Itaif ŁOHWe ak so vendar mili, jasni Dnevi tvoji majnik krasni! Kdo se te ne veseli? Cvet pri cvetu se razvija, Radost milo v serca vliva, Vsa narava se novi. Tice so že iz daljave K nam prišle nazaj v dobrave, Da pojejo pesmice. Gora vsa je že zelena, Gola trata ni nobena, Pražnji pert odeva vse! Serce tužno zdaj ne plakaj, Bolečine si ozdravljaj, Ki te mamijo še zdaj! Eazvedruj se zdaj z naravo, Stvarniku prepevaj slavo, Majnik vabi te na raj! Fr. Papler. ak DnKd