BRALCEM IN ČLANOM SLOVENSKEGA UMETNOSTNOZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZUZ + SINTEZA Dvojna številka zbornika, ki vam z zamudo prihaja v roke, se bistveno ne raz­ likuje od polpreteklih letnikov in tako nosi s seboj prejkone ustaljeno sporo­ čilnost. Jasno jo je mogoče razbrati v kazalu in vsebini prispevkov in je vse­ kakor odsev novodobnega izročila stroke, ki je pač zbornik ukrojila po svoji podobi, se pravi po svojih hotenjih in svojih zmožnostih. Zato Zbornik za umetnostno zgodovino že dolgo učinkuje prej kot eden vzporednih sporočil­ nih kanalov umetnostnozgodovinske stroke, a že dolgo ne kot to, kar je v svoji petinsedemdesetletni zgodovini že bil, se pravi niti kot poglavitni in izčrpni glasnik raziskovalno-znanstvene in kritiške usmerjenosti stroke niti kot temeljni vir, v katerem se je mogoče seznaniti z najpomembnejšimi do­ sežki takšnih prizadevanj. Kar precej je izgubil, lahko bi povsem upravičeno rekli, svojo povezovalno in pospeševalno vlogo, ki je temeljila na nedvoumni vzpostavitvi kritičnega vrednotenja. Temu so bila samo po sebi umljiva izho­ dišča znanstvena relevantnost in vsebinska poglobljenost razprav, tematska aktualnost, metodološka dorečenost, a tudi primerljivost dognanj s sodobni­ mi dosežki umetnostnozgodovinske vede v svetu. Nikakor pa ne mislim, da zbornik tega tudi v novejšem času ni počel, saj je bilo objavljenih veliko ute­ meljenih in inovativnih prispevkov, ki jih moramo ovrednotiti s temi merili in ki vendarle govorijo o vitalnosti naše stroke. Tako so v zborniku najpogos­ teje objavljeni raziskovalni izsledki, ki so bili rezultat dela na umetnostno­ zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete, tudi zgovorni označevalci us­ pešne pedagoške prakse, dasiravno na straneh zbornika ni mogoče razbrati kontinuitete, ki bi jo takšna usmeritev zatem tekoče sprožala. Stik s prakso pač naredi svoje, a ta je takšna, da praviloma ne spodbuja in ne omogoča po­ sebej poglobljenega dela. Spet drugače nam govorijo samostojno objavljena umetnostnozgodovin­ ska znanstvena in strokovna dela ter razprave v kar bogati strokovni perio­ diki in razstavnih katalogih, ki se čedalje bolj, tako kot drugod po svetu, uve­ ljavljajo kot kompleksni in zavezujoči viri. Množičnost teh objav kajpak pre­ sega pričakovanja o celovitih možnostih vsebinsko primernega informativne­ ga osredotočenja v enem samem glasilu, toda zavzetejši odnos raziskovalcev in razpravljalcev nasploh, ki bi bili za zbornik pripravljeni prispevati argu­ mentirane, primerno zgoščene razprave o svojih aktualnih znanstvenih in strokovnih raziskovanjih in dognanjih, bi zbornik lahko vzpostavile kot vse­ binsko pomenljivo in po učinkovitosti verodostojno glasilo stroke. S tem bi dosegli tisto pričakovano programsko in delovno transparenco, ki je pogoj za učinkovit diskurz stroke, tako znotraj nje same kot tudi v mnogoobraznih povezavah meddisciplinarnih raziskav, posebej tistih v organskem prepletu z umetnostno kritiko, konservatorstvom, muzealstvom, sociologijo umetnosti, kulturno zgodovino, etnologijo, arheologijo idr. Razmišljanje o vzporedni objavi najbolj tehtnih prispevkov v angleškem ali drugem ustreznem svetovnem jeziku govori o tem, da vidimo zbornik tudi v odmevno razsežnejši vlogi. Z izpopolnjeno vsebino naj bi tako zagotovili izdat­ nejšo odprtost naše stroke v svet in si s kritično predstavitvijo pomembnih po­ glavij našega umetnostnega izročila in modernih stvaritev prizadevali k nji­ hovemu polnejšemu upoštevanju in včlenitvi v mednarodni znanstveni in strokovni dialog. Da je to nuja, ki se kaže tudi z drugih strani, imamo vse več očitnih dokazov. Spoznanje, da lahko zgolj takšna odmevnost zbornika zago­ tovi tudi ustrezna mednarodna priznanja in njegovo upoštevanje pri obdelavi mednarodnih bibliografskih pregledov in včlenitvi v aktualne elektronske in- formativno-dokumentacijske sisteme, je več kot na dlani. Seveda pa je s tem povezano tudi formalno strokovno in znanstveno napredovanje v stroki, saj sta obe slovenski univerzi in z njima tudi država izrazito postavili v ospredje ve­ ljavo mednarodnega ovrednotenja. Vsebinski prerez skozi stroko bodo temeljiteje izrisale prav tako polnejše rubrike, ki jih sicer zbornik ima, žal pa na njegovih straneh preveč pogosto zaman iščemo ocene in prikaze tudi najpomembnejših knjižnih izdaj, razprav in priročnikov, znanstvenih in strokovnih srečanj, velikih zgodovinskih, retro­ spektivnih, monografskih in problemskih razstavnih projektov in tudi že elek­ tronskih podatkovnih baz in predstavitev. Tako se zgodi, da gredo ključna dogajanja, ali takšna, ki bi to morala biti, povsem neopazno mimo stroke. Zbornik za umetnostno zgodovino je bil že od samega začetka - spomni­ mo se, da je prvi izšel 1 . 1921! - pozoren tudi do sprotne umetniške produk­ cije. Zdaj, ob izteku dvajsetega stoletja in drugega tisočletja, ko bomo prav umetnostni zgodovinarji komaj spočete umetniške stvaritve že čez nekaj let opredeljevali s temi korenitimi zgodovinskimi prelomnicami, bi kazalo zbor­ niku vrniti, če ne drugače, pa vsaj po teh že utečenih kolesnicah, tudi moder­ no umetnost in njeno izročilo. Kar precejšnje število pripadnikov naše stroke je namreč posvetilo svojo raziskovalno in kritiško vnemo tem stvaritvam in to v tistem razponu, ki se je od kompleksnega opredeljevanja likovne umet­ nosti, kot jo je v teoriji in praksi naše stroke utemeljil Izidor Cankar, razširil tudi k t. i. mejnim likovnim področjem, ki so kajpak tudi v svetu trden pred­ met sodobno pojmovane umetnostne zgodovine. Ko sem lani, po stoti številki in tridesetih letih urejanja Sinteze, revije za likovno kulturo, kot sojo 1. 1963 poimenovali njeni ustanovitelji ob združitvi Arhitekta in Likovne revije (prva številka je izšla 1. 1964), moral revijo zara­ di nezadostne družbene podpore in popolne negotovosti dokončno zapustiti, s tem pa je dejansko nehala izhajati, sem se kajpak zavedal, da grozi resna nevarnost, da revija kaj kmalu izgine tudi iz zgodovinskega spomina te druž­ be. Zato sem videl v naključju časovno sovpadno ponujene mi vloge glavne­ ga in odgovornega urednika zbornika možnost, da umetnostnozgodovinska izkušnja s Sintezo, se pravi moja in kolegov, ki so jo z menoj uresničevali, preživi v simbiozi z Zbornikom za umetnostno zgodovino. Prof. dr. Nace Su­ mi, z nekaj uredniškimi odbori je zbornik uspešno in zavzeto vodil 23 let, mi je ob zaupanju svoje funkcije, ki sem jo sprejel kot novi izziv, a po temelji­ tem premisleku, saj naloga urednika osrednje strokovne publikacije nikakor ni lahka, je moji pobudi prisluhnil. Imam občutek, da mi je dal docela prav, za kar se mu kolegialno zahvaljujem. Mislim, da so ta predlog na podoben način sprejeli tudi udeleženci občnega zbora Slovenskega umetnostnozgodo­ vinskega društva v Vipavi (na pomlad 1995), ki so mi z izvolitvijo zaupali to vlogo. Takrat sem jasno povedal, da združitev Zbornika za umetnostno zgo­ dovino in Sinteze pomeni zgolj povezavo in vpeljavo izkušenj, ki smo si jih v tridesetih letih umetnostni zgodovinarji nabrali ob večplastnem ukvarjanju s t. i. umetnostjo XX. stoletja, če smem tudi sam nekoliko preuranjeno izrabiti sicer še virtualno ikono 2000. Predlagal sem pravzaprav nekakšno sobivanje, kajti, če se denimo kdaj najdejo utemeljeni razlogi in sredstva za to, da Sin­ teza nadaljuje pot samostojno, tudi prav, kajti za stroko je tako razširjen pu­ blicistični prostor lahko samo koristen, zbornik pa bo prejkone ohranil tudi vnaprej povečano občutljivost do moderne likovne umetnosti. Ta izhodišča so bila predstavljena in potrjena na izvršilnem dboru SUZD (25. 10. 1995), ki je na moj predlog imenoval nov uredniški odbor, v katerem so prof. dr. Tomaž Brejc, prof. dr. Nataša Golob, doc. dr. Sonja A. Hoyer, mag. Marje­ tica Simoniti, dr. Ksenija Rozman in Jadranka Šumi; slednja je kot članica in tajnica odbora prevzela tudi koordinacijo s sedežem na Znanstvenem inšti­ tutu Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem je, kot ste lahko ugotovili, več izkušenih članov prejšnjega uredništva. Naslednja številka zbornika bo imela za spoznanje spremenjeno podobo. Njeno vizualno prenovo pripravljava z našo kolegico in izvrstno oblikovalko Nevo Stemberger. Poskus gre v smeri tipografske posodobitve in večje gra­ fične sproščenosti, zlasti pri postavitvah slikovnega gradiva, a vse to je zbor­ nik navsezadnje že imel ob svojem začetku. Bojazni, da bi spremenili njego­ vo velikost, zares ni. Duh Sinteze bo mogoče občutiti, upam, da bo tako, tudi v grafični dorečenosti zbornika, ki se je z leti, kot vemo, kar precej porazgu­ bila. Vsebinska podoba zbornika in njegov ugled pa bosta kajpak odvisna predvsem od kakovosti in sporočilnosti vaših prispevkov. V uredništvu bomo skupaj z recenzenti storili zanesljivo vse, da bodo besedila, vredna objave, zares tudi primerno priobčena. Sprejmite ta zagotovila kot iskreno vabilo k plodnemu vsestranskemu so­ delovanju. Ravno tako pričakujemo vaše utemeljene predloge, pripombe in ocene, saj upamo, da ste Zbornik za umetnostno zgodovino že zdavnaj spre­ jeli za svoje glasilo. Vemo pa tudi, da je zbornik bolj obetavno, če objavljanje v njem jemljete predvsem kot svojo pravico in ne kot dolžnost. Stane Bernik