' Za vozni promet so usposobili tudi cesto čez Ko- rensko sedlo, ki je povezovala Kranjsko z Beljakom in dalje s Salzburgom. Glede gradnje je nastal spor med koroškimi in kranjskimi deželnimi stanovi. Ko- 1761 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO krajevno zgodovino 37 1989 roški stanovi, ki so bili dolžni vzdrževati in popravlja-1 ti cesto od mitnice v Kranjski gori čez Korensko sed-, lo, so si prizadevali, da bi zgradili vozno cesto v Ra- i teče in Trbiž. Svoje zahteve so utemeljevali s tem, da je pot čez Korensko sedlo prestrma in da vozniki lah- ko po ravninski cesti proti Trbižu prepeljejo nekaj- krat večji tovor. Kranjski deželni stanovi so se leta 1725 glede prednosti gradnje posvetovali z ljubljans- kimi in škofjeloškimi trgovci in posebej z veletrgov- cem Petrom Antonom Codellijem. Vsi so se zavzeli I za gradnjo korenske ceste, ker je bila ta za več kot tri- krat krajša in pozimi z redkimi izjemami prevozna. Zato so kranjski deželni stanovi predlagali, naj bi z nekaj tisoč goldinarji, ki bi jih prispevala dvorna ko- ' mora, in s pomočjo deželne tlake uredili cesto za voz- ; ni promet. Leta 1725 je bila korenska cesta na koro- ; ški strani še vedno v tako slabem stanju, da z dvo- ^ vprežnim vozom po njej skoraj ni bilo mogoče voziti. ; Naslednje leto je vladar odločil, naj se cestna dela od ' Salzburga proti Beljaku in Korenskem sedlu nadalju- \ jejo, za nadaljnjo izvedbo cestnih del pa je zadolžil | komisarja grofa Wagensperga. Ta se je dogovoril s kranjskimi in koroškimi poslanci, ki so se odločili v prid gradnje korenske ceste.^^ Leta 1725 so obe obravnavani cesti razglasili za j glavni komercialni cesti. Popravilo kranjskih komer-1 cialnih cest so z vsemi bremeni in dohodki sredi 18. \ stoletja prepustili višjemu cestnemu direktorju na Kranjskem, grofu Lambergu. V poročilu reprezen- tanci in komori na Kranjskem so leta 1756 navajali, da je stanje komercialnih cest na Gorenjskem v \ glavnem zadovoljivo in da so potrebna za večjo var-1 nost poštnih in drugih voz, le tekoča vzdrževalna de- i la.^' Opisane izboljšave so omogočile napredek tudi v \ poštnem prometu preko karavanških prelazov. potniški promet - VOZNI promet Z dograditvijo voznih cest je bilo mogoče uvajati poštne vozove. Že sredi 18. stoletja so prevoz potni- kov na poštnih cestah vključili med poštne storitve. Postal je sestavni del poštnega regala in pošta je sama prevzela prevažanje potnikov. Zasebni prevozniki so smeli prevažati potnike le še po stranskih cestah, če pa so potniki želeli potovati na poštnih cestah, so mo- rali na prvi poštni postaji prestopiti na poštni voz.^* V skrbi za razvoj potniškega prometa se je cesarica Marija Terezija zavzemala za to, da so uvedli v pošt- nem prometu na glavnih cestah poštne vozove — dili- gence, ki so prihajale in odhajale vsak teden ob dolo- čenem času in so sprejemale potnike in poštne pošilj- ke, to je pisma in pakete do 20 funtov teže. Medtem, ko so vozile diHgence med Dunajem in Gradcem že sredi 18. stoletja, so se na naših poštnih zvezah poja- vile najprej na cesti Gradec—Trojane—Ljubljana— —Trst, in sicer leta 1750 in šele ob koncu stoletja v manjši meri tudi na obravnavanih cestah čez Gorenjs- ko na Koroško. Za leto 1790 je ugotovljeno, da je že vozil poštni voz tudi med Ljubljano in Celovcem (verjetno do Spittala ob Dravi) zaradi zveze s Salz- burgom. Diligence so vozile le enkrat na teden.^' Prizadevali so si, da bi celotni prevoz potnikov preusmerili na diligence. Zato so prepovedali, da bi z redno pisemsko pošto prevažali tudi potnike. Šele le- i ta 1789 je lahko na redno vozno pisemsko pošto pri- i sedel tudi po en potnik, toda le na večjih poštnih po- : stajah. Moral pa je plačati posebej še stroške za ko- i nja, ki so ga dodatno pripregli.^' Poštni promet je bil | v 18. stoletju še skromen. Sčasoma so se razvili poštni vozovi različnih oblik in velikosti in so jih glede na njihov pomen tudi razli- j čno imenovali. »Koleselj« je bil lažji voz z dvema ali | štirimi sedeži, ki so ga uporabljali za prevoz pošte in i potnikov. Lažje vozove za prevoz pošte, paketov in ' potnikov so imenovali »bagerle«. Popularni so bili i poštni vozovi, imenovani »kripe«, in enoosni dvoko- ! lesni vozički, ki so jim Kraševci pravili »peruča«. No- ; vost v poštnem prometu so bili brzi vozovi za reden \ prevoz potnikov, pisemske pošte in malih paketov, j Bili so udobnejši in hitrejši in so vozili po potrebi tudi ; ponoči. Vendar so se ti vozovi uveljavili šele v nas- I lednjem stoletju.^' Vozni red pošte na obeh gorenjskih cestah je bil ob koncu 18. stoletja naslednji: vozna pošta je iz Celov- ' ca prihajala v Ljubljano dvakrat na teden, ob torkih | in sobotah, po posebnem voznem redu po prihodu j tržaške pošte in se je še istega dne tudi vračala. Iz Ce- j lovca do Ljubljane je potreboval poštni voz skoraj \ dva dni, kar je že tedaj veljalo za počasno. Povečan poštni promet v 18. stoletju je na relaciji ; Ljubljana—Beljak zahteval več voznih povezav. Red- : na poštna zveza je obstajala ob koncu stoletja dva- krat na teden (do Kranja je prihajala skupaj s celov- ško pošto), od tod pa je nadaljevala pot proti Beljaku ob torkih med 8. in 9. uro zvečer in ob sobotah ob 11. i uri, iz Beljaka pa je prihajala v Kranj istega dne in ta- koj nadaljevala pot proti Ljubljani. Poleg redne poš- te so uporabljali za nujne primere tudi štafete, ki so bile posebej naročene in niso smele imeti nobenih I daljših postankov na poštnih postajah. Pot so morale ^ nadaljevati tudi ponoči. Postiljoni na konjih so pre- ¦ nasali pisma in manjše pošiljke na najhitrejši možni način. Štafete so postajale posebno številne na beljaš- ki relaciji ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja (leta 1848 je šlo skozi Jesenice povprečno 7 štafet na dan in je morala jeseniška poštna postaja prisilno najemati v bližnji okolici tudi do 54 konj na dan).^' Zamujanje pošte je moralo biti tedaj precej pogosto, zato je dvorna pisarna z dekretom z dne 3. aprila 1783 zagro- zila s poostrenimi ukrepi.^' Potovanje s pošto je bilo drago in ugledno. Tarifo za prevoz potnikov so določali na podlagi prevožene razdalje, obremenitve voza, vrste vozila, števila konj in postiljonov, in je bila visoka. Leta 1773 je moral potnik plačati za vožnjo z enim parom konj za eno poštno razdaljo npr. Kranj—Tržič, 45 kr. Omenjeno tarifo so do konca stoletja še nekajkrat zvišali in je znašala 1 gld. za eno poštno razdaljo, kadar je bil i vprežen en konj. Številne mitnine in mostnine so zvi- j kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 177! sevale ceno poštnemu prometu. Redna pošta brez potnikov je bila oproščena cestnih pristojbin. Posti- Ijonu je pripadala tudi posebna napitnina, od ene po- štne razdalje s parom konj 17 kr. Potniki so se več- krat pritoževali, ker so poštni upravitelji in postiljoni pri poštnih vožnjah neupravičeno pobirali še dodatna plačila za mazanje koles in zahtevali previsoke napit- nine in podkupnine.^" opombe 1. velimir sokol, ivan vajkhard valvasor — prvi kroničar i historičar pošte kod nas, ptt arhiv 2, beograd 1958, str. 19. — 2. velimir sokol, n. d., ptt arhiv 3, beograd 1959, str. 13. —3. majda žontar, pota in promet čez ljubelj, ko- ren in jezerski vrh. kranjski zbornik 1975 (v nadaljevanju pota in promet), str. 179; j. v. valvasor, die ehre des her- zogthums krain iv., str. 558. — 4. majda žontar, pota in promet, str. 179. —5. peter ribnikar, regesti dokumentov za zgodovino pošle, ptt arhiv 21, beograd 1978/79 (v na- daljevanju regesti), str. 315. — 6. j. v. valvasor, n. d., str. 558. — 7. peter radics, die k,k. post in krain und ihre ge- schichtliche entwickelung, ljubljana 1896, str, 35. — 8. velimir sokol, n. d., ptt arhiv 3, str. 24. — 9. majda žontar, razvoj poštnega prometa na gorenjskem do prve svetovne vojne, ptt arhiv 21, beograd 1978/79 (v nadalje- vanju razvoj poštnega prometa), str. 85. — 10. peter rib- nikar, regesti, str. 319. — 11. peter ribnikar, regesti, str. 319. — 12. peter ribnikar, regesti, str. 322, 323; isti. rege- sti arhivskega gradiva za zgodovino pošte, ki ga hrani arhiv sr slovenije, rokopis v ptt muzeju v beogradu (v nadalje- \anju regesti arhivskega gradiva), dokument brez datuma; dokument 16, 1. 1773. — 13. anton koblar, donesek k zgo- dovini pošte na kranjskem. izvestja muzejskega društva za kranjsko 111/1893, str. 56, 57. — 14. viktor kragl, zgodo- vinski drobci župnije tržič, tržič 1936, str. 273, 274; peter ribnikar, regesti, str. 324. — 15. peter ribnikar, regesti, str. 322; josip žontar, zgodovina mesta kranja, ljubljana 1939, str. 290, 403. — 16. peter ribnikar, regesti arhivske- ga gradiva, dokumenti 20. 1. 1783, 8. 2, 1783, 21. 2. 1783; isti. regesti, str. 324. — 17. peter radics, n. d., str. 60. — 18. peter ribnikar, regesti arhivskega gradiva, dokument 27. 9. 1783; schematismus für das herzogthum krain, lai- bach 1795, str. 53. — 19. peter radics, n. d., str. 94. — 20. jožef vole, podkoren, ljubljana 1938, str. 26-32. — 21. majda žontar, pota in promet, str. 179, 180 ter tam navede- ni viri in literatura. — 22. majda žontar, pota in promet, str. 181; albert schluga, der waren- und postverkehr in oberkärnten in 17. und 18. jahrhundert, carinthia i./1955, str. 667, 673. — 23. arhiv sr slovenije, deželno glavarstvo za kranjsko, knjige patentov 1751 (27. 3. 1751); peter rib- nikar, regesti arhivskega gradiva, dokumenta 13. 1. 1756, 29. 3. 1756. — 24. majda žontar, razvoj poštnega prome- ta, str. 85, 86. — 25. bogdan kurbus, zgodovinski razvoj naših pošt. pošti zbornik v/1951, str. 65; erhard riedel, aus steiermarks postgeschichte, zeitschrift des historischen vereines für steiermark, xlv/1954, str. 27-29. — 26. ivan vrhovec, zgodovina pošte na kranjskem, ljubljanski zvon 1888, str. 657. — 27. fran juriševič, primorska pošta skozi zgodovino, koper 1967, str. 22-23. — 28. peter radics, n. d. str. 60, 94, 95. — 29. peter ribnikar, regesti arhivskega gradiva, dokument 20. 10. 1783. — 30. ivan vrhovec, n. d., str. 721, 722; alphabetisch-sinoptischer auszug aller seit dem jahr 1755 bis letzten oktober 1783, an die kreisämter erlassenen höchsten resolutionen, verordnungen und be- fehlen, str. 147 (dvorni dekret 22. 1. 1774). LJUBLJANSKI URARJI V 18. STOLETJU vesna bucič Urarstvo je od nekdaj sodilo k plemenitim strokam umetne obrti. Posebno mesto mu med panogami uporabne umetnosti zagotavlja praktična uporabnost izdelkov, ki so v svoji funkciji predvsem težili k toč- nosti in nenehnemu tehničnemu izboljševanju, razno- ličnost oblik in umetniška izvedba samih izdelkov pa sta se prilagajali posebnostim svojega namena in se podrejali splošnemu stilnemu razvoju umetnosti. Glede na razpoložljive vire zasledujemo urarsko obrt na Slovenskem od 16. stoletja dalje. Najstarejša pisana poročila so iz Ljubljane in urarskim moj- strom, živečim na naših tleh ali potujočim skozi naše kraje, lahko sledimo v glavnem mestu kranjske dežele nepretrgoma vse do konca 19. stoletja. Daljši prikaz te dejavnosti v Ljubljani s podatki o urarjih iz 16. in 17. stoletja je že objavljen v eni številki Kronike,' na- men tega prispevka pa je osvetliti to obrt v Ljubljani v 18. stoletju. Iz za sedaj fragmentarnih podatkov ve- mo, da je bila ta obrt živa tudi v drugih krajih Slove- nije, kar nam potrjuje ohranjeno gradivo iz Maribo- ra, Celja in Ptuja, nekaj imen urarjev iz manjših kra- jev pa zgovorno priča, da so se tudi podeželski obrt- niki ukvarjali z zahtevnejšimi naročili.^ Pričakovati je, da bo načrtno preučevanje arhivov odkrilo še več ustvarjalcev in da bomo urarskim delavnicam tudi zu- naj Ljubljane lahko sledili v časovnem zaporedju. Osemnajsto stoletje je v oblikovanju stolpnih, hiš- nih in žepnih ur in njihove že množične rabe izredno pomembno obdobje. Pisanih virov iz tega časa je mnogo in poleg ljubljanskih arhivov v zvezi s to pa- nogo je odlično raziskan še arhiv v Gradcu. Podatki o tamkajšnjem urarskem cehu sestavljajo solidno osno- 178 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 vo za prikaz te obrti tudi v naših deželah, najbolj pa seveda za urarje iz slovenske Štajerske. Lukas Stolberg, odlični raziskovalec urarstva na avstrijskem Štajerskem, navaja v svoji knjigi' imena vajencev, ki so jih graški mojstri vzeli v uk, mi pa jih potem arhivsko izpričane zasledimo v ljubljanskih, mariborskih in celjskih delavnicah. Vzrok, da pri nas ne zasledimo urarskega ceha, je pač v takratnem majhnem številu mojstrov, ki med seboj niso čutili konkurence, kot meščani pa so že tako uživali delno zaščito. V Ljubljani so bili urarji skupaj s sabljarji in puškarji priključeni ključavničarskemu cehu, ki se je ravnal po pravilih graškega reda in šele leta 1648 so dobili potrjena lastna cehovska pravila. Po vzoru obrtnih združenj iz nemških dežel je tudi pri nas obstajala diferenciacija urarjev na izdelovalce ur z velikimi in majhnimi mehanizmi. V Ljubljani na- letimo nanjo prvič pri urarju Andreju Voglaniču, ki ga arhivski dokumenti leta 1673 imenujejo ključavni- čarja in Großuhrmacherja. To je namreč pomenilo, da so urarji od svojega združenja (ceha ključavničar- jev) imeli dovoljenje le za izdelavo hišnih in velikih javnih ur z mehanizmi, ki so jih poganjale uteži (Großuhrmacher) oziroma hišnih in žepnih ur s pogo- nom na vzmet (Kiemuhrmacher). Arhivski podatki nam povedo, da se imena ljub- ljanskih urarjev do konca 17. stoletja vrstijo posa- mič, arhivalije iz 18. stoletja pa že govorijo o večjih potrebah po tej obrti. Okoli leta 1700 ima Ljubljana več kot 7.000 prebivalcev, po prvem popisu leta 1754 pa že okoli 9.400. Z večanjem prebivalstva je raslo tu- di število rokodelcev, vmes pa so med njeno obzidje prihajale in odhajale tudi tuje obrtniške moči. Z bo- gatenjem plemstva in predvsem meščanstva, ki je v mnogočem posnemalo imovitejše sloje, so rasle tudi želje po udobnejšem načinu življenja, s tem pa tudi potrebe po hišnih in žepnih urah. Javnih ur je bilo v začetku 18. stoletja v Ljubljani poleg ure na gradu in magistratu in — če smemo ver- jeti Valvasorjevim ne povsem zanesljivim risbam — iz konca 17. stoletja kar lepo število, predvsem na cerk- venih stolpih. Gotovo je, da so bile te ure v mestih in na podeželju izdelki domačih obrtnikov. Sodeč po ohranjenih računih in zapisnikih ljubljanskega mest- nega sveta, skrbijo za njihovo izdelavo, popravila in redno navijanje urarji s pripisom Großuhrmacher. V prvih desetletjih 18. stoletja sta opravljala v Ljubljani to delo istočasno dva mojstra, proti sredi stoletja pa se že pojavijo trije davkoplačevalci, ki skrbijo za jav- ne ure ali pa so oproščeni davkov, ker jih redno navi- jajo. Urarju Voglaniču, oskrbniku ure na ljubljanskem gradu v zadnjih desetletjih 17. stoletja, je v davčnih knjigah sledil izdelovalec majhnih mehanizmov, urar Janez Jurij Kerler (Hanns Georg Kherler, Körller), ki je s svojim bivšim učencem Michaelom Krieger- jem prišel v hud spor. Do prepira, ki ga leta 1704 v aktih magistrata najdemo zabeleženega kot Krieger contra Körller, je prišlo, ko se je Kerler kot Kleinuhr- macher lotil popravila stolpne ure in s tem zašel v de- lovno področje urarja Kriegerja, izdelovalca velikih mehanizmov.* Takrat je namreč bil pri vseh cehovsko organiziranih obrtih poseg v tuje delovno področje strogo prepovedan in so cehovska pravila natančno razmejevala področja obrtne dejanosti in tako ščitila svoje, na tak ali na drugačen način pridobljene privi- legije. Iz Kerlerjevega opusa nam dve, žal zunaj naših meja ohranjeni uri, predstavljata prve znane izdelke hišnih ur z našega področja. Ura v privatni lasti v Ri- mu predstavlja kombinacijo ure-slike, signirane J. G. Kerller a Laibach. Z oljnatimi barvami naslikan ale- gorični prizor v gozdnatem pejsažu pripada po vsej verjetnosti šoli italijanskega baroka in bi ura, sodeč po sliki, lahko sodila v konec 17. ali začetek 18. sto- letja. Ce pa upoštevamo, da je prvi zapis o Kerlerju iz leta 1681, bi ta izdelek, ki je poleg ur in minut imel vgrajen še koledar, sodil v zrelejše obdobje njegove dejavnosti.' Podatek iz Dorotheumovega kataloga o Kerlerjevi »stoječi uri v obliki oljenke« s signaturo Joh. Georg Kerler in Laibach^ je sicer zelo lapidaren, vendar pa bi iz navedene oblike ure lahko sklepali, da je Kerlerjeva delavnica bila usposobljena izdelovati hišne ure bolj zapletenih obhk, kar bi lahko opozar- jalo na visoko raven urarske obrti v Ljubljani. Iz Kerlerjeve oporoke leta 1708 je razvidno, da je imel hčerko in sina Franca Antona, omenjen pa je še neki dedni delež pri sorodnikih v Solothurnu v Švici.' Abeler v svojem seznamu urarjev iz nemško govore- čega področja omenja kar sedem članov urarske dru- žine Karier iz Solothurna v Švici, prvega leta 1557 in kot zadnjega Hansa Wilhelma Kärlerja.'^ Ker o slednjem ni drugih podatkov, je možno, da je prav Hans Wilhelm kot izučen urarski pomočnik na svo- jem obveznem »vandranju« prispel iz Solothurna v Ljubljano, se tu poročil in imel sina Janeza Jurija Kerlerja. V oporoki med drugim tudi beremo, da do- ločenim osebam zapušča žepne ure, kar naj bi bil do- kaz, da jih je tudi izdeloval. Stolberg v svoji knjigi navaja, da je graški urar Jo- hann Georg Gläbl leta 1721 priznal učno dobo svo- jemu pastorku Franzu Antonu Kerlerju, sinu J. G. Kerlerja iz Ljubljane, davčne knjige iz Ljubljane pa omenjajo Gläßla kot davkoplačevalca." Iz tega lahko sklepamo, da se je Kerlerjeva vdova poročila z graškim urarjem Gläßlom, ki je potem naprej vodil to ugledno ljubljansko delavnico. Mojstrove vdove so namreč po cehovskih pravilih lahko naprej vodile moževo obrt. Nemalokrat so se, četudi priletne, po- ročile s svojim pomočnikom, da bi tako ohranile svo- jo delavnico in zadržale svoj status. Sinovi mojstrov so uživali velike prednosti, ravno tako njihovi zeti aH pa tisti, ki so se poročili z mojstrovo vdovo. O urarju Gläßlu vemo, da se je izučil v zelo znani graški delavnici urarja Georga Nessla in, po Stolber- gu, zapustil leta 1698 Gradec, da bi se po 16 letih po- novno vrnil v svoje rodno mesto. Po cehovskih pravi- lih je moral pomočnik, če je želel postati mojster, za nekaj časa na potovanje, da bi se v drugih mestih čimbolj izpopolnil v svoji obrti, eno leto pa je moral bivati v mestu, kjer se je hotel naseliti. Mogoče je kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 179 i Potovalna žepna ura graško-ljubljanskega urarja Johanna Georga Gläßla, okrog 1720 Gläßla prav tako obvezno »vandranje« zaneslo v Ljubljano, kjer se je priženil v Kerlerjevo družino. Možno je, da se je po ženini smrti ponovno vrnil v Gradec, delavnico v Ljubljani pa prepustil svojemu pastorku, Kerlerjevemu sinu Francu Antonu? Kerler- jevi nasledniki se namreč omenjajo kot lastniki hiše na Starem trgu vse do leta 1765, ko lastništvo preide na ime urarja Antona Hardtla.' Gläßlovo delovanje v Ljubljani je dokumentirano s srebrno žepno uro, edinim signiranim primerkom te vrste, ohranjenim na našem ozemlju.'" Zaradi njene odebeljene, lahko bi rekli »napihnjene« oblike, ka- rakteristične za obdobje baroka, so te ure in njej po- dobne imenovah čebularice. V njeni notranjosti se ob vrezani signaturi Joh. Georg Gläß Laybach razpreda razgibana baročna ornamentika, ki jo je spretna urar- jeva roka z vgraviranjem in cizeliranjem prenesla z grafičnih predlog na t.im. platino. Baročne potovalne ure so bile zaradi jahanja ali tresljajev kočije opremljene z dvema, pogosto celo s tremi ohišji. Imenovah so jih tudi kočijaške ali jahal- ne ure. Na čebulasto obhkovanih ohišjih so urarji, pogosto v sodelovanju z zlatarji, v različnih tehnikah krašenja upodabljali čudovite reliefne prizore. Na srebrnih ali belo emajliranih številčnicah je prevlado- vala figuralna ali cvethčna motivika, kazalca ur pa sta obvezno ornamentalo predrta. Z vsemi temi funkcionalno-krasilnimi atributi sta opremljeni potovalni uri graško-ljubljanskega urarja Krištofa Nesla (Christoph Nessel), ki je s svojo de- lavnico izpričan v Ljubljani od leta 1723 dalje." Kot sin graškega urarskega mojstra Georga Nessla (učite- lja Georga Gläßla) je svojo, samo dveletno učno do- | bo (I7I5—1717) opravil pri Johannu Planku, najbolj j znanem graškem urarju za izdelovanje malih meha- \ nizmov.'^ Učne dobe so namreč bile lahko razhčno j dolge. Kot urarjevemu sinu so mu jo lahko skrajšah, : pa tudi pri dosegi mojstrstva so urarjevi sinovi vedno j imeli priviligiran položaj. Za njegovo uro v obliki \ monstrance vemo samo po omembi v nekem aukcij- ! skem katalogu, dve žepni potovalni uri s signaturami Nessel Laybach pa sta danes v privatni posesti v Gradcu.'^ Obe ohranjeni uri dajeta slutiti, da je bil Nesl dobro izurjen urar in da je bila njegova ljubljan- ska delavnica dobro opremljena s pripravami za ob- vladovanje zlatarskih veščin. Tudi Nesl je izhajal iz zelo znane graške urarske družine, in verjetno si je, tako kot Gläßl, pravico do obrti v Ljubljani pridobil s poroko. Dejavnost urarja Johanna Michaela Kriegerja zasledujemo v Ljubljani pribhžno od leta 1698. Iz njegove prošnje za pridobitev meščanstva v letu 1703 je razvidno, da je rojen v Brandenburgu in da je v Ljubljano prišel iz Berlina. V prej omenjenem sporu med njim in urarjem Kerlerjem leta 1704 je zapisano, daje 6 let delal kot pomočnik v njegovi delavnici. Ker pa se je Kerler, čeprav Kleinuhrmacher, loteval tudi izdelovanja ur s pogonom na uteži, mu Krieger v tem sporu zagotavlja, »da se sedaj, ko je on postal Groß- uhrmacher..., ne bo nikoh lotil izdelave mahh ur z j nihalom niti ur na vzmet... in naj v bodoče oba osta- neta pri svojih začrtani poti« (pri tem je mislil na hiš- ne ure z nihalom in žepne ure, ki ih je poganjala j vzmet).'" Iz pogodbe, sklenjene med njim in ljubljan- j 180 i KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 skim županom, je razvidno, da je kot »mestni urar prejel za predelavo ure na gradu 77 forintov v nemški denarni veljavi«.Krieger se v letih 1711—1713 omenja kot oglednik dimnikov na Novem trgu.'' Obrtniki so namreč morali s pridobitvijo meščanskih pravic prevzeti določena javna opravila in tako so med drugimi funkcijami v mestni upravi bili tudi požarni ogledniki. Leta 1714 Kriegerja ponovno sre- čamo pri popravilu neke ure, ni pa navedeno, ali gre za grajsko ali magistratno uro,'' kot davkoplačevalec pa se zadnjič omenja leta 1715." V prvi polovici 18. stoletja zasledimo v Ljubljani še nekaj arhivsko izpričanih imen urarjev, večinoma iz- delovalcev velikih mehanizmov. V glavnem prihajajo iz tujine, vlagajo prošnje za meščanske pravice, po- pravljajo stolpne ure, kot davkoplačevalci se pojavijo enkrat ali dvakrat, potem pa izginejo neznano kam. Ker se imena teh urarjev pojavljajo v sorazmerno kratkih časovnih presledkih, je prav gotovo, da gre za potujoče mojstre, ki so šli s trebuhom za kruhom, se seHli iz kraja v kraj, se kot pomočniki poročaH z vdo- vami umrlih urarjev in se z domačini tako asimilirali, da so samo še priimki spominjali na njihovo poreklo. Izdelki teh urarjev se nam niso ohranili, arhivsko gra- divo o njihovi dejavnosti pa je tako fragmentarno, da iz nekaj skromnih podatkov ni moč sestaviti podobe o njihovem delu. V času dejavnosti urarja Kriegerja postane ljub- ljanski meščan leta 1710 izdelovalec velikih mehaniz- mov Hans Georg Dorner, za katerega imamo po- datek, daje popravljal uro v sejni sobi na rotovžu, kot davkoplačevalcu pa mu sledimo do leta 1716." Obrti se je izučil v letih 1701—1703 pri urarju Silvestru Funku v Gradcu, Stolberg pa ne navaja njegovega porekla.^" Arhivalije iz leta 1719 omenjajo urarja Johanna Friedricha Vogla iz Kölna, ki prosi za meščanske pravice, kot davkoplačevalec pa se omenja samo Se v naslednjem letu. Nejasnost podatkov daje mishti, da se je poročil z Dornerjevo vdovo in nadaljeval obrt do leta 1754 ali pa je po smrti Dornerjeve vdove od- kupil pravico do obrti.^' Nekaj skopih podatkov o urarju Josephu We- RENDLU iz Linza se leta 1712 nanaša samo na njegove zapletljaje okrog pridobivanja ljubljanskih meščans- kih pravic.^^ Stolberg omenja, da se je v letih 1699— —1704 izučil pri graškem urarju Simonu Pachlehner- ju za izdelovalca velikih mehanizmov,^' za sedaj pa ni nobenih podatkov, da bi se ukvarjal z izdelavo ali po- pravili ljubljanskih javnih ur. O podatku, da je bil neki Joseph Werendl pastorek ljubljanskega urarja Baltazarja Hofmana, bo govor pri Hofmanovi dejav- nosti. V graško knjigo pomočnikov je leta 1722 vpisan iz- delovalec vehkih mehanizmov Johann Ludwig Wis- sar (Winesser) iz Züricha.^* Naslednje leto prosi ljubljanski magistrat za pridobitev meščanstva^' in od 1724 pa do 1740 se njegovo ime redno pojavlja med ljubljanskimi davkoplačevalci. Istočasno s pravkar omenjenimi urarji, ki prihajajo iz tujine v glavno mesto naše dežele, se pojavi leta 1728 ime Ljubljančana Andreja Jeraja (Andreas Jeray), izdelovalca velikih mehanizmov.^' V knjigi davkoplačevalcev se njegovo ime omenja vse do leta 1743, vmes pa dvakrat vlaga prošnji za znižanje dav- kov." Kot kandidat za ljubljanskega meščana se je leta 1723 prijavil urar Anton Prossi iz Friedberga na Ba- varskem, potem pa o njem ni več sledu.^' Malo je verjetno, da bi v takrat še majhni Ljubljani delovalo kar več urarjev naenkrat. Prav gotovo so nekateri med njimi bili potujoči mojstri ali pa so po naročilu prihajali v naše kraje, iz njihovih priimkov pa je raz- vidno, da vsi prihajajo iz nemško govorečih dežel. Ne vemo, koliko so urarski mojstri segali v ključavničar- ske posle. Gotovo, da se marsikateri med njimi ni mogel preživljati samo s svojim osnovnim poklicem in je zato opravljal še razna druga, več ali manj so- rodna opravila, v prvi vrsti ključavničarska. Urarji so že tako bili priključeni ključavničarskemu cehu in na marsikaterem urarskem pečatniku sta ob začetni- cah mojstrovega imena upodobljena kazalec ure in ključ.^' Od pravkar naštetih ljubljanskih urarjev iz prvih treh desetletij 18. stoletja vidimo, da se je na našem ozemlju ohranila samo žepna ura Joh. Georga Gläß- la, ostale tri hišne (dve Kerlerjevi in ena Neslova) in dve Neslovi žepni uri so žal vse ohranjene zunaj naših meja. Gotovo jih je še, ki se skrivajo našim očem, možno pa je, da so tudi številne nesignirane ure iz te- ga časa izdelki domačih obrtnikov. Med hišnimi urami prevladujejo v 18. stoletju ure v obliki tabernaklja in visoke podne ure z dolgim niha- lom kot nezmotljivim regulatorjem teka. Po letu 1700 so se razširile po vsej Evropi od Velike Britanije kot svoje matične dežele do vzhodnih meja našega konti- nenta. Ker pa je tabernakljasta oblika ur prevladova- la največ v času vladavine Marije Terezije, so jih v monarhiji preprosto imenovaH »terezijanke«. Njiho- va linija obrisa je dokaj preprosta: prizmatično obli- kovana zastekljena omarica ima na vrhu ročaj za pre- našanje, reliefna ali gravirana dekoracija ure pa je skoncentrirana na okrasno ploščo mehanizma, kjer je poleg glavne številčnice in kazalcev še vrsta drugih de- tajlov in funkcionalnih pokazateljev. Prek Nemčije in Avstrije je ta oblika ur prišla tudi v naše kraje in med izdelki, signiranimi z imeni naših urarjev, je mo- čno čutiti vplive dunajskih in graških delavnic. Z veliko podatkov in z ohranjenimi izdelki se nam predstavljajo člani urarske družine Hofman, ki jim v Ljubljani sledimo nepretrgoma od dvajsetih let 18. pa do začetka 20. stoletja. Nestor te družine Baltazar Hofman (Ballhäuser, Wohlhäuser Hoffmann) iz Scherdinga na Bavarskem se prvič omenja leta 1715 v Gradcu, kjer se kot »Mössner« (mežnar) udeleži cere- monije pri razglasitvi Bartholomeja Edla za urarske- ga pomočnika. Istega leta je tudi sam vpisan v knjigo graških pomočnikov kot izdelovalec velikih mehaniz- mov.'" Že naslednje leto je v sejni knjigi ljubljanske- ga magistrata zapisana njegova prošnja za pridobitev kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 181 meščanstva, v kateri navaja, daje »tukaj poročen«.'' V nekem potrdilu iz leta 1727 omenja Baltazar Hof- man »svojega pastorka Josepha Werendla«'^, ki smo ga kot urarja omenili že leta 1712. Možno, da se je Baltazar po prihodu v Ljubljano poročil s priletno vdovo, ki je imela sina urarja Jožefa in se je z njim kot ljubljanskim zetom začela skoraj 200 let dolga pot dobro vodene ljubljanske urarske delavnice. Leta 1716, torej isto leto, ko prosi za meščanstvo, že popravlja »uro v rotovžu in je za to delo zaračunal tri cesarske petake«.'' Ker ni podatkov o obstoju jav- ne ure na starem rotovžu, gre gotovo za uro v sejni sobi mestnega sveta {Raistuben), o kateri že obstajata podatka o popravilih iz leta 1655 in 1658.'* Ko so v Ljubljani leta 1718 zgradili nov rotovž, nad katerim se je dvigoval peterostrani stolpič, je Baltazar dobil naročilo za izdelavo mestne ure, pri kateri je so- delovala še vrsta drugih obrtnikov.'^ Pasar je za uro izdelal tri pozlačene in delno pobarvane številčnice, kovač vijake z maticami, ključavničar pa deloma poz- lačene kazalce. Razen gonilnega mehanizma s številč- nicami na treh stolpičevih stranicah je ura imela tudi kroglo, katere pozlačena polovica je kazala lunine mene." V svoji dolgoletni dejavnosti kot izdelovalec veHkih mehanizmov s hišo in delavnico v Florjanski ulici se Baltazar Hofman velikokrat omenja v sejnih zapisni- kih mestnega sveta in knjigi izdatkov s prilogami. V zapisnikih se vrstijo popravila velike ure na gradu (Castel) in javne ure na stolpiču mestne hiše, omenja se redno navijanje ure v rotovški sejni sobi in na stol- piču, čiščenje in podmazovanje mehanizmov, zraven so pa priloženi seznami uporabljenega materiala in nadomestnih delov.'' V letih 1718—1720 se omenja kot požarni oglednik na Starem trgu. Na rotovžu je bil leta 1730 izvoljen na »Viertelmeistra za območje Starega trga«, kar naj bi pomenilo, da je bil eden od predstojnikov četrtne skladnice, ki so jo predstavljali štirje mojstri, vsak s svojim ključem od glavne sklad- nice. Iz zapisnikov mestnega sveta naj bi to cehovsko funkcijo opravljal v letih 1730 in 1736—1738," leta 1743 pa je postal mojster ključavničarskega ceha v Ljubljani.'* Iz davčnih knjig sledimo njegovi dejav- nosti nepretrgoma od leta 1716—1751,*° iz njegove oporoke pa je razvidno, daje umrl v letu 1759. Testa- mentarno je namenil hčerki, »zato ker ga je zapustila le 150 forintov in orodje za izdelavo velikih mehaniz- mov, vse ostalo pa zapušča sinu Ignaciju Hofmann, izdelovalcu malih mehanizmov«.*' Gotovo se je naslednik Baltazarjeve delavnice, nje- gov sin Ignacij Hofman (Ignatius Hoffman) izučil urarske obrti pri svojem očetu. Po Stolbergovih po- datkih, prevzetih iz graških knjig, postane Ignacij mojster leta 1751,*^ iz zapisnikov mestnega sveta in knjige prihodkov pa je »kot sin meščana oproščen mestne pristojbine in zaščitne pristojbine za puško«.*' Ignacijeva dejavnost v Ljubljani se, enako kot pri njegovem očetu Baltazarju, nanaša na popravila, vzdrževanje in navijanje grajske ure in ur na stolpiču in v sobi mestne hiše. Arhivski podatki o teh opravilih Mestna ura urarja Baltazarja Ho/mana iz leta 1718 na stolpiču ljub- ljanske mestne hiše (detajl kolorirane perorisbe iz 1812 v Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja v Ljubljani) si sledijo do leta 1775,** zadnja pisna vira pa sta opo- roka njegove žene Katarine iz leta 1802 in njegova iz leta 1804.*^ Imela sta pet otrok, med njimi sina Balta- zarja, ki je urarsko obrt nadaljeval v 19. stoletje. Številne ohranjene hišne ure očeta Baltazarja in si- na Ignacija zgovorno pričajo o zelo bogatem opusu te ugledne delavnice, ki je izdelovala ure za zelo širok krog odjemalcev in jih pošiljala tudi v bolj oddaljene kraje. Najdemo jih v graščinskih inventarjih, v opo- rokah, v javnih stavbah, v muzejih in privatnih stano- vanjih doma in na tujem. Po obliki so to večinoma tabernakljaste in visoke podne ure, na prvi pogled ze- lo podobne, časovno pa jih izdajajo variacije moti- vov, ki sta jih mojstra v tehniki tolčenja spretno pre- našala z grafičnih predlog na okrasne plošče mehaniz- ma. Simetrično komponirana baročna motivika na urah očeta Baltazarja se z lahkoto loči od poznejših okrasnih plošč sina Ignacija, ki jih prekrivajo tolčeni, asimetrično obhkovani rokokojski motivi. Med nju- nimi ohranjenimi urami s signaturami Hofmann fe- cit, Hofmann in Laybach, Ignatius Hoffmann fecit je vsekakor izjemna t.i. nočna ura z letnico 1746 z lepo naslikanim pejsažem, ki seje odlično prilagodil funk- ciji »nočnega« mehanizma.** Signatum Hofmann fe- cit vtisnjena na medeninasti platini, se vidi iz hrbtne strani ure, z enakimi črkami in ravno tako na hrbtni strani je signirana tabernakljasta ura z letnico 1724, nedavno tega identificirana v škofjeloškem muzeju.*' 182 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 Nočna ura Baltazarja Hofmana, datirana 1746 Tabernakljasta ura Ignacija Hofmona, okrog 1760—1770 Nočno uro bi po vpisani letnici in škofjeloško po ba- ročni motiviki in letnici lahko pripisali očetu Balta- zarju, medtem ko bi ostale »terezijanke« z vgravira- nimi signaturami na številčnici lahko bile izdelek sina Ignacija. Med visokimi podnimi urami, ki jih z goto- vostjo lahko pripišemo Ignaciju Hofmann, je ena v privatni lasti v Žalcu,*' dve pa sta registrirani v Grad- cu.*' Obe odlikujeta bolj zapletena mehanizma, ki poleg ur, minut in sekund kažeta še datume v mesecu, imata vgrajen budilni mehanizem in mehanizem za iz- bijanje ur, ena med njimi pa brez vmesnega navijanja teče eno leto. Velikokrat so mehanizmi ur preživljali svoja ohišja ali pa so jih zaradi modne zastarelosti zamenjali z no- vimi. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo z Baltazarje- vo uro iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani,'" ko so, verjetno v 19. stoletju, iz tabernakljastega ohišja preselili mehanizem ure v poglobljen pozlačen okvir, okrašen z rezljanim reliefom sv. Jurija in tako iz sto- ječe ure naredili stensko. Čeprav za 18. stoletje zaradi pomanjkanja virov ni mogoče podati popolnega odgovora o številu javnih ur v Ljubljani, bi na podlagi raznih vedut lahko skle- pali, da so tudi na cerkvenih stolpih bile javne ure, ravno tako na graščinah, v mestu ali na podeželju. Istočasno z urarjem Baltazarjem Hofmanom delujeta v Ljubljani še dva izdelovalca velikih mehanizmov, prej omenjena Wissar in Jeraj, ko pa preneha njihova dejavnost se kot davkoplačevalec pojavi urar Joseph Geist z Dunaja. Pregled cerkvenih arhivov bi gotovo osvetlil tudi ta del njihove dejavnosti in kot bomo pozneje videli, so ljubljanski urarji dobivali naročila za izdelavo javnih ur iz precej oddaljenih krajev. Kot kandidat za ljubljanskega meščana se Joseph Geist pojavi leta 1748, potem pa zasledimo po arhi- valijah njegova popravila in redno navijanje grajske in obeh rotovških ur vse do leta 1766.'' Še za časa delovanja urarja za izdelavo malih me- hanizmov Krištofa Nesla, se za sprejem v ljubljansko meščanstvo pojavi leta 1742 prošnja Ferdinanda sünga iz Friedberga na Bavarskem.'^ Friedberg je bil znan urarski center in Stolberg omenja, da so mnogi graški urarji prihajali prav iz Friedberga, v Ljubljani pa je Ferdinand Siing že drugi urarski prišlec iz tega mesta. Ker se kot izdelovalec malih mehanizmov ni ukvarjal z javnimi urami, nimamo o njegovi dejavno- sti nobenih arhivskih podatkov razen plačevanja dav- kov in zapisa o nekem sporu, ki ga je imel leta 1764." Stolberg omenja, da se je Ferdinand Siing izučil urarske obrti v letih 1726—1731 pri svojem bratu Francu Siingu L, ki je že kot izučen urar prišel iz Friedberga v Gradec.'* Ko je bil leta 1732 izdelan obrtni red za Notranjo Avstrijo, s katerim so cehi postali podrejeni nadzoru oblasti, so z uvedbo novih reform dovolih obrtni- kom, ki niso mogli na običajen način postati člani združenja, da se v cehe »vkupijo« in si s tem pridobi- jo mojstrsko pravico. Tako je leta 1752 ljubljanska mestna uprava poslala priporočilo ključavničarskemu cehu, naj sprejme urarja ANTONA HARDTLA kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 183 (Härtia), izučenega v Friedbergu na Bavarskem kot »vkupljenega« mojstra za vplačilo 30 goldinarjev, da bi lahko dobil mojstrsko pravico v Gradcu.V ne- kem sporu, ki ga je imel v Ljubljani, Hardtl poudar- ja, da že od leta 1754 deluje kot urar,^* 1759 se ome- nja kot ljubljanski strelec,'' leta 1756 postane na Sta- rem trgu lastnik hiše, ki je bila doslej v lasti nasledni- kov urarja Kerlerja.*' Iz oporoke leta 1788*" je raz- vidno, da je s prvo ženo Elizabeto imel tri otroke, med njimi sina Josepha, ki živi na Dunaju,*" druga žena Terezija, »rojena Urweckin iz Kranja« (bila je torej vdova po urarju ali hčerka urarja), pa mora skrbeti za štiri otroke. Hardtl je torej že tretji priselje- nec, ki prihaja iz Friedberga na Bavarskem, in do konca stoletja se bomo srečali še z četrtim urarjem iz tega kraja. Za sedaj ni sledu o njegovih urah, čeprav je njegovo delovanje v Ljubljani dokumentirano pol- nih trideset let. Zaradi večjega števila urarjev, ki so prosili za obrt- na dovoljenja, so ljubljanski urarji v drugi polovici 18. stoletja zahtevah od kranjskega komerčnega kon- cesa, naj posreduje pri »Njenem veličanstvu, ker bi bilo za urarje velikih in malih mehanizmov ter tudi za kupce samo koristno, če bi se zmanjšalo število moj- strov in bi se povečalo število pomočnikov in vajen- cev«. Tako je leta 1770 izšel razglas, da ne sme nihče iz ceha brez vednosti dvornega komerčnega koncesa dajati dovoljenje za opravljanje urarske obrti in da mora izpraznjeno mesto umrlega urarskega mojstra ostati prazno. V zvezi s to odredbo sta bih leta 1784 zavrnjeni prošnji urarjema Bartolomeju Weizu iz Kranja in izdelovalcu velikih mehanizmov Juriju Gradinu iz Novega mesta, ki sta skušala odkupiti dedno dovoljenje od vdove ljubljanskega urarja An- tona Hardtla. Zanimiva je izjava urarjev Ignacija Hofmana in Martina Moserja ljubljanskemu magi- stratu, ko trdita, daje Gradin za izdelovanje takih ur nesposoben.*' Še trije urarji vlagajo prošnje na ljubljanski mestni svet za sprejem v meščanstvo in za izdajo obrtnega dovoljenja. GaSperju Malu (Caspar Mall), izdelo- valcu mahh mehanizmov iz Bavarske (ime mesta je nečitljivo), je bila prošnja leta 1740 odbita,*^ na pro- šnjo Aleksandra Wagnerja iz leta 1758, ki je »že 9 let in pol izdelovalec velikih mehanizmov«, pa se v sejnih zapisnikih za tedaj ni našel odgovor.*' Urarja za velike mehanizme Petra Bachleitnerja (Bachle- iitner) iz Illichena na Tirolskem zasledimo prvič leta 1769 v knjigi sejnih zapisnikov, drugič pa, ko vloži prošnjo, da bi mu mestni svet dal v oskrbo grajsko in rotovško uro. V svojem odgovoru mu mestni svet sporoča, »da mora na vseh treh urah opraviti manjša popravila in za to delo dobi letno 20 forintov plače«.** Izdelovalec vehkih mehanizmov Ignatz Aper- mann pride v Ljubljano iz Breittensteina na Češkem in leta 1769 vplača mestno pristojbino.** O njegovi dejavnosti ni nobenih podatkov; iz zapisa izvemo, da mu leta 1771 umre žena Suzana, ki ima iz prvega za- kona dva otroka, Avguština in Ehzabeto Seig (?).** Vsiljuje se domneva, da bi se zaradi nečitljivosti pisa- ve Seig lahko prebralo kot Siing, kar bi pomenilo, da se je Apermann poročil z vdovo ljubljanskega urarja Ferdinanda Stinga in tako nadaljeval vpeljano obrt. Apermann umre leta 1777 in iz zapisa je razvidno, da je z drugo ženo Julijano imel dve hčerki, Viktorijo in Ljudmilo;*' slednja je potem postala pastorka nas- lednika njegove delavnice, urarja Martina Moserja. Delovanje urarja Martina Moserja, izdelovalca malih mehanizmov in že četrtega priseljenca iz Fried- berga na Bavarskem se začne leta 1778, kar priča oh- ranjeni zapis o plačilu mestne pristojbine.** Iz njego- vega opusa je ohranjen v kamniškem muzeju samo mehanizem žepne ure s signaturo Joh. Martin Moser aLaybach.^^ Iz oporoke leta 1806 razberemo, da seje po smrti urarja Apermanna poročil z njegovo vdovo Marijo Julijano. Njeni hčerki Ljudmili, svoji pastor- ki, zapušča nekaj gospodinjskih potrebščin, sin Jožef pa postane njegov univerzalni dedič.'" Po Fabjančiču je v letih 1789—1802 lastnik hiše »z ženo Marijo Juh- jano«, potem pa hiša preide v last njegovega sina Jožefa." Več arhivskih podatkov iz zadnjih treh desetletij 18. stoletja se je ohranilo iz opusa urarja Janeza Ju- rija WiDERMANA (Johann Georg Wiedermann, Wiedman), izdelovalca velikih mehanizmov. Stolberg pravi, da se je izučil na Dunaju pri urarju Mathiasu Kotlu in daje leta 1773 vpisan v knjigo graških pomo- čnikov.'^ V Ljubljani srečamo njegovo ime v zapisu mestne seje leta 1776, kjer je omenjeno, da prihaja iz Oberpfalza (verjetno Oberpfälzer Wald na meji med Češko in Nemčijo, ime kraja je nečitljivo)." Nas- lednji podatek sta dva računa iz leta 1779 in 1781 za neznano opravilo, temu pa sledita računa, iz katerih je razvidno, da je popravljal rotovško uro in da je za navijanje ure na gradu prejemal letno plačo.'* Obsta- ja podatek, da je mestni svet na Reki naročil leta 1784 »pri najboljšem ljubljanskem urarju« javno uro za mestni stolp s številčnicami za vse štiri strani stolpa.'* Dve leti pozneje je na prošnjo reškega magistrata za- pisan na ljubljanskem mestnem svetu »protokol o prevzemu odposlane ure«. Temu sledi Widermanova izjava, »da bo uro popravil, da bo dobro šla« in pri- pomba, da je treba »reškemu magistratu poslati o tem pismeno izjavo«.'* Iz Widermanovega opusa sta se ohranili dve izred- no kvalitetni tabernakljasti uri z repetirnima meha- nizmoma in številčnicama z vgraviranima signatura- ma Johann Georg Wiedermann Laybach. Njuni okrasni plošči mehanizma je Widerman olepšal s tol- čeno ornamentiko rokokojskih motivov, tabernaklja- sto ohišje ene ure pa je dopolnil z bogastvom pozlače- nih rezljanih in medeninastih okraskov." Uri pred- stavljata najlepša primerka tabernakljastih ur s signa- turama ljubljanske urarske hiše, kar priča o visokem nivoju Widermanove delavnice in lepo dopolnjujeta zapis reškega magistrata o »najboljšem ljubljanskem urarju«. Widerman umre razmeroma mlad leta 1789 in zapusti mladoletnega sina.'* Po njegovi smrti prev- zame delavnico v Rožni ulici leta 1795 njegov pomoč- nik GaSper Janč (Caspar Jannoch), ki se poroči z 1841 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 TabernakljastaurayoAa««oGeorga Wiedermanna,okrog 1770—1780 Tabernakljasta ura Andreja Zupančiča, zadnja četrtina 18. stoletja njegovo vdovo Marijo.'' Edini podatek, ki ga trenut- no imamo o Jančevi dejavnosti, je, da je izdelal uro na cerkvenem stolpu v Lescah.'" V ljubljanski delavnici Ignacija Hofmana se je izu- čil urar Andrej Zupančič (Andreas Suppant- schitsch), ki je v graško knjigo pomočnikov vpisan le- ta 1770 kot izdelovalec velikih mehanizmov.'' Izsled- ki iz arhivov pričajo, da je v Ljubljano prišel »iz Kro- pe na Gorenjskem« in v prošnji za podelitev meščan- skih pravic se predstavlja kot »Groß und Klein Uhr- macher Gessel«.'^ Priboril si je namreč dve obrtni do- voljenji, eno osebno od glavarstva »kot sin kranjske dežele« (Landeskind), kakor se je sam imenoval v svoji prošnji, in drugo, dedno dovoljenje, ki gaje na priporočilo urarjev Ignacija Hofmana in Martina Moserja odkupil od vdove urarja Antona Hardtla. Ljubljanski urarji so si namreč zelo prizadevali, da se število mojstrov ne bi povečalo in so zatrjevali, da tri- je urarji za izdelavo malih mehanizmov popolnoma zadovoljujejo potrebam meščanov. Iz njihovih pod- pisov na aktu iz leta 1791 je razvidno, da so to Moser, Zupančič in Baltazar Hofman (naslednik Ignacija Hofmana),'' četrti podpisnik Gašper Janč pa je bil iz- delovalec velikih mehanizmov.'* ' Iz Zupančičeve dejavnosti je ohranjenih več hišnih ur in tudi te so po takratni modi tabernakljastih oblik." Za razliko od dotedanjih urarjev, ki podpisu- jejo svoje izdelke na veliki številčnici, so Zupančičeve signature Andreas Suppantschitsch in Leybach vgra- virane na medeninastem medaljonu, ki je v polkrož- nem zaključku okrasne plošče med dvema majhnima številčnicama za uravnavanje bitja ure. Motivika re- liefnih ornamentov na zgodnejših primerkih (pribl. med leti 1770—1780) je še poznobaročna; na poznej- ših urah so medeninaste aphke rokokojsko asimetrič- ne, na prelomu stoletja pa nastopajo na njegovih urah že izrazito klasicistični elementi. Ko je Anton Regali (Regally), urarski pomočnik pri Andreju Zupančiču leta 1801 zaprosil za dovolje- nje, da bi smel samostojno opravljati urarsko obrt, je naletel pri ljubljanskih urarjih na močan odpor. Oči- tali so mu namreč, da so njegove izjave o uku pri ljubljanskem mojstru Zupančiču netočne in prav ti ohranjeni podatki, ki jih bomo podali v naslednjem članku, ko bo govor o ljubljanskih urarjih iz 19. sto- letja, lepo osvetljujejo dogodke in spore, nastale med urarji v času ob zatonu cehovstva. V nekem dopisu iz začetka 19. stoletja je razvidno, da je bil Zupančič »predstojnik ceha obdelovalcev kovin«, iz drugega podatka pa bi lahko sklepali, da je svoje dedno obrt- no dovoljenje prodal svojemu pomočniku Regaliju." Slokar pravi v svoji zgodovini rokodelstva v Ljublja- ni, da urarji leta 1770 niso bili več včlanjeni v ključav- ničarskem cehu in omenja ceh izdelovalcev velikih in malih ur. V tem letu naj bi dobili potrjena cehovska pravila za izdelovalce malih ur, leta 1785 pa so urarji ponovno prosili za potrditev svojih pravi." V letu 1790 je neka ženevska tovarna poslala Ljub- ljanskemu magistratu spisek imen švicarskih proizva- jalcev, ki so po izredno nizkih cenah ponujali posa- KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 185 mezne precizno izdelane dele mehanizma. Na podlagi te ponudbe je pokrajinsko glavarstvo tri leta kasneje izdalo okrožnico, s katero je zvišalo uvozno carino za »spiralna in gonilna peresa, da bi tako podprli doma- čo obrt«.*' Urarji niso vedno podpisovali vseh svojih izdelkov, zato je prav verjetno, da je med številnimi nesignira- nimi urami v naši spomeniški dediščini marsikatero delo nastalo v obrtni delavnici na našem ozemlju. Če primerjamo ure s signaturami iz naših krajev, z lah- koto lahko ugotovimo, da ti izdelki nič ne zaostajajo za graškimi ah dunajskimi urami. Identifikacija ano- nimnega gradiva je zaradi stilne sorodnosti, podob- nosti v izdelavi ohišja in izbire okrasnih motivov zelo otežena in je za prepričljivo ugotovitev potrebna do- bra mera previdnosti. S tem pregledom urarske dejavnosti v Ljubljani v 18. stoletju, ki je v glavnem temeljil na arhivskih raz- iskavah in ohranjenem spomeniškem gradivu, smo lahko ugotovili, da so urarji razvijali svojo stroko skozi generacije v sorodstvenih povezavah. Gotovo je bila pri pregledovanju arhivalij zaradi težko čitljivih pisav prezrta marsikatera sorodstvena vez, ki bi nam še bolj osvetUla ženitne povezave med mojstrskimi vdovami in pomočniki ali pa sklenitev poročnih po- godb v zvezi z dotami urarskih hčera za pridobitev delavnic. Prehajanje obrtnega dovoljenja od očeta na sina in razen tega še strogi cehovski predpisi pri izde- lavi mojstrskega izdelka so zelo pripomogli h kvalitet- nemu razvoju v 18. stoletju še zelo spoštovane urar- ske obrti. OPOlVIBE 1. Vesna Bučič, Ljubljanski urarji v XVI. in XVII. stoletju. Kronika 30, št. 1, Ljubljana 1982, str. 12-22 (odslej: V. Bu- čič, 16. in 17. stol.). — 2. Vesna Bučič, Razvoj slovenskega urarstva. Kronika 12, št. 2, Ljubljana 1964, str. 110-120 (odslej: V. Bučič, Razvoj urarstva). — 3. Lukas Stolberg, Die steirischen Uhrmacher, Graz 1979 (odslej: L. Stolberg). — 4. Citati iz spora med Kriegerjemin Kerlerjem so natanč- no opisani v: V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 20. zato jih tukaj ne ponavljam. — 5. Natančen opis ure s fotografijo glej v: V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 21. — 6. Aukcijski katalog Dorotheum 9.-13. 4. 1926/478. — 7. Arhiv SR Slovenije (AS), Testamenta I, Lit. K, 1708, št. 69 (odslej: Testamenta). — 7a. Jürgen Abeler, Meister der Uhrmacher- kunst, Wuppertal 1977, str. 324 in 325.-8. L. Stolberg, št. 71, Str. 330. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Cod. XVII, 100, 1. 1719. — 9. Vladislav Fabjančič, Knjiga hiš, tipkopis, št. 381 (odslej: Fabjančič). — 10. Ura je iz Sadni- karjeve zbirke v kamniškem muzeju, inv. št. 2370, 0 = 4,5 cm. — 11. ZAL, Cod. XIII/140, f. 45'; Cod. XVII. 1724- -1745; Cod. 1/83, f. 140'; Cod. 1/90, f. 120; 1. 1751. — 12. L. Stolberg, str. 310. — 13. isti, str. 314-316, si. 269. — 14. ZAL, Cod. I, 1703, f. 47; Cod. 1/56, f. 85'. — 15. ZAL, Cod. XIII/I28, f. 61', pril. 8. — 16. ZAL, Cod. 1/57, f. 187'; Cod. 1/58, f. 174; Cod. I, 1713, f. 151. — 17. ZAL, Cod. 1/60, f. 24. — 18. ZAL, Cod. XVII/1709-1715. — 19. ZAL, Cod. XIII/131, 1714, f. 50', pril. 124; Cod. XIII/127, f. 41; Cod. XVII, 1711-1716. — 20. L. Stolberg, str. 319 in 505. — 21. ZAL, Cod. 1/65, f. 23; Cod. 1/66, f. 158. — 22. ZAL, Cod. 1/58, f. 55' f. 56; Cod XIIl/129, f. 42. — 23. L. Stolberg, str. 319 in 544. — 24. isti, str. 545. — 25. ZAL, Cod. I, 1724, f. 37', f. 38' in 1738, f. 60. — 26. ZAL, Cod. I, 1728, f. 25', f. 26'. —27. ZAL, Cod. I, 1734, f. II; Cod. I, 1741, f. 33. — 28. ZAL, Cod. I, 1723, f. 20; Cod. XIII/ /140, f. 45. — 29. V. Bučič, 16. in 17. stol., glej sliki urars- kih pečatnikov na str. 14 in 18. — 30. L. Stolberg, str. 331 in 515. - 31. ZAL, Cod. I, 1716, f. 62, f. 63'. - 32. ZAL, Cod. XIII/144, f. 46'. - 33. ZAL, Cod. XIII/133, f. 75', pril. 167. — 34. V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 19. — 35. S. Vilfan, Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Ljubljana 1958 str. 23 in 31. —36. V. Bučič, Razvoj urarstva, str. 114. — 37. ZAL, Grajska ura: Cod, XIII/142-1752, f, 64, pril. 174; Cod. XIII-I726, f. 61; Cod. XIIl/145-1728, pril. 308; Cod. XII/151-1734, f. 83, pril. 279; Cod. XlII/154-1737, f. 81, pril. 281'; Cod. XIII/156-1739, f. 82, pril. 390; Cod. XIII/162-1745, f. 85, pril. 407; Cod. XIII/163-I746, f. 84', pril. 409; Cod. XIII/166-1749, f. 85, pril. 446; Cod. XIII/ /170-1753, f. 158; Cod. 1/94-1755, f. 110; Rotovški uri: Cod. XIII/138-1721, f. 52'; Cod. XIII/172-1755, f. 130, pril. 501; Cod. XIlI/143-1726, f. 61, pril. 168; Cod XIII/ /144-1727, f. 76'; Cod. XIII/146-1729, f. 71; Cod. XIII/ /149-1732, f. 75, pril. 259; Cod. XIII/156-1739, f. 69'. — 38. ZAL, Cod. I, 1736, f. 78, 1737, f. 90, 1738, f. 81. —39. ZAL, Cod. XIII/160-1743, pril. 134. — 40. ZAL, Cod. XVII/97-132. — 41. Testamema I, Lit, H, 1759, št, 43, — 42. L. Stolberg, str. 516. - 43. ZAL, Cod. 1-1757, f. 27; Cod. XIII/174-1757, fol. 31'. — 44. ZAL, Grajska ura: Cod. 1-1765, f. 96, f. 533; Cod. XIII/184, f. 168, pril. 643; Cod. 1/107-1768, f. 347; Cod. XIII/189, f. 152'; Cod. XIII/I9, f. 144; Cod. XIII/192, f. 158; Rotovški uri: Cod. XIII/183, f. 128'; Cod. Xni/185, f. 173'; Cod. XIII/186, f. 168; Cod. XIII/187, f. 50'; Cod. XIIl/189, f. 148, f. 158'; Cod. I/I07, f. 335; Cod. XIII/I91, f. 146'; Cod. 1/107, f. 167. — 45. Testamenta I, Lit. H, 1802, štev. 83 in 1804, štev. 83. — 46. Nočne ure (Nachtlampenuhr) imajo na hrbtni strani ohišja preklopno deščico, na kateri je stala olj- na svetilka, ki je skozi izrezane številke premične številčnice kazala ure. Ura je last Narodnega muzeja v Ljubljani, inv. št. 14183. — 47. Tabernakljasta ura v črno politiranem ohi- šju. Last Loškega muzeja v Škofji Loki, s. n. — 48. Foto- grafija ure je v fototeki Narodnega muzeja. — 49. L. Stol- berg, str. 516. — 50. Stenska ura, na številčnici vgravirana signatura Hofmann Laybach, Narodni muzej, inv. št. 17214. — 51. ZAL, Cod. 1-1788, f. 65; Cod. 1/87, f. 65; Cod. XIII/177, f. 128', pril. 474; Cod. XIII/I78, f. 133; Cod. XIII/I79, f. 131, pril. 687 in 742; Cod. XIll/180, f. 131', pril. 728; Cod. XIIl/181, f. 130', pril. 797; Cod. XII1/I82, f. 128"; Cod. XIIl/183, f. 121', pril. 727; Cod. 1-1766, f. 329; Cod. XIII/184, f. 106, pril. 596. — 52. ZAL, Cod. 1/81, f. 45; Cod. 1/1744, f. 85. — 53. ZAL, Cod. 1/103, f. 85. — 54. L. Stolberg, str. 335. — 55. ZAL, Cod. I/91-f. 92, f. 140. — 56. ZAL, Cod. 1-1762, f. 158. — 57. ZAL, Cod. XIII/176, pril. 622. — 58. Fabjančič, št. 383. — 59. Testamenta 1, Lit. H, 1788, štev. 61. — 60. Po podatkih iz knjige F. Höfer, Alphabetische Namensaufstellung der Wiener Uhrmachermeister, Wien 1939, se podatki z dunajs- kim urarjem Josephom Haertlom ne ujemajo. —61. V. Bu- čič, Razvoj urarstva, str. 115. — 62. ZAL, Cod. 1-1740, f. 48' in 54. —63. ZAL, Cod 1/98, f. 158, f. 177.-64. ZAL, Cod 1-1769, f. 75; Cod. 1/107, f. 21. — 65. ZAL, Cod. 1- 1769, f. 74. — 66. ZAL, Cod. 1-1771, f. 281. — 67. ZAL, Cod. 1-1777, f. 327. — 68. ZAL, Cod. 1-107, f. 63. — 69. Mehanizem žepne ure je iz Sadnikarjeve zbirke v kamni- škem muzeju, štev. neg. v Narodnem muzeju 8373-111, 0 = 3,5 cm. — 70. Testamema I, Lit. M, 1806, št. 177. — 71. Fabjančič, št. 753. — 72. L. Stolberg, str. 522 in 545. — 73. 1861 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 ZAL, Cod. 1-1776, f. 69 in 99. — 74. ZAL, Cod. 1/115, f. 184; Cod. 1-1781, f. 372; Cod. 1-1782, f. 171; Cod. 1-1786, f. 255. — 75. Dr. Radmila Matejčič, Rijeka, kulturno-po- vjesni spomenici. — 76. ZAL, Cod. 1-1786. — 77. Ena ta- bernakljasta ura je v privatni posesti, druga v Narodnem muzeju, inv. št. 16719. — 78. Testementa I, Lit. W, 1789, štev. 133. — 79. Fabjančič, štev. 220. — 80. Zbornik za umetnostno zgodovino, IV, 1924, str. 197. — 81. L. Stol- berg, str. 542. — 82. ZAL, Cod. I/I07, f. 51. — 83. Čeprav seje dejavnost Ignacijevega sina Baltazarja Hofmana začela v zadnjem desetletju 18. stoletja, je večji del njegovega bo- gatega opusa pripisati prvim desetletjem 19. stoletja, zato tudi ni obravnavan v tem prispevku. — 84. V. Bučic, Raz- voj urarstva, str. 116. — 85. Ura v Narodnem muzeju ima inv. št. 17343, ura v Mestnem muzeju je s.n., ostale ure so v privatni posesti. — 86. V. Bučic, Razvoj urarstva, str. 117. — 87. Ivan Slokar, Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do 1860, ZAL, Razprave IV, 1977, str. 113. — 88. Isti, str. 116. STEKLARNI V ZAGORJU VLADO VALENČIČ Ko je bila leta 1928 opuščena steklarna v Zagorju, je na ozemlju nekdanje Kranjske za nekaj desetletij prenehala industrijska panoga, ki jo je v prvi polo- vici prejšnjega stoletja zastopalo več obratov. Ni bila sicer na Kranjskem tako razširjena kot na Spodnjem Štajerskem, kjer so bile zlasti ob Pohorju steklarne kar gosto nasejane, vendar so tudi na Kranjskem ime- le svoj pomen pri izkoriščanju našega gozdnega bo- gastva.' Steklarne so porabile velike količine kuriva, zato so mogle obratovati le na gozdnatih področjih, dokler ni bil najden način za izkoriščanje premoga v njihovih pečeh. V nekdanji avstrijskih monarhiji je leta 1794 steklarna sv. Neže v Libojah pri Celju kot prva uvedla v večjem obsegu uporabo premoga pri kurjenju peči.^ Pozneje so nastale nove steklarne tudi v bližini naših premogovnikov, najprej v Zagorju, sredi preteklega stoletja pa tudi v Kočevju in Hrast- niku. USTANOVITEV IN POSLOVANJE PRVE STEKLARNE Steklarstvo v Zagorju je ob svojem prenehanju imelo za seboj med steklarnami na slovenskem ozem- lju najdaljšo tradicijo, druga zagorska steklarna se je razvila v največje podjetje te stroke na nekdanjem Kranjskem. Prvo steklarno je v Zagorju ustanovila država z namenom, da bo izdelovala steklenice in drugo stekleno posodo za potrebe rudnika v Idriji, kjer je bila uvedena proizvodnja živosrebrnega preci- pitata in sublimata.' Gotovo je bilo Zagorje izbrano za postavitev steklarne zaradi tamkajšnjih ležišč pre- moga, ki si jih je tudi pridobila država. Vendar v za- četku ni bilo namena, da bi steklarna uporabljala le premog kot kurivo, kajti tedaj je bil način obratova- nja s premogom v steklarnah še premalo preizkušen in prva peč zagorske steklarne je bila zgrajena za kur- jenje z drvmi. Spisi, ki bi nam pojasnili vse okolnosti okrog usta- navljanja steklarne v Zagorju, v ljubljanskem držav- nem arhivu niso ohranjeni. Iz repertorija gubernijs- kega arhiva se vidi le, da se je gubernij pričel leta 1803 ukvarjati z vprašanjem postavitve steklarne v Zagor- ju za idrijsko proizvodnjo sublimata in precipitata. Arhivsko gradivo je ohranjeno v večjem obsegu prav- zaprav šele za razdobje od leta 1813 naprej, to je po avstrijski reokupaciji Ilirije, vsebuje pa tudi podatke o graditvi steklarne in njenem poslovanju v prvih le- tih. Na osnovi teh podatkov je mogoče opisati razvoj steklarne v prvem desetletju njenega obstoja. Steklarna je bila zgrajena leta 1804 ter so stroški znašali 20.643 gld. 2 kr. v papirnatem denarju, v na- slednjem letu pa so postavili še peč za izdelovanje ste- klenih plošč, ki je stala 5286 gld. 3 kr. Leta 1808 je bi- la postavljena druga topilna peč s stroški 2664 gld. 20 kr. Posebej so bili zgrajeni še skladišče za premog in steklene izdelke, kovaška delavnica in kovačnica žeb- Ijev, mizarska delavnica, peč za žganje opeke, lončar- ska delavnica in menda tudi apnenica. Leta 1805 so pričeli zidati veliko stanovanjsko hišo za delavstvo, zaradi vojne se je gradnja vlekla skozi tri leta in je bi- la končana šele leta 1808." Veliko število zgradb, pomožnih delavnic in obratov kaže, da je država ho- tela voditi zagorsko podjetje v večjem obsegu. Prva leta je steklarna uspešno obratovala, v letih 1805 do 1808 je tovarna precipitata in sublimata v Idriji kupila za 46.938 gld. 4 kr. steklenine; čisti prebi- tek zagorskega podjetja je leta 1808 znašal 8972 gld. 25 kr., bilo je torej za državo donosno in dvorna ko- mora ga je imela kot neobhodno potrebno za idrijsko tovarno. Steklarna je izdelovala steklenino tudi za za- sebni trg, kakovost njenih izdelkov je bila zadovolji- va. Leta 1805 je erar kupil v bližini Zagorja ležeče graščinsko posestvo Gamberk, ki naj bi izpopolnje- valo zagorske obrate. Posestvo naj bi dobavljalo ste- klarni in rudniku živila za delavstvo, ki je mezde pre- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1871 jemalo deloma v živilih, zlasti v žitu, dobavljalo bi jamski in stavbni les; slama, ki jo je dobivalo od podložnikov kot desetino, bi se uporabila za zavija- nje stekla.' Za časa francoskih vojn je obratovanje steklarne ' trpelo, tudi ko je bil sklenjen mir in je bila Ilirija priključena francoskemu cesarstvu, se steklarna v no- vih gospodarskih razmerah ni mogla več uspešno uve- ljaviti.' Lastnik zagorskih obratov je postal francoski red trikratnega zlatega runa, v katerega rokah je bil rudnik živega srebra v Idriji. Med francosko okupaci- jo je idrijska tovarna omejila izdelovanje preparatov, za katere je potrebovala steklenino, zato je zagorska steklarna izgubila svojega glavnega odjemalca. Pro- daja drugih steklenih izdelkov je zelo padla, domači trg je trpel na splošnem pomanjkanju denarja; tovar- ne rozolije, ki so prej kupovale steklenice, so omeje- vale proizvodnjo; zaradi kontinentalne blokade sta bili luki na Reki in v Trstu za izvoz zaprti, izvoz v Ita- lijo so ovirale visoke izvozne carine.' Francoska uprava je leta 1811 določila sledeče cene za šok: brušeno steklo 3 gld., belo navadno steklo 1 gld. 10 kr., čaše in steklenice, zelene in črne, 55 kr., steklene plošče 2 gld. 10 kr., baloni 1 gld. 55 kr. in steklenice za rozolijo 1 gld. 40 kr. Po trditvi uprave so bile te cene pod cenami sosednjih avstrijskih steklarn, zato je pričakovala naročil in obljubljala izboljšanje izdelkov v obliki in kakovosti.' Za ravnatelja tovarne je bil pod francosko upravo postavljen L. Wagner, po rodu Nemec iz nekdanje kneževine Nassau-Saarbrücken. Po nalogu uprave si je ogledal razne tuje steklarne in se seznanil z nači- nom uporabe premoga pri izdelovanju stekla. Ker je ena topilna peč postala neuporabna, so jo podrli in pričeli graditi novo po načrtih ravnatelja Wagnerja; ta peč je bila namenjena le za kurjavo s premogom. Dokončali so jo šele, ko so ilirske dežele zopet pri- padle Avstriji." Ob prevzemu v avstrijsko upravo avgusta 1813 je bila steklarna v težavnem položaju, ni imela ne denar- ja ne surovin in je morala prenehati z obratovanjem. Zaloga steklenih izdelkov je bila sicer znatna, njena vrednost je znašala skoraj 12.000 gld., ni pa bilo kup- cev, zato je ni bilo mogoče spraviti v denar. Med za- logo je bilo deloma blago starejše proizvodnje, ki je bilo težko vnovčljivo. Steklarna je ostajala delavstvu dolžna mezde, izplačevala jim je malenkost na račun, kolikor je pač dopuščal skromni izkupiček za proda- • Sok je količinska enota v trgovini s steklom, ki je služila za določanje cene. Teža in število kosov v šoku se je spreminjalo, merodajna je bila tudi kakovost izdelka. Obi- čajno je cena šoku določene vrste izdelkov ostala nespre- menjena, spreminjalo se je število kosov ali pa teža, če se je blago podražilo ali pocenilo. Prim. Glas und Glaswaaren, Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, VI. Jahrgang, II. Heft, Str. 77 in Stephan Keess, Darstellung des Fabriks- und Gewerbewesens im österreichische Keiserstaate. Zwei- ter Theil, Zweiter Band. Wien 1823, str. 839 si. no blago. Dolg mezd je znašal 3159 gld. 30 kr., poleg tega je zagorsko podjetje dolgovalo idrijskemu rudni- ku na investicijski glavnici 165.617 gld. v papirju, med francosko okupacijo se je zadolžilo še za na- daljnjih 9002 gld. 44 kr. V maju 1814 je šest steklar- jev prosilo, naj se jim prizna čakarina, ker že osmi mesec praznujejo. Ob ugasnitvi peči jim je bilo zago- tovljeno, da bo steklarna kmalu pričela obratovati. Ker se to ni zgodilo, so ostali brez dela in zaslužka, živijo v revščini in dolgovih in nimajo niti toliko sred- stev, da bi si šli drugam iskat delo. Poudarjali so, da zasebne steklarne navadno plačujejo svoje delavstvo, ki ga hočejo obdržati, tudi če začasno ugasnejo peč. Na to prošnjo je gubernij dovolil, da je steklarna iz- plačala dvema najpotrebnejšima steklarjema manjše podpore. Zaradi slabe zaposlitve steklarne in rudnika gubernij v Zagorju ni več nastavil ranocelnika, ko je bilo to mesto izpraznjeno. Prejšnji ranocelnik je imel 400 gld. letne plače, polovico je k plači prispevala bratovska skladnica, polovico steklarna. Odpusti so povzročili padec števila delavstva, zmanjšali so se tu- di prispevki bratovski skladnici, ki ni mogla plačevati več svojega deleža za ranocelnikovo plačo; ravno ta- ko tudi dohodki steklarne, ki niti svojih delavcev ni mogla več plačevati, niso dovoljevali tega izdatka. Tudi se pri malem številu delavstva ni splačalo vzdrževati posebnega ranocelnika. Gubernij je pripo- ročal steklarni, naj pospešuje prodajo izdelkov, naro- čil je tudi, naj blago odpremi v Ljubljano za prodajo. Temu naročilu steklarna ni mogla ugoditi, ker ni ime- la denarja za plačilo prevoznih stroškov, ter je prosi- la, naj se ji v ta namen dovoli predujem 4000 gld. Ra- čunski svetnik dvornega računovodstva Pavel Ber- necker, ki je pregledal finančno stanje steklarne in rudnika v Zagorju, je pričel na podlagi svojih ugoto- vitev dvomiti o bodočem uspehu podjetja. Nadaljnje obratovanje v rokah države je imel le za morebiten poizkus, steklarni pa bi bilo treba v tem primeru do- voliti predujem 6000 gld.; če ne bi bilo mogoče, je predlagal, naj se steklarna da v najem ali pa proda. Gubernij je gledal na bodočnost podjetja bolj optimi- stično; menil je, da bo idrijska tovarna sublimata in živosrebrnega precipitata zopet potrebovala večje množine steklenine, zato je bil za nadaljevanje pod- jetja.'" Steklarna je dobila navodila za poslovanje; za naj- nujnejše predujme delavcem, največ 5 do 6 gld. na mesec, in za uradnike je bilo dovoljenih 600 gld. V začetku julija 1814 je na pobudo dvorne komore, ki je na vsak način hotela ohraniti steklarno v državnih rokah zaradi Idrije, pričelo obratovanje v stari, že po- pravil potrebni peči, ker nova še ni bila dozidana. Na- črt proizvodnje je predvidel v glavnem izdelke, na- menjene za idrijsko tovarno. Od 3530 šokov celotne proizvodnje v tretjem četrtletju 1815 naj bi odpadlo 2000 šokov na steklene izdelke, ki jih je potrebovala Idrija, v ostalem bi bila proizvodnja omejena na okensko in navadno steklo ter na steklenice za rozoli- jo; brušenje stekla naj bi po nalogu dvorne komore odpadlo." 188 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Vendar so bila zaman vsa prizadevanja, da bi ste- klarna dosegla uspešno poslovanje. Zdi se, da ravna- telj Wagner, ki ga je leta 1813 idrijski višji rudarski urad hvalil kot sposobnega človeka, ni izpolnil priča- kovanj. Druga topilna peč, dograjena v februarju 1815 po Wagnerjevem načrtu, je bila v marcu že neu- porabna, ker so jo zakurili ne da bi se bila dovolj po- sušila. Wagner, ki je tri tedne zavlačeval poročilo o tej nezgodi, je tedaj izstopil iz službe, na njegovo me- sto je prišel Janez Schwarz. Tudi novi upravnik ni mogel doseči boljših uspehov. Treba je bilo obnavlja- ti pokvarjene peči, steklarna se je borila s pomanj- kanjem sredstev in je ostajala z delavskimi mezdami na dolgu. Zaloga pa kar ni šla v denar, čeprav so bile cene ponovno znižane in so znašale za šok belega ste- kla 1 gld., zelenega stekla 48 kr., stekla v ploščah 2 gld, za 1000 steklenic za rozolijo 16 gld. Del zaloge, ki za prodajo ni prišel več v poštev, so morali pretopiti. Sicer se je pojavil kupec, ki bi prevzel vso zalogo za- gorske steklarne, vendar je dvorna komora na pred- log gubernija ponudbo kot popolnoma nesprejemlji- vo zavrnila, pristala pa je na predlog, da se zaradi po- spešenega vnovčenja prodaja zagorske zaloge stekla poveri prodajnemu podjetju za ilirske rudarske proiz- vode, ki je bilo v Trstu. Proti koncu leta 1815 je ste- klarno zadela nova nezgoda, v premogovniku je iz- bruhnil požar in so prenehali kopati premog, steklar- na je ostala brez kuriva in je morala ustaviti obrato- vanje. Zopet so delavci prosili za podporo zaradi pri- silnega praznovanja, ki je trajalo sedem mesecev; pi- halcem stekla je bila dovoljena v višini 2 gld. na te- den. Sredi aprila je upravnik Schwarz z zadovoljst- vom poročal, da je nova peč že v obratu ter da so pos- kusi z njo dobri. Istočasno je prišlo poročilo iz Idrije, da je s tamkajšnjo zalogo steklenine potreba za eno leto krita, ustavili so izdelovanje take steklenine in se omejili na trgovsko blago. Upravnik Schwarz, ki je bil prej v steklarni le teh- nični obratovodja, administrativno in trgovsko pos- lovanje pa mu je bilo tuje, je uvidel, da se mu ne bo posrečilo postaviti podjetja na noge. Prosil je za od- pust iz državne službe ali za premestitev na drugo me- sto. Idrijski višji rudarski urad, kateremu je bilo za- gorsko podjetje neposredno podrejeno, je menil, da Schwarz ni pravi mož za vodstvo steklarne in je pri- poročal guberniju, naj se vprašanje uradništva čim- prej reši, ker se je sicer bati, da bodo podjetja v Za- gorju kmalu popolnoma propadla. Finančni rezuhati to bojazen v celoti potrjujejo, v letih 1814 in 1815 sta premogovnik in steklarna utrpela 12.094 gld. 33 kr. izgube. Želja, da se država podjetja znebi, je postala pri pristojnih oblasteh vedno močnejša. Že proti kon- cu leta 1815 je bila izvedena cenitev steklarne, rudni- ka in graščinskega posestva Gamberk z namenom, da se te nepremičnine prodajo na javni dražbi. Cenilcem steklarne in rudnika je bilo dano navodilo, naj cenijo tako, da cenilna vrednost ne bo odbijala kupcev. Ta- ko je prišlo do cenilne vrednosti 4443 gld. za premo- gokop, 4250 gld. za poslopja steklarne in 538 gld. 27 kr. za neko kmetijo, ki je bila s tem podjetjem združena. Vrednost poslopij je bila sicer dejansko vi- šja, vendar so cenilci upoštevali, da so za zasebnega podjetnika preobširna, da zahtevajo velike vzdrževal- ne stroške ter da bo le zmerna cena privabila kupca.'' Do dražbe nepremičnin pa ni tako kmalu prišlo. S 15. septembrom 1817 je bilo ustavljeno obratovanje steklarne, nato se je začela tiha likvidacija podjetja. Cene za zalogo steklenih izdelkov je bilo treba še ob- čutno znižati, da je našla kupca, stara zaloga slabših izdelkov je bila leta 1818 prodana najboljšemu po- nudniku Jožefu Pelicanu za 672 gld. 22 kr., kar je bi- lo več kot polovico pod nekdanjimi cenami. Težko je bilo prodati ostalo zalogo v Zagorju in Trstu, dvorna komora je znižala leta 1820 cene na polovico in je do- volila guberniju, da jih še nadalje zniža, če tudi polo- vične cene ne bi bile za kupce sprejemljive. Stroj za brušenje stekla je steklarna prodala upokojenemu brusilnemu mojstru Jožetu Gubetu za 60 gld. 10 kr. proti plačilu v mesečnih obrokih po 5 gld. in poroku, ki je dal kritje z vknjižbo. Končno je izdražil na dražbi 5. maja 1821 nekdanji upravnik Janez Schwarz — odpuščen je bil leta 1819 in mu je bila iz- plačana odpravnina v višini enoletne plače v znesku 600 gld. in vrednosti deputata v premogu v znesku 26 gld. — steklarno, premogokop in Uhlijevo kmetijo za 10.600. gld. Za material in orodje, cenjeno na 1981 gld. 25 kr. je Schwarz ponudil tretjino in še to v obro- kih, kar se je višjemu rudarskemu uradu v Idriji zdelo nesprejemljivo. Ker ni bilo drugega interesenta je na- zadnje tudi to kupil Schwarz za 1073 gld. 50 kr. in še od tega mu je bilo treba 381 gld kreditirati.'" Preskrba s kurivom in surovinami zaradi ugodne lege zagorske steklarne ni povzročala posebnih težav. Okoliški gozdovi so ji nudih dovolj lesa, dokler je ku- rila z drvmi, in premog, ki ga je pozneje uporabljala kot gorivo, je bil na kraju samem. Za premog v veli- kih kosih je steklarna leta 1815 plačevala premogoko- pu 2 1/2 krajcarja za stot (56 kg), v malih kosih po 2 krajcarja. Ta cena je bila verjetno ugodna, najemni- ku svoje kovačnice je steklarna zaračunavala po 4 kr. stot.'* Kremenjak je steklarna dobivala iz vasi Brezje v čemšeniški župniji; s podložniki gamberške grašči- ne, ki so na njih zemljiščih kopali kremenjak, je ime- la pogodbo, po kateri jim je plačevala pol krajcarja od stota, s prevozom do steklarne jo je stal 20 kr. Ker je bilo v tamkajšnji okolici več ležišč kremenjaka in so jih imeli za zelo bogata, tudi pri obratovanju z več pečmi bi zadostovala za stoletja, ga je steklarna pro- dajala bližnjim spodnještajerskim steklarnam. Tako je leta 1812 prodala steklarni v Ojstrici 300 stotov kremenjaka po 12 kr. za stot, leta 1814 pa je steklarna grofa Attemsa v Rogatcu prosila za dobavo 400 do 500 stotov kremenjaka, kolikor je znašala njena eno- letna potreba. Omenjala je, da so tamkajšnje steklar- ne že prej dobivale kremenjak iz Zagorja. Gubernij, ki je bil prvotno nasproten, je na ponovno prošnjo dovolil prodajo omenjene količine po običajni ceni 12 kr. za stot.'* Steklarne potrebujejo redno večje množine nezgorljive gline za peči in za lonce. Prvotno sojo v Zagorje dobivali iz Voitsberga, ravnatelj Wag- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 189 ner pa je pričel izkoriščati glino, ki so jo našli blizu Zagorja; mislil je, da bo ustrezala zahtevam steklar- ne. Poizkusi s to glino se niso obnesli, lonci so vzdržali le 7 do 8 tednov, iz boljše gline pa so trajali tri mesece in tudi več. Pozneje so glino dobivali iz Polskave; ko so leta 1815 obnavljali peč, so jo kupili štiri štrtinjake (po 10 avstrijskih veder, vedro vsebuje okrog 56 litrov), štrtinjak jih je stal 18 gld., cena za- gorski glini pa je znašala 3 do 4 gld.'' Letno je steklarna porabila okrog 300 stotov pepe- like. Leta 1807 je imela z gospostvom Ruperč vrh po- godbo, po kateri je z najetimi pepelarji v njenih goz- dovih za svoj račun dala pripravljati pepeliko. Pozne- je je kupovala pepeliko pri raznih prodajalcih, zaradi nejasnosti o svoji bodočnosti ji ni kazalo sklepati dol- goročnih pogodb. Dvorna komora je steklarni pripo- ročila, naj bi pričela uporabljati glavberjevo sol, ki so jo druge steklarne že uspešno preizkusile in je bila ce- nejša kot pepelika. Schwarz je napravil poizkus s to soljo in brez pepelike; z rezultatom je bil zadovoljen. Odsvetovala pa je dvorna komora uporabo sicilijan- ske sode, ki jo je hotela steklarna preizkusiti." Steklarna v Zagorju je imela dve toplini peči z os- mimi lonci v vsaki. Mogla je torej zaposlovati 16 ste- klarjev z istim številom pomočnikov in donašalcev ter nekaj steklobrusačev, topilcev in drugih pomožnih delavcev. Ker sta obe peči po letu 1813 delovali le red- ko istočasno, mnogokrat sta obe počivali, je bilo šte- vilo steklarskih delavcev gotovo nižje kot bi ustrezalo polni zmožnosti steklarne. To potrjujeta že omenjeni prošnji steklarjev za čakarino v času prisilnega praz- novanja, ki jih je podpisalo le majhno število delav- cev. Prvi steklarji so v Zagorje prišli iz šlezijske državne steklarne v Schlegemiihlu. Po avstrijski okupaciji Ili- rije je steklarna raje zaposlovala steklarje iz bližnjih spodnještajerskih steklarn, ki so bili cenejši. Mezde so steklarji prejemali po količini izdelkov, prvotno so znašale 22 kr. za šok brez razlike in 4 1/2 gld. za 1000 steklenic za rozolijo, pozneje so bile 18, 20, 24 in 26 kr. po posameznih vrstah izdelkov in 6 gld. za ro- zolijske steklenice. Ker so bile leta 1815 iste mezde v kovanem denarju kot leta 1805, ko so jih plačevali v papirnatem denarju, so se zdele dvorni komori previ- soke in je priporočala, naj se znižajo, ko bo pričela draginja popuščati. Za rezanje stekla je znašala mez- da 20 kr. od šoka, pomočniki so dobivali 15 kr." Po cesarjevi odločbi iz leta 1816 so bila pri podjetju štiri uradniška mesta, in sicer upravnik steklarne, skladiš- čnik, ki je bil obenem pisar, jamski nadzornik in ra- nocelnik. Letna plača upravnika je bila določena na 600 gld., pod francosko upravo imenovani ravnatelj Wagner je imel 1200 gld., pripadalo pa je upravniku tudi prosto stanovanje in vrt, dva orala travnika, 130 stotov premoga in provizija od prodanih izdelkov, ki je znašala 4 kr. od šoka belega stekla in steklenih plošč, 2 kr. od zelenega slekla in 1 kr. od idrijske ste- klenine. Skladiščnik in jamski nadzornik sta imela po 400 gld., ranocelnik pa 300 gld. letne plače s prostim stanovanjem in vrtom, poldrugim oralom travnika in 100 stotov premoga. Premogokop, ki je tedaj delal le za potrebe steklarne, ni zaposloval večjega števila ru- darjev, leta 1814, ko je bilo obratovanje zelo omeje- no, jih je bilo deset, verjetno je bilo število v času pol- ne zaposlitve višje.^° V Schwarzovih rokah je menda steklarna uspešnej- \ še delala kot v času, ko je bila državna last. Vendar je tudi Schwarz ostajal delavcem dolžan ter je z njimi dokaj slabo ravnal.^' Najbrž pa ni bil zadovoljen z doseženimi uspehi, kajti proti koncu tridesetih let je steklarno prodal za 36.000 gld. Viktorju Ruardu, od tega jo je po kratkem času kupil njegov tast Jožef Atzl. Leta 1843 so Jožef Atzl, grof Filip Spauer in dr. Alfonz Widmann ustanovili rudarsko združbo, ki je prevzela premogovnik in steklarno. Nova lastnica je obratovanje steklarne zaradi nedonosnosti ustavila ter jo preuredila v cinkarno.^^ Sodeč po vpisih v župnijskih krstnih, poročnih in mrliških knjigah po letu 1835, za prejšnja leta mi niso bila na razpolago, je steklarna delala v zelo skrčenem obsegu ter je bilo zaposlenih le malo število steklarjev. Od leta 1835 pa do leta 1843 izkazujejo matične knjige le 10 rojstev in 4 smrti v steklarskih družinah ter 4 poroke steklarjev. obnovitev steklarne Lastnica zagorskega premogovnika, rudarska združba ob Savi, ni za vedno opustila misli na steklar- no v Zagorju. Leta 1861 je postavila v Toplicah novo steklarno, pri kateri je izkoristila nekatere pridobitve tehničnega napredka v steklarski industriji. Obrati so bili postopoma povečani, leta 1880 je steklarna imela 3 s plinom kurjene peči za steklo, 2 pražilni peči, 4 temperne in 4 hladilne peči, brusilnica je imela tri brusilne mline z dvema vodnima kolesoma. V steklar- ni so izdelovali navadno, na pol brušeno in brušeno, zeleno in rjavo steklo; proizvodnja je znašala okrog 100.000 šokov letno. Leta 1880 je bilo iz zagorske ste- klarne odpremljenih 8050 q steklene robe, kar je najbrž ustrezalo tedanji enoletni množini proizvod- nje. V istem času so uvedli kurjavo z generatorskimi plini po Siemensovem načinu. Leta 1880 je Trboveljska premogokopna družba kupila zagorski premogovnik obenem s steklarno, to- pilnico cinka in topilnico svinca. Za steklarno je pri- čelo novo razdobje, bila je še povečana, v času največ- jega razmaha je obratovala s petimi pečmi, število za- poslenih je doseglo 300 oseb, proizvodnja je leta 1882 znašala 121.661 šokov raznega vzboklega stekla. To- da v tem obsegu je ostala steklarna le eno desetletje, v začetku tekočega stoletja so bile v obratu le še tri peči s tridesetimi lonci, za brušenje vzboklega stekla je bi- lo v steklarni 83 brusilnih strojev, leta 1902 je bilo za- poslenih 266 oseb.^' Ko je bila leta 1861 obnovljena zagorska steklarna, so bile obnovljene tudi naprave za pripravljanje kre- menjaka, ki so ga uporabljali za izdelovanje stekla. Kremenjak so kopali v Brezjah pri Cemšeniku in v Mošeniku pri Moravčah, od koder so ga vozili v Sto- 190 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Steklarna v Hrastniku (razglednica) pe, kjer so ga žgali v dveh žgalnih pečeh, nato so ga drobili in mleh v stopah, po katerih je kraj, kjer so stale, dobil svoje ime. Okrog leta 1885 so stope prene- hale obratovati, ker so pričeli kremenjak dobivati iz Dravograda, pozneje tudi s Saške in iz Dinjana v Istri. Kremenčev pesek s Saške je stal postavljen v ste- klarno 1 gld. za 100 kg, iz Istre pa 60 do 70 krajcar- jev; saški pesek so uporabljali za brušeno, istrski za navadno steklo.'* Trboveljska premogokopna družba ni skrbela, da bi obratne naprave v steklarni, ki so v nekaj desetlet- jih zastarele, izpopolnila v skladu z nadaljnjim tehni- čnim napredkom v tej industrijski panogi. Obrtno nadzorništvo je našlo steklarno v poškodovanem in zelo zapuščenem stanju. Z letom 1912 je Trboveljska premogokopna družba dala zagorsko steklarno v na- jem tvrdki Viljema Abela dediči, ki je imela tovarno stekla v Hrastniku.'* Steklarna se je po prvi svetovni vojni za nekaj let zopet živahnejše razmahnila, če- prav je bilo v obratu le dvoje peči za steklo, obratova- lo je še 14 hladilnih in 2 temperni peči. Obratne na- prave so ostale v dotedanjem stanju, ki je bilo teh- nično zelo zaostalo. Po najemni pogodbi 22. avgusta 1922 je znašala najemnina 360.000 kron, pozneje je bila določena na 2000 dolarjev, leta 1926 je bila zni- žana na 1800 dolarjev. Podjetje je delalo v vehkem obsegu za izvoz, blago je šlo tudi v Perzijo in Indijo. Vendar pa delniška družba Zedinjenih tovarn stekla, ki je prevzela steklarne nekdanje tvrdke Abel, z dose- ženimi uspehi ni bila zadovoljna. Ko je leta 1928 iz- bruhnila v zagorski steklarni stavka delavstva, jo je \ družba uporabila kot povod, da je obratovanje usta- vila in steklarno opustila. Verjetno je bila tudi zasta- relost naprav eden izmed vzrokov za opustitev obra- tovanja. Tvrdka Abel oziroma za njo Zedinjene to- varne stekla kot najemnik niso imele interesa na ob- novitvenih investicijah, lastnik steklarne. Trboveljska premogokopna družba, pa tudi ne, ker je imela druge možnosti za izkoriščanje premoga. Po ukinitvi ste- klarne so steklarji zapustili Zagorje ter se izselili v Hrastnik, Rogaško Slatino, Stražo pri Rogatcu in Pa- račin, kjer so dobili zaposlitev v tamkajšnjih steklar- nah iste družbe.'* Eno leto pred opustitvijo je steklar- na zaposlovala 220 oseb, od tega 165 delavcev in 55 delavk, toda le 90 moških delavcev je bilo stalnih." Steklarno v Toplicah so podrli, na njenem mestu je Trboveljska premogokopna družba zgradila separaci- jo, druga steklarska poslopja so bila uporabljena za potrebe rudniškega obrata. Kot pri drugih steklarnah na nekdanjem Kranjs- kem so bili tudi v Zagorju steklarji v začetku skoraj izključno tujci, le počasi so se Slovenci oprijemali te- ga poklica. Šele v devetdesetih letih prejšnjega stolet- ja je število steklarjev tohko naraslo, da so slovenski priimki v krstnih knjigah zagorske župnije med vpisi steklarjev presegli tretjino, ostali priimki so nemški, razen manjšega števila čeških. Po prvi svetovni vojni je delež slovenskih prümkov zagorskih steklarjev med vpisi v krstnih knjigah sicer narastel, vendar so tuji priimki še vedno prevladovali. Poročne knjige nam nudijo nekaj podatkov o rojstni in domovinski pripadnosti v Zagorju poroče- ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 191 nih steklarjev. Iz teh podatkov vidimo, da so steklarji prihajali v Zagorje v znatnem številu od opuščenih steklarn na Spodnjem Štajerskem. Posebno veliko zagorskih steklarjev je bilo rojenih v Ribnici na Po- horju, v Loki pri Žusmu, Trbovljah in Libojah, po nekaj steklarjev je prišlo še iz drugih krajev, kjer so bile svoje čase pohorske steklarne, kot Št. Lovrenca na Pohorju, Ruš in Rakovca ali pa iz steklarn v šmarskem okraju. Večje število steklarjev je bilo iz Kočevja, nekaj pa tudi iz kočevske Glažute. Za šest steklarjev je naveden Samobor kot kraj rojstva ali pa pristojnosti, kjer je bila v bližini steklarna v Osredku. Razmeroma majhno je število rojenih ali pristojnih v krajih, kjer so bile srednještajerske steklarne, ali v drugih avstrijskih deželah. Med priimki zagorskih steklarjev je mnogo takih, ki jih je mogoče zaslediti že prej pri drugih kranjskih steklarnah. To kaže deloma na isto poreklo v naših krajih zaposlenih steklarjev, deloma pa je posledica omenjenega preseljevanja steklarjev od ene steklarne do druge. Ponavljanje istih priimkov skozi desetletja pa dokazuje tudi, da so sinovi steklarjev ostali skozi pokolenja zvesti pokhcu svojih očetov. Tujim narod- nostim pripadajoči steklarji so navadno že v drugi ge- neraciji postali Slovenci, sklepanje zakonov s slovens- kimi domačinkami je pospeševalo asimilacijo. Pisava tujih priimkov je bila prilagojena v mnogih primerih naši izgovarjavi, tako da le več ali manj tuj zvok pri- imkov priča o tujem poreklu njihovih prednikov. OPOMBE Zagorsko steklarno v letih 1804—1817 je obravnavala Marija Verbič v Kroniki 1976, str. 28 si. — 1. Carl Hiltl Das Bachergebirge. Klagenfurt 1893, str. 157 si. — Ing Drago Korent, Pohorske glažute in njihov vpliv na goz dove. Gozdarski vestnik X/1952, str. 242 si. — Dr. Via do Valenčič, Vloga steklarn pri izkoriščanju gozdov na nekdanjem Kranjskem. Gozdarski vestnik XI/1953, št 6—7, str. 185 si., Steklarni na Notranjskem, Kronika 1955 str. 87 si. in Še nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika 1957 str. 61 str. — 2. Dr. Ivan Slokar, Geschichte der österreichi- schen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Franz I. Wien 1914, str. 513.-3. Slokar n.o.m., str. 539. — 4. AS (Arhiv SR Slovenije), Gubernijski arhiv 1815, str. 3313 ad 2578. — 5. AS, Gub. arhiv 1814, št. 3001 in 7959. — 6. Pivec-Stele omenja v La vie économique de provinces illy- riennes, str. 78, da je bila steklarna leta 1811 povečana in je imela 300 delavcev, gradivo gubernijskega arhiva pa tega ne potrjuje, temveč daje o razvoju steklarne prav obratno sli- ko. —7. AS, Gub. arhiv 1813, št. 2203 ad 628. —8. Supple- ment au Telegraph officici du 6 juillet 1811. — 9. AS, Gub. arhiv 1814, št. 3001. — 10. AS, Gub. arhiv 1813, št. 628; 1814 str. 6719, 8702, 10.654; 1814 str. 369, 1785. — 11. AS, Gub. arhiv 1815, ad 204 št. 4297 in 6443. — 12. AS, Gub. arhiv 1815, št. 204/5872, 5874, 6441, 10.319, 12.320; 1816 št. 86, 3173/8961, 1313/2989, 4258. — 13. AS, Gub. arhiv 1816, št. 1555; 1831/32 fase. 15, ref. 143. — 14. AS, Gub. arhiv 1819/20 fase. 62 reg. St. 4, 15, 22, 23; 1821/22 fase. 62, ref. 1 i;i 3. — 15. AS, Gub. arhiv 1814 št. 8703, 14.295, 12.014, 15.561; 1815 št. 204/4830. — 16. AS, Gub. arhiv 1816 št. 4382 in 6095; 1814 št. 3001, 6556/6982, 7709. — 17. AS, Gub. arhiv 1814 št. 6556; 1815 št. 204/6641, 5082. — 18. AS, Gub. arhiv 1815 št. 6693/8102, 9180, 12.704; 1816 št. 85/320, 1192, 3237, 6164. — 19. AS, Gub. arhiv 1814, št. ! 12.016; 1815 št. 204/3780; 1816 št. 85/14.063. — 20. AS, i Gub. arhiv 1816 št. 2073 št. 2073/5608; 1814 št. 3001. — 21. ; Andrej Mihelčič, Pregled zgodovine v zagorski dolini. Za- gorski zvonovi, verski list za zagorsko župnijo 1938, str. 102 si. — 22. I. Hribovšek, Zgodovina premogovnika Zagorje s pripadajočo steklarno, cinkarno in svinčarno. Rokopis mi je pisec ljubeznivo dal na uporabo. Prim, tudi šematizem ljubljanskega gubernija ter Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, str. 430. — 23. Hribovšek, n.o.m. — Er- gebnisse der gewerbhchen Betriebszählung vom 3. Juni 1902, Oesterreichische Statistik LXXV. Band, 6. Heft. — 24. Hribovšek, n.o.m. — 25. Compass, Finanzielles Jahr- buch 1908, Str. 180 sl.; 1920 str. 255; 1926 str. 397. — Be- richt der Gewerbeinspektoren über ihre Amtstätigkeit 1915, Str. 184. — 26. Pogodbe v arhivu hrastniške steklarne in in- formacije bivših uradnikov zagorske steklarne. Po informa- cijah nekdanjih uradnikov Trboveljske premogokopne družbe in zagorske steklarne arhivi iz poslovanja steklarne za zadnjo dobo njenega obstoja niso ohranjeni; zato manj- ka gradivo, ki bi moglo sliko o tem podjetju izpopolniti. — 27 AS, Arhiv zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase. 331, 2. 192 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 TRŽAŠKI IN LJUBLJANSKI NAJDENČKl V KUMLJANSKIH HRIBIH BORIS GOLEČ V pričujočem sestavku o tržaških in ljubljanskih najdenčkih, rejencih v vaseh in zaselkih pod Kumom, sem poskušal osvetliti pritok, rejniško dobo ter na- daljnjo življenjsko pot tega nemalokrat marginalnega dela podeželskega prebivalstva. Število otrok iz trža- j ške in ljubljanske najdenske ustanove je predstavljalo v obmejnih kranjskih župnijah na področju Posav- ! skega hribovja nasploh precejšen delež celotne popu-"! lacije, na štajerski strani pa tega pojava niso poznah. V sestavku sem se omejil na župnijo Št. Jurij pod Ku- mom, danes imenovano Šentjurij-Podkum, in sicer zlasti zaradi množine ohranjenega arhivskega gradiva v tamkajšnjem župnijskem uradu pa tudi zaradi rela-, tivne majhnosti župnije, kar mi je olajšalo pregled | nad gibanjem prebivalstva. 5 POJEM NAJDENČKA Jožefinska doba je s povečano skrbjo za socialno varstvo prinesla poleg novih deželnih bolnišnic, po- rodnišnic in ubožnic tudi moderno organizacijo naj- denišnic. Njihov namen je bil sprejemati zapuščene in najdene otroke, ter jih oddajati v plačano rejo na podeželje. Ljubljana je dobila najdenišnico z majhno porodnišnico leta 1788, v isti čas pa sodi tudi ustano- vitev najdenišnice v Trstu.' Izraz najdenček za odda- ne sirote sicer ni najustreznejši, saj je bilo število naj- denih otrok med njimi zanemarljivo majhno, vendar gre za uradni naziv, ki je bil edini v rabi ves čas obsto- ja obeh najdenišnic (Triester = oziroma Laibacher ¦ Findhng, redkeje Findelkind) in se je kot tak uveljavil tudi med ljudstvom. Deloma sem posegel tudi po arhivskem gradivu ljubljanske najdenišnice, ne pa tudi po arhivalijah so- rodne tržaške ustanove, saj bi tovrstno delo že prese- galo namen sestavka. Fond sirotinske in najdenske ustanove v Ljubljani, ki ga hrani Arhiv SR Slovenije, zajema sicer vse sprejemne knjige od leta 1788 do 1899 (najdenišnico so ukinili že leta 1871), a so podat- ki v njih zelo skromni.' Popolnejšo sliko o izvoru otrok imamo le za obdobje štirinajstih let od 1820 do 1834.' V tem času je bilo v sprejemališče oddanih 1740 otrok, od tega 1574 aH 90,46% naravnost iz po- rodnišnice, ki je bila z najdenišnico združena v isti ustanovi, le 166 ah 9,54% pa je prišlo od drugod. Ve- čji del slednjih seje rodilo v ljubljanskih mestnih žup- nijah. Pravih najdenčkov je bilo samo 36 ah 2,07%, od teh natanko polovica iz Ljubljane in polovica s podeželja. Domala vsi v porodnišnici rojeni otroci so bili nezakonski, njihove matere pa služkinje, ki so se med otrokom in službo odločile za slednjo. Med materami, ki so rodile v Ljubljani zunaj porodnišni- ce, so bila neporočena mestna dekleta, zapornice z ljubljanskega gradu, igralke, vdove pa tudi revnejše poročene predmestne ženske in oficirske žene. Po- dobno so bile matere otrok s podeželja naporočene kmečke hčere in vdove, ki so hotele prikriti sramoto. Od 36 pravih najdenčkov iz obdobja 1820 do 1834 so se mestni najkasneje v nekaj dneh znašli v najdeni- šnici, za tiste s podeželja pa je značilno, da so prišh v sprejemališče šele po nekaj tednih, mesecih ali celo po več kot letu dni. Del ljubljanskih je bil krščen šele po oddaji v najdenišnico, sicer pa vsi v župnijah, kjer so jih našh. Nenavadnih ali zaničljivih krstnih imen ni med njimi, saj so dobivali krščenci le običajna imena svetnikov, ki so godovah v dneh okoli krsta. Drugače pa je s priimki, katerih razlago je duhovnik v nekaj primerih še posebej zabeležil. Tako je več priimkov nastalo po kraju najdbe. Otroci, ki so jih našh pred vhodnimi vrati cerkva ah najdenišnice, so se pogosto imenovah Portner, priimek Bukovic izhaja iz vasi Bu- kovica pri Ilirski Bistrici, Ahenmarktler je nastal po ljubljanskem Starem trgu, Drešar je dobil priimek po skednju (Dreschboden), Heu verjetno po senu, nale- timo pa še na zanimiva priimka Fenster (okno) in Dragmansfund (Fund = najdba). Nekateri najdenčki so dobili ob krstu priimke, ki niso nič drugega kot osebna imena: Marcellus, Dionizija, Mihael, Zahari- ja, Ambrož, Jakob, Ahac ali Martin. Neredka pa sta bila tudi značilna najdenska priimka Zavržen in Pod- vržen." Postopek za oddajo otroka je bil preprost. Uprava najdenišnice je materi izročila potrdilo, s katerim je lahko dobila otroka iz reje v lastno brezplačno oskr- bo, najdenišnici pa je morala plačati vsaj najnižjo predpisano takso. Ker večina mater tega ni zmogla, je najdenišnica izterjala oskrbnino za otroka od mestne občine oziroma okraja, kamor je bila otrokova mati pristojna. Okrajna gosposka, na katere področju so našli najdenčka, je bila dolžna plačati takso tudi za tega. Desetletja je znašala najnižja predpisana vsota za vdrževanje otroka 24 goldinarjev, dogajalo pa se je, da so matere ali druge osebe izročile upravi najde- nišnice tudi 50, 100 ali več goldinarjev. Najdenišnica je potem kot sprejemahšče prehodne- ga značaja v najkrajšem času, nemalokrat še isti ali naslednji dan, izročila otroka skupaj z rejniško po- godbo stranki, ki seje oglasila v ustanovi. Oskrba za- puščenega otroka se je podeželskemu človeku splača- la še zlasti zato, ker je imel s tem zagotovljen dodatni redni vir dohodka. Oskrbnino so rednikom, pravilo- ma zakoncema, posredovali župnijski uradi, ki so si- cer hranili tudi rejniške pogodbe in urejali vse zadeve ob vrnitvi otroka svojcem ali predaji drugim redni- kom. Ko je rejenec dopolnil osmo leto starosti, so ob- veznosti najdenišnice do rednikov prenehale, otrok pa je bil dotedanjim rednikom prepuščen v nadaljnjo brezplačno oskrbo. Primeri, ko so redniki še pred iz- tekom rejniške dobe izročili otroka spet najdenišnici. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1931 so bili redki. Še največkrat se je zgodilo, da je morala najdenišnica preskrbeti druge rednike zaradi smrti enega ali obeh rednikov. Koliko tržaških in ljubljanskih najdenčkov je bilo v več kot stoletje trajajočem obdobju v reji na sloven- skem podeželju, bi bilo moč ugotoviti le z načrtnim pregledom ohranjenega gradiva obeh najdenišnic. Število ljubljanskih najdenčkov znaša vsaj 10.000,' še znatno več pa je bilo tržaških. Naj kot primer nave- dem število v reji umrlih otrok v obdobju od 1820 do 1834, iz katerega so nam edino na voljo tovrstni po- datki. Skupno je v teh štirinajstih letih umrlo na Kranjskem 3367 rejencev, od tega 779 ali 23,13% Ljubljančanov in 2588 ali 76,87 % Tržačanov.« REJENCI V ŠT. JURIJU POD KUMOM Raztresena vas Št. Jurij pod Kumom, po zadnji vojni imenovana Podkum, se s svojimi zaselki in sa- motnimi kmetijami razteza na razgibanem površju pod mogočnim Kumom (1219 m) več kot štiri kilome- tre daleč, njeno središče pa je na visokem hrbtu okoli župnijske cerkve sv. Jurija (770 m). Odtod se proti se- veru spušča svet po dolini potoka Šklendrovca k Savi in proti jugu do prečne doline Sopote, ki doseže Savo niže pri Radečah. Pokrajino pokrivajo predvsem goz- dovi, prebivalci pa so danes ob domači kmečki dejav- nosti vse bolj vezani tudi na zagorski premogovnik in industrijo.' Kraj je pod svetniškim imenom prvič omenjen sku- paj s sosednjima vasema Borovak in Rtiče okoli leta 1400, leta 1406 se prvič omenja bližnji Osredek, 1444 Mah Kum in 1448 še Rodež.' Cerkveno je spadalo to področje do jožefinske dobe pod pražupnijo na Svib- nem, leta 1786 se je od nje odcepila šentjurijska loka- lija, leta 1806 pa je postala samostojna župnija. Nje- ne meje so se pozneje še za kratko dobo razširile, ko je bila župniji v letih 1828 do 1837 priključena lokali- ja v Konjšici, vendar se je že po devetih letih spet osa- mosvojila kot šentjurijska ekspozitura z lastnim du- hovnikom.' Tako so ostala v župniji Št. Jurij v celoti naselja Borovak, Gorenja vas, Klenovik, Mali Kum, Rtiče in Št. Jurij ter večji del naselja Brinje. Ob kon- cu dotoka tržaških in ljubljanskih najdenčkov leta 1860 je štela župnija v sedmih naseljih skupno 166 hiš in približno 1200 župljanov." Kljub obsežnemu gradivu o gibanju prebivalstva v šentjurijskem župnijskem arhivu podatki o rejencih iz najdenišnic niso popolni. To velja še zlasti za deset- letja do začetka tridesetih let 19. stoletja, ko imamo na voljo zgolj krstne, poročne in mrliške matične knjige, ki jih je šentjurijska lokalija začela voditi leta 1787. Podatki v maticah pa so bih pred letom 1835, ko začnejo duhovnije pisati dvojnike, sila skromni, pogosto omejeni zgolj na imena ljudi.Ker iz tega časa ni nikakršnih popisov župljanov in najdenčkov, je podatke o slednjih moč črpati le iz poročnih in mrHških matičnih knjig, kolikor so se rejenci v župniji poročali oziroma umirali. Zaradi že navede-,^ nih pomanjkljivosti vpisov je najdenčke le stežka iz- slediti v mrliških maticah, nekoliko laže pa v poroč- nih, kjer so vselej vpisani brez podatkov o starših. Zgolj tujerodna ali za Kumljance nenavadna imena in priimki še zdaleč niso dovolj, da bi mogli nekomu pri- pisati najdeniško poreklo. Pregledne in razmeroma točne podatke o prebivalstvu najdemo šele v mlajših knjigah »status animarum«, ki jih je v župnijskem ar- hivu sedem, zajemajo pa čas od 1833 do poznih šest- desetih let 20. stoletja. Gre za zapisnike duš 1833— —1841, 1842—1855, 1855—1861, 1862—1871 in od 1891 dalje ter za dva vzporedna popisa župljanov, od katerih je starejši nastal med letoma 1833 in 1834, mlajši pa v vojaške namene leta 1840. Še posebej po- memben je Protokol o najdenčkih, sestavljen iz dveh ločenih popisov v eni knjigi. Prvi je seznam v župnijo prispelih najdenčkov v letih 1831 do 1836, drugi pa status animarum za najdenčke iz leta 1861.^^ Poleg obeh popisov sta v Protokolu še regesta dveh guber- nijskih odlokov, med dopisi pa nekaj poročil, ki os- vetljujejo ravnanje z najdenčki. Medtem ko lahko s preverjanjem po različnih statusih z gotovostjo ugo- tovimo število rejencev, rojenih od leta 1831 dalje, so podatki o starejših najdenčkih tudi v prvih statusih nepopolni. Prenekateri se namreč skriva za nazivom hlapec, dekla ali rejenec, ki so bili v rabi tudi za do- mačine, redkih tedaj že poročenih najdenčkov pa sploh ni moč odkriti, če nista posebej navedena kot kraj rojstva Trst ali Ljubljana. Pritok najdenčkov V desetletjih, iz katerih nimamo natančnih podat- kov, tudi število šentjurijskih najdenčkov-rejencev še zdaleč ni bilo tolikšno kot pozneje. Njihov dotok v te kraje je bil le sporadičen. Tako so iz časa pred letom 1810 znani samo trije najdenčki, dva tržaška in en ljubljanski, a še zanje ni moč trditi, da so bili vzgojeni na obravnavanem področju. Kateri od njih je prav lahko prišel v župnijo že kot odrasel, saj nam njihove podatke dajejo šele mnogo mlajši zapisniki duš in matične knjige. Prva znana Tržačana v teh krajih sta sploh osamljena primera, poznamo pa ju bolj po naključju, ker sta dočakala razmeroma visoko sta- rost. Starejši Janez Ilovar, rojen leta 1777, je bil v tri- desetih letih 19. stoletja hlapec pri Odlazku v Magov- niku, se na stara leta oženil z njegovo vdovo in umrl pri sedemdesetih leta 1847. Osem let mlajši, leta 1785 rojeni Martin Kavšek, pa je živel z družino kot gostač v Št. Juriju in se je tja bržkone od nekod priselil. Umrl je leta 1864, ko mu je bilo 79 let. Vsaj po imenu bi utegnila biti najdenčka tudi šentjurijski mežnar Franc Lichteneger in gostač Mihael Tori, oba rojena leta 1781, vendar je iz poročne matice razvidno, daje bil vsaj slednji sin poročenih staršev iz sosednje po- Išpniške župnije. Med drugim in tretjim ugotovljenim najdenčkom pa zija skoraj dvajsetletna starostna raz- lika. Ljubljančan Jožef Mesner, ki je umrl pri 56-ih letih leta 1860 kot hlapec, se je namreč rodil šele leta ; 194 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1804. Število ugotovljenih najdenčkov, rojenih v letih I 1811—1820 znaša osem, od tega je sedem tržaških in en ljubljanski, v desetletju 1821—1830 pa jih je prišlo ' v župnijo vsaj 37, in sicer 24 Tržačanov, 12 Ljublja- i nčanov in najdenček neznanega izvora. | Dotok v naslednjih treh desetletjih osvetljujejo ' pregledni in zanesljivejši podatki iz ohranjenih statu- | sov. Prvi val množičnega pritoka otrok je bilo deset- i letje 1831—1840, v štiridesetih letih beležimo skoraj I popoln zastoj, drugi val priseljevanja sledi v desetlet- \ ju 1851—1860, s tem pa je dotok razen treh izjem tu- ; di povsem končan. Vse nadaljnje ugotovitve se bodo \ nanašale na populacijo najdenčkov iz obdobja ; 1831—1860. Naslednja preglednica prikazuje število otrok, razmerje med spoloma ter ljubljanskimi in tržaškimi najdenčki. Število dečkov in deklic je v skupnem seštevku do- kaj izenačeno, saj je razlika le 14 aH 3,98% od skup- nega števila v korist deklic. Pri izbiri spola so se Kumljanci v desetletju 1831—1840 pogosteje odločili za fanta, naslednje desetletje zaradi izredno manjhe- ga števila otrok ne more služiti za primerjavo, v deset- letju 1851—1860 pa so iz najdenišnic pripeljali več de- klet. Odločitev o spolu rejenca je bila prepuščena krušnim staršem in ti so se odločili glede na želje in potrebe domače hiše. Bolj kot razmerje med spoloma pride do izraza raz- merje med tržaškimi in ljubljanskimi najdenčki. Slednji so v skupnem številu v veliki manjšini, saj jih je le dobra četrtina ah 27,56%. Še bolj pa preseneča dejstvo, da jih je od skupno 97 prišlo v župnijo kar 80 v tridesetih letih, v naslednjih dveh desetletjih pa le 17. Ker je po razpoložljivih podatkih tudi v desetletju 1821—1830 število Ljubljančanov za polovico manjše od števila Tržačanov, pomeni znatno povečan dotok ljubljanskih najdenčkov v tridesetih letih le vmesni porast. Kje so torej vzroki kratkotrajnega občutno povečanega pritoka iz ljubljanske najdenišnice ter njegovega še bolj nenavadnega padca? V sami ljub- ljanski najdenišnici v tem času ne beležijo nikakršnih nihanj pri sprejemu otrok, pa tudi v naslednjih deset- letjih število sirot ne upada, temveč vseskozi rahlo na- rašča." Znatno večje število Tržačanov v šentjurijski župniji izhaja iz že omenjenega dejstva, da je bila tržaška najdenska ustanova precej večja od ljubljans- ke, potrebno pa bi bilo še ugotoviti, ali ni v štiridese- tih in petdesetih letih rednikom nemara izplačevala višje oskrbovalnine kot ljubljanska. Eden od vzrokov za tolikšno nesorazmerje je vsekakor ta, da so Kum- ljanci pogosto odhajali prodajat maslo in druge izdel- ke v Trst in ne v Ljubljano, ki jim je bila sicer mnogo bhže.'" Del odgovora, zakaj seje število Ljubljanča- nov v tridesetih letih povečalo, pa najdemo v regestih dveh gubernijskih odlokov, ki ju je šentjurijski žup- nik zapisal v Protokol o najdenčkih. Njuna vsebina je naslednja:'* »Da bi preprečili širjenje venerične bolezni po trža- ških najdenčkih med kmečkim prebivalstvom, Je bilo dne 16. Junija 1825 v soglasju z visokim c. kr. Guber- nijem v Trstu med drugim ukazano, da morajo poslej rednice same priti v Trst po najdenčka in da otroci v nobenem primeru ne bodo več zaupani t. im. prena- šalkam najdenčkov (Findelträgerinnen).« Zaradi pre- vehkega števila neoddanih otrok je bila odredba 6. marca 1835 po skoraj desetih letih preklicana. Doga- jalo se je namreč, da so duhovniki prestrogo razlagali njeno vsebino in tudi tistim potencialnim rednikom, ki so bih primerni za prevzem otroka, niso hoteli na- pisati potrebnega dovoljenja. Zato so po novem spet mogle dvigniti najdenčka tudi prenašalke, vendar so morale dobiti od krajevnega duhovnika in okrajne gosposke spričevalo o nravnosti, zanesljivosti in spo- sobnosti za takšno opravilo. Rednicam ni bilo dovol- jeno izbrati otroka po kakšnem posebnem nagnjenju, lahko pa so izbirale med spoloma. Tako kot prenašal- ke najdenčkov so morale tudi same imeti spričevalo o moralnosti in premoženjskih razmerah. Odredba še svetuje duhovnikom in okrajnim gosposkam, naj pri izdaji spričevala ne bo edino merilo premoženjsko stanje. Skoraj desetletno obdobje prestrogih pogojev za prevzem tržaških najdenčkov se jasno zrcali v struk- turi šentjurijskih rejencev, rojenih v letih 1825 do 1835. V drugi polovici dvajsetih let je tako prišlo v župnijo le 7 otrok (v prvi vsaj 30), od teh dva Tržača- na, dva neznanega porekla s slovenskim priimkom in trije Ljubljančani. V prvi polovici tridesetih let, ko se začne prvi množični val najdenčkov, pa je bilo od skupno 143 otrok število Tržačanov in Ljubljančanov domala izenačeno. Prvih je prišlo 73, drugih pa 70, kar je presenetljivo vehko. Že v drugi polovici tridese- tih let, ko so bili pogoji za prevzem Tržačanov spet zmernejši, po številu znatno prednjačijo tržaški naj- denčki. Poleg dveh otrok neznanega izvora je prišlo na področje Št. Jurija 51 Tržačanov in samo 10 Ljub- ljančanov. Množičnemu dotoku najdenčkov v desetletju 1831—1840 je sledil desetleten premor, ki ga razla- gam s prenasičenostjo prebivalstva. Drugi manjši pri- sehtveni val je sledil še v letih 1851—1860, nato pa se je dotok otrok ustavil. Iz šestdesetih let poznamo le dva ljubljanska najdenčka, od katerih je bil prvi spre- jet v rejo iz Radeč, drugi pa je že po dveh mesecih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 195 življenja umrl. Osamljen primer najdenčka je še leta 1874 rojena Tržačanka, ki je služila v Št. Juriju kot dekla in po vsej verjetnosti ni odrasla v teh krajih. Skupno število ugotovljenih najdenčkov, ki so kdaj koli živeli na področju šentjurijske župnije, zna- ša vsaj 403. Od teh se jih je 352 rodilo v obdobju 1831 do 1860, za katero imamo zanesljive podatke. Pri- merjava med številom domačih novorojencev in v re- jo sprejetih otrok nam pove, da je bil v obravnavanih treh desetletjih domala vsak četrti šentjurijski otrok prinesen iz najdenišnice. Žal se ne med gradivom ljubljanske najdenišnice ne v šentjurijskem župnijskem arhivu ni ohranila niti ena sama rejniška pogodba med upravo najdenišnice in redniki. Pogodb niso obdržah redniki sami, temveč so jih izročih župnijskemu uradu, ki jih je, kot kaže, skrbno čuval ne le do otrokovega osmega leta staro- sti, temveč še desetletja. Tako je denimo v najstarej- šem zapisniku duš iz leta 1833 pri tedaj že 56-letnem hlapcu Janezu Ilovarju zapisano, da se je njegova po- godba izgubila. Sicer pa je bilo vse, kar so redniki in duhovnik po uradni poti izvedeli o najdenčku, le nje- govo ime ter dan rojstva in krsta. Vsi otroci so veljali za najdenčke, najsi so to v resnici bili ah ne. Kot taki so vselej brez podatkov o pravih starših vpisani tudi v poročnih in mrliških knjigah. Izvor in imena rejencev Ker je najdenček obdržal materin priimek, ki ga je dobil pri krstu, lahko z dokajšnjo mero zanesljivosti ugotavljamo narodnostno pripadnost matere. Trža- ški najdenčki so imeli večinoma italijanske prümke, ljubljanski slovenske, z leti pa je vse bolj naraščalo tudi število slovenskih priimkov med Tržačani. Iz tržaške najdenišnice so prihajah tudi otroci s furlans- kimi, nemškimi, poljskimi in hrvaškimi priimki, med ljubljanskimi najdenčki pa najdemo nekaj nemških in hrvaških priimkov ter še več italijanskih, kot so Tori, Calcina, Albioni, Entor, Montanari in drugi. Vsaj nekateri Ljubljančani so bih že druga generacija oddanih otrok, namreč otroci tržaških najdenk. Šent- jurijski župniki so imena in priimke sprva zapisovali v izvirni obliki, jih nato prilagajah nemški in konec 19. stoletja vse bolj slovenski izgovorjavi in pisavi. V de- vetdesetih letih tudi v matičnih knjigah zamenjuje oz- naki Triester Findhng in tržaški najdenček ljudsko poimenovanje »Iriašk« oziroma »tržaška« Ljud- je'* so namreč tedaj že odraslim najdenčkom pra- vih »tršk« in »trška«, o ljubljanskih najdenčkih, ki jih je bilo zelo malo, pa niti niso kaj dosti vedeli. Z neslovenskimi priimki si niso posebej belili glave in so:| najdenčka poznali bolj po imenu. Če je že kdo vpra- šal, zakaj ima nekdo nenavaden priimek, je bil odgo- vor preprost: »Ker je tršk.« Koliko je bilo med šentjurijskimi rejenci pravih najdenčkov, zaradi pomanjkanja virov tudi ob načrt- nem pregledu gradiva obeh najdenišnic, ne bi mogli ugotoviti. Na nekatere najdenčke je moč sklepati po nenavadnih imenih, kot sta jih nosila Tržačana Brigi- da Belladona in še zlasti Alexander Macedone (!). Naj navedem še dva po naključju odkrita primera pravih najdenčkov. Prvi je Filip Altenmarktler, vpi- san v sprejemni knjigi ljubljanske najdenišnice za otroke, rojene v letih 1820—1834 zunaj najdenišnice- porodnišnice. Našh so ga 25. maja 1834 odloženega v lopi pri hiši št. 128 na ljubljanskem Starem trgu. Krstitelj mu je dal naslednji dan pri krstu ime Fihp, ker je bilo ravno na Filipovo, in priimek Altenmarkt- ler po kraju najdbe Starem trgu. 27. maja so otroka sprejeli v najdenišnico in še isti dan se je znašel v reji v Št. Juriju št. 48, kjer je že 9. avgusta 1835 umrl, star leto in dva meseca." Še bolj pa se mi zdi vredna po- zornosti pripoved, ki so jo ohranjah pri Medvedu v Št. Juriju št. 50 o svoji rejenki Apoloniji Argento. Njenima rednikoma naj bi v tržaški najdenišnici po- vedah, da je otroka odložila pred vrata najdenišnice neka plemenita gospa. V krstni matici župnije Sv. Jožefa pri tržaški centralni bolnišnici je zapisano, da so Apolonijo resnično našh 8. februarja 1855 na ne- kem pragu. Še več, krstitelju je bilo znano materino ime — Mariana. Odveč so ugibanja, ali je Argento iz Apolonija Argento kot dekle pred I. 1873 196 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 mišljen priimek ali pa ga je nosila tudi Apolonijina mati, ki jo je moral nekdo prepoznati. Velja le ome- niti, da je od 12. stoletja v Trstu res živela ugledna plemiška rodbina Argento, katere moška veja je izumrla leta 1822. Medvedova rejenka Apolonija ni nikoli rada govorila o svojem poreklu, češ da ničesar z gotovostjo ne ve. Pri osemnajstih se je omožila s ce- lozemljakovim sinom Jožefom Čopom, umrla pa 17. novembra 1940 pri hčerki v Trbovljah, stara skoraj 86 let." Umrljivost otrok O zgodnji umrljivosti šentjurijskih rejencev piše Vinko Möderndorfer v Slovenski vasi na Dolenjskem takole: »Ta zarod iz južnih krajev Je bil proti bolez- nim veliko manj odporen ko domači, saj je še umrlji- vost nezakonskih otrok za 12 % višja kot zakonskih. Velik del je pobrala smrt že v zgodnji mladost i.«'^^ Na drugem mestu pa pravi: » Verjetno je, da jih je mnogo pomrlo, zlasti še onih iz južnih krajev. Težko delo in zanje neugodno podnebje sta jih ugonabljala.«^" Pri- merjava z nezakonskimi otroki nima nikakršne zveze z najdenčki, še manj pa je moč trditi, da jim je škodi- lo zanje neugodno podnebje. Najdenčki so bili nam- reč ob oddaji v rejo stari do nekaj tednov, le redki so primeri starejših otrok, v ljubljanski najdenišnici pa so jih sploh oddajali rednikom že v prvih dneh živ- ljenja. Za novorojenčka je bila lahko usodna le dolga pot v redniško družino. Tako vemo v primeru Tržačanov Tomaža Furlana in Jakoba Biancosicha, umrlih 25. marca 1855, da sta umria zaradi oslabelosti in mraza na poti v Št. Jurij. Prvi je bil star tri mesece in pol, drugi pa mesec dni starejši. Najmlajša umria najden- ka v šentjurijski župniji je bila Ljubljančanka Marija Hribernik, ki je umrla 7. marca 1853 za glistami, sta- ra osem dni. Na splošno so umirali šentjurijski rejenci za istimi boleznimi kot domači otroci. Najpogostejše so bile griža, koze, oslabelost, gliste, vodenfca, jetika, različna vnetja, božjast in druge. Največ smrti je zah- tevala epidemija griže leta 1834, ko je umrio 77 otrok, od tega 22 najdenčkov. Na podlagi krstnih in mrhških matic sem izračunal odstotek umrljivosti domačih otrok in rejencev, pri čemer je treba računati z manjšimi odkloni zaradi se- litev nekaj družin iz župnije v župnijo. Ker so pri rojstvih za leta 1831 do 1837 upoštevani tudi novoro- jenci iz lokalije Konjšica, vpisani v šentjurijsko krstno matico, sem moral med umrlimi upoštevati tu- di smrti otrok iz mlajših mrliških matic konjske eks- poziture.^^ Umrljivost otrok do 1. leta starosti . Umrljivost otrok med 1. in 15. letom starosti Odstotek umrlih najdenčkov-dojenčkov je tako v skupnem seštevku za 1,14% višji kot pri domačinih, skoraj dvakrat tolikšna pa je razlika med tujimi in domačimi otroki v petdesetih letih. Nasprotno je pri otrocih, umrlih med 1. in 15. letom starosti odstotek najdenčkov celo za 2,78% nižji kot pri domačinih. Prvo leto življenja je bilo tako za šentjurijske najden- čke usodnejše kot poznejša leta. Od celotnega števila otrok jih je petnajsto leto preživelo 67,25%, od tega 68,28% domačinov in 63,92% najdenčkov. Vrnitve najdenčkov pravim staršem Ker so bili tržaški in ljubljanski najdenčki oddani samo v rejo, so jih lahko njihove matere ali poročeni starši zahtevali nazaj. O vrnitvah šentjurijskih rejen- cev nimamo nikakršnih podatkov vse do leta 1833, ko so začeli pisati najstarejši obranjeni zapisnik duš. V naslednjih štirih desetletjih je najti v statusih 34 zabeležb vrnitve otroka ter nekaj poročil o samem postopku. Število 34 je v primerjavi z več kot 400 naj- denčki, ki so bih v reji na obravnavanem področju, majhno, saj ne zajema niti desetine vseh rejencev. Od 352 otrok, rojenih v letih 1831—1860, se jih je vrnilo k svojcem 33 ali 9,38%. Razlikovati moramo še med najdenčki, ki so jih zahtevali svojci še v dobi rejništva oziroma v mlado- sti, ter med tistimi, ki so se že kot odrasli vračah k materam. Najmlajša rejenka je ob vrnitvi dopolnila komaj mesec dni, kar osem najdenčkov pa je imelo že 20 do 27 let. Pred iztekom rejniške dobe, torej pred osmim letom starosti, se je vrnilo k sorodnikom šest- najst otrok, osemnajst pa jih je bilo ob vrnitvi starej- ših. Za sedem od skupno 34 najdenčkov vemo, da so se vrnili k obema staršema,, štirinajst samo k mate- ram, pri trinajstih pa so v statusih zapisane le nedolo- čne zaznambe: »nach Hause«, »zurück« ali kraj vrnitve. Tudi datum izročitve otroka ni vselej najskrbneje zabeležen. Vrnjeni najdenčki , KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 197 > Vrnitev najdenčka je bila lahko tudi sila zamudna reč. Naj navedem primer Tržačana Konstantina Ko- stola, o katerem je na voljo največ podatkov. V zad- njih dneh leta 1845 je prejel šentjurijski župnijski urad naslednji dopis Direkcije c.kr. državnega dobro- delnega zavoda (najdenišnice) iz Trsta: y>Note! Pravi, zdaj poročeni starši tržaškega najdenčka Kon- stantina Kostola, ki je v reji pri zakoncih Janezu in Barbari Dolšek v vasi Mešje h. št. 8, želijo vzeti ime- novanega najdenčka v lastno oskrbo. Poleg te želje med drugim navajajo, da je njun otrok pri rednikih slabo preskrbljen in jima je prečastiti gospod župnik zato sam zagotovil pomoč pri vrnitvi najdenčka. Pro- simo Vas za službeno poročilo, ali in v kolikšni meri so navedbe resnične. Trst, 23. decembra 1845«. Kot je zapisano na ovojnici, je župnik odgovoril na dopis šele 11. marca naslednje leto. Vsebina odgovo- ra ni znana, pet mesecev pozneje pa je mati zares priš- la po otroka. S seboj je prinesla potrdilo tržaške di- rekcije, izdano 31. julija 1846. Njegova vsebina je naslednja: »Uršula Furlan, prava mati tržaškega naj- denčka Konstantina Kostola, oddanega v rejo zakon- cema Janezu in Barbari Dolšek v vasi Mešje h. št. 8, se mora z naznanilom, napisanim v skladu z dopi- som, poslanim 21. julija 1846 c. kr. okrajnemu go- spostvu, zaradi realizacije zaprošenega sprejema naj- denčka v lastno brezplačno oskrbo. Javiti s priglasni- co in s privolitvijo rednikov ter c. kr. okrajnega go- spostva Mirna pri krajevnem kura tu za Mešje, ki mo- ra istočasno predložiti rejniško pogodbo.« Dopis in nenaslovljeno naznanilo otrokove matere kažeta, da so v tržaški najdenišnici kaj slabo poznali krajevne razmere, saj bi morali namesto Mešje oba- krat napisati Šešje, ki ni nikakršna vas, temveč zgolj zaselek. Najdenčkova starša sta imela z otrokom stike in sta bila pred njegovo izročitvijo vsaj enkrat pri Dolškovih v Šešju. Pet dni zatem, ko je bilo naznani- lo napisano, je prišla 5. avgusta 1846 Uršula Furlan po svojega šestletnega sina in ga odpeljala na svoj dom. V šentjurijskem župnijskem arhivu sta se ohranih še dve poročili o vrnitvi najdenčka, samo izročitev pa so obakrat opravih v tržaški najdenišnici. Prvo poro- čilo so izročili otrokovima rednikoma in sta ga sama prinesla župniku, drugo pa je najdenišnica poslala župnijskemu uradu po pošti. Takole pravita: »Tržaško najdenko Marijo Marš sta rednika Jurij in Marija Bostič iz Št. Jurija pri Svibnem, okraj Treb- nje, izročila pravi materi. Trst, 8. avgusta Direkcija c. kr. deželnega dobrodelnega zavoda v Trstu Prečastitemu župnijskemu uradu Št. Jurij pri Svib- nem, pošta Zagorje Note! Glede na Vaš spoštovani dopis z dne 30., št. 553, Vam sporočamo, da Je rednica Marija Fogris iz Laz h. št. 18 danes izročila tržaško najdenko Rozo Uršulo Ro- salini njeni pravi materi. Trst, 11. Junija 1860 Direkcija deželnega dobrodelnega zavoda v Trstu Obvestili župnijskemu uradu govorita le o materah najdenk, sicer pa najdemo v zapisniku duš zapis, da sta se vrnih k staršem. Kar osem od skupno 34 vrnjenih najdenčkov poz- neje spet zasledimo v Št. Juriju. Med njimi so trije, ki so bih vrnjeni svojcem še pred dopolnjenim prvim oziroma drugim letom starosti in so jih nato ponovno sprejeh v rejo, ostahh pet pa je bilo starejših in so o vrnitvi k rednikom lahko odločali sami. Dva sta imela ob odhodu k staršem dvanajst let, eden sedemnajst, eden vsaj dvajset in najstarejši sedemindvajset let. Vzroki, zakaj so zapustili sorodnike in se vrnili v mla- dostni kraj, utegnejo biti vsaj pri starejših najdenčkih različni, vsem povrnjencem pa je bilo skupno, da se niso mogli navaditi na nove ljudi in kraje. Njihove korenine so bile vsajene v vaseh pod Kumom in tja so se spet vrnili. Povrnjenci so bili naslednji: 1) Franc Godejša, rojen 1834, vrnjen 1836, se je vrnil v Št. Jurij še kot otrok, služil nato v Šentjanžu in se slednjič izgubil v svetu. 2) Beatrice Bizara, rojena 1835, se je vrnila domov še isto leto, stara šest mesecev. Kmalu jo spet najde- mo v reji v Št. Juriju, kot dekle je služila v bližnji vasi Planina, leta 1873 pa seje omožila v Hrastnik. 3) Frančiška Seme, rojena 1835, se je vrnila domov stara leto dni. Še kot otrok se je spet znašla v Št. Juriju, kjer se je leta 1859 omožila s celozemljako- vim sinom. 4) Doroteja Dehbera, rojena 1835, je odšla domov leta 1847 pri dvanajstih letih, prišla spet v Št. Jurij in se leta 1864 poročila z domačinom — gostačem. 5) Jožef Mule, rojen 1858, se je vrnil k materi v Lož prav tako pri dvanajstih letih leta 1870. Pozneje ga 198 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 najdemo kot mizarja v Št. Juriju, kjer se je leta > 1887 tudi oženil. Z ženo sta sprva mežnarila na i Kumu, nato pa kupila domačijo na Dobovcu. ' Deželna vlada mu je leta 1909 dovolila spremeniti ; priimek Mule v Gabrijel. 6) Marija Jakopin, rojena 1852, je odšla leta 1869 pri sedemnajstih letih k materi v Škocjan pri Turjaku, se kmalu zatem vrnila v Št. Jurij in že leta 1873 umrla. 7) Marija Male, rojena 1834, seje vrnila v Ljubljano, ! odkoder so jo tudi prinesli, med letom 1855 in' 1862. Po vnovičnem prihodu v Št. Jurij, se je leta 1870 omožila na Svibno. 8) Jožef Krovat, rojen 1853, se je vrnil k materi v Trst leta 1870 pri sedemindvajsetih letih. Tudi nje- mu ni bilo obstati v veUkem mestu. Leta 1881 se je ! kot rudar oženil v Trbovljah. i Zanimiv je tudi primer dvojčic Frančiške in Terezi- je Montanari, rojenih 14. septembra 1855 v ljubljans- ki porodnišnici. Njuna neporočena mati Marija Ana Montanari ju je tako kot vrsta ljubljanskih služkinj prepustila najdenišnici, nato sta bili oddani v rejo vsaka k svoji družini v župniji Št. Jurij pod Kumom. Mati se je medtem preselila na Ig pri Ljubljani in med letoma 1861 in 1862 vzela Terezijo k sebi, Frančiško pa še naprej pustila v reji. Pri petintridesetih se je Frančiška omožila s petnajst let starejšim polzemlja- kom in vdovcem Jakobom Bašem, umrla pa leta 1942 kot preseljenka v kraju Wiesenbad-Heitelkreuz na Badenskem, stara 87 let. O sestri in materi pa najbrž nikoli ni ničesar vedela. Kadar jo je kdo vprašal, od- kod da je doma, je le zmajala z glavo, rekoč:^^ »Prav nične vem, odkod meje veter prinesel. Pravijo pa, da sem iz Trsta.« Življenjske poti najdenčkov Kolikšen delež prebivalstva šentjurijske župnije so v posameznih obdobjih predstavljali tržaški in ljub- ljanski rejenci, ni mogoče natančno ugotoviti že zara- di zasnove zapisnikov duš, ki zajemajo časovna ob- dobja nekaj let, tako da ni nikoli povsem jasno, koli- ko ljudi je bilo v določenem letu v župniji. Druga ovi- ra so migracije znotraj župnije, v kraje zunaj nje ter priselitve od drugod, poleg tega pa so od odraslih naj- denčkov označeni s tem nazivom le vsi neporočeni, poročeni gospodarji in gospodinje pa praviloma ne. Zgolj za ilustracijo vzemimo status animarum za obdobje 1855—1861, ki ima pred drugimi tovrstnimi popisi župljanov več prednosti. Prvič obsega krajše obdobje, le šest let, osebni podatki so razmeroma urejeni, pritok najdenčkov pa je bil prav v teh letih končan. Upoštevati moramo dejstvo, da so zajeti v popisu vsi župljani, ki so v teh šestih letih živeH v župniji, torej tudi v tem času rojeni in umrli ljudje. Tako je bilo dejansko število prisotnega prebivalstva nižje, kot ga prikazuje preglednica. Večina družin z najdenčki je imela v oskrbi dva j najdenčka, največje število rejencev pri hiši pa je bilo ! pet. Brez najdenčkov so bile tiste družine, kjer sta bi- i la gospodar in gospodinja v letih ali pa ni bilo pri hiši ; ženske roke. V vseh desetletjih sprejema rejencev iz \ najdenišnic bi le stežka našli hišo, kjer niso vzgojili ; vsaj enega najdenčka. Vzrok za predajo otroka dru- j gim rednikom je bila največkrat smrt enega ali obeh j krušnih staršev, nikjer pa ne najdemo zapisa, da bi bil vzrok morda slabo ravnanje z otrokom. Pogosteje so \ se najdenčki selili po osmem letu starosti, ko je rejniš- ka doba prenehala. V mladosti so šli za posle k pre- možnejšim gospodarjem, pozneje pa številni za kru- hom v svet. ! Življenjsko pot lahko po zapisnikih duš in matič- nih knjigah spremljamo le pri tistem manjšem delu najdenčkov, ki je ostal v šentjurijski župniji. Za veči- no pa se moramo zadovoljiti z zapisi v knjigah status animarum, kjer so zabeležene njihove odselitve, po- roke, smrti ali dejavnost v drugih krajih, seveda le ti- sto, kar je župnik prejel po uradni poti ali pa mu je i tako ali drugače prišlo na uho. Naslednja preglednica prikazuje v grobem življenjske poti dojenčkov iz ge- neracij 1831—1860, pri čemer sem praviloma upošte- val zadnji podatek o najdenčku. Če štejemo k odraslim vse najdenčke, ki niso umrli pred 15. letom, se vrnili k staršem ali odselili z redniki v drugo župnijo, je na šentjurijskem področju odrast- lo 188 tržaških in ljubljanskih najdenčkov, rojenih vi obravnavanih treh desetletjih. Odstotek odraslih od celotne populacije je 53,41. Precejšnje razlike pa so| med generacijami, rojenimi v tridesetih letih, in tisti-j mi iz petdesetih let. Tako je od skupnega števila 206 j najdenčkov iz tridesetih let odraslo 121 ali 58,74%, ! število odraslih od 135 najdenčkov iz petdesetih let pa^ KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 199 i je 61 ali le 45,19''7o. V zadnjem desetletju je bila nam- reč umrljivost otrok znatno višja kot v prejšnjih dveh desetletjih, nad povprečjem pa je bila tudi umrljivost otrok med 1. in 15. letom starosti. Med odseljene pa je moč šteti tako tiste, o katerih imamo podatke, kam so se odselili, kot tiste, ki na- stopajo v zapisnikih duš brez vsakršnih opomb, a jih ni najti v šentjurijskih mrliških maticah. Število od- seljenih znaša 134 ali kar 71,28% vseh odraslih najde- nčkov, kar glede na geografsko majhnost in povsem kmečki značaj domače župnije niti ne preseneča. Najmnožičnejše je bilo odseljevanje generacij 1831 — 1840, ko je v razmeroma kratkem času odraslo in se odselilo največ najdenčkov. Od skupno 121 odraslih jih je šentjurijsko župnijo zapustilo 96 ali 79,33%. Generacije iz štiridesetih let zaradi premajhnega števi- la otrok pri primerjavi ne pridejo v poštev, od 61 odraslih najdenčkov iz desetletja 1851—1860 pa se jih je odselilo 36 ali 59,02%. Pri tem velja omeniti, da je ostalo v župniji povsem enako število otrok iz tridese- tih in petdesetih let, in sicer 25. Odraščajoči najdenčki so se, kot že rečeno, selili kot posli od gospodarja h gospodarju, nekaj znotraj domače župnije, drugi spet v sosedstvu. Slednje šteje- mo tako kot tiste, ki so se poročili na kmečka gospo- darstva v sosednjih župnijah, med odseljence na po- deželje. Kraji, kamor so odhajali, so Konjšica, Svib- no, Radeče, Polšnik, Dole, Šentjanž, Dobovec, Šen- trupert, vsi v hribovitem svetu med Savo in Mirno. Na levem bregu Save se je odpiral spet drugačen svet, kjer so kot rudarji in industrijski delavci iskali delo sprva moški najdenčki, pozneje pa vse bolj tudi žen- ske. Z gotovostjo vemo, da jih je odšlo 14 v Zagorje, 11 v Trbovlje, 7 v Hrastnik, 4 pa preprosto nh kna- pomK. Tretja možnost odselitve je bila kam dlje, v večja mesta in druge dežele. Tuje kraje so prvi spoz- nali moški, ki so bili kot ljudje brez premoženja vsi brez izjeme vojaški obvezniki. Tako so, kot pišejo za- pisniki duš, nekateri po končani vojaški službi ostali na tujem, en najdenček pa je pri vojakih umrl. V ru- briki — odselili drugam — so všteti tisti, o katerih je dospel glas, da živijo v Ljubljani, Gorici, Gradcu, Innsbrucku, na Avstrijskem, Ogrskem in Hrvaškem ter slednjič dva tudi v Ameriki. Pogosto so domačega župnika le pisno zaprosili za samski list, ker so se na- meravaU poročiti. Še zlasti veliko pa je iz tridesetih let tistih, o katerih ni na voljo nobenih podatkov. Le-ti so izgubili stik z bivšimi redniki in kraji svoje mlado- sti. Če primerjamo generacije najdenčkov iz tridese- tih in petdesetih let, je med prvimi opazno zlasti mno- go večje odseljevanje v okoliške podeželske župnije, ki je pozneje močno upadlo, pa tudi v zasavske revir- je je odšlo iz prvega vala najdenčkov dvakrat toliko ljudi kot iz drugega. Razhke v številu je delno pripisa- ti razlikam celotnega števila odraslih iz obeh desetle- tij, a pri generacijah iz petdesetih let beležimo očitno življenjske poti najdenčkov zmanjšanje preselitev na podeželje in še te so omejene i samo na ženske. Delo in boljše življenje je odšel iskat ! drugam vsakdo, ki si v domači župniji ni našel za- \ konskega tovariša s streho nad glavo in ni hotel do : smrti ostati hlapec oziroma dekla. Kmečka gospo- 'i darstva so potrebovala povečini gospodinje, gospo- darje le tam, kjer ni bilo sinov, pa tudi število poslov na večjih kmetijah je bilo omejeno. Koliko postaj je bilo v življenju najdenčka-prole- tarca, nam zgovorno priča življenjska pot Janeza .Ma- roita, popisana v Protokolu o najdenčkih.^' Podatke i je leta 1916 poslal iz Beočina v današnji Vojvodini ¦. Maroltov sin, ki je šentjurijski župnijski urad prosil za domovinski Hst. Takole je bilo: Najdenčkova mati Marija Marolt, samska kmečka hči iz Trsta, je prišla i 9. februarja 1857 v tržaško najdenišnico, kjer je 19. j maja rodila sina Janeza. 8. julija so vzeli otroka v re- jo Špitalarjevi iz šentjurijske župnije. Pri rednikih je ostal do dvajsetega leta, dobil nato delavsko knjižico in se v Zagorju poročil s Polšničanko Ano Jesek. Pot ga je vodila naprej v Hrastnik, kjer je delal dve leti, ] šest let je bil v Trbovljah, dvanajst let kot cementarni- ! ški delavec v Loednu, nato štiri leta v Gurahaitzu, j poldrugo leto v Partu v Nemčiji, leta 1916 pa je bil že i devet let v Beočinu pri Čereviču. Od 188 odraslih najdenčkov jih je 54 ali nekaj več kot četrtina (26,60%) ostalo v župniji, od tega 29 samskih in 25 poročenih. Naslednji seznam prikazuje starost in stan vseh v Št. Juriju poročenih najdenčkov in njihovih zakoncev. Upoštevani so tudi najdenčki iz drugih župnij, pri novoporočencih od drugod pa je zabeležena še župnija bivanja. 200 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Skupno naštejemo v šentjurijskih poročnih maticah 48 porok, od tega štiri poroke med najdenčkom in najdenko. Očitne so precejšnje starostne razlike med zakoncema. V 11 primerih je mož vsaj deset let starej- ši od žene, v 5 primerih pa se je oženil vdrugo. V dveh primerih je žena starejša od moža najdenčka, trije najdenčki pa so vzeli vdove. Sklepati je, da so ostali mnogi od teh zakonov brez otrok, torej le nekakšna pogodbena skupnost med najdenčkom in njegovim zakoncem, ki je imel otroke iz prvega zakona. Če odštejemo najdenčke iz sosednjih župnij ter ti- ste, ki so se z zakoncem odsehh drugam, je ostalo v župniji le 29 poročenih najdenčkov. Od teh so bih 4 rojeni pred letom 1830, 25 pa v obravnavanem ob- dobju treh desetletij, in sicer 10 v letih 1831—1840 ter 15 v desetletju 1851—1860. 19 je bilo žensk in le 10 moških, kar je razumljivo. Razliko 5 ljudi med ob- dobjema tridesetih in petdesetih let je mogoče pripi- sati naključju. Kmetije in kajže šentjurijske župnije so pač lahko preživele 5 gospodarjev in gospodinj več KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2011 kot prej. K celozemljaku so se primožile 4 ženske, k 5/6 zemljaku ena, k polzemljaku 4 ženske, k polzem- Ijakinji 3 moški, h kmetu ena ženska, h gostaču dve, na kajžo en moški in dve ženski, en ženska se je omožila z zidarjem, ena s hlapcem na žagi, en moški je vzel osebensko hčer, v župniji pa sta od štirih osta- la tudi dva zakonska para najdenčkov. Trije moški in ena ženska so prevzeli tudi posest svojih rednikov. Najstarejši med njimi je bil Ljub- ljančan Andrej Pire, rojen leta 1832. Prevzel je kme- tijo Rogelčevih v Kidovniku, Št. Jurij št. 35. Leta 1859 se je oženil s hčerjo tričetrtinskega kmeta in že 1865 umrl v zagrebški bolnišnici. Dve leti mlajši Fer- dinand Štepic, rojen 1834 v Ljubljani, je prevzel od rednikov celo kmetijo v Rodežu št. 2. Leta 1875 se je oženil nekje zunaj domače župnije, umrl pa leta 1889 na svojem domu. Tretji med njimi je bil prav tako ljubljanski najdenček, leta 1851 rojeni Anton Reber- šek, rejenec pri Drnovšku na Planini, Št. Jurij št. 20. Poročil se je dvakrat, in sicer leta 1877 s polzemljako- vo hčerjo ter nato leta 1895 kot vdovec z vdovo polze- mljakinjo, umrl pa je v letu 1927. Edina najdenka, ki sta ji krušna starša izročila posestvo, je bila Marija Matejčič, rojena 1856 v Trstu. Leta 1890 se je na nje- no kmetijo v Osredku, Št. Jurij št. 4, priženil dninar- jev sin s Svibnega, Marijana pa je umrla leta 1911. Poleg omenjenih treh moških — hišnih gospodar- jev, si je na šentjurijskem področju ustvarilo družino še sedem moških najdenčkov, katerih priimek se je obdržal vsaj še en rod. To so bili k polzemljakovim hčeram priženjeni Franc Fogris (r. 1821), Jernej Ča- tež (r. 1838) in Jožef Pečar (r. 1854), na kajžo priže- njeni Ferdinand Florindo (r. 1832), z najdenkama po- ročena kajžarja Anton Aurelio (r. 1833) in Tomaž Valentič (r. 1853) ter z osebenjsko hčerjo oženjeni barvar Jožef Giuhatti (r. 1855). Tuji priimek so obdržah tudi potomci Karoline Caliope, ki ni bila do- ma iz šentjurijske župnije, njen sin Jurij pa se je leta 1884 priženil k polzemljakovi hčerki v Rodež. Vsi neporočeni najdenčki, ki so ostali v domači župniji, so tako kot del njihovih vrstnikov v sosedn- jih župnijah polnih vrste vaškega proletariata. Bih so hlapci, dekle, dninarji, goslači in osebenjki, na stara leta neredko prisiljeni beračiti. Od skupno 29 se jih je 15 rodilo v tridesetih letih, 4 v štiridesetih in 10 v pet- desetih. Razmerje med spoloma je dokaj izenačeno, saj je bilo 16 moških in 13 žensk, od skupno 188 odraslih najdenčkov pa predstavljajo 15,43%. Poleg teh je ostalo v župniji Št. Jurij vsaj še 7 najdenčkov, rojenih pred letom 1830. Ko so odraščale še zadnje generacije šentjurijskih rejencev, je izraz najdenček vse bolj veljal le še za neporočene najdenčke. Najde- nček je postal natanko določena socialna kategorija, iz katere so bili izvzeti vsi poročeni gospodarji in go- spodinje, ki so posedovali kakšno premoženje, nered- ko pa tudi najdenčki, ki so služili vojsko. Številčni pregled najdenčkov najbolje podaja protokol iz leta 1861.'* Med najdenčke šteje vse samske, v domači župniji živeče rejence in že odrasle najdenčke. Leta 1861 jih je bilo 162, nato pa se število zaradi odselje- vanja generacij iz petdesetih let vztrajno niža. Leta 1872 je bilo takih najdenčkov še 99, v začetku leta 1881 pa le še 59. Neporočenim poslom na kmečkih gospodarstvih se je od vseh najdenčkov godilo najslabše. O tem priča- jo zlasti primeri, ko so se morali na stara leta preživ- ljati z beračenjem. V šentjurijskih mrliških maticah najdemo štiri ostarele berače, od katerih je bil le eden kot otrok v reji v teh krajih. Januarja 1853 je umrl tržaški najdenček in berač Luka N., star 50 let. Fe- bruarja 1894 navaja matica smrt 78-letne Tržačanke Karoline Kander, v mladosti rejenke v Št. Juriju št. 9 in pozneje služkinje v Trbovljah. V avgustu 1896 je umrl 73-letni tržaški najdenček Jakob Zupančič, de- cembra 1898 pa 77-letni Jožef Rozman, doma z Do- bovca, v mladosti pa rejenec v Konjšici. Najpogostej- ši vzrok smrti poslov na kmečkih gospodarstvih je bila jetika (14 primerov), sledijo bolezni dihal (5 pri- merov) ter božjast, koze, slabeča mrzlica, vnetje možganske mrene, lijavica, splošna oslabelost in slednjič starost. Druga značilnost je ta, da so dočakali razmeroma nizko starost. 9 ali 25% od skupno 36 je dočakalo več kot 50 let, kar 20 ali 44,44% pa jih je umrlo med 15. in 30. letom. Pri slednjih moramo upoštevati, da bi se vsaj nekateri, če jih ne bi prehite- la smrt, poročili ali odselili iz župnije. Težko je ugotavljati, ah so bili šentjurijski rejenci nemara bolj nagnjeni k deviantnim pojavom kot do- mači otroci, z gotovostjo pa je moč trditi, da je takš- ne pojave vsaj delno pogojevala slaba socialna struk- tura najdenčkov. V zapisnikih duš sem našel nekaj skromnih podatkov o treh primerih deviantnosti. Ta- ko je o ljubljanski najdenki Apoloniji Fajdiga, rojeni 1832, zapisano, da je obdolžena kot »vlačuga« s kme- čkim sinom Alešem Proštom iz Borovaka, ta pa naj bi rudaril v revirjih. Najbrž gre le za konkubinat in Apolonijino mladostno avanturo, saj je pozneje vrsto let živela kot samska zasebnica v Št. Juriju št. 70, kjer je leta 1890 tudi umrla. Otipljivejši so podatki o Trža- čanki Mariji Škof, rojeni 1840. Sprva je služila na bhžnjem Dobovcu, nato v Radečah, slednjič pa so jo v Celju zaprli zaradi trikratne tatvine. Kmalu zatem je leta 1868 umrla v Št. Juriju za jetiko. Kakšna pota pa je ubiral leta 1837 v Ljubljani rojeni Alojz Jevšek, ni nihče natanko vedel. Hišo krušnih staršev je kmalu zapustil, nato je v zapisnikih duš označen kot pote- puh in tat. Naj na tem mestu še omenim, da je bil leta 1879 v domači župniji ubit 24-letni tržaški najdenček Janez Giamerini, a podatki o okoliščinah niso na voljo. Sledovi najdenčkov na Kumljanskem danes Do današnjih dni se je v zaselkih pod Kumom oh- ranilo o časih, ko so hodih ljudje v najdenišnico po otroke, le nekaj pripovedi, med starejšimi še medel spomin na zadnje najdenčke, ki so umirali v času med obema vojnama, sicer pa nekaj nenavadnih italijans- kih priimkov. Domačini so jih vselej izgovarjah po 202; kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 svoje in jih nazadnje prilagodili tudi fonetični pisavi. Giuliattije imenujejo Goljatiji, le v šoH so>jih nekdaj še klicali »Žiljati«, Caliope se danes piše Kaliope in izgovarja Kaljópe (genitiv Kaljópeta), priimek Florin- do se je spremenil v Florinda (gen. Florindata), še po- sebne težave pa so imeli Kumljanci z danes izginulim priimkom Aurelio, ki so ga izgovarjali kar Uréjles (gen. Uréjleza).^' Poleg najdeniških priimkov Giu- liatti, Kaliope, Florinda in Aurelio so se v novejšo do- bo ohranili še Fogris, Čadež, Reberšek in Štepec, sku- paj osem.^' Kumljanci naj bi imeli po pripovedi tudi svojega pravega najdenčka, že omenjenega poznejšega go- spodarja Antona Reberška (1851—1927). Skupaj z listkom papirja, na katerem je bilo zapisano njegovo ime, naj bi ga našli zavitega v cunje pod Judeževim kozolcem.^' Zgodba utegne biti resnična, saj je imel Reberšek ob sprejemu v najdenišnico že leto dni in to- rej ni bil rojen v ljubljanski porodnišnici, pa tudi v šentjurijski krstni matici ga zastonj iščemo. Razen oz- nake »ljubljanski najdenček«, ki jo najdemo v zapis- nikih duš in matičnih knjigah, o Reberškovem izvoru viri molčijo. Zadnji najdenčki, ki se jih še spominjajo najstarej- ši Kumljanci, so bili že vsi hišni gospodarji in gospo- dinje, nobenega posla ni bilo med njimi. Nekaj pa je bilo vsem skupno: mnogi so odhajali po kupčiji v Trst. Pravijo, da jih je nekaj vleklo tjakaj, odkoder so jih prinesli.^' i OPOMBE 1. L. Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, Ob sedemdesetletnici bolnišnice na Zaloški cesti 2, Kronika 23/1975, str. 101-106; Vzgojni zavodi, Ljubljana 1987, str. 18. — 2. ASRS, Najde- nišnica Ljubljana, 19 knjig (1788-1899). — 3. ASRS, Najde- nišnica Ljubljana: Protocoll der in die Landpflege abgege- benen Laibacher Findelkinder seit l'^" November 1820ange- fangen und beendet mit Ende October 1828; sprejemni pro- tokol brez naslova za obdobje 1828-1835; Protocoll über die Aufnahme ins Haus der ausser dem Hause gebohrnen und getauften Waisen- und Findelkinder. Vom 1'^" November 1820 angefangen bis Anno 1834 beendet. — 4. Ibid. — 5. Glej opombo 2. — 6. ASRS, Najdenišnica Ljubljana, Pro- tocoll der in der allgemeinen Landes Versorgung verstorbe- nen Laibacher Findlinge. Vom 1'^" May 1820 angefangen (do 1834); Protocoll der aus dem Findel- und Waisenhause in Triest in der Landpflege in Krain verstorbenen Findlinge. Vom 1'«" May 1820 angefangen (do 1834). — 7. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 271; Krajevni leksikon Slovenije, 111 knjiga Svet med Sa- vinjskimi Alpami in Sotlo, str. 457. — 8. Milko Kos, Gradi- vo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, A—M, Ljubljana 1975, str. 33, 303; 11, N—Ž, Ljubljana 1975, str. 409, 522, 528, 608. — 9. Župnijski urad Šentjurij-Podkum, Iz župnijskih drobtinic, str. 1—5, 16. — 10. Župnijski urad Šentjurij-Podkum, Status animarum pa- rochiae St. Georgii penes Scharfenberg ab anno 1855- (do 1861). — 11. O matičnih knjigah glej: Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije II, Ljubljana 1972, str. 687. — 12. Župnijski urad Šentjurij-Podkum: Aufnahms- -ProtocoU der Pfarr-Gemeinde St. Georgen bei Scharfen- berg 1833; Status animarum (1842-1855); Status animarum parochiae St. Georgii penes Scharfenberg ab anno 1855-; Status animarum Št. Jurij pod Kumom (1862-1871); Popis duhovnjakov Št. Jurij pod Kumom (1892-); Status — Št. Jurij (1833-1834); Pfarr-Beschreibung zum Behufe der Mili- tär-Conscription St. Georg bei Scharfenberg vom Jahre 1840-; Protokol von Findlinge. — 13. Glej opombo 2. — 14. Informator Janez Baš, Škendrovec 8, Podkum. — 15. Župnijski urad Šentjurij-Podkum, Protokol von Findlinge. — 16. Informator Janez Baš. — 17. ASRS, Najdenišnica Ljubljana, Protocoll über die Aufnahme ins Haus der aus- ser dem Hause gebohrnen und getauften Waisen- und Fin- delkinder. Vom 1'^" November 1820 angefangen bis Anno 1834 beendet. — 18. Boris Golec, Rodbina Čop skozi stolet- ja (Družbeni in gospodarski prerez z rodovnikom), naloga za gibanje Znanost mladini, 1986, str. 79—82. — 19. Vinko Möderndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem, Ljubljana 1938, str. 32. — 20. Ibid., str. 31. — 21. Nadškofijski arhiv Ljubljana, MMK Konjšica, dvojniki 1838-1870. — 22. In- formator Janez Baš. — 23. Župnijski urad Šentjurij-Pod- kum, Protokol von Findlinge, M. — 24. Ibid. — 25. Infor- mator Janez Baš. — 26. Župnijski urad Šentjurij-Podkum, Protokol von Findlinge, Repertorij h knjigi status anima- rum (nastal okoli 1950). — 27. Informator Janez Baš. — 28. Ibid. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 203 i PRISPEVEK K ZGODOVINI IZSELJEVANJA IZ GORENJSKE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO — S POSEBNIM POUDARKOM NA ŠKOFJI LOKI MARJAN DRNOVŠEK Seljenje ljudi, ki vključuje izseljevanje iz starega in i priseljevanje v novo okolje, znotraj ali zunaj etnične- j ga prostora ali države oz. domovine, je eden od pro- < cesov, ki ga pozna človeška družba, odkar obstoji, i Ekonomski vzroki so bili vedno med važnejšimi vzpodbujevalci teh premikov, predvsem od srede 19. stoletja dalje, ko so na eni strani prisiljevali k odha- janju, na drugi strani pa vabili v nove kraje. To je tu- di čas, ko je izseljevanje dobilo množičen značaj in po nekaterih ocenah je v obdobju od 1840 do 1924 za- pustilo Evropo in se izselilo predvsem v Ameriko 45.000.000 ljudi.' Ta proces je v podobnem času kot ostalo Evropo zajel tudi slovenski prostor s tem, da je množičen značaj dobil šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja, pri ¦ čemer ne smemo zanemariti izseljevanja Slovencev v evropski prostor, npr. v Vestfalijo, v manjšem obse- gu kot sezonskih delavcev tudi v Bosno, Romunijo, Rusijo in drugam. Relativno številno je bilo pri Slo- ' vencih, zlasti Slovenkah, iskanje dela in ustalitev v ; večjih mestih monarhije, npr. v Trstu, na Reki, v i Gradcu, Leobnu, na Dunaju in drugod. Čas na prelo-1 mu 19. v 20. stoletje, tja do prve svetovne vojne, je j bil torej čas najbolj množičnega eksodusa slovenske- • ga naroda, ki ga ni poznal ne prej in ne kasneje. In kje je bilo tu mesto Gorenjske? 5 Intenzivnost izseljevanja iz slovenskega prostora je bila različna po časovnih obdobjih in pokrajinah. Razprava ima namen opozoriti na nekatere vidike iz- seljevanja na Gorenjskem do prve svetovne vojne, bolj ilustrativno kot analitično, saj je gradivo za to vprašanje relativno slabo ohranjeno in tudi še ne v ce- loti zbrano. Zanimajo nas posebnosti iz tega procesa, predvsem za škofjeloško območje, bolj z opozorilom na raznolikost in vsebinsko bogastvo razhčnih virov. V strokovni literaturi je bila Gorenjska malokrat predmet zanimanja z vidika izseljevanja in večkrat je bila zapisana z njo v zvezi posplošena trditev, da je bil v primerjavi z ostahmi deli slovenskega ozemlja tu iz- seljevalni proces zanemarljivo majhen. Gledanje na izseljevanje samo s številčnega aspekta nam res ne po- stavlja Gorenjske v vrh, vendar so bile vse pojavne obhke, ki so spremljale ta proces na Slovenskem, opazne tudi v tej pokrajini. GORENJSKA NA PRELOMU 19. V 20. STOLETJE Gorenjska pred prvo svetovno vojno je v ožjem po- menu besede obsegala območja okrajnih glavarstev Kranj, Radovljica in Kamnik, v širšem pa proti Ljub- ljani tudi del okrajnega glavarstva Ljubljana okolica Jesenice, železniška postaja (okoli 1910) 204 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 (h Gorenjski so šteli npr. Št. Vid, Dravlje, Spodnjo Šiško, Jezico itd.).^ Zaradi lažjega razumevanja se v nadaljevanju pri navajanju številčnih podatkov ome- jujem samo na ožjo Gorenjsko. Izgradnja gorenjske železnice (1870), ki je povezala Ljubljano s Kanalsko dolino, in bohinjske proge (1906), ki je utrla železniško povezavo s Koroško ter Primorsko in Trstom, je vplivala tudi na večjo pove- zanost Gorenjske s svetom. Vzporeden napredek po- štnih povezav (npr. brzojava) pa je pripomogel k hi- trejšemu in popolnejšemu prenosu informacij. Ta prometni razvoj je bil odločujoč tudi pri procesu iz- seljevanja, saj sta vlak in parnik pomenila simbola odhajanja iz domačega kraja v daljni svet. Kljub ne- katerim industrijskim centrom (npr. Tržič, Javornik, Jesenice, Dovje) in relativno dobro razviti obrti, je imela Gorenjska v tem času še vedno kmetijski značaj in ni jih bilo malo, ki so poudarjali naprednost go- renjskega kmetijstva v primerjavi z drugimi predeli Kranjske. Le s šifro podpisani dopisnik "Go- renjca" je v prispevku, v katerem primerja dolenjske- ga in gorenjskega kmeta, zapisal: 1900 »Pa Bog vam daj dobro Gorenjci, saj pripada- te isti slovenski družini! Vam in nekaterim do- brim štajerskim kmetom se imamo zahvaliti, da imamo Slovenci še nekaj trdnega, drugače bi bili danes že vsi v Ameriki, kakor je nekdaj trden vinogradnik Belokranjec, ki je Gorenj- cem svoja močna vina prodajal, danes večino- ma z najboljšim moštvom tam.«^ Kljub tem hvalnim besedam so se mnogi zavedali zaostajanja kmetijstva, kot gospodarstva nasploh, v tej pokrajini v primerjavi z agrarno in industrijsko bolj razvitimi predeli monarhije in nekaterimi zahod- noevropskimi državami (npr. Nemčijo) ter ZDA. Šte- vilni so bili pozivi k širjenju izobrazbe, k večji ljubez- ni do domače zemlje, tudi v liberalnem Gorenjcu, po- zivi, ki so bili od srede prvega desetletja tega stoletja vedno bolj tudi politično začinjeni. Sodeč po sodob- nem slovenskem tisku je bil boj za volilce in naročni- ke strankarsko obarvanih glasil trd, hkrati pa so mnogi, v skladu s svojimi interesi, ponujali razne re- cepte za reševanje gospodarskih in socialnih tegob. Skoraj enotni pa so bili v obsojanju izseljevanja kot enega od zla za slovenski narod. Škofja Loka, mesto na izteku Poljanske in Selške doline, nekoliko odmaknjena od gorenjske proge, je štela na prelomu stoletja okoli 2000 prebivalcev, ki so se preživljali predvsem z obrtjo, trgovino ter polje- delstvom v mestni okolici. V mestu je delovala tudi Krennerjeva tovarna sukna.* Loka je bila v obravna- vanem času bolj obrtniško središče, saj se je prava in- dustrija začela razvijati šele med obema vojnama.' Zaradi svoje lege je bila manjše lokalno središče širše- ga loškega zaledja in mnogi, ki so potovali v Ameri- ko, so šli skozi to mesto. Število gorenjskih izseljencev Med najpogostejšimi vprašanji, ki si jih postavljajo raziskovalci slovenskega izseljenstva v stari in novi domovini, je število in izvor izseljencev. Številčno spremljanje izselitvenega toka je bilo v času svobod- nega izseljevanja pred prvo svetovno vojno, upošte- vajoč edini omejevalni ukrep s strani države, tj. od- služenje vojaškega roka, zelo težko. Evidentiranje je oviralo tudi nezakonito izseljevanje, v glavnem zaradi izognitve služenju vojaškega roka. S tem pa ni reče- no, da statističnega spremljanja tega pojava ni bilo. Obstojali so najrazličnejši poskusi pri državnih (upravnih in vojaških) kot tudi cerkvenih organih. Seznami izseljencev so zaradi lastne evidence nastajali tudi pri izseljenskih pisarnah, v odhodnih pristaniščih in ne nazadnje ob prihodu v novo domovino. Da je bilo število izseljencev trd oreh že v času pro- cesa samega, nas prepričajo različne ocene, ki so se pojavljale v takratnih statistikah, literaturi, časopisju in drugod. Mnogo preveč je bilo pavšalnih ocen, mar- sikdaj tendenciozno obarvanih s pretiravanji navzgor in navzdol, ki se še danes rade nekritično prepisujejo. Bolj za ilustracijo si oglejmo štiri primere ugotavlja- nja števila izseljencev, ki so zajeli tudi Gorenjsko. Selitveni saldi Z metodo ugotavljanja seUtvenih saldov je dr. Živko Šifrer izračunal število izseljencev na podlagi primerjave dejanskega stanja in naravnega gibanja prebivalstva. Izhajal je iz predpostavke, da notranja fluktuacija prebivalstva v naših krajih ni bila izrazita in da lahko vso razliko med dejanskim stanjem prebi- valstva, ugotovljenega ob vsakokratnem popisu, in naravnim gibanjem za čas med popisi, v celoti pripi- šemo izseljevanju v primeru negativnega in priselje- vanju, v primeru pozitivnega selitvenega salda. Če povzamemo njegove izračune za tri gorenjske okraje do prve svetovne vojne in jih še primerjamo z deželo Kranjsko, pridemo do naslednjih rezultatov: ŠTEVILO PREBIVALSTVA:' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2051 Preseneti nas že prva Šifrerjeva ugotovitev, da je bilo izseljevanje iz Gorenjske v obdobju 1869—1880 največje v primerjavi z ostalimi predeli Kranjske, ki so imeli po okrajih naslednje sehtvene salde: Črnomelj —1692, Kočevje —1038, Krško —1815, Litija —813, Ljubljana +5744, Ljubljana-okolica —1446, Loga- tec —503, Novo mesto —1021 in Postojna —3119. Pri tem sta izstopala okraja Kranj in Radovljica, ki sploh nista imela dejanskega prirasta, ker se je toliko ljudi izselilo, da se je prebivalstvo od enega popisa od drugega v vmesnih 11 letih celo zmanjšalo.* Vedeti moramo, da to obdobje še ne pozna množičnega iz- seljevanja, katerega začetek raziskovalci različno po- stavljajo od konca sedemdesetih let 19. stoletja dalje, je pa zanimivo, da je po Šifrerjevih izračunih v ob- dobju 1869—1880 Gorenjska v tem procesu prednja- čila pred ostalimi slovenskimi pokrajinami. Tudi v obdobju 1880—1890 zaznamo le majhen porast prebivalstva na Gorenjskem. Dolenjska jo je močno prekašala, čeprav je bila povsem agrarna, na Gorenjskem pa so že bili opazni začetki industrije; avtor zaključuje, da v tem obdobju ni bilo močnih iz- sehtvenih gibanj na Gorenjskem, ker je razvijajoča industrija že zaposlovala domače prebivalstvo." V ce- loti pa lahko rečemo za čas do leta 1890, da je bilo iz- seljevanje vzrok za skromen dejanski porast gorenj- skega prebivalstva.'" V naslednjem desetletju (1890—1900) je bilo pove- čanje prebivalstva v gorenjskem delu bolj občutno. Opazen pa je vedno večji razkorak v razvoju prebi- valstva med radovljiškim in ostalima dvema gorenj- skima okrajema v naslednjem obdobju 1901—1910, ko je bila stopnja povečanja prebivalstva v radovlji- škem okraju zelo velika." Seveda pa izseljevanje iz Gorenjske v tem obdobju ni prenehalo, saj avtor ugo- tavlja: »Dolenjska ima še vedno dve tretjini izseljen- cev iz Kranjske, Gorenjska četrtino, kajti ostala dva gorenjska okraja razen Radovljice, Kamnik in Kranj, imata precej veliko izseljevanje.«'*^ Narašča- nje prebivalstva v okrajnem glavarstvu Radovljica lahko pripišemo razvijajoči industriji na Jesenicah in Javorniku, saj je večji del porasta odpadel na kranj- skogorski sodni okraj, v okrajnem glavarstvu Kranj pa tržiškemu sodnemu okraju, medtem ko je prebi- valstvo v kranjskem in škofjeloškem sodnem okraju stagniralo." Poročilo okrajnih glavarstev o izseljevanju 1892—1916 Šifrer večkrat poudarja, da ni direktnih podatkov o izseljevanju pred prvo svetovno vojno, kljub po- skusom spremljanja tega pojava pred letom 1884, ko so uvideli, da so rezuhati brez vrednosti in so to stati- stiko ukinili.'" Vsaj v okviru Kranjske so po letu 1892 do prve svetovne vojne vodili evidence izseljencev po okrajnih glavarstvih. Uradna poročila o izseljevanju, ki so jih glavarstva pošiljala deželnemu predsedstvu za Kranjsko, le-to pa v sumarni obliki na Dunaj, so nastala na podlagi podatkov, ki so jih pošiljale posa- mezne upravne občine.'* Število izseljencev po teh poročilih je za gorenjska okrajna glavarstva — v primerjavi z vso Kranjsko — naslednje:'* Za popolno sliko nam manjka število izseljencev za leti 1892 in 1894, drugo polovico 1895 in od 1. sep- tembra 1913 dalje. V okviru Kranjske je bilo po teh podatkih največje izseljevanje iz Dolenjske, kjer je bil daleč pred ostahmi kočevski okraj (od 1896 do 1911 se je izsehlo kar 14.473 ljudi), medtem ko je bil radovljiški na zadnjem mestu." Pravo sliko o moči izseljevanja bi nam dal šele izračun števila izseljencev npr. na 1000 prebivalcev, kjer pa je glavna neznanka pač število izseljencev. Sodobni raziskovalec izseljen- stva Ivan Mulaček se je zavedal pomanjkljivosti teh podatkov, ker ne upoštevajo nezakonitega izseljevan- ja in je menil, da je treba gornje število izseljencev povečati za 25 do 35%.'* Če primerjamo delež gorenjskih izseljencev (odsto- tek) v odnosu do vseh iz Kranjske, dobimo po gornjih podatkih naslednje rezultate: Ne da bi se spuščah v primerjavo Šifrerjevih ugoto- vitev po metodi selitvenih saldov in rezuhatov urad- nih poročil, nas le presenetijo razmerja glede števila izseljencev, predvsem pri okraju Kranj in Radovljica, pri slednjem toliko bolj, ker po letu 1890 izkazuje po- 206 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 zitivni selitveni saldo, uradna poročila pa govore o iz- seljevanju. Pozabiti pa ne smemo tudi na težko ugo- tovljivo število nezakonitih izselitev v Ameriko, to je izselitev brez uradnega dovoljenja, ki jih metoda se- litvenih saldov vključuje, uradna poročila pa jih niso zajela, kljub želji, da bi evidentirali tudi te odhode. Anketa 1931 in popis 1937 Med obema vojnama so skušali ugotoviti število starejših izseljencev z anketo, ki so jo izvedli v vseh občinah Dravske banovine leta 1931. Vključevala je »vse znane ljudi, ki so se od I. 1880 dalje Izselili«.''^ ] Zavedali so se približnosti in nezanesljivosti dobljenih ^ podatkov. Za tri gorenjske okraje, katerih območja ; so bila podobna nekdanjim avstrijskim okrajem, je ; anketa dala mnogo nižje število izseljencev kot Šifrer- : jev izračun: Po navodilih izseljenskega referata pri oddelku za socialno politiko in narodno zdravje pri banski upra- vi v Ljubljani so občine opravile popis izseljencev leta 1937. Poglejmo si objavljene ugotovitve o izseljeva- nju z območja okrajev Kranj in Kamnik.^^ Po popisu so bili najstarejši izseljenci z območja okraja Kranj iz Smlednika leta 1892. V devetdesetih letih 19. stol. je bilo izseljevanje zelo skromno, povečalo se je leta 1903 (18 oseb) in nato raslo vse do vojne z viški leta 1905 (22 oseb), 1910 (34 oseb) in leta 1913 (45 oseb). Do konca prve svetovne vojne se je iz območja okraja Kranj izselilo 252 oseb, do leta 1937 pa skupno 446 oseb.^^ Tudi z območja okraja Kamnik so v popisu navedeni le redki izseljenci do konca 19. stoletja. Najstarejši so bili iz občine Trojane, ki so se leta 1894 in 1895 izselili v Nemčijo. Z začetkom 20. stoletja se je izseljevanje okrepilo z viški leta 1907 (33 oseb), 1908 (42 oseb), 1910 (36 oseb), 1911 (37 oseb), 1912 (75 oseb), 1913 (82 oseb) in 1914 (30 oseb). Do konca prve svetovne vojne se je iz kamniškega okraja izseli- lo 513 oseb.^^ Število izseljencev je bilo mnogo večje, saj je popis zajel le tiste, ki so ohranili jugoslovansko državljanstvo. Po nekaterih ocenah je na dva izse- ljenca, ki sta obdržala jugoslovansko državljanstvo, prišlo pet takih, ki so si pridobiH tuje.^* Gornja razmišljanja nam kažejo različnost v pri- stopih in rezultatih ugotavljanja števila izseljencev na primeru Gorenjske. Problem je še toliko bolj zamo- tan, če pomisUmo na notranje selitve v smeri pode- želje—mesto, na selitve med deželami v okviru mo- narhije, v druga etnična okolja, na iskanja sezonske- \ ga dela zunaj meja monarhije, tj. stalno odhajanje in vračanje sezonskih delavcev in ne nazadnje na vra- čanje "Amerikancev" v staro domovino, ki je bilo ; proti koncu obravnavanega obdobja vedno močnej- : še. Povratniki mnogokrat niso imeli obstanka in so se ; vračali nazaj v Ameriko. Vse to in še kaj bi lahko na- šteli, vpliva na zamotanost ugotavljanja števila izse-, Ijencev tudi iz Gorenjske. Zaključimo lahko z mislijo, i da že omenjeni izračuni in podatki dokazujejo, da iz- ; seljevanje ni bilo neznatno — vsaj v zadnjih letih ! pred prvo svetovno vojno, kot se posplošeno misli za to pokrajino, o intenzivnosti tega procesa v posamez- ' nih delih pa bomo lahko dali trdnejše zaključke šele po temeljiti analizi posameznih mikroregij na podlagi ohranjenih primarnih virov (npr. matičnih knjig, po- pisov prebivalstva ipd.). odmevi izseljevanja v 'gorenjcu' in 'savi' Zaradi fragmentarnosti arhivskega gradiva so po- memben vir podatkov o izseljevanju tudi javna glasila tedanje dobe. Oglejmo si odmeve v lokalnih glasihh 'Gorenjec' in 'Sava'. Ker sta obe glasili izhajali v času množičnega izse- ljevanja ('Gorenjec' po letu 1900 in 'Sava' po letu 1911), nas pritegne vprašanje, kakšni so bili odmevi v obeh na izseljevanje na splošno in konkretno iz Go- renjske? Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko postavimo trditev, da je mnogo več prispevkov o iz- seljevanju kot o vsesplošnem problemu Slovencev in predvsem kmečkega stanu, v glavnem povzeto po drugih glasilih, in zelo malo konkretnih razmišljanj o izseljevanju iz Gorenjske. Tudi v primerjavi z infor- macijami o Ameriki in o življenju in delu ameriških Slovencev je novic o samem procesu izseljevanja zelo malo. V tekstu zavestno uporabljam pojem Amerika, ki je bil v tem času splošno uporabljen, čeprav je veči- na izseljencev potovala le v del t.i. Amerike, tj. v Združene države Amerike. O Ameriki in življenju ameriških Slovencev so naši ljudje še največ izvedeli iz ust sorodnikov ali sosedov — 'Amerikancev' ter iz časnikov in drugih tiskov (npr. koledarjev, literarnih del ipd.). Sodobnik Juro Adlešič ni bil zadovoljen z vlogo slovenske 'publicisti- ke' v prikazovanju ameriških razmer, ki je, po njego- vem mnenju, vse premalo opozarjala na nevarnosti, ki prete izseljencu v Ameriki.^' Vsaj branje takratnih časnikov nam tega pogleda na potrjuje. Kot vzorec si oglejmo novice o Ameriki v 'Gorenj- cu', ki se tipološko niso veliko razlikovale od novic v drugih slovenskih glasilih. Skoraj ni bilo številke 'Go- renjca' in 'Save', ki ne bi prinesla kake informacije o tej državi oz. kontinentu ali naših priseljencih. Prese- neča nas, daje bilo novic o slovenskih izseljencih npr. v Vestfaliji zelo malo. Novice o Ameriki lahko razvrstimo v dve glavni skupini: največ jih je o naravnih in drugih katastro- fah, kriminalu, bolj o slabih kot dobrih straneh ame- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 207 riškega gospodarskega razvoja, torej novice, ki so prikazovale to deželo v temnih barvah. Na drugi stra- ni pa je veliko novic o posebnih civilizacijskih in dru- gih dosežkih te dežele, mnogokrat senzacionalistično obarvanih — po reklu: »seveda je to mogoče le v Ameriki« ter o milijonarjih in neverjetnih možnostih obogatitve. Novice o ameriških Slovencih, ki so jih dobili iz njihovih glasil ali neposredno od rojakov, lahko razvrstimo v naslednje skupine: — največje informacij o naravnih smrtih in nesrečah, — o brezposelnosti in sodelovanju naših ljudi v štraj- kih, — o porokah med izseljenci, — o pijančevanju in kriminalu med Slovenci, — o ustanavljanju šol, društev, glasil itd. in njihove- mu delu, — o verskem in političnem življenju, — o stikih z domovino (npr. o zbiranju denarnih pri- spevkov za Družbo sv. Cirila in Metoda, sokolska društva itd.) in — o povratnikih. Če imamo pred očmi samo proces izseljevanja, to je obdobje od odločitve za odhod do prihoda v new- yorsko pristanišče, lahko konkretne gorenjske novice v 'Gorenjcu' in 'Savi' razvrstimo v naslednje tipske skupine: A) Številčne primerjave razvoja prebivalstva in raz- mišljanja o vzrokih njegovega upadanja B) Odmevi na nezakoniti beg v Ameriko — zaradi bojazni pred služenjem vojske, — zaradi izognitve sodnemu preganjanju C) Svarila pred izseljevanjem — oblastnih organov in drugih, — v pismih izseljencev Č) Oglasi potovalnih agencij in posameznikov D) Izkoriščanje odhodov posameznikov v Ameriko v političnih in nazorskih bojih. A) »Na§ človek pa mora v tujino...« Če je dopisnik 'Gorenjca' iz Dolenjske zapisal: 1900 »Nič ne slišimo, da bi se z Gorenjskega ljudje izseljevali v Ameriko ali na Vestfalsko.. .«'* je omenjeni »-o-« v 'Gorenjcu' istega leta že opozarjal pred izseljevanjem s trditvijo: 1900 »Gorenjska, tvoj moški naraščaj je, kolikor mogoče, dober za tehnične nauke... Tuji de- lavci prihajajo v naše tovarne, naš človek pa mora v tujino v premogarsko delo in delo v ja- mi. Najtrše je to. To delo pod zemljo ga pa tu- di podivja... Gorenjska, ako hočeš nastaniti svoje sinove v tovarnah na svoji zemlji kot kvalificirane delavce, napravi iz gimnazije v Kranju realko v zvezi s šolo mehaničnih del ter poljedelstva!«" Posledica izseljevanja in bega v industrijo je bilo j tudi pomanjkanje delovne sile: j 1907 »Tudi pri nas na Gorenjskem toži kmet in ! obrtnik, da ne dobi več delavcev ali pomočni- ka, ali pa za tak denar, da ne more shajati.«^' Vsako leto so bili večkrat objavljeni številčni prika- i zi izseljevanja. Večina prispevkov je bila posvečena bolj izseljevanju iz posameznih dežel in države, kot i pa odhajanju iz manjših regionalnih enot.'" Le en- krat je 'Sava' objavila podatke okrajnega glavarstva v Kranju, da se je iz območja okraja v drugi polovici leta 1912 izselilo 135 oseb in sicer 79 neoženjenih, 40 oženjenih in 16 otrok.'" Za primerjavo je zanimiva tudi razporeditev izseljencev po sodnih okrajih in sicer: j 1912 »Na sodnijski okraj Škofja Loka odpade 68, \ Kranj 59, Tržič 8 izseljencev.«^'* Najpogostejše so bile ocene števila izseljencev, ki , so med seboj zelo različne. O njihovi vrednosti smo j zapisali nekaj misli že v prejšnjem poglavju. Tako je i že omenjeni >>-«-« zapisal: 1900 »Devetdeset tisoč je dandanes naseljenih Slo- vencev v Ameriki, petnajst tisoč na Vestfal- skem in deset tisoč pa na Gorenjem Štajer- skem. Nas vseh skupaj pa je le poldrugi mi- li jon«^^ I Redka so bila razmišljanja o izseljevanju iz manj- \ ših regij v kontekstu obravnave gospodarskih in so- i cialnih problemov tedanje dobe. V članku 'Gospo- j darske razmere v krajih ob zgornji Savi in Soči' je av- \ tor le omenil izseljevanje in sicer: \ 1906 »... Politična občina Trenta sestoji iz davčne \ občine Trenta in Log. Število prebivalcev je bilo: j v Trenti I. 1901 452 v Logu I. 1901 816 1.1903 470 I. 1903 880 Vendar ti ne stanujejo vsi v Trenti in Logu; ne- ' kateri so v Ameriki, znaten del dlje časa na j Vestfalskem in na Bavarskem. Pri štetju I. i 1900je bilo v Trenti 331 pripadnikov; koliko v Logu mi ni znano, toda razmerje bo menda isto.«" Ob popisih prebivalstva so se pojavljale razhčne primerjave glede števila prebivalstva tudi po posa- meznih sodnih okrajih in krajih, kot npr. za brdski in kamniški sodni okraj, ki sta štela prvi 16.772 (1890) in 16.019 (1900), tj. kar 753 ljudi manj in drugi 23.438 (1890) in 24.070 (1900), tj. kar 632 ljudi več, čeprav je bilo v celem političnem okraju Kamnik 40.210 (1890) oz. 40.089 (1900) tj. 121 ljudi manj. Novičar je za- ključil to primerjavo z mislijo: 1900 »Ljudje gredo s trebuhom za kruhom na vse strani, posebno mnogo jih gre v rudokope na , Nemško in Štajersko, nekaj tudi v Severno Ameriko.«^"* Ilustrativen je tudi dopis nepodpisanega Trbojca: 1913 »Amerika grozno bega možgane našim možem in fantom. Šestnajst se jih odpravlja tja. Tu- kaj pri nas je dosti dela in kruha, pa ga rajši gredo iskat na tuje. Ni samo hrepenenje po za- 208! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 služku, neka bolezen je, podobna norosti, ki vleče ljudi iz domovine.«^^ Kratka in stvarna pa je ugotovitev iz Rateč: 1913 »... Amerika je zopet pobrala iz Rateč 4 moš- ke osebe in I dekle. Šli so iskat si kruha v dalj- no tujino.«^^ Pridružimo mu lahko novico iz Cerkelj: 1913 » V Ameriko odhaja vedno več ljudij iz kranj- ske okolice, posebno iz lepe cerkljanske ravni- ne. Največ gre fantov in deklet. Pogosto je od- hod sad tajnih zvez. Tudi pri tistih, ki doma ostanejo, se čuti neka zbeganost in se opaža, da veselje do dela gine. A ko ta norčavi beg v tujino kmalu ne poneha, čaka slovensko do- movino v bližnji bodočnosti žalostna usoda.«^^ ] Te kratke novice so nam lahko le v oporo pri ilu- ; striranju izseljevanja, saj niso bile kontinuirane, šte- \ vilčne navedbe pa tudi ne časovno opredeljene. Nji- < hova vrednost je predvsem v izražanju odnosov do- : pisnikov do tega pojava. B) »Mnogo poklicanih ni doSlo, ker so v Ameriki« Nedvomno je bil beg pred služenjem vojske najpo- gostejša oblika nezakonitega izseljevanja, ki je postal državni problem v času naraščajočih vojnih napetosti na Balkanu in v Evropi. Po uradnih podatkih je bilo v Ameriki na začetku leta 1913 samo iz Kranjske oko- li 11.000 vojaških obveznikov.'' V času naborov so se v tisku pojavljale informacije o odzivnosti, ki je bila marsikdaj slaba ravno zaradi bezanja mladih fantov v tujino. Odmevi tovrstnih begov v Ameriko so bili do- kaj pogosti v gorenjskih glasilih, kot npr.: 1905 »Anton Čadež, samski 27 letni delavec iz Ho- tavelj, občina Poljane, je bival skoro 10 let v Ameriki ter se je lansko jesen povrnil v doma- čo vas. Orožniki so ga pa, ker še ni zadostil vo- jaški dolžnosti, aretirali in izročili tukajšnje- mu C.k. okrajnemu sodišču. Čadež irdi, daje američanski državljan.«'^^ Novica o begu 22. letnega Petra Rozmana iz Zgornjih Bitenj, ki so ga aretirali orožniki na jeseniškem kolodvoru in pri njem našli le 4 krone in delavsko knjižico: 1907 »... Fant je izprva tajil, da ne misli iti v Ame- riko, potem pa le priznal, da je namenjen tja in da ima neki njegov sopotovalec 430 K nje- govega denarja. Oddan Je bil na orožniško po- stajo na Jesenicah, odkoder so ga oddali k so- \ dišču v Kranjsko goro.«'° 1907 »V Ameriko Jo Je mislit popihati Janez Polen- \ šek iz Gorenje vasi, na mesto da bi šel k nabo- , ru. Odpeljati se Je hotel z gorenjskim vlakom, ; a so ga orožniki na Jesenicah prijeli. Obsojen Je bil na 8 dni strogega zapora in na 10 K de- ] narne globe.«*'' \ 1913 »No postaji na Jesenicah na Gorenjskem Je \ orožništvo te dni aretiralo kajžarja Ludvika Permana, ki Jo je hotel pobrisati v Ameriko, ne da bi zadostil vojaški dolžnosti, pa tudi ne- prave potne listine Je imel možakar pri sebi.«" Mnogi so srečno ušli, nekateri so se vrnili čez leta, ko jih je dosegla roka pravice: 1913 »Pobegnil Je, ker Je mislil, da ne bo k vojakom potrjen Anton Jereb, tesar iz Poljan, zato se Je : mudil leta 1912. na Vestfalskem, čeravno Je vedel, da ima to leto tretje naborno stavo, ter ; se Je šele letos o Veliki noči vrnil domov. Ob- \ sojen Je bil na 14 dni zapora.«*^ Iz gornjih primerov vidimo, da so najpogosteje ujeli ubežnike na vlaku oz. na železniških postajah, \ kjer je bil poostren nadzor nad gibanjem potnikov. Presenetijo nas dokaj mile kazni za ubežnike, saj je ; 45. paragraf vojnega zakona (1889) predvideval kaz- ¦. novanje s strogim zaporom od enega meseca do enega • leta in z globo od 200 do 2000 kron vseh tistih, ki so z ; namenom, da se izognejo naborni dolžnosti, zapustili ozemlje monarhije. Proti začetku svetovnega spopa- da je bil ta beg vedno bolj pogost, saj je na začetku junija 1914 novičar 'Gorenjca' zapisal: 1914 »V Ameriko še vedno uhaja precej fantov, ko se Jim bliža čas nabora. Agenti Jim preskrbijo \ listine, da lahko uidejo čez mejo. Vlada sicer ; pravi, da se briga za življenjske interese vojne \ moči. Ljudem se pa zdi, da se vlada za te inte- i rese briga malo, za druge prav nič. Sama ne \ ve, kako bi ustrezala tistim, ki hočejo iti čez ; morje. Če le kdo reče pri oblastvu, da se izse- ] ljuje iz gospodarske potrebe, mu oblastvo po \ Vagon družbe Compagnie Generale Transatiantique (Bale — Le Havre — New York) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 209 danih predpisih mora iti na rolio z največjo \ nal sicer: »izselil se je zaradi — pomanjkujočega zaslužka ozir. zaradi upanja na boljši prislužek, zadolžitve, ozir. zaradi slabega prislužka in slabih dohodkov, — i bojazni pred vojaško službo, — drugih vzrokov«, i Preseneča nas predvsem omemba bojazni pred vojaš- ' ko službo kot vzroka izselitve, kar nam potrjuje mi- ¦ sel, da so sestavljalci formularjev še vedno upali, da j bodo ti seznami zajeli res vse, ki so se izselili iz dolo- : cene občine, torej tudi t.i. nezakonite izseljence. Niti j pri Ljubljani in tudi pri Škofji Loki ni navedena v tej rubriki bojazen pred služenjem vojske kot vzrok izse- litve, čeprav lahko dvomimo, da ni nihče »ušel« v j Ameriko iz obeh mest. Po pričakovanju so ekonom- j ski vzroki najpogostejši in sicer: i — »zaradi boljšega zaslužka«: 35, — »zaradi pomanjkujočega zaslužka ozir. zaradi • upanja na boljši prislužek«: 18, — »zaradi zaslužka« : 8, — »zaradi zadolžitve ozir. slabega prislužka in slabih dohodkov«: 1 \ — »zaradi pomanjkanja zaslužka« : 2. Skupaj je 70 izseljencev navedlo željo po boljšem kosu kruha kot vzroku odhoda v daljni svet. Kar 18 žena je odšlo za možmi, 8 deklet za ženini, 4 k očetu, 2 k sestri, 1 k staršem, 1 k sorodnikom in i Frančiška MIKLAVČIČ »radi rodbinskih prepirov«. Torej so sorodstvene vezi pritegnile 34 izseljencev. \ Davorin CVENK je odšel »kot organist na sloven- i 5^:0 župnijo«, Franc AŽBE kot misijonar, pri 5 je na- j vedeno, da so izselili zaradi drugih vzrokov, ki zgoraj i niso omenjeni, pri 3 ni nobene navedbe. Smer izselitve Pri izpolnjevanju te rubrike občinski uradnik ni bil dosleden. Mnoge rubrike so prazne, v marsikateri je vprašaj, kar nam dopušča le misel, da uradnik ali bo- doči izseljenec nista vedela za končni cilj, marsikdaj je navedeno samo mesto, brez države (kar nam one- mogoča določitev cilja v primerih kraja Pittsburg, ki ga imamo tako v državi Pensylvaniji kot v lihnoisu), nekajkrat sta mesto in država napačno po- vezana (npr. kot cilj je navedeno Leetonia v državi Ohio, čeprav je mesto s tem imenom v Minnesoti ah Forest City v New Yorku, čeprav ta kraj srečamo v Pensylvaniji itd.), da ne omenjamo fonetičnega in na- pačnega pisanja imen krajev, kar je razumljivo tako zaradi neznanja angleščine pri bodočem izseljencu kot tudi občinskem uradniku. V obrazcu po letu 1908 je pod opozorilom dan napotek glede pisanja smeri: »navesti se mora amerikanska država, če je ta nezna- na pa 'v A meriko ' oziroma 'država neznana '«. Pri na- vajanju smeri so bila škofjeloška poročila dokaj na- tančna v primerjavi z ljubljanskimi, medtem ko so bi- la okrajna poročila deželnemu predsedstvu še bolj skopa (običajno so bile navedene le Severna in Južna Amerika ter Brazilija). Mulaček je dvomil, da se je večina izselila v Severno Ameriko, ko so pa bile velike naselbine 'Kranjcev' v Braziliji, Egiptu, južni Afriki in Novi Zelandiji." Nedvomno je bilo izseljevanje, npr. v Egipt, bolj domena Primorcev kot pa Kranj- cev. Preseneča nas, da je bil ves interes teh poročil us- merjen na prekomorsko izseljevanje. Le v primeru iz- seljenca Janeza BERNIKA (1905), kjer ciljjii W oz- 216 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Cenik prevozov v Ameriki, 1905 načen, je v opombah zaznamek: »ni odpotoval dalje, je ostal v iVestphalen«J^ Kljub temu lahko glede smeri zaključimo, da je bil škofjeloški tok usmerjen predvsem v države Illinois, Wyoming, Ohio in Washington, od krajev pa najpog- soteje v Chicago (llhnois). Rock Springs (Wyoming), Charleroi (Washington), Cleveland (Ohio) in East Palestine (Ohio). Poklici izseljencev in njihova posest Žal so v občinskih poročilih navedeni poklici le do leta 1908, medtem ko jih v okrajnih nikoli niso nava- jah.'" Že bežen pogled skozi seznam nam potrjuje misel, da so škofjeloški izseljenci zastopah tiste pokh- i ce, ki so bili značilni za mestno okolje. Posebej izstopa primer petih mizarjev: Franca { OMEJCA, Franca POGAČNIKA, Franca MROV- ; LE, Jožefa FISTRA in Franca BURNIKA, stanujo- čih ali prijavljenih na naslovu Mesto št. 64, ki so leta • 1901 kolektivno zapustili Škofjo Loko. V hiši, dana- j šnji Spodnji trg 21, je bila v tem času mizarska delav- nica Jakoba Okorna.*" Če so bile rubrike o posestvu (prodano/neprodano) izpolnjene, večina ni prodala posestva, le v primeru izseljenca Janeza BRADEŠ- KA, dninarja, ki se je izselil 1893, je bilo navedeno, da je posestvo prodal. Tudi okrajna poročila so bila glede izpolnjevanja te rubrike zelo površna; kljub te- mu je iz njih razvidno, da večina izseljencev ni proda- la posestva, ampak so jih dali v najem. škofjeloški izseljenci Čeprav v popisu prebivalstva leta 1890 za škofjelo- ško mesto ni naveden noben izseljenec, nam 'status animarum' za drugo polovico 19, stoletja omenja vsaj dva: Marijo LAMPREHT, Mesto št. 15 (umrla 1883 v Škofji Loki) in Franca JAMNIKA, rojenega 1848, stanujočega v Mestu št. 53.*' Pri obeh je ome- njeno, da sta bila v Ameriki. Zapisi v teh statusih so zanimivi tudi z vidika označevanja neprisotnosti z iz- razi, npr.: »hodipoptujem«, »sepo svetu klati«, »se okoli vlači« ipd. Ohranjeni popis prebivalstva za loška predmestja v letu 1900, ki za mesto žal ni ohranjen, omenja 2 izse- ljenca v Ameriki in 4 v Vestfaliji.*' V Ameriki sta bila: — Franc BERNIK, roj. 1860 v Škofji Loki, stanujoč Studenec 11, ki je kot rudar živel v Iron Mountain, Mich, in — Anton VEHAR, roj. 1871 v Logu, ki je tudi kot rudar živel v Kansasu. V Vestfaliji so bili Janez DEBELAK, Gregor JU- GOVEC, Franc ŠIVIC in Jakob JUGOVEC iz Kar- lovca, vsi rudarji po stroki in Lorenc OMEJC, po- sestnik, roj. 1868 pri Sv. Barbari, oženjen, ki je kot rudar delal v Oberhausnu v Vestfaliji. Nihče od tukaj naštetih izseljencev ni naveden v občinskih poročilih, kar potrjuje tezo, da so odšli v svet že pred letom 1892. Čeprav so bili škofjeloški izseljenci maloštevilni, so za nas zanimivi z vidika posameznih življenjskih poti. Oglejmo si nekaj primerov: Med škofjeloškimi izseljenci je presenetljivo veliko žensk, ki so v treh primerih odpotovale skupaj z mo- žem, kar v osemnajstih so kasneje sledile možu oz, v osmih ženinu. Če so sledile možu, so šli z njimi tudi otroci. Le v primeru HOSTNIK (1893) je odpotovala skupaj cela družina. Pri klobučarju Francu FOJ- KARJU (1907), je občinski uradnik zapisal, da »žena ostane doma« ; žal ne vemo ali je Marija FOJKAR, ki je z otrokom odpotovala leta 1911 njegova žena. Ustavimo se pri družini RUČIGAJ: oče Alojz, hišni posestnik in mizarski mojster, roj, 1860 v Trstu, z do- movinsko pravico v Trzinu, je leta 1900 živel v Škofji Loki, Karlovec 23, kjer je bil zaposlen na »'stalnem obratovališču'. Leta 1890 se je poročil s Frančiško El- ster, gospodinjo, roj, 1965 na Prezrenjah, s katero je imel dva otroka: Ivano, roj, 1892, in Janeza, roj. 1897. V letu ženitve je kupil hišo na omenjenem nas- lovu. V drugi polovici 1902 se je Alojz izselil v Chica- go, kamor mu je že 1903 sledila žena z otrokoma,*^ Po zaznamku v seznamu izseljencev posestva nista prodala; vemo pa, da je leta 1903 hišo kupila Marija Tratnik.** kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 217 Usoda družine ŠTAJER je bila podobna usodi marsikatere slovenske družine, ki je iskala boljši kos kruha zunaj domačega kraja. Oče Jurij, roj. 1873, delavec, prvič oženjen z Jero Jelovčan, ki je umrla 1910, drugič z Marijo Jankovič, se je izselil v Ameri- ko, kamor so mu sledili sin Janez, roj. 1906, delavec, in hči Rozalija, roj. 1908, služkinja. Hčeri Marija, roj. 1897, in Barbara, roj. 1903, sta bili kot služkinji zaposleni, prva v Gorici in druga v Ljubljani. Po po- datkih iz črnovojniškega seznama je sin Jožef, roj. 1905, delavec, služil vojsko 1925/26.'= Ker so vojaške evidence nepopolne v navajanju odhoda v tujino, saj je bil njihov namen le evidentiranje stanja prisotnosti posameznega vojaškega obveznika ali rezervista ob evidentiranju, imamo le za Janeza, roj. 1906, poda- tek, da je odšel v Ameriko 24. 7. 1911 kot petletni otrok. S kom je odpotoval ne vemo, saj uradni sez- nam škofjeloških izseljencev za to leto navaja le dye: Marijo FOJKAR in Marijo HAFNER, ki sta z otroki sledili možema. Usodo mnogih lahko sledimo po kas- nejših virih. Verjetno v tridesetih letih je bil izdelan seznam z naslovom »Knjiga za vpis vojaških obveznikov in da- jalcev živine in komore, ki odidejo iz občine za dalj časa nego 30 dni — Amerika«, ki vsebuje 27 imen." Dokument ni datiran, zato lahko le ocenjujem, daje nastal na začetku tridesetih let. Vsi našteti so bih Lo- čani in so živeli v 'Ameriki'. Preseneča nas točnost navedenih datumov odhodov, ki so bili naknadno vpisani preko predhodno vpisanega zaznamka »za več let«. PokHci izseljencev so dodani iz drugih virov, saj je npr. Janez Stajer odpotoval v Ameriko kot pet- letni otrok, ko še ni mogel biti delavec! Kratek sprehod skozi izseljensko problematiko na Gorenjskem oz. v Škofji Loki pred prvo svetovno vojno, s poudarkom na prelomu stoletja, je le ilustra- tiven. Celovita slika bo znana šele po evidentiranju vseh ohranjenih virov, tako doma kot v tujini, in po proučevanju izseljevanja v ostalih regijah slovenske- ga prostora, kar bo omogočilo tudi primerjalne študi- je. Šele takrat bo moč spoznati pomen in posebnosti izseljevanja iz Gorenjske. OPOMBE 1. International encyclopedia of the social sciences, David L. Sills, 10 zvezek, 1968. — 2. Najbolj nazorno to vidimo v časnikih tedanje dobe, ki so v okviru rubrik pod skupnim naslovom, npr. Gorenjski novičar, prinašali novice iz teh krajev. — 3. Gorenjec (v nadaljevanju: G), št. 4, 3. 2. 1900, 'Z Dolenjskega'. — 4. G, št. 35, 27. 8. 1904, 'Podlistek: Skofja Loka. Po raznih virih sestavil Fr. K. '; G, št. 6, 7. 2. 1913, 'Noši obrtniki'. — 5. France Planina, Škofja Loka v začetku tega stoletja. Spomini iz otroških let. Loški razgledi (v nadaljevanju: LR), 1973, str. 157. — 6. Živko Šifrer, Sta- tistični podatki o izseljevanju s slovenskega ozemlja, 1. del: Doba od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne (tipkopis, 1965?) (v nadaljevanju: Ž. Šifrer), str. 19, 28, 46, 68, 92, 114, — 7. Ž. Šifrer n. d., str. 60, 81-82, 104, 128, 137. — 8. Ž. Šifrer, n. d., str. 60. — 9. Ž. Šifrer, n. d., str. 82, — 10. Ž. Šifrer, n, d., str, 91. — 11. Ž. Šifrer, n, d., str. 119-120. — 12. Z. Šifrer, n. d., str. 128-129, — 13. Dušan Kermav- ner, Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od začetkov do leta 1918 1, Ljubljana 1974, str. 126-127. — 14. Gre za statistiko, ki je izkazovala število 'dovoljenih' in 'nedovoljenih' izselitev na podlagi iz- danih potnih dovoljenj. 15. Marjan Drnovšek, Nekatere evidence o izseljevanju v Ameriko pred prvo svetovno voj- no. Kronika, 36, 1988 (v nadaljevanju: M, Drnovšek), str. 205-217. — 16. Preglednica temelji na podatkih iz razprav: Ivan Mulaček, Naše izseljevanje v številkah. Čas, zv. 4, 1913 (v nadaljevanju: 1. Mulaček), str. 266; Ema Umek, Prispevki k zgodovini izseljevanja iz Kranjske v Ameriko v letih 1910-1913, Slovenski izseljenski koledar 1967, str. 202-204; uporabljeno je bilo tudi arhivsko gradivo iz Arhiva SR Slovenije (v nadaljevanju: AS), Deželno predsedstvo za Kranjsko, konvolut 5 ter Deželno predsedstvo za Kranjsko, Policijski oddelek, konvolut 4. — 17. J. Mulaček, n. d., str. 259. — 18. 1. Mulaček, n. d., str. 258, — 19. Alojzij Kuhar, Naše izseljensko vprašanje, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 526. — 20. Ž. Šifrer, n. d., str. 178-179. — 21. Ema Umek, Izseljenci z območja nekdanjih okrajev Kranj in Kamnik, SK 1979, str. 201-216. — 22. Isto, str. 202. — 23. Isto, str. 207. — 24. Janez Kos, Izseljevanje z območij nekdanjih okrajev Črnomelj in Kočevje, SK 1979, str. 209. — 25. Juro Adlešič, Organizacija slovenskega izse- Ijeništva, Čas, zv. 4 in 5, 1909, str. 177. — 26. G, št, 4, 3. 2. 1900. — 27. G, št, 22, 9, 6. 1900, 'Gorenjska' in št, 47, 1, 12. 1900, 'Kmetijo pred očmi!'. — 28. G, št. 48, 30. II. 1907. — 29. To je razumljivo, saj so te podatke črpali iz uradnih poročil o izseljevanju, objavljenih v raznih pregle- dih in statističnih publikacijah, ki jih lokalni vidik problema ni zanimal. — 30. Sava (v nadaljevanju: S), št. 4, 25, 1. 1913, 'VAmeriko'. — 31. Isto. — 32. G, št. 22, 9. 6. 1900. — 33. G, št, 28, 14, 7, 1906, 'Gospodarske razmere v krajih ob zgornji Savi in Soči'. — 34. G, št. 7, 16. 2. 1900. 'Letoš- nja ljudska štelev.'— 35. G, št. 15, 11.4. 1913. 'Dopisi. Iz Trboj se nam poroča'. — 36. S, št. 18, 3. 5. 1913, 'Dnevne vesli'. — 37. G, št, 33, 14, 8. 1913, — 38. Ema Umek, Prispevki k zgodovini izseljevanja iz Kranjske v Amerikol 218 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 v letih 1910-1913, SIK 1967, str. 204. — 37. G, št. 19, 13. 5. 1905. 'Loške novice. Vojaški dolžnosti se je odtegnil'. — 40. G, št. 7, 16. 2. 1907, 'Novičar'. — 41. G, št. 20, 18. 5. 1907. 'Izpred deželnega sodišča'. — 42. S, št. 46, 15. 11. 1913. 'Mesto v Ameriko v zapor'. — 43. S, št. 45, 8. II. 1913.—44. G, št. 23, 5. 6. 1914. 'Novi- čar'. — 45. S, št. 9, 28. 2. 1914, 'Surovina'. — 46. G, št. 42, 19. 10. 1912. — 47. G, št. 12, 22. 3. 1902. — 48. G, št. 44, 31. 10. 1913.—49. G, št. 20, 18.5. 1912. — 50. G, št. 19, 9. 5. 1903. — 51. G, št. 14, 8. 4. 1911. — 52. S, št. 26, 28. 6. I9I3. — 53. G, št. 25, 19. 6. 1909. — 54. S, št. 53, 27. 12. 1913. — 55. G, št. 38, 21. 9. 1907. — 56. G, št. 40, 5. 10. 1907. — 57. G, št. 24, 13. 6. 1913. 'Dopisi. Cerklje'. — 58. G, št. 38, 21. 9. I9I2. — 59, Jurij M. Trunk, Amerika in Amerikanci. Celovec 1912. — 60. Isti, str. 543—606. — 61. France Planina, Število prebivalstva v loški dolini skozi zad- njih sto let. Loški razgledi XIII, 1966, str. 145; France Pla- nina, Naš ameriški rojak dr. F. J. Kerna, LR XIV, 1967, str. 198—200; Roman Savnik, Pomembni rojaki Poljanske dohne, LR XIX, 1973, str. 222—235; Vincencij Demšar: Vas Osojnik pod Blegošem. LR XX, 1973, str. 177. — 62. Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju: ZAL), Obči- na Škofja Loka (OŠL), Status animarum (Žup. V) 28a. — • 63. France Štukl, Škofja Loka in njeno prebivalstvo, LR j XIX, 1973, str. 135. — 64. Isto. — 65. Ivan Mulaček, Naše i izseljevanje v številkah. Čas, zv. 4, 1913, str. 256—266. — j 66. Nanje je opozoril mag. France Štukl, arhivist v omenje- nem arhivu v članku: Škofja Loka in njeno prebivalstvo v ' preteklosti, LR XIX, 1973, str. 141. —67. ZAL, OŠL, t,e, j 98. — 68. Isto. — 69. Ema Umek, Brazilija v 'rožnatih'bar- vah, SK 1980, str. 213—214. — 70. ZAL, OŠL, t.e. 98, — 71. ZAL, OŠL, t,e, 98, — 72. Marjan Drnovšek, Nekatere evidence o izseljevanju v Ameriko pred prvo svetovno voj- no. Kronika št. 3, 1988, str. 205-217. — 73. S, št. 32. 9. 8. i 1913 'Potni listi in krošnjarska dovoljenja' — 74. G, št. 31, i 1. 8. 1913. — 75. ZAL, OŠL, t.e. 98. — 76. Isto. — 77. Mu- laček, n, d., str. 260. — 78. ZAL, OŠL. t.e. 98. — 79. Mula-] ček, n. d., str. 258. — 80. France Štukl, Knjiga hiš v Škofji' Loki II., Gradivo in razprave ZAL, Škofja Loka 1984, str. \ 97-98. — 81. ZAL, OŠL, Status animarum. — 82. ZAL,' OŠL, Popisi prebivalstva. — 83. ZAL, OŠL, Vojaške zade- ve, fase. 97, 119. — 84. France Štukl, Knjiga hiš v Škofji' Loki I, Gradivo in razprave ZAL, Škofja Loka 1981, str. 31-32. — 85. ZAL, OŠL, Vojaške zadeve, fase. 119. —86.. Isto. — i KOLESARSKI VOZNI RED ZA MESTO LJUBLJANO MARKO KAMBIČ PRVI LJUBLJANSKI «VELOCIPEDI» Leta 1869, dve leti po svetovni razstavi v Parizu, je j kolo (takrat imenovano velociped) prišlo tudi.v Ljub- ljano. Časopis »Triglav« v številki dne 13. aprila 1869 poroča, da so se pojavili »velocipedi« tudi na i promenadi ljubljanskega mesta. Opisal gaje kot »se- j dež z dvema, eden za drugim tekočima kolesoma«, ki j doseže hitrost okoh eno miljo (7,5 km). Kolo je bilo | brez gum, imelo pa je pedale. Zaradi visoke cene so si i ga v začetku lahko privoščih le ljubljanski »imenitne- j ži« in redki navdušenci. Pri Ljubljančanih je pojav »velocipeda« zbudil ; različna občutja. Nekateri so ga imeli za modno muho | in igračo »velikih otrok« ter ga hudomušno imenovali | »epohalno iznajdbo, ki nikakor ne zaostaja za iz- ! najdbo smodnika ali tiskarskega stroja«. Drugi so bili \ prepričani, da gre za izredno »iznajdbo novega j veka«. Večina Ljubljančanov je v začetku »vozarje- j nje velocipedistov« po ulicah sprejela z negodova- njem. Predvsem so se čutili ogrožene, nekaj pa je bilo verjetno tudi zavisti. Olje na ogenj protikolesarsko razpoloženih prebivalcev je prilila prva kolesarska nezgoda, ki je imela obsežne posledice za takratne kolesarje. Prva žrtev »velocipedske manije« je bil kočijaž zdravnika dr. Viljema Kovača. Kovač se je z družino odpeljal na sprehod. Vozu nasproti se je na »velecipedu« pripeljal ljubljanski trgovec Albert Zeschko, Ko je konj zagledal novo vozilo, se je splašil in skočil s poti. Zdravnik, žena in otrok so srečno skočili z voza, kočijaž Peter Cedeunig ( = Cedilnik) pa je pri odskoku »zašel z nogo med drevo in voz«, tako da si jo je zlomil. Ob tem dogodku je časnik »Triglav« dramatično zapisal: »Ali naj mar pride ta- ko daleč, da ne bodo ljudje, ki se za gibanje poslužu- jejo le svojih nog, na promenadah več varni življenja in da so celo kočije v nevarnosti, da se s svojo vsebino vred polomijo.« Za magistrat je postala zadeva resna, ko je isti ča- sopis v sedemindvajseti številki problematiko kole- sarstva politično obarval: »Od strani magistrata še ni bilo — po naši vednosti — ničesar ukrenjenega, mo- goče zato, ker je iz ustavnega tabora (vladajoče stran- ke na magistratu) izhajajoča "jeunnesse dorée" tista, ki dela ceste nesigurne, ter ker odgovorna redakcija Tagblatta sama kot obsedena divja na velocipedih po najbolj obljudenih ulicah in promenadah, brez ozira na noge nedolžnih sprehajalcev, ki se ne morejo do- volj hhro umakniti. Če ustavna gospoda noče hoditi po lastnih nogah — potem naj ne vozi po tujih.« Ma- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 219 gistrat je hitro ukrepal. Ugotovil je, da je »vožnja z velocipedi prikladna, da povzroči nesreče«. »Veloci- ped vozi brez šuma, z veliko naglico. Pri padcu z nje- ga se lahko poškoduje mimoidoči, plašijo se tudi ko- nji.« Skladno s temi ugotovitvami je mestni svet na seji dne 24. aprila 1869 sprejel prepoved vožnje z »ve- locipedi« po cestah in ulicah mesta in predmestij, po vseh sprehajališčih znotraj mestnih linij, vštevši Lat- termannov drevored in park gradu Podturn ( = Tivo- li). Prepoved so trikrat objavili v časopisu »Laibacher Zeitung«. Kolesarstvo se je hitro širilo po drugih avstrijskih mestih. Tudi v Ljubljani je imelo vedno več navduše- nih »prijateljev«. Spomladi 1870 je skupina »lastni- kov in prijateljev velocipedskega športa« poslala ma- gistratu peticijo za »ponovno dovolitev voženj«. Podpisalo jo je osemnajst uglednih meščanov, med njimi baron Egon Zois, Otmar Bamberg, Emmerich Mayer in Jožef Luckmann... Kot razlog za ukinitev prepovedi kolesarjenja so navedli: .. .»da je v drugih mestih, na primer v Gradcu, Celovcu, Trstu, Zagrebu itd. tudi dovoljeno (kolesariti), ne da bi se do sedaj iz teh mest culo o kakih nesrečah — telesno varnost si- gurno ne ogroža to neskončno lahko grajeno in ravno tako lahko vodljivo vozilo niti najmanj. Razen tega nastaja zaradi gornje prepovedi, ki onemogoča tej ge- nialni iznajdbi novega veka vsako razširjanje in izko- riščanje v Ljubljani — lastnikom velocipedov ne- majhna škoda, ker so s tem vendar več ali manj one- mogočeni uporabljati in izkoriščati svoja vozila.« Policijski odsek je 3. maja 1890, glede na dejstvo, da je vožnja z »velocipedi« dovoljena v večini dežel- nih glavnih mest in celo na Dunaju, priporočil mest- nemu svetu naj dovoli vožnjo tudi v Ljubljani, pod pogojem, da se hkrati zavaruje varnost pešcev. Mest- ni svet je na seji dne 21. maja 1890 sklenil, da se kole- sarjem dovoli vožnja po cestah in ulicah mesta in predmestij na makadamskih delih z izjemo pločni- kov, pešpotov, alej, vštevši Lattermannov drevored in park gradu Podturn.^ zaCetek normodajne dejavnosti za »bicikliste« in »bicikle« »Kolesarski šport« seje v Ljubljani hitro razvil. Kole- sa so se pocenila in privoščili so si jih lahko tudi manj premožni. Navdušenci so se začeli zbirati v prvih ko- lesarskih klubih. Poleg zgoraj navedenih določb ljubljanskega mest- nega sveta zasledimo prve norme za kolesarje in ko- lesa leta 1891 v »Službenem navodilu redarjem dežel- nega stolnega mesta Ljubljane.« Pod naslovom »Poulična policija« obravnava navodilo tudi »Bici- kle«, celotna snov je urejena zelo skopo v nekaj krat- kih stavkih: »Vožnja po biciklih in podobnih vozilih je dovoljena izključljivo le skušenim članom društve- nim, ki nosijo društveno znamenje ali ki imajo kako drugo, mestnemu uradu naznanjeno izkazilo. Sicer je pa vožnja sploh prepovedana po ozkih ulicah, kakor 1 so npr. Špitalske, Gledališke itd... Po drugih ulicah, cestah in trgih se sme z omenjenimi pripravami le po- časi voziti.«^ prvi osnutek »kolesarskega voznega reda za mesto ljubljano« Hkrati z naraščanjem števila »biciklistov« na ljub- ljanskih cestah in ulicah so se vse glasneje pritoževali tisti, ki so se čutili ogrožene zaradi »naglega in nepre- vidnega dirjanja kolesarjev«. »Negodovali so ustno«, vedno več kritike pa se je pojavljalo tudi v časopisih. Magistrat je uvidel, da je potrebno nastale razmere, predvsem zaradi osebne varnosti prebivalcev, izdat- neje normativno urediti. Odločil se je, da bo izdelal »posebni vozni red« za ljubljanske kolesarje. Izdelavo osnutka »Kolesarskega voznega reda za mesto Ljubljano« so zaupali mestnemu policijskemu komisarju Francu Podgoršku.' Ta je 25. januarja 1895 predložil kolesarski red občinskemu svetu »s prošnjo, da ga blagovoh pregledati in odobriti«. Red obsega dvaindvajset kratkih in jasnih paragrafov. Ureditev je sledeča: Kolesarji morajo imeti posebno dovolnilnico, ki jo izda magistrat za eno leto. »Nedoletniki« (osebe mla- jše od štirinajst let) dobijo dovolilnice le na očetovo (oz. varuhovo) prošnjo (oče oz. varuh se mora proto- kolarno zavezati, da prevzame odgovornost za »ne- doletnika« in podpisati njegovo dovolilnico). Dovo- lilnica se izda na podlagi »spričevala o vozni sposob- nosti«. To prejme kolesar, če opravi »skušnjo pred načelništvom kakega v Ljubljani obstoječega kole- sarskega društva«. Paragraf 4 določa, da je potrebno za vsako dovolilnico plačati 1 goldinar kolkovine in tiskovne stroške. Razen tega mora vsak kolesar plača- ti letno dva goldinarja pristojbine za uboge in povrni- ti stroške za tablico. Dovolilnico mora kolesar vedno imeti s seboj ter jo na zahtevo pokazati varstvenim organom. »Tudi mora vsak kolesar nepogojno poko- riti se varstvenim organom, ako ti s povzdignjeno ro- ko zahtevajo da odskočijo s koles.« Vsako kolo mora imeti zvonček, zavorno pripravo in na sprednjem delu tablico s številko. »Od pričetka javne ulične razsvetljave se mora kolo razsvetliti s svetilko, ki ima svitlo belo luč.«... »Kolesarji se mo- rajo držati leve strani ceste, ogibati se na levo in pre- hitevati na desno, ako je prehitevanje sploh mogoče, ne da bi se motil promet.« Pešce in voznike morajo, ko se približajo, opozoriti z zvoncem. Ob hudi megli morajo voziti z veliko previdnostjo. Pri skupnih vož- njah se ne smejo voziti »vštric« ampak le zaporedo- ma ter morajo biti drug od drugega oddaljeni šest me- trov. »Kolesar mora, kadar mu prihajajo nasproti vprežni vozovi ali jahači, strogo paziti na živino in se je ogibati. Ako zapazi, da se živina plaši ali kadar mu voznik ali jahač da znamenje, da se je bati splašenja, mora takoj razsesti s kolesa in kolo po možnosti skri- ti.« Po ulicah in trgih sredi mesta se mora vedno vozi- ti počasi. 220 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 Prepovedana je vožnja po »pešpotih, hodnikih, promenadah in nasadih«. Voziti se ne sme po javnih cestah in trgih, kadar se po njih pomikajo večji vojaš- ki oddelki, pogrebni sprevodi, cerkveni in drugi ob- hodi, kadar gredo otroci v šolo in iz nje ter kadar se na cesti zbira množica ljudi. Kolesarji, ki ne stanujejo v mestu in se mudijo v njem nad tri dni, se morajo pokoriti mestnim kole- sarskim predpisom. Prestopki predpisov se lahko kaznujejo tudi z odvzemom dovolilnice. O kolesarskem redu se je posvetoval policijski od- sek občinskega sveta. Nekatere določbe je malenkost- no popravil (gre predvsem za stilistične popravke). Nato je magistrat poslal red »na vpogled« Nemškemu kolesarskemu klubu (»Laibacher Bycicle — Club«) in Klubu slovenskih bicikhstov »Ljubljana«. Oba kluba sta kolesarski red pozorno preučila in s svojimi stro- kovnimi pripombami vrnila magistratu." Magistrat je pripombe 25. februarja 1896 izročil v posvetovanje policijskemu odseku. Iz dopisov se vidi, da sta se oba kluba družno sporazumela o predlogih za spremembo tistih paragrafov, ki se jima »niso videh popolnoma primerni, to je ne ustrezajoči vsestransko kolesarskemu športu.«* Klub slovenskih bicikhstov »Ljubljana« je priložil še svoja klubska pravila in tis- kan vozni red kluba* ter posebej poudaril: »Konečno še opozarjamo kot slovensko narodno društvo na na- šo iskreno željo, da se varuje pri nameravanem načrtu v vsakem oziru izključno slovenski značaj našega mesta, kar bode posebno pri morebitnih napisih upo- števati.«' Kluba sta želela, da člani ne bi potrebovali posebnih dovolilnic. Svojo pravico do vožnje naj bi dokazovali kar z »društveno vsprejemnico«. S tem bi bili oproščeni predpisanega preizkusa znanja. Predla- gala sta tudi oprostitev plačevanja pristojbin za člane: »Treba je strogo ločiti kolesarje-divjake in kolesarje, ki so člani kacega v Ljubljani obstoječega kluba. Kot taki morajo ti že tako plačevati klubu visoko pri- stojbino na leto, pri "Ljubljani" 12 goldinarjev, do- čim kolesarju-divjaku tega ni treba... Opozarjamo tudi na okolnost, da obstoji največji kontingent čla- nov iz mladih ljudij, ki se nahajajo v tistej dobi, ko večinoma še nimajo na razpolaganje znatnejših do- hodkov, kar naj se izvoli tudi upoštevati.«* Svetovali so še, naj bi se več pozornosti posvetilo vozovom in pešcem, saj se »le ti navadno kaj malo brigajo za kole- sarja, dogodi se še celo pogostoma, da se mu nalašč zapre pot, tako da mora včasih v nevarnosti naglo skočiti s kolesa.« Glede na izkušnje so priporočih, naj se pri paragrafu dvajset, ki govori o zaporedni vožnji več koles, izpusti določitev razdalje šestih me- trov, saj bi se pri doslednem upoštevanju določila motil promet na ulici. Policijski odsek občinskega sveta je pripombe upošteval ter skladno z njimi spre- menil osnutek kolesarskega reda." razprava o osnutku »Kolesarski vozni red za mesto v Ljubljano« je po- licijski odsek predložil v sprejem na izredni seji občin- skega sveta dne 16. junija 1896.'° Po uvodni besedi se je oglasil občinski svetovalec Pire. Trdil je, da so v največji nevarnosti kolesarji sa- mi. Po ulicah in cestah se vozijo le izkušeni biciklisti, »neizurjeni se itak na cesto ne upajo«. Od izurjenih pa se nesreče ne pričakujejo. Odločno je nasprotoval posebnemu voznemu redu za kolesarje. Zavzel se je za starejšo ureditev; določili naj bi le ulice in ceste, po katerih bi bila vožnja prepovedana ter način zazna- movanja koles. Podžupan dr. Bleiweis se je čudil na- sprotovanju. Povedal je, da imajo kolesarske rede že dolgo tudi druga mesta in da namerava tak red spreje- ti celo državna uprava. Podžupan je podprl sprejem kolesarskega reda. Bil je prepričan, da se bo kolesars- ki šport še bolj razširil in da bodo postale nesreče ne- izbežne. Kot močan argument je navedel, da tak red odobravajo tudi kolesarski klubi. Ostali občinski sve- tovalci so ugotovih, da je načrt kolesarskega voznega reda policijski odsek spremenil sam, ne da bi pri tem »zaslišal« magistralnega referenta (avtorja načrta) Franca Podgorška. Zalo so sklenili, naj se osnutek vrne policijskemu odseku v novo posvetovanje, h ka- teremu naj povabi tudi magistralnega referenta. i popravljeni osnutek PoUcijski odsek in magistralni referent sta se po- svetovala o osnutku kolesarskega reda. Nekatere pa- ragrafe sta temeljilo spremenila, druge komaj opazno slihstično popravila, večino sta ohranila nespreme- njeno. Predvsem so iz osnutka črtah vse ugodnosti, ki naj bi jih imeh člani kolesarskih klubov. O »popravljenem« osnutku kolesarskega reda so razpravljah na seji občinskega sveta dne 27. junija 1896." Na sejo so tokrat povabili tudi magistralnega referenta Franca Podgorška. Poročevalec Zabukovec je povzel ugotovitve prejšnje seje in ponovno pouda- ril potrebo po sprejemu kolesarskega reda: »Take ko- lesarske rede imajo tudi v drugih mestih, kjer so do- tične pristojbine še večje, na Francoskem pa obstoji o tem že državni zakon. Pa tudi občinstvo našega mesta izraža željo po takem kolesarskem redu, kajti opeto- vano dogajajo se nesreče, dolžnost občinskega sveta pa je skrbeli za red v tem oziru ter varovali občinstvo pred vsako škodo.«'^ Večina občinskih svetovalcev je pritrdila poroče- valcu, vendar je že vnaprej ugovarjala posebni pri- stojbini, ki naj bi jo kolesarji letno plačevah v mestno blagajno. Najglasnejši je bil občinski svetovalec dr. Gregorič. Ni se strinjal, »da se hoče pobirati pristojbi- na od takega prometnega pripomočka, ki je k vsak- danjem kruhu nekaterih kolesarjev potreben npr. za obrtnike — kajti čas je denar. Čuditi se more, da se hočejo vedno le bolj ubožnemu prebivalstvu našega mesta nalagati doklade, medtem pa se popolnoma prezira premožno prebivalstvo npr. jahače in ekvipa- že, kateri vzdržujejo te stvari le kot luksus in v svojo zabavo. Le ti so tudi nevarni vsled svojega naglega ja- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 221 i hanja in hitre vožnje po mestu. Od teh se ne zahteva nobena preskušnja in tudi ne plačujejo mestu nobene posebne doklade. Obdavčili naj bi se tedaj ti tudi, meri naj se z jednakim merilom.«^' Dr. Gregorič je v zanosu svojo kritiko usmeril še na pasji davek, ki se mu je zdel prenizek. Zahteval je zvišanje, »kar bi pri-1 pomoglo k temu, da se nekoliko zmanjša število te j nadležne živali«. j Gregorčičevo trenutno čustveno zanesenost je iz-j rabil občinski svetnik dr. Tavčar. Zbodel ga je z be- sedami: »Občinski svetovalec dr. Gregorič je v tej stvari zajahal pač zopet katoliško-socjalnega konja, ter govoril skozi okno.«^" Dr. Gregorčič mu je kratko odgovoril: »Debata bodi mirna, ne pa strankar- ska.«" Poročevalec Zabukovec je ugotovil, da nihče ni dokazal »nepotrebe« kolesarskega reda ter zato | predlagal obravnavanje posameznih paragrafov. Za- i radi »pozne ure« so sprejeli samo prve tri paragrafe, i Upoštevali so mnenje policijskega odseka, da se z j vsemi kolesarji ravna enako. Tako so člani kolesars- i kih klubov izgubih ugodnosti, ki naj bi jih imeli po j prvotnem osnutku.'" Pristojnost za preizkuse znanja i se je prenesla s kolesarskih klubov na »oblastveno ' komisijo.«^' j »KOLESARSKI VOZNI RED ZA MESTO LJUBLJANO« j Začeto delo je občinski svet nadaljeval na seji dne j 7. julija 1896." Odločili so se, da bodo ponovno skle- j pali tudi o treh, v prejšnji seji odobrenih paragrafih, j Prvi paragraf so tak kot na zadnji seji brez pri- j pomb ponovno odobrih." Pri drugem paragrafu seje > občinski svetovalec dr. Požar zavzel za odpravo j preizkusa znanja za kolesarje. Menil je, »da bi bila vsaka preskušnja iluzorična«. »Glavna stvar pri tej reči je dobra policija, katere nalog bode zabranjevati zlorabo kolesa.« Predlog so ugodno sprejeh in določ- ; be o »skušnji« so iz drugega paragrafa izpustili. Največ pripomb je doživel predlog paragrafa šti- ri.^" Občinski svetovalec Šubic je predlagal, naj od i plačevanja pristojbine oprostijo tiste, ki uporabljajo j kolo »v obrtne namene«. Šubicu je nasprotoval ob- j činski svetovalec Svetek, z mnenjem, da imajo ravno ; obrtniki »največji dobiček od kolesa« in bi bila opro-1 stitev nepravična. Predloga občinskega svetovalca 1 Šubica niso sprejeli predvsem zaradi tega, ker bi bilo i težavno ugotavljati, kdo potrebuje kolo v »obrtne j namene«. j Magistralni referent Podgoršek je svetoval, da se ; določitev pristojbine iz reda izpusti, »ker občinski ] Fotografski atelje J. Zalar ml. in A. Kneževič: tovarnar Al- bert Zeschko, okoli 1880; fotografija, 5,8 x 9 cm; last: Zgo- dovinski arhiv Ljubljana 2221 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 svet ni opravičen določevati take takse, kaj takega obstoji le drugod, kjer se je že izposloval dotični za- kon.« Nasprotno mnenje je zastopal občinski sveto- valec dr. Majaron. Pritrdil je sicer ugotovitvi, da ob- činski svet ni upravičen določevati pristojbine, pou- daril pa je, da pričakujejo deželni zakon, ki bo vsebo- val tudi določbe o pristojbini.^^ Zato je predlagal, naj ostane paragraf štiri nespremenjen, »visoka vlada prenaredila ga bo že sama, ako bo videla, da je to po- trebno.« Ostali paragrafi so bili sprejeti brez po- membnejših ugovorov .^^ Občinski svetovalec dr. Majaron je predlagal, naj se red takoj predloži v odobritev deželni vladi s pri- držkom, da stopi paragraf 4 v veljavo šele, ko se bo izposloval v ta namen potrebni deželni zakon. Občin- ski svetovalec Gogala je dvomil, da bi vlada hotela pogojno odobriti red: 'Prej bi kazalo izposlovati do- tični deželni zakon.« Na koncu je prevladalo prepri- čanje, da »je potreba kolesarskega voznega reda nujna in na dotični deželni zakon čakati bi bilo pre- dolgo, v moči vladi pa je dovoliti njegovo rabo brez paragrafa štiri do tie, ko izide deželni zakon.«^' sprememba reda Ravno ko bi moral ljubljanski magistrat sprejeti kolesarski vozni red predložiti v potrditev deželni vla- di, je bil deželnemu zboru predložen načrt zakona o vožnji s kolesi po javnih, nedržavnih cestah na Kranjskem. Zakon so kmalu sprejeli. Veljati je začel 6. novembra 1896.^'' Mestni kolesarski red se v neka- terih točkah ni ujemal z deželnim zakonom, zato ga je magistrat zopet prepustil policijskemu odseku, da se o njem posvetuje in ga ustrezno uskladi z višjo nor- mo." Policijski komisar Franc Podgoršek je izdelal nov osnutek kolesarskega voznega reda.^' Glede na para- graf 10 deželnega zakona^' je komisar zopet, predla- gal uvedbo preizkušnje za kolesarje ter pobiranje pri- stojbine za izdajo izkaznice v znesku pet goldinarjev. Ostale določbe so skoraj enake kot v prvotnem redu, le da so nekatere ponekod razširjene.^' Nov osnutek kolesarskega reda je obravnaval še policijski odsek. Delno gaje dopolnil in stihstično popravil.^" Bistveno je spremenil samo 4. paragraf.'" O novem osnutku je razpravljal občinski svet na se- ji dne 16. februarja 1897.'^ Že v začetku je prišlo do nesoglasja glede pristojbine, določene v 4. paragrafu. Poročevalec je zagovarjal pristojbino v znesku pet goldinarjev, medtem ko je policijski odsek vztrajal pri predlogu enega goldinarja. Občinski svet je skle- nil, da se kolesarski vozni red vrne policijskemu odse- ku v novo posvetovanje. Policijski odsek je ponovno poročal o kolesarskem redu na seji občinskega sveta dne 6. aprila 1897.'^ Pojasnil je, da je spremenil samo paragrafa 2 in 4 ter da je ostale pustil nespremenjene, take, kot jih je odobril občinski svet na seji dne 7. juli- ja 1896, ker se popolnoma ujemajo z deželnim zako- nom." ( Občinskega svetovalca Šubica je zanimalo, kako se bodo odvijale preizkušnje in po kakšnih merilih se bo ocenjevalo kolesarjevo znanje. Podžupan dr. Blei- weis mu je pojasnil, da tudi deželni zakon nima po- drobnejših določil o »skušnji« in da je to interna stvar, ki ne spada v kolesarski red. Poročevalec Zabu- kovec je prepričeval občinske svetnike, da je potreb- no določila o »skušnji« sprejeti v kolesarski red že za- radi dejstva, da »skušnjo« predpisuje deželni zakon. Brez take določbe vlada mestnega kolesarskega reda gotovo ne bi potrdila. Občinski svet je sprejel spre- menjena paragrafa 2 in 4 ter tudi »Kolesarski vozni red za mesto Ljubljano« v celoti. Magistratu je naro- čil, naj red končno predloži v potrditev deželni vladi in deželnemu odboru. ŽUPANOV DOPIS o REDU Župan Ivan Hribar je 25. aprila 1897 poslal poU- cijskemu odseku dopis, v katerem graja nekatere do- ločbe »Kolesarskega voznega reda za mesto Ljublja- no« (ki so ga že sprejeli na seji občinskega sveta dne 6. aprila 1897, ter naroča, naj se o redu poHcijski od- sek ponovno posvetuje in poroča na prihodnji seji občinskega sveta.''' Župan je trdil, da so določila pa- ragrafa 19 nepotrebna:" »Določitev kolesarskega re- da, da mora kolesar z zvonilom naznaniti svoj prihod vozniku, ima pomen, da voznik pazi na plašljivo ži- val, nikakor pa nima pomena, da bi se voznik moral kolesarju ogniti, kar mu posebno ni potreba storiti, če vozi na pravi strani ceste.« Dr. Hribar je očital tudi neutemeljenost in neopravičenost paragrafa 21." »Tuje kolesarje nikakor ne gre siliti, da bi se podvrgli temu kolesarskemu redu.« PoHcijski odsek se je na svoji seji 1. maja 1897 pos- vetoval o županovem dopisu. Glede zahteve po po- novnem posvetovanju in poročanju o kolesarskem re- du je sklenil: »Tega storiti poHcijski odsek ni pri vol- ji, ker nasvetovane spremembe niso tako važne, da bi zaradi njih moral obravnavati še enkrat ta red občins- ki svet. Tudi se policijskemu odseku ne zdi pravilno, da bi po storjenem sklepu občinskega sveta katerikoH referent zahteval še enkratne obravnave, ker mu ta ali oni paragraf ne ugaja.«" Policijski odsek je opozoril magistrat, da se je na Nižjeavstrijskem sprejel izredno »liberalen« kolesarski red. Zato je odsek pričakoval, da se bodo tudi v Ljubljani pojavile zahteve po po- dobni ureditvi. V tem primeru bi kolesarski red upra- vičeno predložili v novo posvetovanje. NOV NACRT reda, SESTAVLJEN NA PODLAGI »KOLESARSKEGA REDA ZA KRANJSKO« IN OB UPOŠTEVANJU »KOLESARSKEGA REDA ZA NIŽJE AVSTRIJSKO« Mestni policijski komisar Franc Podgoršek je v maju 1897 na podlagi kolesarskega reda za Kranjsko in ob upoštevanju kolesarskega reda za »Nižje Av- strijsko«" sestavil nov načrt »Kolesarskega voznega KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2231 reda za deželno stolno mesto Ljubljano.«^" V načrtu je izpustil določbe o »preskušnji in voznih izkazni- cah«, prav tako določbe glede plačila pristojbine za uboge. Iz prejšnjega reda pa je obdržal določila glede zaznamovanja koles s številkami. Ostale določbe so v novem načrtu ostale večinoma nespremenjene, le da so jih oblikovno skrčili v nekaj daljših paragrafov. Magistrat je utemeljil tako temeljite spremembe z naslednjimi besedami: »Oprostitev preskušnje se predlaga z ozirom na to, da bi ista le ne dokazala po- polne spretnosti za vožnjo, da se za voznike ne zahte- va nobena preskušnja in vendar so neprevidni in nagli vozniki večje nevarnosti, kakor kolesarji in slednjič, da bi se s preskušnjo nadlegovali tisti, ki rabijo svoje kolo v svojem obrtu ali svojem poklicu in ne za šport. Slednji razlog za odpravo preskušnje velja tudi za od- pravo plačila pristojbine za uboge. Tudi za jezdne konje in druge luksus — konje se ne plačuje davka ah kake pristojbine niti za kolo, ki se večinoma le rabi za prihranjevanje časa, naj bi se ne plačevala pristojbi- na. Zaznamovanje koles s številkami naj bi se pa vse- jedno pridržalo, ker je velikokrat le na ta način mogoče zaslediti neprevidnega kolesarja.«*" »VOŽNJA NA BICIKLIH« V »CESTNO-POLICIJSKEM REDU ZA DEŽELNO STOLNO MESTO LJUBLJANO« Novi načrt »Kolesarskega voznega reda za deželno stolno mesto Ljubljano« je magistrat predložil poli- cijskemu odseku v trenutku, ko se je le-ta ukvarjal z osnutkom cestno-policijskega reda za Ljubljano. Od- sek je ugotovil, da spadajo določbe o kolesarstvu stvarno in logično prav v cestno-policijski red, zato je »vožnjo na biciklih« uvrstil v omenjeni osnutek. Od- sek se je odločil, da bo ostal pri opustitvi preizkušnje ter vozne izkaznice. O pristojbini za kolesarje pa se ni meritorno posvetoval, ker je bil prepričan, da se bo o njej razpravljalo posebej. Na seji občinskega sveta dne 10. septembra 1897 so razveljavili sklep občinskega sveta z dne 6. aprila 1897 glede »Kolesarskega voznega reda za mesto Ljubljano«. Splošne določbe o kolesarjih so uvrstili v »Cestno-policijski red za deželno stolno mesto Ljub- ljano« v poglavje z naslovom »Vožnja na bicik- lih«.*' Določbe so bile skupaj s cestno-policijskim re- dom na isti seji tudi sprejete.*^ Tako so kolesarske norme končno našle svoje stal- no mesto v pravnem redu ljubljanske mestne avtono- mije. »VOŽNJA NA KOLESIH« V »CESTNO POLICIJSKEM REDU ZA DEŽELNO STOLNO MESTO LJUBLJANO«*' »par. 37 Za vožnjo s kolesi po ljubljanskih cestah, uhcah in trgih, veljajo sploh predpisi zakona z dne 6. novem- bra 1896 državnega zak. št. 50, posebno tudi nasled- nje varstvene naredbe. S kolesom se sme voziti le tisti, ki je vožnje zadost- no vešč in le po cestnem tiru. Prepovedana je vožnja po pešpotih, hodnikih, sprehajališčih med nasadi in sploh tudi tam, koder je tudi voznikom prepovedano. ', Julij Müller: Klub slovenskih bicikhstov Ljubljana; fotografija, 25 cm x 30 cm, last: Mestni muzej Ljubljana 224 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Tudi se javne ulice, ceste in trgi ne smejo rabiti za dirkanje in vajo v vožnji. ' par. 38 Oprema koles Vsako kolo mora imeti zavorno pripravo, zvonilo, tablico s številko in pa svetilko. Tablico s številko je namestiti na sprednjem delu kolesa in je ni prepuščati drugi osebi. Obliko tablic določuje magistrat. Na- pravne stroške mora kolesar povrniti. Od časa javne ulične razsvetljave ali pri hudi megli je dovoljeno voziti le s takimi kolesi, ki imajo svitlo, belo luč, svetečo v smer vožnje in vidno že iz dalje. Barvaste luči so brezpogojno prepovedane. par. 39 Kolesar mora po vsem mestu voziti le počasi t.j. ta- ko, kakor sme v malem diru voziti prevoznik. Nagla vožnja t.j. takšna, da kolesar ne zmore kolesa takoj ustaviti, je sploh prepovedana. Prav počasi, t.j. tako, da ga pešec lahko dohaja, mora kolesar voziti v ozkih ulicah, na ovinkih in križ- potih, potem tedaj, kadar se po ulicah in cestah po- mikajo sprevodi, cerkveni obhodi ali kadar se zbira mnogo ljudstva. par. 40 Ogibanje in prehitevanje kolesarjev Kolesarji se morajo držati vedno leve strani ceste, ter se ogibati vedno na levo, prehitevati pa na desno, ako je prehitevanje sploh mogoče, ne da bi se motil promet. C. in kr. vojski, pogrebom in drugim sprevodom mora se kolesar umakniti s ceste. par. 41. Posebna opreznost Na ovinkih in križpotjih ter pri prehitevanju mora kolesar še posebno paziti na pešce, jezdne konje in uprežne živali ter jih z zvonilom pravočasno opozar- jati, da se bliža s kolesom. Tudi, ako je kolesarju srečati vprežne vozove ah ja- hače, dolžan je paziti na živino in se je ogibati. Ako opazi, da se živina plaši ali kadar mu vodnik da zna- menje, da se je bati plašenja, tedaj mora takoj razse- sti s kolesa. par. 42 Ogibanje pešcev Pešci se morajo kolesarju na voznem tiru umakniti takisto, kakor kakemu drugemu vozu. par. 43 Posebno nadzorstvo varnostnih organov Vsak kolesar se mora brezpogojno pokoriti var- nostnim organom, ako le ti s povzdignjeno roko zah- tevajo, da naj skoči s kolesa. Varstveni organi pa smejo le tedaj kolesarje zau- stavljati med vožnjo in zahtevati od njih izkazila, ka- dar le ti s svojim ravnanjem na kolesu ali sploh s svo- jim vedenjem dajo povod k temu. Vsak ustavljen kolesar, ki ne more s potnim listom, izkaznico, delavsko knjižico i.t.d. izkazati svoje ose- be, dolžan je za varstvenimi organi iti s kolesom k uradu, kjer mora, če treba, v varstvo kazenskega zne- ska, zastaviti kolo.« OPOMBE Članek je del diplomske naloge z naslovom »Normativna dejavnost ljubljanskega občinskega sveta od leta 1895 do le- ta 1900«, opravljene pri prof. dr. Sergiju Vilfanu na pravni fakulteti v Ljubljani junija 1989; 1. Za uvodno poglavje »Prvi ljubljanski velocipedi« sem temeljne podatke o zgodnji dobi kolesarstva v Ljubljani povzel po članku dr. Boža Otorepca — Božo Senk (psevd.). Ne avto pač pa »ve- lociped« (senzacija za Ljubljano pred manj kot 100 leti). Tedenska tribuna, leto III, št. 6, Ljubljana, 10. februar 1955, str. 3. — 2. Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadalje- vanju: ZAL), Reg. 1/1006, folio 82. — 3. Osnutek je ohra- njen v rokopisu, na poli, ki šteje 6 Hstov. Najprej je napisan nemško, nato slovensko. — ZAL, Reg. 1/1006, folio 84. Či- stopisa osnutka (slovenski in nemški) sta vsak na svoji po- h in se nahajata v ZAL, Reg. 1/1055, folio 324 (osnutek v slovenščini, folio 388, osnutek v nemščini). Iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je kolesarski vozni red povzet po redu kakšnega drugega avstrijskega mesta ali je nastal po- polnoma samostojno. —- 4. ZAL, Reg 1/1055, folio 356 (dopis »Laibacher Bycicle — Club-a«), folio (358 (dopis kluba slovenskih biciklistov »Ljubljana«). — 5. V dopisu poudarjajo, da so nasvetovane spremembe rezultat »večlet- nega izkustva praktične vožnje na kolesu«... »Te opazke so sestavljene povsem objektivno prilagajajoče se večletnemu opazovanju in priznani izkušnji.«. — 6. »Vozni red kluba slovenskih biciklistov "Ljubljana"« (ZAL, Reg. 1/1055, fo- lio 364) vsebuje nekaj kratkih določb o delovanju društva, nekaj osnovnih pravil za vožnjo ter pravice in dolžnosti čla- nov. Posebno zanimive so določbe o preizkusu znanja: »5) Člane, kateri se hočejo pričeti voziti zunaj dvorane mora kot izurjence rednik po prejšnji skušnji priznati, in se mora- jo v ta namen pri njemu k skušnji oglasiti. Pri skušnji mora vsaki dokazati: a) Redno zasedanje na ravnih tleh, ravno ta- ko na poševnih in sicer navzgor in navzdol, b) Redno odse- danje na ravnih in poševnih tleh, navzgor, navzdol; in sicer na stran in nazaj pri različnih voznih hitrostih, c) Obračanje po različno velikih kurvah, na desno in na levo. d) Vozenje navzdol s zavorom ali pa samo z proti stopanjem pedal, e) Skušnja pri nepričakovanih zaprekah, pri kojih je treba hi- tro ustaviti, odsedeti in kolo zadržati.« Zanimiva je tudi do- ločba, ki prepoveduje »nepotrebno vozarjenje po mestu«. — 7. ZAL, Reg. I/I055, foho 362. — 8. ZAL, Reg. 1/1055, folio, 359. — 9. ZAL, Reg. I/I055, folio 365 (spremenjeni osnutek). — 10. ZAL, Cod. III/46, foho 321—323. — 11. ZAL, Cod III/46, folio 349—354: Popravljen osnutek ko- lesarskega voznega reda za mesto Ljubljana se nahaja v ZAL, Reg. I/I055, folio 369. — 12. ZAL, Cod. III/46, fo- lio 350. — 13. ZAL, Cod. III/46, folio 350. — 14. ZAL, Cod. III/46, folio 351. — 15. ZAL, Cod. 111/46, folio 351. — 16. Izpustile so se določbe, da člani obeh kolesarskih klu- bov ne potrebujejo posebnih dovolilnic ter da so oproščeni »preskušnje pod olastvenim nadzorstvom«. — 17. Občinski KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 225 svetovalec Pire je predlagal, da se v redu tudi podrobneje določi sestava komisije (magistralni uradnik ter dva kole- sarja strokovnjaka). Predloga niso sprejeli. Hoteli so, da bi imel magistrat proste roke pri sestavi take komisije. — 18.ZAL, Cod. 111/46, folio 369—375. — 19. Izpustili so os- nutek 2. odstavka paragrafa 1, ki se je glasil: »Člani "Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana" in "Laibacher Bicycle- kluba" ne potrebujejo posebnih dovolilnic, temveč izkazu- jejo z društveno vsprejemnico dovolilno pravico varstvenim organom.«. — 20. Predlog paragrafa 4 se je glasil: »Za vsa- ko dovolilnico plačati je po T.P. 7 hit. 1. pristojbinskega za- kona kolekovine 1 goldinar in tiskovne stroške. Vrh tega mora vsak kolesar 2 goldinarja pristojbine plačati za uboge na leto in povrniti napravne stroške za tablico.« — 21. Miš- ljen je deželni zakon o vožnji s kolesi. — 22. »Kolesarsk vozni red za mesto Ljubljano«, sprejet na seji 7. julija 1896 se nahaja v ZAL, Cod. 111/46, folio 369. — 23. ZAL, Cod 111/46, folio 375. — 24. Zakon o vožnji s kolesi po javnih nedržavnih cestah (veljaven za vojvodino Kranjsko), 6. no vember 1896, Deželni zakonik 1896, št. 50. — 25. ZAL Reg. 1/105, folio 298. — 26. ZAL, Reg. 1/1055, folio 377 — 27. Zakon o vožnji s kolesi po javnih, nedržavnih cestah 6. nov. 1986, že cit., paragraf 1: »Za mesta, trge in zdravi hšča sme občinski zastop vrhu tega dopustiti vožnjo po ce- stah in ulicah le proti vozni izkaznici, katero izda občina na podstavi izkušnje napravljene pri kakem kolesarskem društ- vu ah na sploh primeren način......Za izdajo izkaznic se sme pobirati do pet goldinarjev pristojbine, treba pa je, da pristojbino odobri deželni odbor...«. — 28. Gre predvsem za manj pomembne razširitve in stilistične spremembe. Npr.: »Stari« paragraf 8: »Kadar se javne ulice prično raz- svetljevati, se mora tudi kolo razsvetliti s svetilko, ki ima svitlo belo luč;«, predlog »novega« paragrafa 8: »Od mra- ka pa do svita je dovoljeno voziti le s takimi kolesi, ki imajo svetlo, belo luč svetlečo v smer vožnje in vidno že iz dalje. Barvaste luči so brezpogojno prepovedane.« Pomembnejša je le še sprememba paragrafa 21, ki po novem določa, da morajo tudi kolesarji, ki se v mestu mude nad tri dni, po- prositi za izkaznico, ter paragrafa 22, ki ureja kaznovanje prestopkov. »Novi« predlog paragrafa 22 se glasi: »Pre- stopki leii predpisov, kateri niso po občem kazenskem zako- nu kaznivi, se kaznujejo z globami do 50 goldinarjev, ako se globa ne da izterjali, pa z zaporom enega dne za vsakih 5 goldinarjev. Globe se stekajo v ineslni uboini zaklad.«. — 29. ZAL, Reg. 1/1055, folio 387 (čistopis popravljenega os- nutka). — 30. Namesto svetovane pristojbine za izdelavo iz- kaznice 5 goldinarjev je predlagal samo pristojbino enega goldinarja. — 31. ZAL, Cod. 111/48, folio 74—75. — 32. ZAL, Cod. 111/48, folio 179—180. — 33. Spremenjeni pa- ragraf 2 se glasi: »Vozne izkaznice daje magistrat za jedno leto in redoma le osebam, ki so prestopile 14. leto. Nedolet- niki dobivajo vozne izkaznice le na očetovo oziroma na va- ruhovo prošnjo in se le-ta more protokolarno zavezati, da prevzame vso odgovornost za nedoletnika in podpisati nje- govo vozno izkaznico. Vozna izkaznica se izdaja le na pod- lagi spričevala o sposobnosti za vožnjo. Sposobnost za vož- njo se dokaže po preskušnji pred posebno komisijo. Komi- sija obstoji iz dveh kolesarjev in enega magistratnega za- stopnika. Člane komisije imenuje magistrat sporazumno z načelništvi v Ljubljani obstoječih kolesarskih društev. Za preskušnjo je plačati pristojbino 3 goldinarje.« Spremenjeni paragraf 4 določa: »Za vsako vozno izkaznico je plačati kolekovino 1 goldinar in tiskovne stroške. Vrh tega mora vsak kolesar plačati pristojbino za uboge na leto 2 gol- dinarja in povrniti napravne stroške za tablico.« — 34. Do- pis magistrata z dne 25. aprila 1897, št. 12610; ZAL, Reg 1/1055, folio 394. — 35. Paragraf 19 »Kolesarskega vozne- ga reda za mesto Ljubljano«: »Kakor je kolesar dolžan mi- mogredočim vozovom itd. z zvoncem naznanjati svoj pri- hod, so le-ti zavezani kolesarju napravljati prostor.« — 36. Paragraf 21 cit. reda določa: »Tuji kolesarji, ki nimajo ni- kake izkaznice ter bivajo vsaj tri dni v mestu, morajo za iz- kaznico poprositi...«. — 37. Odgovor policijskega odseka se nahaja na zadnji strani županovega dopisa, ZAL, Reg. 1/1055, folio 395 (zadaj). — 38. Uradna naslova zakonov sta: — Zakon o vožnji po javnih, nedržavnih cestah (velja- ven za Vojvodino Kranjsko, 6. november 1896, Dež. zak. 1896, št. 50; — Verordnung der k.k. Statthalterei in Oeste- reich unter der Enns, 13. April 1897, Z. 34114, L.G. und V.Bl. Nr. 23. — 39. ZAL, Reg. 1/1055, folio 400. — 40. ZAL, Reg. 1/1055, folio 396; Svobodnejši (milejši) odnos do kolesarjev je omogočil predvsem izredno »liberalni« ko- lesarski red za Nižje Avstrijsko (že citiran v opombi 38). — 41. ZAL, Cod. 111/49, folio 61. — 42. ZAL, Cod. 111/49, folio 62—63. — 43. ZAL, Cod. 111/49, folio 74. 2261 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 PRESKRBA BEGUNCEV IN VOJNIH UJETNIKOV V LJUBLJANI MED PRVO SVETOVNO VOJNO* VILMA BRODNIK BEGUNCI IZ GALICIJE IN BUKOVINE Z nastankom in potekom vojnih operacij na vzhodni fronti so državne oblasti evakuirale prebival- ce iz Galicije in Bukovine po posameznih deželah države Avstro-Ogrske. Državna uprava je prevzela stroške za nastanitev, prehrano in obleko ter verskih, kulturnih in zdravstvenih potreb. Z odlokom mi- nistrstva za notranje zadeve 11. 8. 1914 je namreč be- guncem pripadala posebna oskrbovalnina, za katero je stroške krila država.' Posameznim transportom evakuirancev je dajala zatočišče tudi mestna občina ljubljanska (MOL). Iz pregledanih dokumentov je razvidno, da je prvi znani transport sedmih oseb prispel v Ljubljano 16. 9. 1914 in ostal v mestu do 2. 10. 1914, ko je mestni magistrat oddal 5 oseb okrajnemu glavarstvu Ljubljana-okoli- ca, ta pa na neko kmetijo v Zgornji Senici 23 pri Medvodah. Od teh sedmih oseb je bilo 6 članov dru- žine Savjetski in neki deček brez staršev, ki je zbolel za tifusom in je bil napoten v bolnišnico, kakor tudi bolna članica družine Savjetski. Za vse dneve, ko so ti begunci bivah v Ljubljani, je mestni magistrat zapro- sil deželno predsedstvo, naj mu izplača oskrbovalni- no, kot je bilo določeno v odredbi ministrstva za no- tranje zadeve 11. 8. 1914.^ Meseca septembra in okto- bra 1914 so prišh v Ljubljano še naslednji transporti: — Od 25. do 28. 9. je bolnišnica za silo prevzela 6 družin s 33 člani, ki so bih 29. 9. 1914 napoteni v Kranj. — Od 26. do 28. 9. so bivah v Ljubljani 4 gahcijski begunci. — Dne 28. 9. je mestnemu magistratu oddala poli- cija 18 beguncev, ki so bili 29. 9. napoteni v Lo- gatec. — Dne 29. 9. je prišel v Ljubljano še en begunec, ki je ostal v mestu do 30. 9. — Dne 30. 9. je policija oddala mestnemu magi- stratu 2 begunca, ki sta bila 1. 10. napotena v Postojno. — Od 29. 9. do 12. 10. pa je bivalo v Ljubljani še 16 beguncev, ki jih je po tem dnevu prevzelo okrajno glavarstvo v Ljubljani, del pa jih je bil napoten nazaj v Grosuplje, od koder je namreč priberačil v Ljubljano.' Od 16. 9. do 12. 10. je torej dajala Ljubljana zato- čišče 72 beguncem, ki jih je mestni magistrat napotil v druge kraje. — Dne 17. 12. 1914 je bivalo v Ljubljani 33 begun- cev. Med njimi sta bili tudi dve družini, ena od njiju z dvema in druga s tremi otroki in sestrič- no. V dveh primerih sta pribežali le brat in se- stra in v enem primeru profesor s svakinjo- učenko. V največ primerih pa so pribežali posa-, mezniki. Tudi poklicna struktura beguncev je j bila razhčna, kot npr.: kovaški in pekovski po- močnik, skladiščnik, graver, strojni ključavni- čar, kontrolor tvrdke Singer, davčni uradnik, profesor, učiteljica, v sedmih primerih tudi gim- nazijski dijaki ter v treh primerih posestnikove hčere. Mestni magistrat je organiziral nastanitev teh be- guncev po raznih zavodih, npr. bolnega otroka je i sprejela Elizabetna otroška bolnišnica ter pri raznih j obrtnikih in drugih ljubljanskih prebivalcih. Obrtniki so sprejeli zlasti begunce, ki so bih izučeni določene obrti. Begunca-pekovskega pomočnika je npr. sprejel pek Žužek iz Florjanske ul. 8, kovaškega pomočnika so zaposhii kar pri mestnem magistratu, begunca- skladiščnika je sprejel trgovec M. Hermann iz Gradiš- ča itd. Nekatere begunke je mestni magistrat napotil tudi na delovno pomoč v vojaške bolnišnice." Dne 25. 4. 1915 je bilo v Ljubljani 64 beguncev, od njih 50 Poljakov, 4 Rusini in 10 Židov. Izmed njih jih je 14 | prejemalo državno podporo, ki je znašala 70 vinarjev dnevno. Osem beguncev pa se je že vrnilo nazaj v Ga- licijo ali Bukovino, del pa se je preselil v druga mesta ah pa je bil del moških poklican k vojakom.* Od maja 1915 in do januarja 1916 so števila v Ljubljani bivajočih beguncev naslednja: i Dne 25. 10. in 25. 11. 1915 je bivalo v Ljubljani še 26 beguncev, 25. 1. 1916 pa le še 15.* Njihovo število se je zmanjševalo iz treh razlogov, nekateri so se nam- reč po 3. 8. 1915 že lahko vračah domov, del se jih je odselil v druge kraje države, del za vojsko sposobnih moških pa je bil mobiliziran. Deželno predsedstvo je izdalo 18. 11. 1914 odlok glede poizvedovanja za pogrešanimi civilnimi oseba- mi iz Galicije in Bukovine, saj je bil umik oz. eva- kuacija civilnega prebivalstva tako hitra, da so bile mnoge družine razbite in niso vedele, kje so njihovi posamezni člani. Mestni magistrat je izdal zato 21. U. 1914 razglas, ki je bil objavljen v treh ljubljanskih dnevnikih (Slovenski narod, Slovenec, Laibacher Zei- tung), razglašen na mestni deski in naznanjen vodst- vom ljubljanskih vojaških in civilnih bolnišnic ter Odboru za poljske begunce na Kranjskem v katoliški KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 227 pisarni v Ljubljani. Dne 30. 1. 1915 pa je mestni ma- gistrat še enkrat opozoril vodstva vojaških in civilnih bolnišnic, kjer so okrevali ranjenci in bolniki iz Gali- cije in Bukovine, naj begunci, ranjenci in bolniki iz Galicije in Bukovine izpolnijo posebne formularje z oznako »naznanilo pogrešancev«, če pogrešajo kake- ga svojca. Izpolnjene formularje so lahko oddali mestnemu magistratu ali deželnemu predsedstvu, onadva pa pristojnim državnim organom. Vendar se je na tak način lahko poizvedovalo le o pogrešanih ci- vilnih osebah, ker so o pogrešanih vojakih poizvedo- vale posebne poizvedovalnice pri vojaški upravi.' Šte- vilo v Ljubljani bivajočih beguncev iz Galicije in Bu- kovine je bilo po oceni župana dr. Ivana Tavčarja razmeroma majhno. Za njihovo oskrbovanje s hra- no, obleko in obutvijo je mesto dobivalo posebno oskrbnino. Preživljanje beguncev, ki so dobili v Ljubljani zaposlitev, je bilo seveda olajšano, saj so dobili ustrezno plačilo in hrano. Glede na njihovo so- cialno in profesionalno strukturo jih je bil le manjši del dobro situiranih, mnogi pa so bili brez vsakih sredstev in so živeli ob državni podpori. Slednjim je MOL dajala v nujnih primerih tudi brezplačno zdravstveno pomoč in zdravila, v smrtnih primerih pa je mestni pogrebni zavod oskrbel tudi primeren pogreb." Mestni magistrat je moral preskrbeti tudi prenočiš- če in hrano beguncem, ki so bili v Ljubljani nastanje- ni le tranzitno. Od 28. do 31. 5. 1915 je npr. po ukazu policijskega ravnateljstva v Ljubljani nastanil v cuk- rarni 87 galicijskih beguncev, ki jih je posredovalni urad za delo na Dunaju poslal iz Gmünda na Reko. V dijaški in ljudski kuhinji pa je mestni magistrat zago- tovil beguncem hrano, ker je bila tod najcenejša, in sicer dnevno 1,20 krone za zajtrk, kosilo in večerjo na osebo.* Avstroogrsko-nemška armada je v Galiciji prešla v ofenzivo že maja 1915 in je junija tega leta po 9 mese- cih znova osvojila gahcijsko prestolnico Lvov. Dne 3. 8. 1915 pa je ministrstvo za notranje zadeve izdalo oklic, da se lahko begunci vrnejo že v 20 galicijskih okrajev ter v posamezne kraje okrajev Krakow, Wio- liczka in Podgorce, ki niso spadali pod trdnjavsko ozemlje. Begunci, ki so se hoteli vrniti, so morali do- biti legitimacijo za vožnjo z vlaki od političnih okraj- nih ali policijskih oblasti, kamor so bili evakuirani. Osebe brez sredstev, ki so dobivale državno podporo za begunce, so se lahko peljale z vlaki brezplačno. Be- gunci so se morali vrniti domov najkasneje v 3 tednih po 3. 8. 1915 oz. se prijaviti domačim političnim okrajnim in policijskim oblastvom najpozneje 4 ted- ne po 3. 8. 1915, ker jim je le v tem primeru pripadala še 4 tedne po vrnitvi državna podpora za begunce.^" PRIMORSKI BEGUNCI z vstopom Italije v vojno maja leta 1915 na strani antantnih sil je nastala na meji z Italijo fronta ob So- či. Z območij bojev se je umikalo civilno prebivalstvo in je tako mnogo Slovencev s Primorskega pribežalo tudi v Ljubljano. Za pomoč slovenskim beguncem je bil junija 1915 ustanovljen v Gorici »Odbor za po- moč slovenskim beguncem«, ki je obvestil vse slo- venske časopise, naj pozovejo vse Slovence in druge slovanske narode za nakazovanje raznih darov temu odboru." V Ljubljani pa je bil pri okrajnem glavarstvu usta- novljen poseben Urad za preskrbo beguncev." Pri mestnem magistratu je urejal begunska vprašanja mag. referent dr. Janko Berce. Večji del beguncev je pribežal v Ljubljano brez sredstev za preživljanje oz. je vse svoje imetje pripeljalo s seboj na vozeh. Manjši del beguncev pa je bilo tudi premožnih in so s seboj prinesli le denar. Proti tem je nastopil mestni magi- strat iz bojazni, da bi Ljubljani že tako pičlo odmer- jenim zalogam živil dvigovali cene, ker bi zanje pač ponujali večje vsote denarja, samo da bi se lahko oskrbeli s hrano. Mestni magistrat je zato hotel doseči naseljevalno prepoved premožnejših beguncev, kot je to menda uspelo nekaterim mestom, med drugim tudi Dunaju glede galicijskih beguncev. Pri tem naj bi se oziralo na evidence nastanjevanja beguncev po hote- lih in zasebnih hišah. Vendar je iz dokumentov raz- vidno, da do takšne prepovedi ni prišlo, saj je priha- jalo v mesto vse več beguncev z območij, kjer so pote- kali boji na soški fronti." Septembra 1915 sta časopisa Slovenski narod in Slovenec objavila po naročilu mestnega magistrata, ta pa po odloku ministrstva za notranje zadeve, obve- stilo primorskim beguncem, ki so bili brez sredstev za preživljanje in vezani zgolj na javno dobrodelnost, da morajo takoj odpotovati v Lipnico na Štajerskem, kjer bodo prejemah državno podporo. V Ljubljani te podpore niso mogli dobivati, ker je bila v etapnem prostoru jugozahodne armade.^* Izkazi števila primorskih beguncev, bivajočih v Ljubljani, za leto 1915 so naslednji: — junija je prišlo v Ljubljano 23 oseb, — julija — 11 oseb, — avgusta — 7 oseb, — novembra — 2 osebi in — decembra — 8 oseb, skupaj torej 51 oseb. Stro- ški, ki jih je imela MOL z oskrbo teh beguncev, so znašali 90,90 krone, in sicer 1 krono dnevno za zajtrk, kosilo in večerjo, za otroke, stare pod 2 leti, je celodnevna hrana stala 50 vinarjev, stanovanje pa je bilo brezplačno. Seveda so se ti stroški nanašali na be- gunce, ki so bili brez lastnih sredstev za preživljanje, tako da je bilo število vseh v Ljubljani živečih begun- cev precej večje." Za pomoč goriškim beguncem so posamezni darovalci leta 1916 nakazali mestnemu magistratu 215 kron. Istega leta pa je MOL prispeva- la posredovalnici za goriške begunce v Gorici 1500 kron. Dvor Baraga, reda katoliških gozdarjev (slo- venski oddelek) iz Clevelanda pa za najbolj revne go- riške družine 760 kron, ki jih je mestni magistrat na- kazal posredovalnici za goriške begunce. Uprava be- gunskega taborišča v Brucku ob Litvi se je MOL tudi zahvalila za darilo 400 kron, namenjenih slovenskim 228 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 birmancem — beguncem v tem taborišču.'* MOL pa je v času 1. svetovne vojne namenjala de- narno pomoč tudi drugim beguncem, in sicer 1000 kron za erdeljske begunce ob vstopu Romunije v voj- no 1916 na strani antante, za kar se je zahvalil ogrski ministrski predsednik grof Tisza, leta 1919 pa še 10.000 kron za koroške begunce." V letu 1917 so lahko begunci po odloku ministrstva za notranje zadeve in odredbi deželne vlade z dne 23. 7. prejemali begunske podpore tudi v Ljubljani, in si- cer po »ABCsistemu«. Begunska podpora je znašala 2 kroni, kar je predstavljalo vsoto A. Dohodki članov družine so predstavljali vsoto B, vendar se tu niso upoštevale vojaške podpore, vojaške pokojnine itd. Če je bila vsota B večja od vsote A, se je slednja od- štela od vsote B, razliko delilo z 2, dobljeni rezultat pa je predstavljal vsoto C. Vsota C se je odštela od vsote A in dobljeni rezultat je pomenil višino begun- ske podpore. Če je bila vsota B manjša ah enaka vsoti A, je dobila družina celo begunsko podporo, torej 2 kroni na člana." Zadeve v zvezi z begunskimi podporami je od mest- nega magistrata prevzel Urad za preskrbo beguncev pri okrajnem glavarstvu v Ljubljani, saj mu je magi- stralni referent za begunce dr. Janko Berce izročil razvidnostne liste beguncev, ki so se v avgustu in sep- tembru 1917 priglasili za begunske podpore pri mest- nem magistratu. Za dobo od 1. 7. do 30. 9. 1917 je begunske podpore revnim beguncem preko poštne hranilnice nakazoval še mestni magistrat. Premožnej- ši begunci teh podpor niso dobivali. V dneh od 1. 10. do 10. 10. 1917 seje na mestnem magistratu priglasilo za begunske podpore 92 prosilcev, ki so prišh v Ljub- ljano že pred 1. 8. 1917, a jih mestni magistrat ni mo- gel preje evidentirati zaradi pomanjkanja ustreznih tiskovin. Poleg tega se je priglasilo za begunske pod- pore še 16 prosilcev, ki so prišli v Ljubljano po 1. 8. 1917, a jih mestni magistrat ni mogel preje evidentira- ti. Ti begunci tudi še niso imeli dovoljenja deželne vlade za bivanje v Ljubljani. Med prosilci za begun- ske podpore se omenjajo tudi begunci madžarske na- rodnosti. Podatki o številu vseh prosilcev pa iz pregle- danih dokumentov niso znani." Leta 1917 je živelo v Ljubljani tudi 21 vojnih inva- hdov iz Goriške in Gradiške, v glavnem kmetov in obrtnikov. Na dopis deželne vlade o kulturni in socialno-politični preskrbi beguncev — vojnih invali- dov je dr. Janko Berce odpisal dne 29. 8.^1917, da se nameravajo ti begunci po vojni znova lotiti svojih prejšnjih poklicev, torej kmetovanja in rokodelstva, in da si ne žele izučitve kakšnega drugega poklica.^" Na področju MOL živeči kmetje so lahko najemah begunce za žetvena dela, vendar so jih morali tudi oskrbeti s hrano. Za kurilno sezono 1917/18 pa se omenja, da je mestni magistrat najel begunce za seč- njo drv za MOL, seveda za plačilo in hrano. Begunske družine omenja tudi župan dr. Ivan Tav- čar v 3. resoluciji, od šestih, ki jih je sprejel mestni občinski svet po t.i. »demonstraciji lačnih« 24. 4. 1918, ki so seje udeležile predvsem matere z otroki in tudi revne begunske družine. Te so živele v slabih živ- ljenjskih razmerah, mnoge tudi v železniških vago- nih, omenja pa se tudi lesena baraka ob Resljevi cesti, poleg nastanitev po zasebnih naslovih in tudi v Na- rodnem domu.^' Tudi begunci so tako kot domače prebivalstvo dobivali pičlo odmerjene količine hrane na živilske izkaznice, ravno tako tudi obleko. Begun- ci, ki so dobivali begunske podpore oz. so bili v državni oskrbi, so bili glede potrebe obleke podvrženi presojevalnici o potrebi obleke pri mestnem magistra- tu, ostali begunci pa takšni presojevalnici pri sodnem okraju ljubljanskem. Oblačila so dobivali iz zalog po- sebne begunske oblačilne akcije pri vodstvu deželne zaloge pri deželni vladi in to brezplačno. Vendar je teh oblačil običajno primanjkovalo, tako da so bili premožnejši vezani na izkaznice B in izkaznice C pri mestnem magistratu, če so staro obleko za plačilo ah brezplačno oddali zbiralnici starih oblek. Ta oddaja je bila omejena le na tiste obleke, ki jih niso prejeh brezplačno iz zalog begunske oblačilne akcije. Brez- plačna oblačila so dobili najrevnejši begunci tudi na nakaznice, izdane pri mestnem magistratu 2-krat let- no, izjeme pa so veljale v primerih selitve oz. vrnitve v kraje stalnih bivališč ter v primerih bolezni. Mestni magistrat je begunce pred vrnitvijo domov oskrbel tudi s čevlji v vrednosti 419,45 krone in je dne 8. 6. 1918 zaprosil deželno vlado za povrnitev stroškov.^' Ministrstvo za notranje zadeve je 19. 1. 1918 dovo- lilo vrnitev beguncev na posamezna področja pokne- žene grofije Goriške in Gradiške do 1.4., ter z odlo- kom 15. 3. rok podaljšalo do 1. 5., ker so begunci, ki so prejemali begunsko podporo, le v tem primeru le-to prejemali še 60 dni po vrnitvi. Po tem odloku je bila splošna vrnitev možna: 1) v političnem okraju Gorica (okolica) v: a) občine Dornberk, Gorenja Tribuša in Prvači- na sodnega okraja Gorica; b) v ves sodni okraj Ajdovščina; 2) v političnem okraju Gradiška v: a) občine Biljana, Brazzano, Chiopris-Viscone, Krmin, Kožbana, Dolenje, Medana, Medea in Moraro sodnega okraja Krmin; b) občine Corona, Mariano, Romano, Versa in Milesse sodnega okraja Gradiška; 3) v političnem okraju Tržič v: a) ves sodni okraj Červinjan; b) v občino Turjak sodnega okraja Tržič; 4) v političnem okraju Sežana: a) v občine Berje, Gabrovica, Štanjel, Šempolaj, Slivno in Veliki dol sodnega okraja Komen; b) v občine Abber, Lokev, Dutovlje, Veliki Re- pen, Kopriva, Naklo, Povir, Rodik, Sežana, Skopo, Štjak, Štorje in Tomaj sodnega okraja Sežana; 5) v političnem okraju Tolmin: a) v občine Breginj, Idrsko, Kobarid, Kred, Li- bušnje, Livek, Sedlo in Trnovo sodnega okra- ja Kobarid; b) v ves sodni okraj Cerkno; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 229 c) v občini Grahovo in Poniicve sodnega oicraja Tolmin. Vrnitev je bila možna, vendar še ne splošno dovolje- na tudi v posamezna druga področja poknežene gro- fije Goriške in Gradiške.^" Ministrstvo za notranje zadeve je z odlokom 23. 5. 1918 dovolilo splošno vračanje beguncev v mesto Trst in okolico. Begunci, ki so prejemali begunske podpo- re, so se morali najkasneje do 1. 8. 1918 zglasiti pri policijskem ravnateljstvu v Trstu, ker jim je le v tem primeru pripadala podpora še 60 dni po vrnitvi. Ena- ko je veljalo tudi za begunce iz Koroške, ki so se vrni- li v vse politične okraje, razen v občine Lipalja vas, Naborjet, Pontabelj, Žabnice in Ukve v PO Beljak, za begunce iz Istre, ki se niso smeli vrniti še v PO Pulj, in za begunce iz Dalmacije. Tudi ti so prejemali be- gunsko podporo še 60 dni po vrnitvi, če so se vrnili najkasneje do 1. 8. 1918.^' Vendar se beguncev iz Koroške in Dalmacije v pregledanih dokumentih v Ljubljani ne omenja, omenjajo pa se še posamezni begunci iz Istre. V seji mestnega občinskega sveta dne 9. 7. 1918 je občinski svetnik Ivan Vrstovšek iz kluba JDS predlagal resolucijo, naj župan posreduje pri državni vladi, da bi se begunci iz Trsta in Reke čim- preje vrniU domov, ker v Ljubljani s plačevanjem živil prispevajo k večji draginji. Občinski svetnik An- ton Rojina iz kluba SLS pa je v svoji resoluciji pred- lagal, naj se opozori deželna vlada na izvoz žita, ker so begunci na Dolenjskem mnogo žita že zaarali (predplačali ali naplačali). Obe resoluciji je občinski svet pri glasovanju sprejel.^* Mestni magistrat je poz- val primorske begunce dne 12. 11. 1918, naj se vrnejo domov, ker ni več vojne nevarnosti, pa tudi razmere glede prehrane so bile tedaj na Goriškem in v Trstu boljše, saj je bila oskrba zaradi italijanskega uvoza vehko boljša kot v Ljubljani, pa tudi cene živil so bile manjše.^' Tako med delom občinskih svetnikov oz. magi- stratnih uradnikov kot med ljubljanskim prebivalst- vom se je širilo nezadovoljstvo zaradi prisotnosti be- guncev predvsem zato, ker so za. mnogo višje cene od uradno dovoljenih kupovali v mestu samem kot tudi v okolici in na Dolenjskem velike količine živil in jih tihotapili v Trst in okolico in tam preprodajah. Seve- da so se s tihotapljenjem ukvarjah premožnejši ali pa so najeli osebe, ki so opravljale zanje tovrstne naku- pe. Revnejšim je mestni magistrat tudi izdajal izvoz- nice za manjše količine živil, ki so jih lahko odnesli s seboj, če pa so zalotili kakega revnega begunca pri ti- hotapljenju živil, ki so bila pod zaporo, so mu, ko so se prepričali o revnih družinskih razmerah, prekršek tudi spregledali. VOJNI UJETNIKI Mnogo slabše kot beguncem pa se je godilo vojnim ujetnikom, ki jih je deželna delavska izkazovalnica (LANS) odredila za delo mestnemu magistratu ali po- sameznim tovarnam in družbam. Imeli so omejeno Italijanski vojni ujetniki v Ljubljani svobodo gibanja ter bili zelo slabo hranjeni. Iz pregle- danih dokumentov je razvidno, da so bili v Ljubljani nastanjeni ruski, italijanski in srbski vojni ujetniki, ki so jim morali posamezni delodajalci oskrbeti potreb- no hrano, obleko in za delo tudi manjše plačilo. Po naročilu deželne vlade 22. 11. 1916 je moral mestni magistrat vsakega prvega v mesecu poročati o številu ujetnikov v ljubljanskem okrožju. Vendar pa je mestni magistrat 16. 2. 1916 sporočil deželni vladi, da točnega poročila nima, vendar pa je v Ljubljani večje število vojnih ujetnikov. Tedaj je pri več ljub- ljanskih tvrdkah delalo večje število vojnih ujetni- kov, in sicer: 1. pri Gospodarski zvezi — 10 vojnih ujetnikov, 2. v tovarni usnja Karol Pollak — 30 vojnih ujet- nikov, 3. v livarni A. Samassa — neznano število vojnih ujetnikov, 4. v cukrarni je živelo večje število ruskih ujetni- kov, ki so delali pri gradnji železnice, 5. v jahalnici ljubljanskega jahalnega društva je bivalo okrog 500 vojnih ujetnikov, 6. pri stavbnem podjetju Julij Glaser je tudi delalo več ruskih ujetnikov in 230 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 7. V Spodnji Šišici, Icjer je večje število srbskih ujetnikov pomagalo pri polaganju telefonskih kablov." Leta 1917 je deželna delavska izkazovalnica posre- dovala mestnemu magistratu za dela na polju 31 ru- skih ujetnikov, in sicer 8 mož in 1 stražo iz vojno-ujet- niškega tabora v Braunavu. Mestni magistrat je tem ruskim ujetnikom izplačeval dnevno doklado, in sicer 50 vinarjev na moža ter jih oskrbel s hrano. Glede na odredbe vojnega ministrstva je bil pogoj za najema- nje vojnih ujetnikov tudi redni vsakomesečni zdrav- niški pregledi, ki jih je v Mestnem domu opravljal mestni fizik dr. Krajec.^' Kot je bilo že omenjeno, je bila prehrana ujetnikov tako pomanjkljiva, da so bili telesno močno oslabljeni. Na posestvu poslovalnice za sočivje in sadje (GEOS) z Dunaja v Lipah na ljub- ljanskem barju je bilo pri delih na polju zaposlenih okrog 50 vojnih ujetnikov, ki so bili tako slabo hran- jeni, da jih je zaradi nezadostne prehrane obležalo po 20 na dan. Šele potem je uprava posestva zaprosila Kranjsko aprovizacijsko družbo za nakazilo večje ko- hčine živil." Ravnanje z ujetniki iz Rusije, Ukrajine in Finske je razvidno iz določil o uporabi vojnih ujetnikov iz omenjenih dežel za čas od 1. 5. 1918 do odhoda v do- movino. Iz njih razberemo, da se kljub sklenitvi miru z mlado sovjetsko državo ujetniki zaradi gospodar- skih koristi Avstro-Ogrske — saj so predstavljali ce- neno delovno silo — niso smeli svobodno vračati do- mov, ampak le po sklenitvi posebnih dogovorov. Nji- hova svoboda gibanja je bila omejena, saj po 9. uri zvečer niso smeli zapuščati stanovanj, ki so zanje predstavljale kasarne. Še vedno pa so lahko tudi po 9. uri zvečer opravljali delo za svoje gospodarje. Prepo- vedana jim je bila udeležba pri demonstracijah in na plesnih zabavah. V spremstvu pa so se lahko peljali z vlakom, obiskovali gledališča, kinematografe in go- stilne, vendar ne po 9. zvečer. Prepovedano jim je bi- lo hoditi z ženskami, saj so takšne odposlali nazaj v taborišča. Delodajalci so lahko, kot je bilo' že ome- njeno, dobili ujetniško delovno silo s posredovanjem LANS. Oskrbeti so jih morali z zadostno in zdravo hrano, enako kot domače poljedelske delavce. Tudi potrebno obleko so morali delodajalci ujetnikom priskrbeti sami, vendar pa jim je niso smeli odvzeti, ko so ti ujetniki prenehali delati zanje. Delodajalci so morali najeti ujetniški delovni sili dajati tudi stano- vanje in za opravljeno delo izplačati minimalno de- lavsko mezdo v znesku 1 krone dnevno za kmetijska dela in 2 kroni za vsa ostala dela. Ujetnike, ki bi kršili vsa našteta pravila ali ki bi zbežali oz. ne bi hoteli de- lati, bi kaznovali z uvrstitvijo med zadnje za vrni- tev v domovino. Za zlorabe ujetnikov so bile predpi- sane kazni tudi za delodajalce, saj bi slednjim, če bi zakrivili s svojimi dejanji pobege ujetnikov, ujetnike odvzeli, kavcije, ki so jih vplačali pri mestnem magi- stratu za najetje ujetnikov, pa bi jim zapadle. Ujetni- ki, ki so želeli ostati v Avstriji, pa so morali vložiti prošnje, niso se pa tedaj še urejale prošnje za dovoli- tev ženitve, pridobitve lastnine ipd.'^ Kratice: MOL (mestna občina ljubljanska) PO (politični okraj) LANS (deželna delavska izkazovalnica) A-O (Avstro-Ogrska) GEOS (Poslovalnica za sočivje in sadje) OPOMBE * Članek je nastal na podlagi avtoričine diplomske naloge Preskrba Ljubljane z živili med prvo svetovno vojno na PZE za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, pod mentorstvom prof. dr. Petra Vodopivca. Za napotke pri na- stanku diplomske naloge se zahvaljujem tudi arhivistu Mar- janu Drnovšku. 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju: ZAL), Reg. I./2060, listi 337, 434. — 2. Isto, Ust 328. — 3. Isto, h- sti 328, 330-337. — 4. Isto, listi 398-399. — 5. Isto, listi 401- -402, 465. — 6. Isto, Usti 403-404, 406-408. — 7. Isto, listi 339, 325. — 8. Isto, list 428. — 9. Isto, listi 456-457. — 10. Isto, list 494 in Cod. III./73, listi 99-103. — 11. Isto, list 578. — 12. Isto, list 675. — 13. Isto, list 588. — 14. Isto, list 601. — 15. Isto, lista 607-608. — 16. ZAL, Cod. III./74, li- sti 23-30, 124-131. — 17. Isto, listi 124-131, 155-157, in Cod. III./77, listi 89-90. — 18. ZAL, Reg. 1./2060, Ust 639. — 19. Isto, listi 675, 677-678. — 20. Isto, lista 653, 655. — 21. ZAL, Cod. III./76, listi 80-87 in Reg. 1./2060, lista 677- -678. — 22. ZAL, Reg. I./2060, listi 702-703 in 146. — 23. Isto, list 754. — 24. Isto, lista 714, 731. — 25. Isto, list 752. — 26. ZAL, Cod. III./76, lista 131-132. — 27. ZAL, Reg. I./2060, list 165. — 28. ZAL, Reg. I./2063, Ust 464. — 29. Isto, lista 458, 474. —30. Isto, Ust 490 in Reg. 1./1629-1630, list 526. — 31. Isto, lista 480-481. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2311 ZADOLŽEVANJE KMETOV V KATASTRSKI OBČINI DOL PRI LJUBLJANI i PO ZEMLJIŠKI KNJIGI V LETIH 1918-1941 I i ŽARKO LAZAREVIC J Potek zadolževanja bomo spremljali po intabulaci- jah dolgov, to je knjiženju zastavnih pravic, v zemlji- ško knjigo. Zemljiška knjiga je register, ki so ga vodi- la okrajna oziroma srezska sodišča, danes temeljna sodišča, iz katerega so razvidne vse stvarne pravice na zemljiščih in tiste pravice, ki so enake le tem. Tako se v zemljiško knjigo vpisujejo stavbne in zemljiške par- cele, lastniki, zastavne pravice, upniki ter pravice in omejitve lastnikov in upnikov.' Sestavljena je iz glav- ne knjige in zbirke listin. Glavna knjiga je vezana in ponavadi šteje več zvezkov, odvisno od vehkosti ka- tastrske občine in števila lastnikov v njej. V našem primeru je zemljiška knjiga imela pribhžno sto lastni- kov in je obsegala devet vezanih zvezkov. V zbirkah hstin pa najdemo dokumente, na osnovi katerih so bile knjižene določene pravice. Glavna knjiga se deli na zemljiškoknjižne vložke (zkv), ki so sestavljeni iz treh listov, in sicer iz popisnega lista A, v katerega se vpisujejo parcele, lastninskega lita B, v katerem je na- veden vsakokratni lastnik in iz bremenskega lista C, kjer so vpisovali obremenitve zemljišč.^ V nadalje- vanju teksta, ko bomo opisovah posamezne primere zadolženih kmetov bomo v oklepaju navedh tiste zemljiškoknjižne vložke, ki jih je imel v lasti obravna- vani kmet. V drugih primerih pa podatkov ne bomo posebej citirali, saj so vsi plod avtorjevih preračuna- vanj iz navedb v zemljiški knjigi. Podatke, ki smo jih dobih v zemljiški knjigi za ka- tastrsko občino Dol, ki jo hranijo v zemljiškoknjiž- nem oddelku ljubljanskega temeljnega sodišča, smo morali zaradi lažje preglednosti grupirati. Tako smo kmete razdelili v pet kategorij in jih poimenovali v skladu z uveljavljeno razdehtvijo v literaturi. Tako smo ločili bajtarje z do 2 hektarjema zemlje, male kme- te z do 10 hektarji zemlje in srednje kmete, ki so imeh od 10 do 20 hektarjev zemlje. Četrta kategorija so bili gruntarji, ki so imeli od 20 do 50 hektarjev velike po- sesti. Vse, katerih posesti so presegale 50 hektarjev pa smo poimenovali veleposestniki.' Enako kot kmete smo morali grupirati tudi terjatve oziroma obreme- nitve, ki so jih le ti imeh. Tu smo ločili dedne terjatve, terjatve privatnih upnikov in denarnih zavodov. Pri privatnih upnikih smo ločili iste kategorije kakor se navajajo v zemljiški knjigi, pri denarnih zavodih pa banke in mestne hranilnice, kreditne zadruge in Državni zaklad Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, ki smo ga za naše potrebe preimenovali v davčno upravo. POSESTNA STRUKTURA Posestno strukturo v katastrski občini Dol si bomo ogledali na spodnji tabeh. Posestna struktura v katastrski občini Dol pri Ljub- ljani 1918—1941 V tej katastrski občini imamo opravka s precej raz- drobljeno posestjo, saj je kar dobra polovica kmetij bila bajtarskih. Povprečna bajtarija pa je bila velika le 0,77 hektarja. Kljub vehkemu deležu bajtarjev pa so si ti lastili le dobro desetino dolske zemlje. Nekoli- ko obratno shko pa srečamo pri malih kmetih, kate- rih je bilo za dobro tretjino, njihove kmetije pa so se raztezale na slabi polovici zemlje v tej katastrski obči- ni. Povprečna mala kmetija je bila precej majhna in je obsegala nepolnih pet hektarjev. Srednjih kmetov je bilo v tej občini najmanj, komaj desetino. Na- sprotno pa je površina njihovih kmetij obsegala sko- raj 401^0 dolske. Povprečen srednji kmet je imel do- brih 13 hektarjev zemlje. j KNJIŽENJE DEDNIH TERJATEV Pri bajtarjih je bilo intabuliranih 22 dedinjskih ter- jatev pri enajstih obratih. Povprečno torej po dve na ¦ obrat. Predstavljale so precej veliko breme. Gibale so ¦ se od 150 dinarjev pa do 17.500 dinarjev (zkv 218 in 108). Samo trije obrati so bili obremenjeni z vsoto pod 1.000 dinarjev (zkv 36, 292, 218) in jih dedinske . terjatve, kljub majhnosti, niso pretirano bremenile. \ Pet obratov (zkv 304, 238, 18, 251, 122) je bilo obre- ' menjenih z vsotami do 5.000 dinarjev. Za te lahko trdimo, da so jih dedinske terjatve, glede na velikost, dokaj močno bremenile. Trije obrati pa so bili močno preobremenjeni (zkv 63, 108, 157). Dva sta obsega manj kot 1 ha zemlje (zkv 63, 157), eden pa 1 ha (zkv 108). V prvih dveh primerih so vsote dedinskih terja- : tev znašale okoli 10.000 dinarjev (zkv 63, 157), v dru- gem primeru pa celo 17.500 dinarjev (zkv 108). Sled- nji je bil dejansko najbolj obremenjen obrat z dedins- kimi terjatvami v k.o. Dol. Povprečna stopnja obre- menjenosti 1 ha zemljišča je pri tej skupini bila 4.800 dinarjev. Najmanjša je bila 111 dinarjev (zkv 218), i največ ja pa 17.500 dinarjev (zkv 108). Za primer si I oglejmo kako je potekalo knjiženje dedinskih terja- j tev. Izbrali si bomo najbolj obremenjeno kmetijo, glede na obremenjenost hektarja zemljišča. 232; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Kmetija vpisana v zlcv 108, je imela kar za 17.500 dinarjev dedinskih terjatev. Tu sta bili knjiženi dve zastavni pravici. Obe leta 1926 za mladoletni osebi, na račun dednega odpravka po materi, v znesku 5.000 in 12.500 dinarjev. Poleg tega pa je bila za obe osebi knjižena tudi služnostna pravica stanovanja ter preživljanja do polnoletnosti, ko je bil tudi rok za iz- plačilo dedinske terjatve. V katastrski občini Dol je imelo 8 malih kmetov in- tabuUranih 25 dedinskih terjatev. Kakor pri bajtarjih so bile tudi tu sila različne. Po višini dedinskih terja- tev izstopajo trije obrati (zkv 27, 88, 22), ki so imeli terjatve okoli 20.000 dinarjev. Dva sta imela terjatev okoU 6.000 dinarjev (zkv 65, 4). Dva okoh 2.000 di- narjev (zkv 31, 107). En obrat pa je imel samo 690 di- narjev dedinskih terjatev (zkv 30). Hektar posesti je bil povprečno obremenjen z 1.532 dinarji. Največja obremenjenost je bila 4.946 dinarjev, pri obratu, ki je imel za 20.677 dinarjev dedinskih terjatev, sledi obrat, ki je imel hektar posesti obremenjen s 4.130 di- narji, dolžan pa je bil plačati 21.480 dinarjev (zkv 88). Najmanjšo obremenjenost, 154 dinarjev, najde- mo pri obratu, na katerem je bila intabulirana terja- tev za 690 dinarjev (zkv 30). Še dva mala kmeta sta bi- la z dedinskimi terjatvami malo obremenjena. Eden se je obvezal izplačati 2.660 dinarjev in tako obreme- nil hektar posesti s 373 dinarji (zkv 31). Drugi je mo- ral za dedinske terjatve nameniti 400 dinarjev manj kot zgornji, tako da je tudi obremenjenost hektarja zemljišča nižja, 249 dinarjev namreč. Dva mala kme- ta pa sta posest obremenila v mejah povprečja (zkv 65,22). Lastnik najbolj obremenjene male kmetije (zkv 27) je imel 4,2 ha zemljišč. Na njegovo posest sta bila in- tabulirani dve dedni terjatvi. Prva, v znesku 17.856 dinarjev, je izvirala iz leta 1933, ko je prišlo do spre- membe lastništva. Namenjena je bila lastnikovi sestri, ki je tedaj že bivala v Franciji. Naslednje leto je obljubil materi, da ji bo dosmrtno dajal stanovanje, jo preživljal ter ji izplačal še 2.821 dinarjev. Vse to je obljubil že ob prevzemu posesti, a očitno svoje oblju- be ni izpolnjeval najbolj vestno. Mati se je zato zava- rovala s knjiženjem zastavne pravice. Trije dolski srednji kmetje so imeh intabulirane dedne terjatve. Največja vsota ne odstopa bistveno od največjih vsot pri bajtarjih in malih kmetih. Znašala je 20.000 dinarjev (zkv 95). Pri naslednjih dveh kme- tih je na račun dedinskih terjatev bilo vpisanih 12.000 dinarjev (zkv 101) oziroma 1.825 dinarjev (zkv 14). Povprečna stopnja obremenjenosti hektarja zemljiš- ča je bila 963 dinarjev. Najvišjo obremenjenost je imel kmet, ki se je zavezal plačati 20.000 dinarjev de- dinskih terjatev (zkv 95), 1.886 dinarjev. Najmanj obremenjen je bil kmet z najmanj dedinskimi terjat- vami, le 173 dinarjev (zkv 14). Pri tretji kmetiji se je obremenjenost približala povprečju, 857 dinarjev po hektarju (zkv 101). Pri najbolj obremenjeni srednji kmetiji so imeli tri otroke, hčeri in sina. Leta 1937 je njihov oče umrl. Na kmetiji ga je nasledil sin, ki se je tedaj obvezal, da bo sestrama brezobrestno plačal po 10.000 dinarjev dednega odpravka. Dolžnost je moral poravnati po njuni polnoletnosti ali v primeru možitve pred polno- letnostjo. Poleg tega pa jima je moral preskrbeti tudi »mehki les« za izdelavo dveh omar in dveh postelj. Zadnja obveznost mu ni smela delati preglavic, saj je bila slaba tretjina njegove posesti gozd. Že dve leti po vpisu terjatev je eni sestri izplačal odpravnino, ker se je očitno poročila pred nastopom polnoletnosti. Obe sta postali polnoletni v letu 1940. Terjatev druge se- stre je bila izbrisana iz zemljiške knjige šele 1971. leta (zkv 95). KNJIŽENJE DOLGOV PRI PRIVATNIH UPNIKIH Pri privatnih upnikih so se zadolževaU bajtarji in mali kmetje, srednji kmetje pa tovrstnega zadolževanja niso prakticirali. Tovrstne dogove so imeh samo trije bajtarji, ki so imeli intabulirane štiri dolgove. Vsote dolga so bile sila različne. Povprečna stopnja zadolženosti hektarja zemljišča je znašala kar 10.037 dinarjev. Tako visoka zadolženost gre na ra- čun enega obrata (zkv 68), katerega lastnik se je zadolžil kar za 22.300 dinarejv, imel pa je le 1,03 ha veUko posest. Dolg je izviral iz leta 1933, ko se je za- dolžil pri industrialcu iz Vira. Drugi obrat v tej skupi- ni (zkv 18) je bil zadolžen za 4.385 dinarjev na hektar. Leta 1929 se je zadolžil pri odvetniku in posestniku v skupnem znesku 6.622 dinarjev. Tretji obrat je (zkv 67) bil za polovico manjši kot zgornji in je zato ra- zumljivo, da je kljub nominalno manjšemu dolgu bil bolj obremenjen kot zgornji. Hektar posesti je bil obremenjen s 5.142 dinarji. Dolg je izviral iz leta 1936, ko je lastnik očitno nekaj gradil in tedaj ostal dolžan zidarju 3.600 dinarjev. Pri privatnikih se je zadolžilo pet malih kmetov. Skupno so imeh 15 dolgov. Največji dolg je znašal kar 129.289 dinarjev (zkv 82). Pri ostalih kmetijah je bil bistveno manjši, pa kljub temu še vedno visok. Pri največji kmetiji v tej skupini je dosegel 16.522 dinar- jev (zkv 22). Pri najmanjši, ki je merila le 2,3 ha in je bila s tem na spodnji meji te skupine, je dolg dosegal 12.500 dinarjev (zkv 76). Pri preostalih dveh kmetijah se je dolg gibal v že »razumnejših« mejah. Pri eni kmetiji je znašal 5.034 dinarjev (zkv 159), pri drugi pa 3.693 dinarjev (zkv 37). Povprečna zadolženost hek- tarja zemljišč je znašala 7.153 dinarjev. Kot so bile zgoraj razlike v višini dolga, so tudi tukaj v zadolžitvi na hektar posesti. Največjo zadolžitev na hektar, kar 39.904 dinarjev, je seveda dosegla kmetija, ki je imela v zemljiško knjigo vpisano kar 129.289 dinarjev dol- ga (zkv 82). Ostale zadolžitve so seveda bistveno niž- je. Še najbolj se povprečju približa najmanjša kmeti- ja s 5.411 dinarji dolga na hektar (zkv 76). Preostale tri kmetije so bile zadolžene daleč pod povprečjem. Dve sta dosegale zadolženost okoli 1.600 dinarjev (zkv 159,22), ena pa 763 dinarjev na hektar (zkv 37). Največja mala kmetija je imela pribhžno 16.500 di- narjev dolga. V letu 1933 sta bih po sodni odločitvi v ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 233 i zemljiško knjigo vpisani dve zastavni pravici, ena za i približno 500, druga za 900 dinarjev. Verjetno je last- nik ob pravdanju ostal dolžan še javnemu notarju, ki je čez dve leti knjižil zastavno pravico za približno 1.000 dinarjev za opravljeno delo. Na pomlad 1936 leta se je ponovno zadolžil. To pot pri posestniku iz Dola za približno 14.000 dinarjev. S tem je dosegel 1.730 dinarjev dolga na hektar (zkv 22). Dolski sred- j nji kmetje se pri privatnih upnikih niso zadolževah. KNJIŽENJE DOLGOV PRI DENARNIH ZAVODIH Pri denarnih zavodih je bilo zadolženo 10 bajtar- jev. Intabuliranih pa je bilo 15 dolgov. Povprečna obremenitev hektarja zemljišča je bila izredno velika, saj je znašala kar 21.926 dinarjev. Razlike med najvi- šjo in najmanjšo zadolženostjo je znašala kar dobrih 42.000 dinarjev. Tako beležimo najvišjo zadolženost na 1 ha zemljišča 66.666 dinarjev (zkv 167), najmanj- šo pa 4.276 (zkv 282). Vsote za katere so se bajtarji zadolževali pri denarnih zavodih so sila različne. Ta- ko so bili trije obrati zadolženi za več kot 40.000 di- narjev (zkv 63, 103, 167), dva za okoh 20.000 dinar- jev (zkv 18, 64), eden za okoli 10.000 dinarjev (zkv 68). Najbolj zadolžen bajtarski obrat (zkv 167) je meril malo manj kot 1 ha. Zadolžen je bil za 60.000 dinar- jev. Dolg je izviral iz dveh zadolžitev. Prvič se je za- dolžil leta 1921 pri dolski Hranilnici in posojilnici za 40.000 kron oziroma 10.000 dinarjev. Čez šest let se je ponovno napotil po posojilo k istemu zavodu. To pot si je sposodil 50.000 dinarjev. S tem je zadolžil hektar posesti za celih 66.666 dinarjev. Pri denarnih zavodih se je zadolžilo 11 malih kme- tov, ki so skupaj najeli 27 posojil. Vsote dolgov so precej različne, izstopata pa dve kmetiji, ki sta imeli zelo veliko dolgov. Prva skoraj 200.000 dinarjev (zkv 277) in druga 100.000 dinarjev (zkv 12). Najnižji dolg je bil vehk kar 10.000 dinarjev (zkv 76). Štiri kmetije so imele dolg približno 20.000 dinarjev (zkv 26, 106, 37, 22), dve okoli 30.000 dinarjev (zkv 82, 23) in ena 50.000 dinarjev. Skupno so dolski mali kmetje najeli za dobrega pol milijona kreditov. Povprečna stopnja zadolženosti hektarja zemljišča je znašala kar dobrih 11.000 dinarjev. Seveda je bila največja pri tistih dveh, ki sta imela največ dolga. Njuni kmetiji sta so- dili med manjše v tej skupini. Prvi, z 3,6 ha veliko kmetijo, je zadolžil hektar posesti za dobrih 54.000 dinarjev, drugi, ki je imel malenkostno večjo kmetijo pa za slabih 27.000 dinarjev (zkv 277, 12). Povprečno vrednost beležimo v dveh primerih (zkv 82, 65). Pri vseh ostalih pa so vehka odstopanja navzdol. Tako so bile štiri kmetije zadolžene s približno 4.000 dinarji na hektar (zkv 76, 159, 37, 23). Dve s približno 7000 dinarji na hektar (zkv 26, 206) in ena s pribhžno 2.000 dinarji na hektar (zkv 22). Med kmetije na katero je bilo knjiženo največ za- stavnih pravic sodi srednje vehka mala kmetija, ki je obsegala slabih 5 ha zemlje (zkv 37). Tu so se dogaja- le sila zanimive reči. Lastnik se je skupno zadolžil za slabih 24.000 dinarjev in s tem zadolžil hektar posesti za slabih 5.000 dinarjev. V obravnavanem obdobju se je zadolžil kar šestkrat, štirikrat pri ljudski posojilnici v Ljubljani, enkrat pri Vzajemni posojilnici ravno ta- ko v Ljubljani, enkrat pa ni uspel pravočasno porav- nati obveznosti do davčne uprave. Prvič seje zadolžil pri Ljudski posojilnici leta 1921 za 10.000 kron ali 2.500 dinarjev. Tri leta kasneje ga ponovno srečamo pri isti instituciji, kjer vzame kredit za 25.000 kron oziroma 6.250 dinarjev. Le tri mesece kasneje je zo- pet zastavil posest pri Ljudski posojilnici, to pot za 6.000 dinarjev. Očitno je bil v hudih finančnih teža- vah saj le mesec dni kasneje od najetja zadnjega po- sojila najame še eno. Sedaj se je odpravil h konku- renčni ustanovi. Vzajemna posojilnica mu je posodila 6.300 dinarjev. Slaba dva meseca kasneje po obisku Vzajemne posojilnice se je ponovno oglasil pri Ljud- ski posojilnici in najel posojilo za 2.500 dinarjev. Kako pa je naš »junak« vračal posojila? Kredit Vzajemne posojilnice je odplačal že naslednje leto. Tu pa se uspešnost konča. Že leta 1928 ni uspel pra- vočasno poravnati davčnih obveznosti in to malen- kostnih 100 dinarjev. Zaradi tega je davčna uprava predlagala uvedbo prisilne uprave in dražbeni posto- pek. Ta malenkostni dolg, v primerjavi z zgornjim, je bil poravnan že naslednje leto. Ob poravnavi sta bih izbrisani tudi zaznambi prisilne uprave in dražbenega postopka. Kako je odplačeval dolgove pri Ljudski posojilnici ne vemo. Leta 1935 je prodal večji del po- sesti, tako da mu je ostalo le še slaba 2 ha zemlje. Z izkupičkom je uspel poravnati obveznosti do Ljudske posojilnice. Zaradi takega načina poslovanja ga je verjetno kateri od svojcev naznanil sodišču. Sodišče je njegov primer pretehtalo ter presodilo, da ni sposo- ben samostojnega gospodarjenja in mu dodelilo zača- snega pomočnika. V naslednjem letu je šlo sodišče še korak dlje in mu omejeno preklicalo lastniško pravi- co. To odločitev je utemeljilo z zapravljivostjo lastni- ka. Taka odločitev je najbrž pomenila, da lastnik ni mogel samostojno sklepati pogodb glede zemljišča, ne da bi se s tem strinjal tudi pomočnik, ki mu je bil sodno dodeljen. Dolski srednji kmetje se niso zadolževali pri privat- nih upnikih, saj so bih oni najbrž tisti, ki so posojah denar bajtarjem in mahm kmetom. Pri denarnih za- vodih se jih je zadolžilo 5. Višina dolga pri posamez- nem kmetu se tudi tukaj razlikuje. Dva sta se zadolži- la za pribhžno 30.000 dinarjev (zkv 20, 327), eden za dobro tretjino manj (zkv 101) in dva za približno 3.000 dinarjev (zkv 14, 110). Povprečna stopnja za- dolženosti hektarja posesti je nizka, le 1.325 dinarjev. Najvišje zadolžen hektar sta imeh seveda kmetiji s približno 301.000 dinarjev dolga, 2.407 (zkv 20) ozi- roma 2.067 dinarjev (zkv 327). S 1.321 dinarji dolga na hektar se je povprečni zadolženosti najbolj približala kmetija z 20.000 dinarji dolga (zkv 101). Preostah kmetiji, prva z 291 (zkv 14), druga pa z 263 dinarji (zkv 110) dolga na hektar sta bili daleč od pov- prečne vrednosti. 234 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Lastnik najmanjše kmetije v tej skupini (zkv 14) se je zadolžil samo enkrat. Dolg je bil vpisan v zemljiško knjigo leta 1939 v korist Privilegirane agrarne banke (PAB). Šlo je za likvidacijo kmečkih dolgov iz leta 1936." Kot vemo je ta uredba pooblastila PAB, da prevzame določene kmečke dolgove od drugih denar- nih zavodov. Za ta dolg lahko zagotovo trdimo, daje nastal že pred letom 1936, vendar pa ni bil zaveden v zemljiško knjigo. Znesek, vpisan na zahtevo PAB, je bil samo seštevek ostanka dolga in obresti, ki so se nabrale v tem času. Ta dolg je bil poravnan še isto le- to, ko je bil knjižen. Kot smo omenili že zgoraj je bila ta kmetija, z 1291 dinarji dolga po hektarju, ena od najmanj zadolženih v tej skupini kmetij. j VRAČANJE DOLGOV IN IZPLAČEVANJE DEDNIH TERJATEV O vračilu dolgov lahko samo sklepamo, saj brisa- nje zastavnih pravic ni potekalo tako ažurno kot inta- buliranje. Od 22 dedinskih terjatev so bile v obravna- vanem obdobju vrnjene oziroma izbrisane samo tri. Zanimivo je, da je dedinske terjatve izplačal lastnik najbolj obremenjenega obrata (zkv 108), ki je imel skupno kar 17.500 dinarjev obveznosti. Drugi (zkv 238), ki je izplačal dedinsko terjatev pa je imel za šti- rikrat manj obveznosti, 4.000 dinarjev namreč. Od štirih knjiženih dolgov pri privatnih upnikih so bili plačani trije. Dva dolga, ki sta bila knjižena na eno posest, sta bila plačana tako, da je bila kmetija pro- dana (zkv 18). Tretji poravnani dolg pa je bil plačan iz rednega poslovanja (zkv 67) že leto dni po knjiže- nju. Neporavnan je ostal največji dolg v tej skupini, v znesku 22.300 dinarjev (zkv 68). Pri denarnih zavodih je bilo najeto 15 dolgov. Plačanih je bilo osem. Zani- mivo je, da dolgove niso plačah tisti, ki so imeh naj- več dolga (zkv 307, 63, 167, 103). Dva bajtarja, ki sta imela knjižena po dva dolga, sta uspela poravnati sa- mo po enega (zkv 68, 18). Popolnoma pa so svoje ob- veznosti poravnah štirje bajtarji (zkv 239, 64, 282, 108). Vsi dolgovi so bili plačevani iz rednega poslo- vanja, le eden je prodal posest in takrat poravnal prevzete obveznosti (zkv 64). Dražb oziroma uvedbe dražbenega postopka pri bajtarjih ni bilo. Mali kmetje so imeli intabuliranih 25 dedinskih ter- jatev. Do leta 1941 je bila izbrisana samo ena (zkv 31) in zanjo lahko trdimo, da je bila zagotovo izplačana. Pri ostalih lahko samo ugibamo ali so bile izplačane ah ne. Verjetno je bila izplačana še katera, le da ni knjiženih izbrisov. Izplačana dedinska terjatev je bila namenjena mladoletni osebi. V letu 1930 je nastopila polnoletnost in takrat ji je bilo izplačano 2.660 dinar- jev s 4% obrestmi od leta 1925. Pri privatnih upnikih so se mali kmetje zadolžih štirinajstkrat. V obravna- vanem času je bilo izbrisanih 5 dolgov. Svoje obvez- nosti je poravnal lastnik najbolj zadolžene kmetije pri privatnih upnikih (zkv 82), ki se je zadolžil trikrat. Dolgovi so bili poravnani na dražbi kmetije. Dražbo so sprožih privatni upniki, čeprav je dolgoval tudi de- narnim zavodom in to štiri leta po najetju posojila. Lastnik ene manjših malih kmetij (zkv 76) se je pri privatnikih zadolžil samo enkrat. Dolg je nastal ob nakupu kmetije. Takrat je prejšnjemu lastniku ostal dolžan 12.500 dinarjev. Dolg je uspel poravnati po desetih letih. Pri največji kmetiji so bili knjiženi štirje dolgovi pri privatnih upnikih (zkv 22). Poravnan je bil le eden in to dolg pri javnem notarju za 1.000 di- narjev. Pri denarnih zavodih so mali kmetje najeli 27 posojil, plačali pa le 12. Svoje obveznosti je v celoti poravnalo 5 malih kmetov (zkv 23, 37, 65, 12, 82). Le deloma dva mala kmeta. Med njima tisti, ki je imel skoraj 200.000 dinarjev dolga (zkv 277). Za porav- nanje dolga v višini 115.000 dinarjev je potreboval približno osem let. Drugi je imel bistveno manj dolga, 10.000 dinarjev (zkv 76) in je do 1941 poravnal prib- ližno polovico dolga. Svojih obveznosti pa niso po- ravnah štirje mali kmetje (zkv 22, 106, 159, 26). Srednji kmetje so imeli intabuliranih 11 dedinskih terjatev. Od tega jih je bilo v celoti izplačanih 9, delo- ma pa ena. Izplačana ni bila samo ena dedinska terja- tev za 10.000 dinarjev (zkv 95). Pri denarnih zavodih so se srednji kmetje zadolžili tudi 11-krat. OdplačaU pa so tri dolgove. PAB je dobila povrnjeno posojilo v višini 3.047 dinarjev, katerega je prevzela leta 1937 (zkv 14). Tudi Mestna hranilnica ljubljanska je »ime- la poravnane račune« s svojo stranko, saj je bila edi- na njena terjatev v višini 30.000 dinarjev poravnan le leto dni po najetju posojila (zkv 327). Davčna uprava je uspela izterjati terjatev za 3.255. Dolg je bil knjižen 1936 leta, zaradi neporavnanega davka. Istočasno z vpisom je bila knjižena tudi uvedba prisilne uprave. Leto dni kasneje je bil dolg poravnan in ukinjena pri- silna uprava kmetije (zkv 110). Po tem pregledu ugotovimo, da so bajtarji najeU 19 dolgov pri privatnikih in denarnih zavodih ter se obvezah, da bodo izplačali 22 dedinskih terjatev. Skupno torej 41 obveznosti. Do leta 1941 je bilo pla- čanih oziroma izbrisanih iz zemljiške knjige 13 terja- tev. Najmanj je bilo izplačanih dedinskih terjatev, sa- mo 13,65%. Denarni zavodi so uspeli izterjati 46,65% svojih posojil, privatni upniki pa kar 75%. Skupno pa je bilo plačano 31,7% dolgov in dedinskih terja- tev. Mali kmetje so najslabše izplačevali dedinske ter- jatve, saj jih je bilo izplačanih le 4%. Privatni upniki so bih pri izterjavanju uspešnejši, saj so izterjah do- bro tretjino (35,7%) svojih terjatev. Najuspešnejši so bili denarni zavodi, katerim je bilo vrnjeno malo manj kot polovica (44,45%) investiranih sredstev. Skupno so imeli mali kmetje 66 terjatev v vrednosti tri četrtine milijona dinarjev. Poravnati pa so jih uspeh 18 oziroma malo večjih kot četrtino (27,3%). Srednji kmetje so izplačah 80% dedinskih terjatev, pri denarnih zavodih pa so odplačali dobro četrtino (27,3%) najetih kreditov. V skupnem pa so bile od- plačane štiri obveznosti od 22 oziroma slaba petina (18,2%). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2351 POTEK ZADOLŽEVANJA V KATASTRSKI OBCINI DOL Potek zadolževanja po zneskih in številu dolgov v k.o. Dol 1918—1941 Proces zadolževanja bomo spremljali po številu novo ustvarjenih dolgov in po skupnih zneskih teh dolgov. Pri tem bomo izključili dedinske terjatve, ker jih ne uvrščemo med klasični dolg, saj so bile le-te lahko le vzrok zadolžitve, na katere pa kmet ni mogel vplivati. Diagram nam pokaže, da je zadolževanje kmetov v tej davčni občini do leta 1921 stabilno, do 1920 ni bilo najetega nobenega kredita. Tega leta so upniki odobrili 2 posojih v znesku 6.750 dinarjev. Tu- di naslednje leto sta bila najeta dva kredita, v nekaj večjem znesku 11.000 dinarjev. Leta 1922 je bilo sicer najeto samo eno posojilo, vendar za 115.000 dinar- jev, za nakup kmetije. Po tem letu sledi porast za- dolževanja, tako da že leta 1924 beležimo šest dolgov, v skupnem znesku 57.000 dinarjev. Nato sledi padec za polovico po številu dolgov in slabe dve tretjine po višini zneskov. Na začetku druge polovice dvajsetih let pride ponovno do naraščanja zadolževanja, ki tra- ja do leta 1930. Le leta 1929 beležimo rahel padec. 1927 pride do že omenjenega padca. Takrat so kmetje vzeh od upnikov štiri posojila, vendar pa v nižjih zneskih. Leta 1930 so kmetje najeli šest posojil ter ta- ko ponovih do tedaj rekordno leto 1924 po številu dolgov. Dolgovi, ustvarjeni v tem letu so bili veliki, skupno so dosegah skoraj 300.000 dinarjev. To je bil največji dolg, ustvarjen v enem letu v celem obdobju v tej katastrski občini. V prvi polovici tridesetih let se je zadolževanje ustalilo. Kmetje so najemali v teh letih približno ena- ke vsote posojil, pa tudi število je pribhžno izenače- no. Izjema je leto 1933, ko so bih ustvarjeni štirje dol- govi v skupnem znesku 27.000 dinarjev. V vseh osta- lih letih sta letno povprečno nastala dva dolga v skup- nem znesku okoli 15.000 dinarjev. V drugi polovici tridesetih let prične zadolževanje ponovno naraščati. Za to obdobje je značilno, da narašča število kmetov, ki potrebujejo dodatna finančna sredstva, vendar pa si ne sposojajo večjih vsot. Tako vidimo, da je število dolgov visoko, ne pa tudi sposojene vsote. Po vsotah izstopata leto 1936 in 1938, v prvem letu so se dolski kmetje zadolžih šestkrat za skoraj 160.000 dinarjev. V letu 1938 pa trikrat za 55.000 dinarjev. V letu 1937 je prišlo do močnega padca, a ne po številu dolgov temveč po vsoti. Dolski kmetje so se zadolžili sicer petkrat, a le za 17.000 dinarjev. V letu 1938 beležimo padec po številu dolgov, na drugi strani pa ponoven porast višine dolgov. Leto 1939 je rekordno po številu dolgov. Tega leta naj bi se kmetje zadolžili devetkrat za 36.000 dinarjev. Tako velik skok je posledica knji- ženja dolgov, katere je prevzela PAB, pa niso bili in- tabulirani prejšnja leta, ko so nastali. V letu 1940 be- ležimo ponoven padec, tako po številu kot po vsotah. V letu 1941 pa ni bil intabuliran noben dolg. STRUKTURA KMECKIH DOLGOV V KATASTRSKI OCiNI DOL Delež posameznih vrst dolgov v katastrski občini Dol je bil pri posameznih vrstah kmetov različen. Za- radi lažje primerjave si bomo stanje ogledali na ta- beh: Deleži posameznih vrst dolgov v skupnem znesku dolgov v k.o. Dol 1918—1941 V tej občini se je zadolžila skoraj polovica kmetov. Najmanj se je zadolžilo bajtarjev, to je dobra tretji- na. Pri mahh in srednjih kmetih je ta % večji. Pri obeh približno slabi dve tretjini. Kot smo ugotavljali že zgoraj, so se največ zadolžili mali kmetje. Skupne- mu dolgu v davčni občini so prispevali kar dve tretji- ni. Bajtarski dolgovi so predstavljah bistveno manjši delež. Njihovi dolgovi so predstavljali četrtino vseh dolgov v tej občini. Še najmanj so se zadolževali srednji kmetje, katerih dolgovi so bih le slaba deseti- na vseh. Največji delež dedinskih terjatev so imeli srednji kmetje, to pa zato ker se niso zadolževali pri privatnih upnikih. Pri njih je dosegal dobro četrtino. Najmanjši delež dedinskih terjatev je bil pri malih kmetih, predstavljal je komaj slabo desetino terjatev. Pri bajtarjih je delež približno na sredini med obema vrednostima in je znašal slabih 17%. Povprečni delež dedinskih terjatev terjatev v skupnem dolgu vseh kmetov je bil 13,5%. Povprečni delež dolgov pri pri- vatnih upnikih je bil 16,5%, kar je srednja vrednost med desetinskim deležem privatnih upnikov pri baj- tarskih dolgovih in petinskim deležem le-teh pri dol- govih malih kmetov. Kot že vemo, se srednji kmetje pri privatnih upnikih niso zadolževah. Največji delež so imeh dolgovi, ustvarjeni pri finančnih institucijah. V skupnem znesku dolga so zavzemali 70%. Razlike med posameznimi kmeti tu niso tako očitne kot pri dedinskih terjatvah ali pri privatnih upnikih. Najvišji delež so imeli bajtarji, kjer se je pribhževal trem četr- tinam. Pri mahh kmetih je bil najnižji z dvema tretji- nama. Pri srednjih kmetih pa je bil dobrih 71 %. Delež dolgov pri privatnih upnikih je bil v tej obči- ni slabih 17%. Pri bajtarjih je ta delež pod povpreč- jem, znašal je desetino bajtarskih dolgov. Pri malih kmetih pa je nad povprečjem, dvajsetino njihovih dolgov. Razdelitev dolgov pri privatnih upnikih med posamezne upnike si bomo ogledali na naslednji ta- beh. ;| 236 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Struktura dolgov pri privatnih upnikih v k.o. Dol 1918—1941 Povprečno so se kmetje v katastrski občini Dol naj- več zadolževah pri trgovcih, kjer so ustvarili tretjino dolgov. Bajtarji so si pri njih sposodili za četrtino dolga, mali kmetje pa za tretjino. Naslednji večji up- niki so bih posestniki, ki so v povprečju imeli dobro četrtino terjatev med kmeti v Dolu. Bajtarji so pri njih ustvarili točno četrtino dolga, mah kmetje pa sla- bih 29%. Izstopa še delež odvetnikov, ki so imeh v povprečju slabih 17% terjatev. Pri bajtarjih so imeli 25% delež, pri malih kmetih pa slabih 15%. Ostale kategorije upnikov niso bile pomembnejše. Tako so obrtniki v skupnem imeh za dobro dvajsetino terja- tev, a le pri bajtarjih je bila to četrtina dolgov, med- tem ko mah kmetje niso dolgovali obrtnikom. Pri javnih notarjih in zdravnikih so se zadolžih samo ma- h kmetje. Delež le-teh je bil v obeh primerih eno dvaj- setino v skupnem oziroma dobrih 7 % samo pri malih kmetih. Delež denarnih zavodov v skupnem znesku dolga dolskih kmetov je bil 70%. Med seboj pa so si denar- ni zavodi te dolgove razdelili tako: Struktura dolgov pri denarnih zavodih v k.o. Dol 1918—1941 V povprečju so se dolski kmetje največ zadolževah pri bankah in mestnih hranilnicah, kjer so najeh malo več kot polovico vseh kreditov. Kreditne zadruge so prispevale 41 %. Davčna uprava pa je imela na račun neplačanih davkov dobro dvajsetino terjatev. Pri bankah in mestnih hranilnicah so se najmanj zadolže- vali bajtarji. Pri njih so najeli slabih 18% kreditov. V nasprotju z njimi so se v bankah in mestnih hranilni- cah pogosteje ustavljali mali in srednji kmetje. Mali kmetje so tam najeh dve tretjine posojil, srednji pa kar tri četrtine. Po posojihh pri kreditnih zadrugah so največ posegali bajtarji, saj so tam najeh tri četrtine kreditov. Ta delež je pri mahh in srednjih kmetih bistveno nižji. Mali kmetje so pri njih ustvarili slabih 30% dolga, srednji pa samo petino. Najbolj neredni plačniki davkov so bili bajtarji. Neplačani davki so predstavljali slabo desetino njihovega dolga pri fina- nčnih institucijah. Nekoliko boljši plačniki so bili ma- li kmetje. V skupni vsoti njihovega dolga pri denarnih zavodih je imela davčna uprava dvajsetino terjatev. Najmanj težav so davčni upravi povzročali srednji kmetje. Tu je bila davčna uprava udeležena s skrom- nimi 3%. STOPNJA ZADOLŽENOSTI NA HEKTAR IN NA KMETIJO Stopnje zadolženosti si bomo ogledali po posamez- nih vrstah dolgov in na koncu še skupno stopnjo zadolženosti. Najprej se bomo seznanili z dednimi terjatvami. Obremenjenost z dednimi terjatvami v k.o. Dol 1918—1941 na hektar zemljišča Povprečno je bil hektar posesti na račun dednih terjatev obremenjen s 1.709 dinarji. Tako so imeli bajtarji hektar posesti obremenjen s 4.800 dinarji, mali kmetje s 1.532 in srednji kmetje z 963 dinarji. Taka razlika je popolnoma razumljiva, saj so bajtarji volili svojim otrokom in drugim osebam zneskovno enake dedne odpravke kot mali oziroma srednji kmetje, imeli pa so manj zemlje. Zato so jih dedinske terjatve neprimerno bolj bremenile kot male in sredn- je kmete. Obremenjenost z dolgovi pri privatnih upnikih na hektar zemljišča v k.o. Dol 1918—1941 Pri privatnih upnikih se srednji kmetje niso zadol- ževali. Zadolženi kmetje so s tovrstnimi dolgovi pov- prečno obremenili hektar s 7.504 dinarji. Seveda so tudi tu izstopali bajtarji, ki so se na tak način zadolžili za 10.037 dinarjev po hektarju. Mali kmetje pa so imeli nekohko manjši znesek, 7.153 dinarjev na hektar. Naše ugotovitve, da so dejansko najbolj zadolženi bajtarji, ne bo spremenila niti primerjava zadolženosti po hektarju pri denarnih zavodih. KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 237 Obremenjenost z dolgovi pri denarnih zavodih na hektar v k.o. Dol 1918—1941 Povprečno so zadolženi kmetje te občine imeli sko- raj 7.000 dinarjev dolga po hektarju na račun najetih posojil pri denarnih zavodih. Drastično odstopajo bajtarji s skoraj 22.000 dinarjev dolga po hektarju. To breme je bilo pri mahh kmetih za polovico lažje, saj so se zadolžili za 11.000 dinarjev manj na hektar. S 1.325 dinarji dolga na hektar so bili srednji kmetje prav malenkostno zadolženi, v primerjavi z zgornjimi številkami. Če vse zgornje podatke združimo v enotno tabelo, dobimo sledečo sliko stopnje zadolženosti. Skupna zadolženost hektarja zemljišč v k.o. Dol 1918—1941 Povprečno je bil hektar posesti v katastrski občini Dol zadolžen za 6.846 dinarjev. Najbolj so bili zadol- ženi bajtarji saj so imeli hektar zemljišča obremenjen s kar 16.555 dinarji. Za polovico nižji dolg so imeli mali kmetje, medtem ko je bil 1 ha pri srednjih kme- tih zadolžen, v primerjavi z ostalimi, le za 1.591 di- narjev. Zanimivi so tudi podatki o vsoti dolga na kmetijo, ki nam jih prikazuje spodnja tabela. Vsota dolga na kmetijo v k.o. Dol 1981—1941 Glede na zgornje podatke lahko upravičeno zapiše- mo, da so bih kmetje v tej katastrski občini močno prezadolženi. Seveda pa ti dolgovi niso bih enako ve- liko breme za vse kmete. V primerjavi dolga po hek- tarju smo ugotovili, da so najbolj bremenih bajtarje, kar je tudi razumljivo, če si prikličemo v spomin po- datke o posestni strukturi. Pri primerjavi dolga na kmetijo pa se izkaže, da imajo največjo vsoto dolga na kmetijo mali kmetje, ki so ustvarili skoraj dve tret- jini dolgov vseh kmetov v tej občini. Presenetljivo jim sledijo srednji kmetje, čeprav bi pričakovali baj- tarje, vendar pa med njihovimi vsotami ni tako velike razlike, kar pomeni, da so bajtarjem, glede na njiho- va produkcijske zmogljivosti, dolgovi predstavljali neprimerno večje breme kot srednjim kmetom. OPOMBE 1. dr. Nemo: Trgovsko gospodarski leksikon, Ljubljana 1935, geslo »Zemljiška knjiga«, str. 646; Anton Spende, Zemljiška knjiga, Ljubljana 1937, str. 9. — 2. Spende, nav. delo, str. 9-11. — 3. Fran Erjavec: Kmetiško vprašanje v Sloveniji, Ljubljana 1928, str. 13 in Janez Marentič: Sloven- ska vas pod kapitalističnim jarmom, Ljubljana 1957, str. 167-169. — 4. Uredba o likvidaciji kmečkih dolgov. Službe- ni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 79/ 1936, str. 752-760. 238 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 VLOGA IN ORGANIZACIJSKI RAZVOJ ZVEZE ABSOLVENTOV KMETIJSKIH ŠOL IN ZVEZE ABSOLVENTK KMETIJSKO-GOSPODINJSKIH ŠOL NA SLOVENSKEM V ZADNJEM DESETLETJU STARE JUGOSLAVIJE ANKA VlDOVlČ-MlKLAVČIČ I. Zamisel o ustanovitvi društva Zveze absolventov kmetijskih šol (ZAKŠ) se je porodila med nekdanjimi učenci Kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu. Znamenita kmetijska šola je stanovsko in strokovno vzgojila lepo število generacij kmečkih mladeničev. Omenjena ustanova je sicer pognala prve korenine še na Slapu pri Vipavi in je imela slovenski značaj, po sklepu tedanjega deželnega odbora leta 1886 pa so jo premestili na grad Grm. Omenjeni grad je bil v nek- danji lasti graščaka A. V. Smoleta.^ Mnogi »grmča- ni« so kasneje s pridobitvijo nadaljnje izobrazbe v kmetijski ali drugih strokah postali priznani stro- kovnjaki in zaslužni javni delavci. Med njimi nam omenimo le dr. Mihajla Rostoharja, sprva profesorja na filozofski fakulteti v Brnu in kmalu po drugi sve- tovni vojni tudi na ljubljanski univerzi.^ Uspešnost delovanja grmske kmetijske šole so be- ležile tudi izdane jubilejne publikacije, prva leta 1936 ob 50-letnici in druga leta 1986 ob njeni 100-letnici. Slednja je hkrati zabeležila tudi pomen prenove in ra- zširitve kmetijske šole ter izbiro druge lokacije.' Poleg vsestranskega pouka iz kmetijstva, je šola utrjevala tudi medsebojno tovarištvo »grmčanov«, ki se je pričelo še posebej razvijati v krogu dijaškega društva Borba, ustanovljenega sredi dvajsetih let in šolskega glasila Brazde s prvo številko v šolskem letu 1926/27, izhajalo je do 1931/32." Toda mladeniška zagnanost »kmečkih šolancev«, ki naj bi postali sča- soma napredni gospodarji na lastni kmetiji, je kmalu razbila preozek šolski okvir in zmagala je želja po trajnejši povezavi absolventov kmetijskih šol zunaj zavoda. Pobudniki novega društva, ki so izšli iz nek- danje Borbe in kot sodelavci prve Brazde, so si torej na moč prizadevah razširiti organizacijo po vsej Slo- veniji in združiti prav vse absolvente.' Ob iskreni želji po poglabljanju medsebojnega tovarištva so po- budniki novega društva ZAKŠ ves čas hkrati poudar- jah, da mora biti organizacija urejena demokratično in delovati v duhu medsebojne strpnosti in zaupanja. To pa je pomenilo, da bo bodoče društvo pripravlje- no združevati absolvente različnih idejnih nazorov in pohtičnih opredelitev. Leta 1930 so izdali pobudniki društva okrožnico vsem absolventom kmetijskih šol, ki je pojasnjevala namen ustanovitve društva in ko se je nato nad sto navdušenih absolventov odzvalo vabi- lu, so leta 1931 sklicali sestanek, na katerem so spre- jeli bodoča društvena pravila in izvolili pripravljalni odbor.^ Da bi se zavarovali pred napadi bodisi iz kle- rikalnega ali liberalnega tabora je že pripravljalni od- bor izrecno poudarjal, da ZAKŠ »nI ustanovljena proti katerikoli do zdaj obstoječim kmetijskim stro- kovnim organizacijam, ampak kot stanovska organi- zacija absolventov kmetijskih šol.«' Pravila društva Zveze absolventov kmetijskih šol Dravske banovine je banska uprava odobrila 11. fe- bruarja 1933, nekoliko spremenjena pa 14. decembra 1934.' Društvo je imelo svoj sedež v Ljubljani in je v pravilih poudarjalo, da je strogo nepolitično. Članst- vo naj bi se organiziralo po okrajih v podružnicah oziroma po okrajnih poverjenikih, če bi bilo manj kot deset članov. Vsaka podružnica je samostojna pravna oseba, vendar je dolžna delovati po pravilih in navodilih Zveze. Glede na število absolventov more v enem kraju delovati tudi več podružnic. Četrtina čla- narine naj ostane podružnici, ostalo pa dobi Zveza. Med redne člane sodijo po pravilih absolventi kate- rekoli kmetijske šole, le da se dejansko praktično uk- varja s kmetijstvom, med izredne pa sodijo tisti ab- solventi, ki se v praksi niso pečali s kmetijstvom. Red- ni člani so imeli aktivno in pasivno volilno pravico, medtem ko so imeh izredni in častni člani vse pravice, razen glasovalne in aktivne volilne pravice.' Zveza absolventov kmetijskih šol Dravske banovi- ne, ki je imela področje delovanja v vseh krajih, kjer prebivajo absolventi kmetijskih šol, je v svojih pravi- lih poudarila predvsem naslednje: Namen društva je, naj bi ščitilo stanovske interese svojih članov, goji- lo tovarištvo, po potrebi člane gmotno podpiralo in s skupnim delom ščitilo in dvigalo ugled ter gospodar- sko-socialni položaj kmetijstva. Društvo naj bi po- magalo svojim članom predvsem pri strokovnem iz- popolnjevanju in ščitilo svoje člane v njihovih zako- nitih pravicah in nudilo pomoč pri iskanju zaposlitve. Te cilje pa je skušala ZAKŠ doseči z zborovanji, pri- jateljskimi sestanki, predavanji in poučnimi izleti, s pospeševanjem in širjenjem kmetijskega znanja, zla- sti med kmetsko mladino, ki naj bi jo tudi pridobili za kmetijske šole in pa z izdajanjem lastnega gla- sila." Ustanovni občni zbor ZAKŠ je bil 2. aprila 1933 v dvorani Kmetijske družbe v Ljubljani na tedanjem Novem trgu. Kot je poročal Domoljub se je zbralo 70 absolventov, po sprejetju pravil so izvolili ožji in širši odbor." Jedro pripravljalnega odbora in novega vodstva je bilo katoliško opredeljeno, ki je kasneje, kot je razbrati iz imen, tudi tesno sodelovalo s kleri- kalno kmečko stanovsko organizacijo Kmečko zvezo (1935—1941). Na ustanovnem občnem zboru so člani širšega od- bora dobili med drugimi tudi zadolžitev, naj zberejo v svojih okrajih vse absoltenve kmetijskih šol in usta- novijo pripravljalne odbore, ki bodo poskrbeli za KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 239 Grad Grm (po Valvasorju) ustanovitev podružnic. Da bi se Zveza razširila v okrajih na Dolenjskem, je bil prvi večji sestanek 25. maja 1933 na Kmetijski šoh na Grmu, obenem naj bi se zborovalci udeležili tudi vinarskega kongresa v No- vem mestu in izleta v Belo krajino." Sredi junija 1933 je štela Zveza 150 članov, ki so imeh v tem času med drugim tudi zadolžitev, naj poskrbijo, da bo čimveč sposobnih kmečkih fantov pričelo v jeseni obiskovati kmetijske šole." Hude go- spodarske razmere so namreč ovirale šolanje mladine, ki je izhajala zlasti iz manjših kmečkih obratov, saj večina manjših posestnikov ni premogla vzdrževalni- ne za kmetijske šole. ZAKŠ pa je opozarjala tudi na druga pereča vprašanja kmečke mladine. Zato je po- leti 1933 poslala banski upravi in ustreznim ustano- vam naslednja priporočila: 1. Kmečkim fantom, sino- vom manjših kmečkih posestnikov naj znižajo ah ce- lo ukinejo vzdrževalnino za šolanje na kmetijskih šo- lah in iz proračuna zagotovijo potrebna sredstva. 2. Banska uprava naj bi se tudi zavzela za nastavitev le domačih kmetijskih strokovnjakov in absolventov kmetijskih šol in to na veleposestvih in temu podob- no. 3. Zbirajo naj se sredstva za ustanavljanje novih kmetijskih šol, 4. Skrb za kmečka posestva, ki so na prodaji zlasti v obmejnih in potujčenih krajih, naj bi prevzela država ali pa bi omogočila prodajo na podla- gi dolgoročnega odplačila absolventom kmetijskih šol, s čemer bi jih zadržala na zemlji in v poklicu, za katerega so se izšolali. Odvračala pa naj bi vse tiste interesente, ki so zlasti prekupčevalci kot tudi nekme- te tuje narodnosti.'* Pozno poleti, 10. septembra 1933, je bila v Beli dvo- rani v Unionu v Ljubljani prva skupščina ZAKŠ. Iz poročila o skupščini je razvidno, da je štela ZAKŠ te- daj 215 članov, v teku pa so bile tudi priprave za usta- novitev podružnic po okrajih. Od ustanovitve dalje pa do prve skupščine je imela Zveza 846 dopisov. Zadružna zveza v Ljubljani ji je dala v svojih prosto- rih na tedanji Tyrsevi 29 v brezplačno uporabo sobo za društveno delo. V tem prostoru so si uredili tudi društveno strokovno knjižico, ki je bila na voljo čla- nom ZAKŠ. Podpirale pa so društvo bodisi z denar- nimi prispevki ali s popustom pri nakupu tudi nekate- ra tedanja podjetja, tako npr. Tvornica dušika v Ruš- ah, Agrikulturni kemički ured za kalijevo gnojenje v Zagrebu, Sever in Co. Ljubljana, Chemotechna, Kmetijska družba, nekateri drevesničarji in nekatere katoliške založbe in knjigarne, tako Mohorjeva družba v Celju, Nova založba v Ljubljani, Cirilo va i knjigarna v Mariboru. Vodstvo ZAKŠ se je na skupš- i čini zahvalilo vsem tistim uredništvom glasil, ki so ¦ objavljali njena organizacijska obvestila." i Jeseni 1933 so se pričele ustanavljati prve podruž- nice ZAKŠ. V okraju Ptuj sta bili ustanovljeni dve, in sicer 17. oktobra 1933 za sodni okraj Ormož in 26. novembra 1933 za sodni okraj Ptuj." Ko je Brazda v začetku leta 1934 objavila zapisnik ustanovnega obč- nega zbora podružnice Ormož je z zadovoljstvom za- , pisala, da je to »prvi korak na poli podrobnega orga- \ niziranja slovenskih absolventov kmetijskih šol za i skupno delo v korist slovenskega kmečkega stanu«.'''' i Za podružnico Ptuj pa je Brazda navedla, da je štela 17 članov, deset članov se je tudi zavezalo pristopiti h : konzorciju novega glasila Brazda (1934—1937)." \ Dne 22. oktobra 1933 je bila ustanovljena podruž- i niča Novo mesto za novomeški okraj na Kmetijski šoli na Grmu v navzočnosti ravnatelja ing. Iva Zupa- niča in tajnika ZAKŠ T. Bantana." V pretežno de-j lavskem okraju v Laškem je bil ustanovni zbor po- i družnice ZAKŠ 5. novembra 1933, in sicer na Dolu pri Hrastniku.^" V Št. Juriju ob južni železnici so za okraj Celje in šmarski okoliš ustanovili podružnico 19. novembra 1933,^' ustanovni občni zbor je potekal na Banovinski kmetijski šoli, prisotnih je bilo 63 ab- 240 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 solventov. Tokrat je ravnatelj ing. Valentin Petkov- šek razložil sprva smernice banske uprave za pospeše- vanje kmetijskih panog, ing. Fr. Kropivšek načrt za pospeševanje živinoreje, tajnik Tone Bantan pa po- dročje dela in pomen stanovskega organiziranja. Na zboru je spregovoril tudi tamkajšnji predsednik Dru- štva kmečkih fantov in deklet in poudaril velik po- men ustanovitve podružnice predvsem z gospodarske in splošne prosvetne plati.^^ Kot zadnja podružnica v letu 1933 je bila ustanov- ljena v Ljubljani za ljubljanski okraj, ustanovni obč- ni zbor je bil 17. decembra v dvorani Kmetijske druž- be ob prisotnosti okrog 30 absolventov. Člane v od- bor podružnice so izvolili iz bližnje in daljne okolice Ljubljane.^' Februarja 1934 so na rednem članskem sestanku ugotovili, da ima podružnica že 58 članov, razpravljali pa so predvsem o kmetijskem šolstvu in izobrazbi kmečke mladine.^" Prvim podružnicam je dala temeljno programsko usmeritev od začetka 1934. leta izhajajoča Brazda, s podnaslovom Kmečko stanovski list in glasilo absol- * ventov kmetijskih šol. Brazda, ki je izhajala kot me- sečnik v letih 1934—1937, je že v prvi številki prvega letnika zapisala, da se hoče ukvarjati predvsem »z vprašanji, ki zadevajo kmečki stan in kmečke ljudi, njih gospodarsko, družabno in privatno stanje in živ- ljenje«.^^ ZAKŠ in Brazda bosta skušali po svojih najboljših močeh združiti »vse resne in dobromisleče kmečke ljudi, mlade in stare za pošteno, složno in ne- sebično delo v korist slovenskemu kmečkemu Ijudst- vu«.^^ Kot ZAKŠ je tudi Brazda poudarjala, da nji- hovo delo in gibanje ni vezano na nobeno politično stranko in da hoče gibanje ohraniti svojo samostoj- nost. Hkrati so se zavzemali, naj izključno kmetje sa- mi vodijo nastajajoče kmečko gibanje in pa kmečki list Brazdo. S tem se je že kmalu pokazala težnja ZAKŠ in Brazde po preseganju zgolj društvenega ok- vira in za cilj sta si postavili poleg pospešenega izo- braževanja kmetov in zlasti kmečke mladine združi- tev prav vseh slovenskih kmečkih ljudi v »enotno in složno kmečko stanovsko organizacijo« in doseči »enotno kmečko stanovsko zastopstvo Kmečko zbor- nico«. Izobrazba, sloga in vztrajno delo — na teh geslih sta gradili ZAKŠ in Brazda. Dne 4. marca 1934 je bila v Mariboru ustanovljena podružnica ZAKŠ, pri Gambrinu se je zbralo 25 ab- solventov. Udeleženci so po sprejemu smernic za delo društva soglasno izvolili odbor. Podružnica Maribor je teritorialno obsegala mesto in okolico in je kmalu štela 46 članov.^' Za kočevski okraj so ustanovili podružnico v So- dražici 15. aprila 1934 v gostilni Jakoba Kozine »pri Roki« v Žlebiču. Kot je poročal Domoljub, naj bi podružnica delovala v okviru sodnih okrajev Ribnica, Sodražica in Velike Lašče. Občni zbor podružnice Litija s sedežem v Javorju nad Litijo je bil 6. maja 1934.^^ Prisotnih je bilo 18 absolventov in drugih kmečkih ljudi. Dopisnik v Brazdi je poročal o tem občnem zboru, da so se ga udeležili kot opazovalci tudi mnogi kmečki gospodar- ji, naročniki Brazde, in v razgovoru s tamkajšnjim odborom so obljubili, da bodo še v večjem številu po- šiljali svoje sinove v kmetijske šole.'" V Izlakah pri Za- gorju se je ustanovila podružnica ZAKŠ 8. julija 1934, tako sta začeli v istem letu delovati v litijskem okraju dve podružnici. Po pisanju Brazde naj bi bilo v tem okraju kar 40 absolventov, ki se pa v tem času še niso vsi pridružili ZAKŠ.'' Istega dne kot za podružnico Litija, 6. maja 1934, je bil ustanovni občni zbor ZAKŠ za konjiški okraj v Konjicah ob navzočnosti 18 absolventov.'^ Tudi to- krat, kot na drugih ustanovnih občnih zborih, je spregovoril o nalogah in ciljih tajnik Zveze Tone Bantan. Ko je vodstvo ZAKŠ na sejah razpravljalo o orga- nizacijskem stanju svojih podružnic, je večkrat nagla- šalo, da ima za svoje delo premalo finančnih sredstev, javnosti pa so prek resolucij posredovali različne zah- teve. Tako npr. so na seji ožjega odbora 5. avgusta 1934, ko so med drugim govorili tudi o pripravah na redni letni občni zbor, dan za tem poslali naslednjo resolucijo banski upravi: 1. da se določi v prihodnje iz banovinskega proračuna večji odstotek za kmetijs- ko šolstvo in kmetijski pouk, 2. da se usmeri vse sile v prizadevanje, da tudi kmetje dobijo svojo stanovsko zbornico, 3. da se da učencem kmetijskih šol več osebne svobode, sicer tudi te kmetijske šole ne bodo polno zasedene, zlasti ob visoki oskrbnini, 4. kmetijs- ki pouk mora biti dostopen vsej kmečki mladini, zato naj se v ta namen zviša število kmetijskih šol, 5. bans- ka uprava naj skuša izboljšati nevzdržne gospodarske razmere kmečkega stanu v dravski banovini, kjer je večina kmetov na robu propada, 6. poskrbi naj se za eksistenco kmečke mladine, ki je brez zaslužka in v večini izročena počasnemu propadanju, 7. vsi načrti zakonov, ki zadevajo kmečki stan, naj se pošljejo v presojo tudi ZAKŠ, saj predstavlja 500 kmečkih izo- bražencev. Slednje je Zveza ponovno zahtevala, ker na zadnjo vlogo, kot je poročala Brazda, banska uprava ni poslala še nobenega odgovora." Druga redna letna skupščina ZAKŠ je bila 8. sep- tembra 1934 na Vinarski in sadjarski šoli v Mariboru ob prisotnosti 150 od 540 članov Zveze in ravnatelja profesorja Josipa Priola, ki je v nagovoru pozival članstvo k tovariškemu in složnemu sodelovanju. Skupščino so spremljali tudi zastopniki okrajnih oblasti, okrajni kmetijski referent Kuret in zastopnik dnevnika Slovenec v Mariboru ing. Lambert Muri. O dejavnosti je na kratko poročal predsednik ZAKŠ. Pojasnil je, kako je vodstvo skušalo pri oblasteh s prošnjami in resolucijami preskrbeti svojim članom razne ugodnosti in pa s poučnimi tečaji in izleti članstvu poglobiti zanimanje za strokovno izobraz- bo. Pri svojem delu pa je naletelo tako vodstvo kot podružnice na neštete ovire in nasprotovanja »raznih sil«, ki so želeli ZAKŠ spraviti pod svoj vpliv. Toda v tem boju za neodvisnost ZAKŠ ni bila osamljena, moralno so jo podprli predvsem ravnatelji vseh kme- tijskih šol in pa nekatera uredništva glasil, ki so bila pripravljena in so tudi objavljala vesti ZAKŠ. Pred- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 241 i sednik je še poudaril, da je delo ZAKŠ ovirala tudi razkropljenost vodstvenega odbora kakor tudi članst- va v podružnicah in pa predvsem pomanjkanje fi- nančnih sredstev. Zlasti so imeli velike zadrege pri iz- dajanju svojega glasila Brazda.^* V tajniškem poročilu T. Bantana je rečeno, da je ZAKŠ imela tedaj 540 članov in 15 izrednih članov, ki so delovali v 11 podružnicah in od zadnje skupščine so sprejeli ali odposlali 1.185 dopisov." L. Miklavec je v blagajniškem poročilu uvodoma poudaril, da je ZAKŠ poslala prošnje za podporo vsem ustanovam, »ki nosijo kmečko ime ali ki od kmečkega denarja z/ve«," ni pa dobila ničesar, le od Tvornice dušika v Rušah je ponovno dobila 500 din in Agr. kem. ureda v Zagrebu 100 din. Blagajniško poročilo je prikazalo, da je bilo skupnih dohodkov Zveze do 1. septembra 1934 10.186,32 din in skupnih izdatkov 9.565,32 din, gotovine je v blagajni 621 din. Sicer je celotna aktiva znašala 1.641, vključujoč ne- plačano članarino, pasiva pa 1.065, pri čemer je samo 100 naročnikov Brazde dolgovalo 1.000 din.'' Obe- nem je vodstvo ZAKŠ pozivalo vse člane Zveze, naj skušajo po svojih močeh zbrati nova denarna sredst- va v obliki podpor pri raznih podjetjih in ustanovah pa tudi sami člani, naj bi več prispevali po svojih možnostih. Navkljub finančnim težavam, ki so peklile društvo ves čas, so na že omenjeni skupščini ponovno sprejeli sklep, naj bo tudi članarina v prihodnje za stare člane ZAKŠ 20 din in za nove člane 25 din. Ko je bilo nato še govora, kdo sodi v članstvo ZAKŠ, je skupščina sklenila, naj se vključijo tudi absolventi gozdarskih šol, pod pgojem, da se ukvarjajo s kmetijstvom. Raz- pravljali so tudi o tem ali naj bi se v prihodnje ustano- vil pri ZAKŠ še odsek za absolvente kmetijsko-na- daljevalnih šol. Potem ko je dal predsednik ZAKŠ kratka navodila za delo v podružnicah, je okrajni kmetijski referent Kuret pozival člane Zveze, naj bo- do v vaseh širitelji napredka in naj složno s sosedi de- lajo v zadružništvu, »da bodo lažje klubovali gospo- darskim težavam sedanjih dni«.?^ Dne 31. maja je bil ustanovni občni zbor ZAKŠ podružnice Braslovče, ki je tedaj štela 23 članov. To je bila druga podružnica v celjskem okraju in je bila precej delavna." Podružnica Kamnik za kamniški okraj je imela ustanovni občni zbor 7. oktobra 1934 v Hrašah pri Smledniku,"" v krškem okraju pa je bila ustanovljena podružnica 23. decembra 1934 v Mo- kronogu."^ Po ustanovitvi že omenjene podružnice za kamniš- ki okraj je bilo istega dne še zborovanje absolventov kmetijskih šol iz vse Gorenjske, ki se ga je udeležilo nad 50 absolventov. Na zborovanju so sprejeh števil- ne resolucije: prva je ponovno poudarila, da je ZAKŠ popolnoma nestrankarska in nepolitična organizacija in da zvezini člani sodijo ZAKŠ kot »edino točasno pravo kmetijsko-stanovsko zastopnico slovenskega kmeta, ker samo v tej organizaciji se praktično izvaja načelo: Kmetje naj sami vodijo kmečke organizaci- je!«. V resoluciji je pozivala ZAKŠ vso kmečko jav- nost, naj jo moralno podpirajo v delu za blaginjo kmečkega stanu. Pojasniti velja, da je bila Zvezi absolventov kme- tijskih šol tedaj tekmec jeseni 1932 ustanovljena Zve- za slovenskih kmetov, katere ustanovitelji so bili ne- kateri člani iz vodstva Zveze kmetskih fantov in de- klet in nekateri člani iz vodstva razpuščene Pucljeve Slovenske kmetske stranke. Tudi Zveza slovenskih kmetov je zavračala strankarstvo in skušala zajeti vse slovenske kmete v enotno in složno stanovsko kmeč- ko organizacijo, vendar je dejansko bila le privesek unitaristične Jugoslovanske radikalne kmečke demo- kracije (JRKD), kasneje Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). V drugi resoluciji, sprejeti na že omenjenem zboro- vanju ZAKŠ v Kamniku, so bile podane zahteve po ustanovitvi kmetijsko živinorejske šole na Gorenj- skem, pri čemer se naj ne ozira na osebne ali skupins- ke interese. Zavzemali so se tudi za nadaljnji obstoj mlekarske šole v banovini in za kritje vzdrževalnih stroškov. Tretja resolucija je zahtevala večje vsote v državnem in banovinskem proračunu za kritje in po- speševanje kmetijstva. V četrti je govora o zadruž- nem zakonu, ZAKŠ je zahtevala, da mora biti tak, da bo »Jamčil zadružništvu svobodo združevanja, nev- tralnost udejstvovanja in neodvisnost od dnevnih vprašanj.« Na podlagi že sprejetega stališča, na seji odbora ZAKŠ z dne 4. oktobra 1934 o kmečkih zbor- nicah, so na že omenjenem gorenjskem zborovanju v resoluciji poudarili predvsem naslednje: kmečke zbornice naj bodo kmečko stanovske ne pa kmetij- sko strokovne ustanove. Kmečki zastopniki z občin naj bi bili voljeni na podlagi neposredne, tajne in ena- ke volilne pravice, zbornice naj bi bile v delovanju av- tonomne. Aktivno in pasivno volilno pravico naj bi imeli le tisti, ki so izključno le kmetje na podlagi za- konske odredbe o zaščiti kmetov, samo posvetovalno pravico pa naj bi imeli kmetijski uradi in kmetijske šole. Zadnji dve resoluciji govorita še o nastavitvi uči- teljev na podeželskih šolah iz vrst kmečkega rodu in zaščiti kmetov pred uvozom divjačine."^ Ker ni točnih podatkov, kdaj je bil ustanovni občni zbor podružnice ZAKŠ za kranjski okraj, ki je tedaj obsegal tudi škofjeloški okoliš, je možno, da je bila podružnica v Kranju ustanovljena še v letu 1934, bolj verjetno pa je, da je nastala v letu 1935."' V začetku pomladi, 24. marca 1935, so ustanovili absolventi v Beli krajini svojo podružnico v Črnomlju,"" v začet- ku poletja, 23. junija, pa v Št. llju pri Velenju"' za okraj Slovenj Gradec. Dne 25. avgusta so ustanovili podružnico v Kapli"' v dravograjskem okraju, jeseni, 20. oktobra, pa še drugo podružnico s sedežem v Pre- valjah."' V okraju Maribor desni breg se je ustanovila po- družnica ZAKŠ 3. novembra 1935 s sedežem v Slo- venski Bistrici. Ustanovni občni zbor je bil v hotelu Beograd, med izredno številnimi udeleženci so bili tu- di zastopniki iz sosednjih podružnic in pa Zveze."* Za okraj Ljutomer je bil ustanovni občni zbor podružnice 17. novembra 1935"' v gostilni Sever, pri- 242 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 šotni SO bili absolventi iz ljutomerskega in radgonske- ga sodnega okraja. V logaškem okraju je bila usta- novljena podružnica 15. decembra 1935 v Logatcu.*" Organizacijsko dokaj okrepljena je imela ZAKŠ tretjo redno letno skupščino 1. septembra 1935 v Kmetijski šoli v Št. Juriju, obenem so tedaj proslavili tudi 25-letnico obstoja šole. Po uvodnih slovesno- stih je imel predsednik J. Ovsenik predavanje o po- menu kmetijskih šol, Ivan Košan pa je v govoru po- stavil zahtevo o ustanavljanju kmetijskih šol v vsa- kem okraju, s čimer bi prispevali k boljši strokovni usposobljenosti kmečkih ljudi, zlasti mladine. T. Bantan je v tajniškem poročilu prikazal pospešeno organizacijsko rast v poslovnem letu 1934—1935, saj je članstvo naraslo za 222 članov, tako šteje ZAKŠ 777 članov, od teh je 20 izrednih. Sicer pa je oštevilče- ni poimenski seznam članov sproti prinašala Brazda, prav tako tudi seznam podpornikov Brazde. Do sku- pščine je bilo ustanovljeno 16 podružnic, nad deset pa se jih je še pripravljalo na ustanovitev. Tajništvo društva je v pretečenem letu sprejelo in odposlalo 1.149 dopisov in zaradi večjega poslovanja so sprejeh še dodatno pisarniško pomoč. V blagajniškem poro- čilu je F. Dovč navedel, da je imela ZAKŠ 1. septem- bra 1934 le 460.93 din, skupnih prejemkov 12.154,63 din in 10.087,82 din izdatkov, stanje blagajne je bilo 2.527,74 din. Nadalje je v imenu preglednikov poro- čal Ivo Zolnir, prisotne je seznanil, da so blagajniške knjige in računi v redu, blagajniško delo pa otežko- čeno, ker ni stalne moči. Tudi na tej skupščini so ugo- tavljali pereče vprašanje vzdrževanja ZAKŠ in glasila Brazda. K temu je prispevalo kot doslej tudi neredno plačevanje članarine in naročnine.*' Po skupščini se je sestal še širši odbor ZAKŠ, ki je znova dal zaupnico ožjemu odboru, zato je bil soglas- no izvoljen*^ za naslednje poslovno obdobje. Sočasno z organizacijsko rastjo podružnic ZAKŠ in članstva je stanovska organizacija s svojimi pogle- di, stališči in zahtevami, ki so zadevale najbolj pereča kmečka vprašanja, polagoma prodirala v slovensko agrarno življenje in se hkrati demokratično odpirala javnosti, s čimer si je ZAKŠ kmalu utrdila ugled in veljavo. Večji preizkusni kamen zanjo je bilo orga- niziranje in vodenje kmečkega zborovanja, ki je pote- kalo dan pred že omenjeno tretjo letno skupščino ZAKŠ v Št. Juriju. Dne 31. avgusta 1935 naj bi bilo po pisanju Brazde 'prvo res kmečko zborovanje slo- venskih kmetov«, ki so ga sklicali in ga tudi vodili le kmečki ljudje.*' Na tem zborovanju naj bi kmetje sa- mi razpravljali o pomembnih kmečkih vprašanjih. Udeležili so se ga najzavednejši kmetje in to iz vseh delov Slovenije, zato naj bi veljalo za vseslovansko kmečko zborovanje, kot je pisala Brazda. Med okrog 200 udeleženci je bilo največ članov ZAKŠ, ostali pa kmetje, ki so »vplivni in znani tudi v slovenski javno- sti«. Kljub temu, da so bili vabljeni samo kmetje, so se zborovanja udeležili tudi načelnik kmetijskega od- delka banske uprave dravske banovine ing. Zidanšek, ravnatelj kmetijske šole v Št. Juriju ing. V. Petkov- šek, urednik lista Slovenec v Mariboru ing. L. Muri in zastopnik lista Slovenska zemlja L. Dolenc in še ne- kaj uglednih delavcev v kmečkem zadružništvu. Braz- da je še posebej poudarila, da je najbolj razveseljiva ugotovitev ta, da so se tega zborovanja prvič udeleži- li kmetje iz različnih političnih skupin in da je zboro- vanje potekalo »v duhu kmečkega tovarištva in slož- nosti«. Ob otvoritvi zborovanja je predsednik J. Ov- senik, kmet iz Predoselj, sprva poudaril, daje kmečka stiska že postala neznosna, da propadajo kmečki do- movi in ljudje, kar terja, da vsi slovenski kmetje združeno in enotno nastopamo za izboljšanje ne- vzdržnih kmečkih gospodarskih razmer. Na zborovanju so kot prvo točko pretresali vpra- šanje o kmečki zbornici, kar je bilo pričakovati ob Brazdini anketi in njeni objavi načrta o kmečki zbor- nici. V razpravi, v kateri je sodelovalo veliko kmetov, so bili vsi enotnega mnenja, kdo se ima pravico ime- novati kmet. Poudarili so, da le tisti, »ki se izkaže z od kmečkega dela žuljavimi rokami«.^* Veliko so na- dalje razpravljali o tem, kako doseči ustanovitev kmečke (in ne kmetijske) zbornice in o njenem name- nu in pomenu, pri čemer so ugotavljali, da je tudi kmečka stanovska neosveščenost precej pripomogla k zavlačevanju izida okvirnega zakona o kmetijskih zbornicah. Drugo pereče vprašanje, o katerem so se razvneli zborovalci, je bilo vprašanje o zaščiti kmeč- kih dolgov. Prevladalo je mnenje, ki ga je zastopal Misita iz Maribora, namreč, da je treba za vse kmeč- ke dolgove izvesti revalorizacijo, kar pomeni soraz- merno znižati na raven tedanjih cen kmečkih pridel- kov, posebej je bilo govora o zaščiti kmečkih pose- stev in v zadnji točki dnevnega reda so obravnavah vprašanja stanovske kmečke organizacije, dokler ne prične delovati kmečka zbornica.** Na podlagi raz- prave so zborovalci soglasno sprejeli sklep, naj bo bodoča stanovska kmečka organizacija nepolitična in enotna za vse slovensko ozemlje, poleg tega so zaupa- li odboru ZAKŠ, naj bo skhcatelj sestanka, na kate- rem naj bi skušali doseči sporazum »med vsemi sno- vatelji raznih kmečkih zvez«, pri čemer pa svobodne- ga političnega udejstvovanja svojim članom stanovs- ka organizacija ne bi omejevala. Brazda je ob koncu poročila še pristavila, da je bilo zborovanje, ki je po- tekalo od pol petih popoldne pa preko polnoči do- stojno in stvarno in »v dokaz, da je vsaj del slovens- kih kmečkih ljudi že zmožen sodelovati sam pri reše- vanju kmečki stan zadevajočih vprašanj«. Tudi na- men zborovanja je bil dosežen, zastopnike oblasti in tiska so uspeli prepričati, da so pravi kmetje v skup- nih zahtevah enotni in složni, »četudi raznih politič- nih nazorov in iz raznih pokrajin«.^^ Slovenska zemlja, glasilo slovenskega kmečko- delavskega ljudstva (slovenskih mačkovcev, torej še predno se je združila s tednikom Stara Pravda), je zborovanje ZAKŠ v Št. Juriju ocenila s simpatijo in zapisala, da je na tem pomembnem zborovanju bilo opaziti »predvsem mlajšo generacijo, ki je s priznanja vredno zrelostjo in resnostjo razpravljala« o vrsti pe- rečih vprašanj današnjega kmeta. Slovenska zemlja je še poudarila, daje največji moralni uspeh tega zbo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2431 rovanja v tem, da so bili vsi sklepi soglasno sprejeti, »čeprav zborovala niso bili vsi istega političnega pre- pričanja«. »Tako se je,« pravi dalje, »najbolj na- prednemu delu slovenskih kirtetov — absolventom kmetijskih šol — posrečilo, da so zborovala pokazali enotne poglede na nekatera aktualna vprašanja«.^' Politične spremembe po petomajskih volitvah leta 1935, Korošcev vstop v Stojadinovičevo vlado in sno- vanje nove politične stranke Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) ter obnovitev Kmečke zveze v katoli- škem oziroma klerikalnem taboru, začetek gibanja slovenskih mačkovcev okoli glasila Slovenska zemlja (1935—1937) so postavljali katoliško orientirano vodstvo ZAKŠ pred nove preizkušnje in opredelje- vanja. Omenili smo pravkar njeno uspešno poslanst- vo v okviru kmečkega zborovanja v Št. Juriju. Na trd oreh pa je ZAKŠ naletela ob obnovljeni klerikalni Kmečki zvezi konec decembra 1935, ko si je postavi- la v skladu s svojim programom zajeti čimveč slo- venskih kmetov v kmečko stanovsko organizacijo pod svojim vodstvom, kar je pomenilo hkrati pod okriljem nove politične stranke JRZ. ZAKŠ, ki si je kot smo videh, tudi močno prizadevala združiti vse slovenske kmete v enotno kmečko stanovsko organi- zacijo, je ob povezovalni vlogi želela biti vendarle sa- mostojna tudi v prihodnje. Zato se razumljivo ni ho- tela organizacijsko podrediti klerikalni Kmečki zvezi, s čimer bi poslej postal ZAKŠ le odsek Kmečke zve- ze, marveč si je ZAKŠ tudi še nadalje ohranila svojo organizacijsko samostojnost, kar je pomenilo, da so ostale podružnice ZAKŠ še nadalje samostojne prav- ne osebe. V okraju Maribor levi breg se je ustanovila podruž- nica ZAKŠ 26. januarja 1936 v Jarenini,'' v okraju Ljubljana okolica pa 15. marca na Vrhniki.'' Spom- ladi 1936 se je ustanovila podružnica v Mozirju za okraj Gornji Grad.*° Dne 25. marca istega leta so ustanovili podružnico še na Bledu v radovljiškem okraju.'^ Skoraj čez leto dni, 28. februarja 1937, so ustanovili v tem okraju še podružnico v Bohinju."^ Po zbranih arhivskih in časopisnih podatkih je moč ugotoviti, daje društvo ZAKŠ z letom 1937 organiza- cijsko več ali manj zastalo in poslej ni zaslediti večje organizacijske rasti. Pri tem velja poudariti, daje za- radi finančnih težav, raznih nesporazumov tudi glasi- lo ZAKŠ — Brazda konec leta 1937 prenehalo izhaja- ti. Kaže, da v letu 1938 ni bilo ustanovljene nobene nove podružnice in da se tudi članstvo v že ustanov- ljenih podružnicah ni pretirano povečalo. To ugoto- vitev potrjuje tudi poročilo z občnega zbora z dne 11. septembra 1938, ki gaje objavilo Jutro 12. septembra 1938. Med drugim je poročalo, da je od 2.000 absol- ventov kmetijskih šol organiziranih v ZAKŠ le nad 1.000 članov v 26 podružnicah, te pa delujejo po vseh večjih kmetijsko pomembnejših krajih. Na občnem zboru so ob tem sklenili, da bo Zveza zaradi učinko- vitejšega poslovanja uvedla posamezna okrožja, ki naj bi glede na krajevne razmere zajela po 10 podružnic.'' Kot je poročalo Jutro, so člani ZAKŠ zelo živahno razpravljali tudi o vnovični izdaji svoje- ga skupnega glasila. Vendar so menili, da bo zaradi pomanjkanja denarnih sredstev slednje še nadalje ostalo odprto vprašanje. Ugotavljali so tudi, da je do lani izhajajoča Brazda »pomenila krepko oporo mla- demu gibanju« in tožili, da so izdajatelji glasila npr. zaman pričakovali podpore pri oblasteh, kakor tudi pri ustreznih ustanovah. Toda kljub temu so enoduš- no sklenili, da mora glasilo čimprej znova izhajati, saj predstavlja »list najkrepkejšo notranjo vez in naj- uspešnejše orožje« v boju za interese kmetijskih stro- kovnjakov in pa za napredek kmetijstva.'" Sodeč po podatkih, ki so nam bili doslej na voljo, sta se poslednji dve podružnici ustanovili na Štajer- skem in v Prekmurju. V letu 1939 se je ustanovila v Sv. Lenartu" v okraju Maribor - levi breg in zadnja podružnica s sedežem v Murski Soboti leta 1940," ki je zajemala absolvente tako v murskosoboškem kot lendavskem okraju. Vzrok za tako pozno ustanovitev podružnice v Prekmurju je bil predvsem v tem, kot je razbrati iz dopisa banske uprave Kmetijski zbornici 6. maja 1938, da so tudi tamkajšnji absolventi kmetijs- kih šol,'' ne le poljedelski delavci, hodili na sezonsko delo bodisi na tuje ali v nekatere kraje v državi. Šele zaradi znižanja števila sezonskih delavcev, ki so od- hajali na tuje (naše oblasti so po začetku druge sve- tovne vojne dovoljevale odhod le najbolj socialno ogroženim) na eni strani in na drugi ob prihodu prve generacije absolventov iz Banovinske kmetijske šole v Rakičanu, začela je redno delovati šele jeseni 1938, so bile dane večje možnosti za ustanovitev podružnice tudi v Prekmurju. Ko je konec leta 1937 prenehala izhajati Brazda, je vodstvo ZAKŠ dobilo svojo rubriko v Oraču, v glasi- lu Kmečke zveze, medtem ko so podružnice v štajer- skih okrajih imele svojo prilogo Kmečko delo v Slo- venskem gospodarju. Ožjemu odboru ZAKŠ je sicer uspelo v letu 1939 znova izdajati svoje glasilo zdaj z naslovom Mlada Brazda z močno željo, da bi trdneje povezovala svoje članstvo med podružnicami in vodstvom. Prispevki v Mladi Brazdi so skušali ostati zvesti načelu medsebojnega tovarištva in so pozivali člane k strpnosti, predvsem pa je glasilo prinašalo in- formacijske in pa organizacijske vesti o kmečkem gi- banju, kmečkih organizacijah in ustanovah. Toda fe- bruarja 1940 je Mlada Brazda zaradi finančnih težav nehala izhajati. Vodstvo ZAKŠ si je ves čas prizadevalo strukturo organizacije prilagoditi trenutnim potrebam, pred- vsem pa v smislu utrjevanja osrednjih organov sta- novske organizacije. Ko je ugotavljalo, da so podruž- nice premalo delovne tudi zaradi preobsežnega orga- nizacijskega območja, je priporočalo preosnovanje velikih podružnic v več manjših." Poleg že delujočega mariborskega okrožja je vodstvo ZAKŠ v letu 1939 znova načrtovalo ustanovi- tev več okrožij, ki pa naj bi imela položaj le »posve- tovalne ustanove« za določen okoliš z več podružni- cami. Ko so zgoraj omenjeno še posebej obravnavali na seji širšega odbora ZAKŠ 8. januarja 1939, so že imeli izkušnjo z delom mariborskega okrožnega od- 244 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 bora, ki je po mnenju nekaterih članov širšega odbo- ra ZAKŠ, vse preveč posegalo v pristojnost osrednjih teles ZAKŠ. Okrožje ZAKŠ namreč ni imelo položa- ja pravne osebe, zato so sprejeli sklep, da mora biti prisoten pri vseh okrožnih sejah bodisi predsednik Zveze ali pa njegov pooblaščeni zastopnik, sicer pa sklepe okrožij izpolnjuje ožji odbor Zveze.*' Dolo- čnejša navodila za delo okrožja ZAKŠ pa je prinesel pravilnik, ki so ga sprejeli na občnem zboru 15. okto- bra istega leta v Št. Juriju. Tedaj so soglasno sprejeli tudi manjše spremembe pravil društva, tako npr. se je odslej imenovala Zveza absolventov kmetijskih šol Slovenije, kar je bržkone povezano z načrtovano ba- novino Slovenijo. V pravilih je posebej določeno, da morejo biti člani ZAKŠ vsi absolventi kmetijskih šol, ki so po narodnosti Slovenci pa tudi neslovenci, če so le končali katerokoli kmetijsko šolo v Sloveniji."" Na že omenjenem občnem zboru so med drugimi stanovskimi vprašanji tudi tokrat obravnavali že ves čas pereče vprašanje, to je redno vplačevanje članari- ne. Tudi za leto 1940 je bilo določeno 20 din za redne člane, medtem ko naj podružnicam še nadalje ostane 5 din in Zvezi 15 din. Blagajniško poročilo je navaja- lo, da je še za leto 1938 zaostanka v neplačani članari- ni skupno 5.820 din, za tekoče leto 1939 pa že kar 10.705 din. Zaostanek članarine je precej oteževal de- lo društva in pa tudi izdajo Mlade Brazde. V letu 1939 je imelo društvo 22.056 din prejemkov in izdatkov 21.117 din, preostanek v blagajni je bil 939 din.'' Ožji odbor ZAKŠ je bil po volitvah na občnem zboru 15. oktobra 1939 takole sestavljen: predsednik je postal Franc Lipar, prvi podpredsednik Tit Dober- šek, drugi Janez Ovsenik, tajnik Ivo Žolnir, blagajnik Lojze Prijatelj in odbornika Stanko Lah in Franc Stropnik.'^ Ker je ena od pomembnih nalog vodstva ZAKŠ va- rovati »popolno neodvisnost organizacije«, so se v sprejetih sklepih na omenjeni januarski seji in ok- tobrskem občnem zboru znova obračali na članstvo ZAKŠ in ga pozivali naj ohrani tudi poslej enotno or- ganizacijo za vso Slovenijo. Stanovska organizacija ZAKŠ naj bi bila tudi v prihodnje »vzor vsem drugim organizacijam kmečkega stanu«. Sicer pa je bilo v sklepih še rečeno, da naj sodeluje zastopstvo ZAKŠ še nadalje pri Kmečki zvezi, prav tako naj sodeluje pri Oraču. V prihodnje naj se navežejo ožji stiki tudi s Kmetijsko zbornico in kmetijskim oddelkom ban- ske uprave. Nasploh naj bi se, tako vodstvo kot posa- mezni člani ZAKŠ, polno udejstvovali v javnosti, predvsem v kmečkih stanovskih organizacijah in v zadružnem gibanju.'' II. Vprašanje, kako naj se organizirajo absolventke kmelijsko-gospodinjskih šol ali v samostojni organi- zaciji ali le kot odsek ZAKŠ, so rešile na svojem zbo- rovanju na kmetijsko-gospodinjski šoli 8. septembra 1934 v Mariboru. Ob prisotnosti 35 absolventk in za- stopnikov ZAKŠ so se odločile za samostojno organi- zacijo in hkrati izvolile pripravljalni širši in ožji od- bor, katerega predsednica je postala Bogomila Sagaj iz Selnice ob Dravi. Na zborovanju so sprejele tudi osnutek pravil Zveze absolventk kmetijsko-gospo- dinjskih šol (ZAKGŠ) in določile članarino v višini 25 din za vse leto, pri čemer je bila plačana tudi naročni- na za Brazdo.'" Ko je banska uprava odobrila pravila ZAKGŠ za dravsko banovino s sedežem v Ljubljani,'* je bil januarja 1935 v Mariboru ustanovni občni zbor ob prisotnosti zastopnice kmetijsko-gospodinjskih šol in urednika Slovenca v Mariboru ing. L. Murija. Po sprejetju pravil so absolventke izvolile 18 članski odbor, mesto predsednice društva pa je prevzela po izvolitvi že prej omenjena B. Sagaj. V govoru je pou- darila med drugim potrebo po skupnem delu v orga- nizaciji, saj je kot samostojna »prva ženska kmečka organizacija« dolžna zbrati vse absolventke kmetij- sko-gospodinjskih šol za organizirano delo.'* Grad Grm iz prvih let Kmetijske šole KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 245' ZAKGŠ je svoje organizacijske vesti objavljala v ' rubriki Vestnik ZAKGŠ v Brazdi in tudi poimenski seznam svojih članic, ki jih je naštela spomladi 1935 j 1147' Nekatere od teh so pristopile na povabilo Braz- I de med izdajateljice tega glasila z deležem 100 din.'* j Poleg tega je vodstvo Brazde vabilo članice, da bi so- ¦ delovale s pisanjem prispevkov. Po društvenih pravilih, odobrenih dne 22. janu- arja 1935, je bilo področje delovanja ZAKGŠ v vseh i krajih dravske banovine, kjer delujejo absolvent- ' ke in je strogo nepolitično. Namen društva je go- i jiti in ohraniti tovarištvo in prijateljstvo med članica- | mi in ohraniti vezi med absolventkami in kmetijsko- j gospodinjskimi šolami, zastopanje in varovanje kori- j sti njenih članic, kakor tudi kmečkih žena in nasploh j kmečkega stanu. Med redne članice sodijo le tiste absolventke kme- tijsko-gospodinjskih šol, ki se dejansko bavijo s kme- čkim gospodinjstvom. Med izredne članice so pri- ' števali tiste absolventke omenjenih šol, ki so zaposle- : ne v drugih poklicih. Častne članice morejo posta- i ti vzgojiteljice in učiteljice kmetijsko-gospodinjskih šol, če pristopijo k društvu in pa osebe, ki jim društ- : veni občni zbor podeli častno članstvo. Samo redne članice imajo aktivno in pasivno volilno pravico, medtem ko imajo ostale posvetovalno pravico. V pri- meru razpusta ZAKGŠ je po pravilih z dne 22. ja- nuarja 1935 pripadalo njeno premoženje Društvu za varstvo deklet v Ljubljani." Nekoliko pozneje preos- novana pravila, odobrena z dne 20. julija 1939, pa so določala, da po razpustu ZAKGŠ dobi premoženje Kmečka zveza, natančneje njen odsek Ženska kmeč- { ka zveza.*" i Prva seja osrednjega odbora ZAKGŠ je bila 1.1 marca 1935 v Marijanišču v Ljubljani na kmetijsko-1 gospodinjski šoli, kjer je bil odslej dalje tudi sedeži osrednjega društva ZAKGŠ z lastno upravo.*' ^¦ S potrditvijo osrednjega društvenega odbora in na i podlagi pravil so imele članice pravico ustanavljati > krajevne skupine, imenovane podružnice, ki pa so se- ] veda imele položaj samostojne pravne osebe. Delo- i vanje podružnic je v skladu z društvenimi pravili ob- ' segalo bodisi samo okraj ali pa so zajemale tudi kraje ; v sosednjih okrajih, s ciljem, da bi zajeli v organizaci- ' jo prav vse absolventke kmetijsko-gospodinjskih i šol .»2 i Po doslej znanih podatkih so se ustanovile le trii podružnice, vendar so obsegale po več okrajev. Pol odobritvi pravil 29. decembra 1936*' se je 11. aprila | 1937 ustanovila podružnica s sedežem v Mariboru. ^ Ustanovni občni zbor je bil v prostorih Zadružne go- spodarske banke. Podružnica ZAKGŠ v Mariboru je^ obsegala okraj Maribor levi in desni breg in Ptuj.*" * Večkrat pa seje tudi naglašalo, da obsega podružnica : Maribor področje delovanja prav vso slovensko Šta-1 jersko. ^ Hkrati velja zapisati, da je bilo pred ustanovnim; občnim zborom podružnice v Mariboru še isti dan tu- ' di zborovanje kmečkih žena in deklet, na katerem so^ gpvprnice poijdarile sicer vehk pomen stanovske inj strokovne organizacije ZAKGŠ, toda to zborovanje naj bi hkrati postavilo »močne temelje, na katerih bo nadaljnje delo zidala Ženska kmečka zveza, ki naj bo vedno vodnica pristne kmečke miselnosti in vodnica k lepšemu kmečkemu življenju.«'^ Za podružnico ZAKGŠ s sedežem v Kranju so bila pravila potrjena 27. oktobra 1936.** Področje kmalu nato ustanovljene podružnice je obsegalo okraj Kranj, Radovljico in Kamnik." Za okraje Litija, No- vo mesto. Krško, Črnomelj in Kočevje so bila potrje- na pravila 20. avgusta 1937,** ustanovni občni zbor pa je bil 8. septembra 1937 ob prisotnosti 47 absol- ventk. Podružnica s tako širokim okolišem je imela svoj sedež na banovinski kmetijski šoli v Mali Loki.*' Pred omenjenim ustanovnim občnim zborom je bil istega dne prav tako v Mali Loki letni občni zbor, ki se ga je udeležilo okrog 150 »absolventk raznih kmetijsko-gospodinjskih šol v Sloveniji«. Ob prisot- nosti načelnika kmetijskega oddelka banske uprave ing. Podgornika, člana vodstva Kmečke zveze in predsednika Mladinske kmečke zveze L. Puša in dru- gih, je tajnica ZAKGŠ B. Sagaj poročala, da se je članstvo Zveze povečalo od poprejšnjih 190 na 230 in da sta ustanovljeni dve podružnici, in sicer v Maribo- ru in Kranju. V letu 1937 je bilo delo vodstva ZAKGŠ osredotočeno predvsem v priprave na izid novega gla- sila Kmečka žena. Na občnem zboru so znova izvolil odbor ZAKGŠ, predsednica je bila F. Brodar, pod- predsednica M. Kranjc, tajnica B. Sagaj, blagajničar- ka A. Platajs, urednica Kmečke žene M. Antončič in preglednici računov M. Zaje in Z. Snoj. Poleg teh je bilo izvoljenih še deset odbornic. Članarina je ostala v isti višini, kot prejšnja leta so stare članice ZAKGŠ plačevale tudi v prihodnje 20 din in nove članice 25 din, vse pa so brezplačno prejemale glasilo Kmečka žena.^° Takoj zatem je bilo še zborovanje kmečkih žena in deklet za Dolenjsko, tudi na tem zborovanju so F. Brodar in za njo ing. Podgornik ter L. Puš pou- darjah, da je mesto kmečkih žena in deklet v Kmečki zvezi.'' Z letom 1937 je pričela izdajati ZAKGŠ svoje last- no glasilo Kmečka žena, strokovno glasilo za kmečko gospodinjstvo, ki je izhajalo kot mesečnik do marca 1941. Leta 1938 je postalo hrati tudi glasilo Ženske kmečke zveze. Podatkov o nadaljnjem organizacijs- keni razvoju podružnic ZAKGŠ v naslednjih letih ni zaslediti. Potrebno pa je zapisati, da je ZAKGŠ, kot je razbrati iz nekaterih ocen o njenem razvoju, precej zaostajala za organizacijsko rastjo ZAKŠ. Po drugi plati pa je postala organizacijsko jedro Ženske kmeč- ke zveze. Na podlagi sklepa na občnem zboru Kmeč- ke zveze 20. februarja 1938 v Celju naj bi se namreč priključila ZAKGŠ Ženski kmečki zvezi oziroma Kmečki zvezi in naj bi v njenem okviru pričela organi- zirati ženske odseke pri krajevnih odborih Kmečkih zvez. Zato je bil na podlagi omenjenega sklepa skli- can 26. februarja 1939 v posvetovalnici Kmetijske zbornice v Ljubljani izredni občni zbor ZAKGŠ, na katerem so sprejele manjše spremembe pravil v smislu razpusta društva in prenosa društvenega premoženja. 246 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Ko je nato glasilo Kmečka žena poročalo o poteku omenjenega izrednega občnega zbora, je med drugim zapisalo, da so tedaj članice »soglasno sklenile in ukrenila vse potrebno, da se društvo razpusti«.^^ Organizacijsko delo članic prejšnjega društva ZAKGŠ pa ni rodilo v okviru Ženske kmečke zveze zaželenega uspeha. Še vse preveč se je sukalo okoh organizacijskih priprav, kar je razvidno s tretjega rednega občnega zbora Kmečke zveze 5. marca 1939 v Celju. Tedaj je v poročilu rečeno, da so ustanovili le osrednji odbor Ženske kmečke zveze, medtem ko se njeni odseki v krajevnih odborih niso razvili. Zveza absolventov kmetijskih šol (ZAKŠ) in Zveza absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol (ZAKGŠ) sta bih stanovski organizaciji pretežno mladih kmečkih ljudi. Med obema organizacijama je bila razlika zlasti v tem, da je bila ZAKGŠ že od vsega pričetka enovita in se je tudi kasneje, ko je pričela delovati obnovljena Kmečka zveza z njo brez pridržka povezovala. Ko se je leta 1939 ZAKGŠ kot društvo razpustilo, je njeno vodstvo sklenilo, da članice v celoti pristopijo k Žen- ski kmečki zvezi.'" Nova generacija »šolane kmečke mladine«, organi- zirane v ZAKŠ je skušala, ne le v obdobju hude go- spodarske krize, marveč v vsem obdobju svojega de- lovanja vzbuditi stanovsko zavest slovenskih kmečkih ljudi in jih združiti za skupno delo v stanovsko kmeč- ko organizacijo. V okviru glasila Brazda, katerega pro- gramske smernice so izhajale predvsem iz Krekovega krščanskosocialnega gibanja, je ZAKŠ v primerjavi z Zvezo absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol odloč- neje odpirala vsa pereča vprašanja slovenskega kmeta in ga hkrati izobraževala, zlasti v okviru rubrike Naša kmečka zbornica. Poleg delovanja za dosego stanovs- kih pravic društva ZAKŠ, je bilo njeno vodstvo in pa članstvo osrednje žarišče vseh pomembnješih akcij, ki so zadevale kmeta. Pri tem naj predvsem poudari- mo akcije za dosego kmečko stanovskega zastopstva — kmečke zbornice, socialnega zavarovanja kmečke- ga ljudstva, preosnove kmetijsko-nadaljevalnega šolstva, dokončanje agrarne reforme, zaščite kmeč- kih domov hd. Ne da bi posebej nadrobno prikazah njeno dejavnost, saj bi s tem presegh okvir tega pri- spevka, moramo resnici na ljubo ob sklepnih besedah zapisati, da je imela ZAKŠ pomembno vlogo pri reše- vanju vseh poglavitnih socialno-gospodarskih vpra- šanj v okviru kmečko stanovskih organizacij na Slo- venskem, ki so se ustanavljale v zadnjem desetletju stare Jugoslavije. OPOMBE 1. Brazda, 111/1936, št. 9, str. 81. — 2. Primerjaj Brazda, III/1936, št. 10-11, str. 139, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana 1969, str. 217. — 3. Primerjaj Pet- deset let Kmetijske šole na Grmu 1886-1936. Novo mesto 1936 in Sto let Kmetijske šole Grm (1886-1986) Novo mesto 1986. — 4. Petdest let Kmetijske šole na Grmu 1886-1936, Novo mesto 1936, str. 99, 101, 102; primerjaj še Janko Šlebinger, Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1797-1936, v: Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937. Ljubljana 1937, str. 152; Brazda, 111/1936, št. 10-11; 12, nep. strani. — 5. Primerjaj Petdeset let Kmetijske šole na Grmu 1886-1936. Novo mesto 1986, str. 101 — 102; Braz- da, 111/1936, štev. 10-11, nep. str. — 6. Kmelski list, 29. marca 1933, št. 12, članek Absolventom kmetijskih šol —Pri- pravljalni odbor. — 7. Ibid. — 8. Arhiv SR Slovenije (AS), fond Društvena pravila, (D P), fase. 6501-6600, št. spisa 6531; Pravila društva Zveze absolventov kmetijskih šol Dravske banovine. —9. Ibid. — 10. Ibid. — 11. Domoljub, 12. aprila 1933, št. 15. Predsednik je postal Janez Ovsenik, kmet iz Predoselj pri Kranju. V ožji odbor so bili še priteg- njeni M. Puklavec iz Ormoža, L. Miklavec iz Podmolnika pri Ljubljani, J. Jerala iz Vodic, V. Sonc iz Novega mesta in Tone Bantan iz Dola pri Hrastniku. Ker ZAKŠ kot osrednje društvo v Ljubljani še ni imelo svojih prostorov, je začasno opravljal tajniško delo Tone Bantan kar na domu v Dolu pri Hrastniku. (Ibidem); Brazda, 1/1934, št. 2, str. 27. — 12. Domoljub, 24. maja 1933, št. 21. — 13. Domoljub, 21. ju- nija 1933, št. 25. — 14. Ibid. — 15. Domoljub, 13. septem- bra 1933, št. 37. — 16. AS, fond DP, fase. 6501-6600; fond Društva, fase. 20 701/1933; Pravila za podružnico Ormož so bila potrjena 19. julija 1933 in za Ptuj 4. novembra 1933; Brazda 1/1934 št. 2, str. 30, 31. — 17. Brazda, 1/1934, št. 2, str. 30. — 18. Ibid., str. 31. — 19. AS, fond DP, fase. 6501- -6600; fond Društva, fase. 26.501-28.800/1937, pravila podružnice so bila potrjena 19. septembra 1933; Brazda, 1/1934, št. 2, str. 30. — 20. AS, fond DP, fase. 6501-6600; fond Društva, fase. 20.701-0/1933, pravila podružnice so bila potrjena 30. septembra 1933; Brazda, 1/1934, št. 2, str. 30. — 21. AS, fond DP, fase. 6501-6600; fond Društva, fase. 1001-2200/1934, pravila so bila potrjena 25. septem- bra 1933; Brazda, 1/1934, št. 2, str. 31. — 22. Brazda, I/I934, št. 2, str. 31. — 23. AS, fond DP, fase. 6501-6600; fond Društva, fase. 20701-0/1933, pravila so bila potrjena 6. novembra 1933; Brazda, I/I934, štev. 2, str. 31. —'24. Brazda štev. 3, str. 54. — 25. Ibid., štev. I, str. 1. — 26. Ibid., štev. 1, str. 3. — 27. AS, fond DP, fase. 6501-6600; fond Društva, fase. IOOI-2200/1934, društvena pravila so bila potrjena 23. januarja 1934; Brazda, I/I934, štev. 3, str. 54. — 28. Ibid. pravila so bila potrjena 26. januarja 1934; Fond Društva, fase. 1-1000/1934; Domoljub, 25. aprila 1934, št. 17; Brazda, 1/1934, štev. 3, str. 54; štev. 4, str. 72. — 29. Ibid., fase. 6501-6600, pravila so bila potrjena 1. marca 1934; fond Društva, fase. 5001-5800/1934; Brazda, 1/1934, štev. 4, str. 71. —30. Brazda, 1/1934, št. 4, str. 71. — 31. AS, fond DP, fase. 6501-6600, pravila so bila potrje- na 7. junija 1934, fond Društva, fase. 13501-15500/1934; Brazda, 1/1934, štev. 5, — 32. Ibid., pravila so bila potrjena 14. marca 1934; fond Društva, fase. 2201-3000/ /1934; Brazda 1/1934, štev. 4, str. 72. — 33. Brazda, I/I934, št. 5, str. 88. — 34. Brazda, 1/1934, št. 6, str. 104 in št. 7, str. 120-121. — 35. Ibid. — 36. Ibid. — 37. Ibid. — 38. Brazda, I/I934, št. 7, str. 120-121. — 39 Ibid. fase. 6501 -6600, pravila so bila potrjena 1. marca 1934; fond DP, fase. 1-1000/1934; Brazda, I/I934, št. 4, str. 71; št. 5, nep. str. — 40. AS, fond DP, fase. 6501-6600, društvena pravila so bila potrjena 17. maja 1934; Brazda, 1/1934, št. 6, str. 102. — 41. Ibid., DP, so bila potrjena II. decembra 1934; Brazda, I/I934, št. 7, str. 118. — 42. Brazda I/I934, št. 6, str. 103. —43. V tem, ko je Brazda naštevala delovanje dru- gih podružnic ZAKŠ v letu 1934, je hkrati tožila, da še niso odobrena pravila za podružnico Kranj. Ob zelo kratki noti- ci, da je bil v Kranju 3. februarja »sestanek članov ZAKŠ« za kranjski okraj je prvič omenjena »kranjska podružnica« ZAKŠ šele v septembrski številki Brazde, kjer poroča o podružničnem sestanku 8. septembra 1935. Med poročilom KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 247 o sklepih tega sestanka je tudi omenjeno, da bodo na novo j vložili pravila za podružnico Kranj in še posebej za Škofjo Loko glede na to, da bo v bližnji prihodnosti postala Škofja Loka samostojen okraj. Res je kmalu zatem, kol je iz ar- hivskih podatkov razvidno, banska uprava 21. decembra odobrila pravila podružnici Kranj, medtem ko za Škofjo Loko ni niti podatkov o ustanovitvi podružnice v Brazdi niti ne arhivskega podatka o odobritvi društvenih pravil. Braz- j da, 11/1935, št. 3, nep. str.; št. 9, nep. str.; AS, fond DP, fase. 6501-6500. — 44. AS, fond Društva, fase. 5001-6500/ /1935; fond DP, fase. 6501-6600, pravila so bila potrjena i 20. februarja 1935. Brazda, 11/1935, št. 5, nep. str. — 45. AS, fond DP, fase. 6501-6600; pravila potrjena 29. aprila j 1935; fond Društva, fase. 1501-6500/1935; Brazda, ' 11/1935, št. 6, nep. str. — 46. Ibid., fase, 6501-6600, pravila I so bila potrjena 3, julija 1935; fond Društva, fase. 17001- ¦ -19000/1935; Brazda, 11/1935, št. 9, nep. str. — 47. AS, j fond DP, fase. 6501-6600; pravila so bila potrjena 19. avgu- j sta 1935; fond Društva, fase. 9501-11.000/1935; Brazda, \ 11/1935, št. 9, nep, str, — 48. AS, fond DP, fase. 6501- ; -6600, pravila so bila potrjena 6. avgusta 1935; fond Društ- i va, fase. 11001-13000/1935; Brazda, 11/1935, št. 11, nep. str. — 49. Ibid., pravila so bila potrjena 1. avgusta 1935; fond Društva, fase. 19001-21400/1935; Brazda, 11/1935, št. 11, nep. str. — 50. Ibid., pravila so bila potrjena 17. sep- ] tembra 1935; fond Društva, fase. 21401-27100/1935; Braz- j da, 11/1935, št. 12, nep. str. — 51. Brazda, 11/1935, št. 9, : nep. str. — 52. Ibid., str, 124-126, — 53. Brazda, 11/1935, i št. 9, str. 124-126. — 54. Ibid. — 55. Ibid. — 56. Ibid. — \ 57. Slovenska zemlja, 17. oktobra 1935, št. 4. — 58. AS, \ fond Društva, fase. 1-2000/1936; fond DP, fase. 6501-6600, ; pravila so bila potrjena 7, januarja 1936; fond Društva, ] fase. 1-2000/1936, — 59. Ibid., fase. 6501-6600, pravila so i bila potrjena 10. februarja 1936; Brazda, 11/1935, št. 6, ! nep. str.; 111/1936, št. 1, str. 13. — 60. AS, fond DP, fase. ; 6501-6600, pravila so bila potrjena 19. februarja 1936; fond Društva, fase. 5301-7400/1936; 61. Ibid., pravila so bila potrjena 26. februarja 1936; fond Društva, fase. 5301- -7400/1936; Primerjaj Brazda, 11/1934, št. 5, nep, str. — 62. Ibid., pravila so bila potrjena 25. januarja 1937; fond ' Društva, fase. 1201-2400/1937. —63. Jutro, 12. septembra i 1938, št. 37 (ponedeljsko). — 64. Ibid. — 65. AS, fond DP, ; fase. 6501-6600, pravila so bila potrjena 4. maja 1939; Pri- merjaj Slovenski gospodar, 30. avgusta 1939, št. 35. Notica Podružnice ZAKŠ pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. — 66. AS, fond DP, fase. 6501—6600, pravila so bila potrjena 18. aprila 1940; Primerjaj Murska krajina, 23. junija 1940, št. 25 (vabilo na sestanek članov podružnice ZAKŠ). — 67. AS, fond Kmetijska zbornica, fase. 1-600/1938, štev. spisa 589. — 68. Mlada Brazda, 1939, št. 2, str. 8. — 69. Ibid., str. 7 in 8. — 70. Ibid., št. 10, str. 37, 38. — 71. Ibid. — 72. Ibid. — 73. Ibid. — 74. Brazda, 1/1934, št. 6, str. 103, 104. — 75. AS, fond DP, fase. 6501-6600, št. spisa 6557, — 76. Brazda, 11/1935, št. 2, str. 42, 43. — 77. Brazda, 11/1935, št. 5, nep. str. —78. Primerjaj Brazda, 11/1935, št. 1, rubri- ka Vestnik ZAKGŠ; Brazda, 11/1935, št. 2, vest o Novih iz- dajateljih »Brazde«, nep. str. — 79. AS, fond DP, fase. 6501-6600, št. spisa 6557. — 80. Ibid. — 81. Brazda, 11/1935, št. 4, nep. str. — 82. Ibid, — 83. AS, fond DP, fase. 6501-6600. — 84. Kmečka žena, marec 1937, št. 2, nep. str. Vabilo k zborovanju kmečkih žen in deklet; št. 3, april 1937, str. 54, 55. — 85. Ibid., št. 3, april 1937, str. 54. — 86. AS, fond DP, fase. 6501-6600. — 87. Ibid., podatka oziroma poročila o ustanovnem občnem zboru podružnice Kranj nismo našli, je pa bilo o njenem delovanju večkrat govora. — 88. AS, fond DP, fase. 6501-6600. — 89. Kmeč- ka žena, september-oktober 1937, št. 8-9, str. 148, 149. — 90. Ibid., str. 144-146; mesečnik Kmečka žena, s podnaslo- vom Strokovni list za kmečko gospodinjstvo, glasilo Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol je izhajal v Maribo- ru 1937-1941. Od leta 1938 tudi glasilo Ženske kmečke zveze in jo je izdajal konzorcij Kmečke žene. Glasilo je svoje pos- lanstvo predvsem videlo v utrjevanju kmečke stanovske za- vesti kmečkih žena in deklet, oživljalo je katoliško tradicijo med kmečkim ljudstvom in vzgajalo k modernemu kmečke- mu gospodinjstvu. — 91. Kmečka žena, september-oktober 1937, št, 8-9, str, 146-149, — 92. Primerjaj preosnovana pravila ZAKGŠ z dne 20, julija 1939 — AS fond Društva, fase. 16001-19000/1940, št, spisa 18617; Kmečka žena, april 1939, št, 4, str, 126, — 93. Orač, april 1939, št. 4, str. 51; Primerjaj Vestnik za organizacijska vprašanja, april 1940, št. 4, str. 14; september 1940, št. 9, str. 35; februar 1941, št. 2, str. 2. — 94. Kmečka žena, april 1939, št. 4, str. 126. ORJUNAŠI NA SODIŠČU JELKA MELIK Letos mineva 65 let od znanih dogodkov v Trbov- ljah, ko je 1. junija 1924 prišlo do spopada članov Orjune in rudarjev. Orjuna, skrajšano od Organizacija Jugoslovenskih Nacionalista, je delovala najprej kot Jugoslovanska Napredna Nacionalna Omladina katere prvi sestanek je bil 23. 3. 1921 v Splitu.' Njen program, objavljen v »Pobedi« 15. 10. 1921 in kasneje priključen statutu Orjune^, je v 3. in 4. odstavku prve točke določal: »Doktrina nacionalizma vsebuje predvsem kult rase, zato podreja vse funkcije življenju posameznika in naroda, ustvarjanju posebnega organizma, ki naj iz- vrši etično narodovo poslanstvo. — Vsled tega propa- gira napredna nacijonalistična omladina integralni nacijonalizem v prosvetnem, pravnem, gospodar- skem in socialnem življenju naroda, ki je predpogoj, da se dviga in manifestira duševna kultura naroda, ki ima svoje jedro že v svoji narodni psihi.« 2481 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Po podatkih, ki jih je navedel v svoji brošuri N. Bartulovič je bila organizacija ustanovljena v Ljub- ljani 7. 4. 1922.' Imela je težave pri potrditvi pravil, ker jih je takratni pokrajinski namestnik 1. Hribar kar štirikrat zavrnil.* Organizacije so nato ustanav- ljali ob italijanski meji z namenom zavarovati mejo proti Italiji, nato proti Avstriji in Madžarski in na- zadnje v notranjosti Slovenije.* Ime Orjuna je dobila organizacija s sprejetjem sta- tuta 1.11. 1922 v Sphtu. Statut je potrdilo ministrst- vo za notranje zadeve 28. 11. 1922, kljub temu, da je bila v 2. čl. dovoljena uporaba fizične sile.* Ta člen je namreč določal: „Namen organizaciji je s pomočjo vseh m.oralnih, intelektualnih, po potrebi pa tudi fizi- čnih moči svojih članov stati na braniku vseh politič- nih, kulturnih in gospodarskih uspehov, ki jih je ju- goslovanski narod dosegel s svojim ujedinjenjem; — s svojim delovanjem izven vseh strankarskih, raz- rednih in verskih interesov kakršnekoli grupacije v državi dvigati in širiti v narodu jugoslovansko mi- sel enotnosti in zavest dolžnosti napram zajednici, narodu in državi; — energično nastopati proti vsakemu delovanju, ki bi moglo ogrožati temeljne pogoje narodne bodo- čnosti — edinstva naroda in države; — boriti se proti vsej pojavom, ki izražajo stremlje- nje za separatizmom, plemenskim ali verskim; — pomagati pri zgraditvi edinstvenega rasno- nacijonalnega jugoslovanskega tipa in izrazite ju- goslovanske nacije itd." Tako kot so dokaj nejasni začetki organizacije je nejasen tudi njen konec. Orjuna je bila razpuščena 28. 6. 1926 na ozemlju ljubljanske oblasti.' V celoti pa organizacija verjetno ni bila razpuščena pred uki- nitvijo ustave in proglasitvijo diktature 6. 1. 1929. V tem prispevku ne nameravam obravnavati delo- vanja Orjune v celoti temveč opozoriti le na nekatere primere njenega delovanja, ki so razvidni iz spisov Deželnega sodišča v Ljubljani. Prvi kazenski spis,* ki ga bom opisala se začenja na območju Okrajnega sodišča Cerknica torej ob itah- janski meji. 3. januarja 1922 so orožniki iz Rakeka, zaradi suma »ovaduštva«, aretirali Josipa Urha iz Postojne in ga v večernih urah istega dne oddah v za- pore sodišča v Cerknici. Ponoči, v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne pa sta se pri sodnem slugi Gaš- perju Jesenovcu oglasila dva moška, ki sta se izdajala za uradnika obmejnega komisariata na Rakeku. Trdi- la sta, da morata zapornika odpeljati nazaj na Rakek na zashšanje. Sodni sluga jima je, kot je razvidno iz njegove izpovedi, po krajšem prerekanju, češ, da mo- ra zapornik po odredbi sodnika zjutraj v Ljubljano, izročil jetnika. Sodnik je za nočni dogodek zvedel šele zjutraj in nekaj ur za tem, ko se je prepričal, da na obmejnem komisariatu v Rakeku o tem nič ne vedo, tudi ugotovil, da je šlo za prevaro. Sklepal je, da je zaprti s prijatelji-osvoboditelji ušel čez mejo domov., »Tako je ostala stvar do sobote 7. januarja« je na- pisal sodnik v uradni zaznambi, ki jo je kasneje poslal na Deželno pravdništvo v Ljubljano in nadaljeval: »v soboto dopoldne pa pove sodni sluga Jesenovec v uradu, da je bil Urh najden blizu meje na italijanski strani s prestreljeno glavo. Sedaj je prišel sum, da Ur- ha niso odpeljali prijatelji... Sodnik je bil v težavnem položaju, kajti Urh je bil ubit na italijanski strani, z druge strani je bilo pa sodišče prizadelo, ker je bil Urh vzet iz sodnih zaporov.« Kljub temu je začel sodnik še isti dan, 7. 1., kazens- ki pregon proti »neznanim storilcem« in zaslišal naj- prej nekaj oseb: komandirja obmejne straže iz Unca, obmejnega komisarja z Rakeka ter fotografa iz Unca. Prvi dve priči naj bi razjasnili okoliščine po umoru, tretja je bil očividec. Od komandirja obmejne straže je izvedel, da sta truplo našla dva ruska vojaka ob- mejne straže v Uncu in da je na kraju kaznivega de- janja opravila ogled italijanska sodna komisija. Pri- soten je bil tudi obmejni komisar z Rakeka. Na zasli- šanju je povedal med drugim, da ljudje slovenske na- rodnosti onstran meje govorijo, da je bil Urh »velik lump, ki je vehko škodoval našim ljudem... da je bil fašist in da seje udeleževal kot pomočnik Petrolinija, voditelja fašistov v Postojni, vseh fašistovskih poho- dov proti našim ljudem... Bil je tudi italijanski vo- hun.« Povedal je tudi, da je od maršala karabinjer- jev, ki je prisostvoval ogledu izvedel, da so tudi pri Idriji našli mrtvega fašista, ubitega na isti način, le nekaj korakov od meje. Tretja in najpomembnejša priča, fotograf iz Unca, se je sodišču sam javil. V no- či, ko se je zgodil zločin je spremljal dve ženski, ki sta hoteli čez mejo prenesti nekaj tobaka. Videl je lep voz v katerega sta bila vprežena dva prav tako izredno le- pa konja, kakršnih niso imeh kmetje. Videl je kako se je voz ustavil, kako je nekaj moških skočilo z voza in odšlo v gozd prav tja kjer je bil kasneje najden mrlič, slišal je iz gozda prepir in nato tri strele. Ta izpoved je iskanje storilcev usmerila na Planino, na Windischgraetzovo graščino, saj je bilo znano, da je imelo posestvo' zelo lepe konje. V ponedeljek 9. januarja so orožniki žandarmarijske postaje na Rake- ku aretirah in pripeljali v zapore okrajnega sodišča na Cerknici štiri osebe. V ovadbi beremo, da so: »Vla- dislav Arko, rojen 6. 1. 1898 v Postojni, carinik IV klase, Miha Čop, rojen 10. 10. 1888 na Blejski Do- bravi, glavni revizor centralne blagajne na Rakeku, Josip Kukec, rojen 27. 2. 1894 v Postojni, delavski nadzornik pri upravi državnih veleposestev," osum- ljeni umora Josipa Urha.« Po »Opisu dejanja«, ki je sestavni del ovadbe pa povzamemo na kratko: Dne 3. 1. 1922 okrog 23. ure so prišli osumljeni v hlev kneza Windischgraetza pri Planini, zahtevali od hlapca in kočijaža, da vprežeta konja v voz ker se bo- do odpeljali na Rakek. Kočijaž se je ponudil peljati voz a so ga zavrnili in se sami odpeljali. To so osum- ljeni tudi priznali, odločno pa so zanikali, da so ka- korkoli sodelovali pri umoru. Pri hišni preiskavi so orožniki našli pri Arku nabit browning in ugotovili, da je bilo iz njega pred kratkim streljano, sabljo in vojaško bluzo, pri Kukcu vojaško puško, pri Žnidar- šiču pa so našh nabit browning v njegovem žepu. Še istega dne 9. L, so prišli na sodišče v Cerknici major, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 249 Del slovenskih udeležencev kongresa Orjune 1925. leta v Beogradu na izletu v Zemunu. Skrajno levi je Josip Kukec poročnik in dva vojaka. Z besedami: »Zakaj vi naše \ ljudi zapirate, odmah ven z njimi« in grožnjami z ka- i rabinko so zahtevali od sluge, da izpusti Arka, Čopa, ; Kukca in Žnidaršiča. Sluga sam ni upal več ukrepati '¦, in je poiskal sodnika, ki je po tem dogodku napisal že ¦ zgoraj omenjeno uradno zaznambo v kateri na koncu : navaja: »V Cerknici je major posredoval pri sodniku i in sodnik je izpustil jetnike proti pismeni izjavi ma- : jorjevi, da bodo jetniki na zahtevo sodišča na razpo- ^ lago in ker je bila stvar sodniku tako naslikana, kakor i da gre za vojaško zvezo ali morda za vojaško krivdo i in tako je moral sodnik smatrati, da ni pristojen za ! uradovanje, posebno ker se je sodniku tudi namigni- lo, da je bil očrnjen, namreč sodnik, kot državi neva- ren ali vsaj nenaroden in zato se je sodnik še posebej bal, da ne bi, čeprav po krivem zatožen, škodil državi s svojim postopanjem in zato je jetnike izpustil. Sod- ; niku se je reklo, da bode stvar hitro urejena in zato je ; čakal do danes s predložitvijo spisov. Ker se pa zdi, da gre za organizacijo, morda celo za državno organi- zacijo, proti kateri sodišče ne sme postopati, sklene sodnik da predloži spise pristojni oblasti namreč državnemu pravdništvu posebno tudi radi tega, da bi ; se vedel ravnati za naprej v podobnih slučajih.« ; Deželno sodišče v Ljubljani je 28. 1. 1922 prejelo i predlog Državnega pravdništva Ljubljana, da se uve- : de uvodna preiskava zoper Arka, Čopa, Žnidaršiča in | Kukca zarasi suma hudodelstva navadnega umora ter j zoper Jesenovca zaradi suma hudodelstva sokrivde j pri umoru in da se proti vsem petim odredi preisko- ; valni zapor. Sodišče je torej odprlo kazenski spis, j vanj vključilo vse dokumente okrajnega sodišča in začelo z iskanjem dokazov. Predvsem je zaslišalo vse obdolžene in preko deset prič. Obdolženci so vztrajah pri svojem prvem zagovoru, da so namreč Arko, Čop in Žnidaršič kritičnega večera popivali v gostilni Kia- uta na Planini, da je Žnidaršič obljubil Arku in Čopu prevoz domov na Rakek in obljubo izpolnil tako, da je na Windischgraetzovem posestvu, kjer je bil v službi, ukazal pripraviti voz. Skupaj s Kukcem, prav tako uslužbencem posestva, sta odpeljala Arka in Čo- pa do Rakeka in se vrnila na posestvo, kjer sta tudi stanovala. Zanimiva pa je izjava ene priče, žene foto- • grafa, že omenjenega očividca zločina. Povedal je, da i je njen mož sedaj v Linzu, kjer ima službo kot meha- : nik. V noči od 12. na 13. januar sta namreč vdrla v njuno hišo dva moška. Eden je bil Arko, drugega ni j poznala. Moža sta napadla in tepla s puško, mu gro- zila z ubojem, češ kaj je imel opraviti ponoči zunaj. Pol ure za tem, ko sta napadalca odšla se je oblekel in odšel čez mejo. Med dokumenti v spisu pa moram omeniti še dopis Okrajnega sodišča v Postojni v katerem je to sodišče prosilo Okrajno sodišče v Cerknici za zashšanje dolo- čenih oseb in za informacijo o rezultatih poizvedb za storilci zločina ter mu obenem poslalo obdukcijski iz- vid iz katerega je razvidno, da je Urh umrl zaradi dveh strelov v glavo in enega v prsi. Zadet je bil še z enim strelom v nogo ter poškodovan na zatilniku z nekim ostrim orožjem. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili trije streli izstreljeni iz samokresa kalibra 9 mm in eden iz puške. Na predlog državnega pravdnika te- mu dopisu ni bilo odgovorjeno in prav tako na nje- gov predlog je deželno sodišče izdalo 29. 3. sklep, da^ 250 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 se preiskava ustavi in obdolženci takoj izpusto na prosto. Opisana kazenska zadeva je uvrščena v pri- spevek zaradi domneve, da gre za začetke delovanja Orjune oziroma njene predhodnice. Trditev temelji deloma na samem značaju delikta, deloma na opaz- kah sodnika okrajnega sodišča in končno na enem iz- med osumljenih storilcev kaznivega dejanja, ki se kasneje pojavi kot storilec novega kaznivega dejanja, tokrat že izrecno označen kot član Orjune. Kazenski spisi Deželnega sodišča v Ljubljani v letih 1923 in 1924 kažejo, kako se je dejavnost Orjune raz- mahnila. Kazala se je pred vsem na ulicah in v gostil- nah kjer so orjunaši izzivali, grozih, se pretepali in tu- di streljali. O njihovih izgredih je dnevno poročal Slovenec vendar vedno povdarjajoč, da policija ni smela nastopati, da je oblast to početje ne le trpela temveč ga celo podpirala." Na sodišču se je vendarle nabralo nekaj spisov. Nekateri postopki so bili zaradi pomanjkanja dokazov ustavljeni, nekateri so se kon- čali z oprosthvijo, padle so tudi obsodbe. Med sodnimi spisi je zopet kazenska zadeva z ob- močja Okrajnega sodišča v Cerknici," kamor je 12. julija 1923 prispela ovadba žandarmerijske postaje Rakek. Iz ovadbe in kasnejšega postopka pred zgoraj omenjenim sodiščem razberemo, da je 8. julija 1923 priredilo gasilsko društvo letno veselico v gostilni na Rakeku. Istega dne je imelo veselico tudi društvo »Orjuna Rakek« v gostilni na Uncu. Po zaključku te druge veselice je nekaj orjunašev prišlo na veselico na Rakek, med njimi: Josip Kukec, ki ga že pozna- mo, Evgen Lutman lesni manipulant, rojen 26. 6. 1899 v Vehkih Laščah ter Egidij Peric uradnik, rojen 1. 9. 1896 v Trstu. Peric je nekega gosta začel zmerja- ti, da je »švaba« nato pa sta ga skupaj z Kukcem na- padla, »ga tolkla s pestmi po glavi in obrazu ter mu prizadejala glasom priloženega zdravniškega spriče- vala lahke telesne poškodbe. Na ta napad nastalo je med množico vznemirjenje in morali so člani gasilne- ga društva narediti red in mir.« Lutman je začel gro- ziti s samokresom, Kukec pa je tekel po karabinko in z njo ustrahoval nekaj ljudi pred gostilno. Prestrašeni gostje so pokhcah na pomoč orožnika, ki je bil slu- čajno v gostilni. Tudi proti njemu je Kukec naperil puško in mu grozil, da ga bo ubil. Kasneje pri hišni preiskavi so orožniki pri Kukcu zasegli dve karabinki in samokres, pri Lutmanu pa primitivni browning. Na zashšanju je edino Peric priznal dejanje, Kukec je zanikal, da je sodeloval v pretepu, glede puške pa je trdil, da se je z njo branil pred množico, ki je, ko je Peric ušel, navalila nanj in na Lutmana. Prav tako se je zagovarjal tudi Lutman in trdil tudi, da ni imel sa- mokres temveč le cigaretno dozo. V nadaljnem po- stopku je Deželno pravdništvo vložilo pri Deželnem sodišču obtožbo zoper Kukca in Lutmana, da sta za- krivila: »Hudodelstvo javne posilnosti z nevarnim pretenjem« po čl. 99 kazenskega zakona," prestopek »nalaščne poškodbe na telesu ali pa take, ki se prime- ri pri tepežih« po čl. 411 kazenskega zakona ter pre- stopek zoper zakon o posesti in noši orožja z dne 28. 2. 1922. Glede Perica pa je predlagalo Okrajnemu so- dišču v Cerknici, da ga kaznuje za prestopek po 411 čl. kazenskega zakona. Kako je postopalo cerkniško sodišče iz spisa ni razvidno, ljubljansko sodišče pa je Lutmana v celoti oprostilo obtožbe, češ, da se je pri njem res našla cigaretna doza podobna samokresu in je zaradi pomanjkanja protidokazov sodišče verjelo njegovemu zagovoru. Prav tako tudi ni bilo dokazov, da je Lutman sodeloval pri pretepanju in tudi ne, da bi imel orožje za katerega bi potreboval dovoljenje. Tudi Kukca je sodišče oprostilo obtožbe hudodelstva po čl. 99 kazenskega zakona ker je po izrečeni grožnji zbežal in je smatralo sodišče, da je bilo iz njegovega obnašanja razvidno, da »da ni imel namena resno ogrožati oseb, ki so mu prišle nasproti.« Obsodilo ga je le za oba zgoraj navedena prestopka in to na 200 din denarne kazni oziroma v primeru neizterljivosti na 4 dni zapora. Kazenski spisi, ki so nastajali ob kazenskih postop- kih proti orjunašem so navadno zelo zajetni. Iste ose- be so bile prisotne pri večih orjunaških akcijah, ki so si sledile v majhnih časovnih intervalih in zato je sodi- šče obravnavalo več storilcev in več kaznivih dejanj skupaj, dostikrat pa je nato združilo še več kazenskih zadev. Tako je bila 26. 1. 1924 izdana sodba deželnega so- dišča, s katero so bih obsojeni: Anton Hrovatin, ro- jen 16. 2. 1899 na Opčinah pri Trstu, trgovski pomoč- nik v Ljubljani; Pavel Arzenič, rojen 28. 8. 1892 v Iloku, carinski uradnik v Ljubljani; Ivan Omerza, ro- jen 15. 4. 1903 v Novem mestu, trgovski pomočnik v Ljubljani; Franc Gerbec, rojen 27. 12. 1902 v Trstu, trgovski pomočnik v Ljubljani ter Miha Svihčič, ro- jen V Konusi, star 27 let, delavec v Konusi, vsi za »hu- dodelstvo javne posilnosti s silovitim napadom na tu- je nepremakljivo blago« po čl. 83 kazenskega zakoni- ka, Anton Hrovatin tudi za »prestopek hudobne poš- kodbe tuje lastnine« po 468 čl. kazenskega zakonika in Pavel Arzenič tudi za »prestopek nalaščne poškod- be na telesu ali pa take, ki se primeri pri tepežih« po čl. 411 kazenskega zakonika in sicer Antona Hrovati- na na 2 meseca, Pavla Arzeniča na 6 tednov, ostale pa na 1 mesec »navadne ječe«.'" V obrazložitvi obsodbe glede je zapisano: »Ker je Franc Erklavc v kavarni "Merkur" vzel Antonu Hrovatinu orjunaški znak, kakor navaja obtožba, se je dne 7. 5. 1923 A. Hrova- tin s soobtoženci napotil v gostilno "Pri Trnovskem zvonu", da bi tam od Erklavca izsihl vrnitev odvzete- ga znaka. V gostilni so obtoženci obstopili F. Erklav- ca, mu nastavili na prsa samokrese, pri čemer mu je P. Arzenič zapovedal, da dvigne roke ter zahteval vrnitev znaka. Nekdo je pri tem preiskal Erklavcu žepe in Arzenič mu je zapredil, da mu bodo razbih hi- šo in stojnico, ako ne vrne znaka. Obtoženi Jeremič" je še dostavil, da ga bodo umorih. Nato je Arzenič re- kel Hrovatinu, naj da Erklavcu zaušnico, kar ta tudi storil, kakor tudi ostala obtoženca Arzenič in Jere- mič. Ko je gostilničar Grajzer hotel napraviti red, mu je Arzenič zavrnil, da so danes oni gospodarji v go- stilni in da bo naslednjega dne mrtev. Prestrašeni gostje so odšli v drugo sobo in zaklenili vrata, pa so KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 251 obtoženci zopet navalili in vrgli vrata s tečajev.« V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo obdolže- ne in več prič. Vsi obtoženci so dejanje le deloma priznavali, tajili so predvsem, da so bili oboroženi. Trdili so namreč, da samokresi niso bili pravi temveč, da so bili le tintniki v obliki samokresa oziroma doza za očala v obliki samokresa. Vendar je sodišče sma- tralo dejanje za dokazano na podlagi izjav prič in po- licijske ovadbe. V končnem postopku je sodišče zgoraj opisano ka- zensko zadevo združilo še z dvema v začetku samo- stojno obravnavanima zadevama. Pri prvi" je bil uveden kazenski postopek na podlagi ovadbe ravna- telja 1. delavskega konzumnega društva Alojzija Koc- murja, ki navaja: »Dne 6. septembra t.l. je porabila "Orjuna" s petkrat večjimi črkami kakor ostalo bese- dilo, kar da sklepati, da je bil glavni smoter cele prire- ditve-agitacija za "Orjuno" ... Popoldne med 4 in 5 uro je prišel Pavel Arzenič... v prodajalno 1. delav- skega konzumnega društva v Ljubljani na Kongres- nem trgu št. 2. in zahteval od našega osebja, da mora obesiti te letake v izložbo. Naši uslužbenci so to ova- denčevo zahtevo odklonih, ker bi razobešanje rekla- me za "Orjuno" glede na značaj naše zadruge vseka- kor pomenilo smešenje zadruge. Ker so naši usluž- benci ovadenčevo zahtevo zavrnili, se je ovadenec razljutil in grozil v naši trgovini, da nam bodo Orju- naši vse izložbe razbili. Pri tem sta sekundirala ova- dencu Arzeniču tudi še dva njegova tovariša... Ko je ovadenec videl, da se mu tudi z grožnjami ne posreči pripraviti naših uslužbencev do tega, da bi dotične le- take nalepili v izložbo... je sam pritrdil letak na naša vrata... Ko je eden izmed naših uslužbencev letak snel, je ovadenec planil takoj v družbi nekaj svojih tovarišev za dotičnim našim uslužbencem v našo vežo in ga preganjal v gostilniške prostore v podpritličju, nato pa napravil na stopnišču, ki vodijo v našo gostil- no velik hrup in krik... Ko sem proti 7^ hotel zapu- stiti prostore Konzumnega društva — vsled hrupa se namreč načelstvena seja ni mogla vršiti, sem zagledal ovadenca stati na cesti in se prerekati s policijsko stra- žo. Stopil sem k policijskemu stražniku... ter mu re- kel kazaje na ovadenca "To je dotični gospod, ki je prej v naših prostorih razgrajal in grozil z napa- dom." ... V istem hipu me je ovadenec udaril čez levo uho, sence in oko s tako silo, da se mi je pred očmi zatemnilo in da sem hipno izgubil vid. Opotekel sem se in so me navzoči moji prijatelji prestregli, da nisem padel... Po izvršenem dejanju je skušal ovadenec ju- naško ubežati. Med begom je še enako kakor mene udaril tudi člana nadzorstva 1. del. konz. društva g. Ivana Krvina in tudi njega po obrazu poškodoval.« Po izvedenem dokaznem postopku je na podlagi del- nega priznanja obdolženca, izjave prič Ivana Krvine in Alojzija Kocmurja ter zdravniškega spričevala smatralo sodišče tudi to dejanje za dokazano ter ga označilo kot prestopek po čl. 411 kazenskega zakona, čeprav je po mnenju izvedenca-zdravnika Arzenič povzročil Kocmurju težko telesno poškodbo. Pri drugi kazenski zadevi'' pa je bil kazenski po- stopek sprožen s policijsko ovadbo Antona Hrovati- na, ki naj bi storil več dehktov. V zapisniku, ki ga je sestavilo Kr. policijsko ravnateljstvo ob aretaciji je zapisano, da je bil Hrovatin »ustavljen v Prešernovi ulici in predveden na policijsko ravnateljstvo od poli- cijskega stražnika Anton Sojer-ja o prihki demon- stracij po protestnem shodu v prilog koroškim in pri- morskim Slovencem. Navedeni je bil v Knafljevi uhci aretovan radi vmešavanja v službo, s tem, da je hotel rešiti enega aretovanca iz rok nadstražnika Franc Lu- pinca... Ko mu je stražnik Sojer napovedal aretacijo, se mu je iztrgal iz rok in stekel; pozneje ga je aretoval nadstražnik Gradišek. Ko je na stražnici odložil suk- njo in čepico na klop, je pregledal nadstražnik Josip Luin suknjo in čepico, ter našel v čepici priloženi sa- mokres s 6 naboji, od katerih so trije izstreljeni. Ker se je pri nocojšnjih demonstracijah streljalo med de- monstranti, se sumi, da je streljal Hrovatin. Ta sum je tembolj opravičen, ker so bili od strani demon- strantov ravno trije streli, od istih prvi na Poljanski cesti, drugi na Vodnikovem trgu in tretji v Prešernovi ulici; vsi trije neposredno pred aretacijo Hrovatina. Nadstražnik Luin spozna Hrovatina za tistega, ki je dne 27. t.m. okrog 21.1/2 ure splezal po žljepu pred Jadransko zavarovalnico Pod Trančo, št. 2 in tam odtrgal en del droga, ki rabi za senčenje. Ko je bil nato prejet od višjega nadz. Slanovca, se mu je iztrgal, ter zbežalmed druge demonstrante.« Hrova- tina je sodišče obsodilo le za zgoraj že omenjeni pre- stopek po čl. 468 kazenskega zakona. To dejanje je obdolženec tudi priznal, glede ostalih deliktov pa ga je sodišče oprostilo obtožbe z utemeljitvijo: »Da bi obtoženi Anton Hrovatin oddal ob prihki demonstra- cij 3 strele in da bi nosil, oziroma posedoval nepri- javljeno orožje-samokres, se sodišče ni moglo prepri- čati, ker je povsem podana možnost, da je v vehki množici tudi drug streljal in je verjetno, da bi pri šte- vilnih aretacijah ob dogodku kak drug položil samo- kres v čepico obtožencu.« Vidimo torej, da je sodišče z obtoženci postopalo zelo milo tako pri obsodbi kot pri izreku kazni. Po zakonu bi moralo sodišče odme- riti kazen v mejah, ki jih določa kazenski zakon za najtežje kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec in za hudodelstvo po čl. 83 kazenskega zakona je bila predvidena kazen od 1—5 let težke ječe. Kazenski za- kon je tako izredno omilitev kazni, ko sodišče določi lažjo vrsto zapora in skrajša kazen pod 6 mesecev, dovoljeval v primerih kadar je sodišče iz več olajše- valnih okoliščin lahko trdno upalo v poboljšanje zlo- činca (54. čl. k.z.). Kljub tej, lahko rečemo celo ugodni obsodbi, so se vsi obsojeni pritožili. Stol sed- morice, oddelek B v Zagrebu kot kasacijsko sodišče je 25. 11. 1925 zavrnilo pritožbe Arzeniča, Omerze in Gerbca a razveljavilo obsodbo glede Sviličiča in vrni- lo zadevo deželnemu sodišču v ponovno razpravo, češ, da ugotovitve razsodbe ne razodevajo s čim in kako je bil ta obtoženec dejansko udeležen na izvršit- vi kaznivega dejanja. Kakšna je bila nova razsodba iz spisa ni razvidno. Ugotoviti je možno le, da so Omer- za, Gerbec in Hrovatin kazen prestali, Arzenič pa se 252 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 je obrnil še na kralja s prošnjo, da bi mu spregledal naloženo kazen in utemeljitvijo, da je imela zadeva »zgolj politično ozadje in gre za navadno politično demonstracijo proti političnemu nasprotniku iz na- cionalnih motivov«. Prošnjo je kralj deloma uslišal in mu kazen zapora zamenjal za denarno kazen v znes- ku 420 din. V letu 1924 je dejavnost Orjune dosegla vrhunec. Navajam nekaj podatkov iz kazenskega spisa, ki je nastal na podlagi policijske ovadbe, katere sestavni del je zajeten zapisnik številnih poročil stražnikov in policijskih detektivov, naznanil institucij in posamez- nikov, neposredno po trboveljskih dogodkih v Ljub- ljani." Vtej ovadbi beremo: »Državnemu pravdniStvu se naznanja, da so po trboveljskih dogodkih, oziro- ma pred pogrebom žrtev Orjune hodih nekateri Orju- naši po hišah v Ljubljani ter od raznih oseb z nevarno grožnjo zahtevah, da se razobesijo žalne zastave... Kakor so tuuradne poizvedbe dognale prihaja kot glavni krivec v poštev: Ignacij Oblak, roj. 30. 3. 1900 v Ljubljani, oženjen, bivši ključavničar tobačne to- varne, stanujoč v Florjanski ulici štev. 19.« Iz poroči- la varnostne stražnice je razvidno, da je Oblak istega dne 2. 6. 1924 zvečer z gomijevko surovo pretepel ne- kega Krašovca. V policijskem zapisniku najdemo tudi prijavo (brez datuma) Franca Žarna, ravnatelja Go- spodarske zveze na Dunajski cesti 29: »Pred 1/4 ure je prišel k meni Oblak, se predstavil kot zastopnik Oblastne orjune ter v njenem imenu zahteval, da mo- ram takoj pustiti raz poslopje obesiti žalno zastavo si- cer bodo Orjunaši tekom 1 ure razbili poslopje. Pri tej priliki je orjunaš Oblak segel v zadnji hlačni žep in iz njega na polovico izvlekel revolver, nato pa ga zo- pet pustil pasti nazaj v žep... Ker se vsled te grožnje bojim, da bodo Orjunaši svojo grožnjo res izvršili prosim za primerno zaščito in pomoč od strani polici- je.« Poročilo policijskega detektiva z dne 11. 6. še do- daja, da je med tem, ko je šel Žaren na policijo prija- vit zadevo, prišlo še deset orjunašev v poslopje Go- spodarske zveze kjer so »strašno vpili in razgrajali, češ, da bodo vse razbili s čimer so potem prisilili Žar- na, da je razobesil zastavo. Kdo so bili ti orjunaši se ni moglo ugotoviti.« V omenjenem policijskem zapis- niku je tudi dopis Uprave Slovenca, Domoljuba in Bogoljuba z dne 4. 6. 1924: »Usojamo se vljudno ja- viti, da se nam godi velika krivica pri razpečevanju dnevnika "Slovenca" po Ljubljani. V dokaz navaja- mo naslednja dejstva: Včeraj dne 3. t.m. dopoldne je nek neznan nasprotnik kljub protestu odvzel 30 izvo- dov "Slovenca" invalidu Leopoldu Šlajpahu in Fran- čiškanskemu mostu, danes dopoldne med 8. in 9. uro je bilo pa 18 izvodov "Slovenca" odvzetih in raztrga- nih v trafiki Šterkovič na Dunajski cesti, ter približno enako število trafiki Blaž tudi na Dunajski cesti. Ena- ko se je zgodilo trafiki Sitar na Florjanski ulici št. 22 kateri je danes dopoldne neznanec odvzel 13 izvodov "Slovenca". Pripeljal se je tja na kolesu. Od drugod doslej še nimamo poročil, a ljudje, ki prihajajo po Slovenca v upravo pripovedujejo, da ga po celem mestu ni več dobhi. — Ker trpi podpisana uprava vsled tega veliko škodo in ker je treba, da se proti ta- kim, doslej v kulturnem svetu nepoznanim dogod- kom takoj v pričetku temeljito nastopi, prosimo ugledno ravnateljstvo, da izvoli nemudoma ukreniti vse potrebne korake.« Končno najdemo v policijs- kem zapisniku še prepis prošnje Društva tiskarnarjev vehkemu županu, da ukrepa v smislu zaščite svobo- de grafičnih podjetij, kjer navaja: »Dne 2. 6. t.l. se je zglasila v ljubljanski tiskarni Merkur deputacija orga- nizacije Jugoslovanskih nacijonalistov in zahtevala, da se v tej tiskarni takoj preneha s tiskanjem lista "Glas svobode" in "Strokovna borba", če se hoče tis- karna izogniti morebitnim neprijetnim posledicam in temu, da bi sicer zletela v zrak.« Na podlagi obravna- vane pohcijske ovadbe ter preiskave v kateri je preis- kovalni sodnik zaslišal preko deset prič je moglo državno pravdništvo vložiti obtožbo pri Deželnem so- dišču v Ljubljani le zoper že omenjenega Ignacija Oblaka. Drugih storilcev ni bilo mogoče ugotoviti. Oblak je dejanje v glavnem priznal, tajil pa je, da je bil oborožen. Istočasno je pri deželnem sodišču tekel še eden ka- zenski postopek zoper Oblaka, katerega predmet je dejanje, ki se je zgodilo 30. 6. istega leta zvečer v go- stilni pri Zupanu na Krakovskem nasipu." Prišla je skupina orjunašev, obstopila J. Malina, J. Turšiča in F. Jerino, jim z vzkhkom »roke v vis« namerila sa- mokrese na čelo, jim preiskala žepe in dva tudi teles- no poškodovala. Državno pravdništvo je vložilo obtožnico le za I. Oblaka ker ga je J. Mahn spoznal. V obtožnici je pravdništvo tudi predlagalo združitev obeh opisanih kazenskih zadev. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče razsodilo, da je Oblak zakrivil: I. »hudodelstvo javne nasilnosti z izseljevanjem« po 98. čl. k.z. z dejanjem v Zupanovi gostilni in ko je z grožnjami hotel izsihti izobešanje žalnih zastav, 2. poiskus prestopka lahke telesne poškodbe po čl. 441 k.z., ko je pretepel Rudolfa Krašovca, 3. prestopek zoper varnost lastnine po 468 čl. k.z., ko je po trafi- kah uničeval časopis Slovenec in 4. prestopek po 2. in 4. členu zakona o posesti orožja ker je nosil strelno orožje brez dovoljenja pristojnega organa.^" Obsodilo ga je na »5 mesecev težke ječe dopolnjene in poostre- ne z enkratnim samotnim zaprtjem v temnici, enim poštenjem in enim trdim ležiščem vsak mesec« Po zakonu bi moral biti Oblak obsojen na težko ječo od šestih mesecev do enega leta a mu je sodišče »z ozi- rom na obtoženčevo ženo in tri otroke kazen izreklo pod najnižjo zakonito mero zato pa poostrilo«. Državno pravdništvo ni bilo zadovoljno z izrekom kazni in je kot utemeljitev navedlo, da je iz poizvedb, ki jih je opravilo sodišče razvidno, da je I. Oblak »na glasu kot pretepač, podvržen pijači, da zanemarja svojo družino ter se klati naokoh z drugimi ženska- mi«, da torej izredna omilitev kazni ni utemeljena. Višje deželno sodišče v Ljubljani je kazen zvišalo na šest mesecev težke ječe, dopolnjene in poostrene ka- kor je določila prvostopna sodba. Navedeni primeri, kot je bilo že omenjeno, seveda ne prikazujejo celote delovanja Orjune vendar ilustri- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 253! rajo v določeni meri njen razvoj. V začetku organiza-, cija zlorabi prizadetost zaradi meje in delovanja faSi- j stov ter ob tem uživa določeno podoro države. Z leti i narodno obrambna dejavnost stopi v ozadje, v ospredje pa napadalnost proti nasprotnikom unitari- stične oblasti. V borbi za red v državi postane Orjuna i glavna nosilka nereda in tudi podpora države, kot j nam kaže zadnji primer, slabi. i OPOMBE l.Niko Bartulovič, Od Revolucionarne Omladine do Orju- ne, Split 1925, str. 81 (v nadaljevanju Bartulovič). — 2. Sta- tut in program organizacije jugoslovenskih nacionalista, Ljubljana 1923, str. 31. — 3. Bartulovič, str. 93. — 4. Bar- tulovič, str. 101. — 5. Bartulovič, str. 101. — 6. Ivan Hri- bar, Moji spomini, 11. del, Ljubljana 1984, str. 456. — 7. Boris Wider, NaSa kronika. Kronika 3, 1936, str. 191. — 8. Vsi iiporabljeni viri so v Arhivu SR Slovenije, fond Deželne- ga sodišča v Ljubljani. Vr 124/22 (dalje citiram Deželno so- dišče v Ljubljani). 9. Uradni naziv: Državni upravitelj vele- posestva (zapuščine) Hugona Wer. Windischgraetza pri Pla- nini in Cerknici. — 10. Isto kot pod opombo 9. — 11. Slo- venec, 7. junij 1924, str. 2. — 12. Deželno sodišče v Ljublja- ni, Vr 1217/23. — 13. Kazenski zakon o hudodelstvih, pre- greških in prestopkih z dne 27. maja 1852, št. 117 drž. zako- nika, zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, Ljubljana 1889, okrajšano k.z. Vse nadaljne omembe ka- zenskega zakona se nanašajo na ta zakon. — 14. Deželno sodišče v Ljubljani, Vr 805/23. — 15. Postopek proti S. Je- remiču se je na predlog državnega pravdnika prekinil, ker ga ni bilo mogoče izslediti. — 16. Deželno sodišče v Ljublja- ni, Vr 1314/23. — 17. Deželno sodišče v Ljubljani, Vr 1509/23. — 18. Deželno sodišče v Ljubljani, Vr 808/24. — 19. Deželno sodišče v Ljubljani, Vr 884/24. — 20. Pri poi- menovanju kaznivih dejanj pod točkami 1—4 je upoštevana terminologija sodbe Vr 884/24 in ne kazenskega zakona. GRADNJA KOPALIŠČA ŠPORTNEGA KLUBA ILIRIJE BORIS ROZMAN Številna društva kjer so se Ljubljančani ukvarjali z raznimi vrstami športa, so po prvi svetovni vojni zo- pet začela z delovanjem. Poleg popularnega nogome- ta so se tedaj začele uveljavljati tudi panoge, ki so bile prej v njegovi senci:' plavanje, atletika, zimski špor- ti... Klubi,^ ki so bili ustanovljeni izključno kot no- gometni, so kmalu začeli spreminjati svoja imena. Postajali so športni,' nogomet v njih pa le sekcija kluba. PLAVANJE Velik napredek je doživelo plavanje, ki so ga začeh gojiti v glavnem iz tekmovalnih namenov. Seveda se Ljubljančani niso zanimali samo za takšno obliko plavalne dejavnosti. Želeli so si rekreativnega plava- nja, se pravi, namakanja v vodi in ležanja na soncu. Za svoje aktivnosti pa so razpolagli samo z rekami. Zlasti poleti so imeli dovolj priložnosti za kopanje in treniranje na Savi, Ljubljanici in Gradaščici." Vsak klub je imel svoje ali najete prostore ob rekah, kjer so plavalci lahko trenirali, njihovi privrženci pa so se v bližini namakali. Pozabiti ne smemo tudi na kopališ- ča, ki so jih nekateri Ljubljančani s pridom uporab- ljali (pri Črnuškem mostu. Medno, Špica).' Veliko manj priložnosti so imeli za rekreativno plavanje tisti, ki zaradi službe popoldne niso mogli na oddaljena kopališča ob tekoči vodi.' Najpomembnejši ljubljanski klub Športni klub Ih- rija (ŠK Ilirija), je imel s svojo plavalno sekcijo, ki je bila ustanovljena že pred prvo svetovno vojno, nepre- stane težave. Člani kluba so želeli trenirati na Ljub- ljanici, ki je bila zaradi počasnega toka edina primer- na za treniranje. Vendar svojega prostora ob njej ni- so imeli. Inženir Stanko Bloudek,' eden najpo- membnejših mož takratne Ilirije, je neuspešno posku- sil srečo pri občini in želel pridobiti za Ilirijo pravico do treniranja v sicer takrat še edinem in enostavnem bazenu na Koleziji. Tako so bili dolgo časa gostje ; ljubljanskega športnega kluba, ki je imel na voljo raz- meroma dobre priprave za treniranje. Zaradi gradnje teniških igrišč pa jim je sodelovanje odpovedal. Klubski člani se namreč niso hoteli sprijazniti z gosti, ki so motili mir na kopališču, namenjen ekskluzivni družbi in mirnemu kopanju. Ilirija je smela za nekaj časa postaviti na kopališču skromno desko za skaka- nje. Na pomoč jim je priskočilo mestno kopališče na Ljubljanici, ki pa njihovim potrebam v celoti ni mo- glo ustreči. Zato je bilo nekaj plavalcev, zlasti skakal- cev, prisiljeno vaditi na Spici.' Edini Ihrijin konku- rent Športni klub Primorje je imel glede prostora ne- kaj več sreče, ker si je ob Ljubljanici našel nekaj 10 m dolg pas brega in si tu postavil skromno kolibo za garderobo ter tako v tej panogi konkuriral Iliriji, kije imela premoč edino v skokih.' = 2541 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Veliko Ljubljančanov se je v prostem času namakalo na Spici (Zgodovinski arhiv Ljubljana, fototeka) KOPALIŠČE Probleme je bilo mogoče rešiti samo z gradnjo ba- zena. To bi bila sicer stvar oblasti, ki pa se je takim dolžnostim izogibala." Že leta 1925 pa je po zaslugi inženirja Stanka Bloudka prišlo med člani Ilirije do ideje o gradnji novega in modernega kopališča. Telo- NajstarejSi bazen Kolezija v Ljubljani — odprt že leta 1878 (Zgodo- vinski arhiv Ljubljana, fototeka) vadno društvo Sokol Ljubljana so zaprosili, »da od- stopi od najemne pogodbe del dirkališča ob Gospo- svetski cesti, ker nameravajo zgraditi plavalni bazen s kabinami.« Najprimernejše se jim je zdelo »dirkališče ob Gosposvetski cesti«. Prostor so želeli odkupiti od mestne občine." Toda za takšne stvari je bilo očitno še prekmalu. Mnogi občinski možje so bili proti gradnji. Prepriča- ni so bili, da gradnja kopališča ne bi bila dobra nalož- ba predvsem iz gospodarskega stališča. Po njihovem mnenju bi to zapeljalo široke plasti mestnega prebi- valstva k potratnosti ali vsaj prekomernim izdatkom." Preteči je moralo še nekaj let, da so občinski možje začeli na stvar gledati malo drugače. Ilirija je leta 1928 vložila prošnjo na mestni magistrat za zgraditev kopališča na letnem sokolskem telovadišču pod Tivo- lijem. To je bila v tistem letu že druga prošnja. Prvo so člani Ilirije takoj umaknih. Želeli so graditi bazen na obronkih tivolskega gozda za tedanjim velesej- mom. Ker pa so se v »javnosti pojavili ugovori zlasti iz univerzitetnih krogov«, so jo umaknili." Glavni pobudnik projekta je bil zopet Stanko Bloudek, ki ga je gradnja bazena vse bolj navduševala. Sam jo je bil pripraljen celo financirati, saj je vedel, da v nasprot- nem primeru Ilirija bazena nikoli ne bo imela. Pri tem je imel v mislih tako rekreativno kot tudi tekmovalno plavanje. Slednje ga je še bolj privlačevalo. Gradnja kopališča za širši krog ljudi, mu je bila le gospodars- ka osnova. Kopalci naj bi samo pomagali pri kritju stroškov za poslovanje bazena. Zemljišče je bilo last mestne občine ljubljanske in ta ga je Iliriji nameravala prepustiti v trajno last. Ko pa se je izvedelo, da kopahšča ne bo gradil klub, am- pak posameznik (Bloudek), seje stvar nepričakovano zapletla. Banska uprava je imela namreč pomisleke, da bi kopališče, ki bi ga gradil zasebnik, nekoč lahko prišlo v njegovo last."* To je bilo v nasprotju s pred- KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 255' pisi, ki so določali, da javno premoženje ne sme priti v zasebnikove roke." Na koncu so se le dogovorili. Gradbeni odsek pri mestnem svetu je predlagal, da se daje ŠK Iliriji v na- jem za 30 let del letnega telovadišča ljubljanskega So- kola in sicer pod naslednjimi pogoji:" — ŠK Ilirija plačuje mestni občini za uporabo zem- ljišča 10 din letno, — kopališče mora biti javno in dostopno vsakomur, — kopališče mora služiti samo v javne namene. Znesek, ki ga je občina določila za letno najemni- no, je seveda simboličen. To pa zato, ker naj bi po preteku tridesetih let kopališče prišlo v njeno last.'' Ker se je Bloudek odločil tudi, da poleg odprtega letnega bazena zgradi še manjši pokriti zimski bazen, za katerega pa na mestnem zemljišču ni bilo več pro- stora, je Iliriji priskočil na pomoč ljubljanski Sokol, lastnik letnega telovadišča, in ji prepustil manjši pro- stor, zopet samo za simbolično letno najemnino. Bloudka sta v njegovih željah podpirala in mu poma- gala stavbenik Miro Zupan" in takratni častni bel- gijski konzul dr. Milan Dular. Še preden se je začela gradnja, so ti ustanovili nekakšen »kopališki konzor- cij«''^ in 1. julija 1928 podpisali pogodbo s Športnim klubom Ilirijo o gradnji športnega kopališča. Ker je imela Ilirija premalo lastnih sredstev, so naknadno sklenili, da bodo za svoj denar zgradili športno kopa- lišče, ki bo ustrezalo vsem predpisom mednarodnega športa. S tem so prevzeli oskrbo in upravo nad kopa- liščem. Istočasno so določili skupne pravice in dolž- nosti družabnikov in Športnega kluba Ilirija do pro- stora za kopališče s posebno pogodbo, sklenjeno med Ilirijo in mestnim magistratom kot zakonodajal- cem.^" Ker bo kopališče ustrezalo vsem tekmovalnim predpisom, so sklenili, da ga bodo opremili tudi s skakalnimi deskami in skakalnim stolpom. Tako so 256 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 končno začeli z gradnjo. Bloudek in Zupan sta pred tem obiskala še Dunaj in si tam ogledala podobno ko- pališče Amalienbad: podobnega sta nameravala zgra- diti v Ljubljani. Bloudka so posebno zanimala vpra- šanja strojne ureditve, dotok vode, njen odtok, na- prave za ogrevanje, filtriranje, naprave, ki prepreču- jejo pljuskanje vode preko roba in podobno. Seveda je v Ljubljani želel napraviti še boljše in praktičnejše kopališče od dunajskega.^' Gradnja je potekala razmeroma hitro in brez zasto- jev. Veliko ljudi v Ljubljani o gradnji ni vedelo niče- sar. Tu in tam pa so se na gradbišču pojavili tudi na- sprotniki gradnje, ki so želeli narediti vse, da bi jo preprečili, vendar brez uspeha. Finančnih problemov praktično ni bilo, saj sta graditelja redno dovajala sredstva potrebna za gradnjo. Banka pa je dajala po- sojila. Krize, ki se je takrat začela v svetu, še ni bilo čutiti. Pa tudi osebna diktatura kralja Aleksandra 6. januarja 1929 ni vphvala na potek gradnje kopahšča. Za gradnjo sta uporabila beton in opeko. Globina ba- zena je bila do 4,5 m, njegova površina pa 900 m^. Napravljen je bil 10 m visok skakalni stolp. Plavalcem je bilo namenjenih 298 kabin, 500 omaric, prostor za sončenje in tople prhe. Tudi za zabavo je bilo poskr- bljeno. Kopališče je imelo prostor za restavracijo, ka- varno in brivnico.^^ Končna cena, v kateri je upošte- van tudi zimski bazen ki je bil zgrajen nekaj mese- cev kasneje, je znašala 3,118.000 din.^" Takoj mora- mo napisati, da je bil delež Stanka Bloudka največji: 2,205.000 din (več kot dve tretjini), Miro Zupan je prispeval k temeljni glavnici 127.246 din. Mestna hra- nilnica ljubljanska ter Kmetijska hranilnica in poso- jilnica pa vsaka po 300.000 din. Pri raznih obrtnikih se je nabralo 400.000 din dolga. Obe banki in obrtniki s svojimi terjatvami niso čakali. Za izplačilo bankam se je mudilo tudi zato, ker sta zahtevali po 8 in 9 od- stotkov obresti, medtem ko sta se Zupan in Bloudek zadovoljila samo s petimi odstotki. Ko so bili po nekaj letih vsi dolgovi drugim dolž- nikom izplačani in sta ostala smo Bloudek in Zupan, je bil Bloudek v resnici lastnik kopališča, njegov delež je bil sedemnajstkrat večji od Zupanovega, slednji pa je opravil vsa gradbena dela in dobil takojšnje plači- lo, kar mu je v resnici pomenilo še poseben dobiček.^* otvoritev kopaliSCa Svečana otvoritev kopališča je bila 26. maja 1929.^* Več kot 2000 ljudi," prijateljev Ilirije, pla- vanja, Bloudka in radovednežev se je zbralo zjutraj ob 10.30, da bi videh veliko Bloudkovo delo. Začuda, šele sedaj so se prav vsi začeli zavedati, kaj bo pome- nilo kopališče. Slovesnost je začel predsednik Ilirije dr. Dular, ki je pozdravil prisotno občinstvo in predstavnike obla- sti. Še posebej je imenoval takratnega divizijskega ge- nerala Savo Tripkovica, zastopnika velikega župana vladnega svetnika Vladimirja Andrejko, oblastnega komisarja dr. Kovačiča in se mu javno zahvahi za podporo v višini 50.000 din. Omenil je tudi dvorno damo Franjo Tavčarjevo in župana dr. Dinka Puca, ki je prevzel tudi botrovstvo pri krstu kopališča.^* Edinega zaslužnega za gradnjo kopališča, Bloudka, ni posebej omenil. Slednji namreč ni trpel javnih poh- val in poudarjanja zaslug.^' Ko je govoril o vrednotah in pomenu plavanja, je med drugim dejal tudi naslednje: »Človek potrebuje hrane, sonca, zraka in vode. Zato je kopanje in plavanje gotovo najbolj zdravi sport, sport, ki krepi telo in jači živce. Spori je velike nacionalne, gospodarske in državne varnosti. On je tisti faktor, ki nam bo ohranil sedanjo in bodočo ge- neracijo zdravo in duševno čilo, da bo zmožna uspeš- no tekmovati v današnijh težkih in mrzlično hitečih časih v gospodarstvu in kulturi drugim narodom, da Potem ko je dr. Puc krstil kopališ- če, se je 24 plavalk in 24 plavalcev pognalo v vodo (Zgodovinski ar- hiv Ljubljana, foioteka) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 257 i bo zmožna v slučaju, da nas kliče naš mili vladar pod orožje, branili našo domovino, nam tako sveto zem- ljo proti vsakemu sovražniku. Sport je prostovoljna disciplina, sport indirektno podpira in pospešuje ma- terijelni in kulturni dobrobit naroda in krepi narodno zavest in ponos.<<^° Svoj govor je Dular končal tako, da je prebral tri brzojavke, ki so jih llirjani namenili kraju, kraljici in ministru za narodno zdravje. Sledil je govor dr. Puca, ki je govoril o pomenu ob- jekta. Na koncu je članom Ilirije nazdravil s kozar- cem vina in krstil kopališče tako, da je vino zlil v ba- zen. Enako so storili tudi ostali na tribuni. V istem trenutku je 24 plavalcev in plavalk skočilo v vodo in s tem so dejansko odprli kopališče. Po dogovoru staro- sti Ilirije so sledili plavalni skoki s 5 in 10 metrske ska- kalnice, ki so jih izvajali petkratna državna prvaka Grilc in Kordelič in Pretnarjeva.'' Gledalci so lahko uživali tudi ob tekmovalnem plavanju in vaterpolu.'^ Kopališče »velika higienska pridobitev,«" je bilo odprto. Tekmovalci Ilirije so z njim dobili bazen, ki je bil takrat najmodernejši na Balkanu, plavalci-re- kreativci možnost rekreacije, zabave in plavanja v centru mesta, Stanko Bloudek pa naročila za gradnjo novih bazenov sirom po Sloveniji.'" Ilirija je takoj postala eden najmočnejših klubov, ne samo v Slove- niji, ampak tudi v Jugoslaviji. Število njenih članov se je začelo povečevati pa tudi plavalcev za zabavo je bilo vedno več." Že prve dni po otvoritvi se je v baze- nu trlo ljudi. Številka je velikokrat presegla 2000." ZA KONEC Šestdeset let po tem dogodku se kopališče s takimi številkami ne more več pohvaliti. Obiskovalcev je iz leta v leto manj. Eden izmed vzrokov je tudi, da je v centru mesta. Danes si ljudje želijo narave, zelenja, ki ga v tem kopališču ne dobijo. Ja namreč (z majhnimi spremembami) še vedno takšno kot takrat, žal pa se čedalje težje najdejo sredstva za najnujnejše vzdrže- vanje." Škoda, da objekt, ki ga je družbi (pomagal) zgradil posameznik, počasi zgublja svoj pomen. OPOMBE 1. Pri tem ne smemo pozabiti na sokolska društva, ki so se ravno tako ukvarjala s telovadbo in to še veliko prej. Vedeti moramo, da so bile športne panoge kot npr. telovadba, pla- ninstvo in kolesarstvo v Sloveniji veliko pred nogometom. — 2. Vsa društva so se ustanavljala kot klubi. — 3. Sloven- ski football klub Ilirija se je preimenoval v Športni klub že julija 1913. — 4. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Držav- na založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 5. ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 2, 17. redni občni zbor, 14. 12. 1928, poročilo plavalne sekcije. — 6. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 7. O Stanku Bloudku je bilo že veliko napisanega. Drago Ste- pišnik je napisal tudi knjigo o njem, ki sem jo v referatu tu- di uporabil. Njen naslov je naveden tudi v opombi 4. — 8. ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 2, 17. redni občni zbor, 14. 12. 1928, poročilo plavalne sekcije. — 9. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 10. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92, — 11. ZAL COD 83/1928, str. 314, zapisnik slavnostne javne seje ob- činskega sveta ljubljanskega, 24. 4. 1928. — 12. ZAL, COD 84/1929, str. 576, zapisnik 4. redne javne seje ljubljanske občinske uprave, 14. 5. 1929. — ZAL, COD 111/83/1927- -1928, str. 137, zapisnik slavnostne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 24. 4. 1928. — 14. Stanko Bloudek ni imel nikoli namena storiti česa takega. Šlo mu je le za ba- zen, ki ga je bil pripravljen tudi sam financirati. Pri tem pa tudi ni nikoli pomislil na to, da bi kdaj dobil vloženi denar nazaj, — 15. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92, — 16. V za- pisniku je 16 pogojev. Navedel sem le nekaj zame pomemb- nejših in sicer v skrajšani obliki. Vsi so navedeni v zapisniku s Kopališče danes (marec 1989) po- gled s hotela Lev (Zgod. arhiv Ljubljana, fototel življenje in delo v novi jugoslovanski državi ter s pou- \ darjanjem negativnih plati tujine, predvsem gospo-1 darske krize, brezposelnosti in izkoriščanja izseljen- \ cev. V člankih so posebne pozornosti deležni Slovenci ' v Nemčiji, posebno tisti liberalne orientacije. Zanimi- j ve in preverjanja vredne so tudi pohvale, ki so jih bile ! pri avtorjih člankov, tako pri Kresalu kot še zlasti pri ! Ravljenu, deležne nemške oblasti za njihov odnos do ] slovenskih izseljencev. j Za konec velja naglasiti, daje vsekakor hvalevred- na in posnemanja vredna zavzetost, ki jo je pokazala Družba sv. Cirila in Metoda za vprašanja slovenskih izseljencev, čeprav so bila po »opisu njenih del in na-1 log« ta zanjo obrobnega pomena. ' OPOMBE 1. Primerjaj: Andrej Vovko, Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda na Gorenjskem do 1918. Kronika, Ljubljana, 36/1988, št. 1-2, str. 34-40. — 2. Andrej Vovko, Severno- ameriške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda do prve 286 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 svetovne vojne. Kronika, Ljubljana, 35/1987, št. 1-2, str. 48-55. — 3. O Podlimbarskem: Ivan Vrhovnik, Iz življenja Podlimbarskega. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda (da- lje KCMD) za 1919, str. 30-35; Josip Milavec, Kako sem se seznanil s Podlimbarskim. KCMD za 1923, str. 55-56. — 4. Fran Maselj-Podlimbarski, Sloveneem na tujem. KCMD za 1907, str. 62-68. — 5. O Seguii: Šegula Franc S, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1971, 11. zvezek, str. 601- -602. Šegula Fran, KCMD za 1939, str. 35. — 6. F. S. Šegu- la, Za rodno grudo. KCMD za 1914, str. 31-32. — 7. O Ma- rici Bartol: Pavla Hočevarjeva, Marica Bartolova. KCMD za 1941, str. 62-63; Bartol-Nadlišek Marica, Primorski slo- venski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva Družba, Gorica 1975, 1. zvezek, str. 38-39. —8. Marica Bartol, Na- rodni ponos. KCMD za 1922, str. 49-51. — 9. Fran Fink, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1926, 2. zvezek, str. 178. — 10. Fran Fink, Nekaj o našem izseljevanju. KCMD za 1933, str. 44-53. — 11. Fran Fink, Svarilo izse- ljencem, KCMD za 1934, str. 69-71. — 12. Rudolf Kresal, Westfalski Slovenci. KCMD za 1933, str. 36-41. — 13. Ru- dolf Kresal, Deseta banovina. KCMD za 1935, str. 54-63. — 14. Davorin Ravljen, Slovenski biografski leksikon, Ljub- ljana I960, 9. zvezek, str. 39-40. — 15. Davorin Ravljen, Naši v Nemčiji. KCMD za 1938, str. 59-61. — 16. Svatopluk Stoviček, Naši v Belgiji. KCMD za 1938, str. 56-59. — 17. Svetozar llešič. Pregled Slovencev v Evropi in izven nje. KCMD za 1939, str. 50-51. — 18. Kulturna društva za na- rodno obrambno sodelovanje. KCMD za 1937, str. 58. — 19. Pojdi v tujino. KCMD za 1938, str. 43. — 20. Alojzij Kuhar, Naše izseljensko vprašanje. Spominski zbornik Slo- venije, Ljubljana 1939, str. 524-536. — 21. Slava Lipo- glavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci. Geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vestnik, Ljubljana XXII/ /1950, str. 3-60. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 287 ZAPISKI IN GRADIVO ALBUCAN IN KORTE NADA MORATO Svet južno od Izole je za zgodovinarja in jeziko- slovca kar zanimiv. Ločen je od večjega dela Šavrinov po rečici Drnici (Valdrnigi ali v domačem govoru Ru- ji). Desno od nje in od Sečoveljskega zaliva se svet strmo dvigne na 262 m nadmorske višine v Kašlerju' nad Kortami (Dvori nad Izolo). Ta je bil naseljen že v prazgodovini. Odigral je pomembno obrambno vlo- go, saj je severno Istro branil z morske in celinske strani. V po vojnah in kugah izpraznjene kraje okoh njega so se v srednjem veku naseljevali Slovenci, ki so prišh v stik z romanskim svetom obmorskih mest. Izoblikovala se je narodnostna meja. Zato se tudi v toponimih, kot sta Albucan in Korte, čuti jezikovna interferenca. ALBUCAN Albucan^ je staro ime za pobočje, ki ima svoje vznožje na desni strani Drnice na Bočanu' (Bučanu) in vrh na Kašlerju. Pobočje ni enakomerno nagnje- no, pač pa razgibano. Na jugu prehaja med Staro vasjo in Krogom v obsežen plato (162—164 m n.v.). Ker je obrnjeno proti jugovzhodu in odprto, se nanj lepo razlije jutranje sonce — zora (albus). Od tega lahko izhaja ime Albucan (Albucianum"); v lasti so ga imeh različni fevdalci in so si ga od davno delile občine Izola, Koper in Piran. Albucianum je bila antična naselbina najbrž na ti- stem delu Albucana, ki še danes nosi ime Bočan. V pozni antiki in pred 400 leti je poselitev dokazana čez žleb Frate na platoju Stare vasi.* Kandele Frankov je prevod iz Q.udilat'al infrangi- yum, kakor imenuje arabski pisatelj Mohamed Idrisi naselje Albuzzani-Villa Franca v svojem potopisu po Karantaniji 1. 1150.* Albuzani je v seznamu vasi v koprskih statutih okoli 1. 1300.' »In villa de Albuzano« je spadala 1. 1580* cerkev sv. Onofrija v Krogu nad Sečovljami. Na tej cerkvi je še danes napis »S. Onofrio protettore di Villa Franca«. Na zemljevidih od 1. 1525 do 1780^ je S. Onofrio označen kot naselje, potem ga nadome- sti Villavecchia. Orbizzano, Obizzan- Villavecchia (Običan — Stara vas) je uničila kuga v 14. in 17. stoletju." Po izročilu je bilo veliko mesto, saj se je v njej poročilo 14 parov naenkrat. Vas je imela faro, turen, pokopahšče. Pred 400 ali 500 leti se je sem priženil iz Momjana kmet Jurjevič. Za ženo je vzel edino dekle, ki je preživelo kugo." Na nasprotnem bregu Drnice je Nova vas," a po eni verziji izročila je »Nova vas« Korte. »Villavec- chia« je označena v literaturi leta 1775—76, oziroma na zemljevidih po letu 1784." Albuzzan je v seznamu vasi v koprskih statutih 1. 1647.'" Albuzzano ah Al- buciano imenujejo moderni italijanski zgodovinarji Kašler nad Kortami (il castelliere di Albuciano)." Izpeljanke iz besede Albucan so na robovih tega območja. Tako: Na vznožju je Bočan, ki ima v soseš- čini Belo njivo (ali Velo njivo in Povelonjivo). Na so- sednjem platoju je Običan. (Stari naziv za Medoše je Občanci.) Na severozahodnem robu je Gocan''^ (Nar- guzzan, Gucan, Arguzan), ki je izumrl ob kugi 1. 1349. Danes zaselek Cedelj v Kortah in Parecaga v pi- ranski občini. KORTE (DVORI NAD IZOLO) SO ime kraja na grebenu in robu pobočja, ob podalj- šku obsežne Kortine, pod izolanskem delu Albucana. Kdaj je kraj nastal, od kdaj je njegovo ime? Strateški položaj, stare poti in rimska opeka, ki so jo tu našli, kažejo na staro poselitev. Toponomastika kaže na obstoj pridvornega gospodarstva"^ iz visokega srednjega veka (Korte, Kortina, Decema, Cedlje). V hstinah imamo naslednje vesti: Leta 1165 se Izolani" z oglejsko opatico pogodijo za preselitev na Albucan. Po mnenju P. Kandlerja pa so se naselih na Albuzan- Curtis in ne na Albuzan-Castelliere." Leta 1183 na- stopa kot priča v sporu med goriškim grofom in pore- škim škofom Martinus de Curte, ki je bil verjetno iz teh Kurt." Leta 1331 naredi Gasparinus de Curte te- stament. Kot priča je bil Bonin iz Noseda^° (Nožeda, Gužeda). Po letu 1300, zlasti med 1348 in 1360, se na- seljujejo v Šavrinijo množično nova ljudstva od seve- ra pa tudi od juga. Naselijo se skupaj s svojimi vodi- telji v po kugah izumrle vasi in sprejmejo stara imena krajev: Pomjan, Koštabona, Krkavče, Šmarje, Kor- te.^' Te imajo 1. 1435—36 svobodno cerkev in volijo svojega župana.Dvaintrideset let kasneje dobijo glagolski napis. V pisanih virih in na zemljevidih med 16. in 20. sto- letjem je kraj zabeležen tako: Corte villa, Cortinsu- lae, Lacorte, Corte o Curia," Corte d'Isola. V doma- čem govoru se uporablja Kurte. (Farne matične knji- ge v 18. stoletju uporabljajo italijanski črkopis, a v 19. slovenskega). V slovenskih pisanih virih 19. sto- letja uporabljajo Korte. Nekateri, in to nedomačini, pa v obdobju boja proti italijanskemu iredentizmu skušajo uvajati Dvor. Tako je župnik Fran Ravnik v Zgodovinskih črticah ili kroniki ljudske šole v Kortah (1883) vzporedno s Kortami enkrat zapisal besedno zvezo Dvorska občina.^" Mohorjeva družba iz Celov- ca je uporabljala v seznamu naročnikov Koledarja v 288 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Pogled na Korte s Kortine (foto D. Benčič) letih 1871—79, 1881 in 1895—96 ime Dvor. Ime Dvor (Korte) je napisano na monštranci iz 1. 1917, ki jo je izdelal pasar Kregar^s iz Ljubljane. Na nagrobnikih narodnih buditeljev je zapisano takole: Fran Ravnik (umrl 1. 1883), parrocus curiae Insularum. Ludvik Sonc (umrl 1. 1915), župni upravitelj v Kortah. Fran Orel, učitelj v Kortah od 3. X. 1892, umrl v Kortah dne 24. VI. 1919.^* Hranilna knjižica tukajšnje poso- jilnice in hranilnice iz leta 1908 uporablja Korte v tis- ku, na žigu in v prostem pisanju.^' Za časa Italije, v letih 1918—1945, se kraj uradno imenuje Corte d'Isola. V farni matični knjigi uporabljajo Korte. Ta- ko tudi v Koledarju Mohorjeve družbe iz Gorice za leto 1931 in v času narodnoosvobodilne vojne in po njej do slovenizacije pred izidom Krajevnega leksiko- na Slovenije.^' Osnovna šola v kraju nima nobene Kronike za Korte, čeprav so jo pisali, pač pa le Kroni- ko za Dvori (1960—64).^' Korte so preimenovali v Dvori nad Izolo z odločbo o preimenovanju in združevanju naselij, 30. oktobra 1957. S to odločbo so združili vasi Čedlje, Medoši in Korte ter zaselka Morgani in Gocan v naselje Dvori nad Izolo,'" češ da so Korte italijansko ime. Sestavni deli naselja so osta- li brez imena. V letih 1983—88 so se domačini pote- govali za to, da jim vrnejo izvirna imena. Dvorom je občinska skupščina Izole vrnila staro ime Korte 13. aprila 1988. Sestavni deli naselja pa bodo upoštevani z uvedbo uhčnega sistema. Izvor besede Beseda korte izhaja iz latinskega cohors-hortis, curtis, kar pomeni ograjen odkrit prostor.'' V prene- senem smislu se beseda uporablja zelo široko, vedno za nekaj zaključenega — omejenega. Tako je v Istri po mnenju italijanskih strokovnjakov svojevrstna vas. Pietro Naldini pravi (1. 1700) Corte o Curia, kar je skupščina, na kateri se zbirajo prebivalci, da si iz- volijo župana.'^ Pietro Kandier (sredi 19. stoletja) trdi, da so Korte svojevrstna srednjeveška vas, v kate- ri so hiše nanizane okoli skupnega prostora, do kate- rega vodi en sam vhod." Šavrinski slovenski govor je od prvotnih prebivalcev prevzel ime Kurte, italijanski pa Corte. Sicer so kurte balkansko-latinska beseda.'" Korte kot geografski pojem Običajno so vske Korte v odmaknjenem svetu, za prastarimi naselbinami — gradišči, kar bi kazalo na to, da so se vanje umaknili staroselci ob vdorih novih ljudstev.'* Pomaknjene so ob gornji rob pobočij. Največje Korte na Slovenskem so izolske, saj so bolj- ši pogoji za življenje in skrit ter strateško zanimiv položaj privlačevali ljudi v vseh zgodovinskih dobah. Druge po velikosti so Korte za Železno Kaplo, sicer so tako poimenovani zaselki ali samotne kmetije (Kortnik nad Mozirjem) ali nas samo še ime spominja na nekdanjo poselitev (Korte nad Bočno). Razprostranjenost Kort Prvo območje je med Karavankami in Kamniškimi Alpami. To je za Železno Kaplo, nad Bočno, in pri Kozjem (Korte), nad Šmartnim ob Paki in nad Mo- zirjem (Kortnik, Kortner), nad Slovenj Gradcem (Kortel). Drugo območje je severno in južno od Ciča- rije. To je: izolske in koprske Korte (nekoč Corte di Capodistria in še prej S. Antonio della Corte, zdaj Pridvor), Korta pri Jelšanah, Novokračinah, Plavjah in Buzetu, Kortarji pri Podgradu. Tudi Korp- je na Slovenskem več, praviloma so zunaj območij Kort. Kortine, ki so svet nad robom pobočij ali prostor, kjer so pobirali srednjeveške dajatve, so ob istrskih KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 289 vaseh — v Šavriniji in na njenem južnem robu. Ob izolskih Kortah najdemo Kortino, Podkortino in še Kortinco. Kar nekaj toponimov, ki so že v davni pre- teklosti okarakterizirali površinske oblike in družbe- no dogajanje. OPOMBE 1. Kašler je krajevno ime za hrib z gradiščem. Nekateri ime po italijanskem vzgledu Slovenijo s Kaštelir. — 2. P. Kand- ier, CDl, Trieste 1851-1864 in F. Kos, Gradivo, Ljubljana 1928 pod leti 1165, 1173, 1202. — 3. Pokrajinski arhiv Ko- per, risba Grisonijevih posesti v Vali Sv. Onofrija 1. 1772, Vidaeovich. — 4. P. Kandier, Indicazioni per conoscere le cose storiche del Litorale, Trieste 1855, str. 179; Strokovne osnove za razglasitev nepremičnih kulturnih in zgodovin- skih spomenikov v občini Izola, Piran 1984, str. 43. — 5. E. Boltin-Tome, Stara vas, poročilo o izkopavanjih piranskega muzeja 1. 1968, Koper 1970, muzej Koper. — 6. F. Kos, n.d., 1. 1150. — 7. Seznami vasi iz koprskih statutov. Istrski zgodovinski zbornik, leto I., Zgod. društvo STO, Koper 1953, str. 20. — 8. A. Lavrič, Vizitacijsko poročilo A. Va- llera o koprski škofiji iz 1. 1579, SAZU, Ljubljana 1986, str. 108. — 9. L. Lago — C. Rossit, Descripto Histriae, Trieste, zemljevidi. — 10. M. Pahor, Statuti srednjeveške občine Izola iz 1. 1360, Kronika 1974, str. 79. — 11. A. Gregi, Stara vas. Izročilo, oktober 1983. — 12. G. Gravisi, 1 nomi locali del comune di Isola, Parenzo 1922, str. 12. — 13. Catastieo generale dei boschi (1775-76), Universita di Trieste 1980, str. 48. L. Lago — C. Rossit, n.d. — 14. Seznami vasi iz koprskih statutov, n.d. — 15. G. Gravisi, n.d., str. 9. — 16. G. Gravisi, n.d., str. 11. Arguzan — v matični knjigi 1. 1894. — 16.a P. Kandier pravi, da so desetino kmetje plače- vali že od prihoda Rimljanov (L'Istria, 1848/12 str. 52). — 17. V domačem govoru Jizlani, slovenili so z Izolani in Izol- čani. — 18. P. Kandier, GDI, n.d. pod 1165. — 19. F. Kos, n.d., pod 1183. — 20. Piranski arhiv, serija Testamenti 1. 1331. — 21. M. Kos, Starejša slovenska kolonizacija v Istri, Razprave SAZU 1950. — 22. J. Kramar, Izola mesto ribičev in delavcev, Koper 1987, str. 75. — 23. L. Lago — C. Ros- sit, n.d.; P. Naldini, Corografia ecclesiastica, Venezia 1700, str. 120. — 24. Istrski zgodovinski zbornik 1. L, n.d., str. 237. — 25. Izjava župnika D. Pegana, Korte 1984. — 26. Nagrobni spomeniki na pokopališču v Kortah. — 27. Zadružna in posojilna knjižica 1. Kleva, Korte 8, 1. 1908. — 28. Koledar Mohorjeve družbe, str. 65; Sovražne postojan- ke in partizanske poti v S. Istri, oktober 1944, tu; Istra v bo- ju za svobodo, Koper 1976, str. 328; Leksikon LRS, Ljub- ljana 1954, Dodatek, str. 8. — 29. Šolsko kroniko Korte Spodnji del vasi je na grebenu, kjer je prostora za niz hiš ob edini ulici (foto D. Benčič) 1945-60 je imela šola do sredine sedemdesetih let. Vanjo sem pisala tudi jaz I. 1955. — 30. Zavod LRS za statistiko, Ljubljana 1960, str. 50. — 31. Dizionario etimologico italia- no. Battisti, geslo corte. — 32. P. Naldini, n.d. — 33. P Kandier, CDl, n.d., pripombe k pogodbi iz 1. 1165 o prese litvi Izolanov na Albucan. — 34. P. Skok, Etimologijski ri ječnik hrvatskog ili srbskog jezika, 11., geslo korta. — 35 Izoli je pogostoma grozila nevarnost tudi iz morske strani Zato so se meščani umaknili v svoje skrito zaledje. P. Kand ler, CDl, n.d., opombe k listini iz 1. 1165. — 36. G. Gravisi Citta, castelli, ville e corti, 1927; Krajevni leksikon Sloveni je, I./1968; Atlas Slovenije, Ljubljana 1985. 290 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 ZGODOVINA DRUŽINE LUCKMANN Prevedla in pripravila za objavo EVA HOLZ Z objavo Zgodovine družine Luckman, ki jo je se- stavil Josef Luckmann leta 1936, želimo opozoriti na družino, ki je imela vidno vlogo predvsem v gospo- darskem življenju našega prostora v 19. in prvi polo- vici 20. stoletja. Take »družinske zgodovine« so po- memben dopolnilni vir za raziskovalce gospodarske ' zgodovine. I Uredništvo se zahvaljuje potomcem te družine in posebej Trauti Sežun, da so privolili v objavo, slednji i tudi za njeno pomoč pri pripravi in prevodu teksta. V dokumentih naše družine se pojavlja kot prvi no- silec priimka Georg Luckman Živel je v Kropi na Gorenjskem, tam naj bi bil žeb- Ijar. Ni znan niti njegov rojstni datum niti datum nje- gove smrti, za gotovo vemo le, da je živel od sredine do konca 17. stoletja. Še danes vam v Kropi pokažejo hišo, ki naj bi pripadala našim prednikom. Njegov sin Matthäus L., katerega rojstni datum ni znan, umrl pa je v Kropi 24. avgusta 1767, seje 10. avgusta 1721 poročil z Apollonio Clemenz, rojeno 9. februarja 1703 v Kropi, ki je umrla kot vdova, prav tako v Kropi, 19. marca 1774. (Tu naj omenim, da se družinsko drevo razteza po ženski liniji od Apollonie Luckmann nazaj preko družin Clemenz, Plautz in Triffrär, od Matthiasa Ma- zda. Ta je živel v Kropi v začetku 17. stoletja, možno, da že ob koncu 16. stoletja in je bil po svojem sinu in nato vnukinji, ki se je poročila z dr. Franzem Friedrichom Hofstetterjem, praded Katarine, za- konske žene Jakoba Schella von Schellenburga. Ta je bil rojen v Sterzingu na Tirolskem 24. julija 1652, os- noval je pomembne ustanove za študirajoče in je umrl v Ljubljani 1. februarja 1715 brez potomcev. Ustanovil je tudi uršuhnski samostan v Ljubljani in je pokopan v njegovi kripti.) Njun sin Franz L., rojen 3. oktobra 1735 v Kropi, je bil v prvem zakonu poročen z Johanne Grossei, v drugem pa z Margarethe Pappler, umrl je v Kropi 31. maja 1768. Iz teh dveh zakonov sta izšla dva otroka: Joseph, rojen v Kropi 27. februarja 1760, umrl v Ljubljani 25. decembra 1803 in Katharina, rojena v Kropi 22. aprila 1762, umrla prav tam 15. oktobra 1817. Joseph je užival Schellenburgovo ustanovo v Ljubljani (vsekakor zaradi sorodniških vezi z ustano- viteljem), doktoriral je na univerzi v Paviji 16. sep- tembra 1784 in je 24. julija 1786 pri apelacijskem so- dišču položil advokatsko prisego za Kranjsko. Kot advokat se je ustalil v Ljubljani. 2. julija 1792 se je poročil z gospo Elisabetho roj. Rasinger, vdovelo pl. Segalla. S kupno pogodbo z dne 22. februarja 1793 je pri- dobil za svojo ženo Elisabetho od dunajskega veletr- govca in menjalca Michaela Friedricha pl. Weitten- hüllerja hišo pod vpisno številko 40, številka urbarja pa 45 (Slonova ulica 54)' za ceno 9500 gld dunajske veljave. To hišo sta takratna lastnika, vnuka Elisabet- he Luckmann, Johann in Joseph Luckmann prodala 2. avgusta 1893 avstrijski državni pošti za 90000 gld avstrijske veljave. Stavbo so v letu 1893—94 podrli in na njenem mestu je zraslo glavno poštno poslopje na vogalu tedanje Prešernove in Šelenburgove ulice.^ Z Napoleonovim manifestom, ki je izšel v Celovcu 12. germinala v 5. letu vlade francoske Republike (to je 19. aprila 1797) je bil Joseph imenovan za člana vlade (Gouvernement) za deželo Kranjsko, vlada je imela 10 članov. Umrl je v Ljubljani in je pokopan v družinski grobnici pri Sv. Križu.' Njegovi otroci: Joseph Herakilus, rojen v Ljublja- ni 10. marca 1793, umrl prav tam 8. aprila 1875, je bil poročen z Luiso Kuck, vdovelo Kreidel. Zakon je bil brez otrok. Rejenka Marija je umrla neporočena 24. julija 1874. Joseph Herakilus je bil namestnik knjigovodje pri Kranjski hranilnici od 1830 do 1832 in knjigovodja od 1832 do 1844 in nato ponovno od 1859 do 1874. Od 1826 do 1829 je bil tudi član direktorija te usta- nove. Maria Elisabeth Luckmann, rojena 14. decembra 1794, poročena 1817 z dvornim svetnikom Johannom Baptistom von Luschinom, je umrla v Gradcu fe- bruarja 1879. Lambert Carl Luckmann, rojen v Ljubljani, Slo- nova ulica 54, 17. septembra 1798, umrl prav tam 4. junija 1879, tudi Slonova ulica 54, se je posvetil trgovskemu poklicu in je po končanih študijah stopil v službo v špedicijsko podjetje l.B. Egger v Beljaku, kjer je ostal približno dve leti. Nato je odpotoval v Nemčijo v Nürnberg, kjer je stopil v službo pri veletr- govcu Nicolausu Paravisu in tam ostal od 1. decem- bra 1818 do 24. oktobra 1824, potem se je vrnil do- mov in je po okrožnici od 1. junija 1825 prevzel špe- carijo in špedicijo, ki je delovala pod firmo Caspar Candutsch, se ustalil ter ustanovil podjetje L.C. Luckmann v Ljubljani. 5. avgusta 1832 se je poročil z Jeanette Meyer, roje- no 16. decembra 1804 v Niirnbergu, hčerko Johanna Friedricha Meyerja, prisednika trgovskega apelacijs- kega sodišča kraljevine Bavarske, lastnika veletrgovi- ne Johann Zacharia Lotzbeck v Niirnbergu. (Rodov- nik družine Meyer obstoja in seže nazaj v 17. stoletje. Predniki gospe Jeanette Luckmann rojene Meyer iz- virajo iz Merseburga na Bavarske in so bili svetniki in prisedniki državnega sodišča v Weissenburgu i/Sand in lastniki tiskarne prav tam.) Jeanette je prinesla doto 17026 gld dunajske velja- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 291 ve po ženitni pogodbi iz 21. julija 1833 in popisu pre- moženja v avgustu istega leta. 27. aprila 1848 je bil Lambert Carl L. poklican v frankfurtski parlament kot zastopnik grofa Antona Auersperga (Anastasius Grün). Od 1861 do 1866 je bil tudi poslanec v deželnem zboru in prisednik v deželnem odboru. Od 1829 do smrti (1879) je bil član Društva Kranjske hranilnice, od 1851 do 1852 član njene direkcije in od 1863 do 1867 kurator te ustanove. 1851 je postal predsednik takrat ustanovljene Trgovsko-obrtne zbornice, tako je bil torej njen prvi predsednik. Podjetje L.C. Luckmann se je na veliko ukvarjalo s prodajo domačega in kolonialnega blaga v lastni hi- ši, od leta 1860 pa tudi s podrobnimi posli v vogalnem lokalu iste hiše. V glavnem so trgovali s semenom de- telje, slivami, fižolom, pepeliko, klejem i.dr. Trgovina je vse bolj cvetela, vse pomembnejše je postajalo trgovanje s tujino, predvsem z južno Nemč- ijo in Italijo do Sicilije. Prevzeli so tudi vzdrževanje poštnega hleva za Ljubljano in odsek do Višnje gore ter poštni urad v Grosupljem. Zdi se, da so bili doseženi rezultati zelo ugodni, da so ustvarjali finanšni višek, s katerim so kupili nepremičnine kot Bavarski dvor v Ljubljani na Dunajski cesti" (Tyrseva cesta) in posest Šmarje pri Grosupljem. Poleg tega so denar vlagali tudi v hipoteke in meni- čne posle. Seveda se je tudi zgodilo, da so hipoteke povzročale težave. Tako je leta 1870 pridobil sedanji hotel Toplice na Bledu, ki ga je prevzel sin Josef. Ne- kaj let ga je vodil pod imenom »Louisenbad«, leta 1873 ga je prodal grofu Camillu Aichelburgu za 45000 gld avstrijske veljave. Po okrožnici od 1. decembra 1862 so podjetja L.C. Luckmann, Carl C. Holzer in V. Seunig von Pott- horn prevzela c.kr. priv. ljubljanski parni mlin v Ljubljani, vodja tega podjetja je postal Carl Luck- mann, sin Lamberta Carla. To je pomembno zato, ker je bila ta družba osnova Kranjske industrijske družbe (KID) v Ljubljani (se- daj Jesenice-Fužine). Ko so zgoraj naštete firme v le- tu 1869 ustanovile to družbo, je tja vključil tudi parni mlin. Ker je podjetje L.C. Luckmann s prevzemom večjega paketa delnic pri snovanju omenjene družbe in kasneje s privoljenjem velikih kreditov, bilo tako rekoč na življenje in smrt povezano z njo, je v nada- ljevanju na kratko omenjena njena zgodovina. Kranjska industrijska družba je bila ustanovljena 1869. Ustanovitelji so bili: dediči Carla Zoisa, Javor- nik, V. Seunig, Ljubljana L.C. Luckmann, Ljubljana in pa Johann, Josef in Carl Luckmann ter A. Dreo, Ljubljana in Leopold Bürger, za Carla C. Holzerja, Ljubljana Zois je vložil 340 delnic Luckmann " 320 » Seunig " 200 " Dreo " 80 " : . Holzer " 80 " Družba je še isto leto prevzela c.kr.priv. parni mlin v Ljubljani in nadalje posesti in železarne, plavže in rudnike podjetij: (v letu 1870) dediči Carla Zoisa v Javorniku, Bistrici in Sta- ^ ri Fužini v Bohinju, Radovni in Mostah ' (v letu 1871) \ Viktor Ruard v Sava-Jesenicah in Mojstrani, Globoko pri Podnartu, Pri jamah, Vigušnica z gozdno posestjo gospostva Bled, Jelovica, Pokljuka, Belca Martuljek in Pišenca (v letu 1873) prej posest barona Dittricha, tedaj Josefa kneza Sulkowskega, gospostvo Tržič (sv. Ka- tarina in sv. Ana na Ljubelju) z jeklarno in to- varno pil v Tržiču in jeklarno Stanislava von Jabornigg v Slapu Kasneje so prevzeli še posamezne kukse* ter žele- zarno in plavž na Petrovi gori pri Topuskem. Skupna zemljiška posest družbe je bila takrat cca 70000 ora- lov.* Od leta 1877 so bile delnice družbe zaradi pasivno- sti podjetja brez dividend. Bili so časi, ko je družba L.C. Luckmann na račun lastne nelikvidnosti in s tru- dom KID dodeljevala nadaljnje kredite, da bi le-to obvarovala javne plačilne nezmožnosti. Kasneje se je poslovanje tako okrepilo, da so lahko delili 1—2% dividende. Pasivna podjetja so odrinili, tako sta tržiško pod- jetje prevzela Glanzmann in Gassner in ustanovila predilnico. Mojstrano so prevzeli Aman, Hartmann in Beinko- fer, ki so tu zgradili cementarno, ki seje spremenila v delniško družbo Cemntarna Dovje (v letu 1934—35 je prenehala z delom in bila likvidirana). V letu 1888 seje KID posrečilo pritegniti zanimanje podjetja Vogel § Noot, Wien-Wartberg i/Mürztal. Na Sava-Jesenicah so zgradih sodobni obrat za oplemenitenje in iz razpoložljivih vodnih moči zgra- dili potrebni vodni pogon s 3000 konjskimi močmi. Kukse s Petrove gore so oddali družbi Ganz& Comp, v Budimpešti. V letu 1891 so prodali baronu Juliusu Bornu iz Ber- hna gozdno posest gospostva Tržič (sv. Katarina in sv. Ana na Ljubelju) v izmeri približno 10000 oralov za 280.000 gld avstrijske veljave. Born je tudi osebno sodeloval pri KID, ko je prevzel precejšen del delnic. Nato je ukrenil vse potrebno da se je banka njego- vih dveh bratov (Sigismunda in Ludviga) Born & Bus- se v Berlinu finančno zainteresirala. 1895 so postavili plavž v Servoli pri Trstu, obenem pa prodali večino gozda, približno 40000 oralov av- strijskemu verskemu zakladu za 1,400.000 gld av- strijske veljave. 1901 so prodali tudi stavbo parnega mlina v Ljub- ljani, hišna št. 8 Šentpetersko predmestne,' kongre- 2921 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 gaciji Sv. Vincenca Pavlinskega. S hitrim razvojem družbe in s povečanjem tovarn so bile tudi zahteve po denarju vse večje. Zaradi tega so pristopili k c.kr. priv. Avstrijskem kreditnem zavodu (k.k.priv. Österreichische Boden- creditanstalt) na Dunaju, ki se je v letu 1906 zaradi prevzema delnic in kreditov zelo zanimal za družbo. Firmo L.C. Luckmann je v upravi zastopal Josef L. najprej kot član uprave, potem kot predsednik in pozneje kot podpredsednik do smrti (1906). Nadalje je to zastopstvo opravljal Carl Luckmann, ki je bil generalni direktor od ustanovitve do smrti (1906). Od 1906 do prodaje večine delnic (Bodencreditan- stah. Bom & Brusse, kot družina barona Borna in fir- ma L.C. Luckmann in družina Luckmann) neki itali- janski skupini v letu 1919, je bil v upravi Josef Luck- mann ml. (takrat javni družabnik in šef podjetja Luckmann). Po uspeh prodaji delnic se je odpovedal mandatu. Firma je participirala pri ustanavljanju drugih del- niških družb in je prevzela večje število delnic za te- meljno glavnico. 1863 so v družabništvu z L.A. Riedigerjem iz Augs- burga, Andrejem Malhtschem, dr. Nikolajem Re- cherjem, V. Seunigom in Antonom Samasso iz Ljub- ljane ustanovih Ljubljansko delniško družbo za plin- sko razsvetljavo. Firma L.C. Luckmann se je udeležila ustanovitve s prevzemom delnic; Lambert Carl Luckmann je bil predsednik družbe in je to ostal do svoje smrti. Sledil mu je sin Josef in je bil prav tako do svoje smrti (1906) predsednik družbe. Nato je vstopil v vodstvo družbe njegov sin Josef ml. V istem letu so bila dokončana petletna pogajanja o prodaji večine delnic Ljubljanski občini in nato je Josef Luckmann ml. odložil svoj mandat upravnega svetnika. 1861 je sin Lamberta Carla L., Johann in 1864 Jo- sef postal podpisnik firme. 1876 je Lambert Carl predal posel sinovom Johan- nu, Josefu, Carlu, Antonu in Theodorju, podjetje so izbrisali iz registra posameznih podjetij in ga vpisali kot komanditno družbo,' pri čemer sta Johann in Jo- sef bila javna družabnika. Vsak družabnik je položil 50000 gld avstrijske vrednosti, skupaj torej 250.000 gld. 31. marca 1876 je umrla Jeanette rojena Meyer in 4. junija 1879 Lambert Carl L. 1883 je izstopil iz firme javni družabnik Johann L. ter prevzel istočasno ločeno trgovino pod naslovom Johann Luckmann. Vodil jo je v vehkem obsegu in z dobrim uspehom skoraj do svoje smrti. Ko je po- stalo gotovo, da se pogajanja, ki zadevajo njegovo polovico domače hiše (vogal Slonove ulice in Šelen- burgove ulice), katere solastnik je bil do ene polovice in v kateri je bila trgovina, približujejo zaključku (1892), je začel z hkvidacijo svoje trgovine. Po njegovi smrti 16. septembra 1893 v Črnučah, je bila ta prodana Antonu Stackulu, ki jo je vse bolj vo- dil kot trgovino na drobno in končno le še kot dehka- teso. Leta 1935 so jo hkvidirali. Johann L. je bil rojen 12. junija 1836 v Ljubljani v Slonovi ulici 54 in se je po končani Mahrovi trgovski šoli zgodaj vključil v očetovo trgovino. Od 14. aprila 1864 je bil poročen s hčerko ljubljanskega odvetnika dr. Antona Račka in njegove žene Adele, rojene Ka- pretz, Adelo Rack, rojeno 31. oktobra 1843. Johann L. je pridobil za svojo ženo njenim staršem pripadajoče posestvo Črnuče pri Ljubljani. Ta kraj je postal za dolga leta priljubljeno letovišče njegove šte- vilne družine. Tu se je tudi z veseljem ukvarjal z lo- vom in konjeništvom. Johann L. je posedoval Pod Rožnikom velik trav- nik, ki so ga po njegovi smrti parcelirali in na katerem stoji danes precejšen del predmestja Rožna dolina. Johann L. je umrl 16. septembra 1893 v Črnučah in zapustil vdovo, devet hčera in sina Hanna. Adela L. je umrla prav tako v Črnučah 26. oktobra 1926. V letu 1929 so dediči prodali to posestvo razen ene stavbe, ki je še v njihovi lasti. Zgoraj omenjene hčere pa so bile: Antonija, poročena z Josefom Haufnom, višjim deželnim sodnim svetnikom v Ljubljani, Adeline, poročena s Petrom Kozlerjem, bivšim so- lastnikom pivovarne, firma Kosler & Comp, (kasneje delniška družba Pivovarna Union) v Šiški. Jeanette, poročena z Josefom Hudovernikom, trgovcem v Ljubljani, Mathilde, poročena z vitezom Gustavom Banizzo, dvornim svetnikom v Celovcu, Rosa, poročena z dr. Viktorjem Supanom, odvet- nikom v Ljubljani, v drugem zakonu poročena s pol- kovnikom avstrijskega generalnega štaba Juliusom Larischem, Frida, poročena z Antonom Galletom, notarjem v Ljubljani, Sylva, poročena z Walterjem Trappnom, general- nim direktorjem Škode v Plznu, upokojenim v Hon- nefu ob Renu, Paula, poročena z Leopoldom Bürgerjem, lastni- kom podjetja Carl C. Holzer v Ljubljani, Melanie, poročena s Pascalom Aidinayanom v Trstu. Sin Hanno, rojen 20. januarja 1882, v Leobnu je končal rudarsko akademijo, kratek čas prakticiral v topilnici KID na Jesenicah. Nato je služboval v ladje- delnici v Newcastlu upon Tyne v Angliji, kasneje pri U.st. Steel Comp, v Duquesnu v ZDA. Tam je ostal približno šest let in se vrnil v Evropo v letu 1914. Tu je bil za krajši čas v službi pri firmi Poetter v Diissel- dorfu, v letu 1915 so ga angažirali s strani KID na Je- senicah kot šefa valjarne. 1927 je zapustil to službo ter postal direktor žele- zarne v Zenici (Industrija gvoždja d.d. Zenica) v Bos- ni. To podjetje je vodil do leta 1931. Potem se je umaknil v privatno življenje v Ljubljano. Tu je kupil od Pranza Luckmanna hišo št. 4 na Erjavčevi cesti.' 11. oktobra 1933 ga je zadela kap na lovu v revirju Podpeč-Tomišelj. Zgoraj imenovano hišo je zapustil gospodični Mariji Speer z Dunaja. Inženir Hanno L. je umrl neporočen. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 293 Osnovni Icapitai podjetja L.C.L. se je z izstopom Johanna L. v letu 1883 skrčil na 200.000 gld avstrij- ske veljave. V istem letu je v podjetje pristopil kot javni dru- žabnik Anton L., ki se je bil dotlej v Trstu etabliral v podjetju Luckmann & Matheusche. 1886 je Anton L. izstopil kot javni družabnik iz podjetja in je skupaj z Ottomarjem Bambergom (last- nikom tiskarne Ig.v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani) in Carlom Luckmannom prevzel tovarno kleja, ki je pripadala podjetju L.C. Luckmann. Tovarna kleja. V letu 1883 sta na Ljubljanskem polju (Šmartinska cesta 60)" Samuel Hirschsohn & Hermann Steinberg ustanovila tovarno kleja, kostne masti in produktov iz kosti. Istega leta je Hirschsohn zapustil tovarno, na njegovo mesto je vstopil Richard Handl. Firma L.C.L. je odobrila tovarni zavarovan hipo- tekami kredit za 20.000 gld avstrijske veljave. Leta 1884 je tovarna pogorela. Leto za tem je šla tovarna Handl & Steinberg v stečaj in prevzela jo je firma L.C.L. za 31.000 gld avstrijske veljave. Ponovno so jo zgradih in začela je obratovati. 1886 je tovarna ponovno pogorela; v istem letu je Anton L. izstopil iz podjetja kot javni družabnik in je ustanovil, kot je bilo že omenjeno, z Ottomarjem Bambergom (oba sta bila javna družabnika) in Car- lom Luckmannom (generalnim direktorjem KID) kot komanditistom komanditno družbo Luckmann & Bamberg, ki je prevzela od firme L.C.L. tovarno kle- ja. Tovarno je trgovsko vodil Anton L., tehnično pa Herman Steinberg (ki so ga kasneje znova vzeli v to- varno) in je sijajno uspevala. 1903 sta Luckmann & Bamberg tovarno prodala Delniški družbi za kemično industrijo na Dunaju (Aktien-Gesellschaft für chemische Industrie in Wien) in Anton L. je vstopil v upravo te družbe. Ce- na, ki so jo plačali delno v gotovini, delno pa v delni- cah, je bila videti zelo ugodna, v resnici pa ni bila, ker so zaradi prezasičenosti kapitala v družbi, ki je poku- pila praktično vse tovarne te vrste v monarhiji in jih neznansko preplačevala, bile delnice skoraj brez vrednosti. Josef L. je ostal edini javni družabnik firme L.C.L. Firma se je ukvarjala z bančništvom in menič- nimi posli. 1898 so v firmo sprejeli Josefa L. ml. kot javnega družabnika, vložil je 20.(X)0gld avstrijske veljave, ko- manditni kapital je bil istočasno zmanjšan za 20.000 gld avstrijske veljave in se je delil na: 4 deleže po 40.000 gld avstrijske veljave = 160.0(X) gld avstrijske veljave 1 delež = 20.000gld avstrijske veljave skupaj 180.000 gld avstrijske veljave Nadalje so vplačali rezervne fonde v višini 4000 gld avstrijske veljave, kar je bilo javljeno davčnemu uradu. Firma je uživala pri avstro-ogrski bančni podružni- ci kot edini v Ljubljani reeskontni posamični kredit 30.000 gld avstrijske veljave. Josef Luckmann, drugi sin Lamberta Carla je bil rojen 7. februarja 1840 v Ljubljani, v hiši staršev, ozi- roma starih staršev, Slonova ulica 54, po končani Marhovi trgovski šoli je v letu 1856 vstopil kot pri- pravnik v znano banko J.H. Stammetz & Co. Dunaj, Dorotheergasse, tu je ostal do leta 1860. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil pri očetu Lambertu Carlu in postal leta 1864 podpisnik firme L.C.L. Josef L. je bil, kot je že omenjeno v poglavju o KID, upravni svetnik te družbe od njene ustanovitve dalje, nato predsednik, kasneje podpredsednik do svoje smrti. Prav tako je bil predsednik (od smrti oče- ta Lamberta Carla 1879) Ljubljanske delniške družbe za plinsko razsvetljavo in to ostal do svojega konca. Bil je upravni svetnik in kasneje likvidator Kranj- ske eskomptne banke, ki je izšla iz podružnice Šta- jerske eskomptne banke v Gradcu (1873), tudi tu je bil upravni svetnik. Bil je cenzor Avstrijsko-ogrske banke od leta 1870 do smrti. Nato od 1868 član direktorija in od 1872 lik- vidator Ljubljanske obrtne, banke. Prav tako prised- nik trgovskega sodišča pri c.kr. deželnem sodišču v Ljubljani in kasneje laični sodnik pri istem. Dolgo vrsto let je bil tudi občinski svetnik mesta Ljubljane in se je v glavnem udejstvoval pri akcijah za olepšavo mesta. Bil je edini Nemec, ki je bil leta 1882 pri novih volitvah ponovno izvoljen v občinski svet, po uspeli ponovni izvohtvi pa se je odrekel man- datu. Najbolj izrazito se je Josef L. udejstvoval v javnem življenju našega mesta kot član Društva Kranjske hranilnice v Ljuljani, kjer je bil od leta 1867, v letu 1872 je postal član direktorija, od 1886 je bil kurator in od 1889 do smrti (1906) pa njen predsednik. To je bil najvišji častni položaj, katerega so nemškim meš- čanom našega mesta lahko podeljevali. S to funkcijo je bilo povezano članstvo oziroma predsedništvo v vrsti dobrodelnih ustanov n.pr. v Eli- zabetini otroški bolnišnici, v organizaciji Rdečega križa in podobnem. Po njegovi inicijativi je Kranjska hranilnica usta- novila Društvo za gradnjo delavskih stanovanj in je postavila prve delavske stanovanjske hiše za Bežigra- dom. Po smrti Josefa L. je združenje, da bi počastilo svojega ustanovitelja zgradilo na Hranilniški ulici »Luckmannovo hišo« (Hranilniška ulica — vogal Einspielerjeve 10)." 1898 je bil Josef L. odlikovan z redom Železne kro- ne III razreda." Potem ko je Josef L. 1893 prodal hi- šo, ki je pripadala njemu in starejšemu bratu Johan- nu v Slonovi ulici 54, je v istem letu kupil kot skrbnik sestre, ki je bila duševno neprištevna in je živela v ne- ki dunajski ustanovi, Marije Paravich de Csubar, zanjo od zidarskega mojstra Wilhelma Trea hišo na Cesti Franca Jožefa št. 9 (Aleksandrova c. 9)" za 33.500 gld avstrijske veljave. Podjetje L.C.L. se je s pisarno preselilo v pritličje v levem delu te hiše, Josef L. pa je z družino stanoval v 294 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 prvem nadstropju. V kleti pod pisarno so vgradili tre- sor za zadeve, ki jih je bilo treba še posebej zaščititi in za zavarovanje lastnih vrednot firme. Na dvorišču hiše so zgradili hlev. Po smrti lastnice 23. maja 1900 je hiša po poti de- dovanja pripadla bratom Josefu, Carlu in Antonu, ki so jo s pogodbo 18. oktobra 1901 prodali firmi L.C.L. za 72.000 zlatih kron. Ko je firma prešla v roke Osterr. Credit Anstalt (Avstrijskega kreditnega zavoda) v letu 1907, je Josef L. ml. iz likvidacijske mase prevzel hišo v vrednosti 70.000 zlatih kron. Ker je želel, da bi v nepremičnine vložil še več kot 300.000 gld avstrijske vrednosti obsegajoče premože- nje svoje sestre Paravich, je Josef L. kupil po pogod- bi 2. avgusta 1899 zanjo posestvo Loka pri Zidanem mostu od Maksa in Edine viteza Lommerja na Duna- ju za 76.000 gld avstrijske veljave, posestvo je bilo vpisano v štajersko deželno desko. Obsegalo je kompletno in dobro ohranjeno go- sposko hišo, dve majhni vili in gospodarska poslopja; poleg tega pribhžno 280 oralov ne preveč dobrih bu- kovih in pa dobrih toda mladih smrekovih gozdov in še 50 oralov obdelovalne površine. Po smrti lastnice (1900) so posestvo podedovah bratje Josef, Carl in Anton. V letu 1903 je Josef pridobil še Carlov in Antonov delež. Delež zadnjega na ta način, da mu je dal v za- meno vrt v Gradišču^" (Erjavčeva cesta in vogal Igriš- ke)", ki je pripadal njegovi ženi. Josef L. je bil poročen od 24. novembra 1863 z Louiso Mailner, rojeno 14. junija 1846 v Ljubljani, hčerko Andreja in Marije Mahner, roj. Merlak. Andrej Mallner je bil rojen v Ljubljani 16. novem- bra 1799, posvetil se je trgovini z blagom in je bil naj- prej v podjetju Joh. Primica. 1832 je s Carlom Pach- nerjem ustanovil podjetje Pachner & Mallner, 1835 je to podjetje prenehalo. Andrej Mallner pa je ustanovil lastno podjetje. Kmalu se je združil z Jakobom C. Mayerjem v pod- jetje Mallner & Mayer, ki je obstojalo nekaj let. Koje bilo to razmerje prekinjeno, je Andrej Mallner znova ustanovil lastno firmo, ki je obstojala še po njegovi smrti leta 1895 in je ostala do leta 1862, vodila pa jo je njegova vdova. 1839 je Andrej Mallner kupil vrt v Gradišču (sedaj pripada dr. Fritzu Luckmannu) za 4550 gld, tam je začel z zidavo hiše, katere temelji so še danes vidni. Gradnjo so ustavih. Ta nepremičnina je prešla po njegovi smrti na vdovo in v letu 1877 na njegovo se- stro Antonijo Mallner, po njeni smrti (1888) pa je pri- padla Louisi Luckmann roj. Mahner. 1850 je kupil Andrej Mallner na Bledu mlin ob je- zeru iz katerega je s prezidavami nastal hotel Mallner, sedaj Park hotel. Ta je ostal v posesti družine Mallner do leta 1911. Andrej Mallner je umrl 30. novembra 1859 v Ljub- ljani, njegova vdova Marija, rojena Merlak pa 20. maja 1897 na Bledu. 20. marca 1906 je umrl Josef Luckmann. Zapustil je vdovo Louiso, pet hčera in sina Josefa. Po oporoki bi hčere prevzele posest Loka, sin Josef pa delež v podjetju L.C.L. Po dogovoru so posestvo Loka, ki je bilo cenjeno na 150.000 zlatih kron prevzeli: pri čemer sta bili v zemljiški knjigi 2/3 prepisani na ; Josefa Luckmanna, 1/3 na Giselo Trappen rojeno > Luckmann. Josef L. je posestvo zvesto vodil v imenu : zgoraj navedenih solastnikov. Ostale tri hčere, ki so j prav tako imele pravico dedovanja, so izplačali v j efektih in v gotovini. \ Že leta 1908 so posest Loka prodali Alojzu Drem- I lju iz Boštanja in Adolfu Hauptmannu iz Ljubljane j za 150.000 zlatih kron. j Kapital 80.000 zlatih kron, ki jih je Josef Luckman vložil v podjetje L.C.L. je po oporoki pripadlo nje- govemu sinu Josefu in ta je ostal edini javni družab- nik podjetja. Deleži ostalih v podjetju pa so bili: Josef L. ml. je bil rojen v Ljubljani 18. decembra 1872, Slonova uhca 54, po končanih študijah v Grad- cu je v letu 1893 stopil kot praktikant v podjetje L.C.L. V letih 1894 in 1895 je bil najprej v Wiener Lombard und Escompte Bank Dunaj 1 Kärntnerstras- se in v letih 1896 in 1897 pri berhnski Handels GeseU- schaft Berlin, Französische Strasse (predsednik je bil baron Juhus Born). Leta 1897 se je vrnil domov in je v letu 1898 postal javni družabnik podjetja L.C.L. Josef L. ml. je bil upravni svetnik Kranjske stavbne družbe v Ljubljani od 1904 dalje, še v letu 1906 je bil v upravi Ljubljanske delniške družbe za phnsko razs- vetljavo in po smrti Carla L. v juliju 1906 so ga koop- tirah tudi v KID. Nadalje je bil še istega leta izvoljen v direkcijo Kranjske hranilnice, kateri je kot član pripadal že od 1900. V tej direkciji je ostal do 1918, ko je odložil mandat hkrati z vsemi člani direkcije. 1925 so ga ponovno izvohh v direkcijo te ustanove, v njej je ostal do leta 1927. 1906 so se tudi končala večletna pogajanja med ljubljansko občino in delniško družbo za phnsko razsvetljavo za odkup večine delnic te družbe in vsled tega se je Josef L. odpovedal mandatu upravnega svetnika. Ker se je Josefu L. zdelo samostojno vodstvo pod- jetja L.C.L. glede na res veliko vloženega družinske- ga denarja prevelika odgovornost, je pri komanditi- stih sprožil zamisel, da bi podjetje predali neki veliki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 295 banki. Čas je bil za to primeren, ker je Dunajska ban- ka v tem času postavljala svoje podružnice. Ker je imela firma skozi desetletja dobre gospo- darske odnose s c.kr. priv. avstrijskim Kreditnim za- vodom za trgovino in obrt (Credit-Anstalt für Handel und Gewerbe) in še prav posebej s podružnico v Trstu, je Carl L. v sporazumu z Josefom L. in ko- manditisti dosegel pri direktorju podružnic CA- Trst Oskarju Gentilomu, da je podjetje L.C.L. prevzel Kreditni zavod. Pogajanja so kmalu stekla, vodil jih je Josef L. sporazumno s svojimi komanditisti. 24. julija 1906 je umrl Carl L. Njegov delež v podjetju L.C.L. je prešel na njegovo ženo Melanie. Pogajanja o prevzemu podjetja s strani Kreditnega zavoda so napredovala in v začetku leta 1907 jih je potrdil direktor zavoda Blum (nekdanji predsednik Kreditnega zavoda) na Dunaju. Kreditni zavod je 1. aprila 1907 odprl podružnico v Ljubljani in prevzel ob sočasni hkvidaciji L.C.L. naj- večji del njenih aktiv. Josef L. ml. je bil sprejet za direktorja podružnice Kreditnega zavoda Ljubljana v stalno delovno raz- merje in s pravico do pokojnine. Družabniki firme L.C.L. so vrsto let prejemah dele- že, ki so jim pripadali po odstotkih od čistega dohod- ka podružnice, razen od prednostnega deleža Kredit- nega zavodda. Firma L.C.L. je obstojala 82 let in je dosegla kar pomemben obseg. Tako je bilo n.pr. menično podro- čje preko 2,000.000 zlatih kron, kar bi v današnjem denarju pomenilo 34 milijonov. Posli podjetja so se zelo razmahnili potem ko se je vselilo v novozgrajeno stavbo na Prešernovi cesti" le- ta 1912. Po svetovni vojni (1918), ko je prejšnja dežela Kranjska z deh Štajerske in Koroške prišla v novona- stalo Jugoslavijo, je bila po zakonu o nacionalizaciji podružnica Kreditnega zavoda z Dunaja v Ljubljani, ukinjena. Zato se je v letu 1920 ta podružnica spremenila v samostojno banko »Kreditni zavod za trgovino in in- dustrijo« z odgovarjajočo nacionalno udeležbo. Josef L. je postal upravni svetnik te banke in v letu 1929 njen podpredsednik. Kreditni zavod Dunaj je imel v novi državi poleg Kreditnega zavoda v Ljubljani še močne industrijske in finančne interese in Josef L. je večkrat nastopal kot njegov zaupnik. Sledi seznam denarnih ustanov in podjetij v katerih je Josef L. zastopal interese Kreditnega zavoda v Ljubljani oziroma Kreditnega zavoda Dunaj: 1.) Podpredsednik: Kreditni zavod za trgovino in industrijo Ljubljana 2.) Upravni svetnik : Hrvaška splošna kreditna banka d.d. Zagreb 3.) Upravni svetnik: Jugoslovanska banka Union, Beograd-Zagreb 4.) Upravni svetnik: Agrarna in industrijska banka, Beograd 5.) Član direkcije: Trgovsko industrijska banka, d.d. Novi Sad 6.) Podpredsednik: Vardarska zavarovalnica, d.d. Beograd 7.) Podpredsednik: Pivovarna Union, d.d. Ljubljana 8.) Član direkcije: »Fermenta«, d.d. Zagreb 9.) Upravni svetnik: Juhus Meinl, d.d. Zagreb 10.) Upravni svetnik: Jeklarna grofa Thurna, Ravne, d.d. Guštajn-Ravne 11.) Član direkcije: Železarna Čakovec, d.d. Čakovec 12.) Upravni svetnik: Stavbna družba, d.d. Ljubljana 13.) Upravni svetnik: Splošno gradbeno podjetje in gradbeni material, d.d. Zemun 14.) Upravni svetnik: Zemunska tovarna asfalta in strešne lepenke d.d. Zemun 15.) Član direkcije: »Virbo« lesno podjetje, d.d. Zagreb 16.) Upravni svetnik: Thonet-Mundus, hrvaška to- varna ukrivljenega pohištva, d.d. Varaždin 17.) Upravnik svetnik: Bosanska filmska industrija, d.d. Zagreb V svetovni vojni je bil Josef L. od 1914 do 1918 na italijanski fronti in potem na etapnih področjih kot poročnik in končno kot stotnik, bil je odlikovan z re- dom Signum Laudis z meči.'' V letu 1929 je dobil red Sv. Save IV reda." Vdova Louisa L. je umrla 10. marca 1926 v Ljub- ljani. Že prej omenjenih pet hčera Josefa L. pa so bile: — Maria, neporočena, — Helene, poročena z vitezom Alfredom Glotzom, višjim poštnim nadzornikom v Gradcu, — Carla, poročena z Josefom Ferrarijem, lesnim tr- govcem v Comu (Italija), — Louise, poročena z vitezom Wilhelmom Luschi- nom, višjim deželnim sodnim svetnikom v Gradcu, — Gisela, poročena z Avgustom Trappnom, tehnič- nim direktorjem KID v jeseniški železarni. Tretji sin Lamberta Carla L. je bil Carl. L.: Ta, rojen 8. avgusta 1841 v Ljubljani v Slonovi uli- ci 54, je prav tam končal Mahrovo trgovsko šolo in je nato vstopil v predilnico mikane volne v Augsburgu. To podjetje, ki še danes obstoja, je pripadalo dru- žini Meyer in po svaštu sorodniškima družinama Firnhaber in Merz in je še danes v posesti te družine, oziroma njenih potomcev (von Rogister). Ko so v letu 1862 Lambert Carl L. in družabniki prevzeh ljubljanski parni mlin, so poklicah Carla L. iz Augsburga in ga imenovali za vodjo tega podjetja. Z ustanovitvijo KID (1869) je prišel v upravo te druž- be, bil njen direktor in to ostal do smrti. Carl L. se je popolnoma posvetil delovanju te druž- be. Močni finančni interesi družine Luckmann pa tu- di drugih ljubljanskih družin, ki so bile soustanovite- ljice te družbe, so ga šilih, da je našel sredstva in poti, da se je podjetje izkopalo iz težkega položaja, v kate- rega ga je potisnila kriza, ki je zajela takrat železar- sko in lesno industrijo. 296 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Ko je potem zašel v težave tudi parni mlin, je bil Carl L. večkrat pred dločitvijo, da javno razglasi ne- likvidnost firme. Izključno njegova zasluga je, da se je za družbo začela zanimati firma Vogel & Noot, Wartberg-Mürzthal-Wien. Skupaj z njim je pripravi- la načrt investicij in reorganizacije ter dala na voljo tudi sredstva, ki so bila potrebna za izpeljavo tega na- črta. Carl L. je s svojim znanjem in solidnostjo znal pri tujih industrialcih in finančnikih zbuditi toliko zau- panja, da so mu dah na voljo sredstva za domala pro- padlo družbo. V še večji meri pa se je to začelo dogajati, ko se je šefu podjetja Vogel & Noot, gospodu Hugu von Noo- tu posrečilo pridobiti barona Juliusa Borna, da se je začel finančno zanimati za to družbo. Ta genialni finančnik se je začel zanimati za to družbo predvsem zato, ker je zaupal Carlu L. Carl L. je bi ne le neutruden in preudaren vodja ve- hkega industrijskega podjetja, pač pa se je zaradi svo- jega genialnega uma zavedal tudi pomena novosti v tehniki za razvoj gospodarstva. Tudi tu je dosegel iz- jemne uspehe. Pod njegovim vodstvom so na Javor- niku postavili plavž za pridobivanje visokovrednega fero-mangana, leta 1873 je bil proizvod plavža že raz- ' stavljen na svetovni gospodarski razstavi na Dunaju. Carl L. je pritegnil pozornost rudarskih strokovnja- kov vsega sveta na plavž v Javorniku, dobival je toli- ko naročil, da jih je komaj dohajal. Bil je med prvimi v alpskem svetu, ki je razumel pomen žičnic za izkoriščanje večjih gozdnih površin v hribovitem svetu. Pod njegovim vodstvom sta nastah žičnici v Podkoritu in na Komarči, ki sta obenem z moderno opremo omogočali spravilo in rezanje lesa v Bohinjski dohni in na Pokljuki tudi na področju, kjer je bilo prej možno izkoriščati les le za kuhanje oglja. Carl L. je spoznal pomembnost pridobivanja teko- čega železa po Simens-Martinovem sistemu posebno za taka področja, kot na Kranjskem, kjer se je že poznalo izčrpavanje od nekdaj izkoriščanihrudnih žil in je nov način še omogočal izkoriščanje starega železa. Cenil je tudi možnost izkoriščanja vodne sile; pod njegovim vodstvom so v železarni Jesenice uvedh turbine, ki so bile pridobitev sodobne tehnike, na Ja- vorniku so uporabih peltonovo turbino, ki je omogo- čala najbolj smotrn izkoristek velikega padca. Genialnost Carla L. se je posebno pokazala ob za- misli, ki jo je udejanil, da je ob pomanjkanju železo- ve rude in koksa za delo KID, ob poceni pomorskem prevozu dovažal rudo iz Grčije, Kavzaka, Španije in severne Afrike, koks pa iz Anglije in Male Azije v Trst in je tam v plavžih pridobival surovo železo in fero-mangan. Te zamisli, ki jih je izvedel, so kasneje gotovo uporabih pri vrsti plavžev v Neaplju, Štetinu in drugih ob morju ležečih krajih. Lahko trdimo, da je bil Carl L. ustvarjalen indu- strialec, ki se mu je posrečilo voditi KID skozi vse kri- ze in težave do velike prosperitete, pa tudi druga pod- jetja, ki jih je ustanovil ali so bila ustanovljena na njegovo pobudo. Kranjska mu nedvomno veliko dol- guje. Carl L. je živel in stanoval v Ljubljani dokler je bi- la direkcija v parnem mlinu, ko se je ta preselila v je- seniško topilnico v letu 1891, je stalno stanoval v gra- du Javornik, medtem ko se je njegova družina jeseni preselila v Ljubljano in tam preživela zimo. Od leta 1870 je bil Carl L. deželni poslanec, pred- stavljal je veleposestvo, razen tega je bil svetovalec Obrtne zbornice, prav tako od leta 1878 dolgo vrsto let član državnega železničarskega sveta, nadalje je bil tudi član Društva Kranjske hranilnice v Ljubljani od leta 1879. Vse te funkcije je obdržal do smrti. Kot član državnega železničarskega sveta si je zelo prizadeval za izgradnjo bohinjske železnice. Takrat so razpravljali o treh možnih poteh za povezavo s Trstom: Predilska železnica, bohinjska železnica in povezava preko Škofje Loke. Njegova ne mala zasluga je, da se je začela gradnja bohinjske proge. Tragična usoda je hotela, da je smrtno bolan z bal- kona blejske vile videl le prvi vlak, ki je peljal po tej progi! (1906)." Za svojo javno dejavnost je bil odlikovan z redom Franca Jožefa^" in v letu 1898 z redom Železne krone III reda. V počastitev njegovih zaslug za občino Jese- nice, je ta po njem poimenovala trg pred novo in sta- ro direkcijo KID »Luckmannov trg«. Carl L. je bil od leta 1869 poročen z Melanijo Ma- cowitz iz Trsta. Umrl je 24. julija 1906 na Bledu, za- pustil je vdovo in šest sinov: Antona, Karla, Paula, Heinricha, Lamberta in Herberta. Melanie L. je bila rojena 7. maja 1848 v Trstu kot hči trgovca Heinricha Antona Macowitza (rojen 1798 v Trstu) in njegove žene Josefine (rojene 1825 v Plznu). Ker je Melanijina mati umrla že 21. maja 1852, oče pa 29. septembra 1858 v Trstu, je vzela de- setletno Melanijo in njeno starejšo sestro Berto k sebi v Gradec Josefina Macowitz (sestra njunega deda) in ju tam vzgajala. Melaniw Macowitz in Carl L. sta se spoznala na potovanju, ko je Melanie šla s tetami na Bled, in se poročila (1869). Po očetu je Melanie med drugim podedovala tudi veliko najemniško hišo v Trstu v Via della caserma. Melanie L. je umrla 22. septembra 1926 v Ljubljani. Anton L. je bil rojen 11. februarja 1870 v Ljub- ljani, se je šolal na nižji vojaški šoli v Günsu, od tam je šel v kadetnico v Karlovac, po končanem šolanju je prišel k 78. infanterijskemu regimentu v Osjek, po- tem je prišel v Gahcijski garnizon, nato v Foco v sandžaku Novi Pazar, upokojil se je kot nadporoč- nik, pozneje z naslovom stotnika, pristopil je k KID kot uradnik na Jesenicah. Ukvarjal se je predvsem z nakupi in agendami. 9. aprila 1901 se je poročil s Paulo Mühleisen iz Ljuljane, v zakonu so se jima ro- dih štirje sinovi: Kari, Wolf, Gert in Paul ter hči Eva. V začetku svetovne vojne je bil poveljnik kompanije za zavarovanje železnice, kasneje bataljona za zava- rovanje železnice na italijanski fronti. Za zvesto službo v avstro-ogrski vojski je bil odh- kovan z redom Franca Jožefa. Anton Luckmann je KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 297 umrl na Jesenicah 6. novembra 1922 in je pokopan na krajevnem pokopališču na Koroški Beli pri Sloven- skem Javorniku. Carl L. je bil rojen 2. junija 1871 v Ljubljani, obiskoval je gimnazijo v St. Paulu v Labotski dolini in v Ljubljani, po odsluženju enoletnega prostovolj- nega roka se je aktiviral kot artilerijski poročnik. Služil je v Ljubljani, Gradcu, Budimpešti in Josef- -stadtu v garnizonih, vojskoval se je na fronti v Gali- ciji in je potem postal invalidski upokojenec učitelj na kadetnici in topniški akademiji v Traiskirchnu, kjer si je po prevratu kupil posestvo kot poročnik v pokoju. Za njegove zasluge v času vojne je bil odhko- van z redom Franca Jožefa z vojnim odhčjem in s križcem za vojaške zasluge^' i.t.d. Od 21. septembra 1895 je bil poročen z Viktorio Schemerl iz Ljubljane, imela sta dve hčerki Viktorijo in Melanijo. Paul L. je bil rojen 4. septembra 1872 v gradu Ja- vornik na Gorenjskem, po končani nižji realki v Ljubljani je odšel na pomorsko akademijo na Reko. Po končani šoli je kot mornariški kadet objadral svet na korveti »Saida« od zahoda proti vzhodu v letih 1890—1892, med mednarodno zasedbo Krete 1897/98 je bil kot oficir za zvezo dodeljen avstrijskem 87. in- fanterijskemu regimentu, ki je kampiral na področju Suda-Bai in okoliških hribih, potem je služil na admi- ralski ladji »Wien« iz avstro-ogrskega blokadnega brodovja. Leta 1898 je bil dodeljen na križarko »Maria The- resia«; med špansko—ameriško vojno je bila ladja stacionirana v vodah zahodne Indije. Ko je ravno ho- tela zapluti v Santiago de Guba, je bil priča uničenju španske flote pod admiralom Cervero, ki se je junaš- ko upiral nadmočnim bojnim ladjam mogočnega na- sprotnika. V poletnih mesecih 1899 je bil oficir na rečni oklep- nici Koros in se spoznal z rečno plovbo na splošno, posebej pa še na Donavi navzgor do Greina in navz- dol do Petrovaradina. 1903 je prišel kot razredni oficir in učitelj za stro- kovne predmete na pomorsko akademijo na Reko, potem kot referent za mobilizacijo na okrožni po- morski urad v Trst, končno je bil leta 1909 poklican na Dunaj v predsedniško pisarno vojnega ministrst- va, v mornariški odsek, kjer je deloval v misijah na obali — s kratkimi prekinitvami — do zloma monar- hije. V letu 1908 mu je pomorska oblast v Trstu izdala patent kapitana dolge plovbe; za službene zasluge mu je vojna mornarica podelila medaljo za vojaške zaslu- ge, križec za vojaške zasluge in viteški križec Franca Jožefa z vojnim odličjem.^^ Po prevratu ga je jugoslovanska vojna mornarica vodila kot fregatnega kapitana tretjega reda, ker pa so bili njegovi otroci še šolarji, je ostal na Dunaju, več kot pet let je bil predstojnik oddelka mednarodne delniške družbe Export-Import na Dunaju, potem je bil uradnik rudarskega podjetja Vogel & Noot na Du- naju. Od 22. avgusta 1903 je bil poročen s Friedo Zesch- ko iz Ljubljane. Imela sta hčeri Elfriedo in Greto ter sina Heinricha Paula. Dr. Heinrich L. je bil rojen 1. oktobra 1873 na gradu Javornik na Gorenjskem, obiskoval je gimna- zijo v Št. Paulu v Labotski dolini in v Ljubljani, eno leto prostovoljnega roka je odslužil pri topništvu v ' Gradcu, nato je obiskoval univerze v Berhnu, Münchnu, Parizu in na Dunaju, kjer je položil prav-1 ne državne izpite in je bil leta 1896 promoviran za' doktorja obojega prava. Nato je obiskoval rudarsko akademijo (kasneje montanistična visoka šola) v Le- obnu, kjer je leta 1899 položil državni izpit za topilni- čarskega inženirja. Kot predstavnik Ljubljanske obrtne zbornice na trgovskem kongresu v Philadel- phii se je spoznal z vodilnimi nemškimi industrialci in je bil po končanem študijskem potovanju skozi naj- večje ameriške železarne sprejet kot inženir pri družbi Königs- und Laurahütte v Königshütte v Zgornji Šle- ziji. V letu 1904 je prišel na vodilno mesto v centrali Češke rudarske družbe, kasneje k Praški železarski industrijski družbi na Dunaju, 1905 je postal direktor KID, a še pred preselitvijo na Kranjsko pa je bil vo- dilni direktor Avstrijske rudarske in topilniške druž- be, ki je imela sedež na Dunaju. Potem je bil voljen v upravo vrste delniških družb rudarske, cementne in kemične industrije, ki so imele težišče vodstva na Du- naju. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je moral svojo dejavnost porazdeliti med države Avstrijo, Ju- goslavijo in Čehoslovaško; omenimo lahko podjetja v katerih upravi in vodstvu je sodeloval: V Jugoslaviji Jeklarna grofa Thurna d.d. Ravne Novikromar d.d. Zagreb Metalokemika, d.d. za kemijske in metalurške produkte Beograd V Avstriji Paukewerk, prej Prva strojna tovarna v Brnu, d.d. Južna železnica, d.d. Rothmüller Mewa Metalwarenfabriken Na Čehoslovaškem d.d. prej Coburgwerk in topilnice Peterswalder Zinkfabrik Gabr. Thun & Cons. V Romuniji »Coroana« v Bukarešti. Glede na njegovo udejstvovanje v celi vrsti podjetij je imel več desetletij vrhovno nadzorstvo nad velikimi gozdnimi posestvi in domenami v Jugoslaviji, na Ko- roškem in na Češkem. Dr. Heinrich L. je poročen od 17. aprila 1900 z Marijo rojeno Endres, hčerko Pranza Endresa iz Le- obna, ki je bil svoje čase tu predsednik trgovsko-obrt- ne zbornice. V zakonu sta se rodila sin Herbert in hči lise. V letu 1908 je kupil Heinrich L. na Bledu vilo Il- senheim, kjer se zadržuje večji del leta.^' Lambert L., rojen v Ljubljani 15. oktobra 1876. Po končani realki in odsluženju enoletnega prosto- voljnega roka v Ljubljani je obiskoval rudarsko aka- demijo (kasneje montanistično visoko šolo) v Leobnu in je bil po opravljenem državnem izpitu nastavljen kot inženir v železarni Teplitz Praške železarske družbe. Ko je železarna prenehala obratovati, se je zaposlil pri avstrijskem Lloydu v Trstu. Zbolel je za septično angino, ki mu je pustila hude posledice na 2981 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 ledvicah ter vphvala tudi tako močno na njegov vid, da je moral opustiti svoje delo. Preselil se je v Mari- bor, med vojno se je udejstvoval kot vojaški vodja pri delavnicah Južne železnice prav tam. 25. avgusta 1900 se je poročil z Olgo Pferschy iz Leobna. Iz tega zakona so bile tri hčere: Lise, Olga in Erna. Lambert L. je umrl v Mariboru 2. aprila 1923 in je tam tudi po- kopan. Herbert L., rojen v Ljubljani 18. aprila 1879, nižjo realko je končal v Ljubljani, višjo pa v Gradcu, 1901 rudarsko akademijo v Leobnu ter šel kot inže- nir topilništva na tehniško visoko šolo v Charlotten- burg. Leta 1902 je postal obratni inženir pri visokih pečeh v Königshütte. 1909 je bil imenovan za inšpektorja plavžev in po- stal tako šef vseh visokih peči v Königshütte. 1910 se je preselil v Leoben Viha Endres, da bi se posvetil akademskemu življenju. Po smrti viteza Josefa Gorupa (1912) je bil izvoljen med upravnike Gorupovega premoženja in se je mo- ral posvetiti predvsem pristaniškemu gradbenemu podjetju v Trstu. V letu 1913 si je zgradil v Pričicah pri Vrbskem jezeru vilo in leta 1914 kupil od družine Hollegha hišo v Ljubljani, Karlovška cesta 18.^" V svetovni vojni je bil poročnik in končno artile- rijski stotnik na italijanski fronti, oziroma na etapnih področjih in bil odhkovan z redom Signum-Laudis z meči. Po demobilizaciji se je v februarju 1919 z družino preselil v Ljubljano. Od oktobra 1919 je upravni svet- nik in član eksekutive Stavbne družbe d.d. v Ljub- ljani. Od 23. avgusta 1907 je poročen z Zoro pl. Gorup z Reke, ki se je 16. avgusta 1931 smrtno ponesrečila na lovu v revirju Podpeč pri Ljubljani. Iz tega zakona sta sinova Mario in Herbert Karl ter hči Inge. Četrti sin Lamberta Carla L. je bil Anton. Ta, rojen 16. marca 1844 v Ljubljani, je po končani Mah- rovi trgovski šoli začel s trgovsko kariero v letu 1866 prav tako v Augsburgu v predilnici mikane volne. Vendar se je vrnil domov že v letu 1867 in se z Johan- nom Matheuschejem iz Ljubljane ustalil v Trstu, kjer sta ustanovila podjetje »Luckmann & Matheusche«, podjetje se je ukvarjalo s prodajo deželnih pridelkov in z izvozno-uvoznimi posli. Bilo je zelo uspešno. 1833 je Anton L. izstopil iz podjetja (Johann Mat- heusch je delal še nekaj desetletij pod imenom J. Matheusche v Trstu prav uspešno, po likvidaciji pod- jetja se je upokojil v Trstu) še isto leto je vstopil kot javni družabnik v podjetje L.C.L. katerega tihi dru- žabnik je bil že od leta 1867. Po prodaji tovarne kleja in hkvidaciji Luckmann & Bamberg (1903) se je Anton L. upokojil v Ljubljani. V letu 1894 je kupil grad Jama (Grubenbrunn)^^ V Ši- ški pri Ljubljani in leta 1910 skupino hiš v Gradišču od dedičev V. Seuniga. Od podjetja Pivovarna J. Kosler & Comp, je odkupil zemljišče v velikosti cca 60.000 m^ in v okolici tovarne kleja od različnih last- nikov zemljišča v vehkosti cca 56.000 m^ Dedoval je (po smrti sestre Marije von Paravich, 1900) eno tretjino gospostva Loka, oziroma vrtno parcelo v Gradišču. Anton L. je bil član Društva Kranjske hranilnice v Ljubljani od leta 1888, član direkcije pa od leta 1904, njen kurator je bil v letih 1909—1918, nato pa spet di- rektor od leta 1919 do svoje smrti (1924). Poleg tega se je udejstvoval tudi pri dobrodelnih ustanovah in bil med drugim vrsto let (po smrti brata Josefa) predstojnik Elizabetine otroške bolnišnice v Ljubljani. Anton L. je bil od 24. avgusta 1885 poročen z An- no (Ninko) Gahe (rojeno 24. aprila 1860). Hčerko Carla Galleta, lastnika Bistre. Družina Galle je izhajala iz Kranja. V začetku 19. stoletja je igral Franz Galle pomembno vlogo v jav- nem življenju Ljubljane. Bil je eden od ustanoviteljev Kranjske hranilnice (1820) in je v letu 1826 kupil od verskega zaklada go- spostvo Bistra, ki je še danes v lasti te družine. Njegov sin Carl je prvotno posedoval posestvo Stu- denec (Tiergarten) pri Ljubljani, bil je solastnik pa- pirnice, ki jo je osnoval njegov oče v sodelovanju s Trpincem v Vevčah (Josefsthalu),^" ki je kasneje pri- padala d.d. Leykam-Josefsthal (danes Združene pa- pirnice Vevče-Goričane-Medvode, d.d. Ljubljana).^^ V letu 1870 si je pridobil posestvo Bistra od svojega nečaka Viktorja Galleta, ki ga je podedoval od svoje- ga deda Pranza, oziroma očeta Antona, prodal pa je prej omenjeno posest. Anton L. je umrl 19. novembra 1924, zapustil je vdovo Anno in tri sinove: Fritza, Huberta in Pranza ter hčerko Hanno. Med navedenimi nepremičninami, ki jih je zapu- stil, so grad Jama prodali uršuhnkam (dr. Krekova gospodinjska šola), zemljišča v Šiški so bila v letih 1924 in 1925 popolnoma, ona okrog tovarne kleja pa večinoma razdeljena in prodana. Hiše v Gradišču in nekatera stavbna zemljišča (Erjavčeva, Igriška) še vedno pripadajo družini. Dr. Fritz L. rojen 9. junija 1886 v Ljubljani, končal je gimnazijo v Ljubljani in študij prava na Dunaju. Kot advokat se je ustalil v Ljubljani. Pode- doval je hišo v Gradišču št. 4 in vrtno parcelo na vo- glu Igriške in Erjavčeve ulice. Zaradi potrebe razširitve ceste Gradišče, je v letu 1931 podrl staro stavbo, dobil zanjo odškodnino od mesta in na njenem mestu zgradil novo trinadstrop- nico. Dr. Fritz je upravni svetnik d.d. Pivovarna Union v Ljubljani in Industrija platna d.d. v Jaršah pri Ljubljani. Od 1914 do 1918 je bil artilerijski poročnik, oziro- ma stotnik na ruski, italijanski in na koncu še na francoski fronti kot komandant baterije pri Verdunu. Za zasluge je bil odhkovan z vojaškim križcem z me- či, z redom Signum-Laudis z meči in z nemškim želez- nim križcem. Od 16. decembra 1914 je poročen z Lindo Kosler iz Ljubljane, hčerko Petra Koslerja in njegove žene KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 299 Adeline rojene Luckmann. Iz tega zakona sta hčeri Herta in Traute ter sin Fritz Anton. Hubert L. rojen II. aprila 1890 v Ljubljani, realko je končal prav tam, potem pa je študiral na Dunaju tehniko. Ob izbruhu vojne (1914) je bil vpoklican v aktivno vojaško službo kot dragonski oficir in je mo- ral zato prekiniti študije. V svetovni vojni je sodeloval, kot že omenjeno, kot dragonec, poročnik oziroma nadporočnik na srbski, ruski in italijanski fronti, za svoje vojaške zasluge je bil odlikovan z redom Signum-Laudis z meči. Po končani vojni se je zaposlil v pivovarni tasta Tscheligija v Mariboru. 1935 je v Racah pri Mariboru ustanovil smolarno. Od 25. oktobra 1919 je poročen z Josefino Tscheh- gi, hčerko Josefa Tschehgija, lastnika pivovarne v Mariboru in njegove žene rojene Andresch; iz tega zakona je hčerka Annehse. Franz L. rojen 13. septembra 1898 v Ljubljani, je maturiral kmalu po začetku vojne in nato študiral na Visoki šoli za agronomijo na Dunaju. Ker je bil tu- di vpoklican v vojsko, je moral prekiniti študije. Ob koncu vojne je zastavnik na italijanski fronti. Po končani vojni se je posvetil bankirskemu pokli- cu in se je zaposlil v Ljubljani na Kreditnem zavodu; po daljšem službovanju v Novem Sadu in Beogradu je leta 1935 ponovno stopil v službo pri zgoraj omen- jeni banki. Hči H an na L. je poročena z aktivnim štabnim stotnikom vitezom Erwinom von Mehlemom. Po udeležbi v svetovni vojni se je upokojil in živi s svojo družino v Gradcu. Peti sin Lamberta Carla je bil T h e o d o r, rojen 7. avgusta 1846 v Ljubljani, Slonova ulica 54; po konča- nih študijah se je posvetil upravljanju posesti Šmarje pri Grosupljem. Bil je poštni mojster prav tam, prevzel je poštni hlev, ki ga je imel že vehko let njegov oče Lambert Carl. Poleg tega je bil tihi družabnik podjetja L.C.L. od leta 1876. Po smrti Lamberta Carla je Theodor pode- doval zgoraj imenovano posestvo in še vedno obdržal poštni urad in poštni hlev na svoj račun. Po otvoritvi dolenjske železnice (1894) je bil poštni urad ukinjen in poštni hlevi so ostali le v Ljubljani, kjer so delovah do leta 1915. 1908 je prodal posestvo Šmarje pri Grosupljem in živel od tedaj izključno v Ljubljani. Theodor je bil od 5. februarja 1883 poročen z Ma- rijo rojeno Lentsche. Umrl je 18. januarja 1919 in za- pustil vdovo Marijo in tri sinove: Theodorja, Alfreda in Norberta ter hčerko Marijo (Irmo). Marija L. je bila rojena 12. decembra 1864 v Celov- cu, je hči računskega svetnika Johanna Lentscheta iz Celovca in njegove žene Marie, rojene pl. Tschabu- schnigg z Dunaja. Starejši sin dr. jur. Theodor L., rojen 11. decem- bra 1884 na posestvu Šmarje je po končanem študiju v Ljubljani in na univerzi v Gradcu v letu 1908 stopil v službo na sodnijo v Mariboru, po prevratu se je opredelil za avstrijsko državljanstvo. Služil je kot viš- ji deželni sodni svetnik v Gradcu, je artilerijski poroč- nik v pokoju. Od 21. januarja 1911 je poročen z Elso Eisner, hčerko predsednika senata Adolfa Elsnerja v Gradcu. Iz tega zakona izhajata dve hčerki gospa dr .jur. Il- se in Gerta. Drugi sin, višji gradbeni svetnik inženir Alfred L. je rojen 12. junija 1886 na posestvu Šmarje, po kon- čanem študiju v Ljubljani in tehnike v Gradcu je v le- tu 1909 vstopil v službo pri deželni vladi v Ljubljani. Po prevratu se je odločil za avstrijsko državljanstvo in dela pri elektrifikacijskemu uradu na Dunaju. (Strombauamt). Tretji sin dr.jur. Norbert L. je bil rojen 27. julija 1894 v Ljubljani, tam je končal šolanje in na univerzi v Gradcu, v svetovni vojni je sodeloval kot artilerijski poročnik in nadporočnik, za svoje vojaške zasluge je bil odlikovan z redom Signum-Laudis z meči. Po prevratu je bil uradnik Jadranske banke v Ljubljani. Potem je prevzel avstrijsko državljanstvo in postal uradnik Štajerskem eskomptne banke v Gradcu. Tu se je 2. junija 1922 poročil z Margaretho Mayer, hčer- ko Pranza Mayerja, pooblaščenca te banke. Kasneje je pustil to službo in bil advokat v Gradcu, kjer je umrl 20. septembra 1932 in je prav tam tudi pokopan. Hči Irma je bila državna učiteljica v Ljubljani, je pa pustila ta pokhc, ko se je v letu 1930 poročila z veletr- govcem Francem Drofenikom iz Ljubljane. Lambert Carl je imel tudi dve hčerki Mario in Amalio. Maria je bila rojena 6. oktobra 1833, že v letu 1849 se je poročila s 50 let starejšim Polykarpom Pa- ravichem de Csubar, posestnikom skoraj 4(X)00 ora- lov gozdov v Cabru na Hrvaškem. Zakon je bil nesre- čen in brez otrok; Marii se je že po nekaj letih omračil um in je morala v ustanovo za duševno bolne (Sana- torij Svetlin na Dunaju), kjer je leta 1900 umrla. Po smrti svojega moža (1866), ki se je je v oporoki komaj spomnil (gospostvo Čabar je prešlo na njego- vo nečakinjo, poročeno von Ghyczy iz Budimpešte), je njen skrbnik Josef Luckmann sprožil proces proti dediščem Polykarpa P., ki pa je propadel. Amalia, rojena je bila 20. novembra 1834, poro- čena je bila z žitnim trgovcem, kasnejšim užitninskim direktorjem v Ljubljani Johannom Vilharjem od leta 1855. Od staršev je podedovala Bavarski dvor (Du- najska cesta, sedaj Tyrseva), ki gaje leta 1907 proda- la Gospodarski zvezi. V zakonu se je rodil sin, ki je že mlad umrl in tri hčere. Od teh je ena umrla kot otrok, starejša hči Olga je bila od mladosti duševno motena, dosegla je starost 56 let in umrla v bolnici za duševne bolezni na Studencu. Hči Emma je bila poročena z avstrijskim artilerijs- kim poročnikom (kasneje stotnikom), vitezom Ed- mundom Striglom, dosegla pa je le starost 33 let. Iz tega zakona so izšh trije sinovi. 300 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Do sedaj umrli moški člani družine so od dr. Josepha Luckmanna (umrl 1803), vsi, kjer ni drugače omenje- no, pokopani v družinski grobnici pri Sv. Križu v Ljubljani. OPOMBE 1. Slonova ulica (Elephantengasse) v letih 1876-1892, Pre- šernova ulica v letih 1892-1949, sedaj Čopova ulica od 1949 dalje. (V. Valenčič, R. Traven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 46). — 2. Selenburgova ulica, od Cankarjeve ceste do Trga osvoboditve 1876-1952. (Isti, str. 118). —3. Poko- pališče pri Sv. Krištofu (ostanek je današnje Navje) za Beži- gradom je že v drugi polovici 19. stoletja postalo pretesno. Grobove so prekopavali na sedem let. V začetku 20. stoletja je postalo vprašanje osrednjega ljubljanskega pokopališča ponovno aktualno. Zgodilo se je celo to, da je pokopališki upravnik, kanonik in stolni župnik prosil, če lahko pokopa- vajo bolnišnične mrliče v skupni grob. Razmere na pokopa- lišču so bile že povsem nevzdržne. Po številnih pogajanjih z občino Jezica se je pokopališče preselilo k Sv. Križu v letu 1906. Plečnikove Žale pa so nastajale v letih 1938-1940 (Župana Ivana Hribarja poročilo o zadevi pokopališča pri Sv. Krištofu, Ljubljana 25. 10. 1901). Marjan Drnovšek: Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta do mestnega razvoja 1850-1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi. Zgodovina Ljubljane, prispevki za monografijo. Ljubljana 1984, str. 223. — 4. Dunajska cesta (Wienerstras- se) v letih 1876-1932, Tyrseva cesta v letih 1932-1941, Blei- weisova cesta v letih 1941-1943, Dunajska cesta v letih 1943- -1948, Ciril-Metodova cesta v letih 1943-1948 )del od želez- niške postaje do mestne meje pri Jezici), Tyrseva cesta v le- tih 1948-1954, Selenburgova cesta (od Cankarjeve ceste do Trga osvoboditve) v letih 1876-1952, Kardeljeva cesta v letih 1952-1954, Titova cesta 1952, 1954, 1958, 1970 in dalje. (V. Valenčič, R. Traven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 118). — 5. Kuks, delež pri dobičku rudniškega podjetja z več lastniki, (iz češčine, po kraju Kuks). (Stanko Bunc: Slo- var tujk, Maribor 1987, str. 250). — 6. 1 oral = 0,575 ha. (Roman Sandgruber: Osterreichische Agrarstatistik 1750- 1918, München 1978, str. 23.). — 7. Sv. Petra cesta 1876- 1952, od 1952 dalje Trubarjeva cesta. (V. Valenčič, R. Tra- ven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 122). — 8. Ko- manditna družba je trgovska družba z dvojnim jamstvom. En del članov — komplementarij — daje poroštvo z vsem svojim premoženjem, drugi del — komanditarij — pa le s svojim deležem. (France Vrbinc: Slovar tujk, Ljubljana, 1974, str. 357). — 9. Erjavčeva cesta, že od 1892 dalje. (V. Valenčič, R. Traven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 50). — 10. Šmartinska cesta, od 1876, 1939 in od 1974 dalje. Ime je dobila po naselju Šmartno. Prejšnje ime: Kette- Murnova cesta (od Njegoševe ceste do železniške proge) v letih 1923-1928. (isto, str. 115). — 11. Hranilniška cesta, od leta 1982 dalje. Za Bežigradom, ime ima po Kranjski hranil- nici, ki je z denarjem pomagala Društvu za gradnjo delav- skih stanovanj pri gradnji prvih hiš v tej ulici. (Isti, str. 58). — 12. Odlikovanje železna krona (Orden der Eisernen Kro- ne) je francosko-italijanskega porekla. Osnoval ga je Napo- leon Bonaparte kot spomin na kronanje za italijanskega kralja 20. maja 1805 v Milanu. Po Napoleonovem propadu in aneksiji Lombardije s strani habsburške monarhije, je red obnovil avstrijski cesar Franc 1. 1. 1. 1816. To je bilo av- strijsko odlikovanje za izjemne vojaške ali pa civilne zaslu- ge. Kdor je bil odlikovan s tem redom je imel tudi častni naslov »vitez«. Odlikovanje je imelo tri stopnje. V letu 1860 so uvedli še t. imenovano »vojno dekoracijo« to so lovorov venec, lovorovi listi ali pa meči. (Boris Pister: Odlikovanja. Zagreb 1984, str. 15-17). — 13. Cesta Franca Jožefa od lela 1876 do 1919, nato Aleksandrova cesta v lelih I9I9-I941, Ulica 3. maja v letih 1941-1946, Cankarjeva cesta od 1946 dalje. (V. Valenčič, R. Traven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 39). — 14. Gradišče. Staro ime kraja, kjer so sle- dovi rimske Emone. Prvikrat je omenjeno v virih iz leta 1277. Stalno se rabi za to področje vsaj od 1876 dalje. (Isti, str. 55). — 15. Igriška ulica (Balhausstrasse) od leta 1876 dalje. Ljudsko poimenovanje po deželnem igrišču (Ball- haus), ki je stalo na začetku te ulice. (Isti, str. 59). — 16. Glej opombo št. I. — 17. Spada med medalje za vojne za- sluge (Militärverdienstmedaille). Utemeljil jo je Franc Jožef 12. 3. 1890 kot priznanje vojaškim osebam, ki so se posebno izkazale tako v vojni kot v miru. Z dekretom 1. 4. I9I6 je bilo predpisano, da je lahko ista oseba večkrat odlikovana s to medaljo (do štirikrat). Od 13. 12. 1916 so za zasluge na fronti podeljevali to medaljo še dopolnjeno s prekrižanimi meči. Obstojala je bronasta medalja Signum Laudis z lovo- rovim ali hrastovim vencem in podobo Franca Jožefa, pa bronasta medalja Signum Laudis z likom Karla 1. (Boris Pi- ster: Odlikovanja. Zagreb 1984), str. 38-39). — 18. Odlikovanje Sv. Save je osnoval 23. 1. 1883 kralj Milan I Obrenovič v čast srbskemu arhiepiskopu (roj. okrog 1174, umrl 1235) najmlajšemu sinu župana Štefana Nemanje. To odlikovanje je bilo namenjeno kot nagrada »za prosveto, književnost, cerkev in umetnost«. Po razporeditvi odliko- vanj je bilo to na tretjem mestu, delilo se je na pet stopenj, V začetku so odlikovanje podeljevali le zares zaslužnim po- sameznikom s kulturnega in znanstvenega področja ter cerkvenim poglavarjem. Ob koncu 19. stoletja so ga pode- ljevali tudi vojaškim osebam, diplomatom in članom Rdeče- ga križa. V stari Jugoslaviji pa je podeljevanje postalo ma- sovno. Tako je to odlikovanje zdrsnilo na sedmo mesto. (Isti, str. 138-144). — 19. V letu 1894 je na skalnem prelomu ob predoru nastala hiša Želeče 45 (Cesta svobode 22). Last- niki so se menjavali. Eden izmed lastnikov je bil tudi Carl Luckmann, nato od 1906 dalje njegova vdova Melanija in od 1919 sin Herbert, Leta 1921 je vilo kupil Avgust Praprot- nik, (Božo Benedik: Počitniške vile so bile ponos blejskega letovišča. Kronika 32, 1984, str. 204). — 20. Odlikovanje Franca Jožefa (Franz Joseph-Orden) je osnoval Franc Jožef 2. decembra 1849, ob obletnici vladanja. Odlikovanje so podeljevali za izjemne vojaške in civilne dosežke, posebno še diplomatom. Dobil ga je lahko vsak ne glede na nacional- nost, vero, družbeni položaj, lahko je bil tudi tujec. Odliko- vanje je imelo pet stopenj. (Boris Pister: Odlikovanja. Za- greb 1984, str. 21-24). — 21. Vojni križ za zasluge (Militär- verdienstkreuz) je utemeljil 22. 10. 1849 cesar Franc Jožef. Odlikovanje so dobili lahko le oficirji za izjemne zasluge v vojni za velika prizadevanja v miru. Postopoma so uvedli še dekoracijo z lovorovim vencem. Dekoracija se je delila na mirnodobsko in na vojno. Vojni križ za zasluge je bil lahko podeljen tudi z vojno dekoracijo in meči (Isti, str. 18-21). — 22. Glej opombe št. 17, 20 in 21.— 23. Vila Ilsenheim je bila prej vila Muhr. Zgradil jo je graščak Adolf Muhr v letu 1892 za svoje osebje. V letu 1908 jo je prodal dr. Heinrichu in Mariji Luckmann. Ta jo je obdržala za svoje letovanje vse do časa po drugi svetovni vojni, ko je vila prešla v druž- beno last. Vrstili so se razni upravljalci, dokler je ni Izvršni svet SRS prenesel na Zavod za varstvo divjadi na Bledu. Tu je sedaj sedež Triglavskega narodnega parka (V Gradu št. 82, danes Kidričeva cesta št. 2). Svojo zunanjo podobo je vi- la spremenila, saj jo je v letu 1940 zajel ogenj in so jo obno- vili v sedanji podobi. (Božo Benedik: Počitniške vile so bile ponos blejskega letovišča. Kronika 32. 1984, str. 199). — KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 301 24. Karlovška cesta, po mestu Karlovcu, ker vodi v to smer. Ime so uporabljali že dolgo pred uradnim imenovanjem. (V. Valenčič, R. Traven: Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, str. 63). — 25. Grad Jama (Grubenbrunn). Lastniki so bili Kan- ci in Luckmanni, nato je bila v teh prostorih Krekova go- spodinjska šola, po drugi svetovni vojni pa bolnišnica TNZ (Mirko Kambič: Šiška nekoč in danes. Kronika 24, 1976, str. 52). — 26. Josefsthal, nemški naziv za svet, kjer je stala papirnica Vevče. Baje izhaja iz rojstnega imena Trpinčeve žene Josephine. (Jože Sorn: Razvoj papirnice Vevče. Ljub- ljana 1956, str. 24). — 27. Leykam-Josefsthal delniška družba za papirno in tiskarsko industrijo v Gradcu. Njen prvotni sedež je bil v Gradcu, nato pa se je preselil na Du- naj. V letu 1869 je družba ponudila odkup objektov okoli Ljubljane. Terpinčeva družba je pristala in 19, septembra 1870 je bila le-ta likvidirana. I, decembra 1870 je bila že ustanovljena d.d, Leykam-Josefsthal, Leta 1887 je ta druž- ba kupila še tovarno za papir in celulozo v Podgori pri Gori- ci. Za družbo je stala Štajerska eskomptna banka. Družba Leykam-Josefsthal je omogočila tudi razvoj in razmah pod- jetja Vevče-Goričane-Medvode, podjetja, ki ga je idejno zasnoval Terpinc, ki pa je preraslo v velepodjetje. Ob na- stanku kraljevine Jugoslavije je bil 6. junija 1919 odrejen državni nadzor nad slovenskimi obrati družbe Leykam- Josefsthal, ukinjen je bil šele 20. 5. 1920. (Isti, str. 44-51). NEKAJ DOKUMENTOV OB STOLETNICI USTANOVITVE ZVEZE SLOVENSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV TATJANA HOJAN Ustanovno zborovanje Zveze slovenskih učiteljskih društev je bilo 22. in 23. aprila leta 1889 v Ljubljani. Posamezna učiteljska društva so se pri nas ustanav- ljala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a bila so brez medsebojne povezave. Leta 1872 je bilo usta- novljeno Slovensko učiteljsko društvo, ki je združe- valo posamezne učitelje iz vseh slovenskih pokrajin, ne pa tudi društev. Ustanovitev zveze je prevzelo celjsko učiteljsko društvo in za to zadolžilo tri člane: Antona Brezovnika iz Vojnika, Armina Gradišnika iz Hrastnika in Frana Kocbeka iz Žalca. V pedagoški re- viji Popotnik, ki je izhajala v Mariboru, so od leta 1887 dalje v rubriki »Vzadevi Zveze učiteljskih dru- štev« poročali, kako delo poteka. Fran Kocbek je ob 25-letnici ustanovitve pisal o pripravah na zvezo ta- kole: »... nekateri vladni organi so prav pisano gle- dali na združenje slovenskega učiteljstva, in tudi mi- dva s tovarišem Gradišnikom sva kot podučitelja bila marsikomu trn v peti ter sva takorekoč riskirala svoj avanzma. Snujočo se 'Zavezo' se je smatralo za panslavistično društvo že zaradi tega, ker se je razte- zala na vse slovenske pokrajine. Nekoč je celo načel- nik krajnega šolskega sveta v Hrastniku, kije bil Ne- mec, zahteval pojasnila od tovariša Gradišnika v tej zadevi.«'' O organizaciji zveze sta si zlasti Kocbek in Gradiš- nik dopisovala z nekaterimi posameznimi učitelji in učiteljskimi društvi. Na tak dopis je pisal 13. 1. 1888 vadniški učitelj Ivan Mercina iz Gorice: » V čast si štejem, da se obračate name v zadevi, ki mi uže dolgo časa teži na srcu. Zveza vseh slov. učite- ljev mi je bila uže davno jedi na pomoč, ki more od- preti slov. učiteljstva pravo pot lepše prihodnosti ter vzbuditi posebno nas primorske učitelje iz sedanjega -, Žalostnega spanja. Žal, da ne odgovarjajo tej navdu- šenosti moji za stvar tudi primerne moči, koje bi jej rad posvetil. Koder imam na Primorskem znanca med učitelji, obstoje uže povsod učit. društva — ta- košna, kakoršna so, le učitelji v tržaškej okolici so še brez društva. Pa tukaj bi tudi bilo vsako prizadevanje zastonj, kajti okoliški učitelji so preveč terorizirani od lahovskega magistrata v Trstu. Slov. učiteljsko društvo bi pripravilo vse ob službo. Oni smejo biti stov. učitelji le na skrivaj. ..«^ Josip Mešiček, učitelj iz Globokega pa je 10. 4. 1889 pisal: »Pri zadnjem zborovanju na Vidmu smo se tudi razgovarjali o pravilih Zaveze. Določba v njih, da mora imeti Zaveza svoj sedež v LJubljani, se nam ni dopadla. Bi li učitelji celjskega ali mariborskega okraja, ali oni v Krškem ne bili ravno tako, če ne bolj sposobni voditi to Korporacijo, kakor ljubljanski? Sploh prevlada mnenje, da kar se v LJubljani vzbudi, tudi v LJubljani zaspi. Kako mislite o glasilu Zaveze? Štajerski delegati se bodo zavestno za Popotnika po- tegnili.«^ Leta 1889 je poteklo dvajset let od novega osnov- nošolskega avstrijskega zakona, ki je določal, da šolstvo prevzame država. V tem času so učitelji tudi mnogo razpravljah o predlogu princa Lichtensteina, ki je 25. 1. 1888 v dunajskem parlamentu predlagal načrt zakona o verski šoh. Da so bila med slovenski- mi učitelji mnenja o tem različna, priča tudi dopis v Novicah 7. 3. 1888: »Laibacher Schulzeitung, o kate- ri se sedaj skoraj deset let ni culo nikjer, se Je sedaj zopet oglasila z vabilom do naših učiteljev, naj se vzdignejo zoper šolski predlog Lichtensteinov. — Mi izrekli smo svoje mnenje o tem predlogu Jasno in brez , 302 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 ovinkov: načelo predloga je goiovo pravo in katoliš- ko slovensko ljudstvo mu gotovo ne bode nasproto- valo. Vendar je prav tako gotovo, da je predlog glede nas Slovencev pomanjkljiv. Ako hoče šola naša v res- nici ostati verska, mora biti tudi narodna.. Zborovanje zveze v Ljubljani je organiziralo Slo- vensko učiteljsko društvo in v ponedeljek, 22. aprila sprejemalo učitelje na železniški postaji in jih z vozo- vi, ki so jih posodili v ta namen nekateri meščani, pre- peljali v najete prostore društva. Ob 18. uri se je pri- čelo zborovanje v mestni dvorani. Spremenjen je bil prvotni dnevni red. Goste je pozdravil predsednik Slovenskega učiteljskega društva Andrej Žumer. Predsedništvo je prevzel Armin Gradišnik, tajništvo Kocbek, ki je prebral imena delegatov in članov dru- štva. Zveza je imela 711 članov, od tega na Kranj- skem 348, na Štajerskem 233 in na Primorskem 140. Za primerjavo je povedal, da je vseh učiteljev 1420, in sicer na Kranjskem 486, na slovenskem Štajerskem 543, na Primorskem 141 in na slovenskem Koroškem 150. Predsedujoči Gradišnik je nato opisal razvoj ustanovitve zveze. Izvoljen je bil naslednji odbor: predsednik Feliks Stegnar, podpredsednik Anton Ra- zinger in Fran Praprotnik, tajnika Majer in Furlan, blagajnik Fran Kokalj, odborniki za Štajersko so bih: Kavkler, Gradišnik, Kocbek; za Primorsko Kante, Bogateč, Krašovec, za Kranjsko pa Ribnikar in Ro- mih. Zatem so se dogovarjali o glasilu zveze, za kate- rega je bil zadolžen Popotnik. Nekateri so predlagali, da bi se reviji Učiteljski tovariš iz Ljubljane in Po- potnik združih, ah pa, da bi Učiteljski tovariš prene- Seznam delegatov ptujskega učiteljskega druStva za občni zbor Zveze hal izhajati. Končno je obveljalo, da ostaneta obe reviji, vendar pa je vse to vzbudilo pri ljubljanskih učiteljih nevoljo. Po 50 letih je srečanje učiteljev v Ljubljani takole opisal Lovro Perko: »Zvečer je bil pozdravni večer v čitalniških restavracijskih prostorih nasproti Kazini. Med sviranjem godbe in pevskimi to- čkami je bilo izrečenih tudi nekaj pozdravnih napit- nic na zbrano učiteljstvo. Kot govornik je nastopil z nad vse temperamentnim govorom tedaj še aktivni učitelj, zdaj že tudi pokojni Andrej Gabršček z Goriš- kega. In nastalo je tiho šušljanje med navzočimi: ta bo imel jutri na glavnem občnem zboru odločen go- vor proti Lichtensteinovem predlogu za konfesional- no šolo, iznešenem v dunajskem parlamentu. Ta predlog je zbudil med tedanjimi svobodomiselnimi poslanci in publiko veliko ogorčenje in odpor. Od- klanjalo ga je tudi tedanje, svojega učiteljskega po- klica se zavedajoče učiteljstvo. No, in napočil je dan glavne skupščine, 23. april. Ob 10. uri se je napolnila čitalniška dvorana starejšega, povečini pa mlajšega tedanjega učiteljstva iz vseh krajev naše slovenske do- movine. Izjema je bila le tužni Korotan. Že pri otvo- ritvi se je opazilo, da obhaja nekatere na boljših me- stih ali po teh hrepeneči h strah, da bi jim to ne bilo v škodo. Zato se niso udeležili občnega zbora. Tako ni bil navzoč prvi predsednik Stegnar in občni zbor je otvorilpodpredsednik Razinger Anton s prav pohlev- nim otvoritvenim pozdravnim govorom. Navzoč je bil kot policijski ali vladni zastopnik mag. svetnik Za- mida.«^ , Gosta na zborovanju sta bila ljubljanski župan Pe- ter Grasselli in član deželnega šolskega sveta dr. Josip Vošnjak. Oba sta navzoče pozdravila s kratkima na- govoroma. Sledilo je predavanje profesorja Luka Lavtarja O reformi računstva, ki je bilo lepo sprejeto. V prvotnem dnevnem redu ni bilo predavanja goriš- kega učitelja Andreja Gabrščka, ki je sledilo. Preda- val je o reformi osnovne šole. Govoril je o šolskem zakonu, ki je bil tedaj v veljavi in so se mu obetala dopolnila in spremembe. Kadar je hotel kritizirati šolski zakon, ga je na zahtevo vladnega zastopnika prekinil predsedujoči. To je med učitelji vzbudilo ogorčenje. Nekateri so dejali, da v časopisih o tem lahko pišejo, pri zboru pa ne smejo o tem govoriti. Nekateri učitelji pa so zahtevali, naj govori poročeva- lec vsaj o pravnih razmerah učiteljev ali pa naj vsaj prebere svoje predloge. Vse te opombe niso bile spre- jete. Govornik je svetoval naslednjo resolucijo: »Slo- vensko učiteljstvo nasprotuje znanemu Lichtenstei- novemu šolskemu predlogu z dne 25. januarja 1888, soglaša z njim le v dveh točkah: 1.) Šolska mladina bodi vedno razdeljena po verskih skupinah, 2.) Uči- telj mora biti iste vere z mladino.« Predlagal je tudi, da mora učitelj zaslužiti tohko, da stanu primerno preživlja sebe in družino, minimum, ki je za to dolo- čen, pa naj bi bil vsaj 500 gld. Ta predlog je bil spre- jet, le odbor zveze se bo o tem posvetoval z deželnimi odbori, ki najbolj poznajo gmotne razmere. Posvetu- je naj se tudi z ostahmi slovanskimi učiteljskimi dru- štvi. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 303! Gabršček je nato predlagal, naj se učiteljem od- merja pokojnina po službenih letih in naj bo službena doba za popolno pokojnino 35 let. Sprejeto je bilo, da službena doba za popolno pokojnino traja 30 let, nevštevši leta pred strokovnim izpitom. Odložen pa je bil njegov predlog, da se za vdove in otroke določi vi- šina pokojnine v skladu z leti učiteljevega službova- nja. Za napredovanje učitelja v višji plačilni razred naj bodo odločilna le službena leta. Za oddajanje no- vih služb je predlagal norme: »1. Službena leta, 2. Pri enakomernem službovanju dveh prosilcev določa a) službovanje na isti šoli v višji kvalifikaciji, b) kvali- fikacija usposobljenega. 3. Pri manjšem razločku službenega časa odločuje kvalifikacija usposoblja- nja.«^ Predlog je bil sprejet, le pomikanje v višje plačilne razrede naj se vrši potom avancementa. Poročevalec Andrej Gabršček je v Popotniku 10. junija 1889 napisal sestavek Učiteljstva slovenskega težnje o preosnovi osnovnošolskih zakonov. Tu je pi- sal o svojih predlogih in dodal glede učiteljskega zbo- rovanja v Ljubljani naslednje: »Te moje nasvete je občni zbor vsprejel, da-si sem raje sam se odrekel na- daljni besedi, kakor da sem govoril o naših težnjah o preosnovi 'našega področja' le toliko, kolikor so nam dopuščale žalostne okolnosti, ker bi pač prav slabo vtemeljeval z veliko preozkega 'dovoljenega' stališča. Da učitelji nismo smeli izreči svojega mnenja po last- ni izkušnji, ko se nam spreminja področje ter sklepa zakon, na katerega bi morali proti svojemu najboljše- mu prepričanju prisegati, — to je žalostno znamenje za Slovenije ne kaj veselo središče. Upajmo, da nam prisije sotnce boljše sreče in da bomo smeli povedati vsaj toliko, kolikor najpriprostejši rokodelci!... Na- dalje naj opozorim, da sem še pred čitanjem svojih nasvetov izjavil, da izročam svoje zasebne nasvete in želje občemu zboru v prijateljsko posvetovanje ter naj odbor potem sam določi, kam se je treba obrniti, ali na državne zbornice ali na posainične pokrajinske. Zato so me vedno jako neljubo zadevale opazke in ugovori nekega gospoda tovariša,' ki je vedno ugo- varjal: to spada v deželne zbore... Res daje imel go- spod tovariš pri obstoječih razmerah nekoliko prav, toda večinoma ne, ker marsikaj spada celo danes v področje državnega zbora... Jaz sem sploh prepuščal pot naših peticij zaveznemu odboru. — Tudi so me kaj neprijetno zadevali glasovi: 'saj mi vse to že ima- mo' ter, da sem moral večkrat prositi: 'Dobro — pa pomagajte s svojim glasom tistim, ki še nimajo!'«^ Predsednik Feliks Stegnar na občnem zboru ni bil navzoč. Pred koncem zborovanja je poslal Kocbeku vizitko z naslednjo vsebino: »Ravnokar je bil moj zdravnik pri meni in silil sem vanj, da mi o mojih zdravstvenih razmerah oziroma bolezni jasno pove svoje mnenje. Rekel mi je, da potrebujem popoten mir in se mi je ogibati vsega izrednega dela, ako ho- čem ozdraviti, zato ne morem sprejeti nikakoršne iz- volitve. Živili!«^ Kocbek ob 25-letnici ustanovitve zveze piše o tem: »Ko se je drugi dan izvedelo, da F. Stegnar ne pre- vzame častnega mesta, je šla posebna deputacija k njemu in ga naprosila, da je prevzel predsedništvo, ali pozneje seje izvedelo, da mu je neki zdravnik (menda ljubljanski učitelj Matej Močnik) to odsvetoval. Na to je nastalo veliko razburjenje; nekateri delegati so skočili na mize.« Vendar je Kocbek poročilo o zboro- vanju spravljivo zaključil: »Vendar je bil potek vsega zborovanja vobče zadovoljiv.«'"' Predsedništvo je do naslednje skupščine prevzel Anton Razinger. Kocbek nato še piše: »Kaj se je pozneje v Ljubljani skuhalo med člani direktorija, ne vem, samo to vem, da od- stopil je prvi podpredsednik A. Razinger, potem prvi tajnik Josip Maier in blagajnik tovariš Fr. Kokalj, ter je ostanke Zaveze po enoletnem delovanju prinesel drugu tajnik tovariš Jakob Furlan na drugo skupšči- no Zaveze v Celju.« s OPOMBE 1. Fran Kocbek, Nekaj spominov na ustanovitev Zaveze. Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih jugoslovanskih uči- teljskih društev. V Ljubljani, 1913, str. 17. — 2. Slovenski šolski muzej. Arhiv Zaveze učiteljskih društev fascikel 5/1, številka 2. — 3. Isto kot 2, številka 9. — 4. Kmetijske in ro- kodelske Novice 7. 3., št. 10, str. 79. Ljubljana, 1888. — 5. Lovro Perko: Nekaj spominov na prvi občni zbor Zaveze slovenskih učiteljskih društev; Učiteljski tovariš, 6. julij, številka 1, 2, 3, str. 3-4. Ljubljana, 1939. — 6. Andrej Ga- bršček, Učiteljstva slovenskega težnje o preosnovi osnovno- šolskega zakona; Popotnik, 10. junij, št. 11, str. 171-172. Maribor, 1889. — 7. Ljubljanski učitelj Andrej Žumer. — 8. Isto kot 6., str. 172-173. — 9. Isto kot 2., številka 10. — 10. Isto kot 1., str. 8. 304 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 BELOKRANJCI - VOJAKI V I. SVETOVNI VOJNI Gradivo za poznavanje udeležbe moških iz Dragatuša in okolice kot vojakov v I. svetovni vojni MARINKA DRAŽUMERIČ Letos mineva sedemdeset let, kar se je končala I. svetovna vojna, ki je zapustila globoke sledove tako v življenju vojakov kot tudi v življenju civilnega prebi- valstva v zaledju. O bitkah, uspehih in porazih armad posameznih držav je poročala »uradna« zgodovina, v Kroniki župnije Dragatuš pa je ohranjenih nekaj pre- pisanih pisem, ki so jih vojaki pisali domačim.' V njih so nanizana občutja in doživetja s fronte, iz bol- nišnic in vojnega ujetništva. Podatke iz kronike lahko razdelimo na tri osnovne sklope: na vzhodno bojišče, na bojišče v Bosni in Srbiji ter na italijansko bojišče. Kmalu po atentatu v Sarajevu, v katerem sta bila ubita avstrijski prestolonaslednik Ferdinand in njego- va žena, je Avstrija napovedala Srbiji vojno, ki je do- bila svetovne razsežnosti. V Dragatušu so izvedeli za začetek vojne v nedeljo, 26. julija, ko »sta se pripeljala iz Črnomlja v Draga- tuš zjutraj ravno med rano mašo — okrog 1/2 7 ure — orožnik in ž njim bivši črnomaljski župan in gostil- ničar Josip Matija Skubic iz Črnomlja št. 133. Takoj je prihitel Skubic v zakristijo in ob koncu maše kar si- lil pred altar z namenom, da bi župniku hitro povedal to pretresljivo novico, ki jo naj bi župnik takoj naz- nanil ljudem. Ljudje, ki niso Skubica poznali in niso vedeli za nevarnost vojske, so mislili, da je prišel kak hudoben ali neumen človek, ki misli župnika napasti. Ker se župnik pred altarjem ni zmenil zanj, je Skubic takoj po maši v zakristiji v naglici povedal, po kaj je prišel. Župnik je takoj stekel na prižnico in ljudem, ki so že odhajali iz cerkve — glasno povedal, da se je za- čela vojska in da naj v teku 24 ur vsi rezervisti do 36 leta — pridejo v Črnomelj da odrinejo v vojsko. Ljudje so se seveda zelo prestrašili in kmalu je bilo zunaj cerkve dosti vpitja in — joka. Še tisti dan — okrog 4 ure popoldne se je odpeljalo na 3 velikih vo- zeh nad 30 vojakov — rezervistov na kolodvor v Čr- nomelj in od tu v Ljubljano — odkoder so jih vojaške oblasti odločile, vsakega na svoje mesto.«^ Vzhodno bojišče Razmere na bojiščitt Že oktobra 1914 so začela prihajati prva pisma, ki so opisovala težke razmere na fronti v Galiciji in poljsko-ruskih ravninah. Janez Kunič iz Crešnjevca št. 6 je pisal ženi, da »celo moje življenje nisem toliko pretrpel kot sem te 3 mesece, pa iše se nič ne zna, do kada bo tako. Pod fraj nebom biti dan in noč, lačn in žejn na dežju in zimi, pošlji in uno črno zimsko srajco in ene rokavice, ako to dobim boš mi potle iše kaj.«^ O razmerah na vzhodni fronti, prodiranju in umi- kanju je domačim sporočal tudi Franc Fortun iz Obrha št. 6 v pismu, ki ga je v začetku januarja 1915 pisal ženi. Ker pismo ni bilo cenzurirano, tako kot ostala vojaška pisma, zvemo iz njega nekaj več o življenju vojaka v prvih mesecih vojne. »... Ko sem stopil iz cuga na štacijonu pri Krakovu še par kilometrov po- prej, bila je vročina, ko smo začeli marširati proti sovražniku čez krakovje in še zmirom dalje čez Ru- sko-poljsko, prah se je vil izpod nas, kakor da bi bila megla, prešvicali smo, ko da bi po vodi hodili. Prišli smo čez Rusko-poljsko do stošestdest kilometrov, dan na dan veliko prehodili, ko nismo mogli več na- prej pred sovražnikom smo pa tudi zmirom v nemiru bili, so nas zmirom preganjali sem pa tam. Kruha nam je primankovalo, pa še prvo rajžo se je pri kme- tih včasih kaj dobilo, da se je še živelo, potem so nas Rusi nagnali v Galicijo se je tudi še kaj kruha dobilo. Ko smo pa spet drugič v Ruskem bili nam ni nihče več nič dal za nobeno plačo. Vsako dete je znalo reč, ni- ma nič, vse je vojna pobrala, nima kruha, nima mle- ka nima sira, ko je tudi bilo res. Stari živež se jim je že lahko ishajal, novi pridelek so pa vojaki vse pogazili v zemljo, kaj je ostalo, še tega niso mogli pospravit. Živino so jim pobrali k temu so pa pomato plačali, velikokrat pa še nič. Tudi veliko hiš je pogorelo, na- mestah pa tudi cele vasi, to je tako, da se je za premis- lit, kako se bo par let živelo, ki ostane živ. Tako se godi tudi po drugih krajih kot vojaki prihajajo, do- bro bo čuvat ves živež in živino kojit, kot imajo ljudje zdaj mir, ker pride čas, da so bo jako drago prodalo vse, kaj bo človek imel. Ljubo moje srce, dam ti znat, da sem trikrat hodil po ruskem-poljskem in trikrat po avstrijsko-poljskem po Galiciji, to je trpelo štiri mesce ko nisem znal kam kateri dan pridem, ali katero uro grem spet naprej. Spalo se ni še po cigansko. Zgodaj v jeseni so bili mrzli dežji, bilo je blato, da so nam konji po grabnih ostajati pa crkovali, ko smo jih preganjali več ko so mogli vleč, tudi burja je pihala večinoma tako, da ni bilo za zmagat, spavali smo po celinah, po vozeh na- vadno pa zmiraj obuti in opravljeni, tako se godi od začetka pa tudi še zdaj. Samo jaz zdaj že en mesec imam hvala Bogu dobro, stojim zdaj v Krakov le v eni festungi in vsi ti drugi, ki smo bili poprej pri infanteri-municijoni. Zdaj je tista kolona raztrgana ki sem jast bil pri nji zdaj smo eni od tiste kolone pri kanonkoloni eni pa pri bateriji pri kanonih.. Spomladi 1915 je pisal župniku iz bojnega položaja pri Kolomeji Janez Kunič iz Lahinje št. 7. Iz njegove- ga pisma veje rahla ironija, slutimo pa tudi napoved o vojni z Italijo. Kunič piše, da »vreme imamo res slabo ker zdaj že en teden zmeraj dežuje, to je najslabše za nas če dugo dežuje, res je bilo suho dva mesca ni bilo dežja, tako da ubogi kmetje niso mogli oral in sploh nič po polju delat, pa saj tudi zdaj ne bodo mogli veli- ko, zakaj ni kdo, le tam pa tam vidi se kakšen sivi starček in okrog njega trupa otrok katerih hvala Bo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 305 i gu ne inanka niker, nadalje Vam naznanim da nam se ne godi tako slabo kakor vi mislite, lačni hvala Bogu nismo raztrgani tudi ne, a kroglam smo se tudi priva- dili, upanje imamo še zmiraj, da bomo prišli še v našo milo domovino, za katero se hrabro bojujemo. Na- dalje Vam naznanim, da smo imeli 30. maja sveto mašo toda ne v cerkvi ampak na polju, pri kateri so naši brati zapeli lepo Marijino pesem in naš častiti go- spod feldkurat nam je obljubil, da pride maševat zo- pet prihodnjo nedeljo. Hvala Bogu za vse je dobro, samo ko bi se mogli večkrat k spovedi iti ali to je ne- mogoče, ker smo danes tu jutri tam, in nadalje Vam naznanim da smo dva iz naše fare skupaj jast in Ilenič iz Kvasice, hvala Bogu malo nam je k račji cajt, da se zmeniva in eden drugega poprašava, kaj tebi pišejo iz doma kako je doma, slišali smo tudi nekaj o polen- ti no pa saj tudi Vi veste o tem. Naznanim Vam pa tu- di, da nisem dolgo časa pisma dobil zakaj ni pošta šla, ker smo se prestavili na drugo stran, tri dni smo se s cugom vozili.. Poleti istega leta je iz Galicije pisal tudi Jožef Šte- fanec iz Podloga št. . »... Dam vam znat, da te v Galiciji je lepa strn, in krompir in koruza, dam vam znat, daje on teden toča tako padala, da nas je htela stuč, a mi smo se stiskali v grabi a voda je do kolena nam tekla, a šale, kijih imamo za menato smo jih na glavi držali. Vse natanko mi odpišite so li vuje naš šli ali so iše doma in kako kaj Lovre je kaj odzravel ali ne in jeli Peter vujcov doma in Mate Kobetičev so li doma ali so prošli dam vam znat, da je ovde starejšh kot so ujec naš, dam vam znat, da sem sam od nas, vsi pajdaši so mi zginili. Vidoš je zajet, a za tančkega nič ne vem kje je. Volf Knežinski je ranjen s tremi ku- glamipa mi odpišite ste H pokosili travo in steli poželi ali je iše zeleno. Zdaj vas lepo pozdravim vse skup in vas lepo prosim odpišite mi vale, saj morbit bomo šli = X t XI : : X = 5 *8 (na Italijansko!) zdaj smo v eni vasi.. V Galiciji so se nekateri Belokranjci izkazali v boju in bili za svojo hrabrost celo odlikovani. Iz Dragatuša je bil odlikovan »s srebrno svetinjo 2. vrste lovec Pe- ter Adam, ki služi pri 7. polj. lov. bataljonu.«'' Odh- kovanje je prislužil »oktobra 1914 v bitki pri Novem mestu (Novemiesto južno od Przemysia) v Galiciji, ko nam je bilo vsled ruske premoči zapovedano umi- kanje. Na vprašanje poveljnika (imena ni vedel pove- datj kateri hočejo prostovoljno v Jarke, da bi s stre- ljanjem zadrževali sovražnika, ki Je naše zasledoval, se Jih Je oglasilo več (12) med njimi tudi Jaz. Šli smo v strelske Jarke in od tam s streljanjem z navadnimi in strojnimi puškami toliko časa zadrževali sovražnika, da so se drugi lahko umaknili. Izmed vseh nas Je bil samo Jeden ubit, vsi drugi smo se polagoma drug za drugim srečno rešili — in zato smo bili odlikovani.«' j Ranjeni in ubili Ogorčeni boji, slaba opremljenost in neizkušenost vojakov so bili vzrok številnim poškodbam. Prvi ranjenec iz okolice Dragatuša je bil Peter Kump iz Dragatuša št. 16, ki je že 12. septembra 1914 pisal ženi iz C. kr. bolnice v Celovcu, da je »bil na Malo ma- šo ranjen na roko desno, sem imel prestreljeno, zdaj sem pa hvala Bogu dobro prišel k sebi, draga žena dam ti znat, da dinara nimam več veliko, kdaj bom nucal, bom ti že pisal, da mi boš poslala. Draga žena, prosim te, pojdi k gospodu in Jim reci, da ti naj eno prošnjo spišejo, da bi šel Jaz domu za kakšne tri tedne ali pa en mesec in reci župnike, da bi ti rada, da Ja pri- dem dam. Ko dobiš to pismo moraš poj t vale k župni- ke naj spišejo valje prošnjo in Jo pošljite na špitalko- mando Rezerve — špital Nr. 2 Objekt Nr. 2 Klagen- furt. .. Še bi ti imel veliko za pisat, samo nimam zdaj cajta, zakaj bomo imeli vizit, bodo nam previli rane.. Drugi ranjenec, ki je pisal svoji ženi iz Reservespi- tala v Erzsébetvarosu (Elizabethstadt) na Ogrskem — je Janez Matkovič iz Tanče gore. Ranjen je bil 19. ok- tobra. Tako kot Kump tudi Matkovič prosi domače naj mu pošljejo denar, »nimam nič, da bi si kaj kupil. Pošelji mi kaj brzo moreš po telegrafu, dinar bi hitre- je dobil...« Matkovič je znova pisal 30. oktobra. V pismu tolaži domače, da »ni treba žalovat, saj nisem ko posebno hudo ranjen. Je mi boljše... to bi rad znal, dali dobiš kakšno podporo ali ne... dam ti znat, da se mi vidi dolgočasno za domovino, ali ni za po- magat, lahko Je vam ker ste doma.. .«^° V pozni jeseni 1914 je v Gahciji zahteval svoj davek tudi mraz. »16. novembra Je prišel na 14 dnevni do- pust Jožef Vranešičiz Breznika št. 3, kise Je v Galiciji zelo prehladu... Dne 29. novembra Je pa prišel tudi na 14 dnevni dopust Janez Kunič iz Lahine št. 7. Zelo Je prezebel v Galiciji na noge in bil nekaj časa tudi v bolnišnici v Beljaku.«'''' Konec novembra je iz bolnišnice v Hermanstadtu na Sedmograškem pisal Janez Bahor iz Dragovanje vasi št. 10. Ženi in domačim sporoča, da »so mu bol- nišnici odrezali obe nogi — le pete so ostale — vendar upa, da bo še hodil brez palice... Zelo Je ozebel v Ga- liciji na noge, tako, da so mu začeli prsti na nogah gnjiti. On sicer ni dovolil rezati na nogah, pa so mu zdravniki to storili zoper njegovo voljo, ker so pač sprevideli, da Je stvar sicer smrtnonevarna. Tako Je sam povedal svojemu očetu, ki ga Je šel obiskat na- ravnost v Hermanstadt takoj, ko so dobili doma gori omenjeno vojnopoštno dopisnico.«''^ Tudi leta 1915 so številni Belokranjci pisali domač- im iz bolnišnic. Že v začetku januarja je sestri pisal Peter Puhek iz Obrha št. 5, ki je ležal v »k. n. k. Re- servespital in Kiralyhida (Brück a. d. Leithe).«''^ Pu- hek je bil »Jako ranjen u prsa u levo stran me Je kro- gla zadela, da ne morem nikamur iz postelje... Veli- ko trpim, da se Bog usmili. ..«''* Junija je bil ranjen »v levo nogo Jure Horvat iz Tančegore št. 47. Pisal je iz rezervne bolnišnice v Bu- dapesti.«^^ Avgusta je pisal župniku, da »ko ste Vis svojimi dragimi farani slavili praznik sv. Rešnjega Te- lesa častili so pri nas najbolj kugle žvižgale in mene je zadela sovražna kugla v levo nogo pod kolenom ter 306 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 mi jo Čez prebila. No, hvala Bogu zdaj so že rane za- celjene samo v stopalu je ne morem pregibat, zdaj grem v kopeli se zdravit.. Na gališkem bojišču sta bila 1915 ranjena tudi Ja- nez Wolf iz Knežine št. 12 in Jurij Kuzma iz Brdar št. 13. Wolf je bil ranjen v roko in nogo, zdravil pa se je v »v c. in kr. rezervni bolnici v Oberhollabrun pri Dunaju«.^' Kuzma je pisal domačim, da leži »v bol- nišnici v mestu Dornawatra — 'v bukovinski deželi'. Obe nogi da ima v gipsu in ne more niti sedeti niti ležati. Trpi silno velike bolečine.«^^ Vojni ujetniki Bitke v Galiciji in nenehno premikanje fronte so poleg ranjencev prinesle tudi vojne ujetnike, Avstro- Ogrski ruske in Rusiji avstro-Ogrske. Med slednjimi so bili tudi številni Belokranjci. Iz pisem, ki so jih po- šiljali domačim, lahko slutimo, da je bilo ujetništvo včasih celo prostovoljno, saj je predstavljalo rešitev iz bojnih vrst in vzbujalo upanje za večjo možnost pre- živetja vojne morije. Prvi, ki je pisal iz ruskega ujetništva in sicer fe- bruarja 1915 iz Moskve, je bil »črnovojnik Štefan Kump iz Nerajca št. 16. Piše, da je vjet na Ruskem 'in mu nič ne fall'. Jaz sem zdaj na Ruskem in bom prišel zdrav damuh, kedaj bo mir narejen. Jast mislim, da ko Boža vola, da ne bo to več drugo tako trpelo, pa saj jast Itako več ne bom šel v vojsko sem na Ruskem in bom dokler bo mir narejen te ni mi nič slabega hva- la Bogu.«^^ Iz ruskega vojnega ujetništva je pisal tudi »Matevž Veselic iz Belčega vrha št. 22. Pozneje je pisal iz 'Stancija Kaahka' v Srednji Aziji-«^" »Iz vojnega vjetništva se je oglasil tudi Matija Ver- derber iz Obrha št. 11 o katerem se je sicer zvedelo, da je bil ranjen a se ni dolgo nič vedelo, ali je še živ ali ne. Pisal je iz mest Elabuga, gubern. Wiatka v ev- ropski Rusiji.«^'' Iz ujetništva v ruski Aziji je 13. februarja 1915 pisal Janez Držaj iz Dragatuša in obvestil sorodnike, da so ga »30. decembra Rusi vjeli in Kuniča iz Crešnjevca in več drugih tovarišev.«" Prosil je tudi za denar, »da bi mi poslali nekoliko kron, kajti zdaj mi je tako prišlo, da nimam niti 1. vinarja, da bi si tobaka kupil...«" Zgodaj spomladi 1915 se je »iz ruskega vjetni- štva in sicer iz okraja Tomsk oglasil tudi Matija Jer- man iz Kvasice št. 9, ki ni pisal še odkar je odrinil v vojsko.«'* »Dne 19. marca 1915 se je oglasil vjetnik Peter Mat kovic iz Goleka št. 5. kije v ruskem vjetništvu v mestu Skobelov, Turkestan v ruski Aziji. Vojna do- pisnica je bila pisana dne 24 januarija 1915 in je prišla v Dragatuš 19. marca 1915. torej v 54 dneh.«" »Iz mesta 'Canapa' — Samara — je pisal dne 1/4. 1915 Janez Adam iz Malega Nerajca št. 23. Pismo je prišlo iz Rusije v 53 dneh. Tudi od tega fanta ni bilo nikakega glasu, odkar Je dne 2 augusta odrinil v vcy'-. sko.«" »Iz ruskega vjetništva Je pisal Franc Babic iz Creš- njevca št. 8. Pisal ni še nobenkrat odkar Je šel v voj- sko. Zato je bilo doma tim večje veselje, ko Je 13. ju- nija prišla dopisnica iz Ashabad, Turkestan, azijatska Rusija. Piše pa sledeče: Ljubi moji starisi, vzamem si malo časa, da vam dam znat od sebe, vem da ne znate kako seje zmano zgodilo. Ujet sem 20. decembra in zdaj sem prišel na mesto 27. Januarja. 17 dni sem za- veno masiral in 20 dni sem se po cugu vozil, vse bo- žične praznike sem masiral ali ljubi moji znate da mi ni bilo prav, samo to Je dobro, ker smo 3 domači — Kambičev sin iz Černomlja, pa 'baričef (Barič) iz Upe smo zmiraj kot eden, zdaj vas prosim, ko pismo dobi- te pošljite mi 20 kron in dobro si recepis spravite, pa kaj brž morete mi pošljite, zakaj sem skoro gol, zdaj vas še enkrat pozdravljam vse skup jast vaš sin Franc. Dopisnica Je datirana z dne 29. Januarja 1915 — torej je z velikimi zamudami prišla v Dragatuš v 4 me- secih in 14 dnevih.«" Iz ruskega ujetništva sta pisala tudi Anton Matko- vič iz Tanče gore št. 35 in Mihael Mušič iz Tanče gore št. 9. Mušič je pisal »ženi 8. Junija iz mesta 'Novou- sensk' da Je bil '8 maja vjet in zadnjega maja sem pri- šel na mesto. '«" Iz ruskega ujetništva so preko Rdečega križa priha- jala sporočila od vojakov, ki niso pisali domačim, vse odkar so odšli v vojsko. Tako je konec leta 1915 dru- štvo 'Rdečega Križa' v Ljubljani sporočilo županstvu v Butoraju, da je v azijski Rusiji »v Merw. — geb. Transkaspien — vojni vjetnik Karol Butala iz Sipka št. 8. O nJem ni bilo glasa od začetka vojne — skoro 16. mesecev.« Potom 'Rdečega Križa' se Je istotako izvedelo, da Je v Rusiji vjet Peter Brajdič iz Zapudja št. 34. Odkar Je šel iz doma (2 augusta 1914) Je samo enkrat pisal še iz Ljubljane — potem ni bilo glasa od nJega — dokler ni 'Rdeči Križ' poslal gorenje veselo sporočilo, da Brajdič živi v Rusiji kot vojni vjetnik (vjet 2/5. 1915. v Ochansk, Gub. Perin, Eu. Rusija).«'^ Domačim so iz ruskega ujetništva pisali vojaki sa- mi, o nekaterih so prihajale vesti preko Rdečega križa, drugi pa so sporočila pošiljali napisana »več- krat v nemškem Jeziku. Ker Je nemščina zelo slaba, so jim najbrž pisali Rusi v njihovem imenu.«" Maja 1916 je tako pisano dopisnico poslal tudi Matija Me- tež iz Nerajca št. 9, ki se ni oglasil vse od avgusta 1914. »Po preteku 20 mesecev pa pride do nJega voj- na dopisnica, ki Jo Je v njegovem imenu pisal nekdo iz Rusije...« Dopisnica je pisana — kot druge — v nemškem jeziku in sicer: »Russland I. Mai I9I6 Lieber Frau! Ich bin Gottzeidank noch immer gesund Hoffe auch dier. Adres Landwirschafliege Ferein Dongebiet Mil- lerowa Russland. Mit Herzlichsten Gruss und Kuss Mathias Melles Bitte auf Rotte Kreuz zuschreiben.«'''' kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 3071 Proti iconcu vojne je bilo življenje v ruskem ujetni- štvu vedno težje. Tako je Janez Kunič iz Crešnjevca št. 16 pisal aprila 1917, da »mora delat vsakidan v rudniku globoko pod zemljo, delo je nevarno, da nas sam Bog varuj, in življenje dolgočasno in težavno, k maši ne gremo nikdar in sploh tukaj se Božja beseda ne čuje nikdar. V cerkvi sem bil pred dvemi leti, ko smo še bili v Aziji, potem pa nisem bil nikdar več... Dozdaj je na svetu le žalost in trpljenje, tako, da ni čuda, ko bi obupal — pa praznik in nedeljo se tukaj ne ve.. .«'^ A Padli Hude bitke so poleg ranjencev in vojnih ujetnikov zahtevale tudi številne smrtne žrtve. Čeprav je v Gali- ciji padlo sedem mož iz Dragatuša in okolice, je v kroniki ohranjen prepis samo ene vojne dopisnice iz junija 1915, na kateri je neki dr. Demšar sporočil do- mačim tragično smrt Franca Adama iz Vel. Nerajca št. 25. »Javljam Vam tužno vest, daje 12. Junija do- poldne ob 10 padel Vaš sin Franc Adam roj. 96. pri- deljen 1. komp. našega lovskega baona. 1. roj Je mo- ral iti naprej proti močnim ruskim pozicijam pri Smiakovcih severno od Horodenka, kar prileti šrap- nel, čigar Jeklena cev mu zdrobi črepinjo. Bil Je takoj mrtev, pokopali smo ga na griču pred vasjo, postavili mu lesen križ z napisom.. Bojišča v Bosni in Srbiji Razmere na bojiščih Poleg bitk v Galiciji in na ostalih vzhodnih bojiš- čih so belokranjski vojaki sodelovali tudi v bojih na Balkanu. Z 11. oktobrom 1914 je datirano prvo pis- mo, ki ga je pisal domačim iz Bosne Janez Vrtin iz Breznika št. 9. Iz pisma izvemo, da so bile razmere, tako kot v Galiciji, tudi tu težke, slabo vreme in mraz pa sta še dodatno vplivala na slabo počutje v bojnih jarkih... »Slabo Je, da ni za dopovedat, takove šole še nisem imel, kaj sem živ, sneg pada, mrzlo Je tako da se težko bavi..Ko je bil Vrtin konec leta pre- meščen v »A^. n. k. Stabiles Pferdespital Tuzla — kjer je imel na oskrbi bolne konje«, je pisal, da »Jako zdravo ni to delo, pa morebit bolje, kot onda, ko ku- gle brundajo okoli uh.«^^ Iz Srbije je konec 1914 pisal domačim in župniku Ivan Kocjan iz Sel št. 4. Tudi on toži nad mrazom, saj je bil zdrav »zmiraj do 4 decembra, samo na noge smo bili vsi pozebli že poprej toda prve štiri dneve de- cembra smo imeli ljuto borbo.. .«'* Ranjeni in ujeti Eden prvih ranjencev v prvi svetovni vojni, ki je bil doma v okolici Dragatuša, je bil Janez Vrtin, ra- njen oktobra 1914 »v boju s Srbi. 11. oktobra Je pisal domačim iz Bosne, da bom kmalu zdrav samo, bo treba Jet če se kam bolj ne obrne... Pet dan sem bil v ognju sem jo dobil glih v sredo v roko, tako dobro Je, da ni šla čez kost, zraven Je mogla kost ranit zakaj mi palec in kazalec še zdaj spijo, tako bo vre za zmerom, dokler bom živ.«'^ Decembra 1914 je iz vojnega ujetništva iz Niša pi- sal: »potom 'Rdečega križa' od vojne cenzure pregle- dano pismo in dopisnico ob Jednem" Janez Kocjan iz Sel št. 4. Bil Je prvi o katerm seje zvedelo, da Je v voj- nem vjetništvu.«^^ Kocjan Je bil v bitki v začetku de- cembra ranjen na obeh rokah... Toda druga nadloga nas Je zadela, vse ranjence, ker nismo mogli po noči zbežali. Zato so nas Srbi zarubili in odpeljali v svojo bolnico najprej v Čačko, tam smo bili 4 dni in zdaj so nas prepeljali spet v Kruševac, ker se moramo umika- ti novim ranjencem, ki noč in dan prihajajo iz bojiš- ča. Postrežba in gostoljubnost, katero nam izkazuje- jo Srbi Je izvrstna in vse pohvale vredna.«*" Kocjan je bil iz Niša najprej prestavljen v Kruše- vac; maja 1915 je pisal iz Aleksandrovca, »ker nas Je 15 prestavljeno iz Kruševca v Aleksandrovac v držav- ne vinograde delat. In nam Je tukaj dobro, imamo nekaj plače in dobro Jed. Zdrav sem zdaj popol- noma. . .«*^ Kocjan, ki je decembra 1914 upal, da pride »do- mov za Veliko noč če prej nebo mogoče«,*^ je bil ko- nec 1915 prepeljan iz srbskega v italijansko ujetništvo na Sardinijo, konec vojne pa je dočakal v Franciji. Zahodno bojišče Koje Italija maja 1915 stopila v vojno, seje odprla nova fronta v Posočju in na Tirolskem. Nekateri Be- lokranjci so bili z ostalih bojišč prestavljeni na za- hodno fronto, drugi so bili vpoklicani na novo. Razmere na bojišču Eden prvih, ki je že junija 1915 pisal z italijanskega bojišča, je bil Jožef Fink iz Goleka št. 8. Bil je med ti- stimi Belokranjci, vojaki v prvi svetovni vojni, ki so »že veliko prehodili od začetka po Ruskem in po Ga- liciji in zdaj še tukaj po visokih alpah že sedaj en me- sec. Pa nas še zmirom Bog varuje, da smo še zmiraj zdravi kakor smo bili na začetku... Tukaj nam gre malo boljše, kakor nam Je šlo po Galiciji, ker večina bojne črte stojijo zdolaj.. .«•" Avgusta istega leta je pisal sestri Jožef Wolf iz Knežine št. 12, ki je bil potrjen za vojaka 19. marca. V obširnem pismu je razgrnil paleto doživljajev iz življenja na fronti. »Jaz tvoj brat si vzamem malo ča- sa, da ti napišem par besed, v katerih ti želim ljubo zdravje in srečo. Dam ti znat, da pišem na Veliko ma- šo, odločil sem si, da ti napišem kako se kaj imam. Kadar pišem se nekoliko potolažim, vidi se mi kakor bi se mi kamen odvalil od srca, ako glih ni nič bolj in tudi bolj se pisma veselim, kakor Bog ve kaj da saj 308 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 vem, kako je doma, samo žalibog, da ga redko do- bim. Ravno na Veliko mašo sem se zmislil, kako bi bilo lepo doma, ko bi šel k maši in se veselil doma po svojih vrteh in svojem svetam, ovde ne moremo k maši, nismo niti v nedeljo fraj. Ljuba sestra dam ti znat, da se mi grdo vidi, ker sem masne bukvice zgu- bil v kufru, ker sem saj mašo lahko bral in kratek čas si delal — brijače mi je tudi škoda, ker moram zdaj plačat, pa hvala Bogu saj 'očenaš' imam da si včasih saj ob nedeljah izmolim, dam ti znat, da jaz vsako ve- čer molim svojo molitev in roženkranc in ob nedeljah po tri namesto maše od aprila mesca zmiraj samo žalibože, da sem zmiraj med takovimi, ki strašno ku- nčjo, samo stari od 42 do 50 let so tu, malo nas je mladih, ti ki so, so glih takovi kot stari, za vsako be- sedo Boga in Marijo kunejo, in druge besede ne ču- jem kot čez gospode in papeža in cerkev to so prve be- sede, ko vstanejo in zadnje, ko gredo spat, to je križ pred jedjo in po jedi. Ima nas 40, skoro vsi so enaki, da ni razločka nič, da bi bil kateri bolji. Če bo Bog gledal na greh, ne bo konca vojske, dokler bo en člo- vek živ, to je tako, da je samo strašno čut. Pravijo, čuvaj se slabe tovarišije, aH zdaj se ni moč čuvat — pa hvala Bogu da imam trdno voljo, da me ne pregovori in ne premaže nobeden, makar jih pride 9 krat toliko, a jaz se upam, da bom ostal pri svoji trdni misli, naj govori kdo, kaj če, jaz spoznam, da imam pomoč od Marije pomočnice in trdno upam v božjo pomoč. Saj sami dobro znate, kakov sem bil doma, da nisem smel nikamor zavoljo bolezni želodca, zdaj kar sem pri vo- jakih ravno danes 5 mesci nisem imel nobene sitnosti, kolikokrat mi je prišlo slabo, pa sem Marijo in sveti Jožef in angel varuh moj — očuvajte me te nadloge in res sem bil potlej še celi dan fraj... Bog daj in Marija pomočnica in sveti Jožef moj patron sveti angelj va- ruh moj, da bi bil še zanaprej bolji in jaz bom spolnil svojo obljubo, če pridem še kedaj domov, da bom postavil lep križ, da bi le Bog dal in mati Božja, da bi prišel še damuh. Dam ti znat, v soboto in na Veliko mašo strelja da je groza slišati, kar grmi po'noči in po dnevu, kolikokrat sem se zmislil na brata, kadar sem čul tako pokat — saj zdaj ni na dežju noč in dan če glih ima bolečine da bi le Bog dal, da bi bil kmalu ko- nec te strašne bitke, da bi se vidli vsi skupaj na svoji domovini, to je kar si jaz želim, da bi saj k Božiču bili doma vsi skup. Koliko lepih dni in praznikov je proš- lo da nismo bili doma, pa Bog ve, koliko jih bo še, da ne bomo; po leti je kako tako, ali po zimi bo slaba, če dočakamo, to se lahko trefi. Pa naj se zgodi po Božji volji, za pomagat ni, da bi Bog dal, da bi prišel saj še enkrat damuk, da se bi nagledal po svojem kraji. Dam ti znat, da ode je puno sadja, aH jaz sem seglih redko sit gusto gladen, pa fala Bogu, dokler sem zdrav morbit bo še kdaj bolje. Zdaj je te čerčkarije dosti, za zdaj te lepo pozdravim tebe in vse skup, oče- ta, brata in sestre — z Bogom do svidenja! Bog daj, da kmali, nemojte se čudit ti pisavi, zakaj pišem v tra- vi na obrovu in hitam, samo, da sem prej gotov. Pu- stim pozdravit vse prijatelje in sosede — srčen poz- drav od brata Jožeta.«** Ranjeni in padli i Tako kot boji v Rusiji, Galiciji in na Balkanu so tu- i di bitke na italijanskem bojišču od Posočja do Tirol prinesle številne žrtve. Avgusta 1915 je bil »v bitki ob Soči ranjen Jožef Mušič iz Dragatuša št. 2.«"* No- vembra istega leta je bil v »roko in ramo nevarno ra- njen na italijanskem bojišču Jožef Gerzetič iz Kvasi- ce št. 2. Zdravil se je v rezervni bolnišnici v Italiji.«*^ Nekaj več poročil kot o ranjenih se je ohranilo o | padlih vojakih. Jožef Horvat iz Zapudja št. 8 je bil i ubit 29. junija 1915. Smrt je župniku sporočil Franc i Horvat iz Ambrusa, ki je bil njegov prijatelj: »Častiti ; župnik s težkim srcem Vam naznanjam, da blagi in predobri Jožef ne bode nikdar več videl svoje rojstne hiše in kraja, on je v Bogu zaspal, ravno na sv. Petra in Pavla dan je zapustil ta revni svet in se premaknil v večno veselje, dobil je v trebuh železo od granate po eni uri je zdihnil svojo blago dušo. Zatorej njih pro- sim, da sporočijo njegovim domačim, pa ne zamerite na slabi pisavi, ker sem le ljudskošolec.«*'' Novembra istega leta je na »italijanskem bojišču padel Ivan Puhek iz Obrha št. 5. Tako je sporočil nje- \ govemu očetu neki Janko Perušič doma iz Bulo- ' raja...«*' Septembra 1916 je »padel v boju na Monte Cimone pri Arsiero v Italiji«*^ Alojzij Likevič iz Dragatuša. Obvestilo o njegovi smrti je na županstvo v Dragatu- šu poslal vojni kurat Spitzl. Decembra istega leta je v »tirolskih hribih sneg za- sul vojaka Martina Radovič iz Knežine št. 17.«^° Tudi njegovo smrt je sporočil vojni kurat. OPOMBE 1. Župnija v Dragatušu je bila ustanovljena 1854, ko so se iz viniške župnije ločile vasi Dragatuš, Pusti gradeč, Lahinja, Obrh, Nerajec, Zapudje, Belčji vrh in Knežina ter iz črno- maljske župnije Tanca gora, Breznik, Sela, Golek, Podlog, Brdarce, Sipek, Kvasica in Dragovanja vas. Kroniko župnije Dragatuš je v letih med 1. svetovno vojno pisal Jo- sip Novak, ki je služboval v Dragatušu med 1902 in 1929. Kroniko, ki je pisana do 1940 hrani župnijski urad. — 2. Kronika župnije Dragatuš, dalje K, str. 79-80. — 3. K, str. 87. — 4. K, str. 96-97. — 5. K, str. 106-107. — 6.K, str. 115. — 7. K, str. 94. — 8. K, str. 123-124. — 9. K, str. 83-84. — 10. K, str. 86-87. — 11. K, str. 89. — 12. K, str. 89. — 13. K, str. 94. — 14. K, str. 95. — 15. K, str. 109. — 16. K, str. 116-117. — 17. K, gl. op. 15. — 18. Isto. — 19. K, str. 99. 20. Isto. — 21. K, str. 100. — 22. gl. op. 5. — 23. Isto. — 24. K, str. lOI. — 25. K, str. 98. — 26. K, gl. op. 24. — 27. K, str. 104-105. — 28. K, str. 108-109. — 29. K, str. 127-128. 30. Isto.—31. K, str. 131-132.—32. K, str. 141.—33. K, str. 108. — 34. K, str. 88. — 35. Isto. — 36. K, str. 93. — 37. K, str. 88-89. — 38. K, str. 91. — 39. Isto. — 40. K, str. 93-94. — 41. K, str. 105. — 42. K, str. 92. — 43. K, str. 116. — 44. K, str. 120-122. — 45. K, str. 119. — 46. K, str. 125. — 47. K, str. 113-114. — 48. gl. op. 46. — 49. K, str. 135. — 50. K, str. 138. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 309 JAKOB ŽUMER — ŽUPAN V GORJAH ; BOŽO BENEDIK Že bežno prelistavanje zgodovinskih zapiskov (ki jih je včasih že težko najti) nam pove, da so posamez- ni zanesenjaki veliko pripomogli k razvoju svojega kraja. Čeprav so bili po večini preprosti ljudje, so po- nesli sloves svojega kraja daleč preko meja svoje dežele. Taka sta bila n.pr. Ivan Wester in Jakob Pe- ternelj z Bleda. Tak je bil tudi Jakob Žumer, po do- mače »Leskovec«, ki je od leta 1875 pa do leta 1902 županoval v vaseh pod Pokljuko. Njemu se ima go- renjski turizem zahvaliti za odkritje izredne turistične točke, svetovno znane soteske Vintgar, ki že skoraj sto let privablja številne domače in tuje občudovalce tega naravnega spomenika. Do leta 1890 je bila soteska nedostopna, le na dveh mestih je bilo moč priti v bližino struge reke Radov- ne, nad slapom Šum pa so že okoh leta 1878 postavili most, ki je visel na železnih vrveh. Njegovo postavi- tev so financirali Olepševalno društvo na Bledu, predvsem pa nemško-avstrijska planinska društva. Sicer pa je soteska veliko pozornost vzbudila že okoli leta 1870, ko je bila katastrofalna povodenj. Voda re- ke Radovne je zalila njive pod vasjo Graben ter žago in mlin v Leskah. Ruvala je drevje, odnašala hlode in les ob rečnih bregovih, ozka struga skozi sotesko pa se je skoraj zamašila. Na pomoč so morali priti kano- nirji iz Ljubljane, ki so s topovi razstreljevali leseno vodno pregrado. Potrebovali so kar dva dni, da so sotesko spet očistili. Zaslužna za odkritje soteske sta bila zlasti Jakob Žumer in Bert Lergertporer. Slednji je bil priznani kartograf in fotograf z Bleda, ki je bil poznan po Kranjski in tudi v Avstriji. Februarja 1891 je bil vodostaj Radovne izredno nizek, zato je Jakob Žumer skupaj z Bertom Lergetporerjem poskusil priti v sotesko. Iz Spodnjih Gorij sta se ob poti, ki pelje na Blejsko Dobravo, podala do Radovne. Ker je bilo obrežno skalovje poledenelo, reke nista uspela preč- kati. Kljub temu pa je Lergetporerju uspelo napraviti nekaj posnetkov, kar je predstavljalo začetno propa- gandno dokumentacijo za odkrivanje soteske. Svoje vtise in opažanja sta razlagala doma in na Bledu. Ta- krat že turistični Bled je za Vintgar, ki naj bi povečal blejsko turistično ponudbo, pokazal precejšnje zani- manje. Nadaljnje odkrivanje soteske je vodil gradbeni od- bor, ki sta ga ustanovila Žumer in Lergetporer, nače- loval pa mu je Žumer. Za nadaljnje delo je bilo po- trebno zbrati kar precej denarja. Na pomoč so pri- skočili Kranjski deželni odbor. Kranjska hranilnica in Valtrini, lastnik današnjega hotela Toplice. Gradite- ljem je bil zelo naklonjen baron Jožef Schwegel z gra- du Grimšče, ki je posredoval pri nabiralni akciji ljub- ljanskih ustanovah. Denar pa so zbirali tudi z organi- zacijo prireditev oziroma veselic. Iniciativo pri prire- ditvah je prevzela Zdraviliška komisija Bled. Pred Vintgarjem so postavili plesišče, s plakati so na prire- ditev vabili domače in tuje goste. Povabili so vojaško godbo iz Ljubljane, ki so ji morali plačati le prevoz od Lesc do Vintgarja, žene turističnih delavcev pa so prostovoljno pobirale vstopnino, prodajale šopke in pijačo (manjkal ni niti šampanjec). Za konec pa so zvečer še zaplesali v hotelu Luisenbad (današnji hotel Toplice). Obračun ene od prireditev leta 1891 je po- kazal kar dobrih 227 goldinarjev čistega dohodka. Denar so izročili gradbenemu odboru, ki je do pollet- ja leta 1891, ko so začeh z odkrivanjem in urejanjem | soteske, nabral kar 2.254 goldinarjev. | Delo v soteski je organiziral in vodil Jakob Žumer, ; ob strani pa mu je stal tesarski mojster Janez Zalo- j kar, »Kropar« iz Krnice. Delavci pa bili domačini, j Gradnja poti skozi sotesko je bila izredno zahtevna in nevarna. Postavili so okoli 530 m mostov in zato razstrelili veliko skalovja, da so lahko v skale zabijah železne kline in lesene tramove. Najtežje je bilo delo pri »Žumrovi galeriji«, ker v skalovju na desnem bre- gu reke ni bilo vdolbin, kamor bi mogli usidrati lesene tramove za most. Kot pripoveduje Ivan Godec v svo- jem opisovanju Vintgarja so najprej nameravah v re- ko postaviti lesen splav in lestev, ki bi jo naslonili na desni breg. Zaradi deroče vode so to misel kmalu opustili. Položili pa so lestev od levega na desni breg ter za skalo privezali vrv, s katero je bil privezan tudi delavec, ki je klesal vdolbine v skale na desnem bregu župan Jakob Žumer 310 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 reke. Kljub vsemu pa je delavec, predno je opravil svoje delo, nekajkrat padel v vodo. Kolikor je znano o gradnji poti skozi sotesko pri težkem in drznem de- lu ni prišlo do hujših nesreč ali smrtnih žrtev. Gradnja je bila končana do srede leta 1893. še- stindvajsetega avgusta je bila slavnostna otvoritev, ki jo je pripravil in vodil Žumer. Že med gradnjo je pro- jekt zašel v dolgove, ki so jih uspeli poravnati šele po otvoritvi. Verjetno je, da je Žumer za gradnjo poti skozi sotesko namenil tudi precej svojega denarja, kar lako sklepamo iz dejstva, da je njegovo domače gospodarstvo močno hiralo. Zabredel je tudi v dolgo- ve. Po smrti je vse njegovo premoženje zasegla Hra- nilnica in posojilnica v Gorjah. Delo v soteski so po pisanju Janka Žirovnika, nadučitelja v Gorjah in blejskega rojaka, morali nadaljevati že leta 1895, ko so zima, plazovi in poplave podrle večje število mo- stov. Vendar pa so že do leta 1896 vso škodo popravi- li in dokončah še vsa do tedaj nedokončana dela. Si- cer pa so bile poškodbe mostov zaradi spreminjajočih se vremenskih razmer skozi vse obdobje po otvoritvi Vintgarja zelo številne. Jakob Žumer se je zavedal pomena Vintgarja za tu- rizem, zato je sam založil brošuro z naslovom »Vint- gar — Slika iz Gorenjske Švice«. Besedilo je napisal Ivan Godec, knjižica pa je izšla leta 1899. Jakob Žumer je bil kar 41 let gorjanski občinski mož in kar 27 let župan, zato so mu podelili tudi častno občanst- vo. To dokazuje, da je bil pri svojih občanih priljub- ljen ter spoštovan mož. Bil je pristaš Slovenske ljud- ske stranke in eden od stebrov njene politike v zgor- njem koncu Gorenjske. Bil je aktiven član številnih društev in organizacij ter dejaven na vseh področjih tedanjega družbenega življenja. Že leta 1879 je v Gor- jah ustanovil bralno društvo, leta 1884 pa so zgradih »Gorjanski dom«, ki so ga namenili dejavnosti tega društva. Odprh so ga zelo slovesno, slavnostni govor- nik je bil dr. Fran Šuklje. Tudi tu je imel Jakob Žu- mer velike zasluge, zlasti okoli gradnje. Le denar je priskrbel Janko Žirovnik, učitelj iz Gorij. Nabiral ga je po gorjanskih hišah. Gorjanci so radi podprli to akcijo, kar kaže na njihovo visoko nacionalno zavest. Žumer je bil tudi načelnik gorjanske hranilnice in posojilnice in od leta 1892 član Slovenske matice. Po- sebno pa je bil delaven v okrajnem cestnem uradu v Radovljici in se zavzemal za deželne in občinske ce- ste. Slednje je celo načrtoval. Bil je član okrajnega šolskega sveta, za članstvo v podružnici slovenskega planinskega društva v Radovljici pa je navduševal svoje občane in skrbel tudi za redno pobiranje in pla- čevanje članarine. Zadnje delo, ki ga je začel nekaj let pred svojo smrtjo, pa ga zaradi slabega zdravja ni uspel dokon- čati, je bilo načrtovanje obnove in povečanje župne cerkve. Žumer je bil poznan tudi v drugih krajih na Kranjskem pa tudi v Avstriji. Skupaj z blejskim žu- panom Antonom Westrom je imenovan med udele- ženci pogreba dr. Janeza Bleiweisa. Prejel je tudi dve odhkovanji; leta 1883 srebrni križec s krono za zaslu- ge, leta 1906 pa zlati križec. Prvo odhkovanje je pre- jel ob obisku cesarja Franca Jožefa na Kranjskem, drugo pa ob koncu del pri gradnji turške železnice, katere del je prečkal tudi gorjansko občino. Žumer je svoje občane znal navduševati tudi za tu- rizem, glavno turistično zanimivost kraja pa je pred- stavljala soteska Vintgar. Leta 1912, komaj leto dni po njegovi smrti, je Kranjska industrijska družba ob vhodu v sotesko načrtovala zajezitev Radovne, ker so nameravali postaviti elektrarno. Temu so nasproto- vali turistično osveščeni domačini, saj bi zajezitev re- ke preveč negativno vphvala na obisk domačih in tu- jih turistov v Vintgarju. Uspeh so in jezu niso gradili. Tehnični napredek se je moral umakniti pred turistič- nimi interesi. Nasprotovanje gradnji pa je kar za dvajset let zavrlo postavitev elektrarne. Podjetnost Jakoba Žumra se je izražala tudi pri de- lu v domači hiši. V rojstni hiši v Leskah je bil mlin, poleg njega pa tudi žaga. Hiša je bila zgrajena leta 1706. Danes ne stoji več, tri freske, ki so jo krasile, pa so shranjene v Gorenjskem muzeju v Kranju. Bil je strokovnjak za umetno mizarstvo in leseno notranjo opremo hiš. Med drugim je izdelal tudi spovednice in klopi za farno cerkev na Bledu. Med njegovimi učen- ci, ki jih je učil mizarske obrti, je potrebno omeniti Janeza Ambrožiča-Šmona, ki je bil tudi gorski vod- nik, kasneje pa se je odločil za duhovniški stan. Po- stal je celo škof v Kairu. Večkrat se je vračal domov. Lotil se je tudi pisanja »Zgodovinskih odlomkov gor- janske župnije«, v katerih je opisal vse Gorjane, ki so se posvetili duhovniškemu pokhcu. Jakob Žumer je skrbel tudi za opekarno v »Cigovnici«, ki je bila po- stavljena ob vznožju ceste na Mežakljo ob potoku Rečica. Žgali so zlasti opeko za zidavo, zaposleni pa so bih pretežno sezonski delavci iz Italije. Opekarna je obratovala samo poleti. V privatnem življenju je Jakob Žumer doživel pre- cej grenkih trenutkov. Poročil se je dvakrat. Prvič z Margareto Dornik iz znane družine iz Podhoma. V enajstih letih mu je rodila sedem otrok. Štirje so umr- li že v nekaj dneh ali mesecih po rojstvu, preživeli pa so hči Terezija in sinova Jože in Andrej. Sin Andrej je kot 25-letni fant umrl v ljubljanski bolnišnici prav na dan, ko so v Gorjah pokopavali njegovega očeta. Po smrti prve žene se je Žumer leta 1897 ponovno po- ročil z vdovo Ano Rozman iz družine Jan-Repečniko- ve iz Gorij. Rodila mu je tri hčere: Marjeto, Ivano in Fihpino, od katerih se je Ivana poročila Ažman in živela na Bledu, Fihpina pa, poročena Pečar, v Ljub- ljani. Otroci so morah sorazmerno hitro zapustiti dom, saj je oče Jakob ostal skoraj brez premoženja. Po njegovi smrti je domače posestvo prevzela hči Te- rezija, ki ga je vodila do leta 1914. Po končani prvi svetovni vojni je na njegovem posestvu družina Go- lob iz Ljubljane ustanovila tovarno pohištva in lesno trgovino Vintgar, družbo z omejeno zavezo. Med so- rodniki Jakoba je potrebno omeniti še brata Andreja Žumra, ki je bil profesor in cesarsko-kraljevi nadzor- nik v Kranju. Umrl je leta 1902, bratu Jakobu pa je zapustil bogato knjižnico. Jakob Žumer je umrl leta 1911, star 65 let. Bolehal kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 3n i Žumrova hiša v Gorjah ! je na srcu, zato je moral zadnja leta življenja opustiti svoja številna delovna prizadevanja. Bil je priljub- ljen, spoštovan ter poznan daleč naokoli. Pogreba se je udeležilo veliko število ljudi. Vodil ga je deželni poslanec, gorjanski župnik in Jakobov osebni prija- telj Ivan Piber ob sodelovanju velikega števila duhov- nikov iz vseh delov Gorenjske. Na pogrebu so se zbrali tudi številni župani iz okoliških občin, številni predstavniki društev, kot častnega člana gorjanske občine in gorjanskega bralnega društva ter kot zaved- nega Slovenca pa so ga pri zadnjem slovesu počastili s pozdravom s slovensko zastavo. Poslovilni govor je imel poslanec Slovenske ljudske stranke Josip Pogač- nik. S smrtjo Jakoba Žumra so Gorje in okoliški kra- ji izgubili vrlega Slovenca, iniciativnega moža, ki je svojemu rojstnemu kraju in Bledu zapustil urejeno sotesko Vintgar, najlepšo slovensko sotesko, v kateri se nahaja tudi nekaj deset različnih vrst rastlinstva. Velike poplave, plazovi in zime so sotesko tudi kas- neje še večkrat poškodovali. Zaradi njih so se podrli nekateri mostovi in galerije. Leta 1917 je deželni pos- lanec Ivan Piber uspel zagotoviti sredstva za obnovo soteske in njeno vzdrževanje. Naravne sile so veliko škode povzročile tudi letih 1920, 1923, 1924 in zlasti | 1927. Tudi te poškodbe so domačini skupaj s turistič- nimi organizacijami in Kranjsko industrijsko družbo uspeli popraviti. Sotesko je močno prizadela tudi druga svetovna vojna, vendar jo je Turistično društ- vo Gorje leta 1946 skupaj z nekaterimi ljubljanskimi dobrotniki in Gozdnim gospodarstvom Bled povsem obnovilo. Mostove pa so docela posodobili z novo konstrukcijo v letih 1977—1979. Ob obletnicah otvo- ritve soteske leta 1973 in 1983 so v Vintgarju pripravi- li spominske slovesnosti, na katerih so se posebej spo- minjali Jakoba Žumra. VIRI IN LITERATURA »Slovenec«, 5. april 1911. — Kronika Osnovne šole Gorje, Osnovna šola bratov Zvan, Zgornje Gorje, 1888-1911. — Kronika Župnije Gorje 1882-1911, Župnijski urad Zgornje Gorje. — Zemljiška knjiga k.o. Podhom, Temeljno sodišče Kranj, enota Radovljica. — Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, »Zdraviliška komisija«. — Jože Jan, pismo z dne 30. 8. 1983 (last Boža Benedika). — Ivan Godec, Vintgar, Ljubljana 1899. — Turistično društvo Gor- je, 1893-1983, 90 let Soteske Vintgar, TD Gorje, leto 1983. 312i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV FOTOGRAFIJE IZ ŽIVLJENJA GENERALA RUDOLFA MAISTRA SERGEJ VRISER Sedemdesetletnice konca prve svetovne vojne, bojev za slovensko severno mejo in nastanka nove države Jugoslavije smo se v Sloveniji in še posebej v Maribo- ru spomnili z vrsto prireditev, izdajo Maistrovega zbornika in odkritjem Maistrovega spomenika (v letu 1987). Poglavitne teme iz zgodovinskega dogajanja v letih 1918—1920 sta predstavila mariborski Muzej narodne osvoboditve in Pokrajinski arhiv, svojo pot pa je ubral Pokrajinski muzej, ki si je zamishl razsta- vo, posvečeno samo osebnosti Rudolfa Maistra in to v fotodokumentaciji. Namen razstave je bil, da prikaže Maistra ne le v zvezi z znanimi dogodki, mar- več tudi intimneje, ob razhčnih mejnikih v njegovem zasebnem življenju. Slovenska javnost je doslej poz- nala predvsem Maistrove fotografije iz prevratnih dni in tri portretne fotografije, prvo iz leta 1918, delo ma- riborskega fotografa Makarta, in dva posnetka, izde- lek ljubljanskega ateljeja Viktor iz leta 1920. Na ma- riborski sliki je Maister kot generalmajor slovenske vojske, na ljubljanski pa z distinkcijami jugoslovans- kega divizijskega generala. Te fotografije so bile dos- lej najpogosteje objavljene v ilustracijah in knjigah ah pa razmnožene kot razglednice. Z mariborsko razstavo smo želeli znanim fotografi- jam primakniti manj znane in celo povsem neznane posnetke. Pri tem nam je odločilno priskočila na po- moč družina generalovega sina, pokojnega inženirja Boruta Maistra, nekaj fotografij pa smo našli tudi po periodikah in v ilustriranem Ratnem albumu. Prav gotovo na razstavi nismo zbrali vseh Maistrovih shk, bilo pa jih je dovolj, da so okvirno in s časovnimi preskoki osvethle Maistrovo življenjsko' pot od zgodnjega otroštva do smrti. Najstarejši posnetek nam kaže družino višjega fi- nančnega preglednika Franca Maistra z ženo Frančiš- ko in sinovi Arturjem, Ernestom in Rudolfom. Dve- letni, morda triletni Rudolf v otroškem krilcu sedi v materinem naročju. Meščansko družinsko idilo je v sedemdesetih letih 19. stoletja posnel Ernest Pogo- rele, ob svojem času ugledni ljubljanski fotograf. Na sliki mati pestuje najmlajšega od otrok, značilno pa je, da je navezanost med materjo in Rudolfom ostala do poznih materinih let, saj so vsi ostah družinski čla- ni umrli pred njima in sorazmerno zgodaj. Kakih pet ali šest let ima Rudolf Maister na drugi sliki v družbi z bratom Ernestom in bratrancem. Mor- da je tudi ta posnetek iz Pogorelčevega ateljeja. Tu- kaj se prvič srečujemo s sugestivnim, živim pogledom dečka, ki mu je bilo usojeno, da bo čez štiri desetletja kot mož pravšnjega kova na pravšnjem mestu in ob pravšnjem času stopil v slovensko zgodovino. Te živahne oči zrejo v nas tudi z naslednjih podob, s tiste iz gimnazijskih let, ko je temnooki fant prav gotovo vžigal srca svojih vrstnic, in potem s prvih vojaških fotografij. Leta 1892 sta se z bratom slikala na Duna- ju: Ernest kot desetnik vojaške železniške enote, Ru- dolf z našitki gojenca dunajske domobranske kadet- nice. Bržkone je iz leta 1894 skupinska fotografija, ki nam kaže absolvente kadetnice in njihove vzgojitelje. Na naslednjih posnetkih se nam Maister že predsta- vi kot poročnik in nadporočnik. Tistihdob je bilo v navadi, da so se vesele družbe šle slikat k poklicnemu fotografu, danes opravimo to fotoamaterji sami in kar mimogrede. Kaže, da so se kot sproščena tovariši- ja posebej radi shkah oficirji, ki jih je sicer vojaška služba vklepala v precej toge življenjske okvire. Fotografije so tudi spomin na Maistrova dopolnil- na šolanja. Kot nadporočnik se je leta 1904 moral uri- ti s puško v roki v strelski oficirski šoli v slovitem in tohkokrat opisanem osrednjem vojaškem vadišču v Brucku ob Litvi. Še prej, leta 1895 pa je obiskoval ja- halno šolo za pehotne oficirje v Ljubljani. Nekje v ljubljanski okolici je nabrž nastala fotografija, na ka- teri je Maister najpostavnejši med jezdeci. V sklop zase bi lahko uvrstili družinske fotografije. Ko je bil Maister premeščen v Przemysl, so mu na Poljsko sledili žena Marija za otrokoma Hrvojem in Borutom ter mati Frančiška. Fotografija je podoba družinske harmonije, ki je vladala pri Maistrovih. Si- nova sta se še v zrehh letih spominjala življenja v tem avstroogrskem mestu-vojaški trdnjavi. Opisovala sta očeta stotnika, ki se jima je zdel posebej imeniten, kadar si je za parado nadel klobuk s petelinjo perja- nico. S perjanicami, svethmi čakami in barvitimi uni- formami pa je bilo kaj hitro konec, ko se je vnela sve- tovna vojna. Odslej srečujemo na fotografijah tudi stotnika in pozneje majorja Rudolfa Maistra samo v sivo zeleni monduri. Najdemo ga v krogu častnikov v vojaški pisarni in na kolodvoru pri odhodu vojaških transportov. V tem času je že služboval v Mariboru, v mestu, kjer je imel nekaj časa svoj štab tudi nadvoj- A — Družina Maistrovih: oče Franc z ženo FrančiSko in sinovi. Ru- dolf sedi v materinem naročju. Fotografija Ernesta Pogoreica, nasta- la okoli 1876 B — Rudolf Maister (na levi) z bratrancem in bratom Ernestom (na desni) okoli 1879 C — Rudolf Maister kot srednješolec in poročnik Č — Poročnik Rudolf Maister (srednji) v jahalni šoli v Ljubljani 1895 D — Stotnik Rudolf Maister z ženo Mary, materjo Frančiško in sino- voma Hrvojem in Borutom v času službovanja v Przemyslu okoli 1910 E — General Maister v Šentilju 1919 F — General Maister z Zvezo bojevnikov na Brezju 1931 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 3131 3141 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 voda Evgen, poveljnik jugozahodne fronte proti Ita- liji. Posnetki, ki nam kažejo nadvojvodo Evgena, so nastali nekako sočasno z onimi, na katerih je Maister, seveda na povsem drugem koncu mesta. Nekje sem že zapisal, pa se mi zdi primerno, če ponovim: nič ni ta- krat kazalo, da se bo Maribor, mesto v zatišju in za- ledju, čez dve leti spremenilo v borbeno mesto in da bo takrat major daleč pomembnejši od nadvojvode in bo celo sam postal general... Fotografije iz obdobja 1918—1919 so za slovensko zgodovino posebej dragoceni dokumenti. Čeravno jih ni malo, lahko obžalujemo, ker »maistrovci« niso utegnili poskrbeti za izčrpnejšo fotodokumentacijo, za fotoslužbo, kot so jo imeli v avstrijski armadi na bojiščih in v zaledju. A kaj, ko je bilo takrat potreb- no poskrbeti za daleč pomembnejše naloge kot je fo- tografiranje! Danes zavzeto stikamo za še tako skromnimi posnetki iz tistih dni. Lani so na avstrijski televiziji v oddaji o zgodovini Avstrije s preseneče- njem zagledali filmski izrez z Rudolfom Maistrom, ki govori množici na mariborskem kolodvoru in vihti golo sabljo. Gre za govor, ki ga je imel leta 1919 ob prevozu posmrtnih ostankov Zrinjskega in Franko- pana iz Dunajskega Novega mesta v Zagreb. Malok- do v Sloveniji je vedel, da se je ta dogodek ohranil ce- lo na filmskem traku, tega pa hranijo, kot smo ugo- tovili, v Beogradu. Smiselno bi bilo, če bi si naši arhi- vi pridobili kopijo tega posnetka. Iz pozabe smo potegnih fotografije, ki kažejo Ru- dolfa Maistra v krogu tujih častnikov v mednarodni razmejitvi komisiji z Italijo. Zanimiv je nadalje pos- netek z Visokega, ko je leta 1922 Maister z generalom Krstom Smiljanicem in drugimi gosti počastil sedem- desetletnico dr. Ivana Tavčarja. Po svoje redek in tu- di uniformološko zgovoren posnetek Maistra v prvi uniformi generala slovenske vojske. Uniformi se poz- na, da je predelana iz avstrijskega kroja, očitno pa je Maister še v začetku leta 1919 nastopal z značilno niz- ko čepico, kakršno so si izbrali za svojo slovenski vo- jaki nalašč zato, da ne bi bili še naprej po"dobni av- strijskim in najbrž tudi v dobri veri, da bo taka čepica pokrivalo nove, jugoslovanske vojske. A značilnosti srbske uniforme so v novi državi ostale in Maistrov Hk — markantni profil z ognjevitim pogledom se nam je vtisnil v spomin, povezan s to uniformo — gene- ralskimi epoletami, naramnimi vrvicami častnega ad- jutanta in redom Belega orla. Iz današnje presoje je prav gotovo pomembno predvsem samo Maistrovo dejanje in precej manj to, kakšne atribute stare mo- narhije vidimo na njegovi vojaški suknji. Včasih pa je bilo drugače in Slovenci smo bili tam pred šestdeseti- mi leti ponosni, da lahko prav takšnega slovenskega generala postavimo ob bok veličinam iz prve svetovne vojne, ki naj bi jih spoštovali zaradi njihovih vojaš- kih dejanj. Mnoge od teh pa je Maister s svojim na- stopom celo zasenčil. Po burnih letih prevrata, bojev in pravdanja za me- i je, ki so bila obenem tudi leta nacionalnega zanosa, • velikih upov in mnogih razočaranj, se je življenje okoli upokojenega generala Maistra počasi umirjalo. Povsem umirilo pa se pravzaprav ni nikoli. Maister je 1 bil slej ko prej izjemna slovenska osebnost, vojak in pesnik, zavzet spremljevalec slovenskega kulturnega življenja, častni meščan slovenskih mest in mnogih združenj, osebni prijatelj mnogih vodilnih Slovencev. Iz mojega otroštva, ki je potekalo v bližini Maistrove- ga doma, mi je ostalo v spominu, kako so že bolnega Maistra vozili na različne prireditve. Bili smo tudi navzoči, kadar so se pod njegovim oknom ustavljali sprevodi in baklade in je nato Maister vzklikajoči množici spregovoril nekaj spodbudnih besed. Mimo- grede, spregovoril je tudi nam otrokom, kadar smo se na travniku nasproti njegove hiše preveč razkričali in ga zmogiti pri delu v njegovi knjižnici. Vsaj za nekaj časa smo nato spoštljivo utihnili... Fotografije iz zadnjih let Maistrovega življenja nam pripovedujejo, kako zelo ga je zaznamovala neoz- dravljiva bolezen. Čas mu je posrebril košate brke, črte obraza se zdijo kot izklesane. Le živahne, temne oči so ostale, oči dečka, ki nas živahno opazuje na fo- tografiji okoh leta 1879. Za marsikoga bodo poseb- nost fotografije, ki nam kažejo Maistra v civilni oble- ki. S klobukom in kravato ga srečamo leta 1913, ko se je nekaj mesecev zdravil v Egiptu. Preprosto in po domače napravljenega ga najdemo na posnetkih z Unca, kjer je na posestvu preživljal zadnja poletja v svojem življenju. Prav tam je 26 julija 1934 njegov živahni pogled za vselej ugasnil. Fotografsko pričevanje o Maistru zaključujejo posnetki z njegovega pogreba v Mariboru. Bilo je sonč- no popoldne, ko se je mesto poslavljalo od svojega osvoboditelja. Fotografije nam kažejo slovesnost pred rotovžem in del sprevoda — lafeto s krsto, čast- no vojaško spremstvo, može s cihndri, skratka proto- kolarno izkazovanje zadnje časti, ki je Maistru šla po vojaški in narodni veljavi. Žal ni slik, ki bi pokazale tudi množice ljudi, ki so šli v sprevodu in stali ob cestah od središča mesta do pobreškega pokopališča. Molče, a prizadeto so se poslavljali od velikega, po- končnega moža. OPOMBE Sestavek je nekoliko razširjeno besedilo, ki ga je avtor objavil ob Vitrini meseea mariborskega muzeja pod naslo- vom »Od iskrivega dečka do legendarnega vojaka« v 28. ; številki Večera dne 4. februarja 1989. Za objavo fotografij se najlepše zahvaljujemo družini inž. Boruta Maistra in Pokrajinskemu muzeju v Mariboru. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 3151 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV RAZSTAVA GRADOVI NA OBMOČJU KRANJA Rezultat povečanega zanimanja za zgodovino gra- j dov v zadnjem času je tudi razstava Gradovi na ob- j močju Kranja, ki jo je pripravil oddelek za starejšo < zgodovino pri Gorenjskem muzeju. Postavljenajebila j v začetku januarja v galerijskih prostorih Mestne hiše j v Kranju. Ob razstavi smo zaradi minimalnih financ- j nih sredstev namesto predvidenega kataloga lahko iz- ; dali le zloženko, v kateri je avtorica razstave Majda J Žontar podala pregled nastanka in razvoja obravna-, vanih gradov. Likovno je razstavo in zloženko domi- ^ selno oblikoval inž. arh. Matija Suhadolc, finančno [ pa jo je omogočila Kulturna skupnost Kranj. , Na razstavi smo prikazali 13 gradov in to s foto-| grafskimi povečavami grajskih objektov, arhitektur-j nih detajlov in reprezentativnih stilnih elementov, j študijsko pripravljenimi zemljevidi, načrti in tlorisi^ ter z arhivskimi dokumenti, besedili in legendami. Z| uporabnimi predmeti, orožjem, opremo in originalni-i mi arhivskimi dokumenti pa smo želeli vsaj deloma j prikazati tudi življenje na gradovih. Uporabljeno je^ bilo tudi gradivo, ki smo ga zbrali ob terenskih ogle-j dih in terenskih raziskavah, pri katerih smo ugotav-j Ijali stanje grajskih objektov in razvalin. Za srednje- veške gradove v razvalinah smo sodelavci Gorenjske- ga muzeja. Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju ter Muzeja iz Kamnika že v letih 1966/67 opravih te- renske izmere, za nekatere gradove ponovno leta 1987. Nastanek gradov zastavlja vprašanje morebitne kontinuitete z zgodnjesrednjeveškimi gradišči, ki jih srečujemo v večjem številu tudi v okolici Kranja. Za pojasnitev teh vprašanj bo potrebno v večji meri so- delovanje arheologov. Zato se na razstavi omejujemo le na gradove v smislu fevdalnih sedežev. V uvodnem delu razstave smo na preglednem zem- ljevidu označili gradišča, srednjeveške gradove (raz- vahne in obstoječe) in druge gradove, ki so jih v Kranju in njegovi širši okohci postavili v 16. stoletju. Omenjen je tudi najstarejši grad v Kranju, ki ga v vi- rih zasledimo že leta 1075. Tedaj se namreč omenja utrdba škofov iz tirolskega Briksna, katere lokacija še ni ugotovljena. Že najmanj v 12. stoletju je v Kranju »Chreini« stal tudi grad, kjer je imel svoj sedež dežel- ni grof za Kranjsko (Krain-burg) in katerega položaj Razstava Gradovi na območju Kranja v galeriji Mestne hiše v Kranju 316! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Še ni ugotovljen, zato ga upravičeno iščemo na izsto- i pajočem robu savske terase nad današnjim savskim mostom. Na razstavi smo ga seveda lahko le omenili. Težišče razstave je na prikazu posameznih gradov j na panojih, dopolnjujejo pa jo portreti plemičev in plastike iz šentpetrske grajske kapele iz druge polovi- ce 17. stoletja. Precejšnje število gradov, ki so jih zgradili v Kra- nju in okolici v razdobju od 12. do 15. stoletja, je bila posledica razvoja večjega števila zemljiških gospo- stev. Postavljali so jih na višinah, na težko dostopnih in naravno zavarovanih krajih. S terenskimi fotogra- fijami in situacijskimi načrti smo želeli prikazati, da je stolp (turn) osnovna oblika pri vseh naštetih gra- dovih, čeprav se nekateri od njih v virih omenjajo so- razmerno pozno. Zaradi želje po vse večjem udobju so grajsko arhitekturo v poznogotskem obdobju zno- va spreminjali. Tlorisno zasnovo grajskih objektov so povečali in razčlenili, kvadratno obliko pa nadomesti- h s pravokotno. Med srednjeveškimi gradovi so na razstavi prikazani Wartenberg na severozahodnem območju Šmarjetne gore. Novi grad nad Preddvo- rom, Kamen nad Velesovim in Strmol pri Cerkljah. Poseben poudarek smo na razstavi namenili grado- vom, ki so jih v 16. stoletju tudi na kranjskem obmo- čju postavljali v ravnini. V tem času so zgradili vse preostale gradove, ki so jih v kasnejših stoletjih (zlasti v 17. stoletju) večkrat prezidali. To so gradivo Brdo pri Kranju, Kieselstein, Šentpetrski grad v Stražišču, Hrib pri Preddvoru, Preddvor in izrazito stanovanjs- ka graščina Golnik. Največ prostora smo namenili gradovoma Brdo pri Kranju in Kieselsteinu. Nastanek prvega je povezan z osebnostjo Jurija Egka, kranjskega vicedoma, ki je v prvih letih 16. stoletja zgradil grad v ravnini pri Pre- dosljah po vzoru italijanske renesančne arhitekture in ga utrdil z značilnimi vogalnimi stolpi. Med kasnejši- mi lastniki so poudarjeni zlasti Zoisi. Več fotografij smo namenili tudi preureditvenim delom na gradu in pripadajočem parku v letih 1935/36, ko je pripadel knezu namestniku Pavlu Karadjordjeviču. Edini grad v samem mestu Kranju, imenovan po lastniku Janžu Khislu, ki je dobil današnjo podobo ob koncu 16. in v 17. stoletju, je zanimiv zaradi novih arhitekturnih ele- mentov in poslikav, ki so jih odkrili ob prezidavah v zadnjem desetletju. Z zgodovinsko razstavo o kranjskih gradovih smo želeli prispevati k večjemu poznavanju fevdalnih sre- dišč, njihovem nastanku in gradbenem razvoju ter opozoriti na pomembnejše lastnike in dogodke, ki so povezani z gradovi na obravnavanem območju. S tem da smo prikazali tudi današnje stanje gradov, smo skušali opozoriti tudi na pereč spomeniškovarstveni problem, ki ga predstavljajo nekateri gradivo. Ta pa je predvsem povezan z današnjo namembnostjo gra- dov. Velik obisk razstave pa kaže na prebujajočo se zavest o pomenu tovrstne kulturne dediščine. Majda Žontar j RAZSTAVA IZ ZGODOVINE OSNOVNE ŠOLE V KROPI Muzeji radovljiške občine so pripravili v mesecu decembru 1988 občasno razstavo z naslovom Iz zgo- dovine osnovne šole v Kropi. Postavljena je bila v avli Osnovne šole Staneta Žagarja v Lipnici. Ob otvoritvi razstave sta Linhartov oder iz Radovljice in osnovno- šolski pevski zbor pripravila krajši kulturni program. Avtorica razstave Verena Štekar-Vidic je v katalo- gu predstavila splošni razvoj šolstva na Slovenskem od razsvetljenege absolutizma do srede 20. stoletja,, drugi del kataloga pa zajema zgodovino osnovne šole v Kropi. Prikaz splošnega razvoja, ki temelji pred- vsem na doslej objavljeni literaturi o zgodovini šolst- va na Slovenskem, se ji je zdel potreben predvsem za-- to, ker namerava razširiti preučevanje zgodovine šolstva in razstavne prikaze tudi na Kamno Gorico, Dobravo, Ovšiše in druge kraje radovljiške občine. K temu so jo vzpodbudih še mnogi neraziskani viri ter. drugo gradivo v arhivih, pri zasebnikih in na šolah sa- mih, i Razstava je prikazala kroparsko šolo od osemdese-1 tih let 18. stoletja, ko je začela delovati kot državna, pa do šolskega zakona leta 1958, ko je bila ukinjena, oziroma je bilo njeno delovanje združeno v Osnovno šolo Staneta Žagarja v Lipnici. Slika Antona Tomaža i Linharta in njegov rokopis iz leta 1790 o stanju šol v ljubljanskem okrožju, sta opozarjala obiskovalce razstave na Linhartovo vlogo kot okrožnega šolskega nadzornika pri ustanovitvi kroparske šole. Tudi os- novni šoli v Kropi so dajali pečat zakoni (1774, 1869, 1929, 1958), ki so določali šolske sisteme, s tem pa obdobja v njenem razvoju. Za razumevanje posa- meznih obdobij je avtorica prikazala upravne razde- litve Kranjske, sheme šolskih sistemov, zakonodajo, pedagoške revije in strokovne liste. Pri prikazu šole v prvem obdobju, ki zajema leta ; 1774 do 1869, se razstava naslanja na arhivsko gradi- i vo. To je bilo obdobje, ki sta mu dajala pečat splošna ; šolska naredba iz leta 1774 ter Politična šolska ustava i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 317 iz leta 1805. Prva je utemeljila obvezno osnovno šolo v treh oblikah: trivialke, glavne šole in normalke, druga pa je prinesla spremembo glede šolske uprave. Tedaj so namreč šolski nadzor poverili dekanijam in župnijam. Iz razstavljenih poročil šolskih nadzorni- kov in drugega arhivskega gradiva je bilo moč videti, da je enorazredna trivialka v Kropi posredovala učen- cem pouk iz branja, pisanja, računanja in verouka. Delovala je neprekinjeno, vselej pa jo je obiskovalo manj učencev, kot je bilo šoloobveznih. Kratkotrajno spremembo je predstavljal edino čas Napoleonovih Ilirskih provinc (1809—1813), ko so Francozi uvedli napredno, enotno, štiriletno osnovno šolo v materi- nem jeziku. Drugo obdobje 1869—1929 je utemeljil novi šolski zakon iz leta 1869, s katerim so osnovno šolo v okviru avstrijskih dežel poenotili. Bogat vir za preučevanje in prikazovanje tega obdobja je zanimivo pisana šols- ka Kronika. V tem obdobju sledimo že fotografijam posameznih učiteljev in razredov. Prikazan je bil skrbno sestavljeni šolski urnik vsakdanje in ponav- Ijalne šole ter urnik za nemški pouk (oboje iz arhiva dolgoletnega učitelja Marka Kovšca). V tretjem obdobju, ki zajema leta 1929 do 1941, so osnovno šolo poenotili v okviru vse jugoslovanske države. Na razstavi je bilo prikazanih veliko fotogra- fij in arhivskega gradiva kot spričeval in zvezkov, na- dalje časopisov in učbenikov. Čas okupacije je imel hude posledice tudi na po- dročju šolstva. Okupatorjeva šola v Kropi je delovala le kratek čas. Iz pesmarice in spričevala, ki sta bila prikazana na razstavi, so vidni ukinitev slovenskega jezika v šolah ter politični cilji nemškega okupatorja. Toda že avgusta 1944 je pričela delovati slovenska partizanska šola, ki jo je opisal Janez Šmitek v Kro- parski kroniki NOB. -k Stara in nova šola v Kropi Razstavo zaključuje čas od konca druge svetovne vojne do leta 1958, ki je bil prav tako bogato prikazan. Majda Žontar 318! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 POSVETI IN ZBOROVANJA ZGODOVINA DENARSTVA IN BANČNIŠTVA NA SLOVENSKEM Posvetovanje ob Stiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. december 1984, Zbirka Zgodovinskega časopisa, 3, Ljubljana 1987 Posvetovanje o zgodovini denarstva in bančništva na Slovenskem, za katerega je v počastitev štirideset- letnice Denarnega zavoda Slovenije dala pobudo Na- rodna banka Slovenije, pripravilo pa Zgodovinsko društvo Ljubljana, je bilo v prostorih Narodne banke Slovenije 11. in 12. decembra 1984. Pubhkacija s pos- vetovanja je izšla kot tretji zvezek Zbirke Zgodovin- skega časopisa. V uvodni besedi je Milica Ozbič, gu- vernerka Narodne banke Slovenije, očrtala osnovno misel posveta, ki naj ob tehtni in argumentirani razla- gi dogodkov in pojavov na naših tleh osveth tisto po- sebno plat družbenega življenja, ki je vezana na de- nar in denarništvo. V prispevkih je tako zajeto skoraj dvatisočletno obdobje razvoja denarstva na Slovenskem. V obdob- je antike posega Peter Kos s prispevkom Markomans- ke vojne — numizmatika in zgodovina. Ob uvodnem orisu denarnega sistema v imperiju in kupne moči de- narja je avtor osvetlil odsev markomanskih vojn v de- narnem obtoku. Ugotovil je, da je po prodiranju Markomanov preko našega ozemlja kmalu po letu 168 ah 169 numizmatično mogoče zaslediti hitro kon- solidacijo v življenju prizadetih mest in o usodni pre- kinitvi v kulturnozgodovinskem razvoju ni mogoče govoriti. Darja Mihehč je v Prispevku k osvetlitvi zaslužkov in cen v srednjeveškem Piranu podala zanimiv vpo- gled v življenjske razmere v tem zahodnoistrskem me- stu. Bogati viri piranskega arhiva so dali številne drobne podatke o cenah živilskega blaga (žita, boba, mesa, sira, soli, medu, olja, vina), tekstilnih izdelkov in obutve, ki jim je kot zanimivost pridružila še ceno zvezka iz papirja, cene nepremičnin, vinogradov, mestnih parcel, hiš in plovil. Svoj pregled je avtorica dopolnila še z vpogledom v zaslužke komunalnih funkcionarjev in uradnikov, učitelja, shkarja, in zaslužke v gospodarstvu — vinogradništvu, solinarst- vu in pri obrtniških delih. Prispevek Janeza Persica Pravni in družbeni položaj tujih bankirjev v Piranu (v 14. in 15. stoletju) posega v obdobje, ko je trgovski razcvet mesta nare- koval odpiranje javnih bank v Piranu. Florentinski bankirji (kot zanimivost naj omenim, da so bili ban- kirji v Piranu člani slovite florentinske rodbine Solda- nieri, ki jo omenja Dante v Božanski komediji) so prvič omenjeni leta 1325 in so delovali v Piranu do srede 14. stoletja. Malo pred letom 1390 so se že poja- vih židovski bankirji. Avtor je v prispevku prikazal zapleten pravni status in družbene interakcije, ki so jih povzročali in doživljali bankirji v Piranu. Razis- kava Sergija Vilfana Temelji in razvoj denarnih siste- mov v slovenskih deželah do 17. stoletja obsega med vsemi razpravami najdaljše obdobje. V njej avtor po- globljeno osvetljuje specifičen gospodarski položaj slovenskih dežel ob srečanju dveh vzporednih račun- skih in kovnih sistemov — beneškega in avstrijskega —, njihovo krajevno diferenciacijo in nastanek po- sebne »kranjske valute«. Ob tem ugotavlja, da je kranjska valuta slovenski gospodarski prostor pove- zovala in ga ločila od neslovenskega avstrijskega pro- stora. Segala je daleč čez kranjske meje in zasluži ime »slovenski denarni sistem«. Študija Vinka Rajšpa Slovenski protestantizem, uraška tiskarna in cene posega v čas od leta 1561 do 1564. Seznanja nas z denarnim poslovanjem ustano- ve, z zaslužkom zaposlenih in natančnim popisom stroškov potovanj v dežele, katerim je tiskarna služila. Kaže nam cenovna razmerja na področju, ki je tesno povezano z našo narodno in kuhurno zgodo- vino ter delom naših protestantov. Vasilij Melik je v svoji razpravi Nekaj o cenah, plačah in kuhuri v pred- marčni dobi posegel v vsakdanje življenje, saj je anali- ziral cene kruha (ugotovil je, da tako nizkih cen kru- ha, kakor so bile v dvajsetih letih 19. stoletja, ni bilo pozneje nikdar več), mesa, kosila, soh, poštnine itd. Zanimale so ga tudi plače (te so se v vsem tem času spreminjale izredno malo ali sploh nič). Zadnji del razprave posega v kulturno dejavnost — izdajanje slovenskih knjig. Zanimiva je Mehkova ugotovitev, da je bilo piscem mogoče delati zastonj in plačevati tiskanje svojih del in da je prodaja dela majhne na- klade krila stroške natisa. Referat Eve Holz Plačevanje ljubljanskih mestnih uradnikov v drugi polovici 19. stoletja nas seznanja z delom mestnega prebivalstva, ki je imelo za svoja službena mesta neko stopnjo veljave. Število mestnih uradnikov je v tem obdobju nihalo, uradništvo z dna lestvice se je težko preživljalo (osnovalo se je kon- zumno društvo za uradnike), vendar pa je delo na magistratu zagotavljalo socialno varnost, saj je bila služba praviloma trajna. Stane Granda je v razpravi Poskus organiziranja slovenske ljubljanske občne banke (1872) osvethl za- vestna prizadevanja slovenske politike, ki je želela tu- di na ekonomskem področju podpreti boj Slovencev za popolno emancipacijo. Dotedanji gospodarski razvoj je leta 1872 dal vzpodbudo za poskus ustano- vitve »osrednjega narodnega denarnega zavoda«. Banka naj bi imela samo slovensko ime Ljubljanska občna banka, njeno delovno področje pa bi bilo zelo obsežno (opisali so ga v 17 točkah). Borzni krah maja 1873 na Dunaju je vlado vzpodbudil, da je sporočila, da prošnje za ustanovitev banke ne more upoštevati. _ Janez Šumrada je v referatu Gospodarjenje neke KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 319 i slovenske družine konec 19. in v začetku 20. stoletja predstavil življenje slovenske družine na prelomu sto- letij . Osnova za to delo so bili »dnevniki«, v katere je znani zgodovinar dr. Franc Kos beležil vse osebne in družinske dohodke in izdatke. Podatki o plači, profe- sorjevih avtorskih honorarjih, dohodkih od dveh sta- novanjskih hiš in stroški za hrano, drva, svetila, vo- do, obleko, obutev, kulturne namene, knjižnico, izo- braževanje itd. nam omogočajo celovit vpogled v vsakdanjik v obravnavanem obdobju na Slovenskem. Toussaint Hočevar je anahziral Slovensko poslov- no bančništvo kot inovacijski dejavnik 1900—1930 in ugotovil, da je ustanovitev prvih slovenskih delniških bank na prelomu stoletij pripomogla k uvajanju in širjenju finančnih inovacij v slovenskem prostoru. Temu obdobju je sledila stagnacija v letih 1912—1918. V poprevratnem obdobju, ki ga lahko imenujemo slovensko ustanoviteljsko obdobje, je prišlo do po- novnega vzpona, ki se zrcali v povečanju števila bank. V dvajsetih letih se je Ljubljana razvila v po- membno finančno središče s številnimi bančnimi cen- tralami, bančnim društvom in borzo za blago in vred- note. Obdobju narodnoosvobodilnega boja so posveče- ne štiri razprave. Janez Majce je v razpravi Uvodne misli ob štiride- setletnici Denarnega zavoda Slovenije orisal pomen Denarnega zavoda Slovenije, prve in edine emisijske banke v okupirani Evropi. Hkrati pa smo uspeli zbra- ti sorazmerno popolno dokumentarno gradivo o par- tizanskem denarju in njegovih tedanjih nadomestilih. Damjan Güstin je v razpravi Finančni viri in denar- ništvo narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem 1941—1945 posegel v čas, ko je okupator z zamenja- vo valut poleg prilagoditve svojim denarnim siste- mom hotel tudi znižati ekonomsko moč slovenskega prebivalstva. Narodnoosvobodilno gibanje je bilo pri financiranju svoje dejavnosti navezano na lastne vire, prostovoljne prispevke — narodni davek, posojilo svobode in posojilo narodne osvoboditve. Razvil seje lasten in izviren finančni sistem, katerega višek je de- lovanje Denarnega zavoda Slovenije pri predsedstvu SNOS. Denarni zavod je kot najbrž edina emisijska banka v okupirani Evropi uveljavil plačilni, lirski bon kot uradno plačilno sredstvo. Zdenko Cepič obravnava v Prispevku k preučeva- nju valutarne reforme leta 1945 problematiko uvajan- ja novega jugoslovanskega denarja — dinarja v ob- tok, zamenjavo okupatorskih bankovcev in posledi- ce, ki jih je zamenjava povzročila v gospodarskem življenju. Metka Gombač je v Prispevku Denarni zavod Slo- venije — podružnica za Slovensko Primorje (1945) — prikazala poseben položaj na tem delu slovenskega ozemlja, kjer je po osvoboditvi Trsta Denarni zavod Slovenije v Trstu prevzel funkcijo jugoslovanskega državnega denarnega zavoda. Ob razdelitvi na coni A in B (dne 11.6. 1945 — po 42 dneh od osvoboditve) so se razmere spremenile. V coni A je Denarni zavod posloval le do 27. oktobra 1945, v coni B pa se je ustanovila vrsta podružnic. V povojno obdobje sega referat Marjana Matjašiča Bančništvo na začetku gospodarske reforme 1965. Avtor ugotavlja, da pomeni reforma bančnega siste- ma ob ukinitvi družbenih investicijskih fondov predvsem vzpostavitev novih odnosov v procesu družbene reprodukcije, kjer naj dominirajo interesi gospodarstva. V sklepni besedi je glavni urednik Zgodovinskega časopisa Vasilij Melik povzel glavna sporočila posve- tovanja, ki se je vsebinsko poglobilo v denarne siste- me, devizne tečaje, bankirje in banke, plače, cene, konkretne življenjske usode in jih osvethlo s finančne strani in tudi s povsem vsakdanjega življenja, pro- storsko pa je zajelo ves slovenski prostor. Pubhkaci- ja, ki je ob tem izšla, pa bo ob seznanjanju najširšega kroga ljudi s to problematiko nedvomno spodbudila tako bančnike kot zgodovinarje k nadaljnjemu skup- nemu raziskovalnemu delu. Jasna Horvat 320 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 POSVETOVANJE »ZGODOVINA ŠOLSTVA IN PROSVETE V ISTRI«, Pula 8. in 9. junij 1989 Puljski oddelek pedagoške fakultete Rijeka je pri- pravil znanstveno srečanje na temo istrskega šolstva, prvega v načrtovani vrsti posvetovanj, ki naj bi zbrala gradivo za monografijo o šolstvu v Istri. Čez dvajset referatov je predstavilo posamezna poglavja te teme od značilnosti glagolskih poučnih spisov do povojnih šolskih reformnih prizadevanj. Referati so bili največ domači, istrski raziskovalci tega vidika preteklosti, katerim so se pridružili tudi sodelavci kulturnih in ra- ziskovalnih ustanov od drugod. Zaradi geografskega okvira je tema zanimiva tudi za Slovence, saj so v meje Istre (do 1918) štete tako Milje, Boljunec in Dolina pri Trstu — in kraji južno od njih — v koprskem okraju in Hrpelje, Hrušica, Jelšane v okraju Volosko. To in pa siceršnje poveza- ve Istre s slovenskimi deželami (npr. slovenski profe- sorji na frančiškanski gimnaziji v Pazinu, sodelova- nje slovenskih in hrvatskih učiteljskih društev Istre na prelomu stoletja pri ljubljanski Zavezi avstr. jugoslo- vanskih učiteljskih društev) kažejo na potrebo, da za to akcijo iz Pule pokažemo tudi na Slovenskem do- volj zanimanja. Slovenska referenta sta predstavila le manjši vpra- šanji: Slavica Plahuta iz Goriškega muzeja je govorila o kulturnoprosvetni dejavnosti IX. korpusa 1943—45, iz katere je izšlo več kuhurnih ustanov v Primorju, kustos Slovenskega šolskega muzeja pa je predstavil zlasti arhivsko gradivo o istrskem šolstvu, ki ga hrani muzej. Večkrat so na posvetovanju omenjah potrebo po celovitejši obravnavi »koprščine« in upati je, da se bodo k prizadevanjem za prikaz šolstva in prosvete v nekdanjem koprskem okraju (pa tudi na drugih k Istri sodečih področjih) vključili tudi raziskovalci s slovenske obale. Zanimivo je utemeljeval potrebo po obravnavi istrskega šolstva A. Macinič, direktor oddelka v Puli, kajti zaradi časovne distance in sporazumov med Ita- lijo in Jugoslavijo obstajajo možnosti za realnejše ocene skupne zgodovine. Ko je v zaključni besedi dr. M. Bertoša ocenjeval precej raznovrstne, med seboj »nekomunikativne« referate, je naglasil, da so prej- šnjo generacijo zanimali drugi problemi, ki so jih ocenjevali predvsem skozi nacionalno in nacionalisti- čno optiko. In prav šola je bila »poligon nacionaliz- ma« . A najbrž tudi naši generaciji ne bo lahko uiti te- mu, da raziskovalca nacionalno navdušujoče gradivo kdaj ne zavede. Referati so obravnavali šolstvo Istre v določenih časovnih okvirih (francoska uprava — to je predstavil N. Šetič, avtor ravnokar izšle knjige Istra pod Napo- leonom; druga polovica 19. stoletja, čas po I. vojni), največkrat omejeno na prikaz posameznih področij ali krajev (Labin, »liburnijsko« področje, Rijeka, Ka- stav, Peroj, Rovinj, Pazin, Pula, Gres in Lošinj) ali pa ožjih tem. Poleg razmišljanja o zgodovini šolstva v okviru nove socialne zgodovine so referenti obravna- vali glagolske poučne spise, prispevek bratovščin v 18. stol. k razvoju šol, učbenike za hrvatske ljudske šole, učiteljske knjižnice, društva in časopise ter bor- bo za pouk v narodnem jeziku. Predstavljena nista bila napovedana referata o prispevku učiteljev iz Dal- macije k razsvetlitvi Istre ter primer računalniške ob- delave šolstva Rovinja. V delo posvetovanja pa je bila vključena tudi predstavitev knjige dr. M. Čopa Povi- jest školstva u Rijeci 1848—1918, Rijeka 1989. Posvetovanje je potekalo v veliki dvorani pedago- ške fakultete in jo je ob otvoritvi — to je popestril pevski zbor fakultete s tremi pesmimi, mdr. s »Kras- na zemlja, Istra mila« — spremljalo kakih 40 udele- žencev, drugače pa okoh 25. Upati je, da bodo pri- pravljenost organizatorja spremljala zadostna finanč- na sredstva tudi ob izdaji zbornika referatov. Prav je, da akcija za preučevanje šolstva in prosvete v Istri najde zadosten odmev tudi na Slovenskem, saj si pri- reditelji nadejajo z delom še nadaljevati in upajo, da tudi z našim sodelovanjem. Branko Šuštar KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 321 JUBILEJ VISOK ŽIVLJENJSKI JUBILEJ DRAGA MUŠIČA Tretjega oktobra letos je stopil v deseto desetletje svojega bogatega, ljudem in znanosti posvečenega življenja žlahtni Novomeščan prim. dr. Drago Mušič. Izraza žlahtni nismo uporabili slučajno. Oznako upo- rabljamo v smislu oznake tistega dela slovenske inteli- gence, ki je svojo duhovno rast doživljanja v senci mogočnih Gorjancev, v gimnaziji na okljuku temno- zelene Krke, v senci lipe ob po zadnji vojni podrte cerkvice sv. Ane. Novomeška gimnazija in melanholi- čna pokrajina sta skupaj z dolenjsko metropolo obli- kovali svojstvene ljudi. Bili so odlično pripravljeni za vključevanje v znanstveno delo, stalno pa so lavirah med umetnostjo in kruto realnostjo. Musici: Drago, Marjan, Lojze so bili vedno nekje na sredi, kje na- tančno, so vedeli le oni. Primarij dr. Drago Mušič je bil dolgo zvest svoje- mu »cehu«. Pošteno je odslužil svoj zdravniški staž. Po študiju v Zagrebu, Leipzigu in na Dunaju se je za- poslil najprej v hrvaški prestolnici, nato pa v Sevnici, Celju in Mokronogu, v zaledju katerih sta bili kon- centrirani kranjska in štajerska revščina. Ti kraji so bili se prej kot primerni za človeka Mušičevih sposob- nosti in ambicij. Kljub temu pa je svojo službo opravljal predano in ljudje v dolini Laknice se ga še danes s hvaležnostjo spominjajo. Šele povojna leta so dala možnost za razmah njegovih razkošnih talentov. Bil je nepogrešljiv pri organizaciji zdravstvene službe, graditvi zdravstvenih domov in bolnišnic. S svojim delom se je zapisal v zgodovino našega zdravstva. Svoje bogate izkušnje na tem področju je še kot upo- kojenec uporabljal za svetovanje pri mnogih projek- tiranjih zdravstvenih objektov doma in v tujini. Medicinska plat življenja in dela prim. dr. Draga Musica pa ima tudi svojo drugo, v smislu neuresniče- ne ljubezni, tragično plat. Zdi se nam, da je jubilant vedno ljubil le zgodovino. Težko je namreč razumeti, tudi če potenciramo odlično izobrazbo, njegovo poz- navanje in obvladanje metode in tehnike zgodovinske vede. Sklicevanje na okolje, sorodstvo (Clariciji), kulturno okolje, vse to ne pojasnjuje tistega dela nje- govega delovanja, ki se ga Kronika spominja še s po- sebno hvaležnostjo. Svoje poklicno znanje in ljube- zen do zgodovine je namreč združil v eno najbolj plodnih tovrstnih zvez na Slovenskem. Kronika je objavila prvi Mušičev prispevek že 1940. leta, ko je izšel njegov članek o novomeških zdravnikih od 16. do 19. stoletja. To ni bil njegov prvenec, bil pa je članek, ki je najavljal uveljavitev zdravnika, ki zna po zgodovinski znanstveni metodi raziskovati in oceniti dejavnost in pomen ter strokov- no raven (!) delovanja svojih poklicnih kolegov v pre- teklosti na naših tleh. Vojni in povojni časi pa niso bi- li naklonjeni razkrivanju čustev. Prim. dr. Mušič se je moral omejiti na študij širše problematike in zbiranje gradiva. V mirnejših letih, zlasti tistih okoli upokojit- ve leta 1963, je znova »izbruhnil«. Doma in v tujini so začeli odmevati njegovi članki o Marku Gerbcu in Janezu Žagarju. Svoja raziskovanja je neprestano ši- ril. Spomnimo samo na odmev tistih, v katerih je ana- hziral medicinalio v delu naše starejše likovne umet- nosti. Raziskave zdravstvene preteklosti se niso razši- rila le na vso Slovenijo, ampak tudi na sosednjo Hrvaško, zlasti na ozemlje nekdanje Vojne krajine. Uvidel je, da je treba na mnoga vprašanja in o vzro- kih za razne kužne, epidemične in ostale množične bolezni iskati odgovore v deželah vzhodno od nas. Poleg časa, ki ga je posvetil neposrednemu preuče- vanju, se je še posebej angažiral pri organiziranju ra- ziskovanja zgodovine medicine v Sloveniji in Jugosla- viji. Brez Musica si je bilo težko zamisliti pripravo in potek domačih in jugoslovanskih strokovnih sestan- kov, običajno je bil tudi ena ključnih oseb pri skrbi za njihovo publiciranje. 322 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Medicina pozna razmeroma velilco egocentrinčnih osebnosti. Sicrb za zdravje in nemoč bolniicov ustvar- jata pri mnogih zdravnikih občutek pretirane po- membnosti in odsotnosti posluha za kritiko. Pri zgo- dovini je nekoliko drugače. Zgodovina mogoče je učiteljica življenja (ne zgodovinarji), še najbolj ver- jetno pa je, da je to ena najbolj puhlih fraz, kar jih pozna človeštvo. Mušičeva prizadevanja za kvahtetno zgodovino medicine pri nas so zato treščila na številna nasprotja in kdor je prisostvoval njihovim priredit- vam, je lahko marsikaj videl. Njegovi rezuhati so bili kljub nasprotovanju in ljubosumnosti tako vehki, da se mu je z nekaterimi priznanji morala pokloniti tudi ožja in širša znanstvena javnost. Izpostavih bi pred- vsem nagrado sklada Borisa Kidriča. Prim. dr. Drago Mušič kljub častitljivim letom in tegobam, ki jih ta leta prinašajo, neumorno snuje. Značilno je, da je svojo devetdesetletnico javno pros- lavil s predavanjem o medicini in Valvasorju. Med njegovimi osrednjimi cilji je izid zgodovine zdravst- va, veterine in farmacije na Dolenjskem, za katero je prispeval velik del člankov, sodeluje pri Enciklopediji Slovenije, raziskuje zdravstveno preteklost Idrije, zdravihšče v Dolenjskih Tophcah... Nedvomno velja zanj oznaka, da je naš najboljši zdravnik med zgodo- vinarji in najboljši zgodovinar med medicinci. Ob vstopu v deseto desetletje življenja pozdravlja Kronika namen prim. dr. Draga Musica, da bo v njej objavil članek o zdravniku Defranceschiju. To naj bi se zgodilo v eni naslednjih številk. Uredništvo mu žeh in ga prosi, naj bo reviji kot eden njenih najstarejših sodelavcev, še dolgo zvest. Slane Granda DR. SERGIJ VILFAN — SEDEMDESETLETNIK Prve dni aprila 1989 je obhajal sedemdesetletnico življenja naš znani pravni, gospodarski in socialni zgodovinar, etnolog ter arhivski strokovnjak dr. Ser- gij Vilfan. Rojen v Trstu je obiskoval šole v krajih očetovega službovanja: v Bratislavi, na Dunaju, v Dubrovniku in Ljubljani, kar je že zgodaj prispevalo tudi k njego- vemu izrednemu znanju svetovnih jezikov. Pravo je študiral v Ljubljani, kjer je bil najboljši učenec prof. dr. Janka Polca in tako rekoč predestiniran za njego- vega naslednika na stolici za pravno zgodovino, kar pa je postal šele leta 1971. Kajti po osvoboditvi je bil do leta 1950 pravni referent pri OLO Grosuplje; šele po prizadevanju pokojnega dr. Jožeta Sorna, da bi Mestni arhiv ljubljanski okrepil s strokovnimi in znanstvenimi delavci, je od tedaj deloval v tej ustano- vi kot njen upravnik oz. ravnatelj. Njegov prihod v MALj je pomenil začetek intenzivnega dela, tako na strokovnem arhivskem področju, kakor tudi na delu za znanstveno zgodovino mesta Ljubljane ter sodob- ne krajevne zgodovine sploh. Med slednja sodi ne- dvomno po prizadevanju Pranje Basa in njega leta 1953 obnovljena Kronika slovenskih krajev, ki kot Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino iz- haja danes že 37. leto. Po njegovi zamish in pobudi se je v zvezi s pripravami za znanstveno zgodovino Ljubljane začelo zbirati gradivo za zgodovino mesta v srednjem veku, ki je v začasni, zasilno razmnoženi obhki — izdajo je včasih pestilo celo pomanjkanje navadnega ciklostilnega papirja — izšlo v 12 zvezkih med letoma 1956—1968. Sam je kot avtor raziskal vrsto vprašanj iz starejše zgodovine Ljubljane, od preiskave najstarejšega mestnega privilegija dalje. Zlasti pa je pomembna njegova raziskava o nastanku srednjeveške Ljubljane in njenih treh delov v Kroniki 1956, sintezo njegovega gledanja na razvoj mesta pa predstavlja njegova Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja, izšla leta 1984; slednja predstavlja močno razširjen in poglobljen tekst pregleda zgodovine me- sta v priročnih publikacijah MALj iz let 1962 in 1965. — Kot pravnega zgodovinarja ga je zanimala tudi zgodovina mest na sploh, odtod tudi njegovo aktivno delo v jugoslovanskem odboru za zgodovino mest ter članstvo v mednarodni komisiji za zgodovino mest, katere predsednik je bil od leta 1981. — Kot arhivski strokovnjak je sodeloval pri vzgoji slovenskih arhiv- skih delavcev, pomagal pa je tudi pri podiplomskem študiju arhivistike na filozofski fakulteti v Zadru, predaval na številnih arhivskih šolah in univerzah v Nemčiji, Avstriji in drugod ter tako bistveno prispe- val k mednarodnemu ugledu naše arhivistike. — Nje- gova Pravna zgodovina Slovencev iz 1961 predstavlja nepogrešljiv pripomoček tudi arhivistom; že zdavnaj razprodana je njena nova izdaja vehka želja nas vseh. — Nepogrešljiv in bistven je tudi Vilfanov prispevek k nastanku Gospodarske in družbene zgodovine Slo- vencev — Zgodovine agrarnih panog, ki je v dveh za- jetnih zvezkih izšla 1970 in 1980 in ki kljub temu, da predstavlja temeljno delo slovenskega zgodovinopis- ja, žal ni prejela zasluženega družbenega priznanja. Nemogoče je v tem kratkem spominskem sestavku našteti vsaj glavna Vilfanova dela s številnih področij njegovih raziskovanj, saj obsegajo II samostojnih knjig — od teh so 3 izšle v tujih jezikih v inozemstvu — ter nad 100 razprav, člankov in recenzij v osmih je- zikih v domačih in tujih strokovnih časopisih, avtor pa je še sredi ustvarjalnega raziskovalnega dela, za katerega mu ob tem življenjskem jubileju želimo še trdno zdravje in notranje zadovoljstvo! Božo otorepec KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 323 i EMA UMEK — JUBILANTKA 14. aprila 1989 je praznovala svojo 60-letnico. Iz- haja iz delavske družine, ki je poleg pomanjkanja okusila tudi življenje slovenskih beguncev s Primor- skega, starša sta bila doma v Lokvi pri Divači. Svoje temeljno znanje je pridobivala na nekdanji poljanski gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturirala leta 1947. Študij zgodovine in geografije je začela ob uvedbi 1. reforme visokošolskega študija na Filozofski fakulte- ti po osvoboditvi. Kot študentka zgodovine se je s se- minarskim delom srečala z arhivskim gradivom. Za di- plomsko nalogo je napisala razpravo o Kranjski kme- tijski družbi 1767—1787, ki ji je prinesla Prešernovo nagrado za študente. Z delom v arhivu se je »inficira- la« za znanstveno-raziskovalno delo na arhivskem gradivu in si je želela delati v arhivu. Bila je med naj- boljšimi študenti zgodovine in je bila nekaj mesecev tudi pomožna asistentka. Diplomirala je z odhčnim uspehom leta 1952. Po diplomi je eno leto (1952/1953) poučevala zgodovino na gimnaziji v Kamniku, 1. septembra 1953 pa je nastopila službo v takratnem Državnem arhivu LR Slovenije, kjer je bi- la zaposlena do svoje upokojitve novembra 1988. Ko- nec leta 1953 je šla po nalogu Sveta za kuhuro na eno- letni arhivski tečaj v Beograd, ki pa je bil kmalu uki- njen. Leta 1955 je z odhko opravila strokovni izpit, za izpit pa je predložila nalogo »Regulacija Save in Ljubljanice in njen pomen za promet in trgovino 1719—1760«, v kateri je prikazala vlogo obeh slo- venskih rek v prometni povezavi srednje in vzhodne Evrope z Jadranom. Ema Umek je v Arhivu SR Slovenije službovala polnih 35 let. Ko je pričela z delom v Državnem arhi- vu LR Slovenije, je ta sodil v krog manj uspešnih.kul- turnih institucij. Delovne razmere v arhivu so bile težke in so od delavcev terjale, da so morali opravljati vsa dela, od navadnih manipulativnih, ki so jih zahte- vale večkratne selitve arhivskega gradiva in prevze- manje arhivskega gradiva zaradi njegove zaščite pred uničenjem, pa do strokovnih in znanstvenorazisko- valnih del. Ema Umek je bila zelo delavna, do starej- ših arhivskih sodelavcev pa je imela veliko spoštova- nje. Z vsem elanom se je posvetila delu v arhivu, spoznavanju arhivskih fondov in študiju jezikov; ve- dela je, da mora biti arhivist vsestransko razgledan in da je tak potem tudi ustvarjalen. Leta 1969 je postala arhivska svetovalka, leta 1974 višja arhivistka, leta 1975 pa je na osnovi dosežkov strokovnega ter arhivs- kega raziskovalnega dela dobila naziv arhivski svet- nik. V letih 1974—1984 je tudi nadomestovala direk- torico Arhiva SR Slovenije, od leta 1984 do upokojit- ve pa je bila direktorica Arhiva SR Slovenije. Arhivsko strokovno delo Eme Umek je bilo vse- stransko in je segalo na vsa področja dela v arhivu, to je od urejanja, strokovne obdelave arhivskega gradi- va, izdelave popisov, inventarjev in vodnikov po ar- hivskem gradivu, valorizacije dokumentarnega gradi- va,materialne^ varstva arhmkega eradiva, fontolo- ške obdelave arhivskih virov, objavljanja arhivskega gradiva, kuUurno-prosvetne in pedagoške dejavnosti, znanstveno-raziskovalne dejavnosti, informacijske in publicistične dejavnosti arhivov, do organiziranosti delovanja arhivov in njihove povezave z upravnimi, znanstvenimi, kulturnimi in drugimi institucijami v domovini in tujini. Bila je pobudnica za evidentiranje arhivskega gradiva, ki zadeva Slovenijo in Slovence in se hrani v arhivih v inozemstvu, sama pa je aktivno sodelovala od začetka teh del. Rezultate njenega dela že uporabljajo številni uporabniki arhivskega gra- diva. Ema Umek je uredila številne arhivske fonde in zbirke Arhiva SR Slovenije, izdelala je mnoge inven- tarje arhivskih fondov in zbirk, inventar za arhivsko gradivo samostanov Kostanjevica, Pleterje in Stična, izdan 1974. leta pa predstavlja vzorčni primer za ob- javljanje arhivskih inventarjev. Enake kvalitete sta tudi Vodnik po matičnih knjigah na območju SR Slo- venije v treh zvezkih, pbjavljenih 1972 in 1973, ter Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slove- nije, ki je izšel v dveh zvezkih leta 1975. Vodnika sta plod skupinskega dela, glavno organizacijsko, ured- niško in redakcijsko delo pa je opravila z Janezom Kosom. S področja arhivskega strokovnega dela je objavila preko 30 člankov, razprav, poročil in ocen, katerih glavnina je bila objavljena v arhivskih stro- kovnih glasilih Arhivist, Arhivi, Sodobni arhivi, ne- kaj pa jih je bilo objavljenih tudi v arhivskih časopi- sih v tujini. Sodeluje tudi pri pripravi Priročnika za strokovno obdelavo arhivskega gradiva. Z vehkim angažiranjem se je vključila v kultur- no-prosvetno delo arhivov. Sodelovala je pri posta- vitvi vseh tematskih razstav arhivskega gradiva, ki jih je Arhiv SR Slovenije pripravil od leta 1955 dalje. Po- magala je pri izboru dokumentov za razstave drugih arhivov in muzejev. Bila je organizatorica in soorga- nizatorica izmenjave arhivskih razstav Arhiva SR Slovenije z drugimi arhivi v Sloveniji, Arhivom Ju- goslavije, Narodno bibhoteko SR Srbije, Arhivom Kosova iz Prištine ter z organizacijami občinskih kul- turnih skupnosti v Sloveniji. Sodelovala je pri posta- vitvah priložnostnih arhivskih razstav, ki jih je Arhiv SR Slovenije pripravljal ob 20. oktobru, dnevu odpr- tih vrat. Pomembno delo je opravila na področju fontološ- ke obdelave arhivskega gradiva, zlasti urbarjev, matič- nih knjig in katastrov. O urbarjih je objavila tri član- ke, in sicer v Zgodovinskem časopisu št. 36, 1982, v Acta historico economicae Jugoslaviae 10, 1983, in v pubhkaciji Pomen zgodovinske perspektive v goz- darstvu. Gozdarski študijski dnevi 1985; na simpoziju v Glažuti na Kočevskem od 7.-9. novembra 1983 pa je imela referat „Porocila o gozdovih v urbarjih". Pomemben je tudi prispevek Eme Umek pri objav- ljanju arhivskih dokumentov, posebej za novo odkri- te dokumente, napisane v slovenskem jeziku. Objavi- 3241 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 la jih je v prilogah katalogov k razstavam »Slovenšči- na v dokumentih, 1971« in »Iz roda v rod 1982«, v časopisu Jezik in slovstvo XIX; dokumente o kmeč- kih puntih na Slovenskem pa je objavila v Situli 13. Prezreti ne gre še objave karte Evrope miru iz leta 1866, ki jo je v Arhivih VIII, 1985 objavila skupaj z Romanom Savnikom. Izredno cenjen je prispevek Eme Umek pri njenem pedagoškem delu, saj je kot izredna poznavalka arhi- vov bila zmeraj vsakomur pripravljena pomagati z nasveti vseh vrst. Predavala je na seminarjih za delav- ce, ki delajo z dokumentarnim gradivom, in na semi- narjih za arhiviste pripravnike, ki so bili pripravljeni kot pomoč za strokovne izpite. Z individualnimi raz- govori je pripravnikom in drugim arhivskim delav- cem pomagala pri razreševanju posameznih arhivskih problemov. Bila je mentorica številnim pripravnikom arhivistom iz drugih arhivov Slovenije. Je članica iz- pitne komisije in izpraševalka na strokovnih izpitih za strokovne delavce arhivov. Sodelovala je pri izdelavi programa pouka arhivistike na stopnji srednjega us- merjenega izobraževanja. Opravila je odgovorno de- lo pri ustanavljanju katedre za arhivistiko v okviru študija zgodovine na Filozofski fakuheti v Ljubljani, kjer predava arhivistiko na I. stopnji študija. Rezul- tati njenega pedagoškega dela na Filozofski fakulteti se odražajo v povečanem interesu študentov za razis- kovalno delo v arhivih; tistim študentom, ki kažejo ¦ poseben interes za dopolnilno poglabljanje v zgodo- vinske vire, pa je z veseljem ustregla pri dopolnilnem študiju testamentov in zapuščinskih inventarjev kot virov za preučevanje kuhurne in gospodarske zgodo- vine. S svojim pedagoškim delom je vehko pripomo- gla k dvigu strokovne ravni in ugledu arhivske službe v Sloveniji. Z osebnim angažiranjem je pripomogla k pripravi posebnih oddaj o vlogi arhivov in Arhiva SR Slovenije na Radiu Ljubljana in Televiziji Ljubljana. Že kot študentko, jo je pritegnilo raziskovalno delo v arhivu, zato je tudi uvidela potrebo za organiziranje znanstvenoraziskovalnega dela slovenskih arhivskih delavcev. Kot koordinatorica usmerjenega raziskoval- nega programa za področje arhivistike pri Znanstve- nem inštitutu Filozofske fakuhete je pripomogla, da so se arhivi v Sloveniji vključili v raziskovalno delo pri Znanstvenem inštitutu. Poudariti je še, daje zaslužna za uspešno sodelovanje slovenskih arhivov z arhivsko službo slovenskih znanstvenih inšthutov v Trstu in Celovcu in za uspešno sodelovanje slovenskih arhivov z arhivskima službama dežel Julijska krajina-Furla- nija in Bavarska, s katerimi so slovenski arhivisti pri- redili posebne arhivske dneve v Ljubljani, Trstu in Münchnu, s tem pa so bile dane osnove za sodelova- nje arhivov v prostoru Alpe—Jadran. Veliko zaslug ima Ema Umek pri razvoju informa- cijske in publicistične dejavnosti. Arhiv SR Slovenije je po njeni zaslugi dobil računalniško opremo za vključitev v arhivski informacijski sistem. V arhivu se je tudi povečala izdajateljska dejavnost. Ema Umek je bila članica uredniškega odbora in glavna urednica publikacij Arhiva SR Slovenije, glavna urednica stro- kovnega glasila slovenskih arhivov in Arhivskega ; društva »Arhivi«, članica uredniškega odbora publi- I kacij Skupnosti arhivov Slovenije in publikacije Ar- hiv SR Slovenije, ki je izšla v zbirki Kulturni in narav- ni spomeniki Slovenije št. 119, sodelovala je tudi pri | pripravi publikacije »Priročniki in karte o organiza- ' cijski strukturi v deželah Koroške, Kranjske, Primor- ¦ ja in Štajerske do leta 1918«, ki jo je v redakciji dr. Jožeta Žontarja izdal Štajerski deželni arhiv v Gradcu kot 15. zvezek svojih objav. Emi Umek gre zasluga, I da je prišlo do objave »Deželnozborskih spisov i kranjskih deželnih stanov 1499—1519« v dveh zvez- i kih, ki jih je za objavo pripravila dr. Marija Verbič. ; Velik je njen delež pri objavi 11. inventarjev arhivske- ; ga gradiva, 8 zvezkov kataloga k tematskim razsta- vam Arhiva SR Slovenije, štirih letnikov Obvestil Ar- hiva SR Slovenije, publikacije virov o Političnem pre- ganjanju Slovencev 1914—I9I7 dr. Janka Pleterske- ga ter objave dveh zvezkov del dr. Antona Fiistra, ki I sta jih izdala Arhiv SR Slovenije in Znanstveni inšti- tut Filozofske fakultete. Z veliko zavzetostjo je sodelovala pri reševanju prostorskih problemov slovenskih arhivov, soobhko- ¦ vala je koncept izgradnje arhivov, posebej še Arhiva : SR Slovenije. Z Marijo Oblak-Čarni sta pripravili članek »Načrtovanje in gradnja arhivske stavbe«, v . katerem sta sporočili svoje izkušnje za adaptacijo sta- rih zgradb za potrebe arhivov. Aktivno je pomagala : pri reševanju arhivskih prostorov za Pokrajinski mu- zej v Kopru. Od leta 1975 dalje dela Ema Umek kot ekspert za izvedbo Arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in Protokola iz leta 1958. Opravila je obsežno ek- spertsko delo v vseh najpomembnejših dunajskih ar- hivih in je pripravila podlage za seje podkomisij in I. grupe ekspertov ter za zasedanje mešane jugoslovan- sko-avstrijske komisije. Ema Umek je sodelovala tudi pri pripravi seznama jugoslovanskih zahtev po ar- ; hivskem gradivu, ki ga Jugoslavija zahteva od Italije ; po Osimskih sporazumih. Ema Umek je članica Arhivskega društva Slovenije od njegove ustanovitve. Njen prispevek k rasti in uveljavitvi društva je pomemben. V letih 1974—1976 i je bila članica društvenega odbora, v letih 1981—1988 pa podpredsednica društva. Od leta 1979 je bila člani- ca uredniškega odbora glasila Arhivi ter uredniškega ; odbora virov, ki jih je društvo pripravljalo za objavo. \ Bila je članica komisije za izobraževanje arhivskih de- i lavcev in članica komisije za popis arhivskih fondov j in zbirk v SR Sloveniji. Sodelovala je z Zvezo arhiv- j skih delavcev Jugoslavije in je bila članica v Svetu za : koordinacijo dela arhivov v SFRJ. Med uspešne delovne rezultate Eme Umek je uvr- i stiti njeno delo v Skupnosti arhivov Slovenije in i Koordinacijskem odboru arhivov, ki sta reševala vsa pomembnejša vprašanja slovenskih arhivov. Ema Umek je bila delegatka zbora Kulturne skupnosti Slo- venije, v času, ko je bila direktorica Arhiva, pa je bila članica Repubhškega komiteja za kuhuro. Kot študentka zgodovine je postala članica KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 325 i Zgodovinskega društva Slovenije. V društvu je bila | vseskozi aktivna in skoraj ni zamudila društvenega sestanka, zborovanja ali druge društvene prireditve, j Nekaj časa je opravljala nalogo društvene arhivarke, j po reorganizaciji Zgodovinskega društva Slovenije pa ¦ je bila dve mandatni obdobji (1982, 1983) članica od- j bora Zgodovinskega društva Ljubljana. Aktivno je • sodelovala v sekciji za krajevno zgodovino in v sekciji | za gospodarsko zgodovino; na posvetovanjih sekcij ] je imela referate. j Ema Umek je uspešna zgodovinarka in vseskozi so- i deluje z Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa pri j SAZU. Najprej je več let zbirala zgodovinsko biblio- i grafijo, kasneje pa se je vključila v program izdaje Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, kjer sodeluje še danes. Za 1. knjigo je pripravila gesli ¦ »Lov in lovstvo« ter »Ribolov in ribištvo«, sedaj pa j pripravlja geslo »Rečni promet«. Intenzivno je sode- \ lovala pri delu in programu Inštituta za izseljeništvo, I za katerega je zbirala dokumentacijo za zgodovino izseljeništva. Uspešno je sodelovala tudi s Slovensko ) izseljensko matico in je v njenem koledarju za izsel- jence objavila 8 krajših člankov iz zgodovine izselje- vanja Slovencev v Ameriko. Ema Umek aktivno so- deluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, posebej še z oddelkom za zgodovino, oddelkom za slavistiko ter i Znanstvenim inštitutom. Nadalje sodeluje še z Insti- j tutom za lesno in gozdno gospodarstvo Biotehnične ; fakultete v Ljubljani ter z večino najpomembnejših j organizacij s področja varstva kulturne dediščine. Je, nepogrešljiva sodelavka Enciklopedije Slovenije, j Svoje zgodovinske razprave in članke je objavila v j Zgodovinskem časopisu. Kroniki, Arhivih, Enciklo- \ pediji Jugoslavije, Enciklopediji Slovenije, razpravo j »Johann Beckmann und die Gesellschaft des Acker j baues und der nützlichen Künste in Krain« pa je obja- i vila v Littarae slovenicae VI, ki je izšla leta 1972 v j Münchnu. Posebej je treba omeniti, da je pomagala j številnim raziskovalcem pri iskanju gradiva za njiho- i ve razprave ter številnim iskalcem biografskih podat- kov, ki so jih potrebovali pri izdelavi svojih rodovni- kov, j Celotno delo in udejstvovanje Eme Umek je zelo | težko opisati, ker je tako obsežno, včasih pa tudi ne- poznano, saj o svojem delu ni dosti govorila in tudi ni želela, da bi se njeno delo posebej hvalilo. Svoje j obsežno znanje in delovne sile je razdajala številnim j institucijam in posameznikom, zaradi česar ji ni uspe- i lo uresničiti vseh svojih načrtov. Razdajanje znanja j drugim koristnikom in dajanje prednosti obsežnim i službenim zadolžitvam sta največ sokriva, da še ni vpisana med doktorante zgodovinskih znanosti, v ka- terih krog sodi po svojem znanju in po objavljenih \ dehh. Za njeno delo v Arhivskem društvu Slovenije ji je društvo leta 1984 podelilo posebno priznanje, za posebne zasluge in uspehe pri delu pa jo je Predsed- stvo SFRJ leta 1987 odlikovalo z Redom dela z zlatim vencem. Arhivisti, zgodovinarji in drugi prijatelji pa ji ob jubileju želimo vehko zdravja in uspehov na po- dročju zgodovine in arhivistike ter uresničitev vseh j zastavljenih načrtov. j Peter Ribnikar i OB DEVETDESETLETNICI ZGODOVINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA Dragi in spoštovani arhivarji in godovniki! Z vehko dobre volje in ne manj spoštovanja do ča- stitljivosti vaše ustanove pa še bolj vašega dela vam pišem to prijazno pismo, ki noče biti le opravičilo, a predvsem voščilo. Čestitam vam torej za nazaj in za sedaj : za vse, kar ste štorih in postorih, kar ostaja kot dokument naše zgodovine in pričevanje o našem bi- vanju na teh tleh in v tem tisočletju. Ne manj prijaz- no vam žehm podobno uspešno delo v prihodnje — naj se vam nabira čim več dobrih in lepih dokumen- tov in nikakor ne preveč tistih, ki bi nam bih v škodo in neveselje! Vaš Ljubljana, 21. novembra 1988 Tone Pavček PRIZNANJE ZGODOVINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA PREJME DR. SERGIJ VILFAN ZA POSEBNE DOSEŽKE PRI RAZVIJANJU ARHIVISTIKE, PRI SKRBI ZA ARHIVSKO GRADIVO TER PRI PREUČEVANJU ZGODOVINE LJUBLJANE Leta 1950 je bil Sergij Vilfan imenovan za ravnate- lja Mestnega arhiva ljubljanskega in je na tem mestu ostal enaindvajset let (do leta 1971). Če naj bi arhiv v strokovnem oziru pa tudi sicer dosegel napredek — tega pa je imel Sergij Vilfan priložnost spoznati tudi pri arhivih v tujini — je moral v arhivski teoriji in praksi orati ledino. Pravna izobrazba (diplomiral je leta 1941 na Pravni fakuheti v Ljubljani in naslednje 326 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Vlado Valenčič, Sergij Vilfan in Božo Otorepec v magistralni dvorani v Ljubljani, novembra 1988 leto tam tudi promoviral) ga je navajala na reševanje pravnih vprašanj ter na sistematičnost. Že leta 1956 je Sergij Vilfan objavil prvi sistemati- čen seznam fondov Mestnega arhiva ljubljanskega. Pri strokovnem delu v arhivu se je pokazal kot pose- ben problem fiksiranje sestava in obsega arhivskega gradiva. Zato je pripravil navodilo za t.im. inventari- zacijo, ki je postalo prvo arhivsko strokovno navodi- lo v Sloveniji sploh. Spremembe v pisarniškem poslo- vanju državne uprave, do katerih je prišlo v letih 1955 do 1957, posebej pa še uvajanje decimalne klasifika- cije pri spisovnih evidencah, so bile predmet posebne pozornosti Sergija Vilfana. Pri tem so ga zanimale ta- ko posledice novega pisarniškega poslovanja pri delu arhivov kakor tudi možnost uporabe decimalne klasi- fikacije pri delu v arhivu. Drugo tako področje so bi- la vprašanja, povezana z odbiranjem arhivskega gra- diva in o obeh je sodeloval tudi v prvem jugoslovans- kem arhivskem priročniku Iz arhivistike (Beograd 1959). Tega leta je Mestni arhiv ljubljanski kot prvi arhiv v Sloveniji objavil vodnik (splošni pregled) svo- jih fondov. Uvodna poglavja Sergija Vilfana pred- stavljajo prvo sintezo arhivističnih preučevanj v , Mestnem arhivu, obenem pa tudi pomembno stopnjo v razvoju slovenske arhivistike. Na poseben odziv je naletelo Vilfanovo predavanje na zveznem posvefo- vanju o položaju in vlogi arhivov v sociahstični Ju- goslaviji (objavljeno v Arhivistu 1958). V njem je is- kal odgovore na nerešena vprašanja v zvezi s pristoj- nostjo in položajem arhivov v času, ko se je krepila občina in se je začenjala oblikovati, poleg zvezne in republiške, še tretja stopnja arhivov v Jugoslaviji. Ta vprašanja je Vilfan odhčno poznal ne le kot pravnik, marveč tudi iz dnevne prakse. Z diskusijo na mednarodnem kongresu arhivov v Bruslju (leta 1964) je Sergij Vilfan opozoril na mož- nosti tipologije sistemov pisarniškega poslovanja s spisi, o čemer je kasneje leta 1972 objavil temeljno delo Tipologija upravnih registratur. Za mednarodni kongres arhivov v Moskvi leta 1972 je skupaj s Fra- nom Biljanom in Milošem Miloševičem pripravil refe- rat Die Archivbehelfe im Dienste der Wissenschaft (izjlo tudi V srbohrvatskem prevodu: Obaveštajna sredstva arhiva u službi nauke). Glavni pa je bil delež Sergija Vilfana tudi pri temeljnih slovenskih arhivisti- čnih dehh: Arhivi, Od pisarne do zakladnice zgodovi- ne, Ljubljana 1967; Arhivi v Sloveniji, Ljubljana 1970 ter Arhivistika, Ljubljana 1973. Spoznanja o arhivskih depojih, ki jih je pridobil v tujini, je Sergij Vilfan učinkovito uporabil tudi v last- nem arhivu. Depoji, ki so bih urejeni v levem traktu Magistrata, so bih v tistem času najmodernejši v državi. V povezavi s službenim položajem se je zbudil pri Sergiju Vilfanu tudi interes za ljubljansko mestno zgodovino. Razprava Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Ljubljane je bistveno pripomoglo k spremembi nazorov o nastanku in razvoju srednjeveške Ljublja- ne. V zborniku o zgodovini Ljubljane, ki je izšel leta 1984, pa je podal strnjen prikaz zgodovine mesta do začetka 16. stoletja. V številnih razpravah, v katerih obravnava širša vprašanja predvsem s področja prav- ne zgodovine, se posebej dotika tudi Ljubljane (npr. zgodovina mer na Slovenskem, neposredni davki itd.). Končno je treba poudariti tudi velike napore Sergija Vilfana, da bi slovensko glavno mesto dobilo sintetični prikaz svoje zgodovine, kar je s krajšimi pregledi, objavljenimi v letih 1962 in 1965, vsaj delno tudi uspelo. J KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 327 PRIZNANJE ZGODOVINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA PREJME DR. BOŽO OTOREPEC ZA POSEBNE DOSEŽKE PRI OBJAVLJANJU VIROV ZA ZGODOVINO LJUBLJANE Pred zaključkom študija zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Božo Otorepec leta 1950 obis- koval sedemmesečni višji arhivistični tečaj, ki ga je pripravil Historični institut Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v takratnem Državnem arhivu v Dubrovniku. Že prvi neposredni stik s pomembnim starejšim gradivom tega arhiva je pritegnil Otorepče- vo pozornost za srednjeveško gradivo. V arhivu se je zaposlil septembra 1950 in v zimskem semestru 1954/55 je znanje o srednjeveškem gradivu izpopol- njeval še na Inštitutu za avstrijska zgodovinska razis- kovanja na Dunaju. Obenem je bila to priložnost, da je pričel sistematično v dunajskih arhivih zbirati gra- divo za objavljanje virov za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. Delo na srednjeveškem gradivu je Otorepca vse bolj usmerjalo tudi v zgodovinske pomožne vede, kjer so ga začela posebej zanimati vprašanja v zvezi z grbi in pečati. Od začetka 1972 na- daljuje svoje delo v Inštitutu Milka Kosa pri Sloven- ski akademiji znanosti in umetnosti. Otorepčeve obveznosti v arhivu so obsegale tudi razne druge naloge. S tem v zvezi sta nastala objavlje- na prispevka o prevzemanju arhivskega gradiva (1962) ter o arhivskih skladiščih, ogrevanju, klimati- zaciji in prezračevanju (v publikaciji o arhivski tehni- ki leta 1972). Otorepec je v letih 1956 do 1968 objavil 12 zvezkov Gradiva za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. Večina objave obsega listine, ki pa niso izpisane le iz domačih arhivov, marveč tudi iz številnih tujih, tako iz dunajskih in deželnih arhivov v Avstriji, iz arhivov v Münchnu in Nürnbergu v Nemčiji, iz serij rokopi- sov, ki jih hrani Archivio diplomatico pri Mestni bi- blioteki v Trstu ter iz arhivov v Benetkah, Vidmu in Čedadu. V metodološkem oziru pomeni objava gra- diva za zgodovino Ljubljane v srednjem veku oboga- titev zgodovinskih pomožnih ved. Ureditev pubhka- cije pa je omogočila, da so postale objave listin suk- cesivno dostopne, še preden so bili opravljeni izpiski iz vseh, v poštev prihajajočih arhivov. V prvi številki Arhivov (1978) je Otorepec podal še celovit prikaz gradiva za starejšo zgodovino Ljubljane v nekaterih italijanskih in avstrijskih arhivih. PRIZNANJE ZGODOVINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA PREJME DR. VLADO VALENCiC ZA POSEBNE DOSEŽKE PRI PREUČEVANJU ZGODOVINE LJUBLJANE Ekonomska izobrazba — leta 1926 je namreč di- plomiral in promoviral na Pravni in državnoznan- stveni fakulteti Univerze v Zürichu za doktorja na- rodnega gospodarstva — je predstavljala pomembno podlago za delo na področju gospodarske in družbe- ne zgodovine, ki je pritegovala Vlada Valenčiča že v času študija. Septembra 1950 je začel z delom v Mest- nem arhivu ljubljanskem, kjer je ostal do svoje upo- kojitve leta 1974. Ko pa je ljubljanski arhiv leta 1973 razširil svoje območje na celotno osrednjo Slovenijo, je postal Vlado Valenčič vodja enote, ki je imela na skrbi arhivsko gradivo, nastalo na območju mesta Ljubljane oziroma ljubljanskih občin. Delo Vlada Valenčiča v arhivu se je osredotočilo na fonde mesta Ljubljane. To delo je predstavljalo siste- matično podlago za raziskave iz ljubljanske zgodovi- ne, saj se dosledno drži načela, da je potrebno pisati razprave na podlagi virov. Znanstveno delo Vlada Valenčiča, ki se nanaša na zgodovino Ljubljane, je zelo obsežno in je z njim bistveno obogatil zgodovino slovenske prestolnice, s tem pa tudi slovensko zgodovino. Težišče dela je na 18. in 19. stoletju. Vrsta razprav daje podroben vpo- gled v stanje in strukturo ljubljanskega prebivalstva od 16. do konca 19. stoletja. Pri raziskavah o začet- kih ljubljanske industrije je sodeloval z delom Slad- korna industrija v Ljubljani, poleg tega pa je napisal še Oris ljubljanske industrije od 16. stoletja do prve svetovne vojne. Najpomembnejši pa sta deli Vlada Valenčiča, v katerih je prikazal razvoj ljubljanske trgovine od 16. do srede 19. stoletja. Vrsta razprav je posvečena gradbenemu in urbanističnemu razvoju mesta Ljubljane. Zelo zanimiv je tudi sestavek o ljubljanskih uhčnih imenih nekdaj in danes, ki je izšel v publikaciji, posvečeni ljubljanskim uhcam. V moč- no razširjeni obliki je to delo pred kratkim izšlo pri založbi Partizanska knjiga. Valenčiča je pritegnila tu- di zgodovina agrarnega gospodarstva Ljubljane do zemljiške odveze ter zgodovina odnosov med ljub- ljanskim magistratom in državnimi oblastmi ob tere- zijanskih upravnih reformah. Pisal je tudi o ljubljan- skih protinemških odmevih turnarskih dogodkov v letih 1867 in 1869. 328; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 IN MEMORIAM MAJDA SMOLE — (1919—1989) Majda Smole, arhivistka in zgodovinarka, se je ro- dila pred sedemdesetimi leti v Ljubljani, kjer je kon- čala gimnazijo in 1. 1941 diplomirala iz obče in narod- ne zgodovine ter geografije na Filozofski fakulteti. Sprva je bila profesorica od leta 1944 na I. državni ženski gimnaziji v Ljubljani, nato pa na nižji gimna- ziji v Rogaški Slatini 1945—1946, gimnaziji v Stični 1946—1947 in I. gimnaziji v Celju 1947—1951. Okto- bra 1951 pa se je zaposlila v tedanjem Osrednjem državnem arhivu Slovenije, kjer je bila 1979 upokoje- na kot arhivska svetnica. Majda Smole je kot arhivistka prešla skupaj z Arhi- vom vse faze razvoja in težav pri postavitvi temeljev arhivske dejavnosti. Sodelovala je.pri pripravi Sploš- nega pregleda fondov Državnega arhiva LRS, Ljub- ljana 1960 in pri Vodniku po arhivih Slovenije, Ljub- ljana 1965. Zato je uredila in popisala vrsto graščin- skih, društvenih, šolskih, cehovskih in privatnih fon- dov. Objavila je inventarje za fonde graščin Škofja Loka, Šrajbarski turn. Turn ob Ljubljanici, Ribnica (Pubhkacije Arhiva Slovenije, Inventarji, serija graš- činski arhivi, zv. 1, 2, 3, 4) pa tudi inventar fondov Glavni Intendant Ihrskih provinc 1809—1813 (Ljub- ljana 1973), ki vsebuje tudi inventarje fondov inten- dantov za Istro, Reko, Civilno Hrvatsko, Dalmacijo in subdelegata v Kopru in inventar Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. — 1747, 1. del cerkvene zadeve. Lit. A—F, Ljubljana 1985. Poleg tega je sodelovala pri vrsti razstav Arhiva v letih 1955—1975 tako z iz- borom dokumentov, kakor z objavo. Poleg strokov- ne obdelave arhivskega gradiva, objave inventarjev fondov in priprave razstav je Majda Smole tudi evi- dentirala arhivsko gradivo maršala Marmonta v fran- coskih kulturnih institucijah in gradivo za zgodovino Slovencev v Tirolskem deželnem arhivu v Innsbrucku in svoje izsledke objavila v glasilu Arhivi 1/1978. Evi- dentirala je arhivsko gradivo tudi za druge institucije, med drugim za zgodovinski institut Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti (gospodarska in družbena . zgodovina, zgodovina gradov) in za Institut za goz- darstvo in lesno gospodarstvo, kar je dalo osnovo za izdajo dela Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljub- ljana 1982 in vrsto objav gozdnih redov, ki jih je izda- la Biotehniška fakulteta, TOZD za gozdarstvo v seriji Viri za zgodovino gozda in gozdarstva. Majda Smole je bila tudi sodelavka Kronike, kjer je objavila več zgodovinskih razprav (Podložniki in vojaška služba v terezijanski dobi. Kronika 4/1956, zv. 1, str. 21—24, Gospodarski položaj ribniških podložnikov v začetku ; XIX. stol.. Kronika 4/1956, št. 3, str. 170—173, Ku- ga na Kranjskem v XVI. stol.. Kronika 5/1957, št. 2, : str. 97—98, Kranjska plemiška rodbina Apfaltrerjev, i Kronika 18/1970, št. 1, str. 24, Prispevek k zgodovini biblioteške službe v začetku minulega stoletja. Kroni- ka 18/1970, št. 1, str. 17) in bibhografske preglede pod naslovom Iz naših revij (Kronika 1/1953, št. 1, str. 73—74, št. 2, str. 145—147, št. 3, str. 208—211, Kronika 2/1954, št. 1, str. 62—65, št. 2, str. 137— 140, št. 3, str. 211, Kronika 3/1955, št. 1, str. 53, št. 3, str. 188—190). Sodelovala je tudi pri bibliografiji slovenske zgodovine (publikacije iz 1. 1951—1958), objavljeni v Zgodovinskem časopisu 12—13/1958— 1959, str. 377—422. Kot arhivistka je posvetila del svoje publicistične dejavnosti tudi arhivistiki, tu naj poleg prej navede- nih inventarjev posebej omenimo Zgodovino arhivi- stike in arhivske službe, ki jo je izdalo Arhivsko dru- štvo Slovenije leta 1974. To je bil prvi tak priročnik pri nas, ki je dajal sistematičen pregled opisane mate- rije in je zapolnil vrzel v domači arhivski strokovni h- teraturi. Vse delo je Majda Smole posvetila arhivskemu gra- divu bodisi njegovi arhivistični strokovni obdelavi, njegovi objavi ali kot viru za razprave, v sebi je v de- lih združevala duh arhivista — zgodovinarja, ki daje viru in njegovi resnici vedno prvo besedo. Ema Umek f KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 329 NOVE PUBLIKACIJE Zgodovina Cerkve I. Od začetkov do Gregorja Veli- kega. Ljubljana 1988, 525 str. Pred seboj imamo prvega od sestili zvezkov zgodo- vine Cerkve od njenih začetkov do najnovejše dobe. To je obenem tudi prva tako obširna in temeljita zgo- dovina v slovenskem jeziku. Delo je prevod cerkvene zgodovine, ki je istočasno izhajala v sedmih jezikih in je skupno delo priznanih strokovnjakov za cerkveno zgodovino. Prvo knjigo je prevedel v slovenščino Marko Urbanija, uredil jo je dr. France Dolinar, ki je napisal tudi predgovor k slovenski izdaji, v katerem podaja pregled dosedanjih slovenskih del o cerkveni zgodovini. Zgodovino Cerkve izdaja Družina v Ljub- ljani. Knjiga ima uvod in predgovor, ki ga je napisal Ro- ger Aubert. Osrednjemu tekstu sledi kronologija naj- pomembnejših dogodkov, pregledna karta razširje- nosti krščanstva v tej dobi in bibliografija, ki v dodat- ku prinaša tudi vsa slovenska dela, ki obravnavajo obdobje zgodnjega krščanstva. Na koncu imamo še imensko, krajevno in pojmovno kazalo. Delo bo enako zanimivo za tiste, ki bodo iskali v njem osnovne zgodovinske informacije o zgodovini Cerkve, kakor tudi za tiste, ki se bodo želeli v posa- mezna poglavja in določene probleme temeljiteje po- globiti. Besedila so opremljena z opombami, ki so na- tisnjene na koncu vsakega poglavja, v posebnem po- glavju, posvečenem bibliografiji, pa so še posebej na- vedena temeljna znanstvena dela za probleme in po- dročja posameznih poglavij. Tako je to delo kljub svoji obsežnosti odlično izhodišče za nadaljnje po- glabljanje. V uvodu sta razložena zgodovinski in teološki pri- stop do razkrivanja zgodovine cerkve. Poudarjeno je, da v principu med njima nasprotij ne bi smelo biti, saj je »zgodovina Cerkve ena sama, resnična, ista za vse«. Dalje je predstavljena teologija Cerkve, versko poslanstvo cerkve, položaj in vloga laikov v cerkvi in stališče do vprašanja razhčnih krščanskih cerkva. Pri- čujoča zgodovina Cerkve se oddaljuje od strogo kon- fesionalnega stališča starejših katoliških zgodovin, zaradi katerega so te puščale zgodovine drugih krš- čanskih cerkva ob strani, se to delo postavlja na stali- šče ekumenizma in upošteva tudi druge Cerkve. Prav tako ne ostaja le pri politično-verskem gledišču, tem- več zelo subtilno upošteva vpliv drugih družbenih, političnih in socialnih momentov, ki so vplivali na razgibano versko dogajanje v posameznih cerkvah. Prva knjiga obsega dva dela. Avtor prvega dela je Jean Daniélou in obsega čas od začetkov do konca tretjega stoletja. Avtor drugega dela je Henri-lréné Marrou. Ta zajema čas od Dioklecijanovega prega- njanja do smrti Gregorja Velikega (303—604). V predgovoru k prvemu delu Jean Daniélou razloži svoj pristop k virom. Upošteval je najrazhčnejše do- segljive in doslej znanstveno ovrednotene vire. Osno- vo še vedno predstavljajo apostolska dela. Vendar je šele s pomočjo drugih virov bilo možno spoznati, kako bistvena je bila do padca Jeruzalema leta 70 sociolo- ška pripadnost krščanstva judovstvu. Krščanstvu v središču judovstva je posvečeno prvo poglavje. V drugem poglavju so predstavljene cerkve zunaj Jeru- zalema v Galileji, Palestini in Damasku. Dalje obrav- nava širjenje krščanstva v središču grške kulture v Antiohiji, vlogo Pavla in Barnabe pri evangelizaciji, Pavlovo misijonsko delovanje in prva srečanja Rima s krščanstvom. Tretje poglavje je posvečeno krizi ju- dovskega krščanstva po padcu Jeruzalema leta 70 in prehajanje središča krščanstva iz kroga judovskih kristjanov na kristjane, ki so se spreobrnili iz po- ganstva. Pavel je v letih 50 in 59 ustanovil Cerkev v Makedoniji in Ahaji in tako prenesel krščanstvo v Evropo. Ker Pavel pri misijonarjenju ni vztrajal pri judovskih običajih — najobčutljivejši je bil običaj obrezovanja — ga je to privedlo v spor z judovskimi kristjani. Konča se s Petrovo in Pavlovo smrtjo v Ri- mu. Četrto poglavje je posvečeno krščanstvu v Efezu, Edesi in Petrovem misijonu v Rimu. Peto in šesto po- glavje sta prav tako posvečena judovskemu krščan- stvu, ki je bilo idejno še vedno močno, ki pa je v letih 70 do 140 preživljalo hude notranje krize. V teh poglavjih spremljamo širjenje krščanstva in metode misijonskega dela. Avtor nam neprestano predoča vsakovrstne probleme, s katerimi se je sooča- lo zgodnje krščanstvo, ker so nove skupine kristjanov prinašale nova pojmovanja in nova duhovna doje- manja. Prav tako spremljamo razvoj bogoslužja in uvajanja razhčnih praznikov. Že v najzgodnejših časih se je pojavil problem pra- vovernosti in krivoverstva. Prvo obširneje opisanih krivoverstev je gnosticizem, dualistično naziranje, ki je imelo vzore že v judovstvu, razširilo pa se je celo med kristjane v Egipt. Judovstvo je imelo v celoti gle- dano na krščanstvo velik pomen, teologija je upo- rabljala več simbolov, prevzetih iz judovstva, prevze- mali so praznike in drugo. Sedmo poglavje je posvečeno vprašanju odnosa Cerkve do rimske države. V drugem stoletju se zgo- dovina Cerkve ločuje od judovskega krščanstva in postaja vedno odločilnejši odnos do rimske države in njene kulture. Krščanstvo v začetku v rimski državi ni bilo dobrodošlo. Večkrat je bilo preganjano. Vendar se je vedno bolj udomačevalo, sprejemalo je heleni- stično kulturo, v drugi polovici drugega stoletja pa je bilo napisanih že več tako imenovanih apologij, v ka- terih so avtorji dokazovali, da krščanstvo ustreza ide- alu helenizma in da so kristjani dediči grško-rimske civilizacije, s čimer so hoteli krščanstvu pridobiti spo- štovanje in naklonjenost rimskih cesarjev. V heleni- stičnem času so se nekateri krščanski izobraženci že povzpeli na sočasno helenistično znanstveno višino. V tem času Cerkev še daleč ni mogla biti centralizi- rana. Organizirana je bila predvsem v pokrajinskih 330 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 cerkvah; takšne so bile aramejske, azijske, sirske in j rimske. Ob njih pa so se pojavljale in ustanavljale tu- ' di skupine, ki so bile označene za krivoverske. Do ne- soglasij je prihajalo tudi med cerkvami samimi. Tako so se pojavile težave glede obhajanja praznika velike noči, praznika že okrog leta 120. V tem času se je raz- vijala tudi hierarhija s škofom na vrhu. Posebno poglavje je posvečeno Aleksandriji in tamkajšnjemu krščanstvu. Krščanstvo, ki je prišlo iz grškega okolja, je tu dobilo helenistično izobrazbo, obenem pa seje helenizem krščansko izobrazil. Alek- i sandrija je postala središče krščanske kulture, tako j kot je bil Rim središče krščanskega nauka. Za drugo j stoletje je značilno, da je bil storjen prehod od se- mitske k helenistični obliki izražanja. Predstavljene so še najrazhčnejše osebnosti iz življenja zgodnjih Cerkva. V tretjem stoletju so kristjane občasno še preganja- li, vendar je cesar Gahen leta 260 tudi že izdal odlok o strpnosti, ki je bil v prid kristjanom. V tretjem sto- ; let ju je bila Cerkev razširjena predvsem v mestih, ' vendar se je začela širiti v višje plasti in se izražati la- ; tinsko. Presenetljivo se je razširila vzhodna Cerkev v I Aziji, Kapadociji, Siriji, Palestini in Egiptu. Tretje < stoletje je bilo čas sporov o sv. Trojici. i V tretjem stoletju se je Cerkev tudi organizacijsko \ uredila. Razvila se je posebna hierarhija škofij. Škof \ glavnega mesta državne province je imel prednost j pred drugimi in je skliceval krajevne koncile. ! V drugem delu je opisana zgodovina od Dioklecija- i novega preganjanja do smrti papeža Gregorja Velike- i ga. V letih 303/4 in naslednjih je Dioklecijan uprizo-1 ril zadnje veliko preganjanje. Vendar je že 30. aprila leta 311 izdal cesar Galerij odlok o strpnosti. Z letom 313 pa se s cesarjem Konstantinom začne za krš- čanstvo novo obdobje. Vendar to Cerkvi ne prinese le svobode, odslej cesarji globoko posegajo v življenje Cerkve in skhcujejo celo koncile. Cesar Konstantin je na primer odločilno stopil na stran katoliške cerkve v donatističnem sporu, leta 317 pa je izdal-zelo strog zakon proti razkolnikom. Vendar avtor opozarja po- \ leg verske prvine spora tudi na družbene osnove kot { povod tega spora. Drugi spor te dobe je bil arijanski spor, glede razumevanja sv. Trojice, o katerem je prav tako pod močnim cesarjevim vplivom razprav- ljal prvi ekumenski koncil v Niceji leta 325, ki je raz- glasil Arijev nauk za zmoto. Vendar ta koncil ni pri- j nesel enotnosti in spor se je nadaljeval skozi celo četr- j to stoletje. V posebnem poglavju je prikazan izvor in razvoj meništva. i Krščanstvo pa se ni razvijalo le v rimskem cesarsi- i vu, temveč tudi preko meja le-tega. Prikazano je šir- jenje v sasanidskem cesarstvu, v Armeniji, v kavka- ških deželah, arabskih deželah, v Etiopiji in med Ger- i mani. Krščanstvo je napredovalo tudi na področju kultu- re. Za četrto stoletje so značilni tako imenovani cerk- veni očetje, krščanski vodilni teologi, ki so že pripa- dali višjim socialnim slojem. Večina med njimi je opravljala pred izključno posvetitvijo Cerkvi visoke državne politične funkcije. Predstavljena je vloga koncilov pri določanju cerk- venega reda ob koncu četrtega stoletja, vprašanje av- toritete papežev in prvenstva Rima. Dalje razvoj bogoslužja in zakramentov, oblik pobožnosti, češče- nja mučencev. Posebno poglavje je posvečeno razmeram v »krš- čanski državi«, posledicam za krščanstvo in posega- nju cesarjev v četrtem stoletju na eni strani ter vpli- vom krščanstva na zakonodajo in različnim krščan- skim ustanovam, kot so bile na primer dobrodelne ustanove, na drugi. Delo ne zatiska oči pred zgodnjim prepadom med krščanskim vzhodom in zahodom predvsem v petem stoletju. Peto in šesto stoletje sta ponovno čas sporov na po- dročju verskih naukov. To so bila kristološka vpra- šanja; »kako se v učlovečeni Besedi zedinjata božje in človeško ter sestavljata enega gospoda Jezusa Kristu- sa« . Ta spor je začel ločevati razne cerkve med seboj. Tem sporom je posvečenega precej prostora. V poglavju Cerkev izven rimske države je prikazan vpliv sporov in razkolov med Cerkvami znotraj rim- skega cesarstva na Cerkve zunaj meja tega cesarstva: na Cerkev v Perziji, ki je postala nestorijanska, na Cerkev v Armeniji in kavkaških deželah, na etiopsko Cerkev ter Cerkvi v Nubiji in južni Arabiji. Posebno poglavje je posvečeno vzhodnemu meniš- tvu v petem in šestem stoletju. Dokaj temeljito je obdelana doba cesarja Justinija- na in njegova verska politika. Predstavljena je vloga in pomen Carigrada, ki v Justinijanovem času zraste tudi na cerkvenem področju, kar je še pospeševalo oddaljevanje Carigrada od Rima. Prikazano je krščanstvo v času germanskih vdorov na zahod. Germanska plemena v večini primerov niso bila več poganska, vendar je kljub temu vehko težav povzročalo dejstvo, da so bila arijanska, kar je teme- ljilo med drugim tudi na političnem odnosu Germa- nov do rimskega cesarstva. Doba, ki je pomenila na eni strani propadanje rimske civilizacije, pa je po dru- gi strani vzpodbujala nove oblike. Ena najpomemb- nejših med njimi je bilo nastajanje zahodnega meni- štva, grščino je skoraj v celoti nadomestila latinščina, skoraj dokončno se je izoblikovalo bogoslužje. Prva knjiga se konča s poglavjem o začetkih sred- njeveškega krščanstva, ki nekako sovpada s časom vladanja papeža Gregorja Velikega v letih 590—604. Zanj je predvsem značilno, da je imel vodstvo vsaj zahodnih Cerkva dokaj trdno v svojih rokah. V nje- govem času je Cerkev nekako nadomestila pomanj- kanje državne organizacije, področja izobrazbe, vzgoje, posledica česar je bila nastajanje nove civili- zacije okrog Cerkve ob koncu barbarskega brezvladja. Vinko Rajšp kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 331 J. Lučič, Spisi dubrovačke kancelarije lil. Zapisi no- tara Tomazina de Savere 1284—1286, Diversa cancel- lariae 11 (1284—1286), Zapisi notara Aca de Titullo 1295—1297, Diversa cancellariae III (1295—1297), Monumenta historica Ragusina III, Zagreb 1988, 394 str. Na knjižnem trgu se je pojavila nova publikacija s področja objav srednjeveških pisanih virov. Gre za zapise dveh dubrovniških notarjev, Tomazina de Sa- vere in Aca de Tituho. Objavo je pripravil J. Lučič, ki je objavil tudi drugi zvezek zbirke Monumenta hi- storica Ragusina.^ Objava nedvomno zajema izjemno dragoceno in zgovorno gradivo, ki osvetljuje tako dubrovniški vsakdanjik kot tudi gospodarsko, druž- beno, pravno in politično podobo Dubrovnika. S te- ga stališča je treba to delo vsekakor pozdraviti. Po drugi strani pa je lahko vsaka tovrstna objava pri- pravljena bolj ah manj kakovostno in uporabno. Vsak izdajatelj virov se mora pri svojem delu držati določenih osnovnih meril: A — Objava vira mora vedno vsebovati temeljne sestavne dele: predgovor (in uvod), ki pojasnjuje(ta) okohščine nastanka zapisa, predstavljata vsebino vira ter osvetljujeta izdajateljev pristop in obhko objave izvirnika (posnetek, povzetek, prepis, tabela kd.); sledi osrednji del — običajno je to prepis — izvirnika, v katerem so posamezni sestavni deli izvirnika oprem- ljeni z zaporednimi številkami, naslovi, opombami in drugim potrebnim izdajateljskim aparatom; v objavo sodijo seznami (imenski, stvarni), slovarčki in podob- na pomagala; tovrstno publikacijo uvaja ah zaključu- je kazalo vsebine. B — Vsi osnovni sestavni deh objave morajo biti sestavljeni skrajnje vestno, dosledno, sistematično. Zapisi notarjev so navadno opisovah pravno dejanje. Predstavitev takega dejanja v objavi zato zahteva izo- stren posluh za pravno vsebino in terminologijo ter enotnost pri naslavljanju posameznih zapisov. Po- sebno natančnost zahteva prepis izvirnika. Sestava seznamov pa mora omogočiti uporabniku, da v njih najde vse v viru omenjene pojme in osebe. Poglejmo si Lučičevo objavo z omenjenih stališč! A — Knjiga vsebuje besedo urednika, predgovor, prepis obeh virov, imenski seznam, krajevni in etnični seznam, stvarni seznam — manjka pa prav tisto, kar v knjigi običajno najprej poiščemo: kazalo vsebine knjige. Samo pred prepisom obeh izvirnikov je naz- načeno, katere strani v knjigi obsegata. Hvalevredno pa je, da sta uvodna beseda in predgovor prevedena tudi v svetovni jezik (angleščino); morda tudi itali- janski prevod ne bi bil odveč: vir bo namreč poleg na- ših zanimal tudi raziskovalce onstran Jadrana. B — Predgovor te publikacije je vsaj nekohko dalj- ši, kot nam ga je avtor ponudil v drugem zvezku Mo- numenta. Prvi del predgovora, ki obsega dobro po- lovico strani, je izdajatelj namenil splošni predstavit- vi izvirnikov. Želeti bi bilo, da bi si avtor vendarle vzel več prostora za opis same zunanjosti virov: for- mata knjige, vezave, papirja, vodnega znaka, načina označevanja strani (rimski — arabski, nekdanji — so- doben), za paleografsko opredehtev pisave ter omem- bo drugih značilnosti in posebnosti izvirnikov. Pri- merno bi bilo, da bi tu označil pravne tipe, pa tudi di- plomatične in jezikovne posebnosti zapisov, ki se- stavljajo oba vira. Odgovora na vsa ta vprašanja av- tor ne daje. V ta del predgovora bi verjetno sodilo tu- di pojasnilo o izdajateljevem strokovnem postopku pri objavi, vendar pisec tudi o tem vprašanju ne iz- gublja besed. V nadaljevanju opozarja na nekatere probleme, ki jih osvetljujeta izvirnika. V drugem delu predgovora omenja v taki zvezi razna osebna imena in prhmke, kjer (po mojem nepotrebno) loče- no obravnava moška in ženska imena, čeprav so pri obojih očitne nekatere skupne poteze. V tretjem delu opozarja na poklice, ki jih omenjajo zapisi, na tipe plovil in robo, ki so jo prevažala, našteva raz- novrstni denar in merske enote, ki so se tedaj upo- rabljah v Dubrovniku, navaja obrtne, kmečke in dru- ge pokhce, omenja nekatere žaljivke, slovanske izra- ze in opozori, da je iz zapisov razvidna organizacija uprave izven mesta. Že iz povedanega je očitno, da je zgradba tega dela vsebinsko neenotna, razdrobljena in premešana. O vsakem od posameznih omenjenih problemov bi bilo moč povedati več, zlasti pa pogre- šamo podrobnejšo označitev naštetega denarja in mer. Četrti del predgovora se posveča krajevnim imenom, ki jih navajajo zapisi, ter označuje promet- ne povezave Dubrovnika navzven. V prepisu obeh virov so na levi označeni listi izvir- nika, vpisi iz izvirnikov so tekoče oštevilčeni in na- slovljeni glede na svojo vsebino. Sodobne datume gla- va vpisov opušča, ker se zapisi običajno (ne pa ved- no!) začenjajo z oznako dneva in meseca. Avtor je k tema dvema v oklepaju z arabsko številko dodal teko- če leto. Sledi prepis vsakega vpisa v celoti. Zapisi niso opremljeni z opombami: niti s tekstološkimi, nki z vsebinskimi, pa tudi z drugimi ne: znanstvenokritična objava vira pa se aparatu opomb vendar niti ne more niti ne sme odpovedati! Oštevilčeni niso vsi zapisi, ampak ena številka pogosto označuje skupino vpisov, ki niti niso vsi nastali istega dne. Nikjer ni pojasnje- no, po kakšnem načelu (ali ga narekuje izvirnik ah iz- dajatelj?) so take skupine združene v enoto. Iz tovrst- nih združitev nujno sledi, da tudi vsi vpisi niso na- slovljeni. Izjemno, najbrž po malomarnosti izdajate- lja, naletimo v delu tudi na oštevilčen vpis brez naslo- va (gl. št. 104, str. 43). Glede naslavljanja vpisov je bistvena pripomba ta, da gre pri vpisih za akt pravne vsebine, kar pa iz marsikaterega naslova v tem delu ni razvidno. Pri številnih vpisih z naslovom »Ročište« gre za sodno določeno o d g o d i t e v plačila dolga. Ne bi bilo narobe, če bi se to odražalo tudi v naslovu vpi- sov. Zakaj v prvem delu objave zapise enake vsebine označuje le naslov »Ročište« (od št. 6, str. 23 dalje), kasneje pa »Ročište« zbog duga (od št. 549, str. 229 dalje), ni jasno, očitno gre za nedoslednost v na- slavljanju. Večkrat vpisi citirajo starejše dokumente (gl. npr. št. 64, str. 35; št. 971, str. 313—315), kar bi bilo nujno omeniti tudi v naslovu vpisa. Naslavljanje 332 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 vse prepogosto ne kaže pravne vsebine zapisa: »Uda- ranje« (št. 507, str. 195) in številni vpisi z naslovom »Tučnjava« (npr. št. 493, str. 186) bi morali biti poenoteni; pri večini od njih gre za pravni akt priče- vanja o dogodku; »Učenje čitanja i pisanja« (št. 853, str. 292) je naslov zapisa o pričevanju glede dogovora o pogojih šolanja; »Robinja u Zadar« (št. 933, str. 306) je naslov, pod katerim si težko pred- stavljamo pravno dejanje, gre pa za obvezo do- bave in izročitve sužnje v Zadar; pri vpisu »Vapna- ra« (št. 970, str. 313) gre za obvezo glede izgrad- nje apnenice; pri vpisu »Bačve« (št. 1013, str. 322) gre za dogovor o izdelavi sodov. Naslovi tudi med seboj niso usklajeni: enako pravno dejanje je naslovljeno na razne načine, npr.: »Odredivanje jam- ca« (št. 4, str. 22), »Odredivanje prokuratora« (št. 825, str. 286) in »Punomoč« (št. 151, str. 55—56). Ob takih nedoslednostih so tiskovne napake v naslovih: »Prijava napadaaja i krade« (št. 128, str. 49), »Kole- ganacija« (št. 985, str. 318) — oba podčrtana a sta odveč — zanemarljive. Prepis, kot rečeno, predstavlja vir v celoti. Besede so slovnično pravilno deljene med seboj (ni razvidno, ah je to delo notarja ali izdajatelja), vpeljana so so- dobna ločila, velike začetnice. Pri zadnjih naj opozo- rimo na pisanje imen tedenskih dni: menim, da bi bi- lo tu pametno vpeljati veliko začetnico in pisati »dies Lune«, »— Mercurii«, »— Veneris« (ne pa z malo »— lune«, »— mercurii«, »— veneris«). Želela bi tu- di pojasnilo, zakaj se obrtnik kamnosek (»tagliape- tra«) v prepisu obravnava kot priimek in je zapisan z vehko začetnico, ne pa kot obrtni poklic (zapisan z malo). V citiranju pričevanj pogosto naletimo na na- rekovaje, ni pa pojasnjeno, kako so ti nakazani v vi- ru. V pisanju črk u in v objava posnema izvirnik. Čr- ka i (ni jasno, ali besedilo pozna dolgi in kratki i) je na začetku besed prepisana včasih kot i, drugič kot j, vendar ne dosledno: npr. v vpisu št. 3 (str. 22) je ista oseba označena z »I. Georgio«, v besedilu pa imamo opraviti z »Johannesom Georgio«. Vse-dosedanje pripombe zadevajo načelo pristopa k prepisu, ki sicer res ni nikjer pojasnjeno, do katerega pa ima avtor vso pravico. Huje pa je, da v prepisu srečujemo tudi ned- vomne nepreciznosti: »Domnpus Jacobus« (vpis št. 14, str. 25) je nedvomno »Dompnus Jacobus«; »Cui datum suit inducium« (št. 74, str. 38) je gotovo »Cui datum fuit inducium«; »comite et juicibus« (št. 81, str. 39) je napak prepisano »comite et judicibus«; pri »adocato« (št. 84, str. 39) gre verjetno za »aduocato«; pri »judicibus omnibus uinque« (št. 86, str. 40) bi moralo pisati »judicibus omnibus quinque«; »saluo corem quo judice« (št. 89, str. 40) je najbrž »saluo coram quo judice«. Takih in podob- nih zatipkanih napak je v besedilu absolutno preveč, z njimi pa se lahko zamaje verodostojnost prepisa. Zato bi bil priporočljiv dodatek »Errata«, ki pa ga delo nima. Sezname — po zaporedju je prvi osebni — vpeljuje defektni naslov: »Index viro rum« (namesto »viro- rum«). Zakaj nasloviti seznam kot indeks moških (čeprav beseda »vir« v prenesenem smislu res lahko pomeni tudi človek), ni jasno, saj se v seznamu po- javljajo tudi ženske. Zaporedje črk razporeja črko g k c; menim, da bi ji bilo ustreznejše mesto pri črki z (vendar gre tu le za moje osebno prepričanje). Gesla v seznamih so označena s številkami vpisov, v katerih se gesla omenjajo. Vsako geslo je našlo v seznamu le eno mesto. Kazalk, ki bi vzpostavljale povezave med gesli, v seznamih ni. »Adamus Triuisanus« je tako omenjen le pod »Adamus«, pod »Triuisanus« pa ne; v geslu »Desisclauus« je npr. omenjena »Radosclaua uxor eius«, ki pa jo pri črki R zaman iščemo; če je ose- ba označena kot sorodnik v geslu druge osebe, potem je s tem enkrat za vselej odpravljena in se v seznamu ne pojavi kot samostojno geslo. Pri krajevnem sezna- mu je treba pohvahti, da vsebuje tudi pojasnila loka- cij. Pri stvarnem seznamu pogrešamo razlago mer in denarja (če je že v uvodnem delu ni); pri obrtnikih in drugih poklicih bi bilo priporočljivo dodati še ime no- silca poklica; tudi tu se pojavlja težava z načelom, da je vsako geslo omenjeno le enkrat: »medicus magi- ster« je s to omembo dokončno odpravljen in ga pod geslom »magister« ne najdemo. Večino podobnih kritičnih pripomb sem navedla že v oceni drugega dela Monumenta.^ Avtor ocene sko- raj ni upošteval. Delo z objavo vira predstavlja težko tlako, taka objava pa naj bi se za posamezen vir nare- dila le enkrat za vselej. Prav zato je pri tovrstnih ob- javah treba stremeti za čim večjo popolnostjo. Časa za korekture takih besedil, preden gredo dokončno v tisk, nam pač ne bi smelo biti nikdar žal. OPOMBI 1. J. Lučič, Spisi dubrovačke kancelarije II, Zapisi notara Tomazina de Savere 1282—1284, Diversa cancellariae 1 (1282—1284), Monumenta historiea Ragusina II, Zagreb 1984. — 2. D. Mihelič, Razmislek o objavljanju starejäih ar- hivskih spisov. Zgodovinski časopis 40/1986, 132—134. Darja MiheliS J KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 333 S Franjo Baš: PRISPEVKI K ZGODOVINI SEVE- \ ROVZHODNE SLOVENIJE. Izbrani zgodovinski spisi. Izdala Založba Obzorja v Mariboru, 1989. Zbirka: Documenta et studia historiae recentioris (VIII). Pred kratkim je izšla vsebinsko bogata knjiga, po- i svečena 90-letnici pokojnega prof. Pranja Basa, ene- j ga naših najuspešnejših predvojnih in povojnih razis- kovalcev bližnje in daljne preteklosti Maribora in še druge Severovzhodne Slovenije. Izdala jo je Založba Obzorja v zbirki »Documenta et studia historiae re- centioris« z naslovom »Prispevki k zgodovini Seve- rovzhodne Slovenije« v izboru njegovega sina, plod- nega slovenskega etnologa Angelosa Basa. Dr. Bogo Grafenauer je napisal spremno besedo z naslovom ; »Zgodovinski značaj dela Pranja Basa in pomen nje- govega dela v slovenskem zgodovinopisju«. Promocija knjige je bila v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Knjigo je predstavil mag. M. Žnidarič, ; glavni urednik založbe, in povedal, da gre za knjigo, v \ kateri je vrsta najtehtnejših zgodovinskih spisov av- ; torja. Ob tej priložnosti so odprli tudi manjšo razsta- j vo Baševih del. Ravnatelj Pokrajinskega muzeja Vih ; Vuk je govoril o Baševem življenju in delu. \ Napisati in na kratko v celoti predstaviti razisko- valno in vzgojno delo pokojnega profesorja Basa ni lahko, saj obsega v celoti skoraj 760 knjižnih enot. V pričujoči knjigi so le nekatera izbrana dela, razdelje- j na geografsko v pet skupin na 380 straneh. Kljub lah- ko berljivemu slogu je zgradba njegovih del studioz- na, logična, trdno temelječa na virih in dokazljivih ! sentencah. V takšnem slogu so napisana tudi druga ^ Baševa dela. Vsi, ki smo poznali prof. Basa že pred 2. svetovno ; vojno in imeh srečo kontaktirati s tem neutrudnim ra- i ziskovalcem preteklosti Severovzhodne Slovenije in | še zlasti Maribora, pozneje tudi osrednje Slovenije, smo še vedno pod močnimi vtisi njegove bližine in ra- ziskovalne vneme, njegovega širokega razgleda na j razhčnih znanstvenih področjih .pa tudi njegove bor- benosti in možatosti ter ne nazadnje njegovega uspeš- nega mentorstva. Kot raziskovalec, zlasti pri odkrivanju materialne zgodovine, je kazal svojo v pokrajini usidrano zako- reninjenost. Kot terenski raziskovalec, zlasti pri od- krivanju preostankov, je znal pritegniti tudi mlade sodelavce, zlasti še v svojih mlajših letih. Prof. Franjo Baš nam je zapustil obsežno delovno zakladnico. Ni bil le ploden in samonikel znanstve- nik, organizator, terenski in arhivski delavec, izredno marljiv ter vsestransko, tudi klasično izobražen člo- vek, temveč tudi življenjsko neustrašen in pokončen mož, borec za resnico in pravico slovenskega delov- nega človeka, njegove biti in izvirnosti, njegove zem- : Ije v preteklosti in sedanjosti. Takšen je bil že v ranih \ gimnazijskih in študentovskih letih, takšen je ostal v dobi okupacije in do poznih let svojega delovanja. Osrednje obdobje Baševega delovanja odseva zlasti še v povezanosti z Mariborom in ostalo Severovzhod- no Slovenijo med obema vojnama in še dolgo po voj- j ni. V raziskovalnem delu je posvetil temu prostoru j največjo skrb. Njegovo omizje v mariborskem gradu ! je bilo shajališče živahnih, delovnih mož. Tu so se 1 kresala, izmenjavala in odpirala mnenja. Kot razisko- ; valeč in kot znanstveni organizator je bil mariborski ; »graščak« tesno povezan z življenjem. Po besedah : dr. Boga Grafenauerja je šlo pri Bašu za živo, sodob- \ no zgodovino. Kot zgodovinar, muzealec, etnolog in organizator je bil najtesneje povezan z okoljem, s po- krajino. To mu je vtisnila verjetno tudi njegova geo- j grafska žilica, čeprav je bil v svojem bistvu zgodovi- i nar in organizator, npr. Pokrajinskega muzeja v Ma- j riboru ali Tehniškega muzeja v Ljubljani. Z odhodom v Ljubljano ni prekinil s svojim orga- nizacijskim, raziskovalnim in mentorskim delom, \ preložil ga je le v novo okolje, kjer se je tudi tu njego- i va osebnost bogato obrestovala. Tehniški muzej v Bi- ; stri pri Vrhniki in druge postavitve so le delna priča \ tega. Žal je sredi polnega dela in načrtov omahnil! Četudi bi napravil samo to, kar smo na kratko na- | kazali, bi to pomenilo veliko pridobitev v odkrivanju i preteklosti v Podravju in drugih krajih, seveda pa je j treba omeniti še njegove osebne vplive na izziv zgodo- \ vinske dejavnosti v Mariboru, Ptuju, Celju ter v osta- j h Severovzhodni Sloveniji. Kdor bo hotel strnjeno pi- j sati ali poročati npr. o zgodovini Maribora v avstrij- j ski ustavni dobi, ne bo mogel mimo obsežne Baševe \ študije (v Prispevkih str. 151—212). Njegov »Histori- \ čno geografski razvoj Maribora« (Prispevki 125— ; 145) je zgleden primer medsebojnega sovplivanja geo- i grafskih in zgodovinskih osnov na primeru nastanka in razvoja obdravskega mesta. Z objavo Baševe bibhografije, ki jo je sestavila Ivanka Žmavc-Baranova (v ČZN že leta 1969), je bil uresničen zadnji znanstveni načrt prof. Basa. Hvalež- \ no strmimo pred njegovim celotnim, obsežnim in iz- ; redno plodnim življenjskim delom, ki ga strnjeno pri- i kazujejo tudi izbrani zgodovinski spisi v Prispevkih k i zgodovini Severovzhodne Slovenije. j Januarja letos je minilo devetdeset let od rojstva te- j ga odličnega moža. Založba Obzorja se je z izidom knjige v ugledni zbirki »Documenta et studia histo- riae recentioris« (ureja jo Branko Avsenak) spoštljivo oddolžila njegovemu spominu. Mavricij Zgonik Maja žvanut: Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narod- nega muzeja. Die Bücher des 16. Jahrhunderts in der Bibliothek des Nationalmuseums. Situta27. Ljubljana 1988, 108 str. Knjiga ima dva dela, v prvem govori avtorica o svojevrstni usodi knjig iz 16. stoletja, o njihovem na- stajanju in pomenu v tistem burnem času. V posamez- nih jedrnatih poglavjih nam pripoveduje o knjižnici Narodnega muzeja in o dragocenostih, ki jih le-ta 334 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 hrani. Podrobno spregovori o icnjigah iz 16. stoletja, o njihovih značilnostih, o njihovem pomenu pa tudi o tem, kako so lastniki ravnah z njimi. Pove o tem, kak- šne stroke so bile zastopane v privatnih knjižnicah izobražencev 16. stoletja, posebno po izgonu prote- stantov iz naših krajev. O nekdanjih lastnikih privat- nih knjižnic nam deloma govori že sam popis le-teh, j še bolj pa knjige, v katere so lastniki pripisovah še svoje pripombe, prerokbe, ekslibrise ali pa so jih uporabljah za herbarij. Čeprav je bilo tiska po prego- nu protestantov razmeroma malo, pa so knjige le skušale spremljati aktualno dogajanje v svetu. Tako so poleg teoloških, zgodovinskih in cerkvenih del iz- hajah tudi drugi tiski — npr. knjige, ki so govorile o enem od hudih problemov 16. stoletja, o Turkih. Drugi del knjige je katalog prej omenjenih knjig, i Vendar pa to ni katalog v vsakdanjem pomenu bese- ! de, kajti mnogih knjig ni bilo mogoče opredeliti po j sedaj veljavnih bibliografskih predpisih, pač pa je bil j potreben njihov opis. Vse te probleme je avtorica v j uvodu v katalog navedla, prav tako tudi kratice, ki j jih je uporabljala. Katalog je dopolnjen tudi z zani-1 mivim shkovnim materialom. j Knjiga je dvojezična: razprava o problematiki ! knjig 16. stoletja pri nas in katalog sta predstavljena j še v nemščini, kar bo publikaciji omogočilo, da bo j pritegnila širši krog bralcev, kajti tudi tema sama je \ splošno zanimiva. Prav tako pa je privlačna tudi s i svojo lepo zunanjostjo ter s premišljeno izbranim ! kvalitetnim slikovnim materialom. Narodni muzej je ; tako v svojo zbirko razprav Situla uvrstil še eno po- j membno pubhkacijo, ki pa odpira hkrati nova vpra- i sanja in nakazuje smeri za podobna pomembna razi- ; skovanja na kulturnem področju. Bva ttolz FOTOALBUM IZSELJENCEV IZ BENEČIJE, S študijami o posameznih migracijskih obdobjih. Trst 1986, 177 str. Dvojezična predstavitev fotoalbuma izseljencev iz Benečije je delo fotografskega krožka Rečan, ki delu- je v okviru Kulturnega društva Rečan v Beneški Slo- veniji. Ena od dejavnosti krožka je prirejanje razstav s starimi in novimi fotografijami. Na ta način so zbrali veliko starih fotografij, in ker jih je bilo treba po razstavah vrniti, so se ravno ob uspeli predstavitvi »Izseljevanje iz Benečije v svojih številnih oblikah« odločili, da pripravijo knjigo, ki bo shranila in popu- larizirala prizadevanja mladih članov beneškega krožka. Knjiga nam daje bogato zbirko slik, ki priča- jo o močnem izseljevanju iz Beneške Slovenije konec prejšnjega in v tem stoletju. Pojav izseljevanja iz Be- neške Slovenije, predstavljen na ta način, je izredno zanimiv. Ob pregledovanju fotografij, kar je vedno privlačno opravilo, se bralec zave tragedije prebi- valstva Beneške Slovenije in zamish ob tabeli stalno j bivajočega prebivalstva med letoma 1871—1981, ki pokaže realno stanje v 9 občinah Beneške Slovenije, kjer je padec prebivalstva od 14051 na 7983 grozljiv podatek. V uvodnem sestavku je Riccardo Toffolciti med drugim citiral besede Valentina Simonittija, ki so zelo dobro označile realnost Beneške Slovenije zad- njih 100 let. »Z doma je šlo vse, delovne roke, pamet, kultura, vse, kar bi omogočilo, da se dvigne raven do- mačega prebivalstva, so potem izrabili v Milanu, To- rinu, v Rimu ali pa v tujini. « Ferruccio Clavora je v študiji »Za novo oceno posledic emigracije na izvor- no stvarnost« opozoril na posledice, ki sledijo tako močni emigraciji, kot je v Beneški Sloveniji, za kraje, od koder je prebivalstvo odšlo, ne le na anomalije v demografski strukturi, temveč tudi na druge pojave kot na primer porast psihičnih bolezni, proces induci- rane inflacije, učinki prihrankov, ki jih emigranti po- šiljajo domov, in vrnitev iz tujine na družbenogospo- darski in pohtični sistem območja, iz katerega so se izselih. Kronološka razdelitev izseljenstva v knjigi obsega šest poglavij. Prvo poglavje Guziranja: posebnosti se- zonskega selitvenega pojava v Nadiških dohnah, predstavlja poseben tip začasne emigracije, ki ga po benečansko imenujejo »guziranja«. Gre za krošnjar- jenje, ki se je pričelo spomladi in končalo ob času ko- šnje. Fotografije, ki označujejo to obdobje, pa so v glavnem iz albuma dveh družin, ki sta se za stalno na- sehh v Vladikavkazu, v južni Rusiji. Slike prikazujejo družino ali skupinska, priložnostna srečanja, manj ah skoraj nič krošnjarskega posla, blaga. V drugem po- glavju pa je obdelano »trajno« izseljevanje v pribhž- no istem časovnem obdobju konec 19. stoletja in prvi desetletji 20. stoletja. Sledijo poglavja Izseljevanje iz Nadiških dohn v času med obema vojnama. Izselje- vanje od 1945—1970, »Zadnja« emigracija: od 1970 dalje. Izseljevali so se — to ugotovimo po fotografi- jah — v razne države po vsem svetu do druge svetov- ne vojne predvsem v Brazilijo, Francijo, Ameriko, Afriko, Nemčijo, po njej pa še v Belgijo, Švico, Av- stralijo. Nekateri so se vrnih, drugi ne. Fotografije so nastajale ob najrazhčnejših priložnostih, zabavah, proslavah, plesih, porokah, pogrebih, mnogo jih pri- kazuje delo, skromne bivalne prostore delavcev in podobno. Zadnje poglavje pa opisuje notranjo emi- gracijo benečanskih žena. Po svoji značilnosti se ta emigracija nekohko razlikuje od splošnega pojava iz- seljevanja, je pa bila tudi ta zelo močna. V tekstu je objavljenih nekaj življenjskih zgodb »dikl«, ki so se zaradi zaslužka odločile za trnovo pot preselitve. Da je osveščenost prebivalcev Beneške Slovenije doma in tistih, ki delajo v tujini, v zadnjih desetletjih naredila ogromen korak naprej, nam ne nazadnje do- kazuje Zveza slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine, ki je iz Društva slovenskih izseljencev iz Be- neške Slovenije, ustanovljenem 1968 v švicarskem mestu Orbe, preraslo v močno organizacijo, ki pove- zuje po svetu razsejane sekcije v Švici, Kanadi, Belgi- ji, Argentini, Nemčiji, Avstraliji in že vrsto let orga- nizira skupaj z drugimi slovenskimi kulturnimi društ- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 335 vi Dan emigranta v Benešici Sloveniji, ki je postal vsa- koletni osrednji dogodek in praznik Beneških Sloven- cev. Vsako poglavje v knjigi ima sicer krajši tekst, ki pa le dopolnjuje glavno sporočilo-fotografijo, kajti os- novni namen publikacije je podati zgodovino emigra- cije s fotografskimi posnetki. Slike so izbrane stro- kovno in z veliko mero okusa, zelo lepa pa je tudi oprema knjige. 77?S7" 1941—1947: od italijanskega napada na Jugo- slavijo do mirovne pogodbe, Koper 1988, 253 str. Znanstvenemu srečanju slovenskih, hrvaških in ita- lijanskih zgodovinarjev Trst 1941—1947, ki je pote- kalo novembra 1986 v Trstu, je sledila publikacija z istim naslovom, kjer so objavljene razprave, podane i na tem delovnem sestanku. Za izdajo zbornika sta poskrbela predvsem Inštitut za zgodovino delavskega \ gibanja iz Ljubljane in Center za idejno in teoretično j delo Vladimir Bakarič iz Zagreba. Referati so v sloven- i ščini oziroma v hrvaščini, kajti že na simpoziju je bilo domenjeno, da bo vsaka stran, tako jugoslovanska kot italijanska, poskrbela za svojo izdajo. Zazdaj so na tržaškem Inštitutu za odporništvo objavih manjše število referatov tega srečanja, do obljubljene itali- janske izdaje zbornika pa še ni prišlo. Publikacijo Trst 1941—1947 sestavlja poleg uvod- nih in pozdravnih nagovorov 21 referatov. Ob pregle- dovanju prispevkov postanemo takoj pozorni na dejstvo, da je več kot polovica avtorjev obravnavala obdobje ali teme zunaj naslova, takih je kar 11 se- stavkov, zato bi bilo primerneje, če bi se uredniški odbor odločil za nekoliko širši naslov publikacije. Predmet teme, ki jo je obdelal Eho Apih v svoji razpravi, je »Julijski prostor« v obdobju med obema vojnama. Apih je skušal razložiti vzroke neenakomer- nega razvoja obeh, tu živečih narodnosti, in pouda- ril razlike na ekonomskem, socialnem in nacionalnem področju, razlike, ki so bile tolikšne, da niso v obrav- navanem obdobju našli skupne poti razvoja. Dotak- nil se je tudi prodora fašizma, ki se je v Julijski kraji- ni zelo hitro uveljavil in je bila to prva pokrajina, ki so jo fašisti v celoti obvladali. Milica Kacin-Wohinz je prikazala položaj Sloven- cev in Hrvatov med obema vojnama v Julijski kraji- ni. Študija temelji na rezultatih raziskav, do katerih je avtorica prišla v dolgoletnem raziskovanju in preu- čevanju položaja in življenja Primorcev med obema vojnama. Prispevek, ki obravnava precej zgodnejše obdobje tržaškega vprašanja in ki se od same obravnavane te- me kar oddaljuje, je študija Mileta Bjelajca o razme- jitvi med Italijo in Jugoslavijo po prvi svetovni vojni. Teodor Sala je svoj članek omejil na tri leta 1942— 1944. V njem govori precej splošno o tem obdobju, se dotakne zelo na kratko neuspešne zaključne faze ita-^ lijanske zunanje politike v podonavsko-balkanskem prostoru. Trst pa pušča ob strani. Podobno v na- slednjem sestavku Petar Strčič obravnava predvsem Istro, NOB in odnose med KPl in KPJ. O kolaboracionizmu med drugo svetovno vojno sta objavljena dva prispevka Borisa Mlakarja in Anne Marije Vinci. Boris Mlakar osvetljuje odnose med italijanskimi kolaboracionisti na Primorskem po ka- pitulaciji fašistične Italije. Okarakteriziral je italijan- ski in slovenski kolaboracionizem in opozoril na na- sprotja, ki so se pojavljala med domobranci in fašisti na Primorskem. A. M. Vinci pa je osvetlila problem kolaboracionizma v Trstu, in sicer italijanskega. Bis- tvo tega sta bila antikomunizem in antislavizem. Dolo- čila je vlogo Coceanija in Pagninija, dveh glavnih predstavnikov fašizma v Trstu, in ob njih analizirala mentaliteto in politiko krogov kolaboracionistične buržoazije ter skušala ugotoviti, kakšni so bili vzroki, ki so jih pripeljali do tesnega sodelovanja z nacisti. Obširnejša razprava Gahiana Fogarja je zajela po- dročje Julijske krajine predvsem v zadnjih dveh letih vojne. V svojih zaključkih se je lotil raznih kriznih tem, kot so kraške fojbe, aretacije in deportacije v Istri jeseni 1943, v Trstu leta 1945. Opozoril je tudi na težave glede dostopnosti nekaterih virov, opuščanja odgovorov, molka ter povabil jugoslovanske zgodo- vinarje k večjemu sodelovanju pri obravnavanju teh tem. Ravno glede kraških jam se je opredelil za inter- pretacijo reakcije na fašistično nasilje in zavrnil razla- ge desničarjev, kjer naj bi fojbe pomenile začetek iz- trebljanja Italijanov v Julijski krajini. Mednarodni aspekt tržaškega vprašanja in tržaške krize so iz raznih zornih kotov obdelah trije strokov- njaki Dušan Biber, Janko Jeri in tržaški zgodovinar Giampaolo Valdevit. Dušan Biber je prikazal pogovore med jugoslo- vanskimi voditelji in zavezniki, strateške in razredne vidike, obdelal vprašanje zasedbe Julijske krajine ter se z analizo dokumentov lotil tudi vprašanja nevarno- sti vojaškega spopada v zvezi s Trstom junija 1945. Izreden pregled nad viri in literaturo daje razpravi svojo vrednost. Janko Jeri je širše obravnaval vpraša- nje jugoslovansko-italijanske razmejitve, s poudar- kom na obdobju 1943—1947. Giampaolo Valdevit se je po zanimivem uvodu, kjer razmišlja o pisanju po- vojne zgodovine, pomudil pri analizi glavnih faz, prek katerih je šlo tržaško vprašanje med letoma 1944—1948. Ustavil se je pri analiziranju angleške in ameriške politike v Trstu, kar je popolneje obdelal že v knjigi, ki je izšla leta 1986 z naslovom La questione di Trieste 1941 — 1954. Darko Bratina je pripravil kratko sociološko raz- mišljanje o tržaškem vprašanju, Pierluigi Pallante pa razpravlja o koncepcijah in stališčih KPl o narodnem vprašanju. Tone Ferenc piše o nacionalnem vpraša- nju v odnosih med slovenskim in italijanskim osvobo- dilnim gibanjem, Boris Gombač pa v krajšem sestav- ku išče vzroke neenakopravnosti na levici od začet- kov socialističnega gibanja pa vse do obdobja po dru- gi svetovni vojni. 336: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Vso problematiko prvih dveh let po vojni in vlogo Slovencev v Trstu je Jože Pirjevec strnil okoli dveh, treh primerov. Zelo nasplošno seje dotaknil fojb, po- dal nekaj izhodišč ob podpisu beograjskega sporazu- ma (devinski je sledil beograjskemu nekaj dni kasne- je) ter sodelovanje zavezniki—Slovenci prikazal v zvezi s šolstvom. Vloga Slovencev v povojni zgodovi- ni Trsta, predvsem v obravnavanem obdobju pa je nedvomno bila takšna, da narekuje potrebo sprego- voriti o prisotnosti in delu še drugih pomembnih de- javnikov, kot so: mestni osvobodilni svet Trst, usta- novil ga je Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, ki je takoj po osvobodit- vi pa tudi še pod zavezniško vojaško upravo odigral zelo pomembno vlogo v zgodovini mesta in okohce, kakor tudi aktivnosti množičnih organizacij, v kate- rih so sodelovah tako Slovenci in Hrvati kot Italijani. Eros Sequi in Liliana Ferrari sta opisala položaj v Istri med vojno in po njej. Pri prvem gre za spomin- ski zapis angažiranega posameznika, druga razprava pa je nastala na podlagi raziskave, ki so jo pred nekaj leti opravili mladi raziskovalci Regionalnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Julijski krajini in katere rezultati so bili že objavljeni v knjigi Storia di un esodo (1981). Pred nami je zelo dobra analiza dogodkov, ki so vphvah na vehko izseljevanje Istra- nov med letoma 1945—1954. Avtorica zanika, daje bil eksodus manever italijanske vlade in meni, da je v ve- hki meri vzrok izseljevanja nestrinjanje s politiko v Istri. Sem in tja so se v prevodu iz italijanščine vrinile napake, opozorila bi zato na to, da CLN odbori niso bih isti kot NOO, ki so delovah po vojni v coni B Slo- venskega primorja (str. 209). Poudarek Bilandžičevega razpravljanja je na naka- zovanju odnosov med jugoslovansko in moskovsko vlado in manj o tržaškem vprašanju, zvezek pa za- ključujeta razpravi Gaetana Arfea o vlogi italijanskih sociahstov in Nennijevi politiki glede julijskega vpra- šanja in Marca Galeazza o Togliatti ju in KPI med le- toma 1941—1947. Referati v zborniku Trst 1941—1947 so obdelah novejšo zgodovino Trsta in okohce dokumentirano, previdno, povedali veliko, kar je že bilo povedanega in se raje kot ne izogibali tem, ki so sporne še danes in še vedno vplivajo na notranje življenje mesta. Pa ven- dar je treba poudariti pozitivno stran tega delovnega srečanja, dejstvo, da so se zbrali slovenski, hrvaški, tržaški in italijanski zgodovinarji, ki so sicer v uglaje- nem dialogu, ne preveč kritično pa le štorih prvi ko- rak, se srečali na simpoziju v Trstu in si obljubih še nadaljnja taka srečanja. Optimistične sklepne besede Giuseppa Petronia izzvenijo v poziv k sodelovanju in organiziranju še kakšnega simpozija na tem nivoju, na katerega pa zazdaj še čakamo. Melka Oombaü ^ Ormoški zbornik III. Ormoški zbornik je izšel že maja 1988, slovesno pa je bil predstavljen širši javnosti 23. 6. 1988 v dvorani na ormoškem gradu. Ta dogodek, zelo pomemben predvsem za krajevno zgodovino, je dokaj pozno na- šel svoje mesto v osrednji slovenski reviji za krajevno zgodovino, vendar upamo, da ne prepozno. Ormoški zbornik III. je uredil mag. Peter P. Kla- sinc, ki je uredil tudi 11. Zbornik, založila Skupščina občine Ormož, tiskala Černelj-Rogina iz Radizla, ve- zal Grafički zavod Hrvatske, naklada 2000 izvodov. Zbornik je enakega formata kot njegova predhodni- ka. Vezan je v svetlo platno z vtisnjenim grbom mesta Ormoža. Na ščitnem ovitku je v rjavih tonih odtisnje- na veduta mesta Ormoža, kot jo je videl Georg Matt- häus Vischer leta 1681. Isti ščitni ovitek imata tudi prva dva zbornika. Zbornik obsega 318 strani tekstov, opremljenih z 42 fotografijami vedut, stavb, oseb in arhivskih do- kumentov, s 27 risbami ter s 7 zemljevidi in načrti. Teksti so razporejeni po kronološkem zaporedju. Opremljeni so s sinopsisi v angleškem jeziku in s pov- zetki v nemškem jeziku. Zbornik vsebuje 19 prispev- kov. Tone Luskovič, predsednik odbora za izdajo Zbor- nika, je v uvodniku zapisal: »Poznati in spoznati bo- gastvo preteklosti pomeni biti sam bogat«. Zaradi ta- kega mišljenja predsednika in večine sodelavcev je zbornik lahko izšel kljub kriznim časom in negodo- vanju. Marjana Tomanič-Jevremov: Ormoško grobišče. Avtorica je obdelala bogato gradivo 20 žganih gro- bov, najdenih leta 1974 v bhžini Zdravstvenega do- ma, kjer je tudi sama vodila izkopavanja. Natančno in z mnogo risb in fotografij je obdelala najdišče, ki ga je pripisala mariborsko-ruški skupini ter podala paralele z ljubljanskim grobiščem in gradivo opredeli- la v drugo polovico 8. stoletja pred našim štetjem. Blagoj Sevremo-v: Družinska grobnica iz Velike Ne- delje. V prispevku nam avtor posreduje zanimive po- datke o pepelnici, najdeni leta 1894 na gradu Vehka Nedelja, ki je do leta 1948 veljala kot sarkofag. Po- drobnemu opisu pepelnice vojaka Flavia Florentinusa (po letu 103 n.š.) sledi transkripcija in prevod besedi- la napisa. Marjeta Ciglenečki: Oprema gradu Velika Nedelja v letu 1673. Avtorica je uporabila popis inventarja Komende Vehka Nedelja iz leta 1673 (original na Du- naju v arhivu Nemškega viteškega reda, kopija v ZAP) za izredno živahen in nevsiljiv vpogled v življe- nje Komende in njenih prebivalcev v 17. stol. Čeprav so vpisi in opisi dokaj skopi, vendar po besedah avto- rice »dajo slutiti, da je bilo življenje za grajskimi zi- dovi živahno, da so lastniki znali poskrbeti za svoje udobje, da so poznah mnoge užitke in da so ljubili umetnost«. Jože Curk: Oris Ormoža in Središča v fasijskem popisu iz leta 1754. Avtor predstavlja gradivo urad- nega popisa naseljenih hiš in hišnih gospodarjev, iz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 337 i vedenega leta 1754 ob predvideni davčni reformi. Pri- spevek daje zanimiv vpogled v takratno naselitveno stanje mesta Ormoža in trga Središče. Gernot Fournier in Marija Hernja Masten: Hiše in hišni posestniki v Ormožu. Najdaljši prispevek v zborniku je plod sodelovanja arhivskega delavca iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu in delavke iz Zgodovinskega arhiva Ptuj. Prispevek je neke vrste kronika za obdobje treh stoletij. Avtorja sta se lotila številnih virov in prišla do podobnega rezultata kot Curk, vendar tehtnejšega in seveda obširnejšega. Za sestavo pričujoče »kronike« hiš, njihovih parcelnih številk, stanovalcev, njihove starosti, poklicev, kot so se menjavali iz roda v rod, sta avtorja dodobra izrabi- la rojstne, poročne in mrliške matične knjige, zapisni- ke sej mestnih svetov od leta 1650 naprej, tako ime- novani Arhiv mesta Ormoža, popise prebivalstva od 1724 naprej, popise hiš, davčne registre, inventarje, kupne in ženitne pogodbe, specifikacije škode po madžarski vstaji leta 1704 ter stare in novejše zemlji- ške knjige. Mnogi Ormožanci iščejo v tem prispevku svoje prednike in predhodnike,naključni obiskovalci pa lahko sledijo zgodovinskemu razvoju posameznih hiš po današnjih hišnih številkah in ulicah. Mag. Peter P. Klasinc: Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. Avtor se ne loteva umetnostnozgodovinskih ali etnoloških značilnosti hiš, zgrajenih med obema vojnama, temveč v glav- nem ugotavlja namen novih gradenj in prezidav. Pri- spevek je pripomogel k zaokroženi podobi gradbene dejavnosti v Ormožu od srednjega veka do druge sve- tovne vojne. V naslednjem Zborniku bi vsekakor mo- rala slediti povojna gradbena dejavnost, ki se zelo uspešno vključuje, oz. izhaja iz celovite urbanistične zasnove z navdihom posebnosti in enotnosti Ormoža. Nada Jurkovič: Šolstvo (1676—1847) in bratovšči- na sv. Rešnjega telesa (1661—1787) v Ormožu. Pre- vod ohranjenih arhivskih dokumentov o šolstvu v Ormožu je dragocen prispevek k poznavanju ne le šolskih razmer, temveč tudi ekonomskih, narodnost- nih in socialnih razmer Ormožancev. Bratovščina sv. Rešnjega telesa je bila molitveno združenje duhovni- kov in laikov — naravnana stanovsko. Taka združe- nja so dosegla razcvet v baroku in našla svoje mesto tudi pri cerkvi sv. Jakoba v Ormožu. Kristina ŠamperI Purg: Ormoška pošta ob koncu 18. in v 19. stoletju. Prispevek posreduje pregled po- štne službe skozi zgodovino, na kratko oriše ormoške razmere v omenjenem času in delovanje poštne službe v Ormožu, kot odseva v ohranjenem arhivskem gra- divu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju. Anton Ožinger: Dajnkova kronika, vir za krajevno zgodovino. Prispevek z bogatimi opombami potrjuje avtorjevo ugotovitev, da je kronika neizčrpen vir za krajevno zgodovino Velike Nedelje in ormoške žup- nije predvsem zaradi ogromne količine gradiva, ki ga je Dajnko našel in ohranil v svoji kroniki. Ljubica Šuligoj: Ormoški Nemci med obema voj- nama. Gre za obširen prispevek s številnimi citati in opombami. Avtorica obravnava na podlagi ohranje- nih arhivskih dokumentov dejavnost ormoških Nem- ; cev med obema vojnama. Spremlja delo pripadnikov i nemške manjšine in njihovo vlogo v Švabsko-nem- : škem Kulturbundu. Ivan Lovrenčič: Mestna občina Ormož 1918—1941. Prispevek osvetljuje ormoške razmere z upravne plati in kot tak dopolnjuje prispevek Šuligojeve in Klasin- čeve. Zelo zanimiv pa je za tiste še živeče Ormožance, ki so delovali v občinski upravi. Brane Oblak: Kreditno zadružništvo na ormoškem območju. Avtor je predstavil razvoj zadružnega gi- i banja na Slovenskem ter delovanje kreditnih zadrug, \ nato pa je na kratko predstavil vse kreditne zadruge, ' ki so delovale na ormoškem območju vse do likvida- i cije leta 1948. j Miroslav Novak: Štajerska domovinska zveza — krajevni skupini Kajžar in Ormož. Avtor predstavlja i teritorialno in organizacijsko shemo krajevnih skupin ' Štajerske domovinske zveze na omenjenem območju, njihove propagandne prijeme in poskuša z rezuhati \ nabirk in drugih akcij opozoriti na proces upadanja i začetnega navdušenja prebivalcev nad nacionalnim socializmom. Marjeta Adamič: Arhivsko gradivo občine Ormož 1941—1945. Avtorica podaja informacijo o arhiv- skem gradivu občine Ormož med drugo svetovno voj- no, ki ga hrani arhiv Inštituta za zgodovino delavske- ga gibanja v Ljubljani. Tjaša Mrgole: Vojna škoda na območju občine Ormož- Obširen, statistično obarvan prispevek govo- ri o storjeni vojni škodi. Na podlagi popisnih pol je avtorica ugotavljala storjeno vojno škodo za območ- \ je Ormoža. Popisne pole sestavljajo obsežen fond 1 Vojne škode, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju. ] Mimica Pišek: Ljubiteljska kultura po drugi sve- \ tovni vojni. Prispevek razgrinja pred nami ljubitelj- i sko kulturo od konca vojne do leta 1987. Kulturni do-1 godki so povzeti iz letnih poročil in zapisov Občinske j zveze kulturnih organizacij Ormož. i Dr. Ivan Curk: Raziskovanje zaradi varstva kultur- i ne dediščine. Avtorica ugotavlja, daje okohca Ormo- i ža med tistimi predeli Slovenije, kjer je bilo moč tvor- i no povezati v načrtovanju spoznanja agronomije in i raziskovalnih disciphn, povezanih z varstvom dedišči- i ne. Starost in vrednost kulturne krajine namreč to I omogočata. Vinko Cajnko: Razvoj kolesarskega športa in no- gometa v Ormožu. Aktivni športnik, avtor prispev- ka, podaja razvoj kolesarskega športa od prve svetov- ne vojne naprej in obravnava nogomet po letu 1927 v Ormožu. ' Na koncu naj dodamo še, da je bila pred slovesno i predstavitvijo Zbornika priložnostna razstava v pro- j štorih stalne razstave »Ormož skozi stoletja«. Razsta- J vo je pripravil Zgodovinski arhiv v Ptuju, in sicer je i predstavil javnosti tiste arhivske dokumente, ki soj jih uporabljali delavci ZAP za pisanje prispevkov v j III. ormoški zbornik. S to razstavo smo po besedah • ravnatelja ZAP Ivana Lovrenčiča želeli poudariti, da i dela v arhivih ne predstavlja samo zbiranje, hranjenje i 3381 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 in urejanje doicumentov, temveč da nujno vodi ic ob- i javljanju dokumentov samih in k pisanju razprav na osnovi le-teh, kar je eden od končnih ciljev arhivske dejavnosti, da dokumenti niso mrtvi, temveč da po- \ novno zaživijo. Po lepi stari navadi je bila slovesnost ob predstavit- : vi v grajskih prostorih in ob dobrem ormoškem vinu. • Predsednik odbora za izdajo zbornika, ki je bil mi- mogrede tudi predsednik pri izdaji 11. in je potrjen za i izdajo IV., je orisal življenjsko pot 111. Zbornika in se | obenem prisrčno zahvalil vsem sodelavcem, med nji- \ mi je na prvem mestu prav gotovo Minka Rajh. Nato \ je vino razvezalo jezike in marsikaj je bilo dodanega, i hote ali nehote, vendar dobronamerno. Naj zaključi ; Erna Meškova, ki je vidno ponosna na Zbornik, na ¦ Ormož, na ta del slovenske zemlje razmišljala v tem smislu, da je velik uspeh in sreča v teh časih ljudem ; podariti knjigo. j Kristina Šamperl-Purg ; Branko Božič, Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana 1988, 297 str. Monografijo je izdala Gasilska zveza Slovenije v juniju 1988. Čeprav je o gasilskih društvih in organi- zacijah na Slovenskem napisanih že vrsta lokalnozgo- dovinskih prispevkov in brošur, pred leti (1968) pa je izšel tudi krajši Božičev pregled razvoja gasilstva na Slovenskem in po drugi strani Gasilski vestnik že vrsto let objavlja prispevke o zgodovini gasilstva, je pričujoče delo vsekakor doslej najbolj popoln pre- gled delovanja te humanitarne organizacije pri nas. Avtor se je lotil zelo nehvaležne naloge, ko je skušal iz množice arhivskih in drugih virov izluščiti tisto, kar je najpomembnejše. Ker gre za zelo množično organi- zacijo in za prikaz njenega delovanja v dokaj dolgem časovnem razdobju, je v delu mogoče najti številne zanimive podatke o gasilstvu in njegovi vlogi v posa- meznih krajih, razne statistične podatke, prikaze orodja in gasilske opreme, podatke o velikih požarih in drugih elementarnih nesrečah pa tudi o raznih pri- reditvah in proslavah. Uvodnemu delu, ki prinaša kratko zgodovino po- žarnih redov od srede srednjega veka dalje po vsej Evropi in v slovenskem prostoru, sledi prikaz nastan- ka prvih gasilskih organizacij pri nas v 60. letih 19. stoletja. Sledi krajši pregled delovanja gasilskih društev od njih ve ustanovitve do prve svetovne vojne in ob tem prizadevanja za uveljavitev slovenskega vpliva v njih ter uvajanja poveljevanja v slovenskem jeziku, kar se je po avtorjevih ugotovitvah vedno bolj razširilo ob prelomu sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja. V času po prvi svetovni vojni je nastala vse- slovenska gasilska organizacija z imenom Jugoslo- vanska gasilska zveza Ljubljana, ki ji je Božič name- nil precej pozornosti. Zanimiv je podatek, da je zveza ob ustanovitvi vključevala 239 društev in okrog SOOO članov. V nas- lednjih letih ugotovimo hitro naraščanje članstva, kljub raznim težavam in notranjim krizam. Leta 1930 šteje že 675 društev in nad 21.000 članov, leta 1937 pa 942 gasilskih čet in 30.000 članov. Avtor povezuje razne notranje težave v gasilski organizaciji tudi s ; strankarskimi boji tedanjega časa. Če je v dvajsetih j letih tega stoletja gasilstvo še ohranilo precej nestran- I karski značaj, pa je zlasti po uvedbi šestojanuarske diktature vedno bolj čutiti vplive strankarskih bojev tudi v gasilski organizaciji. Predvsem se Božič ustav- lja ob leta 1933 sprejetem zakonu o gasilstvu v Jugo- slaviji in ob ustanovitvi Vatrogasnega saveza kraljevi- ne Jugoslavije ter naglasa, da je zakon nalagal gasil- ski organizaciji poleg naloge požarne varnosti tudi delo na kulturnem, prosvetnem in zlasti na nacional- nem področju, toda ne v slovenskem, temveč v jugo- slovanskem smislu. Zakon je po njegovem mnenju odsev tedanjih političnih razmer in teženj režima, da bi tudi gasilstvo služilo jugoslovanski ideji. Zakon je poleg tega ukinjal gasilska društva in uvajal gasilske čete, vse bolj je bilo čutiti vmešavanje države in nad- zorstvo države nad gasilstvom. Predzadnje večje poglavje v knjigi govori o prevla- di JRZ v gasilski organizaciji oziroma Gasilski zajed- nici Ljubljana, kot se je tedaj imenovala slovenska gasilska organizacija. Prikazane so tudi težave v času gospodarske krize in organizacija gasilske samopo- moči ter požari in nesreče v času med obema vojnama pri nas. V dodatku pa je avtor predstavil nekaj važnejših dokumentov iz zgodovine slovenskega gasilstva do le- ta 1941. Delo vsekakor zasluži vso pozornost, saj nam po- daja del naše zgodovinske preteklosti. Olga Janga-Zorn i Janez Kopač: Zgodovinski arhiv Ljubljana (1898— 1988), 161. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in narav- ni spomeniki Slovenije, Maribor 1988, 59 str. Boljše poznavanje kuhurnih in naravnih spomeni- kov Slovenije ter institucij, ki jih varujejo, je tudi na- men istoimenske zbirke vodnikov, v kateri je kot 161. knjižica izšlo delo zgodovinarja in arhivista Janeza Kopača. Že obe mejni letnici iz naslova nas opozori- ta, da je izšlo ob visokem jubileju, tj. 90-letnici delo- vanja Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki skrbi za varovanje, strokovno obdelavo in dajanje v uporabo arhivskega gradiva kot dragocenega dela slovenske pisne dediščine. Malokatera kulturna institucija se lahko pohvali s tako dolgoletno tradicijo in ohranje- nostjo celot arhivskega gradiva npr. ljubljanske mest- ne uprave od začetka 16. stoletja dalje. Do začetka sedemdesetih let je bilo delo arhiva bolj ah manj usmerjeno na ljubljanski prostor; odtod tudi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 339 Staro ime Mestni arhiv Ijubljanslci, nato pa se je ob- močje dela razširilo na prostor od Jesenic do Kolpe in od Idrije do Litije. Marsikje je obstajala že starejša tradicija varovanja arhivskega gradiva (npr. v Novem mestu, Škofji Loki, Idriji), veliko gradiva, predvsem starejšega, je prevzemal današnji Arhiv SR Slovenije, veliko pa ga je bilo še na terenu, kjer so bili marsikdaj narejeni šele prvi, pionirski koraki z vzpostavitvijo delovnih enot Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Uspelo je zbrati starejše gradivo, kolikor ga je še bilo na terenu, uvesti nadzor nad nastajajočim ter vzpo- redno uresničiti še vrsto akcij raziskovalnega, poljud- nega in razstavnega značaja. Skozi to zgodovino (poglavja: Od ustanovitve do osvoboditve 1898—1945, Od osvoboditve do Zgodo- vinskega arhiva Ljubljana 1945—1973 in Zgodovin- ski arhiv Ljubljana 1973—1988) nas popelje spretno pero poznavalca in soustvarjalca razvoja arhiva v zadnjih dveh desetletjih Janeza Kopača, ki je v zad- njih dveh poglavjih tudi orisal arhivsko gradivo, ki ga hrani arhiv oziroma gradivo, ki ga z njegovega obmo- čja hranijo druge insthucije. Na koncu je navedel ne- kaj osnovne literature o arhivu. Nemški in angleški povzetek pa dajeta osnovno informacijo o arhivu in njegovem gradivu vedoželjnemu tujcu. Pubhkacija je bogato opremljena z reprodukcijami arhivskega gradiva, kar 36 jih naštejemo; to ji ne daje samo očem ugajajočega efekta, temveč te reprodukci- je povedo nepoznavalcu, kaj vse je lahko arhivsko gradivo, ki je — če damo roko na srce — večini le od- večni papir, mnenje, ki je včasih bolj, danes manj, povzročalo uničevanje arhivalij. Publikacija nas spomni tudi na začetke povojnega izhajanja Kronike, časopisa za krajevno zgodovino (1954), saj je bilo njeno uredništvo priključeno ta- kratnemu ljubljanskemu mestnemu arhivu, kjer je bil tudi sedež sekcije za krajevno zgodovino Zgodovin- skega društva Slovenije. Zaključim lahko z ugotovitvijo, da je vredno vzeti v roke in prebrati to knjižico, naklada 1300 izvodov ter njena prisotnost na vseh policah slovenskih knji- garn pa je porok, da bo prišla v marsikateri slovenski dom in da bo vedenje o poslanstvu tega in vseh slo- venskih arhivov mnogo večje in popolnejše. Marjan Drnovšek Smlednik: kako so živeli: (življenje v Smledniku in okolici med obema vojnama), Smlednik 1989, 40 str. Pred nami je rezuhat desetletnega prizadevanja Kulturno umetniškega društva Smlednik oziroma ne- katerih zagnancev, ki so se lotili etnološke raziskave in »odšh spraševat stare ljudi o življenju v starih ča- sih«, pripravih etnološko razstavo, sedaj pa zbrano gradivo predstavljajo zbrano v knjižici. Ta ima na platnicah del katastrskega načrta Smled- nika iz 1840, znotraj pa poleg spremne besede o zgo- dovini same knjižice preberemo najprej dve strani o kraju in okoliških vaseh, zatem izvlečka iz šolske in župnijske kronike (predvsem o gradbenih, komunal- nih, gospodarskih razmerah in posebnostih), nekaj o gospodarstvu, rasti hiše na primeru Župelnove doma- čije, nato prehrane smleških kmetov, vsakdanji in praznični noši (»konec tridesetih let so se ženske zače- le ozirati za modo«) ter pravnih normah. Tu so obravnavane posebej zakonske in delovne norme (posel-gospodar), prvim posebej pa je namenjeno še poglavje družinsko življenje. Nekoliko obsežnejša pripoved o vzgoji omenja zdravstveno skrb za otroke in razčlenjuje vzgojni vpliv matere in očeta. Krajše sta obdelana ples (»dovolj je bilo, da je le kdo prine- sel harmoniko«) in slovstvo. Več pozornosti pa je na- menjeno še fantovskim družbam in njihovim aktiv- nostim (»Čez Smlednik še ptič ne prileti, da ne bi imel kakšen reber zlomljen«) tudi pri ženitovanjskih obi- čajih. Knjižica je delo več avtorjev. Kar pet poglavij je prispeval Lojze Tršan, dva Barbara Jenko, po eno te- mo pa so obravnavali Bojan De Reya, Fani Tršan, Silva Pogačar, Srečo Ciglarič, Zvone Strojan in Cveta Barbo. Tako je poleg starega in novega gradu (B. Otore- pec-I. Komelj: Smlednik in okolica. Stari grad — zgodovina, Smlednik 1971 in B. Reisp: Grad Smled- nik, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, zbirka vodnikov: 56, Maribor 1987) doživelo predstavitev v samostojni knjižici še življenje Smlednika med obe- ma vojnama. Zagnanosti mladih pripravljalcev knji- žice ni oporekati, želeli pa bi si, če že ne opomb, pa vsaj navedbe literature in (ustnih) virov. Najbrž bi se dalo zbrati še kaj podatkov o prebivalstvu, o društve- nem in zadružnem povezovanju v kraju, primerjati posamezne vasi, posebej pa bi knjižico popestrilo ilu- strativno gradivo, vsaj skice ah risbe. Knjižica gotovo sodi med toplo sprejete pripovedi o preteklosti posa- meznih krajev v veselje domačinov, bi pa lahko »de- set bolj ali manj posrečenih prostih spisov« z opom- bami in opozorili na vire bilo izhodišče za podrob- nejšo predstavitev življenja med obema vojnama v Smledniku z Valburgo, Hrašami, Mošami in Drago- čajno. Branko Šuštar Marija in Mihael Petek: KRONIKA ŽUPNIJE TRŽIČ ob 150-letnici posvečenja župne cerkve, Tržič 1988, 141 str. V uvodni besedi je župnik Franc Maček zapisal, da se pri njem oglašajo številni domačini in rojaki iz Ev- rope in drugih delov sveta in povprašujejo po knjigi Viktorja Kraglja Zgodovinski drobci župnije Tržič, ki je izšla leta 1936 in jo domačini imenujejo kar »Trži- ška knjiga«. Vendar pa te dragocene knjige ni mogo- če več dobiti, zato so se ob 150-letnici posvečenja 340 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 župnijske cerkve odločlili, da sestavijo kronološki pregled dogodkov iz tržiškega cerkvenega življenja. Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi del, ki sledi župnikovi uvodni besedi, je spominski. Napisal ga je nekdanji tržiški župnik prof. Jože Gregorič, ki je v Tržiču služboval od oktobra 1945 do sredine 1954. Del njegovega zapisa je narejen na podlagi »spomin- skih zapisov«, kot sam imenuje svoj dnevnik, ki se končuje ob koncu leta 1945. Drugi del njegovega spo- minskega pričevanja pa se naslanja tudi na zapise, ki jih je o svojih spominih na službovanje v Tržiču ob- javljal v koledarjih Mohorjeve družbe v petdesetih le- tih. Osrednji del knjige sta sestavila zakonca profe- sorja Marija in Mihael Petek. Obdelala sta župnijsko in vse podružnične cerkve, ki spadajo k tržiški župni- ji. To so cerkvice sv. Ana v Podljubelju, sv. Katarina v Lomu pod Storžičem (bila je podružnica tržiške fa- re do leta 1910, ko je postala samostojna župnija), sv. Andreja, ki stoji sredi Tržiča „na placu", kot ta del mesta imenujejo Tržičani, sv. Jožefa na hribu nad Tržičem in sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču. Zgodo- vinski pregled številnih dogodkov, povezanih s posa- meznimi cerkvami, je podan na kronološki način. Po- leg opisa sakralnih dogodkov se pri opisu vsake cerk- ve srečamo tudi s kratkimi umetnostnozgodovinskimi oznakami, tako pri gradbenih fazah cerkva kakor tu- di pri njihovi notranji opremljenosti. Zlasti za ob- dobje do izida Kragljeve knjige Zgodovinski drobci župnije Tržič leta 1936 sta avtorja črpala podatke iz te knjige. Pomemben vir pa jima je bil tudi redko oh- ranjeni Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, to je župnijski mesečni list, ki je redno izhajal v obdobju od leta 1924 do 1941. Poleg nekaterih zapisov o zgo- dovini Tržiča in tržiške fare, ki so v glavnem izpod peresa domačina Karla Pirca, je v Cerkvenem glasni- ku tudi cela vrsta podatkov ne le o tržiških cerkvenih, ampak tudi posvetnih zadevah in bi ga moral prouče- vati vsak zgodovinar med obema vojnama. Pri se- stavljanju kronološkega pregleda dogajanj v tržiški župniji sta Petkova proučevala tudi župnijsko arhiv- sko gradivo, ki na žalost ni v celoti ohranjeno. Zapi- sala sta, da je leta 1941 »... v septembru prof. Josip Žontar iz Kranja preselil župni arhiv v kaplanijo, a so neznani vlomilci del tega odnesh...« (str. 61). Pregle- dala sta tudi gradivo, ki ga za tržiški konec hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Precej težav sta imela s proučevanjem cerkvenih dogodkov za obdobje po letu 1945, ker arhivskega gradiva ni, ali pa je le delno ohranjeno, zato sta si v znatni meri morala pomagati tudi z ustnimi informacijami, ki pa sta jih vestno pre- verjala. Vehko podatkov zlasti o gradbenih elementih in notranji opremljenosti posameznih sakralnih ob- jektov pa sta našla tudi v številnih umetnostnozgodo- vinskih študijah in publikacijah. Na koncu vsakega zapisa o posamezni cerkvi je še kratek povzetek. Kronika na kratko predstavlja tudi kapelico sv. Ja- neza Krstnika na planini Kofce, ki predstavlja prijet- no tržiško planinsko postojanko na nadmorski višini 1400 metrov. Na koncu nas knjiga seznani še z osnovnimi viri in literaturo ter z vsemi župniki, ki so službovali v Trži- ču po letu 1945. Predstavi pa nam tudi vse tržiške ka- plane od leta 1936 do danes. Knjigi je na koncu do- dan tudi kratek povzetek v nemškem jeziku. Knjiga Kronika župnije Tržič je delo, ki ga z zani- manjem bere vsak Tržičan, pa tudi ljudje, ki jim Tržič ni rojstno ali bivalno mesto, saj je napisana zelo pregledno in zlasti za obdobje po izidu Kragljeve knjige Zgodovinski drobci Tržiške župnije nudi obilo podatkov, ki se ne tičejo le cerkvenega življenja, am- pak tržiške zgodovine nasploh. Knjiga je lepo obliko- vana in opremljena s številnimi kvalitetnimi črno beli- mi ter nekaterimi barvnimi fotografijami s slovenski- mi in nemškimi podnapisi. Janez Kopač ZBORNIK OB DEVETDESETLETNICI ZGODO- VINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA, Gradivo in razprave št. 8, Ljubljana 1988, 254 str. Ob koncu leta 1988 je v okviru praznovanja devet- desetletnice Zgodovinskega arhiva Ljubljana v seriji publikacij Gradivo in razprave kot 8. zvezek izšel zbornik, ki so ga napisali nekateri nekdanji in sedanji zaposleni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Svoje prispevke je napisalo kar 17 avtorjev. Poudariti je treba, da je med njimi kar 8 avtorjev, ki so doma na Gorenjskem. Seveda pa ni vseh 8 pisalo o gorenjski problematiki, kar predstavlja širino pristopa pri za- snovi tega zbornika. Poskušajmo z nekaj besedami predstaviti vseh 17 razprav. Razporeditev člankov je kronološka. Prvega, z naslovom Matko Videč, trgovec, posest- nik in mestni sodnik v Ljubljani v 15. stoletju je pri- speval strokovnjak za slovensko srednjeveško zgodo- vino dr. Božo Otorepec. 15. stoletje je namreč ob- dobje, ko je bila Ljubljana med vsemi kranjskimi me- sti gospodarsko najbolj razvita. Dr. Otorepec v član- ku predstavi vzroke za tako ugoden gospodarski raz- voj mesta. Na primeru trgovca Matka Videča, ki gaje označil kot tipičnega predstavnika uspešnega meš- čana, predstavi meščansko življenje v Ljubljani v tem času. Tako kot Videč so se tudi drugi meščani trudili pridobiti posestva, katerih dajatve so, kot pravi dr. Otorepec, »... veljale kot neka vrsta starostne preskr- be. ..« Zanimive so tudi peripetije okrog sorazmerno bogate Videčeve zapuščine. Pomemben je prispevek dr. Sergija Vilfana, ki nam predstavi mestne računske knjige kot zgodovinski vir. Za razliko od sodobnih finančnih dokumentov, ki nam dajejo »... le malo zgodovinsko pomembnih re- zultatov. ..«, dr. Vilfan meni, da za starejšo finančno dokumentacijo ta trditev ne velja. To v nadaljevanju ilustrira z računsko dokumentacijo, zlasti z računski- mi knjigami, to je knjigami dohodkov in izdatkov KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 341 ljubljanskega mestnega sveta, ki si sledijo vse od leta i 1581 dalje. V prispevku se srečamo z denarjem, cena- i mi živil, obutve in obleke, s stroški delovne sile ali, mezdami ter inflacijo v 16. in 17. stoletju, s cenami za odkupovanje vojnih ujetnikov zlasti iz turškega ujet- ništva, z beraštvom v Ljubljani. Ob koncu dr. Vilfan opozarja, da mestne računske knjige dajejo gradivo j še za študij cele vrste drugih zgodovinskih področij. Vinko Demšar se je lotil mlina in žage Kolezija v i Ljubljani ob koncu 16. stoletja, katerih lastnik je bilo i mesto Ljubljana, in sicer na osnovi t.i. rokopisnih j knjig, v tem primeru knjige dohodkov in zapisnikov j mestne uprave ljubljanske. V zapisu se srečamo z , gradbenimi deli za mlin in žago z načini transporti- i ranja gradbenega materiala ter tehnično opremo mli-, na in žage in stroški žaganja in mletja. Dr. Vlado Valenčič je opisal delniške družbe na ¦ Kranjskem. Ta razprava je pomembna tudi za dana-1 šnje razumevanje takih ekonomskih združenj, kate- < rih zametki so se v Evropi začeli pojavljati že v 14. i stoletju. Širši razmah pa so te družbe v avstrijski mo- i narhiji doživele od 18. stoletja dalje. V študiji so ob- > delane prve delniške družbe v Ljubljani, veliko ko-1 ristnih spoznanj pa dobimo tudi o domačih in tujih I družbah, zlasti na območju dežele Kranjske, kjer je i leta 1914 delovalo kar 12 takih družb. Na delniški na- i čin so bile organizirane tudi nekatere banke. > Mag. France Štukl je na škofjeloškem primeru ] predstavil zemljiško knjigo kot vir za kuhurno zgo- j dovino. V uvodu podaja razvoj in strukturo loške ' zemljiške knjige, ki prinaša pomembne podatke vse i od srede 18. stoletja dalje. Podobno kot računske tu- di zemljiške knjige dajejo veliko možnosti za študij najrazličnejših krajevnozgodovinskih značilnosti. V nadaljevanju France Štukl predstavlja še dva testa- ; menta z loškega območja iz druge polovice 18. stoletja. Dr. Jože Žontar je podrobneje obdelal občinski red za Kranjsko iz leta 1866. V uvodnem delu je podrob- : nejši prikaz pravnih norm, ki zadevajo občinsko^ upravo od srede 19. stoletja dalje, ki so odsev priza-j devanja za uresničitev zahtev meščanske revolucije le- \ ta 1848 za avtonomnim položajem občin. Rezultat i teh prizadevanj je bil, da so med letoma 1863 in 1866 izšli občinski redi za posamezne dežele in so imeh zna- čaj deželnega zakona. Kot zadnji je tak deželni zakon, dobila leta 1866 tudi Kranjska. V razpravi so obdela- na vprašanja s področja organizacije in poslovanja takratnih občinskih uprav. V nadaljevanju pa so j predstavljene občine na Kranjskem leta 1854 in 1869, • saj kasneje vse do propada avstro-ogrske monarhije ni bilo več vehko sprememb. Janez Kopač se je na podlagi arhivskega gradiva ¦ privatne trgovine lotil predstavitve trgovine z meša- j nim blagom Kokalj iz Tržiča, ki je poslovala od druge polovice 19. stoletja do ukinitve trgovine leta 1946. j Kratkemu historiatu trgovske dejavnosti te tržiške J družine sledi seznam arhivskega gradiva, ki so ga do- j bih na podstrehi hiše, v kateri je živela družina in de-i lovala trgovina Kokalj. Preseneča zlasti dejstvo, daje bilo kljub majhnosti trgovine njeno poslovanje, zlasti i kar se tiče dobaviteljev blaga, geografsko zelo obsež- no, tudi čez okvire tedanje avstro-ogrske monarhije. Žarko Bizjak se je posvetil instituciji notariata od srede 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Ta institucija, ki je pri nas začela nastajati in se razvijati od 16. stoletja naprej in jo je ukinila vihra druge sve- tovne vojne, je nastala zaradi potrebe »... po pravni varnosti lastnine...« Zapis nam predstavi razvoj no- ¦ taista na Slovenskem, pa tudi prizadevanja, da bi notarji pri svojem poslovanju uporabljali slovenščino. Marjan Drnovšek je obdelal odmeve delavskih ne- mirov v Ljubljani v obdobju od leta 1901 do 1911 po zapisih v tedanjih policijskih poročilih. Prelom 19. v 20. stoletje je za Ljubljano značilen zaradi hitrega ko- munalnega razvoja mesta, ki je v glavnem posledica katastrofalnega potresa leta 1895. Poleg nacionalnih problemov se je v tem času v mestu, ki je takrat štelo okoli 37.000 prebivalcev, že začela pojavljati delav- ska problematika, ki se je sprva še izražala s kalje- njem javnega reda in miru in tako tudi odmeva iz po- licijskih poročil. Boris Rozman se je lotil športnega kluba Ilirija v Ljubljani do prve svetovne vojne. Po predstavitvi družbenega življenja na prelomu 19. v 20. stoletje se loteva tedanjih športnih društev, vse od Kluba slo- venskih biciklistov leta 1887 pa do »Slovenskega footballskega kluba Ilirija«, ki so ga 9. maja 1911 ustanovili v gostilni pri Roži v Ljubljani. Temeljni cilj tega kluba je bil gojiti nogomet in vse športne pano- ge, ki so povezane z njim. Mija Mravlja je obdelala zapisnike občinskega od- bora mesta Kranja za leto 1919. To leto je bilo name- noma izbrano, saj gre za prvo leto po končani prvi svetovni vojni. Z zapisniki mestne uprave, katere gra- divo je dokaj popolno ohranjeno in ga je več kot 40 tekočih metrov, je poskušala pokazati utrip mesta. Razprava ima značaj objave virov, saj je k zapisni- kom, ki so v prispevku natisnjeni, pridanih lepo števi- lo opomb, ki podrobneje na osnovi literature in dru- gih virov osvetljujejo dogajanje v Kranju. Opombe nas seznanijo z vrsto personalnih, komunalnih in oze- meljskih, gospodarskih in drugih problemov takrat- nega Kranja. Marija Perko je obdelala Lekarnarsko zbornico v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja, katere pred- hodniki so bili lekarnarski gremiji ali združenja. Iz razprave izvemo, da je bila v tem času Dravska bano- vina zasičena s številnimi lekarnami. Privatni lekar- narji, katerih koncesija je bila proizvajati »strupe, zdravila, specialne tvarine in preparate za zdravila«, so se ves čas upirali industrijski izdelavi zdravil ter hudi državni konkurenci, ki seje odražala v ustanav- ljanju bolniških blagajn in humanitarnih zavodov. Marko Polenšek je proučil javno zdravstveno službo v novomeškem okraju med obema svetovnima vojnama. Ugotavlja, da je bila ena od posledic sve- tovne gospodarske krize tudi poslabšanje zdravstve- nega stanja prebivalstva, v glavnem zaradi pomanj- kanja in lakote. Vse to je pripeljalo, da je bilo zdravstveno stanje na Dolenjskem ta čas med naj- 3421 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 slabšimi v Sloveniji. Veliko je k temu prispeval tudi alkoholizem. V nadaljevanju je avtor opisal razvoj posameznih zdravstvenih ustanov na Dolenjskem. Jože Podpečnik je na osnovi podatkov, ki jih je na- šel v šolskih kronikah, obdelal dogodke v Šentvidu nad Ljubljano do vključno leta 1957, ko je bila izve- dena šolska reforma. Najprej opiše šolske kronike kot zelo dober zgodovinski vir, ne le za preučevanje zgodovine krajevne šole, temveč tudi kraja, v kate- rem šola stoji in ugotavlja, da »... ne samo nekdanji pisci kronik, ampak tudi današnji bralec, strokov- njak ali laik, se nenavadno spoštljivo obnaša do tega arhivskega vira...« Branko Šuštarje predstavil skrbi Ljubljančanov je- seni 1945 in spomladi 1946, ki se kažejo v zapisniku takratnih zborov volilcev. Ugotavlja, da je v vrsti ta- kratnih zborovanj in množičnih manifestacij pri zbo- ; rih volilcev »... zanimiva zlasti diskusija...«, saj so ! se ljudje dostikrat pogovorili o tem, kar jih je težilo. Zbori volilcev so se namreč poleg političnih lotevali \ zlasti številnih življenjskih problemov vse od lokalne- ga gospodarstva preko težav s preskrbo in trgovino do prosvete, zdravstva, kuUure itd. V nadaljevanju je obdelal zbore volilcev po posameznih četrtih, kakor je bila takrat Ljubljana upravno razdeljena. Ljiljana Šuštar je obdelala dejavnost sindikalnih organizacij v Ljubljani v prvih letih po končani 2. svetovni vojni. Že sredi maja 1945 so se delavci in na- meščenci organizirali v organizacijo, ki se je imenova- la Enotna strokovna zveza delavcev in nameščencev Jugoslavije za Slovenijo. V prispevku so opisani nači- ni, kako so se sindikalne organizacije organizirale in njihova zlasti politična dejavnost, med katero lahko štejemo tudi prostovoljno udarniško delo in s tem po- vezano imenovanje udarnikov in številna delovna tekmovanja. Pozabiti pa ne gre niti na kulturno delo delavskih organizacij. Zadnji prispevek v zborniku je napisal Dušan Ba- hun, ki nam predstavi vire za proučevanje gospodar- skega razvoja, ki se nahajajo v fondu ljubljanskega okraja za obdobje od leta 1955 do 1965. Na sejah okrajnih organov so »... načrtno obravnavali prav vse zadeve, ki se nanašajo na razvoj gospodarstva... na območju okraja...« Na koncu lahko zaključimo, da je zbornik pester in vsebinsko bogat, prav vsak prispevek pa je nastal kot rezuhat proučevanja arhivskega gradiva, ki ga hrani naš arhiv. Janez KopaC Franc Puhar: Obrtništvo v Kranju od rokodelskih ce- hov do danes, Kranj 1988, 97 str. V založništvu Obrtnega združenja Kranj je Franc Puhar pripravil zgoščen zapis o razvoju obrti na ob- močju Kranja. V uvodnih mishh avtor ugotavlja, da tudi razvoj obrtništva dokazuje, da je »... naše zaostajanje za državami zahodne Evrope prisotno že stoletje in več...« (str. 5). V prvem poglavju nas avtor na kratko popelje od cehovske obrtne organiziranosti do stanja kranjske obrti po končani prvi svetovni vojni. Razpad avstro- -ogrske monarhije, razdejanja prve svetovne vojne in nizka kupna moč Kranjčanov so močno odsevali v iz- ; redno slabih gospodarskih razmerah v takratnem Kranju in okolici. To je bilo obdobje, ko je kranjsko obrtništvo stagniralo, na nekaterih področjih celo na- zadovalo, kar se je primerilo tudi tradicionalnemu žimarstvu in sitarstvu v Stražišču pri Kranju. Tudi za- misel, da bi v Kranju organizirali večji puškarski obrat, saj se je v mesto po končani prvi svetovni vojni zateklo večje število boroveljskih puškarjev, ni uspe- la, »... ker so v Beogradu ocenili, da je Kranj prebli- zu državne meje...« (str. 14). Tudi zaradi zelo hitrega industrijskega razvoja Kranja od dvajsetih let 20. sto- letja naprej se obrt v mestu ni uspešno razvijala, če- prav je bilo leta 1930 v Kranju kar 177 rednih obrtni- kov, največ čevljarjev, mizarjev, krojačev, mesarjev in pekov. Stanje obrti tega leta pa tudi za leto 1936 avtor nazorno ilustrira s preglednicami. V nadalje- vanju ugotavlja, da so bili pred drugo svetovno vojno kranjski obrtniki tudi organizacijsko slabo povezani, saj kljub precejšnjemu številu obrtnikov niso imeli svojega predstavnika v Neodvisni obrtni zbornici za Dravsko banovino v Ljubljani, ki so jo ustanovili ja- nuarja 1941. V nadaljevanju Franc Puhar obdela razvoj obrti v Kranju od osvoboditve do današnjih dni. Ugotavlja, da so bile prva leta po osvoboditvi potrebe po obrtni- ških uslugah v mestu zelo velike. Obrt so pospeševah tudi tedanji lokalni upravni organi. Zaradi pregleda nad obrtno dejavnostjo so morah obrtniki svojo obrt na novo prijaviti in so morali pristojnim upravnim organom ljudske oblasti predložiti »matični list za ro- kodelske in njim slične proizvajalne obrti«. V tem poglavju avtor objavlja preglednico obrti za leto 1946 pa tudi preglednico »socialistično perspektivnih obrt- nih delavnic«, to je državnih obrtnih delavnic, ki so delovale na današnjem območju občine Kranj. Avtor ugotavlja, da se je med obrtniki prav z ustanovitvijo socialistično perspektivnih delavnic »... in sočasnim nasilnim ustanavljanjem kmetijskih obdelovalnih za- drug. .. večalo nezaupanje in dvom v bodočnost...« (str. 26). Hkrati so »... vsakodnevne težave in nera- zumevanja zasebno obrtništvo spravili v položaj ne- zaupanja in dvomov v svojo prihodnost...« (str. 27), kar je imelo za posledico dolgotrajno stagnacijo obrti v mestu, ki jo je povzročalo še pomanjkanje materia- la, davčna pohtika, šušmarstvo in pomanjkanje de- lovne sile. V letih po drugi svetovni vojni je število prebival- stva in zaposlenih v mestu hitro naraščalo, kar je predstavljalo objektivno dobre pogoje za razvoj obr- ti. Vendar kranjsko obrtništvo ni moglo napredovati, med drugim tudi zato, ker se je precejšnje število obrtnikov zaposlilo v kranjski industriji. Nove tehnologije po vojni so pripeljale do propada KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 343 nekaterih nekdaj pomembnih obrti, npr. krojaštva, i čevljarstva, mizarstva itd. V naslednjih letih so prene- j hali delovati skoraj vsi kranjski mlini, kar avtor ilu- j strira s preglednico mlinov za leto 1960, ko je na ob- i močju občine mlelo še 44 mlinov, ob koncu leta 1987 j pa so delovali samo še trije. Podobno seje zgodilo tu- i di z žagarsko obrtjo. Žage »... niso zamrle, ampak ; so bile enostavno odpravljene...« (str. 31). | V razpravi se srečamo z opisom in vzroki nastanka ' novih obrti, ki jih v zadnjih letih dopolnjujejo še po-1 poldanske obrti. Te zlasti opravljajo usluge, ki jih ; redna obrt premalo ali sploh ne pokriva. Avtor ta po- ; jav razlaga tudi kot odraz splošnih družbenih razmer, \ ko nekateri redno zaposleni na ta način rešujejo svoje vsakdanje materialne težave. V zadnjem delu razprave avtor polemizira s trenut- nim mišljenjem, daje mogoče s pospeševanjem drob- nega gospodarstva reševati tudi trenutno precejšnjo brezposelnost in dodaja še nekaj napotkov za pospe- šitev kranjske obrti, med drugim tudi z ureditvijo obrtniške davčne politike. Kot dodatek je v knjigi seznam vseh obrtnikov po strokah na območju današnje občine Kranj ob koncu i leta 1987. Razprava Franca Puharja Obrtništvo v Kranju od rokodelskih cehov do danes je pomemben prispevek za poznavanje razvoja kranjske obrti, še zlasti za ob- ] dobje po končani drugi svetovni vojni. Janez Kopač ^ Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Partizanska knjiga. Znanstveni tisk in Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 9, 1989. 260 strani Knjiga staroste zgodovinarjev Ljubljane dr. Vlada Valenčiča je rezultat njegovega dolgoletnega dela na ; arhivskem gradivu in z njegovimi uporabniki, ki so se ; marsikdaj zanimali za ulična imena in njihove spre- membe, ter sodelovanja v komisiji za imenovanje uh- ' čnih imen pri mestu Ljubljana. Leta 1980 izdana pu-< bhkacija »Ljubljanske ulice«, ki je bila zamišljena' kot priročnik s štirimi kartami, ima kratek historični ^ uvod izpod Valenčičevega peresa, ki je dal slutiti, da i je imel avtor zbranega mnogo več gradiva. In to gra-, divo je prezentirano v knjigi, ki jo je izdala Partizans- '. ka knjiga v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom ^ Ljubljana, hkovno pa jo je opremil arhitekt Janez) Suhadolc. , Razvoj ljubljanskih uličnih imen od prvih krajev- j nih omemb v 12. stoletju do sprememb lanskega leta je časovni okvir avtorjevega zanimanja, prostorsko pa se omejuje bolj na mestno območje, ki ga je imela Ljubljana do druge svetovne vojne, po letu 1955 celo na ožje mestno središče. Celoten pregled v Ljubljani \ dostopnega arhivskega gradiva je omogočil avtorju : kritične popravke mnogih starejših trditev, pri po-j manjkljivih podatkih pa dopušča možnost dopolnil na podlagi bodočih raziskav. Delo ni priročnik, če- prav bo koristilo mnogim, da se informirajo o razvo- ju oznak posameznih ulic, trgov, cest, ampak je v te- kočem in berljivem jeziku napisana monografija o razvoju ljubljanskih uličnih imen. In še več. To ni sa- mo zgodovina teh imen, temveč skozi njo svojevrsten vpogled v zgodovino mesta, saj so se različni družbeni, narodni, politični in drugi pretresi kot tudi kulturni in civilizacijski odnosi Ljubljančanov oziro- ma njihovih oblastnih predstavnikov odražah in se odražajo tudi danes na tem področju. Knjiga nas pre- priča o stalnih spremembah uličnih poimenovanj, če- prav si danes želimo ohranitev in povrnitev starih na- zivov za marsikatero ljubljansko uhco. Tu ne gre za nostalgičnost, ampak za del splošnega prebujanja zgodovinske zavesti v današnjem času, ki se začenja zavedati marsikaterih napak v vrednotenju dela posa- meznikov in stanov v preteklosti z željo, da dobijo svoje obeležje tudi v poimenovanju mestnih ulic. In tudi zaradi tega je Valenčičeva knjiga izšla v pravem trenutku. Naredimo kratek sprehod skozi knjigo. Krajevno ime Ljubljana, v nemški obliki Laybach (1146), dve leti kasneje v slovenski Luwigana, je naj- starejša krajevna omemba, vezana na grad in svet pod njim v srednjem veku. Do druge polovice 18. sto- letja so imena mestnih predelov, trgov in uhc temelji- la na krajevnih značilnostih, marsikdaj so bila odraz ljudske hudomušnosti kot npr. imeni Rožna in Hre- nova ulica, ki sta označevali zanemarjeni del mesta. To hudomušnost srečamo tudi kasneje v imenih Bab- ja dolina. Pasja ulica itd. Mnoga starejša imena so se na srečo ohranila do danes. Kateri Ljubljančan ne pozna imen: Stari trg. Novi trg. Poljane, Krakovo, Žabjak, Breg, Židovska ulica in še bi lahko naštevah, ki so bile omenjene že v najstarejših virih? Prva numeracija hiš v Ljubljani je bila izvedena le- ta 1770, iz tega leta je tudi prvi seznam ljubljanskih hišnih posestnikov. V naslednjih desetletjih je nastalo še nekaj seznamov, ki so avtorju omogočili primerja- vo in na teh analizah ustrezne sklepe. Poleg starih imen se v tem obdobju pojavijo nova, nemški nazivi se prepletajo s slovenskimi, vedno več je bilo tudi preimenovanj oziroma prenosov imen z ene na drugo ulico. To nas opozarja na previdnost pri uporabi vi- rov. Od začetka 19. stoletja se je začela vmešavati v poimenovanja tudi državna oblast, kar je bilo ra- zumljivo s stahšča preglednosti v mestu. Uradno vsi- ljeni nazivi marsikdaj niso bili prevzeti pri prebival- stvu, ki je še naprej uporabljalo stara imena. Podob- no kot danes, ko so med Ljubljančani zaradi različ- nih vzrokov v uporabi še stara imena (npr. Kongresni trg. Frančiškanska, Šempetrska ulica ipd.) Do srede 19. stoletja je imela večina ulic v mestnem središču svoja imena, manj ustaljenih imen je bilo v pred- mestjih, kjer so jih ceste in pota šele dobivala. Leto 1848 je prineslo spremembe tudi na tem po- dročju. Dotakratnim nemškim ali nemško pisanim slovenskim nazivom ljubljanskih »gas« — naziv gasa 344] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 je bil splošno uporabljen termin za ulice, so dodali še slovenske; veliko zaslug za uresničitev te ideje je imel dr. Janez Bleiweis. Novost v označevanju so pomenila sedemdeseta le- ta, ko se je uveljavil t.i. Winklerjev sistem, ki je ostal v bistvu v veljavi do danes: številčenje ulic od mestne- ga središča s tem, da so liha števila na levi, soda pa na desni strani, trgi pa so se označevali krožno. To je bil tudi čas borbe med nemško in slovensko stranjo v mestnem vrhu, ki je z vso silovitostjo izbruhnila šele v naslednjih desetletjih, ki ga je dr. Valenčič obdelal v ^ poglavjih z naslovoma: Boj za le slovenske ulične na- pise in Hribarjeva doba. Ta boj, v katerega so se vključevali tudi vidni slovenski možje kot npr. Fran Levstik, Anton Aškerc in drugi, je bil del prizadevanj za enakopravnost slovenskega jezika pri uradovanju in za t.i. slovenizacijo zunanjega izgleda Ljubljane. Odmeval je tudi v avstrijskem prostoru in Ljubljana ga je celo začela nekaj mesecev pred Prago. Izboje- van je bil leta 1908, ko je Ljubljana dokončno dobila samo slovenske ulične nazive. Obdobje stare Jugoslavije je prineslo vedno večjo politizacijo v debatah o preimenovanju ali novih oz- nakah ljubljanskih uličnih imen. Interesi pohtičnih strank in kasneje unitaristični pritisk države so se odražah tudi na tem področju. Mestne oblasti so v razne komisije za poimenovanje ulic pritegovale stro- kovnjake, med njimi je bilo vehko zgodovinarjev, z vso resnostjo pa so obravnavale predloge posamezni- kov in društev. Vojna 1941—45 je dodala svoje. Italijanske okupa- cijske oblasti so pohitele, da so izbrisale uhčna imena. ki so bila povezana z bivšo Jugoslavijo. Izginiti so morali nazivi, povezani s srbskimi imeni ter imena iz političnega in kulturnega življenja slovanskih naro- dov. Nemška okupacija ni prinesla večjih sprememb. Zato pa je povojno obdobje precej spremenilo ime- na ulic, cest in trgov. Stari nazivi so bili zaradi neupo- števanja zgodovinskega izročila marsikdaj po krivici opuščeni. Velikokrat so s preimenovanjem pretrgali povezavo med nazivi ulice in okolja, izginiti so morali vsi ulični nazivi, povezani s cerkvenimi imeni in še bi lahko naštevali. Lokalni interesi so bili močni po letu 1955, ko je vsaka občina določevala imena, dokler ni bilo poimenovanje združeno na mestni ravni leta 1964. Kljub sodelovanju strokovnjakov, s marsikdaj zmagali interesi krajevnih skupnosti in razni politično obarvani predlogi, ki so postavili v zgodovino marsi- kateri stari naziv. Med zadnjimi tovrstnimi posegi lahko uvrstimo opustitev naziva Gradišče, ki je bil znan od 13. stoletja. Da bi se nekako oddolžili stare- mu imenu, so z njim poimenovah ozko dovozno uhči- co za ljubljansko Dramo. Ker predstavlja knjiga po svoji tematiki in časov- nem okviru delo, ki je zanimivo tudi za širši prostor, pogrešam daljši povzetek v nemškem jeziku. V Ljub- ljanskih knjigarnah že dlje časa ni moč dobiti v uvo- du omenjene publikacije Ljubljanske ulice, v kateri so bile tudi štiri karte Ljubljane iz let 1840, 1910, 1942 in 1978. Valenčičeva knjiga bi pridobila »upo- rabnost«, če bi imela eno ali dve karti kot vizualni pripomoček pri postavljanju posameznih ulic v pro- storu. Marjan Drnovšek : UDK 929 Leonardo da Vinci: 627.43 Sitar Sandi, prof, umetnostne zgodovine, 61000 Ljubljana, Knezova 36, YU l^eonardovo gorišito jezero Kroniita, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, 5t. 3, 1989, str. 169—172, cit. lit. 18 Leonardo da Vinci je med bivanjem v Benetkah leta 1500 izdelal projekt proliturške vodne za- pore na prehodu s slovenskega Krasa v Furlansko ravnino. Iz avtentične dokumentacije je raz- vidno, da je tedaj obiskal tudi slovenske kraje in zbiral informacije pri tamkajšnjih prebivalcih, nato pa se je odločil za zaporo na lokaciji sotočja Soče in Vipave pri Gorici. Članek skuša pre- cizirali to lokacijo s kartografsko simulacijo zajezenega območja ob različnih namestitvah in višinah vodnega jezu. UDK 681.11(497.12 Ljubljana)"17" Bučič Vesna, muzejski svetovalec. Narodni muzej v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU Ljubljanslii urarji v 18. slolelju Kronilta, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, šl. 3, 1989, str. 177—186, cit. lit. 88 Najstarejša poročila o urarstvu v Sloveniji izvirajo iz Ljubljane in tej obrti lahko sledimo ne- pretrgoma od 16. pa do konca 19. stoletja. Članek obravnava arhivsko izpričane urarske moj- stre iz 18. stoletja, ki so delovali v našem glavnem mestu ali potovali skozi naše kraje, iskali me- ščanske pravice in obrtna dovoljenja in se z domačini lako asimilirali, da so samo še priimki spominjali na njihovo poreklo. Iz zapisnikov sej ljubljanskega mestnega sveta lahko sledimo izdelavi javnih ur na ljubljanskem gradu in na stolpiču magistrata ter njihova popravila in navijanje. Ohranjene hišne in žepne ure v naših muzejih in privatnih zbirkah s signaturami ljubljanskih mojstrov pričajo, da so v doma- čih delavnicah naslajali kvalitetni primerki umetniško izdelanih ur, ki po svojem videzu ne zao- stajajo za svojimi graškimi in dunajskimi vzori. Z veliko arhivskimi podatki in ohranjenimi urami se odlikujejo člani urarske družine Hofman, ki jim v Ljubljani sledimo od dvajsetih let 18. do začetka 20. stoletja. Pregled arhivske dejav- nosti v Ljubljani je pokazal, da so urarji razvijali svojo stroko skozi generacije v sorodstvenih povezavah in da je prehajanje obrtnega dovoljenja od očeta na sina zelo pripomoglo h kvalitet- nemu razvoju v 18. stoletju še zelo spoštovane obrti. UDK 903.5(497.12 Novo mesto) Knez Tone, muzejski svetovalec. Dolenjski muzej, 68000 Novo mesto, Muzejska 7, YU Grobovi lialštalskili arisloliralov v Novem mestu ^ Kronil^a, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 166—168, cit. lit. 8 Avtor v članku najprej opredeli pojem knežjih grobov v zahodnem halštatskem krogu in v Slo- veniji ter razloži njihove razlike. Nato daje pregled in kratek opis petih doslej odkritih halštat- skih knežjih grobov v Novem mestu. UDK 656.8(497.12)"17" Žoniar Majda, muzejska svetovalka. Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tavčarjeva 43, YU Poštne zveze čez Corenjslio na Korošlco do začetka 19. slolelja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 172—177, cit. lit. 15 V prispevku je obravnavan razvoj poštnega prometa čez Gorenjsko na Koroško do začetka 19. stoletja. Ker so bile za napredek poštnega prometa odločilnega pomena dobre ceste, je ce- stam čez ljubeljski in korenski prelaz avtorica namenila tudi ustrezni poudarek. Težišča v član- ku so na vzpostavljanju poštnih zvez čez karavanška prelaza, prehod na vozno pošto in na ustanavljanje poštnih postaj ter na delovanju pošte. UDC 861.11(497.12 Ljubljana)" 17" Bučič Vesna, Museum Advisor, National museum in Ljubljana, 61(XX) Ljubljana, PreSernova 20, YU ljubljana Watchmakers in I8II1 Century Kronilta, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 177—186, cit. lit 88 The oldest reports on watchmaking trade in Slovenia originate from Ljubljana. We can follow Ihis trade continuously from 16th to the end of 19th centuries. The article deals with archivally testified watchmakers from the I8th century who worked in Ljubljana or travelled through our country, seeking citizen rights and trade licences, and having assimilated that only their sur- names remind of their origin. From the records of sessions of the Ljubljana Town council we can follow the making of public clocks on the Ljubljana castle and tower of the Town-hall, their repairments and winding. The preserved house and pocket clocks and watches in our museum and in private collections with signatures of the Ljubljana watchmakers prove that our workshops manufactured artistic examples of watches even to those from Vienna and Graz. The watchmaking family Hofman from Ljubljana can be followed from the twenties of the 18th to the beginning of the 20th centuries and is characterised by many archival data and pre- served watches. A survey of archival activity in Ljubljana shows watchmakers developed their profession through generations within relative connections and that passing the trade-license from father to son helped to a quality development of trade in the 18th century still very respected. UDC 929 Leonardo da Vinci: 627.43 Sllar Sandi, Prof, of Art History, 61000 Ljubljana, Knezova 36, YU ¦«onardo's »goriSko jezero« Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 169—172, cit. lit. 18 Leonardo da Vinci made during his staying in Venice in 1500 a project for defence against Turks — a water block on the territory transisting from the Slovene Karst to the Friulian plain. Fit is obvious — from authentic documentation — he then visited the Slovene lands and collec- ted information from the inhabitants, and then decided for a block on location of confluence of Soča and Vipava at Gorica. The article tries to define the location with cartographic simula- tion of the barraged territory at different placing and hights of the water dam. UDC656.8(497.I2)"I7" Žontar Majda, Museum Advisor, Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tavčarjeva 43, YU Mail Connections through Upper Camicia lo Carinthia lo Ihe Beginning of the 19th Century Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 172—177, cit. lit. 15 The article deals with development of mail dehvery through Upper Carniola to Carinthia up to the beginning of 19th century. As well kept roads were of major importance for the progress of mail delivery the author pays suitable atlrention to the roads over Ihe Ljubelj and Korensko sedlo mountain passes. The major stress in the article is on establishing mail-connections over the Karavanke mountain-passes, transition to vehicle mail delivery, establishing mail-stations and on functioning of post. UDC 903.5(497.12 Novo mesto) Knez Tone, Museum Advisor, Dolenjski muzej, 68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU Graves of Hallslall Arislocrals in Novo meslo Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 166—168, cit. lit. 8 The author primarily defines the notion of princely graves in the west Hallstall circle and in Slovenia and explains their differencies. Then he gives a survey and brief description of the five so far discovered Hallslall princely graves in Novo meslo. UDK 364.65-058.866(497.12) Golec Boris, Student, Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino 61000 Ljubljana, ASkerCeva 12 YU Tržašiti in Ijubljanslii najdendti v Kumljansliili liribili Kronilia, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, §1. 3, 1989, str. 192—202, cit. lit. 28 Avtor obravnava pritok, rejniško dobo ter nadaljno življenjsko pot tržaških in ljubljanskih najdenčkov, ki so bili rejenci v vaseh in zaselkih pod Kumom. UDK 656.183(497.12 Ljubljana)"18%/I897'' Kambič Marko, dipl. pravnik. Arhiv SR Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, YU Kolesarski red za mesto Ljubljana Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, sir. 218—225, cit. lil. 43 Že leta 1869 je ljubljanski mestni svet, zaradi negodovanja pešcev sprejel prepoved vožnje s ko- lesi po ljubljanskih ulicah. Skope določbe za kolesarje zasledimo leta 1891 v »Službenem navo- dilu redarjem deželnega stolnega mesta Ljubljane«. Na seji občinskega sveta 7. julija 18% so sprejeli »Kolesarski vozni red za mesto Ljubljano«, vendar ga v pričakovanju višje norme niso poslali v »potrditev«. V maju leta 1897 je policijski komisar sestavil nov načrt kolesarskega re- da na podlagi »Kolesarskega reda za Kranjsko« in ob upoštevanju »Kolesarskega reda za Nižje Avstrijsko«. Policijski odsek se je ravno takrat ukvarjal z izdelavo »Cestno policijskega reda za deželno stolno mesto Ljubljano« in je »vožnjo na biciklih« uvrstil v omenjeni red. Na seji občinskega svela 10. septembra 1897 so red sprejeli. Tako so kolesarske norme našle svoje stal- no mesto v pravnem redu ljubljanske mestne avtonomije. UDK 686.6(497.12 Zagorje)" 1804/1928" Val«nčič Vlado, dr., znanstveni sodelavec v pokoju, 61000 Ljubljana, Tabor 10, YU Steklarni v Zagorju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 186—191, cit. lit. 24 Leta 1804 je država v Zagorju, kjer je imela premogovnik, zgradila steklarno, da bi izdelovala steklenino predvsem za potrebe svojega rudnika živega srebra v Idriji. Zaradi neuspešnega pos- lovanja je leta 1817 steklarno s premogovnikom prodala. Ko je leta 1843 oboje prevzela nova rudarska združba, je obratovanje steklarne ustavila in jo preuredila v cinkarno. Toda leta 1861 je zgradila novo tehnično popolnejšo steklarno, ki jo je leta 1880 s premogovnikom kupila Trboveljska premogokopna družba in jo še povečala. Leta 1912 je dala steklarno v najem tvrdki »Viljema Abela dediči«, lastnici steklarne v Hrastniku. Steklarna v Zagorju je obratova- la do leta 1928. UDK 352.2(497.12 Gorenjska)" 1900/1914« DmovSek Marjan, raziskovalni sodelavec, inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Prispevel< k zgodovini izseljevanja iz Gorenjske pred prvo svetovno vojno s posebnim poudarkom na !)kofji Loki Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, šl. 3, 1989, str. 203—218, cil. lil. 86 Razprava prikazuje nekatere vidike izseljevanja iz Gorenjske do prve svetovne vojne, bolj ilu- strativno kol analitično, saj je arhivsko in drugo gradivo za to vprašanje slabo ohranjeno in tu- di še ne v celoti zbrano. Avtor podaja pregled dosedanjih rezultatov o ugotavljanju števila iz- seljencev na Gorenjskem na podlagi lileralurc in arhivskega gradiva. Iz obeh regionalnih glasil »Gorenjec« (1900—) in »Sava« (1911—) je podan pregled odmevov o upadanju prebivalstva, o nezakonitem begu v Ameriko, o vabilih in svarilih in o uporabi izseljenstva v političnih splet- kah. Avtorje spremljal tudi podobo Amerike v obeh glasilih. Na kratko pregleda omembe Go- renjcev v Trunkovi knjigi »Amerika in Amcrikanci«, Celovec 1912. V zadnjem delu podrobne- je obdela izseljevanje iz Škofje Loke: vzroke, smeri in poklice izseljencev; objavlja tudi podro- ben seznam izseljencev. Sklep: Gorenjska ni bila vrhu izseljevalnega procesa, vendar je poznala vse njegove pojavne oblike. UDC 656.183(497.12 Ljubljana)"1896/1897" Kambič Marko, Lawyer, Archive of SR Slovenia, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, YU Cycling Regulations for the Town of Ljubljana Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 218—225, cit. lit. 43 Already in 1869 the Town-council of Ljubljana — because of displeasure of pedestrians — pro- hibited cycling through the streets of Ljubljana. We find regulations for bike riders in the »Official Istructions for Constables of the Provincial capital Ljubljana« from 1891. On town council meeting on 7th July 1896 »Cycling Regulations for the town of Ljubljana« were accep- ted but in expectation of higher normatives not confirmed. In may 1897 the police commissio- ner made a new plan for cycling regulations on basis of the »Cycling orders for Carniola« and considering »Cycling orders for Lower Austria«. The police department at that time worked on the Traffic police orders for the provincial capital Ljubljana" and thus included »bike riding« into the mentioned regulations, which were accepted on the 10th September 1897 on the Com- munal council. Cycling normatives thus found their permanent place in juridical regulations of the town autonomy. UDC 364,65-058.866(497-12) Golec Boris, Student, History Dept. at the Faculty of Arts, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Triest and Ljubljana Foundlings in Kumljan Hills Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 192—202, cit. lit. 28 The author deals with the influx, forestin period and further life of Triest and Ljubljana foundlings who were wards in villages and hamlets under Kum, UDC 325.2(497.12 Gorenjska)"l900/1914" Drnovšek Marjan, Research Collaborator, Institute for Slovene Emigration Research, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU A Conlribution to (he History of Emigration from Upper Carniola (Gorenjska) Before World War I with special Emphasis on Škofja Loka Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 203—218, cit. lit. 86 The treatise gives some aspects of emigration from the Upper Carniola up to World War I, more illustratively than analitically as archival and other documentation on this matter is not satisfactory preserved and not yet wholy collected. The author gives a survey of the results of establishing the number of emigrants from Upper Carniola on basis of literature and archival documents. From both regional gazettes »Gorenjec« (1900—) and »Sava« (1911—) a survey is made: on decrease of population, illegal escape to America, invitations, warnings, and the use of emigration in political plots. The author follows the vision of America, presented in both ga- zettes. He brifely surveys the Upper Carniolans mentioned in Trupk's book »America and Americans*, Celovec 1912. In the last part he gives a dealited analysis of emigration from Škof- ja Loka: reasons, directions, professions of emigrants; a detailed list of emigrants is also in- cluded. Conclusion: Upper Carniola was not at the top of emigration process but knew all it's forms. UDC 686.6(497.12 Zagorje)"1804/1928" Valenčič Vlado, Dr., Retired Scientific Collaborator, 61000 Ljubljana, Tabor 10, YU Two Glass-Factories in Zagorje Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 186—191, cit. lit. 24 In 1804 the state built in Hrastnik, where it had coal-mines, a glass-factory to produce glass- ware primarily for the needs of its mercury mines in Idrija. On account of unsuccessful opera- ting the glass-factory and coal-mines were in 1817 sold. When in 1843 a new mining company took over both, it shut the glass-factory down and conversed in into a zinc-factory. In 1861 it built a technically improved glass-factory, which was — together with the coal-mines — in 1880 bought by the Trbovlje Minning company. In 1912 the glass-factory was leased to Viljem Abel and Heirs company, the owner of the glass-factory in Hrastnik. The glass-factory in Zagorje operated until 1928. UDK 347.27(497.12 Dol pri Ljubljani)"1918/194r Lazarevjč Žarko, asistent. Inštitut za sodobno zgodovino, 61(XX) Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Zadolževanje kmetov v katastrski občini Dol pri Ljubljani po zemljiški knjigi v letih 1918—1941 Kronilia, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 231—237, cit. lit. 4 Avtor na podlagi bremenskih vpisov v zemljiško knjigo katastrske občine Dol pri Ljubljani analizira posestno strukturo, potek zadolževanja kmetov, vračanje dolgov in izplačevanje ded- nih terjatev, strukturo kmečkih dolgov, deleže zadolženih kmetov in deleže dolga posameznih kategorij kmetov v skupnem kmečkem ter primerja stopnje zadolženosti glede na hektar pose- sti in na kmetijo v medvojnem obdobju v tej katastrski občini, ki leži vzhodno od Ljubljane v dolini Save. UDK 329.17(497.12)Orjuna "1923/24" Melik Jelka, dipl. pravnik, samostojni svetovalec Arhiva SR Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, YU Orjunaši na sodišču Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 247—253, cit. lit. 20 Na podlagi izbranega gradiva Deželnega sodišča v Ljubljani obravnava avtorica dejavnost Or- ganizacije jugoslovanskih nacionalistov v Sloveniji v letih 1923/24. Jasno je razvidno, kako je v začetku uživala podporo države v političnem in fizičnem boju proti vsem tistim, ki so po nje- nem mnenju slabili moč države ali sodelovali s tistimi, ki so si prilastili dele slovenskega ozem- lja. Ko pa je organizacija zrasla državi čez glavo, je tudi ta spremenila svoj odnos do nje in jo končno prepovedala. UDK 940.47(497.12 Ljubljana) Brodnik Vilma, prof. zgodovine, 61210 Ljubljana Šentvid, Medno 22, YU Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno vojno Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, sir. 226—230, cit. lit. 31 S potekom vojnih operacij na vzhodni fronti so državne oblasti evakuirale prebivalce iz Galici- je in Bukovine po posameznih deželah monarhije, z vstopom Italije v vojno maja 1915 pa se je umikalo z območij bojev ob Soči tudi civilno prebivalstvo. Del teh beguncev je našel zatoči-šče v Ljubljani. Za opravljanje delovne dolžnosti so deželne oblasti odredile Ljubljani tudi vojne ujetnike, ki se jim je glede preskrbe godilo slabše, kot pa beguncem. Avtorica obravnava predvsem probleme preskrbe tega dela začasnega prebivalstva Ljubljane. UDK 061.23:63(497.12)"193" Vidovič-Miklavčič Anka, višja strokovna sodelavka Inštituta za sodobno zgodovino, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Vloga in organizacijski razvoj Zveze absolventov kmetijskih šol (ZAKŠ) in Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol (ZAKGŠ) na Slovenskem v zadnjem desetletju slare Jugoslavije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 238—247, cit. lit. 94 Na podlagi gradiva iz Arhiva SR Slovenije (fond Društvena pravila in Društva) ter časopisnih virov je orisan za obdobje tridesetih let organizacijski razvoj ZAKŠ in ZAKGŠ. Obe organiza- ciji sodila med doslej še neraziskana društva. ZAKŠ je imela skoraj v vseh okrajih največkrat po eno podružnico in je štela nad 1000 članov, medtem ko je ZAKGŠ imela le malo podružnic in še te so zajemale po več okrajev. Vredna naše pozornosti je zlasti ZAKŠ, ki so kot »kmečki šolanci« v prvih letih utrjevanja svoje organizacije skušali z gibanjem okoli glasila »Brazda« združiti vse kmečke ljudi v složno slovensko kmečko stanovsko organizacijo v duhu Krekovega pluralizma. Obenem pa udejanjati Krekove zahteve iz Socialnega načrta slovenskih delavskih stanov (Kmečki slan). UDC 329. 17(497.12)Orjuna "1923/24" Melik Jelka, Lawyer, Adviser at the Archive of SR Slovenia, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, YU »OrjunaSi« at Court Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 247—253, cit. lit. 20 On basis of selected documentation of the Provincial Court in Ljubljana the author deals with the activity of the Organisation of Yugoslav nationalists (Organizacija jugoslovanskih naciona- listov) in Slovenia in 1923/24. It is clearly seen the organisation had at its beginning full support of the state in political and physical fight against all who were to the organisation's oppinion weakening the strength of the state or were collaborating with those who appropriated parts of Slovene territory. With becoming troublesome to the state, its relation towards the organisation altered until it was finally forbidden. UDC 347.27(497.12 Dol pri Ljubljani)"1918/I941" LazareviC Žarko, Assistant, Institute for Modern History, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Indebtedness of Peasants in the Cadastral Commune Dol al Ljubljana by Ihe Cadastral Book in the Years 1918—1941 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 231—237, cit. lit. 4 The author analyses on basis of debit records into the cadastral book of Dol at Ljubljana — Ihe land property structure, the course of indebting of peasants, retaliating debts, paying out here- ditary claims, the structure of peasant debts, shares of indebted peasants and shares of debt of individual cathegories of peasants in Ihe collective peasant debt — and compares the degree of indebtedness per hectare of property and per farm in the between wars period in the above mentioned cadastral commune east from Ljubljana in the valley of the Sava river. UDC 061.23:63(497.I2)"193" Vidovif-Miklavčif Anka, Superior Expert Collaborator at the Institute for Modern History, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve I, YU The Role and Organisational DevelopmenI of the Association of Graduates from Agricultural Schools (Zveza absolventov kmetijskih šol — ZAKŠ) and the Association of Graduates from Agricultural House-Hold Schools (Zveza absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol ZAKGŠ) in Slovenia in Ihe Last Decade of Old Yugoslavia Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 238—247, cit. lit. 94 On basis from materials from the Archive of SR Slovenia (: Society Rules and Societies — fond Društvena pravila in Društva) and newspaper sources the article describes — for a 30 years period — Ihe organisational development of ZAKŠ and ZAKGŠ. Both organisations belong to the not yet researched societies. ZAKŠ had in majority of the counties one branch and over 1000 members while ZAKGŠ had few branches of which each covered several counties. Worth our attention is ZAKŠ which tried in Ihe first year of its consolidation — with the movement around Ihe magazine »Brazda« — to join all peasants into a united Slovene peasantry organisa- tion in the spirit of Krek's pluralism ant at Ihe same time put into practice Krek's demands from the Social plan of Ihe Slovene labour-classes. UDC 940.47(497.12 Ljubljana) Brodnik Vilma, History Professor, 61210 Ljubljana Šentvid, Medno 22, YU Supplying Refugees and War Captives in Ljubljana During World War I Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 226—230, cit. lit. 31 During the course of war operations on Ihe East front the state government evacuated inhabi- tants from Falicija and Bukovina to individual countries of Ihe Monarchy; by entrance of Italy into war in may 1915 the civilians from the territories of combats at Soča river withdrew as well. Part of those refugees found shelter in Ljubljana. The provincial government decreed the war captives in Ljubljana for labour. Considering supply the war captives were not taken as good care of as the refugees. The author deals primarily with problems with supplying those temporary inhabitants of Ljubljana. UDK 763:929 Dorfmeister V. Golob France, dr., konservator. Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU Grafična upodobitev »Zerkveno shegnanje per svetim Roku nad Ljublano« Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 258—263, cit. lit. 33 V pričujočem sestavku je predstavljena grafična upodobitev »Cerkvenega žegnanja pri sv. Ro- ku nad Ljubljano«, delo Vincenca Dorfmeistra. Rojen je bil na Dunaju (1774) in umrl v Ljub- ljani (1839). Bil je učitelj risanja na ljubljanski realki in Hceju. Ta črno-bela, kasneje pobarva- na litografija je bila odtisnjena v ljubljanski tiskarni Rozalije Eger in &, med leti 1834 in 1839. Na htografiji je Vincenc Dorfmeister upodobil cerkev sv. Roka, mežnarijo, odprte pivnice in bližnjo okolico z žanrskimi prizori, ter množico romarjev. UDK 886.3.09 Grdina Igor, asistent. Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Podoba Žida v slovenski lileraluri Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 267—277, cit. lit. 35 Na podlagi reprezentativnega toka slovenske literature od Prešerna dalje avtor obravnava od- nos do Židov, ki je poleg nestrpnosti in žaljivega odnosa poznal tudi strpnejše tone. UDK 725.74(497.12 Ljubljana)"1929" Rozman Boris, arhivist. Zgodovinski arhiv Ljubljana, 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, YU Gradnja kopališča športnega kluba Ilirije \ Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 253—258, cit. lit. 26 V prispevku avtor opisuje gradnjo kopališča športnega kluba Ilirije leta 1929, ki je bilo takrat najmodernejše na Balkanu in je povzročilo pravo revolucijo v razvoju slovenskega in jugoslo- vanskega plavanja. UDK 75:39ri7" Vrišer Andreja, mag., višji kustos, Pokrajinski muzej v Mariboru, 62000 Maribor, Grajska ul. 2, YU Noša na dornavskih tapetah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 263—266, cit. lit. II Poslikane tapete iz graščine Domava pri Ptuju, so delo treh različnih avtorjev, tapete v eni sobi je 1749 naslikal Heinrich Stadler. Tapete v dveh sobah prikazujejo plemiško družbo pri zabavi in družabnih igrah, v tretji sobi so folklorni motivi iz življenja Kitajcev. Avtorica članka se ustavlja ob noši plemiške družbe, opozarja na francoske vzore in razčlenjuje poreklo posamez- nih upodobljenih oblačil. UDC 886.3.09 Grdina Igor, Assistant, Faculty of Arts, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU The Image of a Jew in Slovene Literature Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 267—277, cit. lit. 35 On basis of representative Current of Slovene literature from Prešeren on the author deals with the relation towards Jews which were — beside intolerance and insult — as well of tolerant cha- racter. UDC 763:929 Dorfmeisler V. Golob France, Dr., Conservator, Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU Graphic Represenlalion «f »Zerkveno shegnanje per svetim Roku nad Ljublano« Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 258—263, cit. lit. 33 The article describes graphic representation of »Cerkveno žegnanje pri sv. Roku nad Ljub- ljano«, the work of Vincenc Dorfmeister. He was born in Vienna (1774) and died in Ljubljana (1839). He was a drawing teacher at the Ljubljana non-classical secondary school and at the lyceum. This black and white, later coloured, litography was imprinted in the printinghouse of Rozalija Eger& in Ljubljana, between the years 1834 and 1939, The litography of V. Dorfmeister pre- sents the church of sv. Rok, open taverns, Ihe surroundings and a mass of pilgrims. UDK 75:39I"I7" Vrišer Andreja, Superiour Curator, Provincial Museum in Maribor (Pokrajinski muzej v MB), 62000 Maribor, Grajska ul. 2, YU Costume on Domava Wall-Paper Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 263—266, cit. lit. II The decorations on wall-paper from the manor Domava by Ptuj are the work of three different authors; the wallpaper in one room in 1749 painted by Heinrich Stadler; the paintings in two rooms show the noble society during entertainment and parlour games, in another room are folklore motives from lives of Chinese people. The author pays attention to the costumes of the nobility, the French influence, and analyses the origin of individual represented garments. UDC 725.74(497.12 Ljubljana)"1929" Rozman Boris, Archivist, Historical Archive Ljubljana, 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, YU Building the Ilirija Sports Club Swimming-Pool Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 253—258, cit. lit. 26 In his contribution the author describes the building of the club's Swimmingpool in 1929 which was at the time the most modern on Balkan and caused a revolution in the development of Slo- vene and Yugoslav swimming. UDK 808.63-311(091) Moralo Nada, učiteljica zgodovine in zemljepisa 66310 Izola, Körle 44e, YU Albucan in Körle Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, 5l. 3, 1989, str. 287—289, cit. lil. 36 Avtor članka obravnava na osnovi knjižnih in arhivskih virov razvoj toponimov Albucan in Korte v jugozahodnem delu Šavrinov nad Drnico in Sečovljami. UDK 061.25:371.1(497.12)"I889" Hojan Tatjana, bibliotekarska svetovalka. Slovenski šolski muzej, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 1, YU Nekaj dokumentov ob stoletnici ustanovitve Zveze slovenskih učiteljskih društev Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 301—303, cit. lit. 10 22. in 23. aprila 1889 je bil v Ljubljani prvi občni zbor Zveze slovenski učiteljskih društev. Pri- spevek poskuša s pismi in spomini nekaterih učiteljev prikazali razpoloženje takratnega slo- venskega učiteljstva in potek občnega zbora. Posebna pozornost je posvečena osrednjemu pre- davanju na občnem zboru: O reformi ljudske šole. V njem je goriški učitelj Andrej Gabršček predlagal nekaj sprememb osnovnošolskega zakona. UDK 325.2(497.12):059 Vovko Andrej, mag., višji raziskovalni sodelavec. Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Izseljensko vprašanje v Koledarjih Družbe sv. Cirila in Metoda Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 278—286, cil. lit. 21 Slovenska šolska narodnoobrambna organizacija Družba sv. Cirila in Metoda je poleg svojega osnovnega namena; ustanavljanja in vzdrževanje mreže slovenskih zasebnih otroških vrtcev in šol posvečala svojo pozornost tudi drugim perečim vprašanjem, med njimi tudi izseljenstvu. V Koledarjih Družbe sv. Cirila in Metoda zasledimo več člankov, ki obravnavajo različna vpraš- anja slovenskega izseljenstva. Prvi prispevki se pojavljajo že v času Avstro-Ogrske, večina pa jih je iz druge polovice tridesetih let 20. stoletja. Za prve prispevke je značilno zlasti, da so pisa- ni bolj leposlovno in nekohko čustveno, za druge pa, da so nastali na podlagi virov in literature ter da so pisani v liberalnem, »jugoslovanskem« duhu. Veliko pozornosti je posvečeno vzro- kom izseljevanja, odvračanju od izseljevanja, posledicam svetovne gospodarske krize na izsel- jevanje in življenje izseljencev ter številu izseljencev in njihovi organiziranosti po posameznih državah. Posebne pozornosti so deležni slovenski izseljenci v Westfaliji in v Belgiji. V za- ključku članka avtor primerja med seboj števila izseljencev, ki jih za posamezne države ali celi- ne navajajo pisci prispevkov v omenjenih koledarjih. UDK 929 Luckmann, družina: 338.1(497.12 Ljubljana) Holz Eva, mag., višji raziskovalni sodelavec. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Zgodovina družine Luckmann Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, sir. 290—301, cil. lit. 27 Članek govori o vzponu družine Luckmann, ki je igrala v gospodarskem razvoju Ljubljane v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja kar pomembno vlogo. UDC 061.25:371.1(497.12)"1889" Hojan Tatjana, Library Advisor, Slovene School Museum, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 1, YU Some Document at the Hundredth Anniversary of Founding the Association of Slovene Teacher's Societies Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 301—303, cit. ih. 10 The first general meeting of the Association of Slovene tacher's societies look place in Ljublja- na on the 22nd and 23rd of April 1889. This contribution tries to show on basis of letters and memories of individual teachers the mood of that period among teachers, and the course of Ihe meeting. Special attention is given to the central lecture on the meeting: On Reforming Public Education. In it the teacher from Gorica Andrej Gabršček suggested changes in the primary school law. UDC 808.63-311(091) Moralo Nada, History and Geography Teacher, 66310 Izola, Korte 44e, YU Albucan in Körle Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 287—289, cit. lit. 36 The author deals on basis of literature and archival sources with the development of toponyms Albucan and Korte in Ihe south-west part of Savrini above Drnica and Sečovlje. UDC 929 Luckmann, družina: 338.1(497.12 Ljubljana) Holz Eva, M. A., Superiuor Research Collaborator, Historical Institute Milko Kos, ZRC, SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU The History of Family Luckmann Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 290—331, cit. lit. 27 The article shows the rise of family Luckmann who played an important role in the economic development of Ljubljana in Ihe second half of Ihe 19th and in Ihe beginning of 20th centuries. UDC 325.2(497.12):059 Vovko Andrej, M. A., Superiour Research Collaborator, Institute for Slovene Emigration Research, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Emigralion Question in Calendars of Ihe Society of Si. Ciril and Metod Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 278—286, cit. lit. 21 The Slovene school national-defensive organisation Družba Sv. Cirila in Metoda (the Society of St. Ciril and Metod) payed its attention — beside its basic task: founding and maintaining a net of private Slovene nursery and primary schools — to other problems, among them to emi- gralion as well. In Ihe Calendars of Ihe Society of St. Ciril and Melod we find articles on va- rious questions concerning Slovene emigralion. First contributions appear during Auslro- Hungarian Monarchy; the majority are from the 2nd half of thirties of the 20lh century. Cha- racteristic for the first articles are literary and emotional manner of writing, and for later con- tributions that they were based on literature and sources and written in a liberal »Yugoslav« spirit. Much attention is payed to reasons for emigrating, consequences of World economic cri- sis for emigration and life of emigrants dissuading from emigrating, number of emigrants, their organising in individual countries. Special attention is payed to Slovene emigrants in Westfalia and Belgium. In conclusion the author compares the numbers of emigrants, quoted by various authors for individual countries or continents in Ihe mentioned Calendars. UDK 929 Žumer B. Benedik Božo, pravnik v p., 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU Jakob Žumer — župan v Gorjah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, šl. 3, 1989, str. 309—322, cit. lit. 8 Avtor oriše zasluge Jakoba Žumra, župana v Gorjah v letih 1875—1902 za odkritje soteske Vintgar, ki je postala znana turistična točka v tem delu Gorenjske. UDK 940.4(497.12 Bela krajina) Dražumerič Marinka, konservatorka za etnološko in umetnostno dediščino. Zavod za naravne in kulturne dediščine Novo mesto, 68000 Novo mesto, Kidričev trg 3, YU i Belokranjci — vojaki v 1. svetovni vojni Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 304—308 Prispevek predstavlja življenje, bojevanje, umiranje in vojno ujetništvo vojakov iz okolice Dragatuša v Beli krajini na vzhodnem in zahodnem bojišču ter bojiščih v Bosni in Srbiji za čas 1. svetovne vojne. Gradivo je črpano iz kronike župnije Dragatuš, ki jo je v tem času pisal župnik Josip Novak. UDK 929 Maister R.: 77 Vrišer Sergej, dr., profesor Filozofske fakultete v Ljubljani in ravnatelj Pokrajinskega muzeja v pokoju 62000 Maribor, Cankarjeva 25a, YU Fotografije iz življenja generala Rudolfa Maistra Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, št. 3, 1989, str. 312—314 Članek kratko obravnava malo znane fotografije iz življenja Rudolfa Maistra. Gre za posnetke iz Maistrove mladosti in vojaškega življenja do leta 1918 in zadnjih let življenja do smrti 1934. Avtor omenja tudi osebne spomine na Maistra. UDC 929 Žumer B. Bendik Božo, Lawyer — retired, 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU Jakob Žumer — Mayor in Gorje Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 309—322, cil. lit. 8 The author describes the merits of Jakob Žumer, mayor in Gorje in the years 1875—1902, for the discovery of the gorge Vintgar, which became a famous tourist attraction in that part of Gorenjska. UDC 929 Maister R.: 77 Vrišer Sergej, Dr., Professor at the Faculty of Arts in Ljubljana and Retired Chairman of the Provincial Museum, 62000 Maribor, Cankarjeva 25a, YU Photographies from the Life of Rudolf Maister Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989, pp. 312—314 The article briefly deals with less known photographies from the life of Rudolf Maister; photos from his youth and military life up to 1918 and last years of his life until his death in 1934. The author also mentions his personal memories regarding Maister. UDC 940.4(497.12 Bela krajina) Dražumerič Marinka, Conservator for Ethnologic and An Heritage, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, 68000 Novo mesto, Kidričev trg 3, YU While Carniolians — Soldiers in World War I Kronika, Magazine for Slovene Local History, 37, No. 3, 1989 pp. 304—308 The contribution presents the lives, battles, dying and war captivity of soldiers from around Dragatuš in White Carniola on the East and West Battlefields and battlefields in Bosnia and Serbia during World War I. Tahe materials are taken from the chronicle of the Dragatuš parish then written by the priest Josip Novak. SLOVENSKA MATICA, Ljubljana, Trg osvoboditve 7, (061) 214 190 in Zveza zgodovinskih društev Slovenije imata sklenjen dogovor o sode- lovanju, po katerem lahko člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev ob predložitvi potrjene članske izkaznice v prostorih Slovenske matice nabavljajo vse Matične publikacije po ugodnejši ceni, ki sicer velja le za redne Matične člane. Iz bogatega izbora leposlovnih in različnih strokovnih del opozarjamo zlasti na nekaj knjig z zgodovinsko tematiko (zaloga nekaterih med njimi bo v kratkem času pošla) : Slovenska matica 1864—1964 (zbornik razprav in člankov) Jože Munda: Bibliografija Slovenske matice 1864—1964 Jože Munda: Bibliografija Slovenske matice 1964—1983 Koroški plebiscit (zbornik razprav in člankov) Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem Vojeslav Mole: Iz knjige spominov Lavo Cermelj : Spomini na moja tržaška leta Lavo Cermelj : Med prvim in drugim tržaškim procesom France Koblar: Moj obračun Franc Petek - Janko Pleterski : Spomini koroškega politika Edvard Kocbek: Peščena ura. Pisma Borisu Pahorju 1940—1980 Primož Slmoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja Alojz Rebula: Zeleno izgnanstvo (roman o tržaških letih Eneja Silvija Piccolominija) Andrej Capuder: Rapsodija 20 (roman o obdobju med obema vojnama) Anton Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slova- nov Avstrije (komentiran prevod knjig iz let 1788 in 1791) Karel Clarici : Knjiga moje mladosti (spominski opis grajskega in meščan- skega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja) Josip Vošnjak: Spomini (uredil in opombe napisal Vasilij Melik) Franc Kos: Izbrano delo (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafen- auer) Ivan Hribar: Moji spomini II. (izbral in uredil Vasilij Melik) Marjan Rožanc: Roman o knjigah (avtobiografsko delo) Boris Pahor: V labirintu (avtobiografski roman iz časa 1946—1949) Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slo- vencev (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafenauer) Anton Novačan: Jeruzalem—Kairo. Spomini 1942—1945 (uredil Bruno Hartman) Peter Mohar: Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta Bogo Grafenauer: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj (Uredil, spremno besedo in opombe napisal Janko Prunk) Irena Gantar Godina: Masaryk in masarykovstvo pri Slovencih Fran Suklje: Iz mojih spominov I. (izbral in uredil Vasilij Melik) Božo Otorepec: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem Boris Pahor: Ta ocean strašno odprt (korespondenca z E.Kocbekom) James C.Davis: Vzpon z dna. Slovenska kmečka družina v dobi strojev (o Zužkovih iz Slivnega oz. Vižovelj pri Devinu) Slovenska matica pripravlja za prihodnja leta med drugim vrsto izdaj temeljnih del slovenske historiografije in nekaterih najzanimivejših sta- rejših slovenskih memoarnih del. Prispevke v tej številki so pripravili: Tone Knez, Sandi Sitar, Majda Žontar, Vesna Bučič, Vlado Valenčič, Boris Golec, Marjan Drnovšek, Marko Kambič, Vilma Brodnik, Žarko Lazarevič, Anka Vidovič-Miklavčič, Jelka Melik, Boris Rozman, France Golob, Andreja Vrišer, Igor Grdina, Andrej Vovko, Nada Morato, Eva Holz, Tatjana Hojan, Marinka Dražumerič, Božo Benedik, Sergej Vrišer Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na naslovni strani: Parnik, ki je prevažal izseljence v Ameriko, Inštitut za slovensko izseljenstvo, ZRC SAZU