ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977, s. 35-48 35 Branko Marušič SLOVENSKA POLITIKA NA GORIŠKEM V ZADNJEM DESETLETJU DEVETNAJSTEGA STOLETJA Referat na XVIII. zborovanju sloven­ skih zgodovinarjev, Kranjska gora— Jesenice, 29. sept.—2. okt. 1976 Peto nadaljevanje1 pregleda slovenske politike na Goriškem od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne obravnava zadnje desetlelje preteklega stoletja. To desetletje tudi v celotnem slovenskem okviru ponuja zaradi svoje prelomnosti2 in kompleksnosti drugačno obravnavo od dosedanje, usmeritev k problemski razpravi. Goriško slovensko politično zgodovino devetnajstega stoletja lahko periodiziramo po desetletjih.3 Čitalniškemu desetletju do 1869. leta sledi razdobje (1869—1879) taborov, prvih političnih društev, mlado- in staroslovenskega razkola in ponovne sloge, ki se nevarno zamaje leta 1879. Tretja perioda med leti 1879—1889 je čas prvaka dr. Josipa Tonklija, sledi ji kot četrta in zadnja, doba navidezne sloge, ko se liberalni in klerikalni tabor še nista povsem formalno izoblikovala. Prav ta čas, razpet med leti 1889 in 1899, je predmet naše obravnave. Razmere, ki jih je ustvarilo dogajanje v letu 1899, začenjajo novo obdobje slovenske politike na Goriškem. Prekine s tradicijo desetletnih period saj konča z letom 1915, ko se pretežni del tedanje Goriške spremeni v bojišče. Ta čas, ki obsega poldrugo desetletje more biti predmet bodoče obravnave. Lapidarno oznako devetdesetih let na Goriškem ni lahko postaviti. Andrej Gabršček, eden izmed protagonistov tega obdobja, je s svojo oznako — »Cin- cali in mencali smo dovolj časa v divni slogi in prišli smo ž njo tako daleč, da drug drugega več ne razumemo, drug drugemu več ne zaupamo«4 — pri­ kazal seveda le del problematike. Čas je zelo raznolik po svojih tvorcih, dogajanjih in nasledkih. Ce smo predhodno desetletje (1879—1889) označili za »prvaško«, v katerem igra vodilno vlogo odvetnik dr. Tonkli, je poslej drugače. Prvakov slovenske politike je nekaj, pa naj govorimo o slogaški skupini okoli političnega društva »Sloga« in lista »Nova Soča« (kasneje »Soča«) ali pa o konservativcih in klerikalcih, katerih glasnik je poleg »Rim­ skega katolika« (1888—1896) še »Primorski list« (1893—1914). Pri društvu »Sloga« igra najvidnejšo vlogo dr. Anton Gregorčič, semeniški profesor v Gorici, deželni in državni poslanec, predsednik tega društva in vodja ali pa vsaj med voditelji drugih slovenskih organizacij v Gorici. Njegov tesni so- 1 ZC 29 (1975), 127, op. 1. 2 F. Gestrin—V. Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 (1966), 231. 3 Tako periodizacijo je prvi postavil Andrej Gabršček v Crtice iz politične zgodovine Goriške (Edinost, 15, 17. 1. 1926, s. XIII; ponatis v posebni brošuri Edinost 1876— 19S6, 1926, s. 26—8 in v Gor. knjiž. 2/1964, 1-2, s. 15—20): >Toda nekako vsakih 10 let je prišel v to narodno življenje nekak potres ali celo razkol, ki je nanovo podžgal zaspane sile, zagnal v dva ali celo več taborov, kar ni spadalo skupaj, toda tako, da je pričela nekaka zdrava tekma v stremljenju in delu za narodov blagor«. 4 Soča 41 (23. 5. 1899). 36 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 delavec je Andrej Gabršček, učitelj, urednik m lastnik lista »Soča«, dovolj spreten podjetnik. Od leta 1895 dalje se jima pridruži najprej sodnik in nato odvetniški pripravnik v Gorici dr. Henrik Tuma. Ti predstavljajo tedaj tako imenovano uradno »narodno vodstvo« na Goriškem. Gregorčič-Gabršč- kov krog je zbiral svoje pristaše med učitelji, malimi in srednjimi podežel­ skimi posestniki, trgovci in gostilničarji, skratka pri tistem socialnem sloju, ki je tudi drugod na Slovenskem tako politično usmerjen dokazoval svojo razredno pripadnost. Določenega programa ta skupina ni imela, ali kakor je dr. Tuma kasneje zapisal je bil ves njen program »boj za osvoboditev slo­ venskega življa na Goriškem od italijanske premoči, v prvi vrsti boj za slovenske šole v Gorici.«5 Skupini, ki bi jo lahko kljuib dr. Gregorčičevi vo­ dilni vlogi, označili za liberalno, je stal nasproti klerikalni tabor, v katerem pa se neki prvaški nosilci programa in akcije niso določeno kazali. Spočetka je neko vlogo igral še dr. Tonkli, potem dr. Anton Mahnič s svojim »Rimskim katolikom«, dr. Josip Pavlica s »Primorskim listom« in nekako od 1896 dalje krščanskosocialna grupica kaplanov iz goriških predmestij. Klerikalni tabor ima precejšnjo zaslombo na podeželju, svoj program dela pa tedaj še pod­ reja akcijam »narodnega vodstva« in se, uvažujoč načela prvega slovenskega katoliškega shoda, z istim spušča v neskončne polemike. Tako porazdeljena slovenska politika na Goriškem pa nikakor ne izklju­ čuje obstoja še drugih frakcij, ki pa se končno morajo odločati za klerikalno ali pa slogaško (liberalno) stran. XDb koncu stoletja pa se pričenja tudi na Goriško širiti socialna demokracija, njeni aktivisti prihajajo na Goriško od drugod. Delavska stranka opravi leta 1897 svoj prvi nastop v deželi, ko po­ stavi na Krasu svojega kandidata ob volitvah v državni zbor. Socialna demo­ kracija pa tedaj na Goriškem še ni tako močna, da bi jo mogli obravnavati kot enega pomembnih činiteljev dogajanj. Njena prisotnost je priložnostna obenem pa je moderator v pogostih obračunavanjih med liberalnim in kle­ rikalnim taborom. Tedaj ima krščanskosocialno gibanje, ki ga sodobni viri imenujejo kar kot krščanski socializem,6 mnogo večji odmev, pa naj govo­ rimo o razmerah pri obeh deželnih narodih. V marsičem je analogen razvoj pri goriških Italijanih ali Furlanih. Po­ razdelitev na klerikalce in liberalce seveda z nekaterimi odtenki pri obeh taborih (na primer republikanci in iredentisti pri liberalcih) je trdno uve­ ljavljena od leta 1871 dalje, ko pričenjata vsak svojo pot liberalni list »L'Ison­ zo« ter klerikalni »Il Goriziano« (naslednik je »L'Eco del Litorale«). Podobno kot pri Slovencih se zlasti pri Fiirlanih razvija krščanskosocialno gibanje; socialna demokracija pa pri svojem delu nastopa enotno za oba deželna na­ roda. Goriški Nemci igrajo določeno vlogo le v deželnem glavnem mestu, tu se seveda pri političnem delovanju nagibajo ali pa povsem odkrito delujejo z italijansko stranjo. Odnosi med Slovenci in Italijani se od devetdesetih let dalje izjemno poostrijo ter se spremene v prave narodnostne boje. Medtem ko je bilo pokanje iredentističnih petard in pisanje protislovenskih gesel z ene strani ter na primer poskusi fizičnih obračunavanj z druge, slovenske strani, v prejšnjih desetletjih dovolj izjemno, da je vsak tak ali podoben dogodek predstavljal nekak mejnik v medsebojnih odnosih, se je poslej vse 5 Iz mojega življenja (1937), 213. 6 >Nauk pa, kako se ima socijalnost ali pobratimstvo uresničiti v življenju, imenujemo socija- lizem, in ker sloni na krščanskem nauku, imenujemo ga krščanski socijalizem. Ljudi, ki se držijo tega nauka, imenujejo krščanske socijalcec (J. Pavlica, Socijalno vprašanje, ali od kod izvira siro- maščina delavskega ljudstva, Gorica 1906, 155—6). ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 to in seveda vrsta drugih oblik medsebojnih obračunov izpreminjalo v vsak­ danjost in pravilo. Iz ulic so se spori prenašali tudi v deželni parlament in od tod dalje v državni zbor na Dunaj.7 Vlada je seveda igrala svojo preiz­ kušeno igro poznamo iz prejšnjih let. Namestnik Goess, ki je nastopil proti koncu desetletja (1898), se v ničemer ne razlikuje od svojega predhonika Ri- naldinija, politika tega pa je le dopolnjeno delovanje tistega, kar je želel do­ seči Depretis. Favoriziranje Italijanov se nadaljuje. V deželnem zboru ostaja razmerje narodnostnega sestava neizmenjano; Italijani ohranijo enega po­ slanca večine. Ravnovesje skuša vzdrževati deželni glavar Franc Coronini, ki se v odločilnejših in kočljivejših trenutkih glasovanj abstinira, dasiravno je poslanec mesta Gorica in seveda sodi tako v italijanski klub deželnih poslancev. Pomembno volilno zmago so dosegli goriški Italijani na državno- zborskih volitvah leta 1897, ko so Slovencem odvzeli mandat v veleposestvu in imeli tako skupaj tri mandate (Slovenci so ohranili sicer dva, a zaradi zmage dr. Gregorčiča v splošni kuriji, ki se je tedaj prvič volila). Boj za enakopraven položaj Slovencev menja sicer nekoliko sredstva, cilji pa so še vedno isti, saj ostaja nerešeno vprašanje slovenskega uradovanja, težka je borba za slovensko šolstvo v Gorici, podobno velja za slovensko poroto pri sodiščih, skratka neurejena je problematika vseh tistih sredstev za slovensko uveljavljanje navzven, pri katerih je odločitev bila položena v presojo vla­ dajočim strukturam. Spoznanje, da je borba za narodne pravice »zajedno borba za samostojni razvoj gospodarski goriških Slovencev« in »ako se rodoljubi na Goriškem trudijo za narodne pravice, trudijo se zajedno tudi za gospo­ darsko neodvisnost in gmotno samostojnost«,8 je pri akcijah »narodnega vod­ stva« kazalo že zapažene uspehe prav tako kot uresničevanje gesla »svoji k svojim!«. S tem v zvezi moramo zlasti kot poglavitni temeljni pobudi označiti razvoj slovenskih gospodarskih organizacij ter slovenskega privatnega šolstva. V desetletju, ki ga obravnavamo, je bil zlasti pomemben razvoj Goriške ljud­ ske posojilnice (ustanovljena 1883), ki je na primer svoj promet od leta 1889 do leta 1897 povečala skoraj za devetkrat (od 29.886,24 na 818.361,96 gol­ dinarjev9). Druga važna gospodarska organizacija je bila Trgovsko-obrtna zadruga, ki pa je svoje delovanje tedaj šele začenjala. Na področju šolstva imajo po­ men privatne šole društva »Sloga« v Gorici, poleg šol Cirilmetodove družbe; leta 1898 je bilo ustanovljeno društvo »Šolski dom« v Gorici, ki je konec šol­ skega leta 1899/1900 imelo v Gorici deško in dekliško obrtno šolo, dve eno- razredni in eno šestrazredno osnovno šolo, tri otroške vrtce v Gorici ter en vrtec v Devinu.10 Gorica je tedaj postala eno izmed slovenskih kulturnih in gospodarskih središč. Razvoj slovenske družbe je vplival na razmerje med obema deželnima narodoma. Italijani ugotavljajo, da je od. rezultata bojev s Slovenci odvisno njih življenje ali smrt, kot je na občnem zboru goriškega italijanskega liberalnega društva »Unione« poudarjal eden od liberalnih predstavnikov odvetnik Carlo Venuti.11 Takih ugotovitev je mnogo, pridruži pa se jim tudi kritika na račun nedelavnosti Italijanov, ki so se po mnenju liberalnega, izrazito protislovenskega lista »Il Corriere di Gorizia« preveč »prepustili prepričanju, da je ozemlje [Goriške] naše, da so tu naše pravice, ' Primorski odnošaji т poslanski zbornici na Dunaju (Gorica 1897) 61 s. • Soča 5 (29. 1. 1897). ' Soča 38 (13. 5. 1898). 10 Zlata knjiga društva >Solski dom< v Gorici, 3 (Gorica 1900), 3é—7. 38 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 naša civilizacija in da se ne bo nikoli nihče našel, ki bi se drznil dotakniti te naše zaklade.«12 Devetdeseta leta na Goriškem označuje poleg trenj v slovenskem taboru samem, ki nato privedejo leta 1899 do končnega in popolnega razkola sloga- ške politike, poleg ostrih narodnostnih borb, poleg pomembnega uveljavljanja slovenskega kapitala v Gorici, poleg iz prejšnjih let podedovanih narod­ nostnih zahtev (enakopravnost slovenskega jezika), poleg poskusov za gospo­ darsko sanacijo slovenskega podeželja ter za njegovo politično aktiviranje, še prvi pojavi večje demokratizacije v političnem življenju, kar se najbolj kaže v uvedbi pete kurije ter v pričetkih organiziranega delavskega gibanja. Na gospodarskem polju sicer dežela ohranja svoj pretežno agrarni karakter, industrija rase v deželnem središču, širi pa se tudi v nekaterih večjih krajih dežele. Obrt, ki je nedvomno pomemben dejavnik gospodarskih razmer, se organizira na združni podlagi (na primer mizarska zadruga v Solkanu itd.); zadružno gibanje nosi zelo očiten političen prizvok. Posojilnice in zadružno gibanje na podeželju so domena krščanskosocialnega gibanja tako pri Slo­ vencih kot pri Italijanih (Furlanih).13 Gospodarski položaj dežele ne^ pozna več tistih kriz, ki so pestile prejšnja desetletja, dasiravno obstoji močna zu­ nanja ekonomska emigracija (poleg emigracije v razne evropske in čezmor­ ske dežele se pojavlja nova, odhod ženske delovne sile v Egipt), pa je po­ membna migracija znotraj dežele, ki žene ljudi iz podeželja v večja središča in deželno glavno mesto. Gorica pridobiva tako tudi na svojem slovenskem prebivalstvu, ki poslej zaradi bolj utrjenega položaja slovenske družbe ne tone več v renegatstvu. Kolonsko vprašanje, ki se je tikalo tudi slovenskega po­ deželja in ki ga je znova zelo ostro postavljal prav ta čas, je bilo rešeno šele neposredno pred prvo svetovno vojno z zakonom, ki ni stopil v veljavo.14 Desetletje, ki ga obravnamo začenja s političnim razkolom v vrstah Slo­ vencev poleti 1889. leta.15 Dogodek ni prišel nepričakovano. Naznanjala ga je akcija semeniškega profesorja dr. Antona Mahniča v »Rimskem katoliku«:, da omenimo le eno izmed etap Mahničevega vseslovenskega boja za čista ka­ toliška načela; napadal je tako imenovani katoliški liberalizem dr. Antona Gregorčiča. Pri teh napadih si je pridobil zaveznika, dr. Josipa Tonklija, ki ni trpel aktivnega človeka (dr. Gregorčiča) v svoji bližini. Deželne volitve so leta 1889 potekale v znamenju nesoglasij in tako je v kmečki kuriji gori­ ške okolice uspel kandidat (semeniški profesor Čerin), ki ga ni postavila »Sloga« in ki je sodil v dr. Mahničev krog. Spor in razkol se je pokazal tudi v izidu novega lista »Nova Soča«, ki jo je pričel izdajati Andrej Gabršček, nova moč Gregorčičeve skupine. Staro »Sočo« pa sta izdajala Tonkli in Mahnič. Goriški razcep se sicer ni kazal v neki formalni strankarski poraz­ delitvi, pač pa v merjenju moči obeh sprtih strank pri vplivu na delovanje tedaj obstoječih institucij slovenskega javnega življenja. Taka institucija je bilo društvo »Sloga«, kjer je Gregorčič spodnesel Tonklija; marca 1891 pa ga je še porazil na državnozborskih volitvah. Vodstvo slovenske politike je prevzel Gregorčičev krog, ki je po začasnem upadu moči konservativcev po- " La sentinella del Friuli 8 (27. 1. 1897). 12 -131 (16. 11. 1899). . 13 S. Beinat—P. Londero, Luigi Faidutti. L'attività sociale coi contadini e pei contadini e la questione agraria Friuli Orientale (1974), 57—71. 14 P. Meyer, Znr läge der Lehnbauern im österr. Friaul. Ein Beitrag zur Studium der Kolonats- frage. P. o. iz Monatschrift für christl. Socialreform (Basel 1909). R. Jacnmin, Le lotte contadine nel Friuli Orientale (Udine 1974), 40. ls B. Marušič, Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi, ZC 29 (1975), 136—8. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 39 novno prevzel list »Soča« (od 30. 12. 1892 dalje). Z letom 1889 pričenja torej Gregorčič-Gabrščkovo desetletje, ki traja do srede prve polovice leta 1899, ko se zveza dokončno podere. Zunanji glasnik te zveze je list »Soča«, ki piše slogaško, se s cerkvenimi vprašanji ne ukvarja in nosi pečat svojega ured­ nika in lastnika Andreja Gabrščka. Njegova politična misel nastaja sprotno in je bolj posledica dobro uglašenega instinkta kot pa trdnejše politične iz­ obrazbe in prepričanja. Razkol leta 1889 lahko označimo kot neuspeli poskus konservativnega udara v slogaške vrste. Liberalnejša skupina je napad odbila, stopila je v ofenzivo in imela pobudo v svojih rokah. Dr. Tonkli ni uspel, da bi obnovil svojo aktivno vlogo, dasiravno je bil še vedno prisoten. Dr. Mahnič je iz­ dajal dalje svojega »Rimskega katolika« in doživel poleti 1892 s sklicom pr­ vega slovenskega katoliškega shoda pomembno priznanje svojim prizadeva­ njem; goriški razcep je našel svoj odmev tudi na tem shodu, ko sta se spo- rekla dr. Gregorčič in dr. Mahnič, kot zastopnika »breznačelnega slogaštva in izrazitega katoličanstva«.16 Katoliški shod je vplival na poživitev konser­ vativnih in na ostvaritev klerikalne organizacije na Goriškem. Klerikalci (imenovani tudi »novostrujarji«) so se zbirali okoli lista »Primorski list«, ki je začel izhajati v Trstu od začetka 1893. dalje in se nato naslednje leto preselil v Gorico. »Soča« je v listu kar takoj spoznala primorsko izdajo ljub­ ljanskega »Slovenca«.17 Goriško slovensko politično življenj« se poslej pola­ rizira tudi ob obeh listih, društvo »Sloga« pa želi ohranjevati svoj nadstran- karski značaj. Ob teh poglavitnih tokovih slovenske politike se pojavljajo sopotniki kot na primer skupina, ki izdaja tri leta list »Sloga« začenši od 9. septembra 1893. dalje. List je izdajal tiskarnar markiz Obizzi, ki je kljub svojemu ita­ lijanskemu poreklu želel odigrati neko vlogo pri Slovencih podobno kot krom- berški grof Alfred Coronini, ki se je verjetno zaradi nekega spora z oblastjo odločil za Gregorčičevo društvo »Sloga«.18 List »Sloga«, katerega poreklo in razvoj še nista raziskana, se je v svojem tretjem in obenem zadnjem letniku proglašal za krščanskosocialnega;19 Gabršček ga je imenoval za »Neslogo«, imel pa je tudi svoj gospodarski dodatek v »Goriškem vestniku) (1894-6). Delovanje »ubeglega laškega markiza« Obizzija20 v prvih letih novonastale goriške situacije še daleč ne dosega ravni pomena »Soče« in »Primorskega lista«. Slednji časnik je izrazito klerikalno glasilo, ki sledeč načelom prvega katoliškega shoda tvega stalno polemiko s »Sočo«. Dolgotrajna obračuna­ vanja so enega izmed vrhov dosegla leta 1896, ko je bila »Soča« obtožena, da širi krivoverske nauke in ko jo je v posebnem pismu 10. maja 1896 zavrnil (skupaj z italijanskim liberalnim listom) tudi goriški nadškof Alojzij Zorn češ, da piše predrzno o cerkvi in da skriva svoje delovanje za »katoliškim« ime­ nom.21 Za vso klerikalno akcijo se nedvomno skriva boj proti dr. Gregorčiču, ki vsemu navkljub vztraja v liberalni Gabrškovi in od 1895. dalje tudi v dr. Ј6 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (1928), 46. 17 2 (7. 1. 1893). 18 H. Turna, op. cit. 212. A. Lasciac, Erinnerungen aus meiner Beamtcarrière in Österreich (Trieste 1939). 30—2. " 1 (5. 1. 1895). 20 Soča 13 (30. 3. 1894). 21 Rimski katolik 8 (1896), 303. V pismu I. Vrhovniku je pesnik Gregorčič sodil, da je Zorn pismo napisal na pobudo ljubljanskega škofa Missije, če mu ni ta celo pismo sam napisal/ ker slog ni Zornov (S. Gregorčič, Zbrano delo, 4, 1951, 149). 40 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 Tumovi, in kar je še huje, »brezverski« družbi. Dr. Gregorčič se vsem tem napadom ni vdal. Pač pa pričenja z letom 1896 'klerikalni tabor doživljati nekak prerod, ko se tudi na Goriško širijo zapeljive ideje krščanskosocial- nega gibanja. Temu gibanju utira prvo pot »Primorski list« in njegov ured­ nik dr. Josip Pavlica velja za prvega teoretika krščanskih socialcev na Go­ riškem. Toda pri širjenju idej imajo več zaslug od teoretika Pavlice mladi aktivisti »kranjski prišleki« (solkanski kaplan Dermastia in kaplan v Šem­ petru Knavs).22 »Novostrujarska« skupina na Goriškem je sicer že pred letom 1896, ko je krščanskosocialno gibanje pripravilo svoj prvi nastop v Šem­ petru pri Gorici, pričela z delovanjem, ki je presegalo dojem tistega, kar je lahko nudil časnik s svojimi polemikami in vplivom. Prvo večje zborovanje je imela v Mirnu pri Gorici 28. maja 1893.23 Toda vse do nastopa krščanskih socialcev je bilo delovanje klerikalnih krogov usmerjeno v polemiko s »Slogo« njenim predsednikom Gregorčičem ter Gabrščkovo »Slogo«. Gregorčič in Ga- bršček, ki sta seveda napade odbijala (Gregorčič je bil deležen klerikalne graje še zlasti takrat leta 1894, ko se je v Ljubljani udeležil sestanka libe­ ralnih zaupnikov), pa prav tako nista sprejela krščanskih socialcev. Zunanji videz njunega odpora do sile, ki bi znala aktivirati zlasti podeželje, je bilo njuno razbitje prvega krščanskosocialnega zborovanja na Goriškem, ki je bilo 29. junija 1896 v Šempetru pri Gorici. Zborovanju so prisostvovali tudi ljubljanski aktivisti kot dr. Janez E. Krek in Josip Gostinčar.24 V dejanjih Gregorčiča in Gabrščka pa se je tedaj tudi kazala želja, da bi novo gibanje pridobila zase. Ko se je za veliko noč istega leta mudil v Gorici dr. Leugger sta mu oba omenjala delovanje italijanskega židovstva v škodo slovenskega naroda, Dridobiti sta ga hotela s protižidovskimi parolami in previdno mol­ čala o krščanskem socialnem gibanju.25 Da je bil njun strah upravičen je po­ trdil kasnejši čas, ko slovensko podeželje ni ostalo gluho za vabljive obljube gibanja, ki se je zavzemalo za socialno pravičnost. Ko je leta 1899 Gabršček prekinil z dr. Gregorčičem, je ugotavljal, da so krščanski socialci postali tedaj s svojima glasiloma »Primorski list« in »Delavskim prijateljem« »sko­ raj edina organizacija v deželi«, kar seveda društvo »Sloga« ni bilo; v štirih letih dela so uspeli na goriškem podeželju ustanoviti 9 posojilnic, v deželi le 4 posojilnice niso bile njihova domena.26 Nastop krščanskih socialcev je leta 1896 prinesel v deželo novo aktivno silo, to leto je prenehal z odhodom dr. Mahniča na Krk »Rimski katolik«. Istovetenja med Mahničem in Krekovimi socialci sicer ne moremo naglaševati,27 toda nasprotovanje dr. Gregorčiče­ vemu nagibanju k liberalcem je bilo od obeh strani dovolj močno. Ni slučajno, da smo se pri krščanskosocialnem gibanju nekoliko dlje za­ ustavili. Opozoriti želimo, da je v sedanji historiografiji predvsem Gabrščkov pogled ustvaril preveč »liberalističen« vtis goriških razmer v zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno. Krščanskosocialno gibanje, ki je bilo na Goriškem zlasti zelo močno po prvi svetovni vojni, je nedvomno svojo moč črpalo v zasnutkih postavljenih v devetdesetih letih. Podobo goriških slovenskih razmer okoli leta 1895 pa je popestril še en »kranjski« prišlek ali »štrebar«, če lahko uporabimo terminologijo sodob- 22 Trentar [J. Airain], Dr. Janez ET. Krek (Gorica 1928), 34. 23 F. Erjavec, op. cit. 137. 24 Soča 27 (3. 7. 1896), 101 (19. 12. 1899). 25 Soča 15 (10. 4. 1896). » Soča 78 (29. 9. 1899), 86 (27. 10. 1899). 27 F. Vatovec, Časnikarski fenomen: goriška »Soča«, v Ob stoletnici >Soče< (1871—1915), 1971, 49. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 4'1 nikov. Bil je to dr. Henrik Turna, ki se je v zelo kratkem času visoko po­ vzpel; na Primorskem je sicer bival že od leta 1887 (od 1890 pa na Go­ riškem, od spomladi 1894 v Gorici) in 1895 postal poslanec goriškega dežel­ nega zbora. Deloval je v Gregorčič-Gabrščkovem krogu, prav od njiju se je razlikoval zaradi večje politične razgledanosti, izdelanejšega političnega programa in demokratičnosti, vendar so mu značajske poteze onemogočale, da bi labko segal za popolnejši dosežki. Dr. Tuma je dopolnil podobo osebnih obračunavanj in gonje, ki je tlela znotraj »narodnega vodstva« ter med kle­ rikalno opozicijo. Obsojen je bil brezboštva, toda za klerikalno opozicijo so bile nekatoliške tudi akcije in metode Gregorčičevega kroga. Te goriške razmere so bile pravzaprav slovenska posebnost tistega časa. Tretjemu »kranj­ skemu« prišleku novemu goriškemu nadškofu dr. Jakobu Missiji je bilo dr. Gregorčičevo obnašanje ena izmed prvih nalog, ki jih je moral v svojem novem svojstvu rešiti. Dr. Missia je prišel pomladi leta 1898 in le leto dni je bilo potrebno, da je razbil slogaško razdobje in skušal podeliti sile oziroma utrditi kle­ rikalni tabor. Že v svojem prvem pastirskem listu je zapisal: »zatecimo se skupaj ... da bom vas vodil tako, kakor zahteva vaše zveličanje, vam pa, da se boste dali tako voditi«.28 Za prenehanje goriške sloge mu seveda ne gre popolna zasluga, saj se je ta gotovo močno krhala ob močnih nastopih krščan­ skih socialcev. Dr. Gregorčič je želel to novo silo pridobiti, zato je »Soča« večkrat pozivala »Primorski list«, da pristopi k »Slogi« in zastopnik krščan­ skih socialcev je bil kasneje na občnem zboru »Sloge« 20. januarja 1898 iz­ voljen v odbor društva. Prvi Missijev korak je bila zadeva vinilnega glasu v goriškem deželnem zboru v slovenski abstinenci, tu je šel očitno po poti, ki jo je narekovala tržaška vlada, da se čeravno z glasom večine omogoči de­ lovanje deželnega parlamenta. Druga naloga pa je bilo dokončanje pohuj­ šanja, ki ga je uprizarjal pri svojem delu in povezavah dr. Gregorčič. Prvi in drugi Missijev poseg sta v tesni povezavi, kar bomo še kasneje spoznali. Pred tem se moramo seznaniti z glavnimi značilnostmi političnega gibanja pri go­ riških Italijanih. Poglavitna specifika goriških razmer so nedvomno Italijani. V devet­ desetih letih se še vedno ločijo predvsem na klerikalne v katoliški politični družbi s sedežem v Gorici in pri listu »L'Eco del Litorale« ter na liberalne, ki jim je poglavitno glasilo »Il Corriere di Gorizia« (1883—1899); krajši čas iz­ hajata »La sentinella del Friuli« 1896-9) in »L'Eco del popolo« (1896-9), prvi je liberalni, drugi pa zastopa krščanskosocialna načela.29 Ker že govorimo o goriškem tisku v italijanskem jeziku moramo omeniti še avstrijakantski »L'Unione« (1891), ki spominja na lista iz osemdesetih let (La Rassegna, Il Dovere) ter na zanimiv list »Il Rinnovamento« (1892-5), ki je v italijanščini predstavljal slovanski svet (zlasti književnost) in bil zlasti pod uredništvom Dalmatinca Ivana Kušarja ter »duševnim vodstvom«30 Andreja Gabrščka polemičen do političnih dejanj goriških Italijanov in iredentistov. Ob koncu stoletja je bil Gabršček udeležen še pri nekem podobnem poskusu in sicer v nemščini pisanem časniku »Adriatische Post« (1899), ki je izhajal leto dni istočasno v Gorici in Puli. 28 Pastirski list z dne 17. 6. 1898, (1). 25 R. M. Cossar, Attività non ignorate su alcuni giuliani, La Porta orientale 28 (1958), 187—202. 30 A. Gabršček, Goriški Slovenci, 1 (1952), 359. 42 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 Italijanski liberalci, niso enotni, imajo svojega najvidnejšega predstav­ nika v odvetniku in kasnejšem deželnem glavarju Luigiju Payer ju;31 program stranke je bil boj za obrambo in utrjevanje italijanstva dežele, iz tega kroga so v javnost prodirala tudi iredentistične zahteve. Iredentisti so pravzaprav predstavljali posebno grupacijo, ki se razumljivo formalno ni izdvajala, saj je bilo njeno delovanje protidržavno. Poleg tiska so bila italijanskim libe­ ralcem na voljo še druga sredstva javnega delovanja. Ni bilo izjemno delavno, pač pa se je ob mestnih in deželnih volitvah izkazalo kot dober organizator društvo »Unione«. Politična dejanja je opravljalo tudi goriško telovadno društvo, ki je prav zaradi prepovedi svojega delovanja nekajkrat menjalo svoje ime, dasiravno se vsebina od ustanovitve leta 1868 ni menjala. Posebno poglavje bi lahko namenili italijanskim šolskim organizacijam, v osemdesetih letih društvu »Pro patria«, v naslednjem desetletju pa organizaciji »Lega nazionale«. Podružnica »Lege« v Gorici se je ustanovila (18. 9. 1891) še pred ustanovnim kongresom v Trstu (1. 11. 1891).32 »Lega nazionale« je imela izrazit poitalijančevalni značaj, saj svojega šolstva ni gradila le v krajih, kjer so živeli Italijani, pač pa je prodirala ne le v na Goriškem (Ločnik) zelo redka mešana naselja, pač pa tudi v povsem slovenske kraje goriške okolice (Podgora), da bi tako z infiltracijo italijanskih osnovnih šol in vrtcev razbila trden slovenski obroč okoli Gorice. »Lega« je svoje politične cilje pokazala leta 1893 ob priliki občinskih volitev v Solkanu, ko je zmagala lista njenih zastopnikov (skupinica gospodarsko vplivnih Italijanov, ki je v Solkanu živela). Zmaga je bila kratkotrajna, ker je vlada izide zaradi očitnih potvorb uničila.33 Podobno je bilo tudi v mešanem Ločniku, kjer so bile nepravilnosti ob volitvah leta 1893 preveč očitne. Ločnik je bil tudi kraj, kjer sta trčili drug ob drugo slovenska in italijanska šolska akcija, Slovenci so želeli s šolo in vrtcem zajeziti romanizacijo te vasi in njenih zaselkov.333 Problematika šolske akcije je del kompleksnega vprašanja narodnostnih bojev na Goriškem. Tem smo priča predvsem v Gorici, toda iz mesta se širijo tudi na podeželje, zlasti tam, kjer med Slovenci žive predvsem le začasno Italijani (na primer italijanski kamnarji v Nabrežini, ali kovinarji v Batu- jah). Na italijanski strani je nosilec bojev liberalna skupina z vsem svojim aparatom, deluje seveda predvsem v Gorici in tistih večjih deželnih središčih, kjer imajo Italijani popolno večino. Liberalci so s problematiko italijanskega (furlanskega) podeželja zelo malo ukvarjajo, zato pa se tu uveljavlja vpliv italijanskih klerikalcev, zlasti krščanskih socialcev. Tudi italijanski klerikalci nimajo stikov s Slovenci, tako kot liberalci uveljavljajo polemičen ton v med^ sebojnih odnosih; podobno kot pri Slovencih se tudi znotraj klerikalnega tabora uveljavlja krščanskosocialno gibanje, ki na primer ustanovi prvo de­ lavsko društvo 29. junija 1898 v Gradežu.34 Formalni prodor krščanskih so­ cialcev dokazuje tudi preimenovanje goriške katoliškopolitične družbe (usta­ novljena že leta 1870 in je spočetka delovala za Italijane in Slovence), ki se 31 R. M. Cossar, La dura vigilia della nostra redenzione (1898—19.18), La Porta orientale 2" (1958), 463—483. 32 II Corriere di Gorizia 79 (13. 7. 1894). R. M. Cossar, Sodalizi ottocenteschi in Gorizia, La Porta orientale 25 (1955), 470—497. R. M. Cossar, Tre lustri di contese nazionali goriziane (1882—1897), La Porta orientale, 26 (1956), 386—415. 33 Soča 11 (10. 3. 1893), 13 (24. 3. 1893). A. Gabršček, op. cit. 332—3. 3Ja Primer italijanizacije Ločnika je ohranil v svojem dnevniku iz 1894. Miroslav Premrou (JKol 1976, 245—6). ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 43 je leta 1899 primenovala v »Unione cattolico-sociale«.35 Polemika, ki jo itali­ janski (furlanski) krščanski socialci vodijo do socialne demokracije je močno podobna tisti, ki jo izpričuje slovenska stran. Pregled medsebojnih odnosov med Slovenci in Italijani v devetdesetih letih na Goriškem je lahko predmet posebne razprave, ki nam more krono­ loško in vsebinsko predočiti proces, ki ga začenjajo že šestdeseta leta in se potem stopnjuje v obravnavani čas. V teh goriških narodnostnih bojih je tedaj posebnega poudarka vredna značilnost, da se bolj kot kdajkoli prej razmere prenašajo pred vso avstrijsko javnost, da dobivajo obračuni poleg ustaljenih tudi nove oblike boja in da je očitno zlasti ekonomsko napredo­ vanje Slovencev. Iz kompleksa malih in velikih epizod naj kot eno najbolj značilnih omenimo težavno borbo za slovensko mestno šolo v Gorici, ki se je začela leta 1892, končala pa po treh letih, ki so jih izpolnile slovenske pri­ tožbe, razne interpelacije in končno sklep v korist Slovencev, a je goriški magistrat dodelil slovenski mestni šoli docela neustrezne prostore. Potem so že na vrsti stalne polemike po časopisih obeh narodnosti, ki pa se pri tem strankarsko ne ločujejo. Goriška »Soča« je sprožila dolgotrajno polemiziranje leta 1894 o italijanski »podedovani kulturi« (l'avita coltura), v katerega so se vključili tudi osrednji slovenski listi. Tako imenovana »podedovana kultura« naj bi bila netivo v razmerju Italijanov do Slovencev je pisala »Soča«, ki je obenem sodila: »Med deželnima narodoma na Goriškem se pač vrši isti proces, kakor ga vidimo povsod, kjer so si mejaši narodi, ki niso jednakopravni. Tudi tukaj zahteva neizprosen duh časa, da mora vračati laška narodnost slovenski to, kar si je osvojila po krivici. Vsako upiranje temu procesu je ne le brez­ uspešno, ampak ga celo podpira.«36 Italijanska stran pa je na primer odgo­ varjala: »Široko je področje, kjer se danes bije boj med narodom — gospo­ darjem teh dežel — njegovo oblast dokazuje zgodovina dvajsetih stoletij — in nekim od drugod prišlim narodom, ki je najprej ponižno prosil za kos kruha in je potem, ko je kruh dobil, povrnil dobrotniku z nesramnostjo, nepravičnostjo, lažjo ter pozabil na hvaležnost; ta dolg poravnava s poskusom, da svojega dobrotnika uniči.«37 Besedovanje, kdo in zakaj ima pravico bivanja na Goriškem, obseg in vsebina tega bivanja sta prinašala že iz prejšnjih let izoblikovana stališča po katerih so si Italijani želeli ohraniti svojo prevlado v deželi zaradi zgodovinskih dejstev (v deželi naj bi bivali pred Slovenci) in gospodarske premoči, Slovenci pa vsaj enakopraven položaj zaradi občutne številčne premoči. To merjenje dejstev sega še v današnji čas, ki je seveda goriške razmere korenito, vsaj v upravnem smislu, menjal. Časopisne polemike in druge oblike boja so seveda spremljali tudi fizični obračuni zlasti na slovenskem podeželju. Te poravnave so sicer italijanski obiskovalci strnjenega slovenskega ozemlja pobudili, a so Slovenci na izziva­ nja reagirali mnogokrat na način, ki jih je pripeljal v navzkriž s kazenskim zakonikom. Izzivalcev in nedolžnih ni bilo lahko iskati. Leta 1898 so Slovenci izkoristili atentat na avstrijsko cesarico Elizabeto za protiitalijanske izgrede in zlasti dogodki v Nabrežini (napadi na »regnicole« — kamnoseške delavce), ki so povezani z malo kasnejšimi nastopi slovenskih Devincev proti tam- 34 L'Eco del popolo 19 (10. 7. 1898). 35 L'Eco del popolo 3 (12. 2. 1899). Delavski prijatelj 8 (27. 4. 1898). 36 38 (21. 9. 1894). 3' La sentinella del Friuli 5 (21. 11. 1896). 44 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 kajšnji »Legini« šoli, so odmevali tudi v italijanskem tisku izven Avstrije. Takih in podobnih epizod je precej. Tudi deželni zbor v Gorici je še dalje ostajal prizorišče spopadov in mer­ jenja moči med obema narodoma. Vse značilnosti krize deželnega zbora so se pokazale zlasti leta 1897, ko so slovenski deželni poslanci napovedali svojo abstinenco, ker Italijani niso pristali na ustanovitev pravnega odseka. V iz­ javi, ki jo je prebral dr. Turna je zapisano, »da jim ni mogoče več sodelovati v deželnem zboru, dokler se jim ne da poroštva, da se resno misli preustrojiti deželne razmere.«38 To je bil seveda okvir nesporazuma, ki ga je prinesla zahteva slovenskih poslancev, da se izdela zakon o deželnem šolskem skladu, kar je bilo po Gabrščku »eno glavnih vprašanj takratne naše domače gospo­ darske politike«.39 Slovenci so zahtevali, da dobi dežela enoten šolski sklad za razliko od obstoječega stanja, ko so delovali okrajni šolski skladi. Z novim deželnim skladom bi se sredstva solidarnostno prelivala iz finančno močnej­ šega dela dežele v šibkejšega; Italijani so nasprotovali, da bi financirali slo­ vensko šolstvo v deželi, zlasti ker so sodili, da plačujejo davke v Gorici iz­ ključno Italijani. Spor v deželnem zboru je dosegel višek, ko so Slovenci z omenjeno izjavo dr. Turne 3. marca 1897 napovedali bojkot in začeli krizo deželnega zbora. Delovanje deželnega zbora pa je pravzaprav bilo odvisno od prisotnosti virilnega glasu; na pritisk vlade je tedanji nadškof Slovenec Zorn 19. februarja 1897 omogočil zasedanje oziroma glasovanje za deželni pro­ račun. Kriza deželnega zbora je prinesla v deželo posebno stanje, na eni strani prerekanje med Slovenci in Italijani, z druge strani pa spore med tvorci absti­ nence, moštvom, ki je bilo izvoljeno v deželni zbor leta 1895 (povečini »Slogi- ni« kandidati z izjemo kmečke kurije na Krasu) ter klerikalno opozicijo. »Soča« je bila glasnik abstinence in exodusa slovenskih poslancev, italijanski tisk pa je naglaševal škodo, ki jo trpi zlasti slovensko podeželje zaradi trmo­ glavosti slovenskih deželnih poslancev.40 Goriške razmere so seveda odmevale tudi v osrednji slovenski javnosti. Ljubljanski »Slovenski list« je napadal dr. Turno, »Slovenski narod« pa videl nesposobnost goriških voditeljev oziro­ ma poslancev, da bi izbojevali boljše osebne prejemke goriškim učiteljem, takemu boju abstinenca ni koristila. Gabršček-Gregorčičev krog je s poudar­ janjem abstinence tvegal spor z goriškim učiteljstvom, svojim zaveznikom. Prvo obdobje krize deželnega zbora se je končalo 28. decembra 1898, ko je vlada predložila osnutek zakona o deželnem šolskem skladu, še pred tem se je pa deželni zbor lahko sestal, ker je delovanje omogočil virilist, novi goriški nadškof Missia. Vladni osnutek je pognal nato v abstinenco Italijane, prinesel dokončni odstop deželnega glavarja grofa Franca Coroninija (kot deželni poslanec mesta Gorice se je po sodbi Italijanov preveč nagibal na slovensko stran; spor, ki je trajal dalj časa je rešil z odstopom), čudno igro goriškega nadškofa, ki seveda ni bil na strani slovenskih poslancev (»Soča« je nadškofovo taktiziranje grajala) in končno imenovanje dr. Pajerja na Coro- ninijevo mesto. To dejstvo je prineslo ponovno slovensko abstinenco, ki jo je seveda znova, če smemo tako zapisati, kršil nadškof obenem pa se je odloč­ nost slovenskih poslancev, da se sej deželnega zbora ne udeležujejo, močno 38 Pertrattazioni della П tornata epoca VII della Dieta proviniciale della Contea principesca di Gorizia e Gradisca redatte sulle annotazioni stenografiche anno 1896—7 (Gorizia 1897), 40. » Op. cit. 478. <° Il Corriere di Gorizia 87 (22. 7. 1899). ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 45 skrhala. Novo obdobje krize je trajalo približno eno leto do aprila leta 1900. Tesno je povezano z razkolom v vrstah Slovencev, ki je kot smo že omenili, dokončal slogaško obdobje goriške politike in začenjal njeno novo poglavje. Mehanizem razkola na Goriškem se je vrtel predvsem okoli dveh oseb. Prva je bila dr. Gregorčič, ki se je na pritisk nadškofa moral odpovedati zavez­ ništvu z liberalno usmerjenimi, izmed teh sta se izdvajala Gabršček in dr. Turna.41 Slednji je bil kot največji kamen spotike tudi druga osebnost, ki je v sporu odigrala zelo pomembno vlogo.42 Tuma je daleč presegal raven goriškega političnega obzorja, zagovarjanje načelnosti ga je kajpak odbijalo od Gregorčičeve skupine, pa tudi stremljenje za »kmečko delavsko demokra­ tično stranko«43 ga je kasneje od Gabrščka pripeljalo k socialni demokraciji. Novost devetdesetih let na Goriškem je pojav delavskega gibanja. Če goriške razmere primerjamo z ostalimi slovenskimi ali pa tržaškimi moremo zapisati, da je pojav delavskega gibanja tako pod vplivom krščanskih social- cev kot pod vplivom socialne demokracije nekoliko v zamudi. Na razvoj delavskega gibanja je vplivalo širjenje industrije v deželi, največja industrij­ ska središča poleg glavnega mesta so bila Ajdovščina, Nabrežina, Podgora in Tržič. Na Goriško so prvi socialnodemokratski aktivisti prihajali iz Trsta, socialistične ideje pa so se širile tudi v krogu nemških železničarjev v Gorici.483 Prvi ugotovljeni pomembnejši sestanek je bil 30. avgusta 1896 v Dreherjevi pivarni v Gorici, vodil ga je socialni demokrat Carlo Ucekar iz Trsta.44 Vpliv Furlanije, kjer je bilo socialistično gibanje že dovolj razvito (od 1893 izhaja v Vidmu list »L'Avvenire« glasilo furlanskega socializma), ni bil ravno velik (kamnarji v Nabrežini). Do prvih delavskih stavk prihaja že v osemdesetih letih (stavka krminskih mizarjev leta 1884),45 leta 1890 se stavki kraških kamnarjev pridružijo tudi Nabrežinci.48 Avgusta 1897 so Nabrežinci tudi ustanovili strokovno društvo, ki je bila druga delavska organizacija na Gori­ škem poleg tiste, ki so jo že leta 1894 ustanovili grafični delavci v Gorici.47 Zgodovina delavskega gibanja na Goriškem še ni raziskana. Ne glede na vse predhodne pojave pa moremo soditi, da je leto 1898 prelomno za razvoj socialističnega gibanja na Goriškem, ni le pospešilo razvoj, marveč tudi pri­ pravilo krajevno buržoazijo, da se je z vso resnostjo zaustavila pri novem partnerju političnega življenja. Andrej Gabršček je še leta 1896 simpatično pisal o socialni demokraciji: »še previdneje bi trebalo nastopati danes proti mogočni svetovni stranki, ki se tako silovito organizuje, da je ne premagajo vsi topovi in vsi bajoneti tega sveta, nasprotno, utegne priti čas, da vse to T,„V .".^kdanji taborit Ernest Klavžar pisal 10. 2. 1900 Franu Levcu, da sta Gabršček in Tuma »naj- iiavaamsa Jsonstolovca katera v svoje namene begata in zapeljavata naše ljudstvo« (JKol 1975, 203). <- „ .Negativen odnos do Tumovih dejanj nam kažejo že podatki iz korespondence pesnika Simona ^^^;м!ГCa• j I- Vrhovniku piše 30. 10. 1899 tudi o goriškem razkolu, krivca zanj vidi v »neizmerno iiniepnera dr- Tuml • • • Tuma Je naša nesreča« (S. Gregorčič, op. cit. 2/1948, 393, 4/1951, 178—9) v H. Tuma, op. cit. 249. ),.„'!a ^0 s°dbi »Primorskega lista« je bila gnezdo socialne demokracije v Gorici podružnica »Stro- owrl,?- (™t.Ya]avstrlJskl.h z?leznic« (Soča 32/7. 8. 18%). Leta 1899 pa je obstajala v Gorici skupina vsreonje sindikalne organizacije »Federazione dei lavoratori e lavoratrici«, ki je imela svoi sedež Wk- 9—1970. muzejT N' Agostinetti' La Principesca Contea di Gorizia e Gradisca alfa fine dell'ottocento (rkp. Goriški ripre Ј-КДт'.п?к1 de'avci so zahtevali ob svoji stavki 16. 4. 1884 povišanje mezd za 20%. Tisk (II Cor- Poeni« „ *Zla' "/p-.4-1,884). Je poročal o »brutto fantasma del sciopero«. Zaradi neugodnih delovnih pogojev so stavkali tudi delavci v Podgori 31. 12. 1887 (Soča, 1/7. 1. 1888). 47 T ' Kermavner> Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884—1894 (1963) 199—201 zbornik 1947^1957'(195?)mi49 "* socialistično SibanJe na Goriškem pred prvo svetovno vojno. Goriški 46 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 morilno orožje bo le prekmalu v njenih rokah.«48 Tak odnos je seveda imel strankarsko ozadje, ker je pač klerikalno časopisje opozarjalo na pretečo nevarnost socializma. Gabršček je kot predstavnik goriške slovenske slogaške politike želel koketirati tudi z delavskim gibanjem, ne da bi imel jasno iz­ delan program. Potem ko je z Gregorčičem razbil prvi javni nastop krščan­ skih socialcev leta 1896 češ, da na Goriškem niso »ugodna tla za prineseno kranjsko seme«,49 pa je skoraj v isti sapi sporočal svoj načrt, da želi izdajati prilogo k »Soči« pod naslovom »Delavec«, ki se bo zavzemal za delavsko vprašanje »v smislu krščanskih socijalistov dunajskih«.50 Tako nejasno takti­ ziranje potrjuje tudi potek polemike med »Sočo« in »Primorskim listom« prav tako leta 1896, ko prva ne pozabi poudariti, da izhaja pod zastavo »krščan­ skega socializma« že od 1889. leta dalje (torej od tedaj, ko jo je prevzel Gabršček) in naprti klerikalcem (»Mahničevi šoli«) krivdo za razmah »inter­ nacionalnega socializma«;51 z druge strani je »Primorski list« očital »Soči« simpatiziranje s socializmom. Porast delavskega gibanja je obe goriški meščanski formaciji leta 1898 znova pripeljal k razmišljanju o pojavu, ki jima je bil doslej bolj razlog za medsebojna zmerjanja, kot pa politična sila, ki jima je lahko povsem enako­ vredna. Obe skupini tudi občutita pritisk krščanskih socialcev. Ti so pravza­ prav del klerikalne organizacije, a vendar z njo ne povsem istovetni, ker bi sicer goriškim ne bilo potreba ob »Primorskem listu« izdajati od 13. januarja 1898. dalje novo glasilo »Delavski prijatelj« s podnaslovom »krščanskosoci- jalni list za delavce na Primorskem« in geslom: »S križem je bil odrešen človeški rod, le v znamenju križa more delavec upati na boljšo bodočnost«; list je izdajal konzorcij »Primorskega lista«.52 Tudi »Soča« se je čedalje bolj poglobljeno lotevala socialnih vprašanj, ki so se kazala tako v mestu kot na podeželju. Besede »naš narodni boj ni drugega nego del socijalnega vprašanja, in s pravično rešitvijo socijalnega vprašanja bilo bi tudi narodno vprašanje rešeno«53 je v listu izpovedoval neimenovani dvaindvajsetletni krojaški moj­ ster. »La questione operaja« pa se je čedalje bolj pogosto pojavilo tudi v tisku goriških italijanskih liberalnih krogov, ki ob tem niso pozabili napadati akcij furlanskih krščanskih socialcev in njihovega voditelja duhovnika in držav­ nega poslanca Adama Zanettija.54 Furlansko kmečko podeželje, ki je bilo že od prejšnjih desetletij pod vplivom italijanskega klerikalizma, je nudilo po­ slej podporo krščanskim socialcem, saj so znali primerno — za razliko od liberalcev — prisluhniti gospodarskim potrebam zlasti z uvajanjem zadruž­ ništva in hranilništva (»case rurali«). Furlanski oziroma italijanski klerikali- zem je bil avstrijakantski in to svojo značilnost ohranjeval še potem, ko je iredentizem liberalcev po prvi svetovni vojni slavil zmagoslavje. Ob binkoštih leta 1898 (27.—31. 5.) je prišlo do prve velike delavske stavke v neposredni bližini Gorice. Stavkali so italijanski in slovenski delavci papirnice v Podgori. Zahtevali so, da jim delodajalec poviša mezde. Stavka je prinesla sočasno akcijo socialnih demokratov in krščanskih socialcev obeh « Soča 31 (31. 8. 1896). <» Soča 27 (3. 7. 1896). 50 Soča 30 (24. 7. 1896). 51 Soča 30 (24. 7. 1896). 32 V prvi številki je list še pisal: >Mi pričakujemo združene akcije vseh delavskih stanov obojne narodnosti na Goriškem v okvirju krščanskega bratoljublja in krščanske pravice!«. 53 29 (12. 4. 1898). " La Sentinella del Friuli 58 (20. 7. 1898). Il Corriere di Gorizia 89 (26. 7. 1898). ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 47 narodnosti. »Delavski list« je sicer ugotavljal, da je bila stavka delo sociali­ stov (»rdeči scoperò«) in zanj ni videl potrebe.55 Kot odmev na stavko so tržaški socialdemokratski aktivisti (Uoekar, Domokos) priredili 19. junija 1898 v goriški Dreherjevi pivarni zborovanje, na katerega so prišli tudi slovenski socialci. Medsebojna besedna obračunavanja so se s tega dopoldanskega zbo­ rovanja prenesla na popoldansko nadaljevanje v Podgori, prišlo je do fizičnih spopadov in vlada je zborovanje prepovedala. Podgorski štrajk je pospešil na Goriškem socialdemokratsko agitacijo in iz dokajšnje anonimnosti postavil pred javnost novo politično silo v deželi. Slovenski krščanski socialci niso mirovali saj so že 12. junija ustanovili osrednjo deželno »Katoliško slovensko delalsko društvo«,56 poglobili so spore s socialnimi demokrati, ti so pa seveda napovedali boj krščanskosocialnemu gibanju obeh deželnih narodov. Medtem ko je skupina »Primorskega lista« z bratoma dr. Josipom in dr. Andrejem Pavlico izpovedovala svoj socialni program (»poglavitni namen in cilj krščan­ skega socijalnega dela je, da bo posvečeno božje ime in da pride kraljestvo božje k nam, ker le tedaj dosežemo tudi še drugi cilj socijalnega dela, da nam Bog da naš vsakdanji kruh«),57 pa je »Soča« tavala v zmedi idej, ki so na­ sprotovala nekaterim predhodnim trditvam, češ, da je delavstvu narodna obramba bolj potrebna kot boj za socialne pravice in da potreb za delavsko stranko na Goriškem ni.58 Nova slovenska narodnonapredna stranka v Gorici, ki sta jo Gabršček in Turna ustanovila leta 1900 potem, ko sta bila izločena iz »Sloge«, se je pod vplivom dr. Tume v svojem programu zavzela tudi za delavsko gibanje in mu zaželela krepko organizacijo.59 V kasnejših programih je ista stranka (vendar brez dr. Tume) še izrekala podporo delavstvu, a po­ goj je moral biti, da ohrani njegova organizacija »narodno podlago«.60 Iz poskusov, ki naj bi tudi na Goriškem udomačili delavsko organizacijo social­ demokratske usmeritve — poleg stavkovnih gibanj, ustanavljanja strokovnih organizacij (sindikatov) in poskusov, da dobe delavci svojega zastopnika v deželnem zboru (kandidatura Franca Marna leta 1897 na Krasu) — se je prava delavska stranka pri obeh deželnih narodih postavila šele v novem stoletju. Devetdeseta leta so se na Goriškem stekla v razkrajanju dotlej vsaj formalno obstoječe politične edinosti, ki ji je kot nekak ščit od 1876 na čelu stalo društvo »Sloga« (to ime je društvo ohranilo tudi še potem, ko je splavalo v klerikalne vode in ko je njegov naslednik postala leta 1907 Slovenska ljud­ ska stranka v Gorici). Klerikalni in liberalni tabor sta se dokončno ločila. Klerikalni se sicer ni reorganiziral z Gregorčičevimi somišljeniki ter tako imenovanimi »novostrujarji« ob »Primorskem listu«, nastopal je neenotno, saj je Gregorčič kmalu po razcepu pričel izdajati list »Gorica« (prva številka 7. 7. 1899), ki je bila prvotno glasilo slovenskih poslancev goriškega deželnega zbora, seveda brez dr. Tume in dr. Josipa Abrama (izvoljen na Krasu leta 1895) in se je do »Primorskega lista« vedla vse prej kot prijateljsko. Leta 1900, maja meseca, je kazalo, da se bosta obe glasili združili, a so predstavniki obeh sklenili, da bodo ločeno nastopali in to je poslej ostalo v veljavi skoraj 55 11 (8. 6. 1898). 56 Delavski prijatelj 12 (23. 6. 1898). "• M- Cossar, Organizzazioni sociali maltollerate in Gorizia (1829—1914), La Porta orientale 26 (19xt), 120. O goriškem društvenem življenju pred prvo svetovno vojno piše še N. Agostinetti, Le associazioni goriziane alla vigilia della prima guerra mondiale (Padova 1976), 29 s. 57 J. Pavlica, op. cit. 183. 58 78 (29. 9. 1899). 59 H. Turna, op. cit. 250, 423—4. 60 Narodno-napredna stranka na Goriškem (Gorica 1907), 6. 46 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 19?? poldrugo desetletje.603 Gabršček in dr. Turna sta seveda ostala pri »Soci«. Raz­ kol, ki je bil po Gabrščkovem grd po obliki toda koristen (»bili smo mlaka, ki se je čedalje bolj usmrajala«)« je vodil najprej v osebna obračunavanja ki spominjajo močno na prvi goriški razkol v letih 1873-5. Sodelovanje obeh »Smolarjevičev« (pesniška iznajdba Simona Gregorčiča, ki je v svojih »Srše­ nih« meril na Gabrščkovo in Tumovo čevljarsko poreklo) pa m bilo dolgo­ trajno. Turna je po štirih letih opustil politično dejavnost v narodnonapredni stranki, doživljal v razdobju 1903-8 »idejno preosnovo« ter postal socialist. Ko je Gabršček zaključil svojo prvo knjigo »Goriški Slovenci«, je sodil, da je »najglavnejši napredek goriških Slovencev« v prvih petnajstih letih dvajse­ tega stoletja, ko so se začeli šele prikazovati uspehi delovanja v predhodnih desetletjih.82 Le malo more take trditve popraviti pomislek, da Gabrsckova bahavost ni služila vselej resnični podobi obravnavanih razmer. Riassunto LA POLITICA SLOVENA NEL GORIZIANO NELL'ULTIMO DECENNIO DELL'OTTOCENTO Nell'articolo si esamina la politica slovena del Goriziano nel periodo che va dal 1889 al 1899. La caratteristica di base del periodo e, ancor sempre, 1 attività politica degli Sloveni nonostante la già forte opposizione dei clericali che poiporto a la sezione del '99 con la .conseguente formazione dei parkt! autonomi liberale e cle­ ricale Il programma politico sloveno di allora era, in essenza, teso alla lotta per ottenere condizioni di parità nella provincia a popolazione etnicamente mista. Oltre la lotta per i diritti di lingua, per la scuola slovena e simili, appaiono visibili <4i sforzi tendenti al consolidamento economico. I risultati non sono modesti: Oo- ?izia sta per diventare uno dei centri importanti della vita culturale ed economica degli Sloveni. Entra dn scena, allora, nn nuovo fattore politico: la democrazia sociale, che però cominciò ad aver vita piena solo nel secolo successivo. Un altra caratteri­ stica del tempo nella zona: le lotte nazionali tra gl Italiani e gli Sloveni. »a O razmerju >novostrujatjev< do A. Gregorčiča je pisal tudi dr. A. Brecelj, Dr. Anton Gre­ gorčič in stranka, Cas 19 (1924-5) 324-6. 61 A. Gabršček, loc. cit. « Op. cit. 560.