84
Nekaj ur v Pompejih.
(Spisal Fr. Kovačič.) (Konec.)
[Naša tukajšnja podoba nam predstavlja največjo in najlepšo sliko v „Casa nuova". — Iz-nenadilo me je, da sem našel v Pompejih, zlasti v „Casa nuova", dokaj slik, katere sem že prej večkrat opazoval v rimskih katakombah. —  Odkod ta sličnost, da, skoro jednakost? Ne
poslopje svojega kanoniČnega prava, tako se je tudi krščanska umetnost, zlasti iz početka, naslanjala na oblike grško-rimskih umotvorov, kar je tudi čisto naravno.
Krščanski umetniki so imeli poganske učitelje, sami so morda bili iz poČetka pogani, dobili so grško omiko, v obče živeli so v grško-rimskem duševnem ozračju. Zatorej se ne moremo strinjati z mnenjem nekaterih pisateljev,
morem  si  kaj,  da  ne   bi   izpregovoril tukaj  o tem velezanimivem predmetu.
Kakor so krščanski apologetje in sv. očetje z orožjem grške modrosti branili in razlagali razodete resnice, kakor je cerkev na podlagi rimskega  državnega  prava   sezidala velikansko
ki hočejo zanikati vsak upliv grško-rimskega klasicizma na staro krščansko umetnost v katakombah.1)   Rajši   pritrdimo   učenemu,   žal, ne-
') Med temi, se zdi, da je že prej omenjeni Sorg, ki (str. 24.) priznava sicer, da so se krščanski umetniki likali na grških vzorih in „ne vede" posnemali starinske oblike, vendar pravi: „Es findet ein vvesentlicher Unter-schied zwischen antiker und christlicher Malerei nicht bloss dem Inhalte, sondern auch der Form nach, statt."
Slika v „Casa nuova" v Pompejih.